318
VLAK
Vilem   Zavada
Življenje naglo kakor blisk preniine, kot dim za streho razgubi se v nič. Ko obleteli smo že vse daljine, se vrnemo kot iz tujine ptič.
Zdaj človek na veis širni svet pozabi in menja brzi za loikalni vlak. Nič velikega več oči ne vabii, le v dalji nekaj skriva še oblak.
Cez vse, kar smo užili v tujem svetu, pa vendar drag nana je domači kraj, vsakdanje delo, naše polje v cvetu, saj le na njem požene rast naš maj.
Nam zdaj le še nazaj beži krajina, a tiste, ki so sedli malo prej, privablja še nezmagana daljina, in jim oči nestrpno zro' naprej.