III. leto. Štev. 17. 1916. Április 23. Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence. PRIHÁJA VSAKO NEDELO. Cena Novin je na leto: Doma . . . . . . . . . . . . . 3 K. v Ameriko . . . . . . . . . . . . 6 K. Dobijo se Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri KLEKL JOŽEFI, vpok. pleb. v čerensovcih, Cserföld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati. sa naročnike Marijinoga lista, je Novin cena če se jih od štirah več na eden naslov pošila, doma 2 K. v Ameriko vsakomi na njegov naslov . . . . 5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov. Navuk od vstanenja. Kakše bo naše telo p0 vstanenji od mrtvih? Tih pravičnih bo 1. nemrtelno, to je več ne bode moglo mreti. Po vstanenji je več nikša sila ne bode mogla osmrtiti. Lehko sto 42 centimeterskih topov pošilja na nje svoje morilne strlája, škaditi njemi niti priknjice več ne morejo. Nemrtelno ne more mreti.. Sveto pismo, nam to posvedoči: »I smrti več ne bo.< (Skriv. Raz. XXI. 4.) Zakaj, se zato bojati smrti, dá večni žítek, nemrtelnost prisija ž njov ! 2. Dühovno, to je ne bo več potrebüvao hrane, pnčinka, sna i Se šlo v vsako mesto, kám de” düša Štela tak,7" kak ona. Ne de melo zato telo več nikšega zadržka, kak je zdaj má. Zdaj nas stavijo dveri, zid, drevo, zrak, dalečina i drügi zroki naravni, ka ne moremo z telom tá kam nam düša sili. Po gorstanenji de sam moje telo tüdi, kje de moja düša. Sv. Pavel apoš-tol potrdi to resnico: „Poseja se živalsko telo i vstano dühovno Mo. * (I. Kor. XV. 44.) To dühovno lást našega tela nam pokaže zgléd ljübljenoga Jezuša, ki je po svojen vstanenji skoz zaprtih dver prišeo med svoje vučenike. 3. Hitro, to je v ednom očnom megnjènji pride telo tá, kam šče. Milijone kilometrov lehko naredi v ednom hipi. Kak zdaj mi lehko v ednom tre-notki mislimo na Ameriko, Afriko i drüge najbole oddaljene razue kráje, tak mo mogli po vstanenji v té kráje tüdi priti včasi v tistom hipi, v šterom mislimo na njé. Sveto pismo právi naime: »Poseja se telo v slabosti, vstano pa v moči.« (I. kor. XV. 43.) Sv. Augusta pa: »Kam žele düh, tam de včasi i telo.* (De civ. 1. 22. c. u.) Brez težave se telo lehko poda i pogledne vse kráje sveta, vse božje stvorjenja i gleda v njih lübezen i modrost Boga. Mi zato kaj prejde, če zdaj, dokeč živem, vse ne morem viditi ? Po vstanenji bom takši, kak je Gospod bio, ki se je v ednom hipi zdaj tű, zdaj tam prikázao i bom si düšo lehko silo z bláženstvom sladki, kak se sili včelica z medom, sem-tam letajoč po rožicah. Kak velika tolažba je ta verska rešnica za tiste žalostno düše, šterih Ijütiljéni v daleč-njoj tüjini poöiivajo v neznanih grobeh. Na glas Gospodov se zbüdijo na sodni den i v ednom hipi so pri tistih, štere so lübili, 4. Svetlo, to je vse kotrige oznotraj i ozvünaj do svetle i lepe v nepopisno] díki. Ta svetlobe celo telo prehudi i bo očam najprijetnejša. Ta svetlobe i dika.bo velika, človeői jezik jo more povedati, a ne bo ednáka pri vseh. Kem več je telo trpelo z ljjübezni do Boga, tem bole de se svetilo v toj nedopovedljivbj díki. Mili Jezus pravi: ,, Te do se Pravični svetiIli, kak sunce, v kralestvi njuvoga Očé (Mát. XIII. 43.), sv. Pavel' apoštol pa. f. Poseja se telo v neplemenitosti, vstano pa v dikiK (Fil. ni. 21.) i »Kočijaje svetlost šanca načiša svetlost meseca i načiša svetlost zvezd; i zvezda se loči od zvezde po svetlosti. Tak bo tüdi vstanenje od mrtvih. * (I. Kor. XI. 41. 42.) Grdo, od Ijüdih zavrženo, poplüvano, zavolo poštov, trpljenja, nevol oslabljeno, postarano telo, vidite, kakša čast čaka, če je na tom sveti pravična düša v njem prebivao! Takše bo telo vseh onih, ki kda so mrli, so ne bili v smrtnom grehi. Kakše pa bo telo Pogüblenih ? Ki so v smrtnom grehi mrli, tüdi vstanejo i več nikdar ne merjejo, ali v nájvekšo njuvo nesrečo. »Iskali do ljüdje smrt, pa ne najdejo je; i želeli do mreti, pa smrt de bežala od njih,* (Skriv. Raz. IX. 6) pravi sv. pismo. Njuvo telo bo nezgovorno grdo, brez vse dike i vseh lübe, tmično, kak Čarna noč. Sv. Pavel apoštol piše: „Vsi toti Vstanemo, ali ne spremembo se vsi" (I. kor. XV. 51) naime v diko i svetlobe. I ravno zato, ka se v diko ne spremenijo, tela za vrženi do podvržena trplenji. Najstraš-nejša sodba celoga sveta je zadene po Jezušovih rečeh: „Ti do šli na večno trplenje. “ (Mát. XXV. 46.) Mesto boja „Mir vam bodi“ se glasi iz sladkih vüst Gospoda Jezuši Kristuša pri odičenom odprtom grobi. Ne zato, ar nega nikše posebne spremembo na bojiščah, nego naj se vto-pimo v dühi Jezušovom, mir nosečem, ne bomo v toj številki nikaj od boja, od vojške pisali. Mir Želemo našim vojakom mir nam samim. Jezušov mir Želemo, šteri je zasijao pri grobi. Pot do graha je pa bila jako trnjava, z {krvjov i suzámi polijana. Iz Sina Božega se scedila do zadnje, kapljice ves krv i srce njegovo presvéto matere, Bl. Dev. Marije je obi-malo nájvekšo žalost sveta, to se je zgodilo, pred je počila zlata zarja, v šteroj je vetriéek vsešerom po sveti razneseo blaženo reč »Mir vam bodi.« Pa še edno se je prle zgodilo. Pod križom stoječe ljüdstvo se je pokorilo, v prsi se bilo i z stráhom, obžalüvajoč svoje grehe je reziálo. Pod križom boja grozovitoga stoječe ljüdstvo, bodisi slovensko, mažar-sko, nemško, angleške i šterokoji, želeš mir ? Pohodi prle pot kalvarije, trpi mimo i bi j se v prsi, obžalüj svoje grehe prevelikei brezštevilne. pa te med slavosper vüzemske alleluje prihodnjega leta ne bodo grmeli topovi i ne ječali mirajoči, nego mo veselo novico pisali časnikarje: Ljüdstvo seje pobolšalo, mir je sklenjen. Mir pokora bo rodila. Pismo na bojišča. Poleg bože vole si morete zato, dragi vojaki, orožje v roke vzeti proti smrtnami grehi. Vsi moremo sveti biti, vi pa ešče bole, ar ste bliže k najsve-tejšemi mesti, k nebi, kak drügi. Poznalo, jeli, božo zapoved, štera veli: »To je pa boža vola, vaše posvečena.'* (I. Tes. 4, 3.) I da to poznala, ravno zato ne smete dovoliti, ka bi vas premagao smrten greh; bogati moreti Opomin sv. pisma: \Ne dopüstite, da bi vas hüdoba premagala.u (Rim. XII. 21.) Vojak pa premaganje, — ne sliši vküp. Vojak pa zmaga, to se samo sklepa. Premagajte tak hüdobo. Orožje, z šterim se smrten greh da premágati, je večvrstno ravnotak, kak pri zemelskoj bitki. Jeli, prizemels-koj bitki, če vaša stotnija nema topov (štükov), sovražnik je pa ma, to teliko pomeni, ka vi zmagati ne morete? V düševnoj bitki je ravnotak. Hodi düh 2. NOVINE 1916. aprilis 23. je napunjen z velikim razumom, snočnov voljov; nedo povedlivov snočjov i vse to v hüdobiji i vse proti tebi, dragi vojak, naj te pogübi. Jalnost njegova je vekša, kak modrost vseh ljüdih, sovraštvo proti trojoj düši pa bole gori v njem, kak vsi ognji sveta: Z snalim, slabim orožjom se ne da zato premágati. Orožje tvoje, dragi vojak, more primeno biti njegovoj velikoj moči, more biti preveliko i premočno. To najsnoč nejše orožje je sam Bog. Jezušovo presvéto telo je tisti top, štere vse utrbe, vse trdnjave hüdoga düha razstrli i pomori vsaki smrten greh. Navuk materecérkvi je po Jezušova rečeh, ka vredno sveto obhajilo ali prečiščavanje, to je, če se prečistimo brez smrtnoga greha, pomore, okrepi düšo proti smrtnim grehom, da njoj moč, ka je lehko zmaga. „Ki je moje telo i pie moja krv, ostane v meni i jaz v njem“ (Jan. VI. 51) pravi naime Ijübljeni Jezus sam. »Sveta maticérkev pa zove sv. obhajilo za vrastvo* proti grehi. (Con. Tr. Sess. 12. C. 2.) Kak naime vrastvo odžene beteg z tela, tak odzene sv. obhajilo greh z düše. Jezus je najsvetejši, ki je ne mogeo grešiti, ki je z svetov resno-bov mogeo bitati besne žudove: »Sto zmed vas me more pokárati zavolo greha,* (Jan. VIII. 46.) lehko zato düšo reši grehov i tüdi more to včiniti poleg bože svoje nature, štera greh neskončno sovraži i vse neskončno posvetiti žele. Predragi vojak, glehj, to je ta najmočnejse orožjé proti smrtnomi grehi. Vzemi si to orožje v düšo, kdali moreš. Kda se slüži tam na bojišči sv. meša, ali kda prideš domo na sloboščino, o vzemi si v düšo to škér, šteroj se hüdoba more poda ti, se šče, ali nešče. »Jezus naj živé, Jezus v tvojem srci naj žive", dragi vojak. On naj ba posejan v tvojo düšo, ka njegova dika stane ž nje za sébe na sodni dén, na veliki den vstanenja, kak je Gospod sam obečao to: „Ki je moje telo i pije mojo krv, ma večno živlenje i jaz ga obüdim zadnji den.* (Jan. VI. 55.) Podpora. Kda še začne podpora? Podpora •se začne tiste den, šteroga je vojak od doma k svojoj stotniji odrino. Med jjotjov njegovov zato tüdi ide podpora domačim. Ide podpora za tistim vojakom, šteri je mro ali premino? Samo šest .mesecov po tistom dnevi, ka je mro, ali premino. Po šestih mesecah se more prositi, penzija. Ide podpora za zgrábljenoga vojakom ? Domačim zgrábljenoga vojaka ide podpora. To je zakon od podpore; če se v čem ne vete vöspoznati; Vzemite si naprej te številke Novin, v šterih je razložen, pa vam ne de trbelo vsaki grm gorvdariti pri pozvedavanji za podporo. Pred vsem je pa potrebno dü-šnovest opitati, če vam ide podpora, ali ne. Ki se je pred bojom za bogatim meo, ne bo vendar zdaj za časa boja takši nesramnjak, ka bi se zavolo siromaških penez med siromake šteo. Iz pisem naših vojakov. Maučec Ivan poddesetnik iz 48. pp. nam piše lepo Zahvalnost za poslane Novine i Marijin List. Pravi, ka kda jihva je dobo, so tak K njemi bežali ešče vogri, kak piceki h kokvači, kda tá jesti najde pa jim drobi. Teva lista jihva krepita v toj žalostnoj dobi. Po čtenji si več vör te pogučavlo od tistih navukov, štere so čteli, (zaistino nasle-düvanja vreden lepi zgléd. — Vrednik) zatém pa molijo. Samo to ga boli, ka ne ga mirű, ka bi šo domo pomagat deci krűha slüžit i duge rešüvat, na koj je žena en čas dobila podporo, sledkar so njoj pa jo vzeli i ešče takši se najšeo, ki jo slüžit gono, če ne more živeti. (Ne verjimo vse, pretrpimo ešče krivice, Boga nišče ne more vkanili, pride že za vsakoga račun. — Vrednik.) Dolenski Marko nam piše, ka je doma bio par dni na sloboščini pa je te tele v pamet jemao: Ženske rade hodijo v krčmo, ništerna od jütre do večera tam čepi, kaj pa deca teh mater si doma začne, si je lehko misliti. Pokore praj ne vidi, nego pohüjšanje; (dosta se jih pokori, ali pleve so bile pa bodo. Vrednik.) ogrizavanje se jako širi. Daleč sveta je on hodo, pa tak imenitnih dühovnikov ne najšeo, kak so beltinske pa vendar je mogeo čüti, kak strašno so je ogrizavali. Od toga praj ne bi rad pisao, kaj je ovaravo pri ništernih ženskah, štere so ali same cefüte, ali pa svoje hčeri ponüvlajo ešče šolskoj mladini. (Tožbe so tüpatam opravičena, ali brez molitvi za povrnenje grešnikov nikaj ne pomagajo. —Vrednik.) Temlin Ivan z Beltinec, Lebar Ivan z Sr. Bistrice, Bedrnjak Martin z Trnja i Skafar Vince z Adrijanec nam glasijo: »Idemo proti strelnim jarkam, neba de nam odevalo, zemla mila pa ležišče. Smrti mo v oči gledali. Ostavimo mlajši stariše i bratje, starejsi pa ešče ženo i deco. Zdaj spoznamo, kak sladke so starišove prsi, od šterih smo gorzrasli. Zato nam je pa milo, ka kda smo na peroti püšceni, odletimo od njih i jim ne moremo pomagati. Znamo zato ostalo deco opominati i prositi, naj poštüje i boga stariše, ár kda je ne pri njih, te zna, kaj so njemi bili. Jako bi radi ešče k njim nazajprišli. Molite zato dragi naši domači za mir, ka mo se vidili še enkrat." Misli na stariše. — Molitev se prosi za pokojne vojake. Dragi očevje i matere, mi eti živoči na bojišči vas prosimo za odpüščenje naših krivic, z šterimi smo vas razžalostili; mi smo vam nej mogoči naplatiti vaših trüdov, ar je strašen boj pobrao nas, one mladike, štere bi podpirao Vašo starost, plačata zaslűzení trüd svoje mladosti. — O kak dosta že njih spi sladki sen, ki so odhajali z miloga doma pa se niti mesto poéinka njihovoga ne pozna, daleč od svojega rojstnoga doma je je požrla hladna zemla. O da bi si za njimi zdejnoli vsi domači za vola onih teških rán ino smrti, z šterimi so oni tak žmetno preminoli s toga sveta, da so nej vidili tam nej očé, nej matere, nej žene, nej dece. Olehkotite njuve düše! Bár vsaki tjeden enkrát molite za njé one petére rane Jezuša, štere so zanás vse bilé vdárjene. Vse ono vam plati Jezuš pravično, ino vam da diko nebesko, kje je stalna domovina naša. (Žalig Štefan z Malepolane, pešak 48 pp.) Zakaj je dobo srebrno svetinjo? »Letos febr. 4-ga ob 2. po polnoči sem vodo 18 ljüdih, da bi stražo prevzeti. Tmica je bila tak velika, da ne bilo viditi na deset korakov. Mojim ljüdem ostro zapovem, naj pazko majo i je razdelim. Štiri sem k ednomi drevi postavo. Kda sem šo té glédat, kak pazijo, so se rosi priškalili do našega drota i vrgli pet pomb na nas. Püstina svoj razsvetláč v zrak pa vidim, ka so rusi prek našega drota. Hitro zapovem močen ogenj, na ruse se postavimo i je z strelbov odtiramo. Lehkoranjeni so vujšli, teško ranjenomi pa, šteroga smo v obeh nogi strelili, smo rane obvezali i ga k strani odnesli. Po tom smo zvedili, da je rusov 40 bjlo, štere je vodo eden poročnik i so nas 18 šteli vloviti. — 13-ga februara so nas páli napadnoli. A li hitro smo je ovarali, čeravno so bili z belimi prti odeti, ka bi jih od snega ne mogli ločiti. Püstili smo je blizo. Ali kak je te prvi zamahno, da bi bombo vrgeo na nas, sam zapovedao močen ogenj, šteri je toga vmoro, drüge pa rano. Bio je poddesetnik, 26 let star krščenik, zato smo ga po krščanskom obrédi spravili v materzemlo, tá, kje več naših madjarskih i slovenskih bratov že počiva. Jaz pa sem dobo zato, ka sem ohrano naše postojanke, marc. 12-ga po božoj slüžbi Odlikovanje^. Srebrno svetinjo so mi pripeli na prsi." (Farkaš Marko z Hotize, desetnik v 20. dom. pp.) Novine tolažijo. „Mi smo tű v velikom trpljenji pa večer li komaj Čakamo mesto počinka, ka si k malomi ognji sedem), pa čtémo List i Novine. Pa kda čtémo po svojem maternom jeziki, se nam srce razveseli“ (Rüžič Ferenc iz 31. dom. pp.) Obüdila se žela po maternoj reči. „Od leta do leta rivlem ta svoje vüpanje, 1916. aprilis 23. NOVINE 3. ka pridejo mirni časi... Malo sem bio vreden, čeravno slovenski staršov sin, v svojem živlenji slovenski čüti. Tü sem tüdi sam Slovenec iz naše domovine. Jako bi me veselilo, če bi mi poslali za čtenjé Novine, posebno pa Marijin Listek.* (Benko Ferenc z Vančavési, Kriegs Map. Abt. 1.) »Silno žele tolažljive Novine. “ Pred par dni sem čiteo njuvo Novine. Jako so se mi dopadnole. 19 mesecov sem že na bojišči, pa hvala sladkomi Srci Jezušovomi i Prečistoj Devici Mariji, občuvan sem od vse nesreče! Zdaj jih prosim Novine, ka do mi srce tolažile i lejšale med grmljenjom štükov. Včasi naj mi pošlejo Novine*. (Geder Alojz topničar 78/6 p.) Slovenske pesmi spevajo. »Strelne jarke ogledüjem, če je vse vrédi. Mrzel veter piše i Sneg na vse kráje razno-nosi. Temno, oblačno je, samo ma# posvet se tű pa tam prikaže, pri šterom se moji pajdášje vküpsprávlajo, pogu-čávlejo i lepe Slovenske pesmi popev-lejo. Mislimo pa na dom, drage starše, brate, setre, kak vam ide kaj?“ (Rogáč Franc stražamešter 83. pp.) Prevelika žela po Novinah. „z te tmične grabo jih z svojimi slovenskimi pajdašami lepo pozdrávljam. Več nas je tű Slovenov, ki trpimo tű za naše stariše i prijatele, da bi njim mogli mir spraviti. Prosim njuvo Srcé, naj bodo smileni oča tak dobri, ka nam včasi pošlejo Novine, da bi pri njih pozabli na naše trplenje." (Talijan Štefan, desetnik 83. pp.) Kaj je doma ováro? »Kda sem doma bio na sloboščini sem ovaro, ka žene malo molijo 'za svoje može v boji. Oni ne morejo nebeskomi krali slüžiti, kak prle, ar zemelskomi moro, nadomestiti bi mogle to žene. V krčmo znajo iti, po buntaj cifer küpuvati i vüre dugo tam postápati, — ob kak lehko bi v tom časi križno pot opravilo v cerkvi, ali zmolile čislo za može. — Ovárao sem pri šolskoj deci nedos-tojnost. Krivim stariše. Matere, dedeki, mamice njim vse verjejo, — pa njim strašno lažejo deca —ije ne kaštigajo. — Vekša mladina je pa prekreda pok-varjena. Krivi so pali starišje. Dopüstijo njim dopišüvanje, tepešijo, kajenjé i gizdavo obleko. Ne ka bi njim peneze vkraj vzeli, štere si zaslűžijo v deri, nego ešče njim je davajo. Po tom življenji, mislim, ešče ne more priti mir. (Dolenski Marko, topničar.) Veliko zatajüvanje za voio Novin. Prečastiti Gospod, lepo jih pozdraviva z talijanskoga bojišča i jih želno prosta Novine. Kda z domi kakši dar dobiva, šteri je v kakši falat Novin zasükani, najno prvo je té falate Novin prečteti i samo zatém dar poglednoti. Jako želeva v svojo slovensko domovino nazaj priti, od štere ne ga lepše. Pomori naj presvéto Srce Jezušovo i sladka mati Marija škapulerska. * (Šab-jan Jožef i Puhan Janoš z Bogojine, pešáki 17. čarnov. pp. 3 oddelek strojnih pušk.) Brat spadno na grob bratov. »Britke suzé si brišem za vas, ki ste z fare beltinske. Posebno se pa Spominjam z zahvalnostov svoje sladke matere, rodbine i dühovnih pastérov pa se vsem srčno zahvalim za ljübezen, štero so mi kda skazali. Prosim pa prav lepo vse, prosite, oj prosite za nas Prečisto Devico Marijo, štere Obramba je pajvekša, štere varvanec nikdar ne prejde. Na ruskom bojišči smo. Márcija 13-ga se je pripeto med nami genljiv dogodek. Te den smo meli malo bitko, po šteroj bi mogli rusom en del njuvih poštojánk odvzeti. Ne se nam je posrečilo. Spadno je med nami eden pajdaš. Té pajdaš je meo tű tüdi brata. Oba sta vküp slüžila i se jako lübila. Pravi zgléd bratovske ljübezni sta kazala. Lehko si mislimo, kak britko je jokao te živi za mrtvoga. Pa mi vsi smo žalüvali ž njim. V svojoj velikoj tužnoj ljübezni si je mislo té brat: Što, zpá4..kje_boip. hado* i kak .daleč od groba svojega dragoga brata na vses-vétce, obiščem zato zdaj njegov grob i bom melo za njegovo düšo pri njem.* I ka je mislo, je tüdi včino. Napoto se z dvema gorečima svečoma proti grobi bratovmi. Stotnik je kričao na njega: Sinek, kam ideš? Ne vidiš, ka krugle ido kak dež? — Pa li je šo, pa sveče vtekno v grob i vroče molo za predragoga brata. — Molo je, ruš pa strelao. Krugle so ne gledale na ljübezen bratovsko. Edna ga je zadela i taki vmorila. Prevrgeo se je na bratov grob. Toga obimjavajoč je düšo' püsto. Dvá se lübéčiva brata sta se zdrüžila na tom i drügom sveti.« (Pücko Štefan z Bratonec, dom. 20. d. pp.) Veselje nad spovedjov. „Mi 18 let stari vojaki idemo proti rojnoj črti (ráj vonal) v naše prebivališče, v te tužne grabe. Veselo idemo. Najbole nas to veselilo, ka smo se lehko pri slovenskom popi spovedali i na sveti post smo páli dobili slovenskoga popa tű na ruskom bojišči, ki so nas v miloj maternoj reči krepili na vojsko za domovino.« (Čurman Štefan, domobranec 18. dpp.) Kak je gučao mirajoči vojak? »Na Rusko-pclskom sem že skoro pold-rügo leto. Grobi, razvaline so na vse kráje. Tü človek lehko opazi, kak je vse minljivo, ešče ta najvekša človeča čast. Grof!, generali i drüga velika gospoda ma ednake grehe z prostimi, siromakami. Smrt je ne gledala, koga je pokosila. Z tužnim srcom morem spoznavati, ka se je vnogo grobov odprta tak za naše, kak za ruse. Ne dugo je spadno en moj pajdaš, 36 let star voják, šteri je mirajoč etak zdihavao: »Kje si ti moja žena? V cerkvi pred Bogom sva si obečala, ka va si do smrti verniva, ka boš mi ti pri smrtnoj posteli stala i svečo držala, kje si zdaj ? Si misliš zdaj, ka tvoj dragi mož mira že? Kje ste moja draga dečica? Kak ste mi proti bežali, za roké lovili i je küšüvali kda sem odkec prišo, znate ka očo zgübile i jih zaman Čakale nazaj ? O, naj vam dober Bog mesto mene oča bol Kje ste moji dragi stariš!? Jaz bi vam rad zápro iz Zahvalnost! oči, pa idem pred vami na drügi svet 36 let star, niti da bi vi znali za to. Mesto mene naj vas Dev. Marija sprevodi do groba. “ — Tak milo je gučao i mladoga moža več ne bilo.— Da je takše naše življenje, o molite, molite domači, dosta za nas.* (Serec Alojz z Lipovec, dom, 18. pp. od Rige z Ruskopolskoga.) Misli na glas zvona. »Lepa hvala na Novinah. Veseli,jo me, ka si lehko prečtém ž njih te lübleni materni slovenski jezik; — Čüjem zvoniti. Na zvona glas se mi sladke misli zbüdijo i srce mi v velikoj radosti plava. V toj radosti mi düša domo leti i v ljübezni vse obimné sporédoma, stariše, ženo i vse domače. Na zvona glas se mi pobüdi v düši tüdi vrele molitev »Lübi Jezus bodi znami V toj velikoj nevarnosti!“ (Ferenc Jožef z Bogojine, sanitéc 33div.) Slovo. Vu dühi pridemo Mi k vam zdaj domo, Da od vas bi vzeli Šče enkrat slovo. Na vojsko pošilja Nas svetli naš kráo, Vu roke nam ostro Orožje je dao. Mi mladi smo dečki, Vsi si sosedi In najmre v prelepoj, Dragoj Cankovi. Jaz mlajši Lovenják Se Janez zovem, Jaz drügi sem Kočar, Vam Tonek povem. In jaz se Vogrinčič Pač Anton zovem, Pa drügi krat idem Že v bojni plamen. In zdaj vas prosimo, Dragi Slovenci, Da Boga za nas bi Moči prosili. Cankovske. 4. NOVINE 1916. aprilis 23. Dühovnikovo maščevanje. Istinska zgodba. Najplemenitejša lübézen, korona lübézni do bližnjega, je lübézen do sovražnika. Ona je spodobne jasnomi Hči nébe, štero se pokaže nočnim činom vojskepune zemle; njena čütila i djanja so uresničenje Kristušovoga mirű, šteri je sveti po Kristušovom rešenji dáni. Krščanska ljübezen do sovražnika ma vsebi pomirilno, spravno moč, štera zbriše grehe tak žalivca kak oprostivca; lübeči krščenik reši sebe i Zednim tüdi svojega protivnika. V zgodbi, štero niže popišem, se jasno vidi kak pomiri ta lübézen okor-noga grešnika z Bogom. V glávnom mesti Francije, v Parizi se je pripetila naša zgodba. Pri dveraj edne cerkvi francozkoga glavnoga mesta se je leta dugo že den za dnevom prikázao eden stári Siromaček, šteroga je ljüdstvo za staroga Jakoba zvalo. Na ednoj cerkvenoj stopnici je vsele sedo i proso milodare. Tužno i temno je sedo vsikdar tű, gučao skoro nikaj ne zvün kda se prigno na Bogplati, če njemi što kaj prevüpao. Če so se njemi ronje razgegale, se njemi je zlati križec prikázao na prsah. En mládi dühovnik, Pavlin po iméni, je hodo mešüvat y to cerkev. Nikdar je ne opüsto, ka ne bi müodara dao tomi siromak!. Shajao je iz pre-možne plemenitáske drüžine i se je popolnoma na slüžbo Gospodovo posvet). Celo svoje imanje je obrno v pomoč siromakom i betežnikom. Stari Jakob je toga dühovnika jako rad meg, čeravno ga je odbliže ne Poznao. En den je dühovnika v oči zbodnolo to, ka je Jakob ne bio na svojom Prostori; že dugši čas je ne prišeo. To je vzmemi-rilo dühovnika i ga pripravilo, naj se skrbi za svojega varvanca. Pozvedavao je zato po njegovom prebivališči i eden den po svetoj meši se je napoto proti domi staroga. Poklonkno je na dveri podstrešne sobe; tihi »slobodno,* je bio odgovor. Dühovnik je vstopo i je staroga Jakoba na posteli, ali bolereče-no na njegovom nevolnom ležišči betežnoga, bledoga i nevolnoga najšeo z potrtim pogledom. „0, vi ste to, prečastiti gospod!" skriči betežnik, kda je dobroga dühovnika ovárao. „Vi ste predobrotivni, ka k ednomi takšemi nevolaši pridete kak sem jaz. Toga sem ne vreden.* »Kaj gučiš, Jakob?« — odgovoro je dühovnik, „ne veš, ka je dühovnik prijáteo nesrečnih?“ „Pa* — pridjao je z smehom, — „ve sva si midva že stariva prijatel.« „0j, moj gospod, da bi vi znali, da bi vi mene poznan... poistini. Vi ne bi tak gučali. O ne, ne, ne gučite vi tak lübeznivo z menov; jaz sem eden nevolaš, preklet od Bogá i lüdi... Ka bi te Bog prekuno ? Kak moreš takše misliti ? O, stari Jakob, ne guči takše reči! Če si kaj hüdoga včino, obžalüj tisto i se ž njega spovej! Bog je naime sama, dobrota i smilenost, spokornim vse odpűstim „0 nej! meni, meni ne bo odpüsto !* „Ali zakaj pa ne? Morebit nemaš požalüvanja?* „Če mi je Žao, če mi je Žao?" kričo je naglas Jakob, medtem se je pa zdigno i motni pogléd okol noso. „Če mi je žal?“ — „Da, da, Žao mi je, — treseti let žalüjem že tisto— pa li sem prekleti.“ Dober dühovnik ga je tolažo i na vüpanje do božega smilenja nadigavao; ali vse zaman. Strahovita Skrivnost je ležala zakopana v globočini njegovoga srca, obvűp je zabrano nesrečnomi, da bi odkrio svojo hüdobijo. Nazadnje se je pa li nakano po krotkom i dobro-tivnom nagovárjanji dühovnika nesrečen Jakob, da je odkrio i pripovedao z, glasom napol zadüšenim sledeče: »Za časa krvave reberije na konci preteklpga stoletja sem jaz pazitel bio edne bogate drüžine. Moja gospoda je bila sama dobrota... grof, grofica, obe hčeri i sini. Njim sem meo vse zahvaliti: svojo slüžbo, odgojitev i blažene dneve, štere sem pri njih preživo. Kda je pa stra-hovitovlada nastopila, te sem jaz njé — izdao. Oni so se Skrili, jaz sem znao za njuvo skrivališče. Pa sem je ovado, naj dobim njuvo imanje, kaj je .ovad-nikom obečano biIo. Izdao sem je —, vlovili so je, na smrt obsodili —, vse, zvün máloga Pavlina, šteri je te ešče premladi bio..." Tü je nehoteč glasno skrikno dühovnik i mrzel pot je teko ž njegovoga čela. „0 gospod", nadaljavao je berač, šteri je kak se vidi, ne vpamet vzeo zburkanje dühovnikovo, »o gospod, to je kaj strašnoga! Jaz sen nazoči bio, kda so njihovo smrtno sodbo razglasi^, sam vido, kak so vse štiri na gare vrgli, kak so odkapale iz pod morilnoga meče biričovoga njuve glave ...! Pošast sem jaz. I od toga časa mal nemam ni mirű ni počinka. Jočem, molim za njé. Vsaki den je vidim pred svojimi očmi. Glejte, tű so oni pod tém plátnom...“ Na te reči je kazao z trepetajočov rokov na zagrinjalo, štero je eden del stene zakrivalo. „Té križ“, pravo je nesrečen dale, šteroga vi više moje postele vidite, je slišo milostivnomi gospod!; toga máloga zlatoga pa to, šteroga prisebi nosim, je nekda milostivna gospa stalno nosila. O moj Bog, kakše hüdodelstvo, kakša grozovitost, kakša bolest žalüvanja! O, prečastiti gospod, če se vam milim, ne odvrzite me! Molite za mé, za nájvékšega hüdodelnika, za najnesreőnejšega človeka !* Dühovnik je klečao, bledi kak smrt poleg ležišča. Tak je ostao približno pol vüre. Zatem je pa stano popolnoma miren, se je prekrižao i je odtegno zagrinjalo od stene. Dve foto-grafiji je vido tű. Kda je je Jakob zagledno, je skričao i se je na postel nazajvrgeo. Dühovnik je jokao. »Jakob", pravo je z tresočim se glasom, Jaz ti od stráni bože odpüščenje prinesém; jaz te ščem spovedati. Na té reči si poleg postele dolseoi stari Jakob se je spovedavao. Kda je mira-joči opravo spoved, pravo njemi je Pavlin: „Jakob, dober Bog ti je odpüsto. Ali to je ne še vse: jaz ti z ljübezni do njega tüdi odpűstim. Da tisti, štere si ti vmorili dao, — so bili moj oča, moja mati i mojivi dve Sestri.* , Betežnik je začo stisno gledati, vűsta je odpro, zmrmrao ništerne nera-zumlive reči i se vtegne v posteli. Dühovnik bliže stopi; ali berač je bio mrtev. Ločo se je z sveta pomirjen z Bogom po smilenom posredovanji tistoga dühovnika, šteroga stariše i Sestri je na morišče Spravo. — Ljübezen do sovražnika je najplemenitejše maščevanje. »Bole se ne moremo nad sov-ražnikom maščevati, kak če njemi veli-kodüsno odpüstimo“, pravi sv. Bernat. Gospodárstvo. Zapovedi za ženske, štere ščejo vekši hasek meti pri pernatoj živali. 1. Skrbi za ráno valjenjé; v ma-juši že samo te devli belice pod kokoš, či ščéš meti piščence za klanje i za Odajo. Samo tiste kokoši, štere so se zvalile pred junijom, se razvijejo v leti popolnoma, samo té do krepke pa močne ino bodo v jesén pa v zimi, gda je cena belic najvekša, dobro nesle. 2. Zakoli vsako kokoš po konča-nom tretjem, najkesnej po štrtom leti. Takše stare kokoši ne znesejo več telko belic, kelko krme pojejo, dajo nam pa šče precej tečne meso pa do-faro župo. 3. Vsako drügo ali tretje leto priskrbi zdravoga pa močnoga kokota, šteri pa ne sme biti od dve jeli mlajši pa ne od štiraj let starejsi. Računati 1916. április 23. NOVINE 5. se pa more na vsakih osem do deset kokoši eden kokot. 4. Belice, štere devlemo pod kokoš, Vzemimo vseli od najbolših pa najmočnejših kür, štere so stare 2 do 4 leta; belice morejo biti črstve, nie-dno nej staro 14 dni. 5. Pred mrzlov mokročov varüj vse kokoši, najbole pa piščence; sühi mraz njim ne škodi tak jako. 6. Največ haska dajo kűri, či morejo na trate; gde nega trate, njim moremo vsaki den davati zelenjavo, travo po šalato. 7. Krmi redno, na den dvakrat-trikrat; mláde pa večkrat, pa jako skrbno. Ne davli preveč mokre krme. 8. Črstvo pitno vodo mej vseli pripravleno. 9. Posoda za krmo pa za vodo naj ba vsigdar snajžna. 10. Spalni prostor more biti snajžen. Vse na osem dni ga moremo osnajžiti, pa dvakrat na deto pobeliti stene z vapnom, v štero zmešamo malo petrola, ka se ne naselijo kürom škodlivi stvarci, či je prostor za gibanje premali, moremo paziti, ka se tüdi preveč ne onéšnajži; zato ga je dobro večkrat prekopati. Po „Km.“ Smešnice. Oča je tak li proso svojemi sini fir-nlanskoga botro: »Lepo vas prosim, gospod, bodite tak dobri in hodite mojemi sini za botra! Ve njemi nikaj ne trebe dati. Moja žena bo spekla z ednoga tri, z ednoga pa štiri i dene dosta Grehov notri, ve mi dosta Grehov mamo domá. Samo sem si mislo, če bi teliko podali, da bi jünci v štáti ne bio dugi čas, ka bi njemi tovariša küpiti.« Ne želi več doživeti svoje smrti: »Ti stari Ivan, povej nam, kak je že bilo, kda je tű kolera bila ?« — Ivan: »Uh to so žalostoi spomini. Te rávno sem slüžo pri Balažici in v ednom tjédni nas je pet mrlo. Ne želem več kaj takšega doživeti. Kde nega buh. »V mojoj hiži nega vendar niedne buhe ?« — pita popotnik krčmarico edne male krčme v Piemonti. — »Ne,« je bio odgovor, »stenice so je vse pojele.« Zakaj so deca bosa ? Grof: »Povejte mi drági Vrbnjak, kak je to, ka jaz v tom kraji teliko boše dece vidim okoli hoditi.« Vrbnjak: »Milostiven grof to zato, ka pri nas tak prido deca na svet.« Kaj je čüo od bitja ? Sodnik k sve-doki: »Ali ste kaj čüli od bitja ?« Svedok: »Ja, dve za vüha.« Batrivina mati. Čüjejo se močni stopaji po cesti. Ne dugo nato, pride k dveram edne krčme vojak, častnik. Klonka, odpre in pravi krčmarici: »Ali bi meli prostora za 20 vojakov? Vsi smo trüdni, lačni, mokri in blatni, pa bi si radi to noč malo počinoli.* Prostor mam, samo za vojake ne, pravi batrivno žena.* »Zakaj pa ravno za vojake nemate prostora?" »Záto, ár Znám ka vojaki preveč preklinjajo. Jaz ne bi rada vidila, ka bi se moja deca pohüjšala zavolo vašega govorenja.“ „No, či je samo to zrok, pravi častnik, bodite zagotovlena, ka niti eden izmed mojih vojakov ne bo preklinjao." Nato je poštene gospodinja dovolila, da so prišli v hižo. Tam so bili skoro celi den, teda niti eden je ne preklinjao. Pred tak poštenov družinov so se vsi' zadržavali slaboga go veren ja. Batrivna mati je pred vsemi etak pravila: Me, krščanske matere, vzgajamo skrbno svoje siné. Jih vračamo od vsega slaboga, jim branimo kunoti in grdo govoriti itd. Dokeč so doma, so pošteni, či pa pridejo v vojašnice k vojakom, ta pa zgübijo vse, Ves naš materinski trüd dugih Iet pp vodi odplavg. zakaj pa vojaški predstojniki, ki vse doségnemo, ka svojim vojakom za-povejo, ne bi mogli zabranjti či bi šteli, to grdo navado — preklinjanje ? To je zaistino práva krščanske mati, ki lübi svojo deco,1 ár lübi njihovo Čisto düšo in pošteno živlenje. Lastovica. Povej mi vsej ti lastovka, ki vandraš po vsem sveti: si vidla mojga ženina med kroglami živeti? Tüd’ jaz te pitam ftičica: je živ šče sin moj dragi? povej, povej, ne taji mi1 so vzeli ga sovragi? j Šče meni vtišaj düšni strah, o srečna ti selivka; naznani mi, gde mož je moj? bod' radosti delivka! Moj bratec gde je? prosim te, povej mi Sestri tužnoj, ga bodem še gda vidila vu toj dolini skuznoj? Bi rada vse tolažila z rečam! — da živi so — pa morem vam naznaniti, da vsi — na zemli ne so —. Pa ka zato nevestica, in sestra, žena, mati? Ne zemla, pač nebesa so, gde ščeme svatováti. *) R. J, *) Sovragi — sovražniki. *) Svatje biti, to je na gostüvanji nebeskom biti. Po bitki. (Z vogrskoga. Kološša Jožef). Nema tihota je. Po dugoj bitki z počinjenimi premenijo trudne vojake. Počivat idejo. Od trüjave premagani nazáj idejo z boje črte. Nemo tihoto moti samo kápanje listekov, ali pa eden šrapnel, šteri je zablodo. Bitke je pe-klenska bila. Mrtvi je na stotine ležalo pa tüdi nepokopano. Keliko zdihájov, teliko düš ostávi to suzno dolino. Sa-nitécje so skrbno pomágali v smrtnom boji mirajočim vojakom. Brez reči trpijo veliko bolečinó, samo nigda-nigda ide eden zdiháj iz vust mirajo-čega ... Što zná, kam ?... Táborski pop spovedávle pa deli slednje mázanje mirajočim. Zdaj k ednomi honvédi (domobranci) pride. Te bi rad gori stano, nego nazaj spádne. Obráz njemi kaže, keliko trpi. Duga Čarna bráda, zamazani, krvávi obleč njemi ešče bole žalostno podobo da. Nogo njemi je edna granata odnesla. Z glave njemi skoz male lüknje tečé krv. Z pomočjov popa si gori séde. Okoli gléda ... pa’ po tihoma spregovori: — Gospod moji . . . ite tüodnet. Nehájte me, naj se pogübim l.. Ne sam vreden- odpüščanja grehov. — Po toláži se sinek — pravi pop. — Bog odpusti grešnih. —Bog... — pravi potiho — odpusti. . . meni, ki sam ne vervao ka jé On ... V cérkev sam nej hodo ... moliti sam pozábo. Nej... jaz se morem pokaštigati, či jé drügi svet, na drügom sveti. — Ne dvoji sinek, proti Božoj voli. On nam trplenja na hasek oberne. On z srcá rad odpusti grešniki.. . povrnjenomi... — Ne, jaz se neščem spokoriti... nehájte me. Ne ponávlajte pred menov žalostno moje živlenje... — Vüpaj se, sinek, pozábi preminolo. Prosi Bogá, náj ti nazáj dá zdrá-vje, živlenje, ka popráviš svoje slabosti. — Popraviti... Pár Bi vkraj bio te, gda sam ešče ne Poznao Bogá.., ka mi ne bi trbelo spoznati odurnost, velikost grehov ... Ali čüfjm, ka je že kesno... — Ne zgübi vere: Bože vole ne more znati nišče... On dá čas grešniki za povrnenje ... Betéžnik dol spádne ... vűsta se njemi dol zapréjo ... Nerazumlive reči zmrmra, potom si pa zdehne: Bog moj. Pop pa právi: Dober Bog, bodi njemi milostiven, siromaki grešniki... Že topovi grmijo, krugle füčkajo. Novih vojakov zdihláji pa nove düše idejo pred Sodca nebeskoga... 6. NOVINE 1916. április 23. Rususka. Z rususkoga bojišča nam pišejo vojaki ka se tam edna pripovest raz-náša, štero so naši t)d rususkih vlovlencov čüli. Zgodilo se je, prej, ka je rusinka mela pa so vzéli dete ino so je nesli poleg dobre krščanske návade k popi, naj je okrsti. Pop razgrene cote, ka bi pogledne dete, pa je ne dete bilo, liki riba. »Ribe ne morem krstiti, ite z njim domo,« právi pop. Botra domo pride pa se riba med potjov nazaj v dete obrnola. Znova vrzemejo dete pa je drügi den pá ne-séjo v cérkev. Kda so prišli v cérkev, pop razgrene cape pa konjsko glavo ovára. Dete se je na konjsko glavo obrnolo. „Konjske gláve ne morem krstiti, ite domo pa me ne mete za norca«, právi pop pa odide. Botra nevolna ide domo pa domá znova dete nájde v plenicaj, v šterih je v cerkvi konjska gláva bila. Ka si znájo, na tretji den se vküp-poberejo sosedje i prijátli pa vsi spre-vájajo dete v cérkev. Pop razgrene povije pa nindri ne najde deteta, nego edno lepo Pšenično vlát ovára povito. Ne ve sam, ka bi delao. Na prošnjo i potrdjávanje okoli stojéčih se podá pa právi: »Naj bo, či je tak, okrstim to vlát, kajštéč se te že zgodi" pa je okrsto vlát Pšenično. Po krsti se je vlát nazajobrnola na dete ino je pregovori^ dete včasi rekoč: »Či bi okrstili ribo, te bi takša Povoden prišla na Rususko, ka bi celo držanje vničila pa ne bi bilo več koga, ki bi se vojsküvao. Či bi okrstili konjsko glavo, te bi boj tečas trpo, dokeč bi se edna konjska gláva naišla v rususkom držanji, zdaj pa, ka ste vlát okrstili; de boji konec, kda se pšenica zmeče.“ Tak daleč je rususka pripovest. Ka je ne mogoča, to človek na prvo čtenjé vidi, liki či bi zaistnio mir nastane tečas, ka se pšenica zmeče, bi rosi — pa znán naši tüdi Vnogi — ešče za pétdesét let pripovedávali od té konjske gláve, štera je to pripovest zmislila. Bolečine, štero nam küreče oči delajo i štera nas pri vsakuj stopaji mantra, se lehko rešimo, če odpravimo boleče küreče oko, ali ne z nožom, ar bi si tak znali krv zastopiti. Küreče oči se dájo hitro i gotovo Odpraviti po Fellerovom flajštri proti kürečim okam, šteroga cene je samo edna korona; toplo ga preporača vnogo jezér pismonoscov, redarov i turisluv. — Glávobol migrán nas ne mantra'več, če rabimo Fellerovo migran-šibico, štera bolezen vtiša, bledi i jako dober Uspeh má; samo 1 kor stane. Za oči prepora-čamo pri trepetánji pogleda! bolečinah vži-gaiinp, odprávlajočo i bol vtišajočo vodo za oči, štere edna kantica košta 1 kor. Prava se samo pri Feller V. Eugeni lekarniki dobi, Stubica, Centralo 146 (Zagreb žup.j Glási. Od naših vojakov. Mrtev je: Vučko Martin iz Srednje 1 Bistrice v ruskom zavzetništvi v mesti Činkent 1. 1915. meseca junija. Na glas je dao Kreslin Jožef z Šr. Bistrice, ki je tüdi v Rusiji vlovljen. Srce Jezušovo bodi smileno düši pokojnoga. Vojaki dajte glas, če znate kaj od Mikulek Lovrenca z Gibinščaka, fara Štrigovska, ki je 1. 1914. nov. 26-ga ranjen pri "Siložovvi i nikšega glasa ne od njega. Slüžo je v 48 pp. 16. stotniji z poddesetniškojv šaržov. Štrte vojno posojilo se je začéle 19-ga aprila i bo trpelo Sprejemanje do 23-ga maja. Od 100 koron više se lehko posodi državi. Penez nišče nazaj ne dobi pred leta 1921. nov. 1-ga. Ki do mája 5-ga posodi, dobi od 100 koron 2 K 80 f. zadár nazaj, ki sledkar, pa samo 2 K 50 f. Ki na ráte ščejo plačati, smejo, ali te samo 2 K dobijo nazaj od 100 K. Obeso se je V Pužavcih Bahfi Ivan kmet. Ženo i deco je z domi zgono, sam se pa v Stáli obeso. Črnovojniško slüžbo je zvršavao z svojimi 44 letami i»zdaj na sloboščini bio doma. Ne znati, kaj ga je zmešali i pripelale do nesrečnoga samamora. — Ne bojmo se trpljenja časnoga, nego večnoga. Trplenje mirno prenešeno nébo odpre i prirodi tem več večnoga veselje, čem vekše je bilo. Cena letošnje kukorice, graha, gratŠČeká i leče ? Vlada je določila že naprej ceno tistih reči, štere zdaj sa-dimo. Letošnje kukorice cena je po 100 kilah meseca septembri z vlatovjom 22 k. 50 f., zlüščena 30 k., meseca oktobra z vlatovjom 23 k. 30 f., zlüščena 30 k. őÓ fil, novembra v vlatovjom 24 k. 10 f., zlüščena 31 k., decembra z vlatovjom 24 k. 90 f., zlüščena 31 k. 50 f., januara 1917. leta z vlatovjom 25 k. 701, zlüščena 32 kor. februara z vlatonjom 26 k. 50 f., zlüščena 32 k. 50 f-., marcíuša z vlatovjom 27 k. 30 f., zlüščena 33 k., aprila z vlatovjom 28 k. 10 £., zlüščena 33 k. 50 f., maja i pozadnješe mesece z vlatovjom 28 k. 90 f., zlüščena 34 k. Graha 100 kil je v 56 k., graščeka i leče po v 66 k., določeno. Stari pov se po stároj ceni more tržiti. Ki draže odá, kak je določeno, ali pa stare reči z novina vküp groža, spadne pod kaštrigo, štera stoji iz šest-mesečne voze i 2000 K. plače. V više imenüvano ceno jo foringa i vsi drügi potroši zračunani, samo vreča ne. Ta se moro Spozosed plačati. Tolvajija. Na Gornjoj Bistrici je pri Čizmazija Matjaša vojaka dovici, odneso Kustec Karol dečak 16 let star v nedelo med popoldnešnjov božov slü-žbov sledeče reči: 2 zlati vi vüri, tri lančeke, dva zlativa i ednoga niklastoga, mašin za rezanje lásih, dvoje škarje, citre, nož na pero, glavnik, britvo i tri zlate prstanke. Pokojni si je te reči v Ameriki spoküpo i dovica je je čuvala, naj je more kak špomin od očé, ki je za domovino žrtvovao svoje živlenje, njegovoj deci, kda odrastejo da 'rok dati. Zaprva so žandarje ciganico kri-vili; ciganje se naime držijo v Bistrič-koj „mehki“, šteri korita kopajo. Sledkar je pa sama mati krivca odkrilai vkadjene reči večinoma nazajprinesla. Ništerni menjši falaček ešče nej na-prejdani. To mater pohvaliti moremo. Ta mati ljübi düšo svojega sina. Te sin se ne vkorni v hüdobiji, pobolšao se bo. kaj njemi tüdi Želemo. Tisti stariš, šteri zagovárja deteta svojega greh, njegov, ne pa düše njegdve, ne čüda zato, če »babo« pa *deda«,-tak de zvao naime svoje stariše, dobro namlati, kda malo odrasté. Bog je pravičen. Kaštiga počem se što pregreši. Kaj si je stariš iskao, naj ma. Lepa navada pri vojakih. Sobočan Štefan poddesetnik 48. pp. nam piše, ka v Pilzeni v njegovoj stotniji so vpelali večerašnjo sküpno glasno molitev. Edeu večer molijo vogri, drügoga pa Slovenci na glas vsaki po svojoj maternoj reči. Talijanska granata teško ranila frančiškana. »Slovenec8 poroča, ka je talijanka granata priletela v Gorici v samostan rsmiljenih bratov pa v njem zadela frančiškana P. Frančiška Ambroža, ki je tű dühovnika dužnosti oprávlao. Granata nje mi prebila jaboko v grli, ga ranila na plečah i rami pa njemi odlesla lovi kazelec. Novi čás Prinas. Na Vogrskom se tüdi porineja 30. aprila polnoči vüre edno vüro naprej. Da de den zdaj edno vüro dugši, de se duže leko delalo pri dnevi i se privarčiva v celoj monarhiji do 56 milijon koron na razsvetljavi v celom časi do septembra. Oljčni den je dtžani v Beči, Ljubljani i Moribi. Trzili so oljčne vejice, štere je cerkvena oblast blagoslovi^, čiste dohodke so pa obrnoli na pomoč tistim dovicam i sirotam, šterih mož ali oča je pri Soči ne Primorkom zgübo svoje življenev tom boji. Vesele vüzemske svetke blaženo Alleluja Želemo vsem drügim nasrčnikom, vsem ljübirn vojakom, vsem žalostnim i tužnirn. Vse zročimo v prebito i v veselo Srce Jezušovo! Na se videnje v tom Srci na drügom sveti. Vredniétov. -f Proščenje vVeržeji bo aprila 30-ga, prvo nedelo po vüzma. Marije matere dobroga sveta god se bo obhajao te den. Pozdrav z bojišča so nam poslali: Kož-tric Jožef z svojimi tremi pajdaši od 3. čvno-vojniškoga pp. 12