Tečaj III. V četertek 11. malega serpana (julija) 1850. Ust 38. Bratova edina roka. (Zgodba.) ¦ ___ lkLa Francoskem je živel pred nekoliko leti brodar po imenu Aubri (izreči: Obri), ki je imel vsega le pičlo, samo otrok obilno, ki so se pa med seboj neizrečeno ljubili. Hude povodnje dereče reke Yonne (izr. Jon), po kterej veliko lesa navzdol na plavicah *) spratijo, so bile brodarske ulice in jez razrile; z velikim trudom in velikimi stroški so vendar nove napravili, in zadnjega oktobra 1800 začnejo zopet plaviti. Na plitvi ali plavici, ktera bi bila morala za po-skušnjo perva prepljavljena biti, je stal 131etni sin Aubritov, ki je pervo vožnjo po vodi poskusil. Velijo mu za zdaj zadnji konec plavice vižati. „Ne, ne!" — povzame njegov oče — „ti konec je še za tako mladico prenevarn, in voda preveč dere; brez mene ti se ni treba tega nevarnega dela lotiti, jaz ti bom na strani stal." Sin očetovo pomoč odklanja: „Ko bi vtegnul jaz tudi nesrečen bili, bi moji bratje in sestre dosti ne zgubili," oporeče očetu. „Ne morem še veliko za nje storiti; ako, bi tudi vas, preljubi oče! nevsmiljeni valovi požerli, potlej bi pa ob vse, ob svojega sveto- *) Phvica, plitva ali biz (Flofs). 218 vavca, prijatla in pomočnika prišli. Zato pustite me samega, božja previdnost me bo obvarovala, in ter-dno upam, da se bodemo kmalo zopet veseli vidili!" — Oče, kakor da nebi bil sinovega govora slišal, stopi s sinom na plavico, in mu za podpornika pri strani stoji 5 z eno roko objame pogumno veslajočega, z eno se pa za bervanje čversto derži. — Komaj se plavica zaniha, se že zadnji konec štiri ali pet čevljev globoko v vodo pogrezne. Penasti valovi so tako strašno plajhali, da jim ni mogel nihče zoper-stati. Desiravno je oče svojega sina z vso močjo k sebi stiskal, jima vendar roparski valovi ne priza-nesd, šiloma raztergajo očeta in sina na dvoje. Oče svojega revnega sina v nevarni strugi vidi— ti, prevelikega straha milo milo zakriči, in vse svoje žile napenja, si ljubega sinka rešiti5 ali, o žalost! še njemu ne prizanesejo valovi, še njega kernica v se potegne, ter njega, kakor sinka požre. Na bregu je bilo več ljudi, ki so žalostno prigodbo gledali. Nevtegoma zovejo na pomoč, nesrečne oteti. Dobri j ljudje prihitujejo, in skušenim plavarjem velika darila \ punujajo. Aubri se pa s svojim sinom z valovi bo juje. Oče, takih nevarnosti bolj vajen, se dalje nad vodo obderži. Njegov pogled išče pomoči več za ljubega sina, kakor za se. Tudi mladeneč se brezupen ! bojuje5 ali njegovi mladi udje kmalo omagajo. Zdaj hitijo še drugi prijatelski prebivavci z drogi, mrežami in vervmi, ki jih staremu mečejo, dokler morejo seči. Po sreči, ker so nekteri serčni do pasa v vodo stopili, starega otamejo. Z vervjo, ktero je bil zagrabil, ga na breg izvlečejo. Brezčuten leži tukaj, zakaj ta strašna reč mu vso pamet vzame. Med tem so bile tude Aubritove hčere strahoto zvedle in prihitele. Hvaležno in proseče vzdigujejo ročice k nebesom; zahvalivsi se za rešitev očeta, prosijo gledavce, jim še bratca rešiti. Ali hip na hip se jim up zmanjšuje. Zastonj so bile solze in prošnje zopet k sebi pridšega očeta. Nobeden se ni v kernico upal, iz ktere se zdaj le sama roka, zdaj le glavin ver- 219 r liunec prikaže. Stari brat naj zadnji nesrečno prigod-bo začuje in spehoma prihiti. „Sin moj!" zastoka oče, ter z roko proti kernici pokaže. Stareji sin je bil v vojski pod Napoleonom na Talijanskem eno roko zgubil. ,5Joj!"— zavpije — „revni bratec! ali ni nikogar, kteri bi te rešiti poskusli?" Potem se verze k očetovim nogam, rekoč: „Jaz ga bodem rešil, ali pa ž njim vred v vodi končal! Bog bodi z mano!" — S temi besedami vzdignivši se, se v derečo reko spusti. Samo eno roko ima, ž njo plavati, vendar priplava do nevarnega mesta, doseže brata, ga umetno na svoj herbet vzdigne in v nepopisljivo veselje množice srečno na breg prinese —- na persa presrečnega očeta. Blagi mladeneč je sicer mertev viditi, ali Bog je vse pripomočke, s kterimi so ga oživljali, blagoslovil, mladeneč se zopet zave in srečno ozdravi! Ko pa še v postelji leže sozna, kdo in kako ga je smerti v vodi otel, pokliče s slabim glasom sta-rejega brata k sebi in ga prosi, da bi mu svojo edino roko podal. Ko mu verli brat to prošnjo spolni, jo mlajši krepko stisne, k svojim ustom pritisne, ter jo s solzami veselja in hvaležnosti v očeh, čeravno se je stareji branil, neprenehoma poljubuje. Ljubila sta se že popred prav po bratovskij ali odslej ni imela nju ljubezen nobene meje. — >• — Boj z risom. Mlad Francoz je bil po smerti svojega bogatega strica v vzhodno Indijo pozvan, njegovo premoženje podedovati. Spoznal se je tu z dvema mladima Anglezbma, vojaškima častnikoma, ki se prederzneta, ko so se od zverinskega lova v Evropi pomenkovali, evropejsko boječnost zahine-hovati, ter svojo serčnost v lovu nad rise povzdigovati. Znava, pravita nadalje, kje" je tukaj blizo risovka s svojimi mladimi, in hočeva v kratkem nad njo iti. Francoz poprejšnjega zasmehovanja serdit, popraša Angleža, če nista tako serčna, se risovke peš s samim mečem v roki 220 v lotiti. Častnika to slišati se čudita toliki prcderznosti; ali Francoz poterdi vsemu svarjenju vkljub, da bo, kar je rekel, storil in pokazal, da tudi Evropejcem pogumno serce v persih bije. Drugega jutra spremita častnika na konjih dobro oro-žena Francoza, ki je bil brez orožja in v navadnej go-sposkej obleki na mesto, kjer se naj serčnost pokaže. Na koncu močvirja ga še enkrat od prederznega sklepa odvračata, ali zastonj. Slišalo se je ne daleč proč rujo-venje, tako da sta se jela konja strahoma na zadnje noge postavljati in perskati. Zdaj si zapne Francoz suknjo, si ovije z vojaškim pasom enega svojih tovaršev levico, vzame svojemu hlapcu meč, si poravna kodraste lasi, in stopa pogumno med bičevjem, med kterim radovednima sprejmljavcema kmalo spred oči zgine, ki nista še zmirom v toliko prederznost verovati mogla. Polahkoma in previdno stopa po potu, na kterega se je podal. Po 200 korakih se začuje neko molklo zarenče-vanje, v znam, da je nasprotnica na preži; vendar on le malo postoji in jo zopet serčno dalje maha. Se 50 kora-rakov, in vidi, da je že blizo namenjenega kraja; zakaj povsod okoli so kosti ležale. Se ogleda in zapazi v luknji globoko v travi starko, ki strahovitno proti njemu zija. Njeni mladi so se kot mlade mačke okoli nje igrali. Kaj se je med tim v njegovem sercu godilo, zamore le on povedati. Nokoliko časa sta se nasprotnika neprenehoma gledala; ker se je pa starka gotovo svoje mlade zapustiti bala, stopa mladi korenjak proti njej. Na štiri korake ji blizo dospevši plane nad njo. Gledavci, ki so na oddaljenem hribu stali, zaslišijo risovko zarenčati, Francoza glasno jeknuti, in vidijo, kako se bičje maje. Pa kmalo je vse mirno in tiho. v Se nekoliko hipov čakajo, viditi, ali se bo mladi bo-jevavec vernul, ali ne. Ker ga pa le ni, jih začne sram biti, da so ga pustili samega iti in sklenejo, vsaj njegovo truplo oteti. Zatoraj se vsi vmočvir podajo, iščejo in skerbno naslušajo. Kar ju oba naskriž ležati zagledajo. 221 ¦ Starka je bila mertva, Francoz pa omamljen. Madički preslabi, truplo požreti, so le njegovo kerv lizali. Starka je bila sedemnajstkrat vbodena, Francoz je bil vgriznjen, da mu je leva reka zlomnjena, in vdarec s kremplji mu je persa razmesaril. Častnika vzameta njo in Francoza seboj. Mlade je hlapec na sedlo švojoga konja na vsako stran enega privezal. Čez štirnajst dni, ko se veliki bojevavec zopet srečno ozdravi in vstane, zagleda pred svojo posteljo kožo sovražnice z bisernimi zobmi, rubinastimi očmi in pozlačenimi kremplji. To sta mu bila častnika podarila, ki nista nikoli takove, čeravno nespametne serčnosti vidila, ne od takovega poguma slišala. Ani. Navratil. -—-------- Od bufevotistva Jkaj. (S podobo v dokladi 26. lista.) CKoneoQ (!| ^vs. Zložene stranice objame in zagozdi natiskarv oklep (Formrahmen), da ne razpadejo; zakaj vervice, s kterimi so bile stranice do zdaj zvezane, vzame popred v stran. V oklep pa dene na enkrat toliko stranic, kolikor strani gre na eno celo po lino stran. Prazni prostor nepolne stranice napolni z dostavki (Stege), ki so tudi nižji od pismenk. Potlej vloži oklenjene stranice v tiskavnico. Popred je moral natiskar sam za natis vsake stranice posebej na njo tiskarsko černilo nadevati in natiska vati, tiskalo z roko na stranice pritiskovaje, kar je bilo zlo težavno. Dan današnji pa so znajdli berzo- ali naglo-tisnice (Schnellpressen), to je take mašim:, s kterimi se veliko nagleje, lože in lepše natisknje. Perva pola se natisne za popravek. Pomote popravi popravljavec na strani s posebnimi znaniuji. Naj večkrat pa posname' kakšen učenec natis za popravek na moker popir, kor ga na pocernjene stranice s kertačo tolče, še p;ed viaganjem v tiskavnico, nato posnetek (Abzug) počasi sname in posuši. Ker se pa na takem posnetku včasi vse čerke prav dobro ne poznajo, ostane večkrat kakšna 222 napaka v čistem natisu. Popir za natis se mora popred malo namočiti, da se tiskarskega černila bolje navzame. JVajpred se natisne potrebno število pol samo na enej, potem še le na drugej strani; zakaj tiskavnica ne more več kot ene poline strani na enkrat natisnuti. Iz serca radi bi bili dali v doklado 26.' 1. tudi nagi otisnico narisati, ker bi pa bilo to veliko prostora vzelo, in se deli mnbgoverstno sostavljene mašine na po-pirju slabo razločijo; jo obljubimo svojiin dragim bravcem v 29. listu le nekoliko popisati, los Za zdaj le še toliko, da se z naglotisnico v eni uri lahko po 1000 pol na eni strani natisne; s poprejšnjimi ročnimi tiskavnicami je bilo treba za 1000 pol vsaj pol dneva časa. — Natisnjene pole po verveh razobesijo, da se posuše, potem jih zlože in k bukvovezu pošljejo; postavljene pismouke, černila z lugom in kertačo očiščene, jj zopet ročno v predalčke razmečejo. Včasi se pripeti, da pade ktera v sosedni predalček; drugo pot jo vzame po-stavljavec namesto prave, in napaka je gotova, če se pozneje ne popravi. Kratka slovnica slovenskega jezika. $. 14. Posebne opombe k sklanjam imen. a) Mestnik ima vselej enega sledečih predlogov pred seboj: pri, o, ob, v (u), na, po; — druživnik pa: z *j)? za> med, pod, nad, ali, pred. b) Nektera imena rabimo samo edinobrojno , in sicer: 1) Zborna imena, to je taka, ki več reči ali trohic ene verste pomenijo. (§. 7.) V našem jeziku jih je naj več s kon-čaji -je} -ina in ženskega spola z -ad} pa tudi z drugimi; n. p. hrastje, zelje, ivje, govedina #*}, mo.sto.vma, bezgovina, zelenjad, šušmad, gnjiijad, — mleko, meso, kruh, zlato, pesek, •) i se spremeni v govoru pred c, č, f, h, k, p, i, i in 1, v, s, — pred nj pa » ž (tudi po staroslovanski) ; n. p. i njim, i njivo, brez njcgj,- Sedanji Tusa-Icli se toga ne deržc tako natanko. — Na str. d28: v d». vcfsli sta biia » in X izpuščena. — ¦•) Ako končaj — i n a nič zbornega ne pomeni, ima ime Judi viiebroj ; n. p. ikerbina, votlina i. t. d. i besedo „kolina" rabijo pa kje in kje le višebrojno. 223 pšenica, srab (garje, iz serheti) i. t. d. — 2) Imena, ki kakšno lastnost ali djanje pomenijo; n. p. pridnost, um, lenoba, kopanje, ropot, petje, bodenje i. t. d. — 3) Sledeča posamezna imena: blag-o, hlad, hlap, obleka, roba, smert in še več drugih. __ .\>.c) Naslednja imena rabimo pa samo višebrojno: 1) Moškega spola: bodljaji, gostosevci in gostožirci (imeni zvezd), herbti (nekake lojtre), latki, mettjaji, (ovčja bolezen), rezanci (muzli, nudeljni), stotini. (— 2) Ženskega sp: bile, bukve, burkle, cepi, dereze, droži, duri, garje, gosli (e), gosti, grablje, grezi, hlače, ikre, klešče, kodiinje, (koline), konoplje, koze, mekine, mezine, niške, obervi (e), okovi, ostu-dnice, otrobi, pene, persi, plužne, pomije, seni, senke, skrumbe, smeti, statve, šteje, svitice (t. j. spodnje hlače), svisli, škarje, toplice, tropine, ulice, vile, vilice, vice, voje, zjede___3) Sred- njega s p. derva (za kuriti), persa, tla, vrata. . Opomba, Kterega spola da so imena, ki imajo samo višebroj, se spozna iz končnice; z i na koncu so moškega, z e ženskega, z a srednjega spola. Ženskega spola z a na koncu si samo: cepi, duri, gosli, gosti, grdzi, jasli, obervi, okovi, otrobi, persi, seni, smeti, svisli. Človek ima v višebroju: t. ljudje (i), 2. ljudi, 3. ljudem, i. ljudi, 5. (pri) ljudeh (ili), 6. (z) ljudmi (iz stare besede „ljud"), Ime „tla" se sklanja: 1. tla, 2. tal, 3. tlam, 4. tla, 5. (pri) tleli, 6. (s) (lami. (Dalje sledi.) ------------ ..f Trinajsto pismo. Sestričin odgovor. Dragi bratec! Tvoje undanšnje pismice me je kaj razveselilo. Bala sim se že, ker nisi koj pisal, da bi ljubim štari-šem večje žalosti ne delal. Vidim, da si zdaj ves drugi, poboljšani* in zopet dobri bratec. Slariši so nama pač vedno le dobri in zlo za noji skerbe. Velika ne-hvdležnosl in greh bi bil, ko bi jih žalila, in jim stare ure grenela. — Kakor si mi v svojem pismicu naložil, pri štariših za Te govoriti in prosili, sim beri, ko je bila priložnost, Tvojo lepo prošnjo spolnila. — Ravno na verlu smo bili, oče so na klopici pod senco sedeli, mati zraven, in jaz sim cvetlice v venček nabirala. 224 Bili so oče in mati zlo prijazni. Zdaj sim jim Tvojo prošnjo počasi spomnila in jih lepo za odpušče-nje prosila. Roj so hotli Tvoje pismice viditi, in ko sim ga pokazala, so bili pri tej priči pri volji. Te zopet za ljubega sinka vzeti, in vse poprejšnje pozabili, ako boš le svoji dobili obljubi zvest, in mo& beseda ostal- — Vidim, da še ni popačen, pravijo mali, ker se je storjenega pregreška tako hitro skesal. Ljubi bralec l pač me je veselilo, ko sim mile, zanesljive besede ljubih starišev cula. — Povem Ti tedaj, bodi le potolanen in brez skerbi, ljubim starišem pa nemudoma piši, in se za blagovoljno odpuščenje serčno zahvali- Bodi vedno le dober in priden, da boš starišem v veselje, meni pa ljubi bratec, kot sim tudi jaz vedno Tvoja zvesta sestrica V Gradu M 8. mah serpana 1860. Lenka. (Štirnajsto sledf.) Možice za mlatle ljudi. (Učeni kanarčki.) Poprejšni teden je vrela Ljubljanska mladina v neko hišo, kjer je ptujec kanarčke kazal, ki so znali z majčkinimi puškicami streljati, vozičke vo- j žiti — edeu je sedel na vozu, oblečen, kakor gospod, e- j den za njim za streždta, eden je bil pa za konja — in še Več drugega umetnega in za mladino prav smešnega. (Čarar človeku glavo odseka.) Tudi smo vidili un-dan v Ljubljani, kako je čarar živemu fantičku glavo odsekal, potem pa jo je zopet zdrav, kakor popred na vratu imel. Nazadnje je umetnik to reč razjasnil. Vsi ljudje so se potem smejali, ker so vidili, kako je to brez coper-nije lahko narediti. Tudi Vedež bode to reč drugo pot svojim bravcem za kratek čas in v poduk razložil; danes nam je prostora primanjkalo. ' *) Vas na Gorcnslem pri Blejskem jezeru. Založnica Rozalija Eger. — Odgovorni vrednik J. Navratil. V Ljubljani.