TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec - Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt	Izhaja t Celovcu - Erscheinungsort Klagenfurt P. P. b.
LETO XIX./ŠTEVILKA 26	CELOVEC, DNE 29. JUNIJA 1967	CENA 2.- ŠILINGA
Die Karntner Slovvenen zum Artikel 7
Dr. Inzko erklarte bei der Aussprache am 27. Juni im Bundeskanzleramt:
Ich danke Herrn Bundeskanzler im N amen des Rates der Karntner Slovvenen fiir die Einladung zur Aussprache zvvecks Durchfiihrung des Artikels 7 des Staatsvertrages. Die AulJerung des Bundeskanzlers, da8 der Staatsvertrag der Regierung die Pflicht auferlege, auch den Artikel 7 zur Ganze zu erfullen, ist bekannt. Ebenso bat die Minderheit mit Genugtuung zur Kenntnis genommen, da8 im Rahmen der letzten Aussprache zvvischen den Reprasentanten der osterreichischen Bundesregierung und den Vertretern der Karntner Landesregierung darauf hingevviesen wurde, da8 man im Zusammenhang mit dem Minderheitenproblem Vervvicklungen auf interna-tionaler Ebene aus dem Wege gehen miisse, wie sie durch Anwendung des Artikels 35 des Staatsvertrages entstehen konnten. Dies bevveist, da8 sich die fur die Durch-ftihrung des Staatsvertrages verantvvortlichen Stellen der Folgen bcvvuBt sind, die entstehen konnten, wenn Osterreich die Verpflichtungen des Staatsvertrages nicht erfullen solite.
Im Rahmen der am 5. Juni 1967 stattgefundenen Aussprache \vurdc vom Bundeskanzler auBerdem erklart, daB die slowenische Minderheit und Jugoslavvien eine Minderheitenfeststellung als Grundlage fiir die Realisierung des Artikels 7 ableh-nen und man deshalb auf diesen Weg verzichtet habe. Wenn auBerdem erwahnt vvurde, daB AuBenminister Dr. Tončič auf dem Boden der Vereinten Nationen auf dieses Problem angesprochen vvorden ist, so ersieht man daraus, daB man sich der Tragvveite der Beschliisse, die beziiglich des Artikels 7 getroffen vverden, voll-auf bewuBt ist. Die Tatsache, daB die jetzige osterreichische Bundesregierung bei der Realisierung des Artikels 7 den Standpunkt der Minderheit in dieser Frage nicht nur zu boren, sondem auch zu bemcksichtigen gevvillt ist, bevveist, daB Osterreich bereit ist, den Artikel 7 zur Zufriedenheit der slovvenischen Minderheit zu losen. Ich danke im Namen des Rates der Karntner Slovvenen der osterreichischen Bundesregierung fiir diese Haltung.
Gleichzeitig aber muB ich darauf hinvveisen, daB die Karntner Slovvenen ange-sichts der staatsvertragsvvidrigen Einstellung und Haltung des Karntner Heimatdien-stes tief besorgt sind. Der Karntner Heimatdienst vvar es, der mit Schulstreiks die in-ternational anerkannte Schulregelung fiir das zvveisprachige Gebiet, die vvesentlich zum gegenseitigen Verstehen der Bevvohner Siidkarntens heigetragen hat und bei-tragen solite, zu Fali gebracht hat. So kam es dann zu einer Schulregelung, die nicht nur ohne Mitvvirken der Minderheit zustande kam, sondern auch gegen den Wortlaut und den Geist des osterreichischen Staatsvertrages verstoBt. Deshalb er-achten vvir es als unbedingt notvvendig, daB es zu einer Anderung des Minderheiten-schulgesetzes kommt, die folgende Wiinsche der Karntner Slovvenen beriicksichtigt:
1.	Der Unterricht miiBte im jetzigen Geltungsbereich des Minderheitenschul-vvesens grundsatzlich fiir alle Kinder zvveisprachig sein, vvie dies vor und nach der Unterzeichnung des osterreichischen Staatsvertrages in Siidkamten der Fali vvar. Solite es jedoch El tern geben, die es nicht vviinschen, daB ihr Kind eine Sprache bereits im Pflichtschulalter zusatzlich erlernt, so konnten sie laut Gesetz ihr Kind vom Besuche des Slovvenisch-Unterrichtes abmelden.
Diese Regelung vviirde die Gleichheit vor dem Gesetz respektieren, allen slo-vvenischen Kindern von Haus aus den Unterricht in der Muttersprache gevvahrlei-sten und die von den slovvenischen Eltern als diskriminierend empfundene An-meldung der Kinder zum zvveisprachigen Unterricht beseitigen. Das Anmeldeprin-zip vvurde durch das Abmeldeprinzip ersetzt vverden. Die jetzige Vorgangsvveise, vvonach die Kinder von den Eltern zum zvveisprachigen Unterricht angemeldet vverden mussen, verstoBt gegen den § 1 des Artikels 7 des Staatsvertrages, in dem es heiBt, daB osterreichische Angehorige der slovvenischen Minderheit in Karaten ihre Rechte auf Grand gleicher Bedingungen vvie alle anderen osterreichischen Staatsangehdrigen gcnieBen. DaB der Eintritt in die Volksschule in Sudkarn-ten nicht bei allen Kindern auf Grand gleicher Bedingungen erfolgt, bevveist das Minderheitenschulgesetz aus dem Jahre 1959.
2.	Nachdem der Geltungsbereich betreffend die Pflege des Pflichtschulvvesens zur Zeit der Unterzeichnung des Staatsvertrages bekannt vvar, ist der Passus hinsichtlich der Forderang nach einer amtlichen Minderheitenfeststellung staatvertragsvvidrig und miiBte im Minderheitenschulgesetz entfallen.
3.	Der Religionsunterricht miiBte grundsatzlich in der Muttersprache des Kin-des erteilt vverden. Eine andere Regelung vvurde nicht nur dem Sinne des Staatsvertrages, dem Naturrecht, dem zvvischen der osterreichischen Bundesregierung und dem Heiligen Stuhl abgeschlossenen Konkordat, sondem auch dem Geiste des Konzils vvi-dersprechen. Dagegen verstoBt namlich die jetzige unterrichtssprachliche Regelung im Religionsunterricht an den Schulen des zvveisprachigen Gebietes. Ich erlaube mir, zum besseren Verstandnis des Sachverhaltes Herrn Bundeskanzler, Flerm Bundes-minister fiir Unterricht, Herrn Bundesminister fiir ausvvartige Angelegenheiten und den anvvesenden Beamten der Bundesministerien fiir AuBeres und des Bundesministe-riums fiir Unterricht die vom Rat der Karntner Slovvenen herausgegebene Bro-schiire »Fiir den Religionsunterricht in der Muttersprache« zu iibergeben.
4.	Die Regelung von Kompetenzfragen der Minderheiten-Schulabteilung im Rahmen des Landesschulrates fiir Karaten und die Verankerung des Slovvenisch-Unterrichtes an der Padagogischen Akademie zum Zvvecke der Heranbildung des Lehremachvvuchses fiir zvveisprachige Schulen sind vveitere Anliegen der Minderheit, die im Rahmen einer im Staatsinteresse gelegenen Novellierung des Minderheiten-schulgesetzes entsprechend beriicksichtigt vverden miiBten.
Solite die osterreichische Bundesregierung bereit sein, dieser Regelung zuzustim-men, vvare der Rat der Karntner Slovvenen imstande, zu erklaren, daB Osterreich den Staatsvertrag auf dem Gebiete des Pflichtschulvvesens erfiillt habe.
Organisationen, die diese fiir beide Volksteile tragbare Regelung auch in Zu-kunft zu verhindern bestrebt sein vviirden, miiBten von der osterreichischen Bundesregierung — entsprechend dem Wortlaut des Staatsvertrages — v er hoten vverden.
(Nadaljevanje na 5. strani)
Kancler Klaus sprejel predstavnike manjšine
V torek, dne 27. junija 1967, je bil v uradu zveznega kanclerja na Dunaju razgovor v zvezi z vprašanji člena 7 državne pogodbe. Na razgovor je vabil zvezni kancler dr. Josef Klaus. Razgovora so se udeležili poleg kanclerja, ki je seji predsedoval, še zunanji minister dr. Lujo Tončič Sorinj, prosvetni minister dr. Piffl-Perčevič, vodja oddelka v uradu zveznega kanclerja dr. Lo-vvenstein, veleposlanik dr. Heymerle, mini-Sterialni svetnik dr. Kdvosy, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko in predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zvvitter.
Uvodoma je ugotovil kancler dr. Klaus, da je vlada pripravila zakonski osnutek o uradnem jeziku, ki je bil doposlan članom koroške deželne vlade. Po predstavnikih avstrijske vlade je bilo ob državniških obiskih v Beogradu in na Dunaju večkrat poudarjeno, da želi Avstrija zadovoljivo rešiti vprašanja člena 7 državne pogodbe. Naša politika mora biti verodostojna, to bo pa le, ako se bo uredilo tudi manjšinsko vprašanje.
O razgovora s predstavniki koroške deželne vlade je dr. Klaus dejal, da zastopniki deželne vlade glede zakonskega osnutka o uradnem jeziku niso iznašali enotnega stališča. V bistvu pa je bilo njihovo stališče glede na vladni osnutek odklonilno.
Znano je, da bi se morala vršiti po omenjenem osnutku po južnokoroških občinah šele glasovanja o tem, ali naj bi bila slovenščina pripuščena kot uradni jezik in ali želi prebivalstvo kake občine dvojezične napise ali ne. Slovenščina bi bila kot uradni jezik le tam priznana, kjer bi tretjina volilnih upravičencev za to glasovala. Manj-
Spet smo bili
Vabilu k zaključni prireditvi strokovne šole za gospodinjske poklice pri šolskih sestrah v št. Jakobu v Rožu se je kljub kresni vročini v nedeljo popoldne zbralo lepo število rojakov.
Gostje, ki so prišli od daleč, so si najprej: ogledali razstavo v dveh šolskih prostorih. Ob ličnih predpasnikih, čednih oblekah in perilu smo videli, česa so se dekleta učila pri šivanju. Lepe košarice za sadje, pladnji, podstavki, mape pa so nastale pri rakotvornem pouku. Polna velika soba je zgovorno pričala, kako pridno so dekleta med šolskim letom izgotavljala najrazličnejše predmete za lastno uporabo in okras doma. Tudi kuhinjska razstava jie bila vredna vse pohvale. Ko smo tako videli, kaj znajo dekleta narediti s šivanko in kuhalnico, smo šli še v farni dom poslušat, kaj nam bodo dekleta povedala.
V enotnih oblekah in z nasmejanimi o-brazi so nas učenke pozdravile s pesmijo in besedo. Ugotovili smo, da je bilo v razredu dosti pevk. V govoru je nadzornik dr. Valentin Inzko zbranim razjasnil, kakšen je pomen te strokovne šole za gospodinjske poklice. Po novem šolskem zakonu je določena devetletna šolska obveznost. Zadnje leto imenujejo »politehnično leto«. Dekleta so torej deveto šolsko leto absolvirala v St. Jakobu in se pri sestrah najbolje usposobile za življenje. Šolske sestre delujejo že skoro 60 let v Št. Jakobu, posebno ženski mladini se posvečajo. Sestre svojo nalogo vrše nesebično, požrtvovalno in z dolgoletno prakso. Državna in deželna šolska oblast šoli priznavata pravico javnosti. Dekleta v tej šoli dobe potrebno strokovno izobraz-
šina pa stoji na stališču, da se ne more vršiti o tem šele glasovanje, kje naj stopijo določila državne pogodbe v veljavo. Avstrija se je v državni pogodbi obvezala, da bo slovenščina v okrajih s slovenskim ali mešanim prebivalstvom kot uradni jezik pripuščena ter da bo v teh okrajih poskrbela tudi za dvojezične napise. Ker nasprotuje vladni osnutek temu načelu, je bil od predstavnikov manjšine v vlogi, ki sta jo naslovili obe osrednji organizaciji koroških Slovencev na dunajsko vlado, odklonjen.
Tudi pri tokratnem razgovoru na Dunaju je bilo po zastopnikih koroških Slovencev poudarjeno, da je ozemlje s slovenskim in mešanim prebivalstvom znano. Zato manjšina na kakršno koli ugotavljanje ali glasovanje ne more pristati. Videti pa je treba tudi še vsa ostala nerešena vprašanja člena 7, ki jih je treba prav tako v zadovoljivi meri rešiti. Ker je minilo že več kot dve leti od zadnjega razgovora predstavnikov vlade z zastopniki koroških Slovencev, je bilo pri razgovora na Dunaju s slovenske strani zavzeto stališče tudi do vseh ostalih odprtih vprašanj člena 7 državne pogodbe. To je bilo potrebno ne glede na to, da je bil sklican razgovor na Dunaju predvsem v zvezi z zakonskim osnutkom o slovenskem uradnem jeziku.
Kancler Klaus je obljubil za jesen ponoven razgovor zastopnikov zvezne vlade, deželne vlade ter predstavnikov koroških Slovencev o vseh vprašanjih člena 7. V prihodnjih dneh pa naj javi manjšina zastopnike za stalni odbor, v katerem bodo zasto-pani predstavniki državne in deželne oblasti ter manjšine. Ta odbor naj bi reševal vsa odprta ter doslej nezadovoljivo rešena vprašanja člena 7 državne pogodbe.
■v
v St. Jakobu
bo in duhovno vzgojo. Starši naj svoje hčere radi izroče sestram v šolanje.
Dekleta same so potem povedale, česa so se v šoli učile. Z deklamacijami in pesmijo so ob napovedovalki izpovedale, kaj jih veseli, kakšne ideale imajo in kako bodo moj-strile življenje. Že ob tej točki smo sklepali, da je med dekleti veliko igralskih talentov. Te smo občudovali posebno pri igri Hema Krška. Skoro ni verjeti, da so petnajstletnice tako doživeto prikazale dobo pred tisoč leti in nam predstavile lik pobožne, dobrosrčne in boguvdane grofice Heme. Igra je imela tudi globoko moralno jedro: Bodi dober, ne navezuj se na zaklade sveta.
Še veselo so gojenke ob sosedovih (Žafranovih) godcih zarajale in nam ob koncu v pesmi predstavile različne poklice. S celotne prireditve smo odnesli vtis, da gredo dekleta vesele življenju naproti.
Prireditev v nedeljo, 25. junija, je dokaz zmogljivosti šole in učenk. Sestri ravnateljici Mihaeli vsa čast za dosežene uspehe. Tudi vsem ostalim sestram učiteljicam in vzgojiteljicam Bog plačaj za ves trud in požrtvovalnost.
Na zaključku v ožjem krogu, v petek, 23. junija, se je nadzornik za poklicne šole dvorni svetnik dr. Reitermayer o šentjakobski šoli zelo laskavo izrazil. Dekletom je dejal, naj bodo hvaležne in ponosne, da so jih starši poslali v to šolo.
Ker domačini niso bili pri nedeljski popoldanski prireditvi, bodo gojenke prav zanje vse, kar so naštudirale, ponovile v nedeljo ob pol 8. uri zvečer v farni dvorani.
Tako bo Št. Jakob doživel ob ponovitvi kulturnega programa gojenk spet prireditev, ki bo vsestransko zadovoljiva.
Politični teden
Po svetu...
SOVJETSKI DRŽAVNI PREDSEDNIK
PODGORNI V KAIRU
Na diplomatski fronti glede Srednjega vzhoda je prišlo v torek, 20. junija, do presenečenja:	sovjetski državni predsednik
Podgorni je odletel k Nasserju na pogajanja. Podgorni ,se je na poti ustavil v Beogradu, kjer se je pogovarjal z jugoslovanskim predsednikom Titom. Cilj potovanja: ponovna oborožitev arabskih držav s sovjetskim orožjem.
Skoraj istočasno, ko je Moskva javila potovanje Podgornega v Kairo, je obiskal izraelski ministrski predsednik Eškol nekdanje egiptovsko oporišče Šarm El Šeik v Akabskem zalivu, kjer je v velikem govoru pozval arabske državnike k sodelovanju. Eškol je med drugim dejal:
»Pripravljen sem sestati se s predsednikom Naserjem, kraljem Huseinom ali katerimkoli arabskim državnikom, da bi razpravljali o miru. Tukaj na tem kraju se je pričel spor, a kljub temu hočemo pozabiti preteklost, kajti ni naš namen, da bi z arabskimi državniki govorili s pozicije sile in ošabnosti. Hočemo samo eno: Delati v prid trajnega miru v tem delu sveta.«
Nato je Eškol pristavil: »Srednji vzlrod bi lahko dosegel veliko prihodnost, če bi sodelovali v miru. Te zgodovinske priložnosti naj bi nihče ne zamudil. Hočemo prijateljstvo in varstvo, nihče na tem prostoru ne sme imeti strahu pred drugim.«
Na Kosiginov govor v Združenih narodih pa je Eškol odgovoril z enim stavkom: »Obnašanje Sovjetske zveze v zadnjih 50 letih, ji ne daje pravice Izraelu pridigati o morali.«
IZRAEL IN JEDRSKA BOMBA
V ameriških uradnih krogih izjavljajo, da se na splošno pripisuje Izraelu 'tehnična sposobnost, ki je potrebna za izdelavo atomske bombe, toda mi nobenega znaka, da nameravajo v Izraelu to bombo izdelati.
To so izjavili kot razlago k pisanju kanadske tiskovne agencije »Candian Press«, ki je poročala, da bi na podlagi zanesljivih poročil mogel biti prihodnji vojaški korak Izraela izdelava atomske bombe. »V Tel Avivu, poroča agencija, zatrjujejo, da bo izraelska vlada verjetno formalno sklenila vstopiti v jedrski klub, takoj ko bo pripravljen sporazum za mir na Srednjem vzhodu. Zatrjujejo, da Izrael ne more več sprejeti nobenega jamstva za svojo varnost od velesil in da mora zaradi tega izdelati atomsko bombo, da se brani predvsem pred arabskimi državami.«
najbolj »mirno fronto« na tem eksplozivnem področju.
Tudi prebivalki jordanskega obmejnega ozemlja očitno niso računali, da bo prišlo do vojnih obračunavanj, kajti dokaz za to je predaja mesta Hebrona brez boja. Predvsem so v Hebronu stalno izjavljali, da, če bi prišlo do vojne z Izraelom, se bo mestno prebivalstvo borilo do zadnjega moža. Ko pa je izraelska vojska dejansko vkorakala, ji je prišel župan mesta osebno naproti ter je glavnemu poveljniku izročil listino o predaji.
Zategadelj upajo v izraelskem zunanjem ministrstvu, da bi mogle zgoraj omenjene besede kralja Huseina olajšati mirovne pogovore z Jordanijo. Izraelsko povabilo k neposrednim pogajanjem je predvsem naslovljeno Amanu.
NEENOTNOST V MEDARABSKIH
ODNOSIH
Po poročilih iz Kuvajta zunanjim ministrom trinajstih arabskih držav ni uspelo rešiti skupnih težav, bi jih je porodila vojna na Srednjem vzhodu.
Na dveh sejah so ministri v Kuvajtu razpravljali o štirih skupinah tem, in sicer
9 o učvrstitvi vsearabske vzajemnosti v sedanjem položaju;
9 o ukinitvi izvoza nafte iz arabskega sveta v dežele, ki podpirajo Izrael;
• o predlogu, da bi arabski kapital umaknili iz britanskih in ameriških bank, ter
9 o odpravi tujih vojaških oporišč na arabskem ozemlju.
Razpravljali so tudi o tem, da bi sklicali izredno konferenco šefov arabskih držav. Toda hkrati s tem prihajajo iz Kuvajta skrb zbujajoče vesti, da se v mednarodnih odnosih znova pojavljajo razni odtenki. Gre predvsem za to, da se je sklicanje nujnega 'arabskega vojaškega sestanka na vrhu zataknilo. Maroko meni, da sedanje okoliščine niso najprimernejše za takšen sestanek, ampak da je treba najprej počakati na konec izrednega zasedanja glavne skupščine Združenih narodov. Libija okleva, ker ji še ni uspelo odstraniti s svojega ozemlja ameriških in britanskih vojaških oporišč in jo zaradi tega na vsakem arabskem sestanku obsujejo s hudimi kritikami.
Alžirija in Sirija še vedno zastopata levo revolucionarno smer, ki ne verjame v skupno fronto z arabsko reakcijo, poosebljeno predvsem v fevdalnih dvorih, kakršen je Fejsalov režim v Saudovi Arabiji. Baasisti iz Sirije in alžirski voditelji poudarjajo za zaprtimi vrati, da le-teh ni treba reševati in jim vrniti dober glas bot arabskih patriotov
tako, da bi se napredne arabske sile zbrale skupaj z njimi za okroglo mizo in reševale najsvetejše in najzaupljivejše vprašanje — obramibo domovine.
'Čeprav na sestanku zunanjih ministrov v Kuvajtu niso mogli sprejeti dokončnega sklepa o. sklicanju arabskega vrha, se temu cilju še vedno niso odrekli, čeprav se je časovno očitno nekoliko odmaknil. Nekatere vesti, ki jih je trenutno težko preveriti, govorijo o tem, da je zopet izbruhnilo nezaupanje med nekaterimi obče znanimi nasiprotniki v arabskih vrstah. Tudi glede izvoza arabske nafte je precej dvomov. Aramco (ameriška družba v Saudovi Arabiji) ponovno črpa surovo nafto in jo s tankerji pošilja v tujino. Delati so začeli tudi na nekaterih kuvajtskih naftnih poljih in vse kaže, da teče tudi libijska nafta. Seveda z omejitvijo, da je britanske in ameriške družbe ne dobijo. Toda posredno?
Najnovejši razvoj dogodkov v arabskem svetu vzbuja po nekaterih znamenjih vtis, da se 'tragedija, ki jo je povzročila vojna na Srednjem vzhodu, pridružuje nova — neenotnost v lastnih vrstah.
NOVO STOPNJEVANJE VOJNE
V	VIETNAMU?
»New York Times« piše, da se zdi, da se Združene države Amerike pripravljajo na novo stopnjevanje vojne v Vietnamu.
»General Ky, piše list, je izjavil, da je potrebno 600.000 ameriških vojakov za zmago, nedavna potovanja generala Westmorel:an-da v Združene države Amerike ter poročila, ki prihajajo iz Saigona in Washingtona, potrjujejo teorijo, da iso ameriške sile nezadostne.« List pravi na koncu: »Bolj ko bo vojna v Vietnamu trajala, in 'dražja ko bo za obe strani, bolj bodo ovire za kakršno koli sporazumno rešitev nepremostljive.«
Generalni delegat Severnega Vietnama v Franciji Mai Van Bo je v Parizu izjavil, da je od oktobra 1966 do aprila letos padlo v Južnem Vietnamu 85.000 ameriških vojakov ter 90.000 južnovietnamskih. Dodal je, da kljub močnemu ameriškemu letalskemu bombardiranju se industrijska proizvodnja v Severnem Vietnamu veča. Izjavil je tudi, da je glavni smoter komunistične vojske držati pod stalnim pritiskom noč in dan ameriške in južnovietnamske sile.
V	Saiigonu so objavili odloke o volitvah predsednika in podpredsednika republike ter članov senata. Volilna kompanja se bo začela 3. avgusta, volitve pa bodo 3. septembra. Do sedaj so štiri osebnosti sporočile, da nameravajo kandidirati za predsednika republike. To so sporočili general Van Tieu, ki je sedaj predsednik republike, general Kao Ky, ki je predsednik vlade, ter bivši ministrski predsednik Tran Van Huong in predsednik skupščine Pan Kac Su.
ia pri nas v Avstriji
IZRAEL JE HOTEL
PRIZANESTI HUSEINU
Kako močno se je izraelska vlada še prvega vojnega dne trudila, da bi se ne spopadli z Jordanijo, je videti iz poročila, ki ga je dobil Heinz NuBbaumer, avstrijski novinar dunajskega Kurierja, od visokih uradnikov izraelskega zunanjega ministrstva.
Po tem poročilu je ministrski predsednik Eškol 6. junija, ob 11.30 poslal jordanskemu kralju Huseinu silno važno poslanico. V pismu je bilo rečeno, da Izrael ne bo otvoril ognja na jordanski meji, če bi tudi Husein storil ustrezni korak. Eškol je v poslanici s svojim podpisom jamčil, da bo držal obljubljeno besedo.
V	glavnem mestu Jordanije Amanu pa iso to izraelsko poslanico odklonili. Jordanska vojska je pričela skoraj ob istem času z artilerijo obstreljevati novi del mesta Jeruzalema. V izraelskem zunanjem ministrstvu so opozorili, da so njih vojaške sile šele potem odgovorile z ognjem.
Po premirju je jordanski kralj Husein po 'tajnih kanalih obvestil Izrael, kako rad bi bil sprejel izraelski predlog, da bi tako preprečil vojno med obema državama. Svoje odločitve pa v ponedeljek, 6. junija, ni mogel več izpeljati, ker j;e imel že vso izvršilno oblast v rokah egiptovski vojaški poveljnik.
V	Izraelskem zunanjem ministrstvu pripisujejo tej izjavi jordanskega kralja velik 'pomen. O resničnosti tega poročila iz Ama-ina ni načelnega dvoma. V zunanjem ministrstvu v Jeruzalemu izjavljajo, da je tudi njih presenetil pričete bojev z Jordanci. Še dva dni pred začetkom vojne, so označili opazovalci j o r d ans k o -iz r a elsko mejo 'kot
AVSTRIJA PREDSTAVNIK
JUGOSLAVIJE V IZRAELU
Jugoslovanska vlada je, potem ko je 13. junija pretrgala diplomatske odnose z Izraelom, zaprosila avstrijsko vlado za soglasje, da zastopa jugoslovanske interese v Izraelu. V jugoslovanski prošnji je rečeno, da želi Beograd, da bi bila Avstrija predstavnik, 1. zaradi prijateljskih stikov obeh sosednjih dežel, in-2. ker je Avstrija zavzela močno nepristransko stališče v sporu na Srednjem vzhodu.
Zvezni kancler dr. Josef Klaus in zunanji minister dr. Lujo Tončič Sorinj, sta ugodno sprejela jugoslovansko prošnjo.
V sporočilu ministrskega sveta z dne 22. 't. m. pa je rečeno, da je avstrijska vlada pozitivno odgovorila Beogradu, in da pričakujejo, da bosta obe vladi v kratkem sklenili ustrezne dogovore. Sporočilo nadalje javlja, da bo Avstrija zastopala v Izraelu tudi interese Bolgarije in Češkoslovaške.
To j,e prvič v zgodovini Druge republike, da nastopa Avstrija v takem slučaju kot predstavnik.
S 1. OKTOBROM ZNIŽANJE
DAVKOV
Ministrski svet je 20. junija sprejel zakonski predlog finančnega ministra dr. Wolfganga Schmitza, ki predvideva znižanje davkov že s 1. oktobrom letos. Novi datum bodo vnesli v načrt reforme še v teku sej, parlamentarnega odbora. To predhodno znižanje pa obremenjuje letošnji proračun za 400 milijonov šilingov, ki jih bodo morali preskrbeti s krediti.
»Razvoj na odseku plače — cene bo nam-
reč omogočil predčasno znižanje davkov,« je dejal finančni minister dr. Schmdtz. Že leta 1966 je minister naglasil, da bo možno predhodno znižanje davkov, »če bo nastopila pomiritev na odseku plače-cene«. Doslej še ni bilo nobenih bistvenih zahtev po povišanju plač.
Finančni in proračunski odbor, ki se je bavil z vladnim načrtom za 'davčno reformo, je končal svoje delo, ne da bi se Avstrijska ljudska stranka in Socialistična stranka sporazumeli. Zategadelj bo moral sedaj odbor sam izreči zadnjo besedo.
Glavna zahteva Avstrijske socialistične stranke je bila: trdni zneski davčnih popustov, namesto načrtnih prostih zneskov,« da bi tako preprečili neopravičene davčne prihranke dobitnikov visokih plač.
SPORAZUMA O JUŽNI TIROLSKI
ŠE DOLGO NE BO
»Frankfurter Allgemeine Zeitung« poroča iz Rima, da je bil odložen kongres Juž-notirolske ljudske stranke, ki bi moral biti v juniju, im sicer do oktobra. Na kongresu naj bi končno odločili o tem, ali naj. stranka sprejme italijanski »paket« koncesij (dovoljenj), kakor jih je predložil italijanski ministrski predsednik Aldo Moro za rešitev juižnotirolskega vprašanja. Glavni odbor Ljudske stranke je »paket« po dolgi razpravi sprejel, sicer samo z majhno večino, vendar je postavil pogoji, da se sporazum mednarodno zajamči.
Prav zaradi te zahteve je vsa zadeva obtičala, kajti stališči Dunaja in Rima, to je dunajske in rimske vlade se v tem pogledu razhajata. Še posebno italijainski zunanji minister Fanfani noče nič slišati o mednar
SLOVENCI
doma in po soetn
Zlatomašniški jubilej msgr. Srečka Gregorca
V četrtek, 8. junija, je msgr. Srečko Gregorc v globini svoje duše doživljal zlatomašniško srečo ob spominu na svoje duhovniško posvečenje, ki ga je pred 50 leti prejel v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubija, ni po rokah škofa Jegliča. Ni mu bilo dano, da bi v družbi radostnih sobratov in sorodnikov stopil pred oltar in slovesno zapel glorio: njegov mistični oltar je bolniška postelja, s katere že dobra .tri leta dviga nepretrgoma k Bogu kelih trpljenja in vdane žrtve.
Msgr. Srečko Gregorc je bil rojen v Mengšu na Gorenjskem leta 1894. študiral je v Ljubljani in bil posvečen v duhovnika 8. junija 1917. Duhovniška pot ga je peljala preko Senožeč, Trnovega pri Ilirski Bistrici in Matenje vasi v Šturje na Vipavsko, kamor je dospel 1. aprila 1927. Tu je razvil bogato duhovniško dejavnost, tako da se je to sre. dišče razvilo v odlično župnijsko skupnost, kjer so verniki živeli res v evharističnem in marijanskem duhu. Leta 1945 je msgr. Gregorc prišel v Gorico in nadškof Karel Margotti ga je imenoval za kanonika peniteciarija v stolni cerkvi.
Msgr. Gregorc je bil vedno velik ljubitelj mladine. To je bil v vseh župnijah, kjer je deloval, saj so se povsod pod njegovim spretnim vodstvom razcvetele verske organizacije, dekliške in mladeniške Marijine družbe in Marijini vrtci.
Msgr. Gregorc je tudi veliko pisal v prozi in verzih, a ostal je vedno na verskem polju. Izdal je raz. ne šmarnice in vrtnice, priročnike in zbirke premišljevanj za družbenice (,,Marijine rožice”, „Po Mariji k Jezusu”), zbirko nedeljskih pridig „Nebo in zemlja”, veroučne učbenike „EvangeIij”, „Funda-mentalka”, ,.Dogmatika”, „Moralka”. Spisal je tudi veliko igric in dramatskih prizorov ter pesmic, od teh so številne uglasbene in jih naši verniki kar radi prepevajo. Časten je tudi njegov prispevek za goriški Mohorjev koledar.
Pittsburški slovenski oktet v Sloveniji
V okviru turneje po Sloveniji je preteklo soboto v domu ljudske prosvete v Črnomlju gostoval Pittsburški slovenski oktet s svojim izbranim sporedom slovenskih narodnih pesmi. Umetniški vodja okteta je Frank Bahor, po rodu Belokranjec. Oktet je bil ustanovljen leta 1964. Že samo ime pove, da so imeli vzornike v vokalnem ansamblu, Slovenskem oktetu, ki je gostoval v Pittsburghu leto dni pred ustanovitvijo. Med našimi izseljenci je zelo priljubljen, saj je gotovo najboljši vokalni ansam. hel, ki ga imajo izseljenci slovenskega rodu v vzhodnem delu Združenih držav Amerike. Oktet gostuje v Sloveniji na povabilo Slovenske izseljenske matice.
80-letnica s. Romane Toplak V Melbournu je nedavno praznovala 80-letnico svojega rojstva s. Romana Toplak, pred. stojnica slovenskih sester. Na slavnostnem obedu v čast slavljenke je bilo več uglednih cerkvenih osebnosti ter javnih funkcionarjev. Med slavnostnim obedom je imel govor msgr. Bernard Stevvart, škof iz Bendiga.
rodnem jamstvu. S tem je splahnelo upanje, da bi bil južno tirolski problem rešen v kratkem času, oziroma še v tej zakonodajni dobi italijanskega parlamenta, ki se bo zaključil prihodnje leto. V tej, zvezi je bila tudi odločitev kongresa Južnotirolske ljudske stranke.
ŠESTMESEČNA DOLŽNOST
NOŠENJA VOJAŠKE UNIFORME
Pred kratkim je ministrski svet čisto nenadoma sklenil, da bodo morali vojaki avstrijske zvezne vojske prvih šest mesecev, to je v času, ko se vrši glavni vojaški pouk, od 1. oktobra t. L, stalno nasiti uniformo, tudi doma.
Ta vladni sklep je presenetil celo obrambno ministrstvo in ni izključeno, da bo naletel na ostro kritiko pri opozicijskih strankah, ker ni bilo o tej spremembi službenih predpisov nobene javne diskusije.
V	vladnem poročilu je rečeno, da bo ta ukrep pospeševal vojaško in obrambno pripravljenost in pojačil disciplino avstrijskih vojakov. K temu naj še dodamo, da je parlament že nedavno sklenil, da naj vlada preveri, če ne bi bilo pametno vpeljati predpis nošenja uniforme do konca posebnega osnovnega vojaškega pouka (to je prvih deset tednov).
V	Zahodni Nemčiji nimajo dolžnosti nošenja uniforme, v Franciji le tedaj, ko zapustijo vojašnico, medtem ko je na Švedskem predpis, da marajo vojaki zmerom in povsod nositi vojaško uniformo.
Mojster Plečnik na Dunaju
Avstrijsko društvo za arhitekturo (Die osterreichische Gesellschalt fiir Architektur) je pripravilo na Dunaju (1010, Blutgasse 3) ob desetletnici smrti velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika dokumentacijsko razstavo. Gradivo je zbral tržaški Slovenec Boris Podreka, sodelavec znane revije »MOST«. Podreka je napisal tudi kratko oceno Plečnikove umetnosti v na žalost le ciklostiranem katalogu. Uvodoma piše:
»Neben jungen japanischen Architekten bevorzugte Le Corbusier (veliki francoski arhitekt, pripomba pisca) als Mitarbeiter in seinem Atelier Schiller Josef Plečniks. Diese dndirekte Wertschatzung des Med-sters bezeugt Achtung vor einem Lebens-werk, dessen Resultate sich nicht in einer demonstrativen ,Modernitat’ erschopfte, sondern dessen Inhalt eine klare Stellung-nahme zu den Grundelementen der Architektur war. Diese Feststellung setzt also beim Betrachten des Werkes Plečniks die Ubervvindung einer kritischen Position voraus, fiir die Qualitat vor allem Mythi-sierung des Momentanen bedeutet.«
Plečnikova monštranca iz cerkve v Vinohradech ((Praga)
Plečnikova življenjska pot je vodila iz Ljubljane, kjer se je rodil 23. januarja 1872 v Gradišču kot sin mizarja, najprej (1886) v Gradec na obrtno šolo. Triindvajsetletni Plečnik se seznani potem na Dunaju s slavnim profesorjem arhitekture Otto Wagnerjem (1841—1918). Pri njem na akademiji se uči tri leta (1895—1898), ki so najusodnejša doba Plečnikovega življenja. Že leta 1898 piše znani dunajska arhitekt in Plečnikov sodobnik Adolf Loo s (18/0— 1933) o razstavi v Rotundi na Dunaju: »Architekt Pletschnik aber, dem der Wie-ner Gerverbeverein Gelegenheit geboten hat, sein auBerordentlich.es Konnen zu zei-gen, wofiir dem Verein der Dank aller mo-
dem Denkenden gebiihrt, hat sich seiner Aufgabe in ungewohnter Weise entledigt. Ein Hauch der Vornehmheit geht durch diese Exposition, der leider nicht auf die Rechnung aller ausgestellten Gegenstande zu setzen ist; dazu sind diese zu ungleich-wertig.« (Citirano po katalogu razstave.)
Mladi Plečnik je na Dunaju nadvse delaven, ko se vrne 1899 s svojega študijskega potovanja po Italiji:
19000 — 1901 Weidmannova hiša, Dunaj XIII, Hietzinger HauptstraBe 6 (prezidava);
1901	Dekoracija za Ples arhitektov v So-phiensale na Dunaju;
1901 Stanovanjska hiša, Dunaj XIII, Beckgasse 30;
1901	— 1902 Stanovanjska hiša, Dunaj V, HamburgerstraBe 16;
1902	Villa Loos v Meliku ob Donavi;
1903	— 1905 »Zacherl-Haus«, Dunaj, I, Wildpretmarkt 2 — 4;
1908 — 1909 Studenec Karla Boromejske-ga, Dunaj III;
1910 Družinski grob Zacherlovih na pokopališču v Ddblingu, Dunaj;
1910	— 1913 Cerkev Svetega Duha (Farna cerkev Schmelz), Dunaj XVI, Herbst-straBe 32. — Je to prva avstrijska železobe-tonska cerkev.
1911	postane Plečnik profesor na šoli za umetniško obrt v Pragi. Tam se posveti v prvi vrsti prezidavi in splošni preureditvi Hradčanov, praškega gradu (1912—1920), a pozneje tudi sezida krasno cerkev Srca Jezusovega v Vinohradech (1928—1932) praškem predmestju. (Glej sliko Plečnikove monštrance v tej cerkvi!)
1913 je Plečnik izbran za naslednika svojega učitelja prof. Otto Wagnerja, a cesar Franc Jožef I. ne -potrdi njegove profesure. Po razpadu avstro-ogrske monarhije dodeli novoustanovljena ljubljanska univerza Plečniku kateder za arhitekturo na tehnični fakulteti. Tako se začne z letom 1921 njegova najidaljša in po dejavnosti najobšir-nejša ustvarjalna doba. In vse to končno v rojstnem kraju! Plečnik da novi slovenski prestolnici zares primeren obraz:
1921 Hranilnica;
1926	Dom za -duhovne vaj.e;
1927	Cerkev sv. Frančiška v šiški;
1928	Zavarovalni zavod v Celju;
1929	Ureditev »Kongresnega trga«, današnjega Trga revolucije;
1931 Tromostovje;
1936 — 1939 Cerkev Lurške Marije v Zagrebu;
1938	Cerkev sv. Antona v Beogradu;
1938	Konvikt v Osjeku;
1939	Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK);
1940	Gimnazija, pokopališče Žale, im cerkev na Barju;
1956 Adaptacija Križank.
7. januarja 1957 umrje Plečnik v Ljubljani. Bogato življenjsko delo dokumentirajo zgornja podatki, a vsebinska vrednota Plečnikove umetnosti je neprekosljiva. Klasična harmonija njegovih stavb spominja na piramide in antične templje. Material je obvladal kot le malokdo poleg njega v sodobni arhitekturi. Videl je dušo predmeta in -tako uporabljal najrazličnejše gradivo, predvsem v sakralni arhitekturi. To pa jie Plečniku uspelo prav zaradi preprostosti njegove arhitektonske izpovedi, ki j-e
DR. METOD TURNŠEK:
Začetek in višek pokristjanjenja slovenskega naroda
(VIL nadaljevanje)
Ko vir pravi, da j,e »poslal« škofa Mode-Sta z večjim številom duhovnikov in klerikov, s tem ni rečeno, da je na Koroško poslal docela novega, še neznanega misijonar-ja-škofa, novega predstojnika krščanskega misijona med Karantanci (takrat so v deželi bili samo Slovenci in neznatnajimsko-keltska manjšina!), marveč je prvi škof s o-venskih Karantancev postal duhovnik, ki je z zemljo -in jezikom ljudstva vsekakor bil že znan. Če staro izročilo pravi, da je prvi misijonar - duhovnik dežele bil -sv. Modest in se je kot tak najprej častil, -potem je prav spričo znanja jezika in misijons i izkušenj bil najbolj primeren, da ga je s o Virgil ■poklical k sebi, ga posvetil v sko-ta
in nato »poslal« z večjim številom duhovnikov in klerikov, da je začeto misijonstvo uredil po vsej Karantaniji, posvečeval cerkve in morda tudi že prve domače duhovnike, če je v prvem misijonskem ognjišču v Millstattu ali kje drugje (morda celo v dvorni šoli kneza Hotimira) dorastel prvi duhovniški naraščaj. Ne moremo si misliti, da bi v samostanu vzgojena kneza Gorazd in Hotimir tudi v domači deželi ne stremela za ustanovitvijo samostana in krščanske šole za vzgojo duhovniškega — misijonskega naraščaja.
Sedež Modes-tove škofije je bil pri Gospe Sveti, prvi cerkvi, ki jo je Mariji v čast -posvetil novi škof. Pri cerkvi je bil tudi
bila docela odtis njegove človeške skromnosti. »Je einfacher im Ganzen und je indi-vidueller und mannigfaeher in Detail, de-sto vollkommener das Kunstwerk«, lahko rečemo z nemškim pesnikom Novalisom (1772—1801) o Plečnikovem delu. To potrdi tudi največji hrvaški kipar Ivan Me-štrovič (1883—1962) v svoji knjigi »Uspo-mene na političke ljude in dogadjaje«, ko pripoveduje o obisku pri predsedniku Ma-saryku (1850—1937) v Pragi, kjer je srečal tudi Plečnika:
»Plečnika je Predsjednik voleo ne samo zato, j er je vidio, da svoj posao radi s čuvst-vom i zanosom, nego i radi njegove skromnosti i jednostavnosti, koja je sličila njegovo j« (str. 179).
Dunajska razstava nudi dovolj gradiva obiskovalcu, ki želi spoznati življenje in delo moža, ki je kot arhitekt živel na širokem prostoru srednje in jugovzhodne Evrope. Med Prago in Beogradom stojijo njegove stavbe, spomeniki pionirskega prizadevanja na področju sodobne arhitekture.
Na žalost je katalog razstave le ciklostiran in nadvse skromen. Bibliografija je precej šipka, ker manjkajo bistveni literarni prispevki o Plečniku (n. pr. članek v Slovenskem biografskem leksikonu, itd.). Zakaj se niso zbrali poleg Zacherlovega srebrnega svetilnika in srebrne vaze tudi druga manjša Plečnikova dela iz Ljubljane in Prage? Vsaj ena monštranca bi lahko pričala o enostavnosti Plečnikove arhitektonske misli. Fotografija ne nadomesti originala!
Kljub vsemu pa -prav iskrena hvala tistim, ki so končno predstavili Plečnika dunajski javnosti.	FBJ
XVIII. POLETNE IGRE
V BREZAH
Minulo soboto so na Petrovi gori v Brezah uprizorili premiero tragedije Die Verschw6rung des Fies-co zu Genua (Zarota Fiesca v Genovi) Friedricha Schillerja. S tem delom so hkrati odprli letošnje XVIII. poletne igre, ki bodo trajale do 26. avgusta.
Schillerjevo delo pravzaprav ustreza tradiciji gledališkega odra v Brezah, saj so si igralci nadeli nalogo prikazovati ljubiteljem dramska dela klasikov.
Za gledalce dela Zarota Fiesca v Genovi je bila sobotna premiera pravo umetniško doživetje. K temu so pripomogli: letos posebno ljubeznivo in na sijajen način urejen oder na Petrovi gori, glasba Norberta Artnerja, celotna scenerija dela vobče, očarljiva privlačnost odra na prostem in ne nazadnje lepa igralska storitev amaterskih umetnikov v Brežah.
NADALJNJI SPORED IGER
NA PETROVI GORI:
Sobota, L julija, ob 20. uri: Der Ein-gebildete Kranke (Namišljeni bolnik), Molierova komedija; premiera.
SREDA, 5. julija, ob 20. uri: Die Ver-schtvbrung des Fiesco zu Genua (Zarota Fiesca v Genovi), tragedija Friedricha Schillerja.
Petek, 7. julija, ob 20. uri: Namišljeni bolnik, Molierova komedija.
Sobota, 8. julija, ob 20. uri: Zarota Fiesca v Genovi, tragedija.
baptisterij v oktogonu (osmerokotniku), kapela s krstnim tolmunom, kjer je škof kr-ščeval domače plemstvo in ljudstvo. Za krščanstvo so bili najbolj dovzetni nižji družbeni sloji. Krščevanje se je vršilo v zvezi z velikonočno in binkoštno nočno praznično liturgijo odnosno kasneje z velikonočno in binkoštno vigilijo, dan prej, zato imata na Koroškem oba dneva velikonočne in binkoštne vigilije kaj zanimiv in častitljiv naziv: krstnica, velikonočna krstnica, bin-koštna krstnica.
Bližina škofijskega sedeža pri Gospe Sveti in Krnskem gradu, prestolnica kneza Hotimira, govori tudi o tesnem sodelovanju med krščanskim vladarjem in pokrajinskim škofom. To se je bržkone začelo že s knezom Gorazdom.
Sv. Modest je -posvetil razen Gospe Svete še druge cerkve, ki naj bi bile nekakšna misijonska ognjišča in žarišča. Tako cerkev pri Lienzu, sedanji St. Peter im Holz, potem neko cerkev na Štajerskem, menda sedanji St. Johann pri Knittelfeldu, ki ju obe
Sodobni kulturni
■ !■■■■■■ portret
Ljubiša Djidič
Preden se je Ljubiša Djidič popolnoma uveljavil med mlajšimi srbskimi pesniki, ki nestrpno razvijajo vsak osvojo formulo in zahtevajo zanjo prostor pod soncem, je bolj plaho, občutljiveje, zato pa tudi z večjim ustvarjalnim omahovanjem začel objavljati drhteče nežne strani svojega izjemnega lirskega dnevnika. Inspiriran z notranjo melodiko, njenim pozibavajočim se ritmom, se je med prizadevanjem za asociativno rojenje besed znebil hkrati tudi vseh vezi in ovir, vendar pa z naglimi presledki in z zanemarjanjem veznega tkiva začel ustvarjati poezijo, polno vznemirjenja, pri tem se je zanašal tudi na sodelovanje bralcev, kakor da ne jenja iskati v njih pesnike, podobne sebi. Vse to kot dodatek k igri, katere smisla se zdi, da se pesnik tudi sam ne zaveda.
Nenadoma popolna ujet od lastnih pesniških dosežkov, toplega vzdušja domišljijskega kroženja, je Ljubiša Djidič eden izmed tistih pesnikov, ki za nobeno ceno ne žele zaviti v kakršen koli ekshibicijski zagon. Kakor da je že takoj, na samem pragu, deško obstal. Tako je opredelil svoje stališče, ki se vzoruje pri rimbeaujevskem čudenju in splošnosti celo v tistih neznatnih dejstvih, ki se ponujajo njegovi budni sa-njarski zadržanosti.
Tako je postala poezija Djidiču intimno pogojen pojav neke potrebe, ki se v končni analizi izenačuje z notranjo potrebo beleženja drobnih dogodkov v naravi in subjektivnem življenju človeka kot posameznika in družbenega bitja. Tako se v njem povzroča lirski drget, nekakšna majhna, a morda prav zato impozantna jeza nad dokaj znanim vzdihujočim drevesom ob poti, nato pa celo razžarjeni stok kamenja kot kontrast vsem idilam, katerih preživelosti se globoko zaveda in ki jih zapisuje, kakršne so. Tako se v njegovih slavnostno naglašenih tekstih vedno določneje kaže stališče, po katerem diskretnost lirske izpovedi — tudi takrat, kadar ima veliko vzroka, da bi bila grenka — daje prednost dvignjenemu glasu. Vse je tu nedoločeno in v znamenju brezmejnosti. Po Djidiču pesnik nima pravice, da bi čemur koli postavljal dokončne obrise. Določene pojave in stvari mora javljati, nikoli pa naj jih ne pove do kraja. Njegova naloga je, da poimenuje neznane lastnosti in jim odkrije sveže pridevnike.
V	tem je tudi njegova etika. Kakor da je pesnik obsojen biti vedno blizu nekoga, pa čeprav kakega žrtvenika, ki je navzoč prav zato, da od njega del za delom zahteva fizični obstoj, ker samo v tem slogu ima njegovo prvotno klicanje resnični smisel.
Že takoj v začetku je Djidič najavil stoi-cizem, ki se kot filozofija pri njem najraje kaže v obliki tihe, poglobljene duhovnosti, ne glede na to, da takšno njegovo atitudo spremlja lahka, prekrepostna ironija, ki kakor ena izmed mnogih komponent njegovega ustvarjanja spleta svojo trpko nit. Namesto stoka ali krika Djidič rajši pošlje v svet šepet tihe resignacije, morda trepet strahu ob določenih nevarnostih, po grebenu katerih se giblje sodobni človek. Kakor da je v njem njegovo sporočilo: svet je treba sprejemati takšen, kakršen je, in to sprijaznjenje z njim ima svojo realno osnovo v doseženem pesniškem preoblikovanju.
Življenje mora biti praznik čutov, ki lahko odkrijejo lepoto v arhitekturi neke roke, v sledi, ki ostaja za ptico, ko cvrkutne pod nebom, v snežnobelih cvetovih na breskovi veji lirizma, ki se navdihuje ob čarovnijah narave.
V	teh in takšnih stališčih se zbira težnja, da skrije in najde v gibkih koordinatah sanj, ki jih lahko zamenja samo pesnik. To so elementi vsega Djidičevega pesniškega upa, ki imajo vso svojo težo v ustvarjalni imaginaciji, da se z vsako novo pesmijo vedno bolj spopolnjuje in potrjuje, nikoli se na konča in ne zaokroži.
Nekaj njegovih pesmi nosi naslove kakor: »Stvarno poletje«, »Nočna pot«, »Pe-numbra«, »Za prebujanjem«, »Dež«.
omenja zgodovinski vir. Zgodovinarji pa domnevajo še za druge cerkve, kot cerkev v Millstattu, cerkev v Beljaku, cerkev v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, cerkev v St. Andražu v Labotski dolini.
(Dalje na 8. strani)
VABILO
V nedeljo, 2. julija, bodo gojenke strokovne šole za gospodinjske poklice pri šolskih sestrah v Št. Jakobu v Rožu PONOVILE ODRSKO PRIREDITEV, ki so jo naštudirale za zaključek šole, za vse domačine, ki se preteklo nedeljo te prireditve niso mogli udeležiti.
Nastopile bodo v farni dvorani v Št. Jakobu ob 19.30 (pol osmih zvečer).
Prijazno vabijo gojenke.
DOLINA PRI POKRČAH
Prvo dolinsko romanje bo v nedeljo, dne 2. julija 1967.
Od 7. do 11. ure se bodo darovale božje službe.
Romarji od blizu in daleč prisrčno vabljeni!
Cerkveni svet Pokrče
ŠMIHEL - SV. KATARINA (Poroka)
Med ljudstvom Podjune je veljala svoj-čas Sv. Katarina med drugim tudi kot pri-prošnjica v poročnih zadevah. Tako pravi staro izročilo, da je na praznik Sv. Katarine prišlo v cerkev na hribčku tudi mnogo deklet, ki so prosile: »O sv. Katarina, izprosi mi ženina...«
To minulo nedeljo pa se je pri Sv. Katarini vršila izredna slovesnost: poroka dveh mladih idealistov, ki sta v tem starodavnem romarskem svetišču sredi podjunske idile hotela skleniti zakonsko zvezo. Nevesta Katica Jernej tokrat proti staremu izročilu ni šla k Sv. Katarini ženina prosit, ■temveč ga že izbranega in izvoljenega pripeljala seboj. »Katarina h Katarini!« to je bila vodilna misel, ki je mladi par privedla do sklepa, obhajati svojo poroko v podruž-niški cerkvi na hribčku. V farni cerkvi bi bilo gotovo bolj svečano in bolj udobno, bilo bi navzočih več gledalcev in verjetno temu primemo manj molivcev! Ker pa za golo zunanjost mladi par ni imel smisla, sta se Katica in Adolf s svojimi svati podala k Sv. Katarini. Sonce je sicer močno pripekalo, tako da smo se pešci pošteno potili. A kljub temu je bilo nekaj edinstveno lepega, ko smo obhajali proč od hrupa sveta, sredi gozdnega zelenja, zbrani okrog oltarja Sv. Katarine, v okviru najsvetejše daritve poroko dveh nadepolnih mladih ljudi. Nevesta Katica Jernej je znana kot dolgoletna dekanijska tajnica Kat. farne mladine in kot tajnica Kat. delovnega odbora v Celovcu. Pridna, vedno vesela in dovzetna za vse lepo in dobro si stala na braniku naših mladostnih idealov in si s svojim vzgledom in s svojo besedo mnogo storila za vso našo mladino širom Podjune. Hvala Ti za vse to! In ženin Adolf Krivograd iz Libuč, ki si je izbral Katico za življenjsko družico, je takisto znan kot versko in narodno izklesan značaj. Oba obetata da bosta z božjo pomočjo gradila ideal družinskega življenja po vzoru sv. Družine.
Bog Vama daj svoj blagoslov! Čestitamo in želimo vse dobro!
Pred vhodom v cerkev je ženina in nevesto pozdravila Tratarjeva Marija in Davidova Marica. Pevski zbor našega neutrudljivega organista Miha Sadjaka je olepšal poročno slavnost. Poroke sta se udeležila tudi g. prof. dr. Janko Polanc iz Celovca in naš fotograf svetovnega kova g. Vinko Zaletel. Tako je zadnji verjetno ujel na trak vse nedeljsko dogajanje pri Sv. Katarini. S tem se bo nudila tudi tistim radovednežem prilika, da si to lepo mirno poroko ogledajo, katerim je bila pot k Sv. Ka-
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51.
tarini pretežavna. Lepi cerkveni slovesnosti je sledil potem obed zopet v planinski idili pod Peco, kjer so nam pri »Petzen-konigu« izborno postregli. Daši skriti in daleč proč od pokvarjenosti sveta, so nam kljub temu nevesto ukradli. Srienčeva mama je morala zastaviti kot rjušnica vso svojo zgovornost, da smo ukradenko zopet dobili nazaj!
Istočasno, v nedeljo, 25. junija, popoldne, ista imela poroko Mačkova Gretka z Letine in njen izvoljenec Friderik Pečnik iz Ponikve. Gretka je bila ponosna na svojega ženina, zato ga je peljala v farni cerkvi pred poročni oltar. »Naj naju vidijo, saj, sva oba ,žavber’ in oba mlada povrhu!«
Ženin je po poklicu pivovarnar im tako nevesti ne bo treba nikdar žeje trpeti, vsaj telesne ne!
Tudi temu paru želimo mnogo sreče in zadovoljnosti v novem stanu!
Manifestacija evropske ideje
Otvoritev »Evropskega parka«
Že pred prvo svetovno vojno je mesto Celovec pod županom von Metnitzem kupilo zemljišče med mestom in Vrbskim jezerom, ter ga sedaj preuredilo v »Evropski park«. V ta park je vključen »Svet v malem« (Minimundus — malo mestece ob Vrbskem jezeru).
V soboto, 24. junija, so v navzočnosti uglednih osebnosti mesta in dežele ter folklornih skupim iz šestih držav prebivalstvu javno izročili »Evropski park«. »Krst nasadov v Evropskem parku’ je manifestacija našega glavnega mesta po trajnem miru in prijateljskem 'Sodelovanju narodov in ljudstev,« je pri otvoritvi poudaril celovški župan Hans AuBenvinkler. Šest občin: Gorica, Ljubljana, StraBburg, Venla, Wies-baden in Celovec se je srečalo pri otvoritvi »Evropskega parka«, da bi tako izpričali idejo zedimjevamja Evrope.
Folklorni festival, ki je letos bil pod geslom »Evropska mesta v Celovcu«, so slovesno odprli v soboto dopoldne na Novem trgu s pozdravom folklornih skupin.
Višek je dosegel folklorni festival »šest narodov poje, pleše in muzicira« zvečer v
Nastop folklornih skupin
Mestni hali, kjer je vsaka skupina pokazala posebnosti svojega naroda. V prvem in drugem delu programa je izvedlo 14 pevskih, plesnih in instrumentalnih skupin skupaj 42 točk. V skoraj, štiriurnem sporedu so folklorne skupine predstavile občinstvu narodne pesmi iz Avstrije, Jugoslavije, Italije, Nizozemske, Zahodne Nemčije in Francije.
Folklorni nastopi so zmerom v nevarnosti, da postanejo nekoliko dolgočasni, posebno če traja spored predolgo in če vsebuje preveč prvobitnih narodnih elementov, ki so zanimivi predvsem za izrazite ljubitelje narodne umetnosti. V tem pogledu sta bila sicer še posebno zanimiva nastopa skupine »Akkermansgilde« iz Venla na Nizozemskem in skupine »Societe Foliklorique de Lingolsheim« iz StraBburga v Franciji. Pravo poslastico pa sta pripravila gledalcem A-capella zbor iz Beljaka s svojim kvalitetnim izvajanjem koroških narodnih pesmi, predvsem pa folklorna skupina »Tine Rožanc« iz Ljubljane, ki je s svojim temperamentnim izvajanjem narodnih plesov iz Povardarja in plesne suite, v kateri je predstavila narodne plese iz okolice Vranja, pripravila sicer nekoliko zadržane gledalce do viharnega aplavza.
Naši novomašniki v letu Gospodovem 1967
Stanko Trap je bil rojen 2. maja 1939 v Šmihelu pri Pliberku. Po maturi — študiral je namreč gimnazijo na Tanzenbergu (Plešivcu) — se je posvetil duhovniškemu študiju in se v celovškem in wurzburškem bogoslovju izobrazil za duhovnika. Na god sv. apostolov Petra in Pavla je bil v celovški stolnioi posvečen v mašnika.
Novo mašo bo daroval v nedeljo, dne 9. julija v Dvoru pri Šmihelu. Slavnostno pridigo pri primiciji bo imel njegov stric gospod župnik Avgust Čebul.
Valentin Gotthardt se je rodil leta 1941 kot sin kmečkih staršev v župniji Melviče pri Šmohorju. Gimnazijo je končal na Plešivcu (Tanzenbergu), teološke študije pa v Marijanišču v Celovcu. Na god sv. apostolov Petra in Pavla je bil posvečen v celovški stolnici za mašnika.
Svojo novo mašo bo daroval v nedeljo, 2. julija, v Melvičah v Ziljski dolini.
Jožef Damej se je rodil 25. aprila 1943 v Žitari vesi. Svoje gimnazijske študije je dovršil na Plešivcu (Tanzenberg), bogoslovne pa v Celovcu. Za duhovnika je bil posvečen na praznik sv. Petra in Pavla (29. junija) v celovški stolnici.
Novo mašo bo pel v nedeljo, 2. julija, v domači župniji v Žitari vesi. Pridigar pri primiciji bo gospod župnik Andrej Karicelj iz Št. Jakoba v Rožni dolini.
Leopold Zunder se je rodil 11. novembra 1942 v Dobrli vesi, kot sin delavca. Gimnazijo je dokončal na Plešivcu (Tanzenbergu). Po srednješolski maturi je vstopil v celovško bogoslovje. V mašnika je bil posvečen na god sv. Petra in Pavla v Celovcu, medtem ko bo zapel svojo novo mašo v nedeljo, dne 9. julija, v farni cerkvi v Dobri vesi, kjer mu bo pri primiciji pridigal gospod župnik Jožef Gabruč
OBJAVA
Prijave za 1. razred gimnazije so ustne v pisarni ali pa pismene na naslov: Di-rektion des Bundesgvmnasiums fiir Slo-wenen in Klagenfurt, 9020 Klagenfurt, LerchenfeldstraBe 22.
Potrebni dokumenti so:
1.	Rojstni list.
2.	Spričevalo 4. šolske stopnje ljudske šole.
3.	Dokaz avstrijskega državljanstva.
4.	Popis učenca pošlje vodstvo ljudske šole neposredno na ravnateljstvo gimnazije.
Sprejemni izpiti za 1. razred so prvi dan velikih počitnic, to je v soboto, 8. julija 1967, ob 8. uri zjutraj na šoli.
Sprejemni izpit za L razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo in sicer za 4. šolsko stopnjo predvidena snov.
V zadevi vstopa v višje razrede pa je nujno potreben osebni razgovor z ravnateljem šole.
Ravnateljstvo
RAZPIS
Kmetijska šola v Podravljah razpisuje vpis učencev v prvi in drugi letnik za šolsko leto 1967/68.
Pogoji za sprejem v prvi letnik so: uspešno dokončana osnovna šola, starost najmanj 16 let in telesna ter duševna zrelost.
Pogoj za sprejem v drugi letnik je uspešno zaključen prvi letnik kmetijske šole v Podravljah ali katere koli druge kmetijske šole.
Prošnjo za vpis je treba nasloviti do 30. 6. 1967 na naslov: Kmetijska šola, 9241 Podravlj e-F oderlach.
Vsa potrebna pojasnila se dobijo pri upravi šole ali pa na sedežih Kmečke gospodarske zveze in Slovenske kmečke zveze.
Ravna tel j stvo
Alojz Krawanja je bil rojen 18. novembra 1942 v Beljaku. V ljudsko šolo hodil v Smi-Iklaivžu ob Dravi, nato pa je študiral gimnazijo in teologijo v Celovcu. Dne 29. junija, to je na god apostolov sv. Petra in Pavla je bil v celovški stolnici posvečen v duhovnika.
Svojo novo mašo bo daroval v nedeljo, dne 9. julija, v šmiklajvški cerkvi, pridigal mu bo gospod Richard Kogler, župnik v Mariji na Zilji.
ŠMARJETA PRI VELIKOVCU (f Franc Robinik)
V nedeljo, dne 18. junija, smo položili na našem pokopališču k zadnjemu počitku moža, ki zasluži, da se ga spomnimo tudi v našem listu. Bil je to Martinov stari oče Franc Robinik.
Bil je kmet kremenitega značaja, delaven in skrajno skromen, dasi je štel k svojemu imetju lep kos njemu tako drage slovenske zemlje.
Že v mladih letih se je vključil v naše narodne organizacije in je zlasti na polju našega zadružništva bil neumoren orač in sejalec. Kot odbornik in predsednik upravnega odbora Hranilnice in posojilnice Velikovec je tako po prvi, kot po drugi svetovni vojni stal pred popolnoma izropanim premoženjem. Toda z žilavostjo in njemu prirojeno zdravo kmečko trmo se je vztrajno (Dalje na naslednji strani)
Die Karntner Slovvenen zum Artikel 7
(Nadaljevanje s 1. strani)
Der § 5 des Staatsvertrages besagt: »Die Tatigkeit von OrganLsationen, die darauf abzielen, der kroatischen oder slowenischen Bevolkerung ihre Eigenschaft und ihre Rechte als Minderheit zu nehmen, ist zu verbieten«.
Wir haben vor kurzem im Organ der christlichen Slotvenen festgestellt:	»Der
Karntner Heimatdienst ist vor die geschichtliche Aufgabe gestellt, dem Lande dauemden Frieden und Zusammenarbeit zwischen den beiden Volkern zu ermdgli-chen oder aber der Totengraber der Errungenschaften des Staatsvertrages zu wer-den«.
Osterreich kann es sich nicht mehr leisten, zuzusehen, daC der Berg-Iselbund auf der einen und der Karntner Heimatdienst auf der anderen Seite dauemd ge-gen die Staatsinteressen verstoBen und eine zufriedenstellende Regelung der Minder-heitenfragen mit allen Mitteln zu hintertreiben versuchen. Eine Organisation, deren Tatigkeit gegen die osterreichische Verfassung gerichtet ist, ist zu verbieten.
Auf dem Gebiete des Mittelschulwesens hat das Bundesministerium fiir Unter-richt das Bundesgymnasium fiir Slowenen in jeder Hinsicht gefordert. Ich ersuche Herrn Bundeskanzler, alles unternehmen zu wollen, dalj der schon sooft verspro-chene Baubeginn eines eigenen Gebaudes fiir das Bundesgymnasium fiir Slowenen in Angriff genommen wird und den Lehrern und Schiilern nach 10 Jahren Nach-mittagsunterricht ein normaler Unterrichtsbetrieb am Vormittag ermbglicht wird.
Die Karntner Slowenen unterhalten in Foderlach eine private Landwirtschafts-schule fiir Knaben. Wir ersuchen emeut um die Gewahrung des Offentlichkeits-rechtes fiir diese Schule mit dem Ziel der vollen Gleichstellung mit den iibrigen Anstalten auf dem Gebiete des landwirtschaftlichen Schulwesens. Ich darf in die-sem Zusammenhang auf die erfreuliche Tatsache hintveisen, daB das Bundesministerium fiir Unterricht bei der Erteilung des (iffentlichkeitsrechtes fiir die einjahrige Fachschule fiir Frauenberufe den Schulschwestern in St. Peter bei St. Jakob i. R. groBes Verstandnis entgegengebracht hat.
Sehr erschwert wird die Volkstumsarbeit der Karntner Slowenen jedoch durch die Tatsache, daB das Land Kamten dem Christlichen Kulturverband z. B. jahrlich nur einen Betrag von 5000.— S zur Verfiigung stellt. Die Herausgabe von Zeitschrif-ten, der Ausbau von Bibliotheken, die Forderung der literarischen Tatigkeit, die Pflege jeglicher Kulturarbeit ist nur moglich, wenn alljahrlich im Budget Mittel fiir kulturelle Vorhaben der Minderheit sichergestellt werden. Damit die Minderheit diese Betrage steuerfrei verwenden kann, wird ersucht, die gesetzlichen Voraus-setzungen dafiir zu schaffen, daB die Organisationen der Karntner Slowenen als Ge-meinschaften dffentlichen Rechtes anerkannt werden.
Sehr besorgt ist die Minderheit auch wegen einer AuBerung des Finanzministers Dr. Schmitz, die die Regelung der sogenannten Grenzlandschulen betrifft. Diese Schu-len sind 1947 in den Eigentum der Republik Osterreich iibergegangen. Auf sie be-steht daher nach Durchfiihrung der Riickstellungsverfahren kein Rechtsanspruch. Trotzdem beabsichtigt der Finanzminister die Grenzlandschulen nicht im Eigentum der Republik Osterreich zu behalten, sondern diese einigen deutschen Vereinen in Kamten und in der Steiermark, deren Vereinszweck die Volkstumsarbeit (sprich: Ger-manisierung!) ist, zu iibertragen. Es ist allzugut bekannt, welche Tatigkeit z. B. der Schulverein Siidmark ausiibt. Durch die Ubertragung der Verm6genswerte des ehe-maligen deutschen Eingentums an den genannten Verein oder ahnliche Vereinigun-gen wiirden neue Unruhen in das Grenzland hineingetragen werden und die slo-wenische Jugend einer nationalen Vergiftung durch deutsch-nationalistische Elemente ausgesetzt sein. Die osterreichische Bundesregierung wird deshalb ersucht, die Grenzlandschulen auch kunftighin als Kulturstatten und Zentren der Volkerverstan-digung allen Bewohnem Sudkarntens erhalten zu wollen.
Im Zuge der Durchfiihrung des § 3 des Artikels 7 ist es auBerdem unbedingt er-forderlich, den Geltungsbereich des jetzigen Gerichtssprachengesetzes auf alle 9 Ge-richtsbezirke Sudkarntens auszudehnen und die Frage der zweisprachigen Aufschrif-ten und der Zulassung des Slowenischen als Amtssprache auf der Grundlage des Territorialprinzips einer positiven Regelung zuzufiihren. Die Minderheitenschutz-bestimmungen waren also auf dem Territorium zu venvircklichen, auf dem zur Zeit der Unterfertigung des Staatsvertrages die Minderheitenschutzbestimmungen auf dem Gebiete des Pflichtschuhvesens in Geltung waren.
Tiči nat m JčacošUem
iiiiiiiiiiiiuiiiiiHiHiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiNiimin
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
in nesebično trudil, da zopet poživi delovanje tega domačega denarnega zavoda, zavedajoč se važnosti te oblike naše samopomoči. Preko tega je sodeloval tudi pri Zvezi slovenskih zadrug in je tam kot odbornik nadzornega odbora sousmerjal delovanje te naše osrednje zadružne organizacije.
Dolga leta je vršil pri naši farni cerkvi službo organista in pevovodje in tako prispeval k olepšanju bogoslužja.
Na njegovi zadnji poti ga je spremljalo izredno veliko ljudi. Pogrebne obrede je opravil ob asistenci domačega g. župnika, nečak umrlega g. Jakob Škofič, župnik v Ločah ob Baškem jezeru. V nagovoru v cerkvi je z resnimi besedami opozarjal in rotil, da spričo ugodja današnjega časa ne 'Pozabimo na smisel življenja in na našo lastno smrt.
Ob odprtem grobu je nato spregovoril 'podpredsednik Zveze slov. zadrug v Celovcu. Orisal je življenje umrlega in naglasil zlasti tri čednosti, ki so ga dičile: skromnost, delavnost in zvestoba. Zlasti v živo je zadela govornikova beseda o domovinski zvestobi ki je bila ravno na tem kraju še posebej 'tehtna.
Vse pogrebne obrede, tako ni domu, v cerkvi in na pokopališču so olepšali s petjem želinjiski pevci, ki so se s tem skušali 'Vsaj malo oddolžiti rajnemu organistu in pevcu za njegov trud in žrtve na tem pod-dročju.
Naravnost veselo presenečenje pa je pripravil sedanji predsednik Hranilnice v Velikovcu g. Anton Rutar, ki je s pevci iz St. Vida v Podjuni prišel, da se s pesmijo poslovi od svojega predhodnika in se mu
na ta način tudi zahvali za delo, ki ga je umrli opravil za ta denarni zavod, zavedajoč se resnice, da vsak naslednik stoji na ramah svojega prednika.
Ko želimo umrlemu Martinovemu očetu, da se po trudapolnem življenju spočije v ljubljeni domači zemlji, izražamo sinu in njegovi družini naše sožalje.
ŠT. VID V PODJUNI (Poroki)
V	nedeljo, 28. majnika, sta bili v Št. Primožu dve poroki, obe z mašo.
Poročila sta se Franc Župane, Piskernikov z Obirskega v kapelški fari, in Danica Jožefa Wutte, Urankova na Veselah, ter Walter Krainz, mladi Nižanc iz Probo ja v žitrajski fari in Elfrida Pirovc, Cipejeva v Mlinčah. Pri obeh mašah je pel cerkveni zbor in olepšal lepo slovesnost. Prvi par je obhajal veselo svatbo pri Voglu, drugi pa pri Pi-ceju. Želimo jim vse dobro na njihovi življenjski poti.
(Pogreb)
V	petek, 19. majnika, je bil pri fari pogreb 86-letne Klare Urank, Buhovnikove stare matere v Nagelčah. Cerkveni mešani zbor se je od rajne matere poslovil z žalo-stinkami na domu, pri križu, pri maši za-dušnici in ob grobu. Rajna je bila mati molitve in dela, zavedna Slovenka.
Želimo ji večni mir, žalujočim zaostalim pa velja naše najtoplejše sožalje.
ŠT. JAKOB V ROŽU (Poroka)
25. 6. j,e stal pred poročnim oltarjem žih-poljske Marije naš ožji rojak in znani aktivist katoliške mladine Foltej Wuzela, pd. Jurijev na Reki, s svojo izvoljenko Minko Novakovo in Žerjavnika pri Kranju. Poročil ju je g. Dušan česen, ki jima je
Umrl je dr
V nedeljo, dne 25. junija, je v celovški bolnici umrl dr. Karl Piuk, lektor za slovenščino na dunajski univerzi. Da bi obiskal slavnostno Akademijo Slovenske gimnazije, je prišel pred štirimi tedni na Koroško, kamor je vedno rad prihajal. A niti akademije ni več smel doživeti; na poti v Delavsko zbornico se je zgrudil in moral na zdravljenje v deželno bolnico.
Dr. Karel Piuk jie bil v 51. letu svoje starosti, poln energije, delovnega duha, a tudi
Karel Piuk
mladini napotke in se z njo veselil. Vsem študentom, ki so prišli v stik z njegovo osebnostjo, bo ostal njegov prijateljsko-očetov-ski, a vendar akademsko-visoki način predavanja in občevanja v trajnem spominu. Bivši študent ljubljanske gimnazije in visoke šole ter dunajske univerze si je ustvaril dom na Dunaju, in ne nazadnje je služilo njegovo plodno delovanje slovenskemu akademskemu naraščaju: zato.se mu klanjamo v spoštljivem spominu mi, ki smo že
poln skrbi za delo v svojem dunajskem uradu za prevode, ki ga je vodil že dolgo dobo let. Poleg tega pa je veljala njegova posebna pozornost študentom slovenščine. Njim ni bil le odličen učitelj, ki je bil podkovan tako na jezikovnem kot na literarnem polju, ampak tudi srčno dober oče. Tesno se je čutil povezanega s svojimi slovenskimi rojaki-študenti, rad zahajal v študentovsko družbo, rad dajal akademski
v poklicih, in mlajši, ki so tako nenadoma zgubili svojega profesorja slovenščine; podpora pa ni bila samo moralna, ampak dostikrat tudi finančna: kolikokrat so bili študentje njegovi osebni gostje, koliko študentov je našlo začasno in dobro plačano zaposlitev v uradu dr. Piuka. Z akademsko mladino zgubijo tudi koroški Slovenci odkritega in prisrčnega prijatelja.

SCHWEINSWURSTCHEN UND SPECK
die kochfertige Mahlzeif! („3/4-Dose")	1 Dose
FUR MIE, DIE ES EILIG HABEN:	JS
RINDSGULASCHl
im Nu servierbereit! [„'l3-Do%e")	1	H
1 Dose
FUR ALLE, DIE ES „SUSS MODEN":	on
prhlinettenID
j.,..:.,	? cnmiPHTFiti
eine KosHichkeit!
2 SCHACHTELN
Unvtffclndl. •mplohlm«, nkht kartdlipfM SicMprtV*«
...und auBerdem:3/.A&O-RABATT!
! ■'■S-r ;.p	\ '• •
pripravil prav slovesno cerkveno slavje. Svatje so se zbrali v žihpoljski cerkvi ob pol dvanajsti uri in skupno z mladim parom prisostvovali poročni sv. maši, med katero sta si ob duhovnikovem blagoslovu in molitvi podelila zakrament sv. zakona. Slavje so olepšali pevci in organist, zastopnika katoliških fantov pa sta ženinu izrekla iskrene čestitke in mu izročila izbrani poročni darilci. Nato je bila »hoscet« pri Kir-
Ostanite zvesti naročniki
ssHašepa tednika!"
chenvirtu, nakar se je vsa družba podala po krasni gurski cesti mimo Bilčovsa v svoj Rož. Zvečer so se zbrali fantje in dekleta — aktivisti šentjakobske fare — in v prisrčnem večeru, prirejenem pri šolskih sestrah, počastili mladi par ob petju, čestitkah in dobri volji. In sedaj si bosta mlada dva v svojem novem domu na reškem polju uredila svoje gnezdece. Da bi jima bilo v njunem zakonskem življenju obilo 'božjega blagoslova, jima iskreno želimo.
Akcija teroristov na Južnem Tirolskem
V noči med preteklo soboto in nedeljo so teroristi, ki jim ni za rešitev manjšinskega vprašanja na Južnem Tirolskem, povzročili ponovno žalost med italijanskim prebivalstvom. Zaradi eksplozije min so izgubili življenje štirje pripadniki italijanske vojske.
Ponovni teroristični napad je vzbudil v svetu veliko ogorčenje. Obsodili so ga tako predstavniki avstrijske vlade kot zastopniki južnotirolske manjšine. Pričakovati je, da se bodo razmere med Avstrijo in Italijo vsled zadnjega terorističnega atentata še bolj zaostrile. Opazovalci trdijo, da južno-tirolsko vprašanje ni le zašlo v slepo ulico, temveč je popolnoma zavoženo.
DARUJTE
za tiskovni &Jdad!
ZA MLADINO
IN PROSVETO
LJUDJE Z MOČNO VOLJO
Volja j,e višja lastnost, oziroma višja sposobnost duše. Kakor telo ima tudi duša več sposobnosti, ki jih delimo v višje in nižje. K višjim prištevamo razum in voljo, k nižjim pa domišljijo, to je sposobnost, nekaj: si predstavljati, in spomin, sposobnost obnavljati doživeto.
S čuti sprejema duša zunanje dražljaje in jih preoblikuje v čustva in predstave. Razen tega se zbujajo v človeku 'poželenja, občutki in nagoni, ki jih, če se močno razvijejo, imenujemo strasti.
Volja je torej višja, najplemenitejša in najodličnejša sposobnost duše. Kakor ima vsaka lastnost, bodisi telesna ali duševna, svoj predmet, na katerega je uglašena, — n. pr. spomin obnavlja, razum presoja — tako ima tudi volja svoj predmet in sicer uresničenje tega, kar ji je razum predložil kot uresničenja vredno. Pravimo, da je volji lastno hoteti.
Moč volje se kaže v velikodušnosti, to je dovolj se odločiti, ampak je treba, če ho-
Prošnja naših mladih ob letošnjih novomašnikih
Gospod, poglej, naš brat prihaja, ki si od vekov ga izbral, da služi v senci Ti oltarja ...
Zdaj sprejmi ga iz naših rok!
Do njega vse imaš pravice.
Naj Tvoja milost odstranila z njegove steze vsak bi kamen, ki bi korak njegov napravil kdaj negotov!
Ko Ti ga dajemo, Gospod, iz svoje srede pred oltar, želimo, da njegova pot brez madeža bo vse življenje.
Duhovnik je na vekomaj! Duhovniške njegove roke in res očetovsko srce prikličejo naj blagoslov na revne zemeljske otroke, v vsak njihov kraj, pod njihov krov, kjer v žalosti teko solze in kjer veselje je doma!
Zato Te prosimo. Gospod, vlij novomašniku mišljenje in čustva svojega Srca!
čemo cilj doseči, v odločitvi vztrajati; treba je cilj, nenehno zasledovati.
Moč volje se kaže v velikodušnosti, to je v pripravljenosti na žrtve, ki jih zahteva zasledovanje cilja.
Moč volje se kaže v velikodušnosti, to je bane« volje. So ljudje, ki se za stvari, ki jim ugajajo, naglo odločijo, v odločitvah vztrajajo in so pripravljeni na največje žrtve (n. pr. Aleksander Veliki, mnogi športniki). Isti ljudje pa se ne znajo 'premagati niti v najmanjših stvareh (n. pr. v jezi, odpovedati se kajenju itd.).
Za moč volje (v zgoraj opisanem smislu) so merodajni nagibi, to je razlogi, radi katerih se volja odloči. Volja sama ne presoja, ker je slepa sila: presoja razum; toda, če naj se volja odloči, mora razum to, za kar naj bi se odločila, podpreti z razlogi. Sele ti razlogi ali nagibi voljo nagnejo (»nagibi«), da se odloči.
Nagibov se poslužuje vsak človek, ki hoče nekoga pridobiti za kako stvar. Naštevam namreč razloge, zaradi katerih naj bi se odločil.
Volja se odloči vedno za to, za kar govore krepkejši ali močnejši nagibi. Reči moremo, da je moč volje v močnih nagibih in je le tolikšna, kolikršna je moč nagibov za osebo, ki naj bi se odločila.
Koliko je študentk?
Nedavno je UNESCO objavil podatke, ki jih je zbrala Mednarodna federacija akademsko izobraženih žensk. Po teh podatkih študira največ deklet na Finskem in to 47 odst., švedska s 32, Irska s 30 in Norveška z 29 odstotki študentk. Nižji odstotek deklet študira v Veliki Britaniji — 25,4, v Belgiji — 21, v Španiji — 20 in na Nizozemskem 18 odstotkov. Za Jugoslavijo ni podatkov.
V Združenih državah Amerike je med študenti okoli 33 odst. žensk, v Avstraliji 36, na Japonskem 22,9 in na Cejlonu okoli 30 odstotkov.
Po informaciji UNESCO največ žensk študira farmacijo, zelo redke pa so na tehniških fakultetah. Na pravnih fakultetah je odstotek študentk zelo različen glede na deželo. Medtem ko študira na nizozemskih pravnih fakultetah 30 odstotkov študentk, dosega njihov delež v deželah Common-wealtha, kjer je pravniška kariera »moški poklic«, le 4 odstotke.
Dve iz živalskega sveta
Kar je ščuka v vodi, to je volk v gozdu. Volk je danes že redka žival, ali iztrebljen še ni. Gorje bližnji in daljni okolici, kjer se naseli volk! škoda, ki jo povzroča ta zver, je silna. Pregovor »Požrešen kot volk« ni iz trte izvit. Iz Jugoslavije, koder se še vedno razprostirajo obširni gozdovi, pride večkrat novica o pohodih na volkove. Marsikak sivec pri tem tudi pade.
Na vzhodnofinskem gozdnatem ozemlju je bila volčja šiba silna že poleti in jeseni. Šolski otroci so hodili v šolo z oboroženim spremstvo.
Da strah ni bil prazen, se je pokazalo pred kratkim, ko so pobili kar sedem volkov. Srd nanje lahko razumemo, če pomislimo, da so v tisti pokrajini — imenuje se Wartisala — volkovi raztrgali 518 domačih živali — pa psi v tem številu niso všteti!
*
V nekem belgijskem mestecu se je mesar Henri Pitriste ravno pripravljal, da naseka meso, ki so ga naročili kupci. Bil je sam v mesnici, kar nenadoma pride noter dorasel lev. Mesar pa ni zgubil prisotnosti duha. Vrgel je levu kos mesa, in ko se ga je ta poželjivo lotil, je mesar odsopihal v cirkus, ki je ravno gostoval v mestecu.
Cirkuško osebje ni imelo posebnih težav, da je leva prijelo, češ naš lev je sicer velik in močan, a je ljubezniv. Le mimoidoči, ki so videli leva na ulici, so za hip otrpnili in bi bili tisti trenutek najrajši nevidni.
Ali so med nami taka srca?
Trudimo se, da bi zbrali potrebni denar za nakup hiše poleg Mohorjevega doma v Celovcu. Ko so zbirali v Gorici sredstva, da postavijo Katoliški dom, je poročilo ob koncu akcije pokazalo, da je med goriški-mi Slovenci veliko dobrih src. Berite, kaj piše v poročilu!
»Dobrotnike smo našli vsepovsod. Največ pa seveda dolgujemo našim vrlim rojakom. Tu bi vam mogel navesti zelo značilne primere. Dovolj, da vam omenim le tega ali onega. Ko' smo začeli graditi dvorano, se j.e zglasil pri meni mož, ki ga do takrat niti nisem dobro poznal. Prinesel je nekaj zavitega v papirju. »Glejte, tu so uhani moje pokojne matere. Prodajte jih in, kar dobite, naj bo za novo dvorano.« Začudeno sem gledal. »Le vzemite jih, ker so v njih briljanti.« Vzel sem in se mu zahvalil. Pozneje smo uhane prodali za skoro 900 tisoč lir (Op. uredništva: 40.000 šil.). — Ali kaj bi rekli o tisti ženi, ki je dobila pokojnino po padlem sinu v vojni in denar prinesla za brezobrestno posojilo? — Pa je prišla druga: »Denar sem prihranila za romanje v Pompeje, a bom rajši doma ostala in denar dam za Katoliški dom.« In še toliko in toliko drugih primerov bi lahko navedel naših preprostih ljudi, ki so si skoro od ust pritrgali, da so dali za Dom. Ti so nam pomagali, da smo zidali...«
To je ljubezen, ki rodi velika dela; to je idealizem ..,
Marijan Jakopič:
(JŽlLfa
Le šumi, Zilja bistra, šumi, ponesi pesem v tihi hram!
Rad sedel k tebi bi kot dete, ki sede materi k nogam.
Poslušal bi šumenje tvoje, poslušal vrisk bi in bolest.
Morda povedati bi znala, o našem rodu vso povest.
Saj spremljaš vse rodove naše od zibeli do črnih krst, — mi razodela bi junake, ki so pojili tvojo prst?
Ti slišiš v izbah vse žebranje, vse misli dečel, fantov smeh, veš za bajte s slamo krite, za križe stare ob poteh.
Povest mi svojo razodeni, oraču nesi moj pozdrav!
Povej mu: hvala, lepa hvala, da je v viharju mož ostal.
Le šumi, Zilja bistra, šumi, ponesi pesem v slednji hram!
Jaz pa bi k tebi rad prisedel, kot dete, materi k ndgam.
a
Lažje je nositi raševinasto srajco in se bičati, kakor ljubiti svojega bližnjega.
Telo je okvir, duša je slika. Okvir daje sliki pomen, slika okviru.
Pisatelji, ki pišejo samo, da bi svoje ime proslavljali, naj bodo tako dobri, naj si na-roče telefon, tako bo njihovo ime prišlo v telefonsko knjigo. Bo volk sit in ovca cela. Oni bodo imeli svoje ime v knjigi, nam pa se ne bo treba mučiti z neslanostmi njihovega peresa.
ZA NAŠE MALE
^VestLja deni
Preljubo veselje, oj kje si doma?
Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca?
Po hribih, dolinah za tabo hitim, te videti hočem, objeti želim.
Te iščem po polju, kjer rož’ce cveto! ipo logu zelenem, kjer ptičke pojo!
Pa ptičke vesele in rožice vse le imajo veselje za mlado srce.
Poslednjič veselje šele zasledim, na vaško ledin’co pridirjam za njim. Glej, tam se z otroki prijazno igra, jim 'kratek čas dela, pri njih je doma.
A. M. Slomšek
Janez Jalen	13
Ograd
Pavla je opazovala čebelico, kako si je otresla krilca in odletela. Kaj hitro jo je' zgubila izpred oči. V vonju cvetja, ki ga je bil dahnil vanjo rahel veter, se je pričela Pavla primerjati s pravkar rešeno čebelico. Iz varnega samostanskega zatišja je priletela k tolmunu ljubezni in se hotela iz njega napiti, je padla v jezne valove življenja. Za njo ni roke in je tudi ne more biti, ki bi jo zajela z vodo vred v prgišče in ji pomagala na trdna tla. Sama mora plavati k bregu, kjer jo čaka novo življenje. Ne sme omagati in utoniti. Zavoljo očeta in matere ne sme. Pa tudi zavoljo Filipa ne, čeprav se je bila na veliko noč v temnici namenila, da se morebiti več ne vrne k njemu. Kaj hoče. Samo sebe bi grdila. Ljudje bi rekli, da je Filip več ne mara. In pa: ljubezen vse prenese, vse pretrpi. Kakor bi se ji bila zajedla v kosti, se je prestane groze v temnici še vedno plašno spominjala.
Z obrazom obrnjenim v tla je Pavla dolgo ležala na obeh odejah, na kateri je bila legla, ko jo je bila pri belem dnevu zagrnila trda tema. čelo je naslanjala na lakti, sedaj na levo pa spet na desno, kakor ji je bila pač katera roka zaspala, da jo je morala premenjati. Misliti ni mogla nič. Preveč jo je bilo strah teme. Zoper njeno voljo je telo večkrat zadrgetalo. Podrgetavalo je v
čimdalje krajših presledkih. Iz oči pa so ji lile solze in močile zoprno vonjajočo odejo.
Že dokaj obnemogla si je Pavla nevede otrla solze in ves vlažen obraz v vogal pre-grnjene odeje. Resasta volna jo je zbodla v nežno polt in jo zdramila iz onemoglosti. Od gnusa se je zdrznila. Spomnila se je, da se je najraje v prav isto odejo pred njo brisala že marsikatera kaznjenka. Pokleknila je in se dotipala do stene. Z dlanmi oprta v hladni zid je čakala, da bi slišala biti uro. Zunaj je bilo vse tiho. čas se je vlekel v neskončnost. Pavlo je pričel boleti hrbet in omagovale so ji noge. Zavedela se je, da zastonj upa. Dognala je, da doneči udarci kladiv ob bronaste zvonove ne morejo prodreti v tesno zaprto samotno celico. Čemu bi se še dlje varala. Obrnila se je naokrog, sedla in se s hrbtom naslonila na zid.
Kot samostanska gojenka je včasih iz domotožja z drugimi vred štela dneve in ure in celo četrti, kdaj se prično počitnice, da jo zopet odpelje vlak v sončna Brda. V najhujši grozi, ki jo je bila doletela dotlej v življenju, je pa zanjo čas obstal. Niti tega ne more vedeti, če je še dan ali je že noč.
Pavla je tanko prisluhnila. V vsej graščini se ni nič ganilo. Pavla ni mogla več dvomiti, da je zunaj gluha noč in da je morebiti ura že dvanajst, ura strahov. Čim bolj si je dopovedovala, da strahov ni, tem bolj jo je postajalo groza, ki jo je večala še zavest, da je v vsem dolgem oddelku samotnih celic popolnoma sama. V počeščenje vstalega Zveličarja so se vsem drugim kaz-
njenkam odprla vrata teme, njo pa so kakor živo pokopali v grob. In kaj, če se strah, ki v zadnji celici ne bo našel žive duše, priplazi k njej? Pavlo je zmrazilo. Po vsem životu jo je oblila kurja polt. Vstala je. S predse stegnjenimi rokami je podrsajoče odtavala proti nasprotni, prazni steni. Tam, se ji je zdelo, bo še najbolj varno. Ne okna ne vrat ni bilo blizu in tudi nagnusne dupline in peči ne, da bi se morebiti strah ne priplazil po dimniku navzdol in jo objel s svojimi pošastnimi rokami. Hotela je biti predvsem varna v hrbet in se je spet naslonila na hladen zid. Roke je razprostrla, da se je prepričala, če morda ne stoji preblizu prednjega ali zadnjega kota. Tako bi’ ji rablji raztegnili roke, če bi jo pribili na križ.
Kakor bi se prišli posmehovat po nedolžnem križani, so se iz teme zarežali spačeni obrazi. Da bi jih ne gledala, je Pavla zamižala. Skaženi človeški prividi so skopneli. Jasno pa je videla prihajati naravnost proti sebi izbrano oblečenega in veselo nasmejanega doktorja Filipa Andrejčiča, svojega moža. Roke so ji omahnile. Naglo je skrčila prste v pesti in si jih pritisnila na prsi. Srce ji je burno utripalo. Glasno je poočitala: »Filip! Le kako se moreš smejati?« Čudno votlo je odjeknila njena tožba od praznih sten. Zamrla je v vsesplošni tišini. Pavline misli pa je vzvalovala do 'krvaveče bolečine.
Filip? Kje neki se mudi sedaj? Se li kaj spominja, kaj je po razsodbi njegovo ženo
zavoljo njega doletelo na letošnjo veliko noč?
Ob dozdevni uri strahov v hladni temnici je bilo Pavli razodeto, česar se do takrat ni nikoli domislila. Vedela je, da bi moral njen mož, če ni tega storil doslej, vsaj te praznike sam od sebe in od nikogar pri-ganjan iti v Brda k njenim staršem in se ves razodeti. Če se boji očeta, naj bi se zaupal materi, ki ni ugovarjala njegovi snu-'bitvi in mu je bila koj od vsega začetka naklonjena. Brez njene prikrite potuhe bi ona najbrže ne postala nikoli Filipova žena in še manj kdaj kaznjenka v Begunjah. Kakor je mama znala takrat urediti njemu v prid, tako bi umela tudi sedaj vse prav uravnati in nje bi več ne skrbelo, kako naj sporoči očetu, naj je nikar ne obsoja.
Misel na starše je Pavlo za hip umirila. Vsi prividi so zginili. Zavedela se je, da jo v hrbet močno mrazi. Opogumila se je in stopila korak od zidu.
Utegne se pa zgoditi, je premišljevala naprej, da se Filip prav nič ne bo spomnil nanjo, da se ne bo oglasil v Brdih in da bo praznike preživel v veseli družbi. Če to kdaj zve in dožene, se po prestani kazni več ne vrne k njemu.
Zunaj je od svetega Petra navzdol zamolklo zahrumelo. Pavla se je prestrašila in se stisnila nazaj k zidu. Hrup je naraščal. Naenkrat pa se je okno potreslo, kakor bi se bil zaletel vanj velik netopir. Pavla je zakričala in planila skozi temo nazaj proti odejam.
	
P oo J oo ^ oo /\ OO ]\j oo (3	oo	oo y\ oo |\j oo J oo E
FRANC RESMAN:
Iz dnevnika slovenskega izseljenca
še ni dolgo od tega, odkar smo objavljali v našem listu ,Opomine Tratnikovega očeta”. Vsepovsod so jih z velikim zanimanjem prebirali.
Ker se spominjamo koroški Slovenci letos 25-letnice izselitve, smo našemu rojaku, gospodu Francu Resmanu — Tratnikovemu očetu — iz srca hvaležni, da nam je dovolil objaviti v „Na.šem tedniku” tiste dele svojega dnevnika, ki se nanašajo na dogodke pred in med drugo svetovno vojno.
Uredništvo
Zadnje ure prve avstrijske republike
Bilo je na večer 11. marca, dva dni prej, preden naj bi se Avstrijci odločili, če hočejo ostati samostojni ali bi se hoteli priključiti Hitlerjevi Nemčiji. Krajevni načelnik »Vaterlandische Front« Janez Miki, pd. Gašparč na Pečnici, je sklical v gostilni pri »Ravšu« v Spodnjih Borovljah zborovanje. Bil je navdušen cerkveni pevec in zaveden Slovenec, zato sem tudi jaz šel na zborovanje. Stali smo pred hišo in se pogovarjali. Po cesti mimo gostilne pride Kaiser, pd. Ramuš z Gore s še nekaj nam poznanih nacistov. Pozdravimo se in jaz jim rečem:
»Zavijte sem k nam na desno!«
A Ramuš nam odvrne, da naj raje mi z njimi gremo, ker je dosti bolj važno. In smeje se, so nadaljevali pot proti Ledin-cam. Nekdo je še pripomnil: »Se že zbirajo!«
V tem pride k nam žena mojega brata in nam pove, da so nemške čete že prekoračile avstrijsko mejo ter da že vse skupaj leti. še nam je svetovala, da naj ne hodimo na zborovanje. In namesto k zborovanju smo šli res raje k bratu Martinu, ki je imel svojo hišo kar tam zraven, poslušat radio. Pa smo se lahko kmalu sami prepričali, da tečejo prvi republiki zadnje ure. Slišali smo kratka poročila, nato pa vojaško godbo, da je kar bobnelo. Ko se je spet javil poročevalec, je napovedal, da bo govoril kancler Schuschnigg avstrijskemu ljudstvu. Ta je povedal, da se uklanja Hitlerjevi premoči, kajti na ta način ne bo nobenega prelivanja krvi; poudaril pa je, da Avstrija ni razpadla od znotraj, temveč da je bila napadena in zlomljena od zunaj. Zaključil je s klicem: »Bog čuvaj Avstrijo!« — Kot okameneli smo poslušali te besede in se počasi in tiho porazgubili po 'naših domovih.
Naši novi gospodarji
Čez noč je vse znorelo. Do tedaj Ilegalna SA se je pokazala s svojimi rjavimi uniformami; kdor od nacističnih somišljenikov je še ni imel, si je nadel rdeči trak s kljuka-
stim križem ter še bele nogavice. »Sieg-Heil!« ter »Ein Volk, ein Reich, ein Fiih-rer!« so kričali noč in dan. Na vseh javnih poslopjih, pa tudi na veliko privatnih hišah pa so zaplapolale one rdeče zastave z belim madežem ter kljukastim križem.
Nad nami Slovenci bi se najraje takoj znesli, a nemške državne oblasti so tedaj želele dobre odnose s sosedno Jugoslavijo in zato so nam zaenkrat še prizanesli.
V nedeljo nato grem gledat v Spodnje Borovlje, da bi zvedel, kaj je novega. Ko pridem k »Ravšu«, kjer je bila tudi občinska pisarna, mi gostilničarka pove, da že sestavljajo novi začasni občinski odbor. Vstopim v občinsko sobo in tam je bil novi občinski odbor skoraj že imenovan. Za župana so izvolili H. Woschitza, pd. Borovca, tajnik je postal nadučitelj Treiber, odborniki pa Kaiser, Schreier in Ropač; tudi dolgoletnega župana Ariha so pustili še v odboru ter še nekaj drugih. Med navzočimi v pisarni je bil tudi neki Oman iz Bekštajna ter še neki Maloščan. Prvi se oglasi in jim reče, da morajo v odbor imenovati tudi enega Slovenca. Bivši župan Arih pokaže na mene. Omenjeni Oman se nasmeje in izjavi, da on nima nič proti meni. Tako sem postal tudi pod Hitlerjem provizorični občinski odbornik občine Ledince.
Koj prve dni pa smo imeli v Beljaku na pokopališču v St. Martinu prvi državni pogreb. Pokopali smo komaj imenovanega Gauleiterja Klausnerja, ki je imel svojo hišo v Dobju. Peljal se je na Dunaj, kjer so sla-
vili novi odličniki zmago, čil in zdrav, jutro nato pa je bil mrtev. Uradno se je reklo, da ga je zadela kap. Po drugi strani se je pa spet šepetalo, da je bil avstrijski separatist in da se je tam sprl ter da je prišlo baje do poboja. Pokopali so ga z največjimi častmi. Bil pa je to tudi prvi večji pogreb — brez duhovnika.
Hitler obišče svojo nekdanjo domovino
Hitler se je že vozil po Avstriji. Tako je bil tudi napovedan njegov obisk v Celovcu. Od (NSDAP) nacionalno-socialistične stranke je prišlo navodilo, da mora od vsake hiše nekdo v deželno glavno mesto k njegovemu sprejemu. Vozili so posebni vlaki iz vseh dolin in vožnja je bila, kot se za kaj takega seveda »spodobi« — zastonj. Od naše hiše je šla mati. Spet je vse klicalo: »Sieg-Heil« in »Ein Volk ...« in to kar ves dan.
Ženske so jokale, nekaj od njih od veselja, druge spet od sikrbi, kaj jim bo čas še prinesel. Med drugimi so bile prav od Hitlerja sprejete hotelirka Mitzl Jakubetz in še neka žena iz Dobja. Kot zastopnici rožanskih kmetic sta se predstavili v rožan-ski noši. Ko sta se vrnili, je nekdo hotel podati Jakubetzevi roko, pa mu je odvrnila:
»Ne dotikaj se me, ker moja roka se je dotaknila, Fiihrerja!« (»Riihr mich nicht an, denn meine Hand hat den Fiihrer be-riihrt!«)
Pred zaupniki stranke pa je Hitler že tedaj naročil:
»Macht mir das Land deutsch!« (Naredite mi to deželo nemško!) In posledice tega smo Slovenci prav kmalu občutili na lastni koži.
(Dalje prihodnjič)
Kristina V.:
Deklica z vres j a
(Pravljična zgodba)
Ob robu velikega gozda je cvetelo živordeče vres j e. Bilo je kakor lep prt, s katerim pokrijejo mizo za velike praznike.
Tu je pasel oglarjev Martinek kozo. Majhen je bil še Martinek, drugo leto komaj bo pričel hoditi v šolo. Velike plave oči je imel in lepo kodraste lase. Pred štirimi leti ga j,e našel oglar Nace na svojem pragu, ko se je vrnil zvečer iz gozda. Smililo se mu je dete in obdržal ga je pri sebi. Koza mu je dajala mleka, s katerim ga je hranil, čez dan ga je vzel s seboj v gozd in mu napravil mehko posteljo iz listja. Deček se je lepo razvijal in rastel, kmalu je tudi shodil in pričel govoriti.
Takrat so po gozdovih še živele zlatolase vile, poredni škratje in skrivnostni gozdni duhovi, ki se jim nihče ni smel približati.
No, oglar je živel v miru z njimi, saj je pred Krstnikovim dnem nastavil cvetoče kresnice na oknih svoje koče in pred pragom je nastlal praproti. Na nizkem oknu pa mu je rastla zelena roža, ki nima imena in prinaša veliko srečo, kadar vzcvete. To pa se zgodi le vsakih sto let enkrat — in pri oglarju Nacetu še ni pognala cveta.
Tako je bilo. — In Martinek je sčasoma postal že tako velik, da je vsako jutro gnal na pašo. Najraje je pasel ob robu gozda, kjer je rastlo vresje. Ves popoldan je presedel tam in gledal v dolino.
Nekega jutra je Martinek prignal svojo kozo na pašo in našel je vresje pokošeno. Martinek se je usedel na tla in spustil kozo. Tedaj pa je zagledal vprav ob svoji bosi nogi predrobno deklico. Tako drobna
Zgrešila je smer, zadela v nasprotno steno in se udarila na čelo.
Preplašena od ponovnega butanja v okno je počenila na tla. Plazeč se po vseh štirih je dokaj dolgo iskala, preden je našla svoje zasilno ležišče. Ves čas pa jo je podila misel, da jo strah preganja zavoljo namere, da se morebiti več ne vrne k možu. Vsa preplašena si je zavila čez ruto še predpasnik in se odela čez glavo. Bilo jo je groza, da je komaj upala dihati. Večkrat je poskusila moliti, pa se je vselej koj zmedla. V okno se je zaganjalo, kakor bi hotel vampir vdreti k njej in ji izpiti kri. Za drobno lučko, ki bi jo kdo prižgal, bi dala pol življenja. Čas se pa ni hotel nikamor premakniti. Pavla je mislila, da od strahu skoprni.
Pod Pavlo je zamolkel grom pretresel tla. In še eden in še eden. Pokali so možnarji. Hkrati je pa pribrnelo v temnico potrkavanje. Zvonov se še svoj živ dan ni Pavla tako razveselila kakor tokrat. Iz bližnjega stolpa župnijske cerkve so oznanili zvonovi s pritrkavanjem dan in vzeli strahovom vso moč. Pavla se je spet vsaj približno znašla v času. Nič več je ni bilo strah. Vstala je In komaj slišno zapela:
»Dan presvetli, dan veselja, srčno mi pozdravljen hod’!«
Pavla je zajokala, pa ni vedela, ali od bridkosti ali od veselja, da je rešena strahov. Stresal jo je mraz. Pričela je topotati 2 nogami in zamahovati z rokami. Potem fe je previdno dotipala do vdolbine za pečjo. Bala se je, da ne bi segla z roko na no-'tramjo stran nočne posode.
Ne, kruha ni mogla jesti, le požirek vode je srknila. Varno je postavila vrč nazaj na tla, v okno pa je spet buhnilo. Sedaj je Pavla spoznala, da se je ponoči veter zaletaval v okno, njo pa je bilo po nepotrebnem do smrti groza.
Pavla je začela moliti. V temnico so prihajali pridušeni glasovi. Kaznilnica je vstajala k prazničnemu življenju. Pavle se je pa lotil kašelj. Nadlegoval jo je ves dan in čedalje huje.
Do skrajnosti omagana je Pavla legla na resnati odeji. Rada bi trdno zaspala, pa se ji niti zadremati ni hotelo. Tik preden so se odprla vrata in je večerna svetloba prepodila iz celice rabeljsko temo, si je bila Pavla zaželela umreti.
še isti večer je sestra prednica odredila, da mora kaznjenka Andrejčičeva takoj v bolnišnico. Ob lipovem čaju, za katerega je bila cvetje pomagala sama nabirati, je prebrala pismo, v katerem je za veliko noč sporočala mama svoji preljubi Pavlici, da se ji je le posrečilo pregovoriti očeta in jo prideta oba obiskat. Kakor nebo jasno modro pismo je večkrat zapovrstjo poljubila. Razglednico pa, na kateri ji je Filip voščil samo suhoparno veselo alelujo, bi bila najraje strgala in vrgla v peč. Pa niso več kurili.
Ko je Pavla prebolela angino, so jo po posredovanju gospoda kurata pridelili na vrt, kjer je nihče ni priganjal k delu. Prav danes bi težko pohitela. Pričakovala je obiska staršev. Mame se je zelo veselila. Snidenje z očetom jo je pa precej skrbelo.
Pavla je zajela s škropilnico vodo iz tolmuna, se nagnila po strani in jo odnesla proti cvetličnjaku. Nič se ji ni mudilo. Celo ustavljala se je in ogledovala posamezno cvetje: bele in modre zvončnice, osipajoče se make, vrtnice nageljnov in košato razrasle georgine in še dokaj drugega cvetja, kateremu vsemu niti imena ni vedela. Ob jutranji steni cvetličnjaka je postavila škropilnico na tla. Ozrla se je nazaj po vrtu. V soncu in rosi so se prelivale barve prek cvetočih gredic. Prav na drugem koncu so kaznjenke trgale stročji fižol. Kati in vrtnarica sestra Hijacinta sta pa ob gorkih gredah luščili grah.
Pavlo je cvetoči vrt omamljal. Kar nekako pozabila je, da mora zaliti nageljnom. Počasi se je obrnila naokrog in obstrmela pred zagorelo rdečim plazom, ki se je spuščal po steni navzdol. Prav na sredi je ugledala tri velike temne cvete, kakršnih še svoj živ dan ni nikjer videla.
Pavla je prislonila lestvico, da je mogla doseči dokaj visoko od tal postavljene lončke. Temnemu nageljnu je prilila nazadnje. Počasi, skoraj po kapljah, je tekla voda iz cevi škropilnice. Sproti je pronicala s površja h koreninam. Pavli se je zdelo, da črna prst vpija njeno srčno kri. Stopila je nazaj na tla, odnesla lestvico in škropilnico in s povešeno glavo odšla proti toplim gredam.
»SestraHiacinta! Zalila sem. Kaj naj za-naprej delam?« Pavlin glas je bil moten. Nuna, po letih bi bila lahko njena mati, jo je zaskrbljeno pogledala: »Pa se niste
LEOPOLD TURŠIČ:
/JŽapfUfetia
Ko naša je hiša še z Bogom živela, ptičica vsaka meni je pela, rožica vsaka meni cvetela, sončni je žarek meni sijal, meni potoček bistro šumljal: moje duše pisani vrt bil je le Bogu in soncu odprt.
Pa so za božje prijateljstvo nas
ukanili,
Bogu so v hišo pot zabranili, sonce dobrotno na nebu ugasili: nič več mi ptičice ne pojo, rožice več mi ne cveto — siva, umazana megla srečo je mojo prepregla.
je bila, da bi jo Martinek skoraj v pesti skril, in rdečkasto obleko je nosila. Tiho je jokala.
»Kdo pa si ti?«
»Deklica z vresja,« je ihte in prestrašeno odgovorila mala. — Deklica z vresja. Saj mu vendar oče še ni povedal, da na vresju žive deklice.
»Zakaj pa jočeš?«
»Ker so vresje pokosili. Zdaj pa nimam doma.« Martinku se je zelo smilila. Rahlo jo je položil na dlan in jo vzdignil. Mala se je trdno prijela za njegov palec, da se ne bi prekucnila. Zdaj je Martinek videl od blizu, da zelo žalostno gleda in da ima zlate lase.
Ves dopoldan sta se pogovarjala deklica in Martinek. Pravila mu je, da je že dalje časa živela na vresju, kamor jo je prinesla dobra vila. Zvečer jo je bilo strah, pa so prišli iz vresja zeleni palčki, tako majhni kakor mravlje, in ji prinesli odejo, jo pokrili in vso noč bedeli pri njej. O, to je bilo zelo lepo.
Martinek pa ji je povedal, da ima očeta in da v koči živita.
Ko je v dolini zazvonilo poldne, je Mar-tinek odnesel deklico domov. Oglar se je vrnil od dela in se ni mogel dovolj načuditi drobčkani deklici, ki se mu je skoraj izgubila v košati bradi. In prosila sta jo, naj ostane pri njiju. Deklica je rada ostala. Živela naj bi na roži, ki nima imena in srečo prinaša, kadar vzcvete.
Drugo jutro, ko sta se oglar in Martinek zbudila, je bil v sobi prečudno lep vonj in z okna je lila velika svetloba. Martinek je mislil prvi hip, da je sonce danes na oknu in ne na nebu. — Pa je le roža brez imena cvet pognala to noč in v njegovi čaši je spala deklica z vresja. In cvetela jim je roža vse dni do konca.
menda spet prehladili, Andrejčičeva?«
»Ne, nisem se, častita.« Pavla je spet spregovorila jasno. Ni mogla prikriti, kako dobro ji je dela materinsko prijazna beseda. Dobrohotno se smehljaje je sestra vrtnarica odredila, naj Pavla s škarjami obreže vrtnicam ovelo cvetje, ki kazi vrt. Odkazane-ga ji dela se je Pavla razveselila. Sama bo med rožami. Odhitela je v cvetličnjak po košaro in škarje.
Pavla je pričela obrezovati pred čebelnjakom. čebele so hrumele prek nje. Nič se ni bala, da bi jo katera pičila. Zato so pa nekatere kaznjenke včasih znale pikati z jezikom strupeno kakor ose. Pa zadnje čase niso upale biti več drzne. Opazile so, da nune s Pavlo ravnajo kar najbolj prizanesljivo. Nobeni drugi kaznjenki bi ne dovolile hoditi tako svobodno po vrtu, kakor sme ona. In večkrat jo katera pogleda, kakor jo je prej sestra Hiacinta. Oči jasno povedo, da ne verjamejo v krivdo Pavle Andrej čičeve.
Pavla je začela po tiho peti. Spremljal jo je brenčeči zbor čebel. Košara se je čedalje bolj polnila z odcvelimi in ovelimi cveti.
Bližajoči se koraki po pesku in umerjeno pritrjevana govorica so Pavlo predramili iz zamišljenosti. Po hoji je spoznala, da ne prihajajo sestre; še manj kaznjenke. Dvignila je glavo in pogledala. Roka ji je sama spustila škarje v košaro med odrezane vrtnice. Proti njej so prihajali sestra Ksave-rija in mama, za njima pa Novakova Min-ca in oče.
(Dalje prihodnjič)
Začetek in višek pokristjanjenja slovenskega naroda
(Nadaljevanje s 3. strani)
Sporno je vprašanje, kdaj je sv. Modest kot škof »prispel« na Koroško. Ker zgodovinski vir pravi, da je knez Hotimir že po nekoliko letih po svojem nastopu (752/753) zaprosil opata in škofa Virgila, naj pride na Koroško, in je svojo prošnjo še ponovil, so zgodovinarji mnenja, da je Modestov škofovski nastop sledil vsaj po petih letih, verjetno pa kasneje, tam okrog 757 ali 758 ali 759. .
Tudi ni znano, kdaj je škof sv. Modest, ki je pokopan v levi ladji Gospe Svete, umrl in šel k Bogu po zasluženo plačilo. Znano je, da so po Modestovi smrti misijonsko delo ovirali nemiri, ki so v deželi nastali. Prvi upor je bil takoj po Modestovi smrti. Zanetili so ga vodilni sloji (plemenski in rodovni starešine) iz političnega in tudi verskega nasprotstva proti knezu Hoti-miru, ki je bil goreč kristjan, goreč sodelavec škofa Modesta, velik podpornik nove vere, pri poganskih veljakih pa odpadnik od vere očetov. Knez Hotimir je upor potlačil, vendar ne v kali zadušil. Uvajanje novega reda, fevdalnega reda, kakršen je bil pri Bavarcih in Frankih in ki je dvigal veljavo in moč kneza do absolutističnega vladarja, je pri plemenskih in rodovnih poglavarjih — poganih vzbujal odpor. Tudi priključevanje Bavarski odnosno frankovski državi in z njo izgubljanje narodne svobode, obremenjavanje z davki in doseljevanje tujega življa, zlasti raznih obrtnikov in morda celo že kolonistov, je v dveh letih spet podžgalo upor. Tudi tega je knez Hotimir še mogel udušiti. Vendar je tako prvi kot drugi upor imel slabe posledice za krščanski misijon. Misijonsko delovanje se je marsikje vsaj začasno ustavilo, ker so misijonarje pregnali. Njih položaj je postal nestalen. Zato škof Virgil po smrti škofa sv. Modesta Karantaniji ni imenoval novega pokrajinskega škofa, ni postavil Mo-destu naslednika, marveč je oskrbo misijonov prepustil duhovnikom samim.
C

Hanzej Kovačič
Villach - Beljak Gebergasse, telefon 56-50
Naša tedenska senzacija!
VRTNI STOL!
prepleteni s PVC
vrvicami in naslonom
S195.-
Obiščife naše velike razsfavne prostore
Nudimo senzacionalne •cene:
■	OBLAZINJENO POHIŠTVO
■	TUJSKE SOBE
■	JEDILNICE
■	SPALNICE
■	MALO POHIŠTVO itd.
OBISK SE IZPLAČA! IZBERITE TUDI VI
KOVA MOBEL
Še huje je bilo, ko je okrog leta 769 umrl knez Hotimir. Spet je izbruhnil upor. Bil je tako vsesplošen in tako. silovit, da so bili pregnani vsi duhovniki iz dežele. In to stanje je trajalo dve do tri leta. Šele s posegom od zunaj, z Bavarskega, s prihodom vojvoda Tassila II. in njegove vojske (772) je upor bil zatrt. Zdi se, da so se ob uporu po Hotimirovi smrti med sabo bojevali poganska in krščanska stranka med Slovenci in da je poganska bila v premoči. Vodilni kristjani so se ob neuspehu umaknili na Bavarsko in tam prosili za pomoč. Tako med drugim, kot sporočajo, Hotimirov sin in ‘kneginja, Hotimirova žena.
Za gotovo vemo le to, da je bavarski vojvoda Tassilo z vojsko napravil v kneževini red in da je Hotimirovemu nasledniku Val-tungu (Vladunu?) škof Virgil spet poslal iz Salzburga duhovnikov in klerikov (773) in jim do svoje smrti (27. nov. 784) v dvoletnih rokih postavljal predstojnike in pošiljal nove duhovnike misijonarje.
Hkrati pa je tudi. na obrobju slovenske karantanske kneževine vojvoda Tassilo poskrbel za dve misijonski trdnjavi, dve misijonski žarišči, in sicer z ustanovitvijo dveh samostanov, samostana Innichen ob izviru Drave na Južnem Tirolskem, že leta 769, z velikim darilom obsežnega ozemlja in na severu samostan ob Kremži ali Kremzi tako imenovani Kremsmunster leta 770, tudi z darilom vojvoda Tassila. Sodeloval je pri ustanovitvi opat Atto iz opatije Schar-nitz. Leta 777 je samostan bil že dograjen in posvečen.
Oba samostana sta bila podrejena škofiji v Freisingu in je njuno poslanstvo s časom postalo bolj germanizatorično kot pa ipokristjanjevalno, čeprav je prvotni cilj bil — spreobrnjenje Slovencev ob Dravi na Tirolskem ter pod Donavo. Seve ni govora o kakšnem zavestnem germaniziranju, marveč s tem, da sta ta dva samostana na svoje ozemlje vabila in sprejemala bavarske koloniste, se je ono ozemlje začelo praktično germanizirati.
(Dalje prihodnjič)
Televizija Ljubljana
SOBOTA, 1. julija: 17.55 TV obzornik — 18.15 Mladinska igra — 19.00 Vsako soboto — 19.15 A. Srebotnjak: Kraška Suita — balet — 19.45 Cikcak — 20.00 TVD - 20.30 Pesem poletja - 20.33 Cikcak
—	20.41 Krog z dvojko — humoristična oddaja — 21.40 Golo mesto — serijski film — 22.30 Rezerviran čas — Zadnja poročila.
NEDELJA, 2. julija: 9.25 Poročila - 9.30 Na cvetočih poljanah — narodno zabavna glasba — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Tisočkrat zakaj — 11.30 Serijski film za otroke — 12.00 Nedeljska TV konferenca — Nedeljsko popoldne — 18.50 Poročila — 18.55 Perry Mason — serijski film — 19.45 Propagandna oddaja — 20.00 TVD — 20.45 Pesem poletja
—	20.48 Cikcak — 20.53 Sončna karavana — zabavno glasbena oddaja — 21.50 TVD — 22.25 Rokomet Ljubljana:Madžarska.
PONEDELJEK, 3. julija: 18.10 Poročila - 18.15 Mladinski pevski festival v Celju — 18.25 Partizanska pesem — 18.45 Doba urbanizma — francoski film — 19.15 Tedenski "porini pregled — 19.40 TV obzornik - 20.00 TVD - 20.30 Pesem poletja -20.33 Cicak - 20.41 TV drama - 22.00 Glasbena oddaja - 22.30 TVD.
TOREK, 4. julija: 17.55 Poročila - 18.00 Drejček in trije Marsovčki — Polomljene igrače — 18.20 Popotovanje po Aziji — serijski fibn — 18.50 S kamero po svetu — 19.30 Cikcak — 19.40 TV obzornik — 20.00 TVD s preklopi — 20.45 Pesem poletja — 20.48 Celovečerni film — 22.20 Rezerviran čas — Zadnja poročila.
SREDA, 5. julija: 18.10 Poročila - 18.15 Mornar na triciklu — I. oddaja — 19.00 Reportaža — 19.30 Cikcak - 19.40 TV obzornik - 20.00 TVD - 20.30 Pesem poletja — 20.33 Cikcak — 20.41 TV igra — 21.41 Mednarodni jazz festival v Ljubljani — 22.00 Zadnja poročila.
ČETRTEK, 6. julija: 17.05 Poročila - 17.10 Oddaja za otroke — 17.55 Kratek film — 18.15 Brez parole — mladinska oddaja — 19.00 Gledališče Arkadija Rajkina iz Leningrada — 19.40 TV obzornik
—	20.00 TVD - 20.30 Pesem poletja - 20.33 V. Hugo: Marija Tudor — 1. del — 21.20 Kulturni film
—	21.40 Zadnja poročila.
AvstdfrUa kfovuziia
PETEK, 30. junija: 10.00 Televizija v šoli: Možje in sile: Konrad Adenauer — 11.00 Program za delavce: Kratka poročila — 11.03 Razporeditev — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Pogled v deželo. Poljedelski pregled — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 21.05 Prenos iz renesančnega teatra: „Zakaj se ne poročite, moji gospodje”. Veseloigra v treh dejanjih Hansa Schuberta — 21.55 Večerna poročila; v žarometu. Sedem dni svetovnih dogodkov — 22.25 Jazz v Evropi.
SOBOTA, 1. julija: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Kaj vidimo novega? S Heinzem Conradsom — 18.30 Čas v sliki — 19.55 Reklama — 20.15 Weana Lent’ — Weana Freund’ 5. nadaljevanje) — 21.40 Čas v sliki
—	22.00 Nočni program: Potrudi se živeti; kriminalni film.
NEDELJA, 2. julija: 17.00 Kratka poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: „Cvrzitreska”, pravljica v petih slikah Ernsta Gegenbauerja; uprizoritev mladinskega teatra — 18.25 Za otroke od 11. leta dalje: Mladinski svet — 18.55 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 Veselje ob glasbi; Suenta Benesch igra čelo — 19.30 Aktualni športni pregled
—	20.10 1. večerna poročila — 20.20 Nedelja v Evropi — Pariš — 20.50 Mož v beli obleki. Angleška komedija o iznajdbi novega tekstilnega vlakna — 22.20 2. večerna poročila.
PONEDELJEK, 3. julija: 18.30 Kratka poročila -18.35 Iz življenja mravelj: Kako gradijo mravlje svoja gnezda — 19.30 Čas v sliki s športom — 19.55 Reklama — 20.15 Šport — 21.15 Točka za točko (4)
—	22.15 Čas v sliki.
TOREK, 4. julija: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Z dežnikom, prikupnostjo in polcilindrom — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Reklama — 20.15 Obzorja, razgledi, proizvodnja, pojasnila — 21.00 Vesoljska pa-trola (2). Fantastična pustolovščina vesoljske ladje Orion — 22.00 Čas v sliki.
VVteder eine neue, sensatlonelfe Motorsage von ST1HL: die STIHL-040, ca. 3,7PS stark, 6,8 kg leicht — nur 1,8 Kilo pro PS. Kennen Sis eine Motorsage, die das ubertrifft?
STIHI D4G
Johan Lomšek
St. Lipš. Tihoja 2 P. Dobrla ves

EBERNDORF Telefon 04237-246
Nasvet, prodaja, postrežba strankam
SREDA, 5. julija: 10.00 Televizija v šoli: Zvok iz človeške roke — 11.00 Program za delavce: Kratka poročila — 11.03 Šport — 12.03 Točka za točko — 17.00 Kratka poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Gašperček v začaranem gozdu — 17.45 Peter, prašiček in gospod Pospišil; risarski film — 17.55 Za otroke od 11. leta dalje: Film za tebe — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Kratka poročila — 18.35 „Spletke v odmoru”, dramska komedija — 19.00 — Prizori iz Avstrije — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Reklama — 20.15 Iz parlamenta — 21.15 Prenos 2. programa 2. nemške televizije: „Celestma”, igra — 23.30 Čas v sliki.
ČETRTEK, 6. julija: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Kot zaročenci pozdravljajo; balet v štirih slikah — 19.00 športni kalejdoskop — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Reklama — 20.15 Prenos iz gledališča v Josefstadt: ,,5amo nobenega čela”, komedija Wa-lacha — 22.25 Čas v sliki — 22.45 Nova pota zdrav, stva za oči.
RAD IO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 2. 7.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasno pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 3. 7. 14.15 Poročila, vreme, objave. Pregled sporeda. — Za našo vas. — 18.15 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 4. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave, športni mozaik. Kulturna panorama. — SREDA, 5. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 6. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Saša Martelanc: S popevko okrog sveta .Poslovilni šopek’ — 7 — PETEK, 7. 7.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Žena in dom. — SOBOTA, 8. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18.00 Solistična glasba (Srečko Zalokar, viola; Jelka Zalokar, klavir).

ZNAMK« ZAUPANI«
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec
Wienergasse 10 (Promenadna c<>na)
Novo na policah
Mohorjeve knjigarne v Celovcu
Cerkev v sedanjem svetu št. 1—3, pastoralna revija, ki jo izdajajo slov. škofje. Cena: 18.- šilingov.
Letopis (šematizem) ljubljanske nadškofije 1967. Cena: 45.— šilingov.
Miza in 4 stoli iz kovine in plastike za vrt - šil. 695.-
Podjunska trgovska družba
Ojmi je Ohiiav & @0-,
Dobrla ves A-9141 Eberndorf Telefon 042 36-281
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Nai tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šiL, letno 80.— BL Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za Anglijo 2.— E sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolznajer, Radije, p. Zidec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Vlai tednik