Leto V.
Szombathely, 1918. november 17.
Štev. 46
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin na leto je vsakomi na njegov naslov 8 K. Sküpno od deset več   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   6 K.
Naročniki k Novinam brezplačno dobijo vsaki mesec „Marijin List“ I na konci leta „Kalendar Srca Jezušovoga.“
Cena ednoga drobca je doma 10 filerov. 
VREDNIK:
KLEKL JOŽEF
pleb. v Dolencih, NAGYDOLÁNY, Vasmegye.
K tomi se more pošilati naročnina i vsi dopisi, ne pa v tiskarno ali v Črenšovce.
Lastnik i izdajatel Novin i Marijinoga Lista je Klekl Jožef vp. pleb. v Črensovcih, Cserföld, Zalamegye.
Dobre düše, to včinite!
Dobre düše, so tiste, štere nemajo na sebi smrtnoga greha. Lehko što celo imanje med siromake razdeli, pa je li ne dober, če nema ljübezni, kak sv. Pavel apoštol piše, to je, če ma smrten greh. „Če bi razdavao siromakom v živež vse svoje imanje i bi svoje telo dao, da bi goro, ljübezni pa ne bi meo, mu nikaj ne pomaga.« (I. Kor. XIII. 3.) To pravi Düh sveti po sv. Pavli apoštoli. Kje je smrten greh, se ne more nikaj Bogi prijetnoga doprinesti. Ne biti v smrtnom grehi je zato neskončna dobrota, štere prav zarazmeti, niti dostojno povrnoti ne moremo. Dužni smo zato vse včiniti, ka smo li mogoči, za té veliki božji dar. Da to je božji dar, njegova dobrota i ne naše zaslüženje. Katoličanska vera nas vči pod kaštigov večnoga pogübljenja vervati, ka iz svoje moči ne smo mogoči niti edne misli meti, štera bi Bogi prijetna bila za naše večno zveličanje. Jezus, potrdi to, kda pravi „Brezi mene nikaj ne morete delati“. (Jan. XV. 5.) Kak velika, kak neskončna, kak nedopovedljiva je zato njegova dobrota nad nami, dobre düše, ka ne samo, ka moremo dobro misliti, nego še delati den za dnevom leta dugo i si tak diko splesti za nebo, kakše človeče oko na zemlji nikdar ne more viditi, vüho ne slišati, srce ne čütiti. Dobre düše, düše brez smrtnih grehov živoče, o dajte, dajte, dajte vredno hvalo za to neprecenljivo božjo dobroto sladkomi Srci Jezušovomi. Dobre düšice, za preveliko božjo dobroto, ka ste iz med milijonov ki blodijo z teškimi vdarci hüdoga düha proti svojemi večnomi pogübljenji — najšle gladko pot, lehko breme, sladek Jezušov jarem za večno svoje zveličanje, morete veliko hvalo dati. Lepše i vekše
pa ne morete, kak če postanete Jezuši spodobni, če te v radosti, žalosti, v sreči, nesreči v zdravji i trpljenji tisto delali, kaj je drági Jezuš delao. To on žele od vas. Kaj je pa on delao? Bio je dober dühovnik i skrbo se z cele moči, naj odgoji dobre dühovnike, ki ž njegovov na križi spravljenov miloščov düše rešijo. Zato je včino vse za svoje vučenike i apoštole, za prve dühovnike kat. Materecerkvi. Celi svoj žitek je za njé posveto, naj je navči, kak moro düše rešüvati. Celi svoj žitek preživite vi tüdi v te namen, naj Srce Jezušovo ma dobre dühovnike. Zato z radostnim srcom darüjte vsa svoja dobra dela Dev. Mariji i sv. Jožefi, naj je sprejmeta i data srci Jezušovomi za dobre dühovnike. Vekše hvale ne žele Srce Jezušovo od vas i je vi dati tüdi ne morete. Vse, kaj te dobroga delali, — molili, miloščino delili, sv. mešo pohajali, sv. obhajilo sprimali, kaj te mirno trpeli, svojo smrtno vojsko, vse, kaj do drügi za vas molili, dobra činili v žitki i po smrti, vse to naj slüži v to, naj ma Srce Jezušove dobre duhovnike ki düše rešijo. To darüvanje dnes kda to prečtete, opravite. To naj kriči proti nebi „Bog plati“ za milošče, ka neste v smrtnom grehi. To darüvanje vam vsako prošnjo i molitev preporači za poslühnitev pri Bogi. Ležej zmagate sküšnjave i težave, več kaštig si dol zaslüžite. Vekšo plačo v nebi dobite, če vse tá dáte D. Mariji i sv. Jožefi, naj obrneta v te namen, ka de Jezušovo Srce melo dobre dühovnike. Ztem hasnite sebi i svojim živim i pokojnim naj več, zato ka ta se D. Marija i sv. Jožef skrbela, naj kem več moreta Srci Jezušovomi nad vse ljübljenomi prikloniti i zato vse včinita, naj de vaša hiša kem bole verna v božjoj službi i naj se vaši pokojni tem hitrej rešijo vic i pridejo pred
Božje lice, kje do z svojimi molitvani lehko podpirali prošnjo za dobre dühovnike. — Dajmo se dnes vsi prek v te namen. To je, kak Jezus žele, iskanje božjega kraljestva. Iščimo predvsemi to i drügo časno vse, sreča, zdravje vse, vse na keliko nam je k zveličanji potrebno nam bo dodamo. Jezus je obečao to. „Iščite zato najprvle božje Kraljestvo i njegovo pravico i vse to vam bo dodano“. (M. 6. 33.) Ne verjemo lehko njegovim rečam? Večne so, božje so. Ki ptico hrani, nemo stvar brano, ne de morebit tistoga, ki dela tisto, kaj njemi najbole na Srci leži, ki njemi pomaga düše rešüvati? Oj gotovo, oj sveto i stalno! Zato pa naj kipi proti Srci Jezušovomi — obrnite se proti oltari — tü je živo. To i bije za nas — pa njemi pravimo iz dna srca: „Jezusovo božje Srce, verjem, ka si v oltari podpodobov krüha živo i biješ v neskončnoj ljübezni za mene. Naj ti povrném vse dobrote sveta posebno pá meni ubogomi grešniki skazane včinim tisto, kaj najraj maš, živeti ščem verno poleg tvojih zapoved, naj maš dobre dühovnike. Vsa svoja dobra dela v žitki, v smrti i po smrti od mene ali za méne doprinešena položim v najčistejše roke tvoje dev. Matere, B. D. Marije i tvojega vernoga čuvara sv. Jožefa, naj se ti poskrbita za dobre dühovnike, ki grešen svet rešijo. Srce Jezusovo živi v meni, jaz pa v tebi vekomaj! Dev. Marija i sv. Jožef, obdržita me pri sebi za sladko Srce Jezušovo. Amen.“ —
V Črensovcih je okt. 27. sto dvanajset tretjerednikov obljübo naredilo i v zahvalo za to veliko dobroto glasno i radostno zgornjo darüvanje opravilo. Oj nasledüjte te dobre düše so že vse drüge dobre düše!
2
NOVINE
1918. nov. 17.
Punt na Dolenskom. — Nagli sod. — Več oseb obešenih. — Vojska angležko-francozka prihaja. — Obdržite hladno krv!
Nov. 4. pondelek. Glasi prihajajo od vseh krajov, ka od vojske domo pridoči vojaki začajo ropati. Pošta z Beltinec glas prinese, ka so tam Weisa i Kaufmana že oropali. Gda to naznani, vderejo Cigan Jožef marovski, Gabor Stevana, bivšega župana maloleten sin i še neki tretji Džiranov z Črensovec prek pošte v Tomec Jürjovo trgovino, prosijo cigare pa trgovci vkraj vzemejo puško i revolvo. Odido z protenjom, ka večer vse vničijo i začno lomiti trgovino Treisovičkino. Res, kak mrakne, vderejo v Tomecovo trgovino. Zmolim Angelsko pozdravljenje, se paščim i z cerkve domo, pa čüjem strahoviti rogat i ropot. Kre trgovine stoji naime hiša, kje jaz prebivam. Začüjem naednok samo nekši šumat v ploti, si mislim, tü nekaj jé ali prijatelj, ali sovražnik. Opitam, što je. Jočič se oglasi plantava gospa Tomecova, rada bi skoz plota vujšla pa ne more; čeravno prejde vrednost, naj si samo življenje rešim. Potegneva sirotiko z hlapcom skoz plota, od straha prebledjena nama v rokah skoro omedle. Postavim jo v varno sosedstvo pa idem k maloj večerji. Tek mi odhaja. Kaj bo ztoga? Vsikdar vekši krik nastanjüje puške vsigdar bole gosto pokajo. — Roparom se pridrüžijo drügi, banda nevarno rasté. Tomecov svak Ciglár z Žižkov, trikrát strli z revolvov med njé, da bi je razgnal. Nasprotno se zgodilo. Razkačeni roparje za njim vderejo. Komaj njim vujde. Protijo se njemi z smrtjov, mora povrčti svoj dom i se preseli od tod z celov družinov. — Dveri na kleti spraščijo. Šest lagvov vina, največ močnoga nedjimurskoga, je tan, — vö je püstijo; do kolen njim sega, pijejo ne kak živina — ta brezmere nikdar ne žré — nego kak je hüdoba peklenska napelava. Divje kričijo eden ovomi „pij prokleti“ — baklje nažgejo, puške nabijajo i pokajo streli, naj se njim nišče ne bliža, če živ šče ostati — preiščejo i zlomijo celo hišo Tomecovo. Ljüdstvo pozabi na 7. zapoved, trgajo se za tüje blago. Vse raznesejo. Edna nit ne ostane v celoj hrambi. Kokoši dolkolejo i si pečejo.
Peč, okna in omare so vse spodrli in spotrli. — Ob 9. ležem. ob 11. pribežijo g. kaplan i jočič naznanijo: vdrli so na farov, pošljite hlapca na pomoč. Za njimi prijočejo mati gospodova i drügi. Spravim se gor. Pokleknem predoltar sv. Drüžine. Z genjenim srcom prosim pomoč, ka če de mi trbelo vmreti, naj me morijo zoto, ka sem katoličanski dühovnik, ka mo meo nekšo plačo mantrniške krone. Zapoved je dana: na pope zdaj ob prvim pa plivanoša Čačiča, notariuša klat! Dober gospod plevanoš na pokopališče med mrtve zbežijo. Na grobe njim tekoče vroče suze pistijo pod njimi počivajoče stariše: nejste vi krvi,
ka so vaša deca, vaši vnüki pregnali nas Kristušove namestnike? Nema tihota grobov žalostno potrdi to britko tožbo. Pošlem hlapca v Žižke naj moške vküp zazove ka farof i cerkev rešijo. Polnoč je. Zbrišem si mi rosnate oči, povržem svoje siromaštvo, angela čuvara oprosim naj čuva kapelico, odidem siromak, neznajoč, jeli se vrnem več ali ne. Vse sem dao Dev. Mariji i sv. Jožefi za Jezušovo Srcé, vajno je, — pravim, če ščeta občuvajte, če ščeta, naj prejde. Zgodi se božja volja. Stopim v polnoči na vulico. Pekel kraljüje na njej. Dvoje osebe se klatijo tü — vonja cela pot od vina. — Iti moram. Par hiš še i vö se zvesi — Moj Bog, ali kaj je to? Baklja se zasveti tri stopaje od mene, — obrnjen je ropar na dvor z ceste tiho flehnem mimo njega, srce mi močno bije — pridem de drügoga ropara — prepijan je bio. Stavla me, a ne dobi odgovra. Srečno pridem v Žižke k dobrim ljüdem, kje mi postel ponüdijo. Pa tü me čaka novi strah — tü je že tüdi hodo ropar pa gospodara strliti šteo. Vse edno, ostanem, si ležem, ne spim. Ob pol 7. idem nazaj, tiho je vse, samo 7. zapoved se lomi dalje, nesejo vse.
Nov. 5. tork. Veszmučen opravim sv. mešo. Kristusova meša na križi se zdaj lepše ponavlja, prestao sem smrtno nevarnost. Zdaj z vedim, ka so na farov ne vdrli, nego dnes bodo. Preisovo trgovino, notarošijo so pa popolnoma vničili. Lehko bi pravo z rečmi sv. Pisma, ka je kamen na kamni neostao tü. Kaso občinsko so vlomili z sekirami i do 30 jezero kor vkradnoli. — G. notariušova drüžina — mladi g. notariuš so pobegnoli inam — je komaj z postele vujšla brez obleke, obüvala — dobri ljüdje so je v sili z nevole pomogli. Glas prinesejo, v Srdišči je oštarjaš vmorjen, vino ispüščeno, na Selnici židov; ropi na vse kraje, v Dolnjoj Lendavi pri Toplaki, Špicerci itd. V petih minutah milijon kvara, — Domoča straža se tü ustanovi, red napravi tak i v Egerszegi. — Naši roparje v krčmo vderejo — terejo, lomijo, pijančivajo. Zatem pride farof. Kaj je mogoče, se iz seli i v varno mesto postavi. G. kaplan se zoselijo v Trnje, Jez tüdi. Zvežen si najpotrebnejšo oblako i podam na pot. Dobro ljüdstvo joče nad nami, kravaželjni se smejejo. Veselo prenesem zaničljive smehe z rečmi Davida, ki gda g je pred sinom Absolonom bežečega kuno Semej, odgovoro: „Nehajte ga, Bog njemi je zapovedao, naj kune Davida.“ To je Bog zepovedau, za grehe mirno trpeti. Ščem iti prle v Beltince. A senja domo pridoče ljüdstvo glas prinesé, ka je tam še vekša nevola. Grad so ščista razvrgli. Gospoda je vse pobegnola. Farov i nüne so obranili. — Čüje se strojna puška, vojska ide iz Sobote v Beltince. Nam je tüdi obečana. Malo si odehnemo. Ali kaj, da je velika nevola na vse kraje. Štrigova gori. Dim vidimo. Trgovini Brodnjakova i Sternova pa posojilnica so vognji. Grad grofovski oro-
pan, 400 veder vina iz püščeno samo tü — plivanošovo tüdi, farof zlamljan, plivanoš jočič bežijo v Lotmerk na drügi den, da so njim obečali, ka farov vužgejo. — Nespim, ne jem, naj ne čüjem strelbe okoli cerkvi, naj si malo odpočinem, odidem, kak sem omeno v Trnje. Dobri ljüdje pred mene prido i me k sebi odpelajo. V toj vesi so tüdi g. kaplan, g. plivanoš pa doma pri ednoj hiši. — Na božjo slüžbe zajtra smo páli domá. — Roparje se med sebom zdaj svadijo, toga prednjega zgrabijo, njemi glavo razbijejo, drügi pa razbežijo farov je rešen.
Nov. 6. sreda. Mir je nastao. Zahvalno molbo opravim v cerkvi i prosim odpüščenje od sladkoga Srca Jezušovoga za te nesrečne düše, štere svet zdaj teliko puntajo.
Nov. 7. četrtek. Vojak orožnati pride z Beltinec po notariušovo familijo odpela. Prek Müre se ogenj vidi. — Ob 1. popoldne pride vojska z Lendave. Glas prinesé, ka je Medjimurje ščista vničeno. Zdaj zvedimo tüdi, ka je gospodski log na Bistrici dolposekani, živina na Hotizi odana, krava za 10 koron, Harangozova trgovina tü, drüga V. Polani, v Bakovcih v Gomilcih, v Törniščih itd. oropana . . . . Vojska začne vkradjene reči vküp brati, dosta se nabere, krivci se zvežejo, pokaštigajo i odpelajo. Osem se jih je najšlo, ti do šli na sod ednoga so pa poleg šole na brezo včasi obesili.
Ne je té bio toti te najvekši krivec, ali da je z puškov ropao dva dni, vojaška oblast ga je obsodila na smrt. Molo sem se za njega, a nikaj je ne valalo. Eden more mreti, naj mir bo, je bio odgovor. Najvekši ropar i začetnik vsega je odskočo, gda je pa dobljenoni vdarci k sebi prišo. Ne vemo kje jé. A smrti ne vujde! V Čakovcih je obešenih devet, v Beltinskoj fari 4, se glasi. Vojaška oblast je razglasila za naše i nešterne vogrske kraje nagli sod. Ki de nemir, punt delao, de na smrt obsojen. Pazite si na življenje!
Punt, nemir, njevka, svaja boj ne sme biti med nami! Pazite, molite, mirni bodite, na to vas opominamo, dühovnike, bogajte! Pripravljajte se tüdi na to, ka Angleši i Francozi-Amerikanci zasedejo naše kraje naj mir obdržijo, obdržite hladno krv! Ženske, dekle, čisti ostanite! Slovenci pazite si na dobro ime.
Vojska odrine v Beltince. Z strahom razidemo v svoje domove. Vešenca veter sem-tam obrača na brezi i glasno kriči v vsako slovensko hišo: „decé ne püščajte v krčme, ponoči okoli — spijo naj pod vašimi perotami.“ — Prek Müre se vidi veliki ogenj, čuvaj nas sv. Florijan!
Črensovci, 1918. nov. 8.
Klekl Jožef vp. pleb
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomdában  Szombathelyen.