JOŽE KORUZA 1935-1988
Najbrž je za tale časopis docela neprimerno, ampak naj v spomin prijatelju in slavistu Jožetu Koruzi zapišem že precej daljen poznoseptembrski dan iz Donavskega parka na Dunaju.
Takrat sva z revno štipendijo dneve in dneve posedevala v Nacionalni biblioteki - vsak s svojimi problemi. On je za svojo disertacijo iskal različne »muzenalmana-he«, vsake toliko je veselo zamomljal, zmajal z glavo in si potlačil smeh; zabaval
* Revija Jezik in slovstvo namerava objaviti strokovni prikaz življenja in dela svojega nekdanjega sodelavca in urednika prof. dr. Jožeta Koruze v posebni številki, ki bo posvečena njegovemu spominu. - Uredništvo.
ga je nepričakovani komični del teh zbornikov, sem in tja me je povabil k branju kakšne prav posebno nestandardne ver-zifikacije, če se je v njej na poseben, še neraziskan način združevalo in iskrilo baročno in zgodnjeromantično veselje do Življenja. Ob nedeljah pa sva pohajkovala po Dunaju. Tako sva se znašla tudi v Donavskem parku, obredla sva nasad z ribnikom, ostanek nekdanje velike vrtnarske razstave. Na koncu sva prišla do roza-rija z nekaj sto vrtničnimi sortami, ki so cvetele svojo zadnjo jesensko pesem: v blagem jesenskem soncu so se bleščale in dišale na tisoč načinov. Skratka - vznemirljivo. Pozabil sem na vse in se zakadil mednje, jih ovohaval, si jih zapisoval - in zraven v trenutku pozabil, da nisem sam.
Ko se mi je po dolgem času rožnata histerija unesla in sem se le ozrl še za čim drugim, sem ga, svojega prijatelja, ugledal na oddaljeni klopi: stoično potrpežljivega, zazrtega v nekaj, česar se ni videlo in kar je bilo očitno varno spravljeno v njegovih premišljevanjih. - Za ščepec slabe vesti sem seveda imel, obenem pa mi nikakor ni šlo v glavo, kako je mogoče ob vsem tistem cvetočem razkošju ostati tako zelo miren, hladnokrven in celo odsoten. Kot da ne bi za njegovim hrbtom cvetel velikanski kup Gloriae Dei in kot da ne bi zrak opozarjal nase z vonjavami starih remontantk. - Nasprotno: kot da ni nič, je začel govoriti o Kidriču in o Gspa-nu (ki sva ga nekaj dni prej v Pratru tudi zares srečala), seveda o Zoisovcih in o slovenski zgodnji poeziji. Temeljito in obenem dvomeče, v neki imaginarni prostor idej, kamor me očitno sicer ni prišteval, me je pa sem in tja ošinil s pogledom, polnim prisluškujoče negotovosti, ali bi tako šlo ali ne. Vame pa se je počasi.
1
vztrajno in zanesljivo naseljevala sramota: pravega, resničnega, literarnega ali lite-ramozgodovinskega entuziasta res ne sme in ne more iztiriti ie kar prvi rožni nasad, v katerem se kdaj znajde.
Tak se mi je za zmeraj vsedel v spomin: ne njegova študentska majestetičnost, ko smo ga bruci, svojega neznanega sobru-ca, pozdravili kot profesorja, niti ne toliko njegova velika blagohotnost ali zgodnja strokovna zrelost, čeprav je v njem do konca ostajala sled čiste, ljubeznive otro-škosti - temveč kot pojem zvestobe delu, ki ga je opravljal; literarni zgodovini, ki ji je služil, in s tem seveda tudi slovenski literaturi.
Skoraj me je že zaneslo, da bi začel govoriti o njegovih drugih človeških in strokovnih lastnostih, toda zagotovo je bila temeljna ta silna, globoka, moralna, skoraj erotična pripadnost. Iz nje je izvirala njegova znamenita akribija - kot oblika odgovornosti; njegova delavnost, vse, kar je in kakor je počel: tudi negotova obotavljivost, ki mu jo je marsikateri urednik
prehitro in celo z zamero uračunal v slabo.
Ne bi govoril po resnici, če ne bi priznal, da sem vse te mesece od njegovega odhoda zmeraj spet ganjen, kadarkoli se mi oglasi spomin nanj. Obenem pa se ob njegovi in sleherni drugi smrti oglaša blaga in tešljiva misel iz Shakespeara: tako znana, da se že sveti od oguljenosti, pa tako zelo človeška, da ji nobena oguljenost ne more do živega; o življenju kot končani predstavi, ki je ni nikoli konec:
Naši igralci kot sem dejal, so vsi duhovi in so stajali se v zrak, prozoren zrak: in kakor rahla zgradba tega vida, kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, velika ta obla, da, vse, kar jo uživa, se sesuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu. Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem.
Matjaž Kmecl
2