cvetje itd. Rime niso: drevo kljujejo, to plano, obraajo nebo, rajajo so itd. Pogosto rabi naglase nedosledno ali pa sploh napano (pozabljeni, prila, pridue, boli, hrbet, vekrat itd.), drugod jih spet rabi po nepotrebnem (vetrovi, kako). Loila rabi mestoma napano (str. 93, 156), mestoma motijo, a jih je moral rabiti zaradi zapletenega in nepravilnega besednega reda (str. 33). Tiskovnih napak je v knjigi malo (str. 5, 71, 156).
Deloma pa je Gradnik s svojimi prevodi izpolnil namero, vzbuditi vsaj slutnjo o lepotah, ki jih je mogla ustvariti samo kitajska zemlja.* Iz nekaterih prevodov (zlasti onih, ki jih je objavil tudi v svojih zbirkah) zadiha rahlost, primitivnost in lepota eksotine deele in so ti prevodi v ravnoteju z lepo Serajnikovo vinjeto Kitajka*. Tako na primer pesmi Zvesta ena* (str. 122), Usoda loveka* (str. 19), Cesar (str. 63), Meseina na morju (str. 128), Reki modrosti* (str. 17, 18). Zbrana je antologija dobro, zastopani so celo pesniki zadnjih stoletij; elel bi le ve prevodov socialnih motivov iz i-Kinga, enako pogream avtobiografinih pesmi Pe-Lo-Tiena. Pri izbiri se je Gradnik vsekakor potrudil, kakor se je tudi spretno ognil pesmim, ki bi jim bil moral dodajati dolgoasna pojasnila.
Leta 1928. za boi smo dobili prvo antologijo kitajske lirike. Da smo jo dobili, je Gradnikovo delo. Mnogo truda je v njej. In, al, mnogo neuglaje-nosti. Gre to na raun naglice? Prepozen je tak izgovor. Knjiga lei pred nami, in jaz bi tako rad napisal, da je knjiga dogodek. Mile Klopci .
Srbocharvatska literatura. Napsal Dragutin Prohaska. Vytisk ze Slovan-skeho pfehledu*. Tiskem Pokroku, Praha 1928. 206 str.
V svojem Pregledu savremene hrvatsko-srpske knjievnosti* (Zagreb 1921) je dr. Dragutin Prohaska dovolj pokazal, kako pojmuje organsko edinstvo hrvatske in srbske knjievnosti in kakno metodo ima pri sestavljanju takih pregledov. V najnovejem, eki spisanem delu je ostal zvest samemu sebi; tudi tu je naslonil literaturo na jugoslovansko koncepcijo in stesnil duhovno kulturo v nacionalistini okvir. Tako pojmovanje ne more zatajiti svojega aprioristinega znaaja in je kakor vsako izenaevanje od zgoraj navzdol abstraktno, ne pa organsko. Res je, da imajo nekatere noveje literarne struje pri Srbih in Hrvatih skupno izhodie, vendar so druge, ki jih skua dr. Prohaska unitarizirati, zgolj paralelne, izhajajo pa iz samostojnih kulturnih ari. Zbog tega so piscu e ob prvem pregledu oitali, da ni vsem smerem in strujam zadosti pravien. Druga slabost pregledov dr. Prohaske je tesno-srnost, s katero izreka v svojih informativnih pregledih dokonne sodbe o pisateljih, ki so e sredi razvoja. Tudi v tej knjigi je pisec eprav morda bona fide brez potrebe oseben; glej na primer opombe na rova njegovim recenzentom takoj v uvodu (str. III.). Pisec literarnih informacij v tujem jeziku imej miren pogled na knjievno stvarjanje, bodi koncilijanten in v sodbah modro vzdren, zlasti e gre za pojave, ki e niso izieni, ali osebe, ki e dozorevajo. Temperamentna odlonost dr. Prohaske spominja vasi Skerlieve voditeljske besede, vendar je primera epava, zakaj dr. Prohaska nima ne avtoritativnosti ne tiste irine, ki so jo imele Skerlieve sodbe. Zato pa njegova erudicija, njegova biografska in bibliografska pridnost sprio nepopolnosti in spornih vpraanj, vki jih ostavljajo njegovi pregledi, ne pride dovolj do izraza in ni tako uvaevana kot bi lahko bila.
V tem ekem pregledu srbohrvake knjievnosti je tretji del najzanimiveji. Obravnava namre povojno slovstvo in je nekaka izpopolnitev Proha-skinega hrvakega pregleda iz leta 1921. Pisec nam obeta v uvodu, da bo
252
izdal v hrvaini obseneji pregled, zato bodo morali literarni teoretiki ob tisti priliki izrpneje premotrivati njegove nazore o novih literarnih strujah. V prvem delu ekega pregleda obravnava predvojno moderno, v drugem pa nacionalno gibanje; obe dobi mu tvorita s tretjo vred enotno literarno razdobje. Na tem opolzkem ledu mu je podal roko estet Branko Lazarevi in spisal predgovor, ki v njem pravi, da so razlike med starimi in mladimi zgolj fluktuacije fiziolokega izvora, zakaj mladi in stari se razhajajo le zbog starostnih nasprotij, zato je povojfta knjievnost organsko nadaljevanje prejnjega stvarjanja. To stalie je v nasprotju s teoretiki mladih struj, vendar bi mu lovek rad pritrdil, dokler mlada generacija ne razkrije s preprievalnimi deli svojih novih hotenj in izvirnih tvornih oblik.
Spisu dr. Prohaske bi prigovoril predvsem to, da je pisec tudi v eki izdaji nepravien nekaterim literarnim strujam in osebam. Tako je n. pr. hrvatski regionalizem (Mato, Wiesner i. dr.) skrit med vrstice, dasi je literarno prav toliko zanimiv, eprav politino znatno manj pomemben, kakor n. pr. nacionalistini pokret v Bosni. Med posameznimi imeni ni pravilnega razmerja, ki bi bilo v skladu z njih pomenom v literaturi. A. G. Matou (str. 79), ki je vplival na celo literarno generacijo, je pisec posvetil toliko prostora kot Mariji Zagorki, avtorici Grike vjetice (str. 77). Ljubo Wiesner se mi vidi kot pesnik vsaj tako pomemben kakor n. pr. Boo Lovri, ker je v poeziji kvaliteta poglavitno merilo, vzlic temu ima pesnik B. Lovri v tem pregledu znatno vidneje mesto nego Lj. Wiesner. Marsikomu ni kulturno prikupna tako zvana katolika smer, toda objektiven informator je ne more zamolati. Marin Sabi in Izidor Poljak se mi vidita vsaj tako mona in samorasla poeta kot je Vojislav Ili mlaji. e je dr. Prohaska omenil pripovednike z eno samo knjigo, zakaj je izpustil Ilijo Jakovljevia? Takih vrzeli je v knjigi precej in mislim, da jih bodo lahko hrvatski in srbski kritiki izrpneje nateli, vendar te pomanjkljivosti niso tako vana napaka, kakor se mi vidi avtorjevo omalovaevanje nekaterih in precenjevanje drugih smeri in oseb. Posameznih sodb o novejih pojavih se niti ne dotikam. B. Borko.
KRONIKA
Nova italijanska revija Pegaso. Z novim letom je v zalobi Le Monnier v Firenzi zaela izhajati revija Pegaso. Glavni urednik je znani kritik in esejist Ugo Ojetti, ki mu pri urejanju pomaga Pietro Pancrazi. Doslej so izle tri mone tevilke, vsaka z nad 120 stranmi, s pestro in zanimivo vsebino. Pegaso je prvi poizkus v Italiji, ustvariti centralno, reprezentativno literarno revijo, ki naj bi ne bila izraz samo ene skupine ali celo klike, marve ki naj predstavlja sploni literarni in umetnostni nivo dobe. Zbrati hoe krog sebe ne glede na razne generacije vse resnine produktivne sile, ki imajo danes povedati tehtno besedo. Obenem pa naj bi bila vez med razlinimi literarnimi pokolenji, ki so do sedaj ivela v Italiji drug drugemu popolnoma tuja. Cilj je postavljen visoko in v danih razmerah teko dosegljiv, a osebnost Uga Ojettija je moan porok za uspeh.
Predvsem ugaja resno in stvarno stalie, ki ga Pegaso zavzema napram politiki in faizmu. V prvi tevilki naslavlja urednik Ojetti odprto pismo na Mussolinija, kjer elegantno, a trdno opredeli stalie literature napram
253
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si