54
Slavistična revija, letnik 38/1990, št. 1, januar-marec
PRIPOMBE K POSKUSNEMU SNOPIČU SLOVARJA STARE KNJIŽNE PREKMURŠČINE:* RAZMERJE MED PISAVO IN IZGOVARJAVO
V svojih pripombah bi se omejil le na razmerje med pisavo in izgovarjavo, ker sem se v zadnjem času nekoliko ukvarjal z vprašanjem odnosa med glasovjem živega prekmurskega narečja in njegovo pisno podobo.1
Črke v stolpcu Slovarski zapis glasov stare knjižne prekmurščine v Preglednici črkovnih znamenj (str. 14-15) ne odražajo prakse v slovarju, npr. napovedani (r) je dejansko pisan (r) ((štrtak), (vrtanik)). Drugače so tam opisi domnevne izgovarjave, ne pa črke, ki so uporabljene v iztočnicah, npr. »dolgi naglašeni nelabializirani a«.2 So še drugi problemi: »dolgi aj« ni enoten glas niti črka, temveč zaporedje dveh fonemov, ki so ju pisci včasih pisali z enim grafemom (ä) poanalogijizgrafemomzapravidvoglasnik (ë) (= [&]); »kratki naglašeni ozki ali široki e« ter »nenaglašeni široki e« sta pri vseh piscih vedno pisana enako, tako da ju tudi v Preglednici ni treba razlikovati; »dolgi naglašeni ej« je sprednji ustreznik »dolgemu naglašenemu dvoglasniku ou«, zato ju je treba imenovati z enakimi lastnostmi, pri čemer je oznaka »dolg« odvečna, ker je dvoglasnik inherentno dolg (tj. v prekmurščini ni kratkih dvoglasnikov). Stolpec naj bi bil samo spisek črk, ki so uporabljene v Slovarju; razmerja med črkami in izgovarjavo bi morala biti podrobneje razložena drugje.
Razlaga izgovarjave sodi v eventualni Uvod ali v posebno poglavje pred slovarskim delom, ne pa v gesla (npr. (làgev -gva> [-gef\\ {lènov) \-nof]\ {jezérni -a -o) [-z^-]), kjer se predvidljive premene neštetokrat ponavljajo. Edini prvini izgovarjave, ki nista razvidni iz pisave, sta kakovost kratkih naglašcnih e-jevskih fonemov, npr. (melo) = [mélo] 'moko (tož.)\ (zsena) = [ž^no] : {melo) = [wé/o] 'imelo', (leto) = [/ć/o], in mesto naglasa na kratkem zlogu (ta problem je rešen, ker urednik opremlja gesla s sicer manjkajočimi krativci; to dejstvo bi moral omeniti v Uvodu). Le kakovost e-ja je torej nujno imeti ob geslu. Vse drugo se da predstaviti v opisu razmerij med pisavo in izgovarjavo.
Ni rečeno, da so v »stari« prekmurščini /v/ in zveneči nezvočniki Ib d g s il v izglasju res izgubili zvenečnost. V živih govorih je še vedno vsaj en govor. Gornji Senik, kjer se zvenečnost v izglasju ohranja.5 V pisanih virih najdemo oporo za to v doslednem pisanju (v) v izglasju. npr. (lagev), medtem ko so pred nezvenečimi pisali (/),npr. (ftóplati). Možno je, da se je zvenečnost izgubila v različnih položajih v različnih obdobjih (najprej pred nezvenečimi nezvočniki, nato v izglasju), kar bi bilo v skladu z znanimi zakonitostmi glasoslovnih
* Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurščine, Poskusni snopič. Pri redakciji snopiča so sodelovali Franc Jakopin, France Novak, Stane Suhadolnik. Ljubljana: interna publikacija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, 1988. 75 str.
1 Za splošni komentar o pisanju prekmurskih oblik in drugih zadevah gl. mojo oceno Beltinskega slovarja v SR 36/4 (1988), 452-456, in obravnavo neobjavljene slovnice knjižne prekmurščine Avgusta
Pavla v SR 37/1-3 (1989), 353-364.
; Pri tem bi opozoril, da ima južni del prekmurskega govora dolgi naglašeni labializirani a. Mogoče je, da je bila v zgodnejših obdobjih ta izgovarjava v Prekmurju bolj razširjena, kar izpričuje splošni (?)
prekmurski refleks dolgega a v okameneli obliki zakój (< *zakâj). Posreden dokaz za to bi se našel tudi pri rekonstruiranju razmerja med podedovanim praslovanskim a in vokaliziranim jerom. V nekaterih vzhodnoslovenskih narečjih (vštevši prekmurščino) je S sovpadel z e, in ne z a kol v osrednjeslovenskih govorih. Vzrok za to bi lahko bil v zgodnji labializaciji a, pri čemer se je 3 fonemsko razlikoval od njega po nelabializiranosti. O tej možni razlagi gl. moj prispevek o vokalizaciji jerov v slovenščini, srbohrvaščini in slovaščini. Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi ( = Obdobja 10), posebno str. 222-224.
5 Tine Logar, Govor Slovencev v Porabju na Madžarskem, X. seminar SJLK, 1974, str. 56.
M. Greenberg: Pripombe k Poskusnemu snopiču SSKP
55
sprememb.4 Mogoče je, da je bila v večjem delu Prekmurja zvenečnost v izglasju ohranjena vse do 19. stoletja, kar izpričuje današnje arhaično stanje na zemljepisnem obrobju (tj. v Porabju).
Vprašljiva je izgovarjava jezérni [-zér] (s širokim dolgim [e]?) za celo Prekmurje, ker se glede kakovosti in kolikosti samoglasnika v zlogih, zaprtih z zvočniki, prekmurski govori med seboj precej razlikujejo. Pri Pavlu na Cankovi najdemo ozki samoglasnik s fakultativno kračino (npr. mer/mer, paster/paster, cerkev I cerkev itd.5), a pri Vratuši v Porabju že dvoglasnik (npr. s papèira6), na kar je Pavel že prej opozoril.7 Vratušev zemljevid refleksov drugih samoglasnikov ob zvočnikih8 kaže, da je stanje dokaj raznoliko.
Dvoglasnika leiJ, lotil se ne da razstaviti na zaporedje dveh fonemov (ë + j), tako da je pisanje (éj) neustrezno.9 To lahko ponazorimo s premeno drèivo (drevo), drèvd'e (drevje) ali meti (imeti), mèila (imela), iz česar lahko sklepamo, da imamo opravka z enim samim fonemom /e/, ki se realizira dvoglasniško, koje dolg. Bolje bi bilo ohraniti pisavo (ê), (ö) ali pisati (èi), (du). V vsakem primeru je prvi del dvoglasnika verjetno kratek, ne dolg, saj dolžino ustvarjata dva kratka segmenta. To se razlikuje od pravih zaporedij fonemov v prekmurskih oblikah kot npr. mest. mn. \rok-â-]\, kjer je samoglasnik nedvomno dolg.
Mesto naglasa je nedosledno zaznamovano. Npr. pod iztočnico (beteinîk) zostrivcem na priponi so v navedenih oblikah izpričani naglasi (beteinîk), (betéinike), (beteinike) (=[bètei-nike] ali [be/ežw£e]),luki so vsi teoretično možne tvorbe iz izhodiščnega (bèteg -èga)\ ni jasno, po katerem merilu je bil za iztočnico izbran le naglas {beteinîk). Dalje imamo (betéien -žna) s kvalifikatorjem [nar. bèt-]. Iz živega narečja sem zabeležil tudi obliko betéien (poleg bèteien).
Ni jasno, kaj pomeni kvalifikator [nar.], saj gre v Slovarju samo za narečne oblike. Ker gre za knjižno obliko narečja, sploh ni treba omenjati lokalnih variant, ki niso izpričane v besedilih. Taka informacija sodi v razprave o živem narečju, kjer se stvar lahko obravnava celovito in sistematično. Zapletenost lahko ponazorim z naslednjim: pod geslom (jàs) (mène) najdemo [nar. jès]\ v svojih terenskih raziskavah prekmurskega narečja sem našel tudi oblike d'oàs (Martinje), gès (Cankova), jâs (Hotiza) poleg jès (Brezovica); vsaka od teh oblik se razlikuje od drugih po kakovosti samoglasnika ali soglasnika ali obeh. Za katere značilnosti narečja se je torej treba odločiti ob kvalifikatorju [nar.]? Samo za samoglasniške razlike? Podrobnostim, ki bi jih lahko obravnavali v oglatih oklepajih, najbrž ni konca. V geslu se sicer dajo obravnavati oblikovne variante, ker gre običajno za samo še eno obliko, npr. (betegüvati) (-üjem), ki se lahko sprega tudi beteguvljenVendar bi bilo tudi to bolje imeti v opisu prekmurskega oblikoslovja kot v slovarju.
Marc L. Greenberg Kalifornijska univerza, Los Angeles
4	Gl. npr. Alan Timbcrlake, Uniform and Alternating Environments in Phonological Change, Folia Slavica 2/1-3 (1978), 312-328.
5	Avgust Pavel, A vashidegkiiti nyelvjârâs hangtana, 1909, str. 43.
* Anton VratuSa, Jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju, Slovenski jezik 2 (1939), str. 220.
7 1909, str. 40.
" 1932, str. 219.
" Če bo pisanje (éj) ohranjeno, potem bo zaradi vzporednosti treba spremeniti (óu) v (ów).
10	Po sploSnih zakonitostih naglaSevanja izpeljank v paradigmi po navadi ne pričakujemo premičnega naglasa, razlike so lahko torej zemljepisne ali idiolektične.
11	Takih variant v Slovarju ni.