534
Likovna umetnost
Jesenski razstavi v Ljubljani
Jakopičev paviljon, naše klasično razstavišče, v katerem so vsi novi pojavi naše umetnosti stopali pred javnost, je zopet odprl svoja vrata. Jesenska doba je pričela z razstavo, ki je v precejšnji meri obračun resnega stremljenja in napora: slikar in grafik Fran Stiplovšek je pokazal precej obsežno zbirko svojih del, katerim se pozna, da so nastala v dolgi dobi našega povojnega ustvarjanja. Dolga ni bila po številu let, ampak po velikem številu raznih programatičnih stremljenj, ki so se preganjala in sedala na zavzete pozicije ter se zopet umikala brezobzirnejšim napadom. Vse to bi moglo koristiti razvoju naše umetnosti in je res do neke mere koristilo. Toda, po daljšem časovnem razmaku čutimo, da je šlo v vsem največ za razkrajanje in diskreditiranje ene največjih umetnostnih kultur, kar jih je Zahod ustvaril: to je bila kultura naturalizma, ki je pa vendar čas še ni popolnoma prebolel in ki bo gotovo še preko abstrakcij oplodila umetnost bodočnosti.
Fran Stiplovšek je z ostalimi umetniškimi tovariši občutil praznoto ponavljanja in se je z vso resnostjo, celo s trdovratno vztrajnostjo lotil lastnega dela. V kolekciji, katero je razstavil, so grafična dela izbrana tako, da od začetnega, nekoliko ilustrativnega in dekorativnega načina prehajajo v kasnejše liste s čistejšim umetniškim programom. Grafika je v Stiplovškovem delu tak element, da
se čuti kot podlaga vsega njegovega slikarskega ustvarjanja. To je treba povedati, da bi bila laže razumljiva označba njegovega razstavljenega dela.
Stiplovškovo slikarstvo je otrok tistega povojnega ekspresionizma, iki je prišel k nam iz refleksivne nemške miselnosti in odvrnil slikarja od upodabljanja neposredne narave. V vsaki zamisli, pa naj bo le krajina, se pozna naporno miselno delo, ki je iskalo tehtnost njene vsebine in ji dalo določeno obliko. Oblika postaja na ta način direkten izraz misli, ne pa slikarjevega občutka in od tod ostro očrtane stilizacije, ki govore o transpoziciji vtisov v neko stopnjo višjega življenja, kakršnega nikjer v naravi ni. Predmet je študiran s krčevito željo po natančni reprodukciji in se uveljavlja v vsakem delu s trdo ekskluzivnostjo. Element, ki ustvarja sliko, je luč: z njo Stiplovšek osvetljuje po svoji potrebi, iz sončnih vaških ulic napravi hladne kulise, da te zazebe, kapelico med bukvami dvigne v fantastično krajino — ne v privid, ker je preveč predmetna, — v kateri živi vsak del le v milostnem žarku umetne, združujoče luči. Ta element je hoten, podoben reflektorju, ki iz narave ustvarja odrske scene — brez procesa življenja in brez ljudi. Edino v krajini samotnega kmečkega kraja diha zgodnja pomlad nekaj občutka, nekaj lirike, ki je dirigirana luč ni mogla ubiti. Resnost, prevelika resnost, s katero zasleduje slikar predmet in mu hoče pomagati do popolne veljave, tiči v vsaki potezi in vpliva trdo, kakor da bi bil slikar pri uporabi sredstev premalo gibčen in spreten.
Refleksivnost, ki brez vizionarne fantazije ne more ustvariti resnično eks-presivne krajine, pa koristi Stiplovškovemu portretu, ki je vesten in vzlic nekaterim ponesrečenim poizkusom vendar najpozitivnejši del razstave. Pri mnogih delih se preveč pri vrhu čuti navaden program, pri drugih pa mu je uspela distanca do modela in tedaj so nastali dobri portreti. Najdozorelejše delo je slika starke, ki bere knjigo. Tu je Stiplovšek našel motiviranost za svojo mrtvo barvo, s katero je dosegel prav logičen efekt.
Poštenost dela, napor in včasih tudi uspeh so značilnosti Stiplovškovega slikarstva. Vendar ni mogoče zatajiti, da so problemi njegovega dela obtičali v času, ki se je pa od prvega povojnega desetletja znatno pomaknil naprej in umetnikom pokazal mnogo novih nalog.
S temi nalogami, ki naj nam prineso sodobnejšo umetnost, se pečajo člani „K 1 u b a neodvisnih", ki sedaj razstavljajo svoja dela v paviljonu. Klub je skupina mlajših slikarjev in kiparjev, ki jih ne druži kak artističen program, pač pa želja po svobodnem in kar najbolj naprednem ustvarjanju. Kakor v vsakem klubu, nujno niha tudi pri neodvisnih kvaliteta posameznih članov, kar prinaša raznovrstnost in stopnjevanje v razstavo. Mnogo je mladega in neizčiščenega, nekateri pojavi dado slutiti bodoči razvoj, nekaj je samostojnega, nekaj že tudi zrelega, ne moremo pa iti preko splošne bolezni današnjega časa: to je šola očesa, ki v zvezi s poudarjeno strokovno izobraženostjo naglo razume tuje, polpretekle umetnostne probleme in jih z virtuozno formo prenaša v lastno delo. Ne, da bi tako početje zmanjšalo umetnostno, tako rekoč artistično vrednost del, marveč je dokaz sodobne razgledanosti v svetovni umetnosti in nam prinaša odmev nekega razvoja, ki se nekje logično vrši. Toda tudi mi živimo svoje življenje, ki naj si krči pot v umetnostni izraz, česar ni mogoče doseči brez trdega lastnega dela. Zato so nam dokazi takega stremljenja prav posebno dragoceni, ko jih vidimo tudi na razstavi neodvisnih. Kajti leta našega življenja so izpolnjena z odmiranjem epohe in vsako pošteno stremljenje, ki vzkipi iz duha časa in zemlje, nam je kažipot v razvoj naše duhovne bodočnosti. Gotovo ne mislimo na kratkovidno in spe-kulantsko umetniško avtarkijo, marveč na ono zdravo samostojnost, ki je v pre-
535
teklosti najbolj slovenske umetnike včlenjala v splošni evropski razvoj. Toda oni so se odvračali od drugje veljavnih programov, dandanes pa je, po večini, vsa sreča v priključku na tuje struje, ki jim nista vedno umetnostna kvaliteta in življenjska motiviranost vrhovno pravilo.
V klubu neodvisnih se dobro opaža nemir in razvoj, ki kaže na resno iskanje. Stane Eregar je razstavil najobsežnejšo zbirko svojih del in se z njimi znatno oddaljil od surrealističnega programa, kateremu je doslej služil z vsemi možnostmi svoje rafinirane palete. In to je prednost, ki je Kregarju ostala tudi sedaj: zdi se, da je postal predmetni inventar sanjskih bukev nesodoben in le kaka levja glava ob antičnem poprsju sili v slike, katerih realnost je očitna. Surrealistična doba je pri Kregarju podprla njegov veliki smisel za dekorativno kompozicijo in do zadnjih fines razčlenila skalo nežnih tonov. Vse to daje njegovim sedanjim kompozicijam ono plemenito hladnost, ki je za tega slikarja v celoti značilna. Ena najbolj pretehtanih slik je v tem pogledu sv. Boštjan, dočim so Romarji prav tako daleč od zemeljskega življenja, kakor bledo svetnikovo telo. Ko pa stopi slikar pred navadne predmete, postane njegovo tihožitje banalno, kakor da ne prenese fizičnih lastnosti neposredno žive narave. Rafiniranost v občutju in v barvi sta pri Kregarju vezani na rafinirane motive. Morda bo njegova umetnost kdaj dozorela za monumentalno dekoracijo, za načenjanje perečih življenjskih problemov ne bo imela nikoli smisla.
Drugi, dobro znani, slikar neodvisnih je M a k s i m S e d e j , ki je že pokazal svoje odlike in se jih drži tudi sedaj. Njegovo delo je kompozicijsko pretehtano, toda namerjeno je v prvi vrsti na koloristične probleme, katere uspešno rešuje s svojim zdravim in osebnim temperamentom. Sedej je, kakor vsi mladi umetniki, teoretično odlično izobražen in zna vsako svoje delo pošteno razložiti in zagovarjati. Toda — in to se mi zdi njegova glavna odlika — za vso teorijo se smehlja in morda hudomušno mežika dober umetnik, ki se sicer včasih posluži kakega preizkušenega rekvizita, toda vedno se prepusti lastni naravi, ki potem slikarsko prepoji vso zamisel. Le tako je mogoče, da je v njegovih osebah toliko zasanja-nosti, vsi pogledi hite v daljavo ali pa prisluškujejo lastni notranjosti. Človek je pravi in resnični Sedejev model, vsa druga tematika je stopila v ozadje ali pa se je že kar izgubila.
Kot risar je razstavil Niko Pirnat nekaj sodobnih impresij, med slikarji pa prinaša Nikolaj Omersa krajine in figuraliko z nekim pristnim veseljem nad barvo, ki ga še ni skalila programatična teorija. Znatno zamotanejši je problem pri B. Preglju, ki mu je Cezanne za sedaj popolna avtoriteta. Le, da je Cezannov čas zdavnaj minil in da je tako oboževanje tudi drugje moralo ostati umetniško neproduktivno. Zelo zanimive so krajine Zorana Didka, vendar si je težko ustvariti pravo sliko njegovega stremljenja: preveč različnih občutij in formalnih dejstev je v tem ducatu slik, da bi mogli zaslediti resnično zastavljen umetnostni cilj. Pastoznost slik Zorana Mušiča ne podpira jasnosti njihove problematike, pri Evgenu Sajovicu pa se zdi, da je še daleč do količkaj izdelane umetniške osebnosti. Morda bi kazalo v bodoče bolj izbirati, kajti kvaliteta teh del ni vedno utešna.
V desni dvorani visi nekaj slik Franceta Miheliča, ki se močno razlikujejo od ostalega razstavnega blaga. Po izrazito grafičnih začetkih zelo samosvojega sloga se je v zadnjih letih lotil Mihelič slikarstva z vso resnostjo. To, kar je sedaj razstavil, ni nastalo le v intimnem poglabljanju v našo zemljo in ljudi, ampak tudi po prav poštenem naporu in iskanju svojevrstnega izraza. Mihelič ni robusten   zavojevalec,  temveč pesniško poglobljen  opazovalec:   o  tem  pač  govo-
536
rita ravninski krajini s svojimi skoro Corotovskimi občutji, toda v idilo se povsod oglaša resnoba dneva in življenja. Taka je tudi krajina iz Haloz, ves Mihelič pa se pokaže v Mrtvem Kurentu, ki je naslikan z nepopisnim tragičnim občutkom. Skupina ljudi v brezmejnosti razmehčane zgodnje pomladi je razdeljena na posamezne osebe, v katerih se prav ta trenutek groteska spreminja v žalost čiste človečnosti. S to sliko, ki ni folklorna ilustracija, ampak kos življenja, je Mihelič stopil najbliže našemu človeku in njegovemu času ter se vsidral na zemlji, na kateri živi.
Kiparji so v klubu slabše zastopani in tudi zaostajajo za slikarsko problematiko. Boris Kalin ima eno dobro portretno glavo, Zdenko Kalin dve, mlajši Karel Putrihpaje razstavil več del. Tudi on je najmočnejši v portretu, kar je razveseljiv pojav. Med večjimi skulpturami je gotovo najbolj obvladan Torzo, ki po svoji tekoči plastiki močno spominja na podobna Maillolova dela. Tudi v Počitku je oblika dobro obvladana. Skica pa je ljubezniva igrača, kakršna menda izginja iz Putrihovega dela.
Burnost in glasna revolucionarnost povojnih let je čudno utihnila v klubu neodvisnih. Delo je postalo mirnejše in solidnejše, toda to ni vedno odlika: naš čas terja vroče odnošaje in pošteno iskanje. Med slovenskimi klubi je klub neodvisnih vendar najbližji sodobnemu ustvarjanju.                            France Mesesnel
35
537