slovenski
čebelar
19	6	6
LETO LXVIII	ŠT.	5
SLOVENSKI ČEBELAR
GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE
st.:
Ljubljana, 1. maja 1966
Lelo LXVIII
VSEBINA
Dr. Leon Kocjan: Preprečevanje nosemavosti —
gospodarska nujnost...........................  129
Ivan Kranjc: Škropljenje sadnega drevja na
Goriškem........................................135
Julij Mayer: Naše čebele v maju.................137
Franc Guna: Nevarne igre........................139
Ing. Franček Šivic: Na obisku pri švicarskih
čebelarskih znanstvenikih.......................142
Popravek........................................143
Leopold Debevec: S čebelami in čebelarji skozi stoletja........................................146
NAŠI PROBLEMI
Varstvo rastlin pred boleznimi in škodljivci ter varstvo čebel pred kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin....................................151
Kaj bi morali vedeti in upoštevati naši čebe-larji-prevaževalci..............................153
NAŠA ORGANIZACIJA
Vabilo na XV. redni letni občni zbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo..................156
Zborovanje ljutomerskih čebelarjev. Občni zbor čebelarskega društva Tolmin. Pisma uredniku.
Naša radijska predavanja. Opozorilo prevaže-valcein čebel na Goriško. Obvestila.............158
OSMRTNICE
Jože Bajc, Anton Špec, Jakob Fišer..............159
Jože Šepec, Valentin Babnik, Simon Volmajer 160
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska CP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Ronie, Edi Senegačnik in Joško Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 503/8-35?
PREPREČEVANJE NOSEM AY O S T T — GOSPODARSKA NUJNOST
I) R. LEON KOCJAN
Uood
Z načrtnim preprečevanjem in zatiranjem nosemavosti smo pričeli pri nas pravzaprav šele takrat, ko smo začeli v večjem obsegu na Veterinarskem zavodu pregledovati mrtvice na nosemavost. Tudi čebelarji so pričeli zdraviti obolele čebelje družine ter obenem izvajati ukrepe za zatiranje vsake parazitarne bolezni in tudi nosemavosti.
Slovenskemu čebelarstvu povzroča v prvi vrsti nosemavost, zlasti v hudih zimah in mrzlih spomladanskih mesecih, veliko škodo. Včasih se pojavi v zahrbtni obliki v mesecu aprilu in doseže višek v mesecu maju. Spomnimo se na katastrofalne izgube čebeljih družin v zimi 1953/54. Zato sem leta 1954 napisal članek pod gornjim naslovom, v katerem sem prvič zagovarjal tudi nujnost zdravljenja nosemavosti z nosemakom in fumagi-linom. (Glej Slov. čeb. 1954 str. 260—263). V njem sem natančneje opisal zdravljenje z nosemakom, posebej pa še preventivno oziroma zdravljenje z zdravili spomladi. To sem napisal zato, ker sem se sam prepričal o zdravilni moči nosemaka pri zdravljenju nosemavih čebeljih družin na Goriškem, nadalje zato, ker so ga z uspehom uporabljali v Nemčiji, od koder
smo prejeli to zdravilo. Tudi tu je povzročala nosemavost veliko gospodarsko škodo pri skoraj enakih razmerah iin načinih čebelarjenja, kot ga poznamo mi. In končno zalo, ker je bila njegova uporaba dokaj enostavna; čebelarji niso smeli uporabljati kovinskih pitalnikov. Navodil za uporabo fumagilina oziroma fumidila B, ki sem ga omenjal in so ga tedaj izdelovali samo v Chicagu, nisem opisal, ker ga tedaj v Evropi še niso uporabljali. Bil je dražji kakor nosemak ter pri napačni uporabi nevaren tudi za zdravje ljudi. Končno sem v članku izrazil željo, naj bi bilo začeto delo raziskovanja čebeljih bolezni obenem z zdravljenjem začetek odločne borbe proti nosemavosti.
Obenem z intenzivnim raziskovalnim delom o vzrokih umiranja čebel v letu 1953/54 sem takrat pojasnil še druge vzroke in s tem težave, ki so jili naposled imeli slovenski čebelarji in jih je bilo treba takoj pravilno rešiti.
V	mrtvicah, ki sem jih pregledal konec leta 1953, sem odkril notranje pršice ali skratka povzročitelje nevarne bolezni odraslih čebel pršičavosti (aca-riosis). Ta bolezen je bila močno razširjena v sosednji Avstriji, v Nemčiji in Franciji. V dobrih 50 letih se je razširila iz Anglije po vsej Evropi in prišla do nas.
Ker nisem imel nobenih podatkov o razširjenosti pršičavosti na Slovenskem — bolezen so bili tedaj prvič odkrili tudi v Jugoslaviji - in tudi ne nobenih izkušenj o zdravljenju, je bilo nujno, da ta študij prvenstveno nadaljujem in študij nosemavosti odložim. Po daljšem preudarku sem se odločil za tedaj v evropskih državah manj znano zdravilo folbeks. Toda nabavo tega zdravila so tedanji vodilni slovenski čebelarji odklanjali in zagovarjali zdravila, ki so jih tedaj uporabljali in priporočali razni avstrijski, nemški in češki čebelarski strokovnjaki. Ta so bila Mito A2 in D, apimilbin itd. Vodstvo tedanje Zveze me je podprlo, da sem lahko šel za nekaj dni v Švico, dobil vsa potrebna pojasnila in z nabavo folbeksa uspel.
Kmahi nato je Zveza čebelarskih društev dobila tudi podporo, ki jo je nakazal veterinarski oddelek pri sekretariatu za kmetijstvo, da sem lahko pri čebelarskih društvih vodil posebne tečaje o spoznavanju čebeljih bolezni. Po en dan sem posvetil tečajnikom za določanje dveh najbolj nevarnih bolezni odraslih čebel in bolezni čebelje zalege pri nas. Te tečaje sem tako organiziral zato, ker sem menil, da je bilo potrebno za uspeh dela pri zdravstveni zaščiti čebel najprej popolnoma preobraziti dotedanjo napačno miselnost slovenskih čebelarjev, da so vzrok hudim izgubam v čebelarstvu le griža čebel ter umiranje zaradi griže, ki jo je povzročilo dolgo prezimovanje brez izletnih dni in nepravilno krmljenje ter zazimljenje. Na teh tečajih se je potem usposobilo na stotine čebelarjev za preglednike čebel. Zveza pti je tudi poskrbela, da je tedanji veterinarski znanstveni zavod vzel v prakso dobro učenko, ki sem jo spoznal na tedanji dvoletni čebelarski šoli. Predsednik Zveze jo je še osebno priporočil, da je bila kmalu za stalno nameščena. Tako je bilo mogoče, da sva v nekaj letih pregledala na tisoče vzorcev mrtvic. Za te preiskave pa tedaj zavod ni nič računal. Ko je bilo nekaj let nato raziskovalno delo v najlepšem razvoju, sem se moral nepričakovano posvetiti drugemu strokovnemu delu, ki sem ga tedaj istočasno opravljal.
Mnenja o vrednosti nosemaka za zdravljenje nosemavosti in nekateri vzroki
za njegovo praktično uporabo
Ko je dolga in huda zima 1962/63 in z njo nosemavost nič manj porazno razredčila število zazimljenih čebeljih družin kakor pred 10 leti, sem se v pogo’Vtoru s čebelarji spraševal, ali smo v zadnjih desetih letih storili vse, kar je bilo v danih možnostih mogoče napraviti, da zmanjšamo škodo, ki jo povzroča nosemavost. Z drugimi besedami povedano: kaj smo v zadnjih desetih letih napravili za preprečevanje nosemavosti? Po tej hudi nezgodi, ki je prizadejala naše čebelarstvo, so me večkrat nagovarjali, naj kaj napišem o najnovejših raziskovanjih. Dr. Tomašec je objavil, da je nosemak dobro zdravilo proti nosemavosti čebel. V tem članku se bom omejil samo na zdravilne ukrepe za preprečevanje širjenja nosemavosti, to je uporabe zdravil proti nosemavosti, ne pa (udi vseh ostalih preventivnih ukrepov, to je pravilnega čebelarjenja, razkuževanja satja itd., ki je tudi odločilnega pomena za uspeh preprečevanja nosemavosti pri nas.
Nosemak so od vsega začetka pri nas priporočali le predavatelji Zveze čebelarskih društev na predavanjih, v člankih in knjigah in to ne samo za zdravljenje, ampak tudi v preventivne namene zdravim čebelam. Nekateri strokovnjaki drugod po svetu so v svojih razpravah zamolčali uporabnost nosemaka za zdravljenje nosemavosti in mu odrekali vsako zdravilno moč. Nekateri so se zavzemali samo za druge metode preprečevanja nosemavosti, npr. za razkuževanje satja. Pravilnega čebelarjenja in zdravljenja čebel sploh niso omenjali, pač pa samo razkuževanje satja in ostalih okuženih predmetov. In končno so nekateri v deželah, kjer je bil nosemak pri čebelarjih že precej cenjen, spremenili svoje mnenje v njegovo korist ali pa so tudi sami najprej vsestransko preizkusili njegovo delovanje. V tem članku se bom omejil na mnenja o vrednosti nosemaka jugoslovanskih strokovnjakov od takrat, ko smo začeli priporočati njegovo uporabo pri nas. Razumljivo je zato. da samo prizadevanja naših vodilnih čebelarjev, ki so bili od vsega začetka priporočali uporabo nosemaka, tako Močnika, Martelanca in drugih, zlasti pa urednikov Slovenskega čebelarja Rojca, Senegačnika ter tajnika Cvetka, ki je bil dolgo vrsto let pri Zvezi referent za čebelje bolezni, brez podpore drugih strokovnjakov pri nas niso uspela doseči tako splošno uporabnost nosemaka, kakršno smo dosegli pri folbeksu.
Navedel bom po kronološkem redu samo nekaj člankov in razprav najvidnejših strokovnjakov pri nas, ki so v tem času razpravljali in raziskovali nosemavost in uničevanje njenih trosov, povzročiteljev nosemavosti. Tako je tudi že leta 1954 objavil Slovenski čebelar članek prof. dr. I. Tomašca (Glej SČ 1954 str. 6), v kate rem omenja za zdravljenje nosemavosti samo fumagilin ne pa nosemak, ki ga je nekaj let prej pripravil II. Gontarski (Clej SC št. 2, str. 43. 1964). Tomašec je tedaj zaključil ta članek v zvezi z zdravljenjem nosemavosti s fuinagalinom, >da sedaj (1954) še ni možnosti, da bi pri nosemavosti uporabljali medikamcntoz.no zdravljenje«. Z drugimi besedami, da še ni možnosti, da bi nosemavost zdravili. Iz osebnega razgovora z njim pa sem spoznal, da je bil bolj naklonjen mnenju inozemskih strokovnjakov, ki so odrekali nosemaku zdravilno moč.
Študiju odpornosti trosov noseme se je nekaj let nato posvetila tildi moja naslednica pri delu za zdravstveno varstvo čebel, ki je delala pri dr. Tomašcu disertacijsko lemo z naslovom »Vpliv nekaterih fizikalnih in kemičnih sredstev na odpornost trosov noseme«. Tudi Nežka Snoj v tem delu nosemaka in njegovega delovanja na trose noseme ne omenja, omenja pa H. Gontarskega in njegove prve neuspele poskuse s kemičnimi sredstvi na odpornost noseme, ki jih je skupaj s Seekom P. objavil leta 1942 v Forschungsdienst na str. 184 pod naslovom »Poskusi medikamentoznega zdravljenja nosema parazita čebele.« Toda H. Gontarski je sad svojih na-daljnih desetletnih prizadevanj, zdravilo nosemak. ki ga je pripravil skupaj z Wagnerjem. objavil še v številnih drugih razpravah. Ze v letih 1951. 1952 in 1953 so čebelarski inštituti v Nemčiji \ Erlangenu, Freiburgu, Celleju in drugod priporočali nosemak in omenjali njegovo delovanje na trose noseme. N. Snoj je v našem strokovnem listu (glej SC 1964, str. 76. št. 3) pisala o mnenju drugih strokovnjakov glede vrednosti nosemaka. članek pa zaključila z mnenjem, da zaenkrat nimamo zanesljivega sredstva, ki bi preprečeval razvoj inikrosporidij v organizmu čebele.
Letos, torej po dveh letih, pa sta dr. Kunst in prof. dr. Tomašec objavila v Veterinarskem arhivu, ki ga izdaja Veterinarska fakulteta v Zagrebu, Raziskovanja kemičnih sredstev in antibiotikov«, ki zanesljivo preprečuje razvoj inikrosporidij v organizmu. Delo ima naslov:	O delovanju nekih
lijekova na inikrosporidij n nosema apis.« Za čebelarje, ki so uporabljali nosemak in ga še uporabljajo, je važen tale odstavek:
Naši rezultati kažejo, da tudi nosemak preprečuje razvoj Noseme apis v srednjem črevesju in ga po tem delovanju lahko smatramo za dobro zdravilo proti nosemozi čebel. »V okviru tega dela midva ne moreva«, nadaljujeta Kunst in Tomašec, »dati pojasnila, zakaj se pri uporabi tega zdravila v praksi ne dosežejo zadovoljivi rezultati. Na ozdravljenje nosemave družine vpliva večje štev ilo faktorjev, pa je potrebno pri presoji tudi to upoštevati. In končno sta še H. Gontarski in proizvodnja tv rdka opozorila na šablonsko uporabo zdravila, pa sta zato dala točna navodila in tudi kdaj ga moramo uporabljati.
To je kratek pregled raznih strokovnih raziskovanj in člankov o v rednosti in uporabnosti nosemaka pri nas. odkar sem ga prvič priporočil že leta 1954 našim čebelarjem. Z rezultati naj novejših raziskovanj vrednosti nosemaka, ki sta jih objavila prav letos Kunst in Tomašec, pa se je pokazalo, da so pravilno postopali vsi tisti čebelarji, ki so že leta 1954 in nadalje uporabljali pri zdravljenju nosemavih čebeljih družin in v preventivne svrhe nosemak in ga obenem priporočali kot dobro zdravilo, če ga ob pravem času in na predpisan način uporabljamo. Obenem pa lahko z zadoščenjem ugotovim, da so bila sredstva za nabavo nosemaka od vsega začetka dobro naložen kapital. Nabava nosemaka in njegova uporaba je marsikje pripomogla, da smo preprečili gospodarsko škodo, ki bi jo bila sicer povzročila nosemavost.
Ta pregled o dejavnosti čebelarjev in čebelarskih strokovnjakov na področju zatiranja nosemavosti in na področju preventive ne bi bil popoln, ko bi ne omenil in na kratko opisal še pomoči zavarovalne službe v Slo-venij i.
Zavarovalni! služba je Selo pred 15 leti začela z zavarovanjem čebeljih družin. S. Petelin je napisal (glej SC 1954 št. 3) pod naslovom »Štiri letu zavarovanja čebel«, da so v začetku leta 1950 prvi čebelarji zavarovali čebele brez slehernih praktičnih izkušenj po vsestranskem preudarku celotne problematike zavarovanja. Prvotna premija 0,5 % vrednosti od naseljenega panja je bila določena kot začasna glede na zatrjevanje čebelarskih društev in Zveze kakor tudi veterinarske službe, da so kužne bolezni čebel v Sloveniji zelo redke, da jih pravzaprav sploh ni.
Zavarovalna služba je \ nadaljnih 15 letih priporočala in uvajala razne načine zavarovanja čebeljih družin z različnimi premijami in jih prilagajala vsakokratnim potrebam in spremembam zadružnega in društvenega oziroma individualnega čebelarjenja. Tako je okoli leta 1960 bivši DOZ uvedel prvi poskus kolektivnega zavarovanja čebel v radovljiški čebelarski družini. V to zavarovanje je bila vključena poleg odškodnine za umrle čebele tudi preventiva oziroma zdravljenje obolelih čebeljih družin.
Ta pravilno postavljena načela zavarovanja so sc po mnogih letih šele lani začela uveljavljati za celo Slovenijo ob najtesnejšem sodelovanju Zveze čebelarskih društev. Tako se zuvarovanje čebel pri nas izvaja v zavarovalnicah na osnovi skupinskih zavarovanj prek čebelarskih družin. Vsako društvo naj organizira poseben odbor, kajti Zveza sama nima takega zavarovanja, ki ga v nekaterih drugih deželah dobro upravljajo čebelarji sami. Zavarovalna služba v Sloveniji je dajala med drugim v preventivne namene tudi sredstva za nabavo nosemaka in drugih zdravil. Za zaključek pa še nekaj o metodah nadaljnjega zdravljenja nosemavosti pri nas.
Zdravljenje nosemavosti s kemičnimi sredstvi in antibiotiki
V	zadnjem času so z vedno večjo uporabo antibiotikov v humani medicini tudi v čebelarstvu uveljavili že priznani antibiotiki streptomicin, fumu-gilin in drugi, bolj ali manj z nevarnostjo, da prehajajo v čebelje produkte, predvsem v med, in s tem ogrožajo človekovo zdravje. Ko so se proizvodni stroški za fumidil B pocenili in so ga začeli proizvajati tudi v Evropi, so ga pričeli priporočati za zdravljenje nosemavosti v tropskih državah in tudi pri nas. E. Senegačnik je napisal članek »Fumidil B — novo zdravilo proti nosemi« (glej SC št. 1 str. 4. 1965) in navedel tudi obširna navodila zu njegovo praktično uporabo. Ko priporoča upornbo fumidila B. piše: »Ker je bilo tudi uspešno, so ga zučeli čebelarji v Ameriki. Angliji. Nemčiji, Franciji, Avstriji in še drugod uporabljati namesto drugih zdravil, zlasti pa nosemnka. Ker slovenski čebelarji prav v ničemer nočejo zaostajati za nuprednimi čebelurji drugod po svetu, se bodo gotovo oprijeli tega zdravila in začeli z njim zdraviti obolele družine oziroma ga uporabljati v preventivne namene.« Najnovejše, du je nosemak dobro zdrnvilo. ki je še vedno cenejše kot drugn. bo vzrok, da ga bodo nekateri čebelarji zaradi uspešnosti in zaupanja še nadalje uporabljali. Ko smo skoraj vsi po dolgih letih soglasni. da nosemavost moramo zdraviti, pa je sedaj, če lahko primerjam zelo
različna mnenja o AZ-panjih in LR-panjih in drugih načinih čebelarjenja, nastala živahna razprava, ali naj v bodoče zdravimo nosemavost s kemičnimi sredstvi ali z antibiotiki. Lahko rečemo, da so kemična sredstva, npr. sulfatiazol, folbeks itd. še vedno v uporabi in pospešujejo spomladanski razvoj. Številni čebelarji uporabljajo nosemak in folbeks ravno zato tudi spomladi kakor antibiotike streptomicin, fumidil in druge. Ne zagovarjam starih konservativnih načinov zdravljenja. Ze leta 1954 sem pisal o fumi-diHi B. Menim, da smo tedaj izbrali pravilne metode, ko smo priporočali nosemak, ki uničuje povzročitelja nosemavosti pri odraslih čebelah. Pred nekaj meseci pa je zopet objavil in priporočal dr. Tomašec novo dobro sredstvo za zdravljenje nosemavosti Fumagillin DCH. DCH proizvaja tvrdka Chinoin v Budimpešti kot specifično zdravilo proti nosemozi. Stekle-ničica vsebuje 20 g fumagillina DGH. Dr. Kunst in dr. Tomašec sta poskuse s tem zdravilom že objavila in ugotovila, da ta antibiotik hitro in zanesljivo ubija razvojne stadije noseme oziroma preprečuje razmnoževanje Noseme apis v srednjem črevesju čebele. Te poskuse sta vršila tudi z drugimi zdravili in ugotovila, da nekatera za zdravljenje niso uporabna. Fumagillin DCH pa deluje še nekoliko hitreje kot nosemak. Tudi fumagillin je antibiotik in moramo biti pri zdravljenju zelo previdni. Kolikor bo cenejši, za uvozno dovoljenje so čebelarji iz drugih republik tudi že zaprosili, ga bomo začeli uporabljati tudi pri nas, če bo našim čebelarjem na razpolago. Ze leta 1954 pa sem si prizadeval, da bi zdravila zoper čebelje bolezni lahko proizvajali doma.
Naj bi bil ta prispevek nova pobuda za nenehno preprečevanje nosemavosti tudi z zdravili in opozorilo'za njihovo uporabo točno po navodilih, obenem pa seveda tudi opozorilo, da moramo pravilno čebelariti.
Spremljevalci ameriških gostov pred Janševim čebelnjakom
ŠKROPLJENJE SADNEGA DREVJA NA GORIŠKEM
IVAN KRANJC
Dne 12. aprila 1966 sem dobil od Kmetijske zadruge Nova Gorica v Šempetru pri Gorici naslednji dopis:
»Obvestilo čebelarjem.
Obveščamo vas, da bomo pričeli z letnim škropljenjem breskovih in hruškovih nasadov na Bil jenskih gričih, v Mirnu in Renčah po 18. aprilu 1966 oziroma takoj, ko prenehajo nasadi cveteti.
Ker bo v nasadu cvetelo vedno nekaj podrasta, vas opozarjamo na morebitno zastrupljenje čebel. Prosimo, da se po vaši presoji odločite za potrebne ukrepe v vašo korist.
Škropljenje nasadov bo trajalo v gostih presledkih do konca avgusta 1.1.
Toliko v vednost!
KZ Nova Gorica.«
Kar pogrelo me je, , ko sem ta dopis do konca prebral. Noben kmet-sadjar ne bi prišel na tako duhovito misel. Košček papirja jim napišemo in do konca avgusta lahko delamo škodo svojim dobrotnikom, katerih čebele so spomladi zastonj oprašile naše sadno drevje. Do prihodne spomladi bodo itak spet zredili dovolj živali. Potem jim bomo spet napisali košček papirja in lahko bomo še naprej zastrupljali z arzenovimi škropivi čebele, ki nas tako nič ne stanejo.
Da, res je tako. Lani so povzročili prav ti ljudje čebelarjem veliko škodo. Nikogar niso nič obvestili. Zastrupili so čebele in nato v nedogled zavlačevali plačilo škode. Prsti so me žgali, kot da bi jih imel na žerjavici. Zato sem vzel pero in med drugim odpisal:
»Po prejemu vašega cenjenega dopisa št. 02/66 z dne 9. aprila 1966 vam sporočam, da le-ta ni v skladu z zakonskimi določili iz naslednjih razlogov:
t. Pred škropljenjem sadnega drevja morate podrast nekaj dni prej pokositi, da ovene.
2. Za vsako nameravano škropljenje morate posebej obvestiti in točno označiti kraj škropljenja.
3. Ob cvetenju ne smete škropiti in uporabljati strupenih škropiv, marveč samo taka, kii čebelam ne škodujejo.
Če se bodo čebele zastrupile, bomo poskrbeli, da bo povzročitelj kaznovan in škoda v celoti poravnana.«
Tri dni pozneje, dne 15. aprila 1%6, sem prejel takle odgovor:
»Zadeva: zaščita nasadov.
Čebelarska družina Šempeter, sedež pri šefu železniške postaje Volčja draga.
Prejeli smo vaš dopis z dne 12. aprila 1966 glede obvestila čebelarjem zaradi zaščite sadovnjakov. Čudimo se vsebini in tonu pisanja. Prepričani smo, da to ni stališče čebelarske družine, ampak osebno stališče vašega predsednika tov. Kranjca.
Naše obvestilo čebelarjem smo poslali dobronamerno, da preprečimo morebitno zastrupitev čebel. Obvestilo smo sestavili po 2. točki Odredbe o varstvu čebel pr^d kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin (Ur. 1. SRS, št.6/66). Drugi odstavek te točke pravi dobesedno:
,Če zaradi vremenskih ali tehničnih ovir podrast v cvetju ni mogla biti odstranjena, pa se morajo kemična sredstva kljub temu uporabili, morajo lastniki zemljišč oziroma posestniki obvestiti imetnike čebel, ki imajo čebele na pasiščih oddaljenih do 3 km, o uporabi kemičnih sredstev najmanj 48 ur pred pričetkom uporabe.
Ta škropljenja se začenjajo takoj, ko prenehajo cveteti breskve in hruške in bodo trajala do avgusta. Dinamika škropljenja in zaščite prek 200 ha nasadov je tako zahtevna, da bo verjetno redkokateri dan v tem poletnem obdobju brez škropi jen ja. To so tehnične ovire, zaradi katerih ni	mogoče sproti	obveščati čebelarje.
Menim, da se	tako obveščanje lahko smatra	kot sodelovanje s čebelarji,
ne	pa nasprotno,	da nameravamo s tem zavirati	čebelarstvo. Zadruga	je do
sedaj in bo tudi v bodoče vsestransko podpirala čebelarstvo in tiste čebelarje, ki z nami konstruktivno sodelujejo.
V	vednost: Čebelarsko društvo	Direktor:
Nova Gorica	Vouk ing. Herman«
Prvi odstavek 2. člena Odredbe o varstvu čebel pred kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin se namreč glasi: .
»Pred uporabo kemičnih sredstev v sadovnjakih mora biti odstranjena podrast, če je v cvetju.«
Za KZ Nova	Gorica ta določba ne pride v	poštev in za njih ne	velja.
Ironija! Ali	je to podpiranje čebelarstva	in podpora tistim, ki	s KZ
konstruktivno sodelujejo? Sam sem član zadruge od leta 1945 in dobro vem, kako važna je pomoč čebelarjem. Hvala za vsako pomoč, ki jo na žalost res večkrat rabimo! Toda zastrupljanje čebel, ki smo ga že lani bridko okusili, vendar ni nobena pomoč. Lansko leto je v tem predelu padlo 50 % čebel. Zaradi nevšečnosti in plačila škode so letos izmaličili v svoj prid zakonsko odredbo. Dvomim, da je med nami še kdo, ki nasprotuje mojemu stališču.
Prosim, da pristojni dopolnijo razlago 2. člena Odredbe o varstvu čebel. Ni mogoče, da bi zaradi tehničnih ovir (recimo komoditete) čebelarje samo enkrat na leto obvestili za niz celoletnih škropljenj. Še teže pa razumem, zakaj ne bi iz istih razlogov pred škropljenjem nikoli ne odstranjevali podrasti.
\
naše Čebele v maju
J U I. I J MAVER
Prestavljeni panj naglo napreduje. Na tisoče starih čebel ima dela na pretek, vsak dan se odpira nova vrsta cvetic in daje obilico medičine in obnožine. Zaradi obnožine pa je v krmilnih žlezah mladic dovolj krmilnega soka. V panju se je naselilo izobilje.
Preden zaleže matica celico, jo pretiplje s tipalkami, da ugotovi, če je prazna in čista. Nato ukrivi zadek in spusti na dno celice drobno jajčece.
Matica sc po satju nerodno pomika, ker je zaradi nabreklih jajčnikov okorna. Njeni jajčniki so sestavljeni iz drobnih cevčic, v katerih se iz neznatne jajčne zasnove razvije do poldrugi milimeter dolgo jajčece. Povprečno sta jajčnika sestavljena iz IHO cevčic, dobra plemenska matica jili ima celo do 240. Prve dni maja zaleže matica že okrog 1500 jajčec, zaradi izobilja v panju se zaleganje stopnjuje na 2000 in pri dobrih celo na 2400 jajčec na dajn. To se pravi, da nekako vsakih 36 sekund zdrkne po eno jajčece iz matičjega jajcevoda. Matica se mora res podvizati, da v tako kratkem času zadosti vsem nalogam, /a proizvajanje take množine jajčec pa mora dobivati najboljšo hrano, hrano brez neprebavnih snovi. Vedno jo obdaja skupina mladic, ki ji neprestano molijo svoje jezičke.
Zaradi naglega zaleganja se plodišče hitro polni, pa tudi medičina in obnožina že zahtevata svoj prostor. Družina se bliža drugi, resnejši krizi. Sedaj je čas, da drugič posežemo v razvoj. Iz plodišča vzamemo 2—3 sate s pokrito zalego ter jih zamenjamo z bolj praznimi obrobnimi sati iz medi šča.
Doslej je družina opravila le polovico življenjske naloge, vzredila je trota, prvega spolnega nosilca bodočih rodov. Zaradi paše se razvija ne-sluteno izobilje v panju in prav v takem izobilju so družine sposobne, da vzrede drugega spolnega partnerja — matico
Njena celica je popolnoma drugačna in prostornejša ter visi na robu sata. V začetku je celica široka, plitva im ima podvihane robove ter je prav tako velika kot čebelja, l isti trenutek, ko spusti matica jajčece na dno matičnika, je podpisala svojo usodo. Čez dober teden bo morala zapustiti svoj dosedanji dom. Čebele zravnajo rob celice in ga podaljšujejo do želodove velikosti, obenem pa skrbno ogrevajo matičnik.
Po treh dneh se izvali iz jajčeca drobna žrka, ki jo čebele dobesedno potope v obilico najboljšega krmilnega soka, ki mu pravimo matični mleček. Žrka neverjetno naglo raste in že po 5 dnevih je dorastla. Iztegne se vzdolž celice in visi prilepljena v ostankih matičnega mlečka. Predno se zabubi, zaprede odprtino s tankim kokonom, ki ga čebele na zunanji strani prevlečejo z voskom. Včasih zgrade tako močno voščeno prevleko, da je mlada matica ne more pregristi iu jo najdemo mrtvo v zaprtem matičniku. Sledi osemdnevna preobrazba. Pri vzreji matic je treba pomniti, da traja ves razvoj samo 16 dni!
S kakšno množino matičnega mlečka oskrbujejo čebele žrko, nam priča strjena plast na dnu matičnika. Čebele s slastjo pospravijo te ostanke.
V določenem časovnem razporedju pripravljajo čebele več matičnikov in vodijo matico, da jih zaleže. Prav zato je zavarovan uspeh naravnega razmnoževanja. Ko namreč družina izroji, spremlja matico pisana druščina čebel vseh starosti, a med njimi je do 90 % mladic. Zakaj se čebele opredelijo za roj, ni znano. Ugotovljeno je le, da alarmira čebele za roj nek poseben valovit zv».k. Temu znaku se odzovejo samo čebele, ki so sc pripravljale na rojenje. Druge opravljajo nemoteno svoja opravila v panju (Martin 1963). 'lak je potek naravnega razvoja.
Gotovo imate v čebelnjaku družino, ki nevzdržno sili na rojenje. Morda bo pomagal predzadnji poseg, da panju odvzamemo 1—2 sata pokrite zalege in mu damo zato satnice v izdelavo. Navadno tudi ta ukrep ne pomaga, družina je pred rojenjem. Sedaj ni druge pomoči, kot da odstranimo matico. Po dveh dnevih porežemo vse matičnike razen naj starejšega. Ta panj bo pri točenju izborno odrezal. Stari kranjičarji so takemu panju položili na brado viden kamen, da je mlada matica na povratku s prahe laže našla svoj dom.
Mnogi izkoristijo to priložnost in puste, da panj izroji. Iz izrojenca narede 4—6 prašilčkov, vsakemu puste le po en inatičnik. V starem panju pokrijejo rešetko, inedišče razdele z ločilno deščico in vanj namestijo 2 družinici. Vsem prašilčkom moramo v sate naliti sveže vode,ker so družine izgubile vse pašne čebele. V staro plodišče vsadijo roj na same satnice. Ob dobri paši bodo vse satnice v tednu dni izdelane, ker so roj okrepile vse nabiralke iz prašilčkov. Ob slabem vremenu ali če preneha paša, moramo roju pokladati.
Tako smo seveda res prišli do letošnjih matic, pa vendar smo ga temeljito polomili. Naši sivki očitajo eno napako — rojivost. In ravno iz panja, ki mu nismo mogli preprečiti rojenja, smo sami vzredili mlade matice. Mar ste prepričani, da se z njimi prihodnje leto ne bomo otepali zaradi rojivosti?
V svojem čebelnjaku imate gotovo več družin, ki se izborno razvijajo, so živalne, pa nam vendar niso prav nikoli rojile. Tudi glede medu je družina zelo dobra. Od takih družim bi morali vzrejati matice. Njihove družine ne bodo tako močno roji ve. Najboljše so družine, ki prelegajo.
Dotaknil sem se perečega vprašanja vzreje matic. Vsa povojna leta smo to panogo močno zanemarjali. Zadnji čas je že, da si uredimo plenie-nilne postaje in da ohranimo plemensko čistost naše sivke ter poskrbimo za večji donos medu in zmanjšamo rojivost. Pazimo na to, da se bodo matice sprašile s troti iz panjev, ki imajo slabše razvito nagnjenje za rojenje.
Tz oplojenega jajčeca čebele lahko vzredijo čebelo ali pa tudi matico. Odvisno je to le od krmilnega soka, ki ga dobiva žrka. Krmilni sok za matice, imenujemo ga matičji mleček, pa je neprimerno bolj hranilen kot krmilni sok za čebele.
Pa je res čudovito, kakšno hranivo je matični mleček! Jajčeca in s tem žrka, ki se je ravnokar izluščila iz kožice, tehta nekako dve desetinki miligrama. Odrasla matična žrka tehta po 5 dnevih okrog 200 miligramov, kar je tisočkrat več (BAUMGARTNER 1964).
Prijatelji, prepričan sem, da se nihče od vas, ki ste prečitali gornji stavek, pravzaprav ne zaveda, kaj pomenijo njegove besede. Poglejmo primer! Kaj mislite, kako> težka bi bila kura, ki bi se razvijala pod enakimi
razmerami iz navadnega jajca? Odgovorite si sami, predno citate dalje. Navadno kurje jajce telita nekaj nad 5 dkg. Pomnožimo s tisoč in dobimo 5000 dkg. Zadnji dve ničli prečrtamo, ker gre 100 dkg na kg. Dobili smo točno 50 kg za namišljeno kokoš!
Znanstveniki so stali pred uganko, ko so ugotovili težinsko razmerje med obema žrkama. Le kaj ima matični mleček v sebi. da pospešuje lak telesni razvoj žrke? O tem pa smo v našem listu že mnogo pisali.
NEVARNE IGRE
FRANC GUNA
l.e dvakrat v življenju pride matica iz panja: ko zleti z rojem in ko gre na praho ali plemenitili izlet. Oba izleta pa sta zanjo združena z resnimi, često celo z življenjskimi nevarnostmi. Človek bi rekel, da bi bilo marsikdaj boljše, če hi sploh ne izletela. Zal pa njena usoda ni niti v njenih niti v naših rokah; je že tako urejeno in se ne da prav nič spremeniti.
Ko jo ob rojenju divji tok porine skozi žrelo na panjevo brado, se sicer res navadno lepo in kar takoj s čebelami dvigne v višave in zleti pod sinje nebo. Včasih pa se na bradi tudi zapoteče in se obotavlja; ne odžene se takoj, temveč teka nekaj časa po bradi sem ter tja. Njej je morda to le nedolžna šala. — čebelar pa, ki ob ulnjaku stoje vse to opazuje, gleda na tako obotavljanje z vso resnostjo ali celo s strahom. Čebele sosednjih panjev v skladanici so namreč takrat silno nabrušene in prav na kratko nasajene. Tujo matico, zlasti pa mlado in neoplojeno, zaznajo prej, kot bi si človek mislil, in — če se jim ta malo preveč približa, je takoj po njej.
Nekoliko manj nevarno je. če starejša oplojena matica ob izletu prvca pade na tla. To se kaj rado primeri, ker je pač pretežka in je krila ne nesejo. To. pravim, ni tako usodno. Navadno omahne v travo kak meter ali dva od uljnjaka, se povzpne nato na travnato bilko, okoli nje pa se kmalu zbere peščica njenih čebel, ki skupno z njo počakajo čebelarjeve pomoči.
Izkušen čebelar se pa tudi res kar hitro znajde. Takoj opazi, da roj nima pravega obstanka na nobeni veji. da se sploh ne zgoščuje niti v zraku niti ob drevesni kroni, temveč se z otožnim bučanjem predevlje zdaj sem, zdaj tja; je pač pogrešil matico. Čebelar pa tudi ve, kje naj jo išče: na črti od izrojenčevega žrela naravnost proti soncu, zakaj to je stalna smer, ki jo ubere čebela ob izletu na pašo. Prav tako napravi tudi roj, ko zapušča starca. Matico takoj pobere, tako da jo s palcem in kazalcem desne roke prime lik rat i za vsa štiri krila, jo previdno potisne v maiičnico, s to vred pa v ujemalnik. ki ga nato priveže na drog in približa glavnini roja. Čebele matico kaj hitro ovohajo in se zgrnejo okoli nje v ujemalniku, če le čebelar ni bil prepozen in se ni roj medtem že odločil za povratek v izrojenca.
Bolj kočljivo jc z mlado, nesprašeno matico, ko se prvič odpravlja na praho. Medtem ko jo ob rojenju zajame deroči tok in jo potegne s sabo v veseli vrvež, pa ob plemenilnem izletu ne odleti tako hitro; zlasti ob
prvem polet 11 ne. Panj. ki pa zdaj zapušča, a se bo vanj vrnila, če pojde vse po sreči, si inora dobro zapomniti. Zato si ga temeljito ogleduje; gleda njegovo barvo, ogleduje njegovo obliko pa tudi njegov položaj v uljnjaku. Kdor je vse to že opazoval, ve. da matica tokrat res ne odleti takoj, temveč da panj razmeroma dolgo obletava, zibaje se pred njim v zraku v številnih navzdol upognjenih lokih, ki so spočetka majhni, nato pa,vedno večji in vedno bolj oddaljeni od panja oziroma uljnjaka. Oddaljuje se ritensko, torej obrnjena k pročelju panja, dokler se končno ne zasuče in ne odleti naravnost.
Janša pravi, da pride matica iz panja, »spremljana od velike družbe čebel in trotov«. V glavnem to drži. saj izleti največkrat ravno v prvih popoldanskih urah, ko se matice najbolj praše in je pred uljnjakom najglasnejši šum. To velja posebno za njen prvi polet. Pri poznejših ponovnih poletih pa je to precej drugače. Včasih izleti, ko se je praha mladic v njenem panju že čisto polegla ter se vrača zelo osamljena. Pri šibkejših družinah naleti in pristane na popolnoma prazno brado ter je niti ob žrelu ne pričaka nobena čebela.
So pa njeni izleti precej različni. Včasih se tako dolgo ne vrne, da je opazovalec že pošteno nestrpen, včasih pa kar hitro: enkrat tako. drugič spet drugače. Njen izlet lahko traja četrt ure, pol ure ali pa tudi več.
V	zraku zdrži dalj časa, kot bi si mislil. Ko sem nekoč preložil neoplojeno matico iz medišča v plodišče, mi je ušla z roke kar naravnost skozi okno uljnjaka na prosto. Ker se prej še nikoli ni bila izpreletela skozi žrelo, se razume, da sem jo pričakoval pri istem oknu uljnjaka. Saj je tudi res prišla nazaj, —• toda kdaj! Dolgo sem jo čakal. Obupal sem že in naredil križ čez njo, ko se prizibljc iz višine k slemenu uljnjaka. Veselo upanje me je navdalo z novo potrpežljivostjo. Hitro postavim zunaj uljnjaka pod oknom kozico z živalnim satom iz njenega panja, da jo privabi. Toda to je bil šele začetek »drugega polčasa«. Matica se je namreč znova dvignila v višave, da sem jo spet za dolgo časa zgubil iz vida. To bližanje in oddaljevanje se je menjavalo v presledkih od pet do deset minut še kake pol ure. Zaključilo pa se je kar na hitro. Ko se ji je — po človeško gledano in povedano — zdelo tega igranja dosti, se je namreč kar brez vsakega nadaljnjega oklevanja in obotavljanja spustila k tlom ter sedla na nastavljeni sat. s katerega pa je med tem odletel že večji del živali.
Podobno je ob normalnem povratku matice s prahe. To sem že mnogokrat opazoval, saj nam je že Janša dal praktično navodilo za taka opazovanja. Oko veščega čebelarja dobro in takoj loči tudi letečo matico izmed tisočev, ki buče pred uljnjakovim pročeljem; če le ni čisto na drugem koncu kakega dolgega uljnjaka. Saj je matica zelo očitna s svojim obrisom in nihajočim pozibavanjem. V sončni luči sc vidi še bolj rumenkasta, zadek je nekoliko povešen, nožiče, stegnjene navzdol, pa so videti še posebno dolge.
Povratek v panj predstavlja za matico višek nevarnosti. Prepričan sem, da jih ravno tokrat največ izgubimo. Ne ptice ne sršeni ne plohe nam jih ne vzamejo toliko kot ponesrečen ali zgrešen nalet ob povratku.
Prav takrat obletava matica panj navadno še dlje kot ob odhodu: posebno še, ko se vrača prvič. Znano je namreč, da izleti večkrat, če se ni oplemenila ob prvem poletu; izleti po dvakrat, tudi po trikrat kar zapovrstjo
v enem dnevu ali pa tudi v poznejših dneh. dokler se pač ne vrne v panj z znakom oprašitve. In tudi še potem izleti večkrat, saj vemo. da se oplodi z več troti.
Pamet nam pove. da so vsi ti njeni izleti zanjo združeni z neko nagonsko slastjo, brez katere do oprašitve sploli ne hi prišlo; to je pač podobno kot pri drugih živih bitjih. Zato smemo vse to kolikor toliko upravičeno smatrati za neko brezskrbno rajanje, ko žival ne pozna nobene nevarnosti. Pa je tudi res matica v primeri s čebelo-delavko zelo malo razgledana v zunanjem svetu.
Nekoč sem opazoval, kako vztrajno, a nerazsodno je vračajoča se matica silila v napačen panj. Kadarkoli se je približala bradi, so se čebele zakadile proti njej, da se jim je komaj izmaknila. Rad bi ji bil pomagal, a v zraku menda noben čebelar ne lovi matice Čakati sem moral, da sede, kamorkoli že. In zgodilo se je, kar sem si lahko že prej mislil. Sicer se je večkrat že oddaljila in obletavala sosednje panje, a vedno jo je nazadnje spet zaneslo na isto nevarno mesto.
Na mlado, neoplojeno matico planejo tuje čebele še posebno srdito. Navadno je med njimi popolnoma osamljena. Njene spremljevalke so že odletele svojo pot, tuje pa jo stisnejo v smrtni obroč, iz katerega za revico ni rešitve. Zgnetejo se namreč okoli nje v trdo, za oreh debelo kepo, ki se neizprosno stiska in krči v vedno bolj zagrizen objem. Ta kepa je tako stisnjena in prepletena, da bi moral s silo raztrgati prav vse čebele, če bi hotel priti do matice, ki pa bi bila s čebelami vred uničena ali pa vsaj pohabljena.
Praktično rešimo tako matico s tem, da klobčič prevalimo s kurjim peresom na lepenko, nato pa ga mirno položimo v hladno vodo, kjer se gruča lepo razpusti. Razume se, da mokrim čebelam pomagamo iz vode.
Tako sem ravnal tudi jaz v omenjenem primeru ter ponudil prst najprej matici, da zleze nanj. Toda smole še ni bilo konec: kar mokra, da je teklo od nje. mi je sfrčala s prsta. Kdo bi si mislil kaj takega! Res, da je letela bolj okorno in pri tleh. a ušla mi je vendarle. Znova sem jo šel čakat pred uljnjak, a se dolgo ni vrnila, gotovo je počivala in se sušila na kakem drevesu. Pristala pa je spet na istem panju. Toda to pot sem bil vendar dovol j hiter, da sem jo ročno pobasal v matičnico.
Naprej ni tako težko, ker A^eš, da spada matica v kak bližnji panj, ki ga pogodiš s preizkušanjem. Matičnico z matico položiš na brado tega in onega panja. Kjer vidiš, da čebele mirno in pohlevno obsedejo matičnico, tam je pravi dom te nesrečne matice. Najvarneje pa jo spraviš v panj, če zamašek matičnice nadomestiš s »strdjo« ter vse skupaj potisneš od zadnje strani panja pod čebelje gnezdo. Tako živalca na najmirnejši način zleze med svoje.
Čebelarji večkrat tožimo, da se nam je na prahi zgubilo toliko in toliko matic. Res. marsikatero leto so tega krivi številni in nenadni nalivi, ko sc tako na hitro stemni in ulije, da se žival sploh ne utegne pravočasno zateči domov. Največkrat pa matice padajo zaradi pretesne soseščine med panji. Kadarkoli opaziš v maju ali juniju kljub dobri paši na novo kaj več mrtvic v bližini dveh sosednjih panjev, vedi, da je bilo med čebelami trenje zaradi matic, ki so se vračale s prahe. No. šc ena možnost je lahko: do spopadov
pride tudi, kadar se ob izletu drujca ali mladcev čebele preveč razlezejo po končnicah sosednjih plemenjakov s starimi — oplojenimi maticami.
To je slaba stran, a k sreči edina stran našega čebelarjenja s sklada-nicami panjev v uljnjakih. Pri sistemu ločenih panjev do takih nevšečnosti ne pride; so pa zato seveda spet kake druge. Ima pa čebelarjenje v uljnjakih vseeno še vedno toliko raznih prednosti, da se mu jaz za nobeno ceno ne bi odrekel.
NA OBISKU PRI ŠVICARSKIH ČEBELARSKIH ZNANSTVENIKIH
ING. FRANČEK ŠIVIC
Pred dvema letoma sem objavil v Slovenskem čebelarju članek o svojem obisku pri švicarskih čebelarjih. Pravzaprav sem opisal en sam tak obisk. Pozneje sem se v Švici seznanil z vrsto dobrih čebelarjev-praktikov ter z nekaterimi čebelarskimi znanstveniki. O teh bom pisal v pričujočem sestavku.
C. Maquelin je bil asistent pri prof. Boveyju. Nanj me je opozoril dr. Wille, predstojnik čebelarskega oddelka v Liebefeldu, ko sem mu ob neki priložnosti povedal, da me zelo zanima, kakšne uspehe so pri svojem delu dosegli švicarski raziskovalci gozdnega medenja. Asistent Maquelin je proučeval življenje zelene jelkove ušice, najvažnejše povzročiteljice hojeve mane v Švici. Svoja raziskovanja in ugotovitve o medenju je uporabil potem za doktorsko disertacijo. Obiskal sem ga na inštitutu dvakrat, najprej marca 1%4 in nato še septembra.
Bil je visok, nekoliko upognjen mož, star okoli 'SO let, ki bi mu človek že na prvi pogled mogel reči, da je pravi tip znanstvenika. Prijazno me je sprejel in povabil v svoj kabinet. Za ta obisk sem že prej pripravil razna vprašanja o gozdnem medenju, ki so me zanimala in na katera sam nisem našel odgovorov v strokovni literaturi. Razgovarjala sva se skoraj dve uri. Med drugim mi je povedal, da čebelari z manjšim številom panjev v bližini Ziiricha. Problematika gozdnega medenja ga je zanimala že kot študenta, resneje pa se je začel ukvarjati z njo šele pred dobrim letom. Svoja raziskovanja in študije je osredotočil na zeleno jelkovo ušieo (Buchneria pectinatac), za katero vlada veliko zanimanje tudi med ostalimi raziskovalci gozdnega medenja. Asistent Maquelin si je zastavil nalogo, da natančno preišče celotni razvoj ušice, in sicer od jajčeca do odrasle, spolno zrele živali. Posebno pozornost je posvetil vplivu različnih temperatur na posamezne faze razvoja. V ta namen se je že pozimi oskrbel s precejšno količino temnozelenih jajčec zelene jelkove ušice in jih vložil v posebne majhne valilnice. Vsaka valilnica je imela neko določeno stalno temperaturo. Jajčeca je nato pregledoval vsak dan pod mikroskopom in si sproti vestno zapisoval vse spremembe, ki jih je bil opazil pod temnozeleno kožico. Valilnice so bile v njegovi delovni sobi. tako da jih je imel ves čas pri roki. Brž ko se je ušiea izlegla iz jajčeca, jo je prenesel v steklenjak, ki ga je imel
na inštitutskem vrtu. V njem je gojil majhne jelke v loncih. Ušico je položil na jelkovo vejico. Da pa bi ne ušla ali padla z nje, jo je obdal s celuloidno cevko, ki je bila na obeh straneh zadelana z vato. V njej je imela žival dovolj prostora in zraka za življenje. Vsak trenutek jo je človek lahko našel, če jo je potreboval. Steklenjak je bil razdeljen v dve polovici: v obeh so bile jelke, toda ena polovica je bila ogrevana, v drugi pa je bila enaka temperatura kot na prostem. Mož mi je razkazal to svojo malo farmo
Asistent Muc[iielin pri delu v svojem laboratoriju
z neprikritim ponosom. Vse jelke so že bile okrašene s ccluloidnimi cevkami in na njihovih stenah so se bleščale kristalno čiste večje in manjše kaplje mane. Zunaj pa je po dvoriščih in ulicah še vedno zavijal hladen zimski veter.
Moj obisk pri asistentu Maquelimi se je zavlekel daleč prek predvidenega časa. Ob slovesu mi je mož predlagal, naj se mu poleti pridružim, ko bo odšel za 10 dni v jelove gozdove Jure. Tam namerava študirati zeleno jelkovo ušico v njenem naravnem okolju. Njegovo ponudbo sem z navdušenjem sprejel. Žal pa s tem najinim načrtom ni bilo nič, ker je moral poleti za nekaj tednov na orožne vaje. Konec septembra sem ga obiskal še enkrat na entomološkem inštitutu v Ziirichu. Našel sem ga močno potrtega. Z neprikrito žalostjo mi je povedal, da so mu orožne vaje prekinile delo ravno v času, ko je medenje v naravi doseglo svoj višek in ko si je obetal
največ uspeha. V tednih njegove odsotnosti je propadla tudi farma ušic v malem steklenjaku na dvorišču inštituta. Skušal sem ga malo potolažiti, pa sem mu podaril nekaj svojih uspelih barvnih diapozitivov zelene jelkove ušice. Posnetke sem napravil v gozdovih Jure, kjer sem bil poleti na gozdarski praksi. Med drugim sem mu pokazal tudi posnetek ušice s krili. Še spomladi je pripovedoval g. Maquelin, da literatura sicer govori o krilatih samicah, ki se pojavijo običajno v tretji generaciji,da pa jih doslej v Švici še nihče ni videl. Ko sem našel nekaj krilatih jelkovih ušic, sc mi je zdelo kar smešno ob misli, da sem jih prvi odkril ravno jaz, tujec. Toda tisto leto so se krilate samice pojavile v večjem številu po vsej Švici, saj so jih ugotovile mnoge opazovalnice za gozdno medenje. Tudi asistent Maquelin jih je tokrat videl. Moje diapozitive je rad sprejel, čeprav mi je nekaj tednov prej v pismu sporočil, da ušic sploh nima smisla fotografirati, ker da je vsaka prostoročna risba boljša od še tako dobre fotografije. Pa še nekaj mi je potožil na najinem drugem srečanju: da med raziskovalci gozdnega medenja raznih narodnosti ni medsebojnega sodelovanja. Vsakdo se skrbno zapira v svoj laboratorij in skrivnostno molči o vseh uspehih in neuspehih, kakor da bi šlo za vojno tajno. Celo med entomološkim inštitutom v Ziirichu in čebelarskim oddelkom v Liebefeldu ni nobene prave povezanosti, čeprav delata obe ustanovi v občo korist švicarskega čebelarstva.
Drugi švicarski čebelarski strokovnjak, s katerim sem se osebno seznanil, je že omenjeni dr. Hans Wille, predstojnik čebelarskega oddelka v Liebefeldu in vodja opazovalne službe za gozdno medenje. Obiskal sem ga tretji mesec po svojem prihodu v Švico. Pozneje sem se še dvakrat oglasil v Liebefeldu, toda brez predhodnega obvestila in zato dr. Willeja nisem našel. Pač pa sent se seznanil z ing. Schneider jem, strokovnjakom za vzrejo matic, in z dr. Ano Maurizio. Ta je napravila name močan \ lis. Ko sem prvič stopil v njeno sobo in jo zagledal vso majhno in v sivi delovni halji, sem bil kar v dvomu, ali imam pred seboj kako uslužbenko ali svetovno znano čebelarsko strokovnjakinjo. Pozneje me je med pogovorom presenetila s svojo preprostostjo, česar pri ženski takšnega slovesa, kot ga ima dr. A. Maurizio v čebelarskem svetu, nisem pričakoval.
Dr. Wille me je seznanil z organizacijo in delom obveščevalne službe zu gozdno medenje. Dal mi je svoj seznam svetovne literature o povzročiteljih medenja, podaril pa mi je tudi nekaj svoje literature, predvsem člankov o septikemiji čebel, bolezni, ki jo je prav on zelo preučeval.
Z dr. Willejem sem si precej redno dopisoval ves čas svojega bivanja v Švici. Spomladi leta t%5 sem prišel na prakso v bližino Ženeve, v gozdove Jure, ki so v tistem predelu znani po pogostem medenju. Lahko sem spoznal različne povzročitelje mane na gozdnem drevju. V gozdu sem bil navadno ves dan in prostega časa sem imel vedno dovolj. Ušice pa tudi mravlje, ki sem jih našel v kakršni koli zvezi s sladkimi izločki na vejicah, listih ali iglicah, sem v majhnih epruvetah pošiljal v Liebefeld. K vsaki epruveti sem vedno dodal še natančno izpolnjen obrazec s podatki o rastlini gostiteljici,
o	nadmorski višini kraja, kjer sem našel ušico, temperaturi zraka itd. Ves material in navodila sem prejel od dr. Willeja. Običajno sem že v nekaj dneh za vsako pošiljko dobil pismeno obvestilo o rezultatu, ki ga je dala
laboratorijska preiskava poslanega materiala, in obenem nadaljna navodila za delo. Skoraj vse ušiee sem tudi slikal na barvne filme. To slikanje je bilo včasih pravo garanje, posebno pri lahnidih, ki se dokaj hitro gibljejo med iglicami in. se skušajo skriti pred svetlobo. Za neko jelkovo ušico sem porabil skoraj dve uri, preden sem jo posnel. Moral sem jo osvetliti z zrcalom, toda vedno znova mi je ušla v senco. Pri tistem fotografiranju sem se bolj spotil kot pri najtežjem fizičnem delu.
Opisal sem vam nekaj srečanj s švicarskimi čebelarskimi znanstveniki. Obiskal sem tudi precej preprostih čebelarjev praktikov, vendar bom o tem pisal morda kdaj pozneje. Pri vseh srečanjih me je vedno prijetno presenetila odkritost in prijaznost, s katero so me sprejemali čebelarski strokovnjaki. V njihovi družbi sem se počutil tako domačega, kakor bi sc mogel počutiti samo še med našimi slovenskimi čebelarji.
Popravek
Na zahtevo dr. ing. J. Riharja, direktorja Zavoda za čebelarstvo v Ljubljani, objavljamo dobesedno njegov dopis, ki smo ga prejeli 18. marca leta 1966:
V smislu Zakona o tisku prosimo naslov, da na »Opombo uredniškega odbora« k članku dr. J. Riharja »Potek in ocena čebelje letine 1965« na str. 83 »Slov. čebelarja«, leto 1966, št. 3, objavi v sledeči številki naslednje:
»POPRAVEK:
V 3. št. »Slov. čebelarja«, letnik 1966, smo na str. 80—84 objavili članek dr. J. Riharja »Potek in ocena čebelje letine 1965«, kjer imenovani poroča, da se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev pri Zavodu za čebelarstvo jeseni 1964 in spomladi 1965 obrnil zaradi finansiranja opazovalne, poročevalske in prognostične službe za pomoč na Trg. podjetje Mcdex, ki pa Zavodu ni ugodilo.
V opombi na str. 83 smo navedli tudi, da je po navedbah Medexa »Zuood za opazovalno službo že imel sredstva, ki pa jih je porabil v druge namene«. Prednje s tem popravljamo, ker nas je Zavod za čebelarstvo opozoril, da niti za leto 1964 niti za leto 1965 ni dobil denarja za opazovalno službo. Zavod za čebelarstvo je nadaljeval z raziskavami v okviru znanstveno-raz-iskovalne naloge »Proučevanje populacijske dinamike kaparjev Physoker-mes sp. na smreki in afide Buchneria pectinatae na hoji zaradi prognozi-ranja njihovih gradacij«, vendar pa v tej nalogi ni zajeto finansiranje opazovalne službe.
V letu 1964 je finansiral Zavod opazovalno službo z lastnim denarjem, prejšnja leta pa je zanjo prispeval Rep. Sklad za pospeševanje kmetijstva.
Zavod za čebelarstvo
Direktor:
Dr. J. Rihar«
s Čebelami in Čebelarji skozi stoletja
LEOPOLD DEBEVEC
Leto 1789. — V knjigi »Nouvelles observations sur les abeilles« (Nova opazovainja o čebelah) je švicarski Francoz Francois Huber (1750—1831), slepi pisec o čebelah, položil obračun svojega življenjskega dela. Pojasnil je predvsem vlogo matice in trotov v čebelji družini, oprašitev matice v zraku, dokazal nadalje, da se matice razvijejo iz enakih jajčec kot čebele ter s tem potrdil vse Janševe nauke in izkušnje naših čebelarjev. Za proučevanje čebel si je Huber uredil nekak listovni panj, ki nedvomno sodi med predhodnike panjev s premičnim satjem. Panj je sestavil iz samih lesenih okvirov, ki so služili kot satniki in hkrati tvorili stene panja. Hubertovo delo je močno pripomoglo k razvoju znanja o čebelah in tudi mnoge poznejše pridobitve praktičnega čebelarjenja slonijo na spoznavah slepega učenjaka!
Leto 1792. — S prevodom druge Janševe knjige »Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je pripravil štajerski čebelar Janez Goličnik (1737—1807) ter izdal pod naslovom »Popolnoma podučenja za vse čebelarje« pri Fr. Jos. Jenku v Celju, smo dobili Slovenci prvo čebelarsko knjigo v svojem jeziku.
Leto 1791. — Spoznavanje skrivnosti narave je vse bolj napredovalo.
V	obravnavi »Razkrita skrivnost narave o zgradbi in oplojevanju rastlin« jc Christian Konrad Sprengel (1750—1816), »oče moderne botanike«, ki pa po stroki ni bil botanik, prvi pokazal na tesno sožitje in medsebojno povezanost rastlinskega in živalskega sveta ter na pomemben delež čebel pri opraševanju cvetja. Sodobniki mu seveda niso verjeli; veljavo in priznanje njegovim naukom je priboril šele celo stoletje pozneje naravoslovec Darwin.
Leto 1806. — škofjeloški (žabniški) rojak in prosveti jenec Martin Kuralt (1757—1845), vodja vseučiliške knjižnice v Lwowu, je z dovoljenjem avstrijskega cesarja Franca 1.. odprl čebelarsko šolo. na kateri je že prvo leto zbral 245 poslušalcev. Tečaj je obsegal 30 učnih ur, porazdeljnih na nedelje in praznike. Njegova šola je delovala dve leti. O čebelarstvu in sadjarstvu je redno predaval tudi na tamkajšnjem vseučilišču. Poučeval je po Janševih naukih ter pripravil in poskrbel za tisk nove (četrte) nemške izdaje njegovega Popolnega nauka (1807).
Leto 1814. — Poleg zaslužnih mož slovanskega rodu Širaha, Janše, Dzierzona in Hruške je k napredku čebelarstva prispeval pomemben delež tudi ukrajinski čebelar Peter Ivanovič Prokopovič (1775—1850). Izdelal je prvi uporabni panj s premičnim satjem, ki je služil za osnovo raznim poznejšim izpopolnitvam. Urejen je bil na 3—4 nadstropja s plodiščem, ločenim od medišča z matično rešetko iz lesa ali ustrezno izrezanega starega satja. Panj se je precej razširil po Rusiji in Franciji. Prokopovič je čebe-
liiril v velikem obsegu, imel je tudi do 2000 družin. V ukrajinskem Baturinu je leta 1840 ustanovil čebelarsko šolo, ki je imela navadno po 80 učencev.
Leto 1831.	- Plodoviti in zaslužni pisec ter čebelar Peter Dajnko (1787
do 1873) je sestavil čebelarska priročnik »Celarstvo, ali novi kratki, popun navuk čelne reje« in ga izdal >vu Gradci pri Damiaui ino Sorgei«. Vsebina
■'lEL ARSTV Oj
a l i
celo novi, kratki, 'popun-navuk ijclne reje,
to i c
edina, prava ino gotova vodba, kak se naj lexej ino naj liolse dajo qele redili na dosegnenje naj veksega haska, ino veselja,
e. a © a
vse nelne prijatcle \takega strain,
k c r o
{e iz naj vednesih mnogoletnih i|elarov ino po lastnih skubenostah spisal ino na svetlo dal
$)ctrr O a i n B o .
Kaplaa pri mcblui fari v’ Radgoni.
V	u Gradci
▼ u raloibi fcuimc predajo pri D a m i a n’i ino Sorge'i# Ino na komision pri A. W a j c i n g c r i v' Radgoni i83i.
Uvodna slika in naslovna stran v Dajnkovem Čelarstvu
te knjige jc v obliki vprašanj in odgovorov. Knjižica, edina pri nas, ki obravnava čebelarjenje v košili obširneje, je bila namenjena predvsem pomurskim čebelarjem. Napisana je bila v domačem prleškem narečju, tiska/na pa v dajnčici, pisavi, ki jo jc sestavil in širil sam Dajnko; zato se izven Pomurja ni mogla razširiti.
Leto 1836. — V založbi Kmetijske družbe kranjske v Ljubljani je izšla knjižica »Kranjski čebelarček, to je kratko podučenje čebele rediti in z njimi prav ravnati«, ki jo je po nemškem izvirniku Jurija Jonkeja (1777 do 1864) prevel J. Zemlja. Druga, nekoliko predelana in razširjena nemška izdaja je izšla leta 1844, prav takrat tudi slovenski prevod, tokrat delo L. Pintarja, župnika na Breznici.
KHAJN.SKI
to jc :
kratko podiwlicnjc
zhbčlc r c eliti,
in s’ njimi prav ravnali.
Krajnfki
Z h b e 1 a r z h i k,
lo je: kratko poduzhenje
zlihčle reftitis
in s* njir prav ravnati
Js In A ni I) fltufhinj Ipifol V ncmfhlum, in tudi v’ IdfljnfKi jesil« prebavit dal
JURI JONKE,
ZliormnClinifliki fnjmafliicr n;i 1« n/lic» t l.mi , in fo - ml y.ofjirfkc Kraljeve krajnike lunclijfk«; tlm-Oilte.
V	IJuhljani.
Na t i f ni I J us ti c f Illasnilc.
IS»«.
Is deviH in trideftitlutnih fk'illiiiij (pital v’ n«;inf)ikim, ii» tudi v’ krajniki jesik po L. 1* preflavit dal
JURI JONKE,
nekdanji iliprinofbllifhki fajm»flitor na KothcvfLini in fo-ud ufarfke kraljev« krajtt£ke kuietijfke drunlibc.
Hrtifti, popravljen in slo poimiosluni nalil.
V'fJii(>Uaiii, 1S44.
Aalifnjcn in napičila j f/er shlahtnimu Kleiuniayrju
Prva in druga izdaja Kranjskega čebelarčka
Leto 1845. - Poljski čebelar Jan Dzierzon (1811—1906), ki je več let čebelarji v kladah, podedovanih po očetu, je začel izdelovati panje s premičnimi letvicami, ki so se opravljali od zadaj. Letvice so bile sprva v panju nameščene počez in opremljene s satnimi začetki, na katerih so začele potem čebele graditi satje. Pred odvzemom iz panja je bilo treba le ob straneh satje odrezati (ločiti) od sten. Kakor verno, vsa ta reč pravzaprav ni bila uikaka novost (Prokopovič, Fr. Hubert in še drugi!), toda tokrat se je temeljilo uveljavila na vsej črti. Dzierzon je namreč dobro vedel, kaj dela in kaj ima v roki. Prepričan o prednosti in daljnosežnosti svojega izuma je ta svoj panj z besedo in peresom povsod in ob vsaki priložnosti goreče priporočal in dosledno zagovarjal. Panj so kmalu začeli izpopolnjevati, predvsem so letvice nadomestili s popolnimi satniki (Berlepsch!). Dzierzonov panj s satniki je povzročil pravcati preobrat v čebelarjenju. In z njim začenja čebelarstvo novo dobo. Dzierzon je med drugim dokazal (1852) tudi deviško rodnost matic (partenogenezo), a tudi sicer je pri čebelah marsikaj razjasnil in postavil na pravo mesto.
Istega leta (1845) je pričel izhajati tudi nemški čebelarski list »Bienen-zeitung«, ki se je kmalu razvil v vodilni evropski čebelarski časopis. Med dopisniki iz naših krajev so bili kočevski župnik Jurij Jonke, graščak Rothschiitz ter pozneje njegov sin, čebelarski trgovec Emil Rothschiitz.
Bienenzeitung in pa vsakoletna zborovanja nemških in avstrijskih čebelarjev (Wander Versammlung), redno združena s čebelarsko razstavo, so mnogo pripomogla, da se je Dzierzonov izum tako uspešno in naglo uveljavil.
Leto 1850. — Prvi poskusi z novodobnimi panji na Slovenskem. Pu-gliaruzzi (1820—1884), župan v Kobaridu na Tolminskem in goriški deželni poslanec, je začel čebelariti v domačih, a po Dzierzonovih načelih preurejenih panjih. Ta novi kobariški ali Pinčev panj je bil nekaj višji od navadnega krunjiča ter prvotno opremljen samo s podolžnimi letvicami, pozneje so jih napolnili polagoma s celimii satniki, in sicer v dveh vrstah po devet. Izven Tolminskega pa Pinčev panj ni prodrl.
L. L. Langstroth (1810	18%) v Oxfordu, Ohio, ZDA, amerški Dzierzon,
je uvedel nov panj s premičnini satjem v široko-nizkih satnikih iu z opravljanjem od zgoraj. Njegov panj, deloma malenkostno spremenjen, se je razširil po vsem svetu razen v Srednji Evropi in pa seveda — v Sloveniji! Vendar tudi tod že vse bolj izpodriva nemške panje »Hinterladerje«.
Leto 1852. — Je rojstno leto satnika! Sele »čebelarski baron« A. Berlepsch (1815—1877), sprva hud nasprotnik, pozneje pa goreč zagovornik Dzierzonovih »novosti«, je z izpopolnitvijo preproste letvice v satnik šele pripomogel Dzierzonovenui panju do prave veljave. Sicer pa je Berlepsch znan zlasti po svojem izreku o velikem pomenu teorije. Še dandanes ga mnogi ponavljajo: »Učite se predvsem teorije, sicer ostanete praktični šuš-marji svoj živi dan!«
Leto 1853. — Avstrijska statistika tega leta izkazuje za Kranjsko 76.000, za Primorsko 19.500, za Koroško 52.800 in zu Štajersko 75.000 panjev čebel.
Leto 1854. — V »Umnem kmetovanju in gospodarstvu »škocjanskega fajmoštru Janeza Zalokarja je 20 strani prav jedrnatih navodil za čebelarje in posebej še navodila za mesečna opravila pri čebelah. Na koncu knjiga v »Popisu kranjske dežele, kar v kmetijstvo sega« pove, da ...« je bila nekda j morda kranjska čbelarija edina v avstrijskih deželah. Na Dolenjskem je začela pojemati... vendur je še zmiraj na Kranjskem več od 100.000 panjev in se v boljših letih kaoih 10.000 centov medu in 1.600 centov voska iz dežele proda.«
Leto 1855. — Tudi dr. Janez Bleiiweis, znameniti »oče slovenskega narodu« v svoji Zgodovini c. kr. Kranjske kmetijske družbe ceni, da premore kranjska dežela v dobrih letinuh 100.000 »ulov«.
Leto 185?. — Bohinjski čebelur Luka Porenta (1823—1882) je začel s poskusi v svojih preurejenih (dzierzonovanih) podolžnih kmečkih panjih (kranjičih). Porentovec je dobro prestal večletno preizkušnjo. Kmetijska družba krunjsku gu je priznalu kot n n, jprikladnejšo panjsko obliko za naše takratne razmere ter je v petih letih do 1875 razdelila med čebelarje okoli 500 takih panjev. Bili pa so tudi na prodaj pri trgovcu z leseno robo Mihaelu Pakiču v Ljubljani za vodo (v Kresiji!). Svoj panj je Porenta
opisal v »Novicah«. »Novi kranjski panj po Dzierzonovi osnovi (IS?1?)«. Spis so tudi ponatisnili v posebni knjižici, ki jo je kmetijska družba povečini brezplačno razdelila po deželi.
Rojstno leto satnice. Mizarski mojster Johann Mehring (1816	1878)	je
sestavil pripravo za stiskanje satnic. Prve kalupe je izrezal iz lesa, pozneje mu je zlatarski delavec Schober izdelal kovinske. Svoj uspeh je razglasil v Bienenzeitung, naslednje leto pa je prve satnice razstavil na zborovanju nemških in avstrijskih čebelarjev v Stuttgartu (1858). S tem je zopet zrasla vrednost Dzierzonovega panja. Izdelovanje satnic pa je še dal j časa ostalo izredno zamudno opravilo.
Leto 1858. — Kmetijska družba kranjska v Ljubljani je prejela iz Gradca prva dva panja s satniki (dzierzonovca), preurejena po zamisli lekarnarja Nachtmanna iz Hartberga na Zgornjem Štajerskem. Izročila ju je naprednemu čebelarju in sadjarju Dularju v Velikih Škrjančah pri Novem mestu, da bi ju preizkusil. O uspehu nimamo podatkov, ker je del čebelarskega arhiva bivše Kmetijske družbe izginil. Tudi o morebitnih po-snemaleih ni sledu, pač znamenje, da se naši čebelarji za takšne panje niso posebno ogrevali. Očitno so jim bili preveliki, pretežki, prenerodni in za prevažanje neprikladni, predvsem pa nedvomno predragi.
Leto 1862, — Po uspešnih poskusih s prvimi preurejenimi kranjiči sta začela župnik Janez Sumper in učitelj Tom. Kuhler, oba iz Skočidola pri Podra.vljah na Koroškem, izdelovati in priporočati svoj izdelek, skočidolski panj. Opremljen je bil s trioglatimi letvicami, ki so ležale v panju po dolgem. le zadaj so bile zaključene z navpično letvico, da čebele niso lepile satja na zadnjo končnico. Sumerjev opis panja z navodili za čebelarjenje v njem je leta 1871 izdala Mohorjeva družba v Celovcu pod naslovom »Slovenski lničelarček«.
To leto so poslali tudi prve čebelje družine italijanske pasme iz Anglije v Avstralijo. Prve družine nemške temne čebele so šle tja že nekaj desetletij prej.
Leto 1865. - Avstrijski major František Hruška (1819—1888) je na zborovanju nemških in avstrijskih čebelarjev v Brnu na Moravskem razkazal svoj epohalni izum — točilo za med. S tem je bila zaključena vrsta poglavitnih in za napredno čebelarstvo nujno potrebnih izumov.
Na seji naravoslovnega društva v Brnu je čebelar im menih Gregor Mendel (1822—1884) poročal o zakonih dednosti, do katerih je prišel po večletnem trdnem delu s križanjem rastlinskih, a deloma tudi živalskih vrst. Njegov nauk, mendelizem, je velikega pomena tudi za čebelarsko vedo in čebelarstvo sploh. Ostal pa je pozabljen im šele na prelomu stoletja so naravoslovci Correns, Tschermack in de Vries spoznali njegovo pravo vrednost ter ga priznali.
Leto 1866. — Stotnik J. Hata iz Mengša je poslal prve družine naših čebel na Moravsko. Nairočil jtih je Libor Morbitizer iz Hoiibanine, ki «odi med prve in najbolj goreče prijatelje ter zagovornike naše sivke.
(Še pride)
Sl
VARSTVO RASTLIN PRED BOLEZNIMI IN ŠKODLJIVCI TER VARSTVO ČEBEL PRED KEMIČNIMI SREDSTVI ZA VARSTVO RASTLIN
V 56. številki Ur. lista SR Slovenije z dne 29. decembra 1965 je l>il objavljen Zakon o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci. 17. člen tega Zakona vsebuje tole važno določbo za varstvo naših čebel pred zastrupitvami:
»Kemična sredstva za varstvo rastlin se uporabljajo na način, ki ni škodljiv za čebele.
Republiški sekretariat za gospodarstvo izda o tem podrobnejše predpise.«
V zvezi z napovedjo v 2. odstavku navedenega člena je izdal nato republiški sekretar za gospodarstvo zadevno odredbo. ki je bila objavljena v 6. številki Ur. lista SR Slovenije dne 10. marca 1966. Zaradi njene važnosti in da bi jo mogli čebelarji uporabljati, jo priobčujemo v celoti.
sOd redba
o varstvu čebel pred kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin
1
Kemična sredstva za varstvo rastlin, ki so škodljiva za čebele, se ne smejo uporabljati na sadnem drevju in na drugih kmetijskih kulturnih rastlinah, kadar cvetijo. Ta prepoved ne velja za krompir, vinsko trto in hmelj.
Kot čas cvetenja se šteje čas od odpiranja cvetov do odcveteti ju.
2
Pred uporabo kemičnih sredstev v sadovnjakih mora biti odstranjena podrast. če je v cvetju.
Ce zaradi vremenskih ali tehničnih ovir podrast v cvetju ni mogla biti odstranjena, pa se morajo kemična sredstva kljub temu uporabiti, morajo lastniki zemljišč (posestniki) obvestiti čebelarje, ki imajo čebele na pasiščih. oddaljenih do 3 km, o uporabi kemičnih sredstev najmanj 48 ur pred pričetkom uporabe.
Raztreseni in razliti ostanki kemičnih sredstev se morajo odstraniti oziroma jih je treba napraviti neškodljive zu čebele.
4
V	oddaljenosti do 30 m od čebelnjaka se ne smejo uporabljati kemična sredstva. razen v primeru, če so čebelarji obveščeni o nameravani uporabi vsaj 24 ur pred uporabo kemičnih sredstev.
5
Ce je zatiranje rastlinskih bolezni in škodljivcev neogibno potrebno, sme za kmetijstvo pristojni upravni organ občinske skupščine izjemno dovoliti, da se določb,a 1. točke to odredbe ne uporablja. Posestniki morajo o nameravani uporabi kemičnih sredstev obvestiti najmanj 48 ur pred uporabo kemičnih sredstev čebelarje na pasiščih, ki so oddaljena do 5 km.
6
Z dnem. ko začne veljati ta odredba, preneha veljati odredba o zaščiti čebel pri škropljenju rastlin in sadnega drevja Ur. list LRS št. 16 — 62/54).
Ta odredba začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS. St. 320 /C-020/66.
Ljubljana, dne 2. marca 1966.
Namestnik rep. sekretarja za gospodarstvo Peter Vujec 1. r.«
Zveza čebelarskih društev za Slovenijo je zaradi velike važnosti teh predpisov že od začetka sodelovala s strokovno in pravno službo pri Republiškem sekretariatu za gospodarstvo. Sestavila je tudi osnutke zadevnih predpisov in jih predložila pristojni republiški službi. Snov za reševanje te problematike jo zajemala iz domačih izkušenj ter iz doslej izdanih predpisov na tem področju doma in v zamejstvu. Svoje predloge jo utemeljevala tudi s splošnimi ugotovit-
varni glede vzrokov za nastanek tovrstnih škod, o čemer je razpravljal tudi XX. mednarodni čebelarski kongres v Bu-ka rešti.
V	zadnjih letih, zlasti v lotil l')65. je bilo zopet precej večjih zastrupitev čebel, in sicer zaradi zastrupljene cvetoče podrasti v sadovnjakih in sadnih plantažah, čeprav je izdal Republiški sekretariat za kmetijstvo in gozdarstvo aprila 1965 ustrezna navodila občinam. Ponekod so se vodstva plantaž in čebelarji sporazumeli za odškodnino. Drugod pa predstavniki družbenih sadnih plantaž niso marali nič slišati o kaki odškodnini in je prišlo do tožb, ki še vedno niso končane. Upamo, da v prihodnje ne bo prišlo do večjih škod zaradi cvetoče podrasti, ker mora biti pred uporabo kemičnih sredstev odstranjena — pokošena. Če pa zaradi objektivnih razlogov ne bi mogla bili odstranjena, morajo pa losestniki nasadov o lem obvestiti čebe-arje najmanj 48 ur pred začetkom uporabe. Določeno je torej točno, kdo mora koga obvestiti in kdaj. Važni so dobri medsebojni stiki in obveščanja med sadjarji in čebelarji. Ugotoviti moramo namreč, da so vse prej navedene škode nastale predvsem zaradi tega. ker čebelarji sploh niso bili predhodno obveščeni o uporabi kemičnih sredstev.
Najbolj nevarna je v sadovnjakih in sadnih plantažah cvetoča podrast spomladanskega žafrana in regrata.
Spomladanski žafran raste zlasti v starejših sadovnjakih in ga zaradi nizke rasti dejansko ni mogoče odstraniti — pokositi. Cvete v času, ko gre h koncu zimsko škropljenje. Čebele ga ob dnevih, ko je dovolj toplo, rade obiskujejo. Ce je potrebno uporabljati kemična sredstva ob takih toplih dnevih, potem je treba čebelarje obvestiti, da čebele ali zaprejo ali pa jih prepeljejo. Ker čebelje družine ob tem času še niso dovolj razvite, jim taka zapora za en ali dva dni mnogo ne škoduje. Treba pa je poskrbeti za vodo. ki jo nalijemo v pitalnike.
Drugačna je zadeva s cvetočim regratom. Razmere čebelje paše se vzporedno z napredujočim kmetijstvom stalno slabšajo. Še najbolj zanesljivi sta pozna spomladanska in zgodnja poletna paša. Zaradi tega usmerjajo zadnji čas čebelarji v zamejstvu severno od Slovenije razvoj čebeljih družin tako, da so ob cvetenju regrata že zelo živalne in naberejo, če je ugodno vreme, toliko, da
nekateri tudi že točijo prvi med z regrata. Ce posestniki nasadov iz enega ali drugega vzroka ne bi uspeli pokositi cvetoči regrat, potem si lahko pomagajo tudi na ta način, da škropijo take predele v popoldanskih urah. ko regrat že zapre cvetoče glavice.
Ce pomislimo, da je že po naravi pogojeno sožitje med žužkocvetnim rastlinstvom in žuželkami opraševalkami, je toliko bolj razumljivo, da so potrebni tesni stiki tudi med posestniki sadovnjakov, sadnih plantaž in raznih poljskih kultur ter čebelarji. Zato se nikakor ne bi smelo dogajati, da so uslužbenci nekaterih družbenih podjetij, ko je prišlo med njimi in čebelarji zaradi zastrupitev čebel do prerekanj, zavrnili čebelarje, da s svojimi zahtevami ne bodo uspeli, češ mi smo družbeno podjetje, vi ste pa privatni čebelarji, 'laki očitki prav gotovo niso na mestu in lahko samo škodujejo.
Važna je tudi določba v točki odredbe, po kateri je treba raztresene in razlite ostanke kemičnih pripravkov odstraniti oziroma jih napraviti za čebele neškodljive. V zvezi s to določbo moramo opozoriti čebelarje na to. da imajo stalno napajališča za čebele v redu, ker potem žival ne išče vode po zastrupljenih mlakužali. Kjer napajališča niso stalno v redu, iščejo čebele vodo tudi drugod, torej tudi po mlakužali. ki so bile mod škropljenjem zastrupljene, še preden so jih utegnili po končanem delu odstraniti. Vsem škodam se bo torej le težko izogniti. Saj bo npr. v nasadili, v katerih bodo sicer pokosili cvetočo podrast. prav gotovo preostalo še nekaj cvetoče pritlehne bele deteljice, na kateri se bodo čebele še nekaj časa po škropljenju zastrupljale. Torej s takšnimi škodami, ki nastajajo lahko kljub vsej pazljivosti in ki šo navadno malenkostne, je treba vedno računati.
Nova je tudi določba v 4. točki odredbe, da se kemična sredstva v oddaljenosti do 30 m od čebelnjaka ne smejo uporabljati, razen takrat, če so čebelarji obveščeni vsaj 24 ur pred nameravano uporabo. Ta odločba je važna zlasti zaradi tega. ker se kaj lahko zgodi, da nevestni škropilci zastrupijo čebelja napajališča v bližini čebelnjaka. Čebelar, ki je obveščen o takem škropljenju. bo poskrbel, da se po opravljeni uporabi kemičnih sredstev okolica čebelnjaka spet uredi in očisti.
Vsekakor pomeni zadevna varstvena določba x uvodoma omenjenem zakonu in določbe v odredbi o varstvu čebel pred zastrupitvami napredek v naši agrarni zakonodaji. Tovrstnih škod se bomo čebelarji obvarovali zanesljivo le takrat, če borno povsod ustvarjali in vzdrževali dobre stike s sadjarji. Seveda je tudi interes sadjarjev, da so v dobrih odnošajih s čebelarji, k čemur jih ne sili samo izdana odredba, temveč tudi nujno potrebna, čim intenzivneje opravljena oprašitev cvetočih nasadov.
Če se bodo kljub vsemu temu čebele le še zastrupljale, potem naj čebelarji takoj prijavijo take primere pristojnih občinskim kmetijskim inšpektorjem s pozivom. da čimprej organizirajo komisijski ogled in ocenitev škode. K tej komisiji pritegnite vedno tudi predstavnika krajevne čebelarske organizacije. Znaki zastrupitve so: nekaj čebel ostane zunaj, zastrupljene čebele zapuščajo panj, se razlezejo po bradi in naletni deski ter padejo na tla. k jer lezejo še kratek čas. dokler ne obležijo postrani ter se začnejo tresti s krili in nogami, iztegnejo jeziček in umirajo. Noge imajo skrotovičene. Zastrupljene čebele, ki so dosegle panj, nosijo s seboj strup na svojem dlakastem telesu, na pelodu in v medičini. Zaradi tega ne odmirajo samo zunaj zastrupljene čebele, temveč tudi mladice v panju in starejše žrke. ki jih hranijo zastrupljene mladice. Vse '’nvedene znake in opažanja ie treba upoštevati pri ugotavljanju višine škode.
Valentin Benedičič
KAJ BI MORALI VEDETI IN UPOŠTEVATI NAŠI ČEBELARJI-PREVAŽEVALCI
Na letošnjih občnih zborih čebelarskih društev so se udeleženci zlasti v krajih, kamor pripeljejo čebele na pašo, pritoževali. da je pri prevažanju čebel precej nejasnosti, kar povzroča večkrat nered in nepotrebno nejevoljo in trenja med domačimi čebelarji in čebelar j i-prevaževalei. Nekateri prevaževalci ne poznajo in tudi ne upoštevajo dovolj temeljnih veterinarskih predpisov o preprečevanju širjenja čebeljih kužnih bolezni pri prevažanju. Zaradi tega prihaja tudi do sporov s pri-
stojnimi veterinarskimi organi. Sicer pa so pokazali udeleženci občnih zborov na splošno dovolj razumevanja za gospodarno izkoriščanje izdatnih, zlasti gozdnih paš.
Pri obravnavanju te problematike si moramo biti na iasnem. da je treba izkoriščati razpoložljive čebelje paše čim gospodarneje; tla je treba preprečevati širjenje čebeljih bolezni tudi pri prevažanju; dalje, da je prevažanje na dobre čebelje paše važen biološki način zatiranja čebeljih bolezni, ki v izdatni meri dopolnjuje zdravljenje s kemičnimi sredstvi oziroma z antibiotiki (naravnimi zdravili). Navedene činitelje so upoštevali tudi udeleženci posveta o čebeljih boleznih dne 24. februarja 1964. ki jo ie sklical na pobudo naše Zveze glavni veterinarski inšpektor pri Republiškem sekretaritu za kmetijstvo in gozdarstvo. V smislu sklepov na tej konferenci ie bil pripravljen tudi nov osnutek okrožnice o preprečevanju čebeljih bolezni pri prometu s čebelami. Ta okrožnica naj bi nadomestila okrožnico št. VII1-1 H/"S z dne 24. maja leta 1054. ki jo ie izdala Republiška veterinarska inšpekcija in je še vedno v vel javi.
V	naslednjem bom obravnaval najprej nekatere veterinarske določbe v navedeni še vedno veljavni okrožnici, ki se nanašalo na prevažanje čebel: dalje nekatere določbe v nriprnvlienem osnutku nove okrožnice, ki naj bi nadomestila orejšnio; nato pa še ustrezne zadevne predpise tehnične narave v avstrijski Štajerski, ker mi še nimamo takih predpisov, in končno še naše običaie. ki so se doslej uveljavili v prevaževalski praksi.
Okrožnico št. VII1-18/3, s katero se ureja promet s čebelami, je izdala dne 24. maja 1954 Republiška veterinarska inšpekcija. Povod za izdajo te okrožnice je bilo odkritie čebelje pršice januarja leta 1954 v Mežiški dolini. Z okrožnico so bili potem seznanjeni med drugim tudi Zvezna veterinarska uprava v Beogradu, Uprava za veterinarsko službo v Zagrebu in Železniško transportno podjetje v Ljubljani.
Ta okrožnica zahteva, da mora javiti čebelar-prevaževalec pristojnemu občinskemu veterinarskemu inšpektorju, če želi peljati čebele na pašo. Ta ali pa pooblaščeni čebelarski preglednik pregleda nato njegove čebele. Če ugotovi čebeljo bolezen (pršičavost ali hudo gni-
lobo čebelje zelege) čiIi pa ee je podan sum na kužno čebeljo bolezen, postopa po zadevnih predpisih in odredi tudi zaporo. V negativnih primerih pa izda občinski veterinarski inšpektor potrdilo, da so čebele zdrave. Železniške in kamionske postaje ne smejo prevzemati •čebel na prevoz brez veterinarskega potrdila o pregledu in zdravstvenem stanju v mestu porekla. Ponovni pregled panjev na postajah pri nakladanju in razkladanju ni potreben. Lastnik čebel je dolžan obvestiti občino, kamor namerava prepeljati čebele, in predložiti veterinarsko potrdilo o zdravstvenem stanju čebel. Potrdilo o zdravstvenem stanju čebel velja šest mesecev in mora stalno spremljati čebele do povratka v domači čebelnjak. Ce je bila med prevažanjem na pasiščih ugotovljena pršičavost ali pa huda gniloba čebelje zalege, izgubi potrdilo veljavnost pred potekom šestmesečnega roka. Nosemavost ne pride v poštev. Ce bi pripeljal čebelar čebele brez potrdila, da so zdrave, se postopa potem proti njemu po predpisih, to je, da se čebele ali vrnejo v domači kraj ali pa da se zdravijo na pasišču, če se ugotovi bolezen. Poleg tega se uvede kazenski postopek. To so glavne določbe, ki jih vsebuje navedena okrožnica in ki bi jih moral poznati vsak prevaževalec.
V	osnutku okrožnice, ki naj bi nadomestila prejšnjo, so predvidene za prevažanje izven domovne občine med drugimi tudi sledeče določbe:
1. na pršičavost morajo biti čebele pred prevozom ali mikroskopsko pregledane ali pa preventivno pl in jene s folbeksom najmanj petkrat v enotedenskih presledkih. Vzorec za mikroskopski pregled je treba vzeti od zimskih mrtvic. Plinjenje morajo izvršiti pooblaščeni čebelarski pregledniki.
2. na hudo gnilobo čebelje zalege morajo biti čebele pregledane pozneje, ko matice že zalegajo. Pregled izvršijo čebelarski pregledniki. V sumljivih primerih izrežejo ustrezen košček založenega satja in ga pošljejo prek občinskega veterinarskega inšpektorja bližnjemu veterinarskemu zavodu v mikroskopsko preiskavo.
3. potrdilo o zdravstvenem stanju velja šest mesecev. Vsebovati mora naslov prevaževalca in število čebeljih družin namenjenih za prevoz.
4.	občinske skupščine zavrnejo prijave čebel na pašo samo takrat, če je kraj zaradi čebeljih kužnih bolezni pod zaporo ali pa če se je nakopičilo preveč panjev na enem kraju. V tem zadnjem primeru jih je treba preusmeriti v drug. še ne dovolj zaseden kraj.
Udeleženci konference so se zedinili v tem, da je petkratno preventivno plinjenje enakovredno mikroskopskemu pregledu zaradi izredne učinkovitosti folbeksa (98—100 %). Taka odločitev ima svoje zagovornike tudi zaradi tega. ker je pršičavost v začetnem razvoju že od aprila dalje težko ugotoviti. Preventivno plinjenje s folbeksom ni brez pomena tudi zato, ker ubija čebelje krplje ter na splošno ugodno vpliva na razvoj družine. Medtem ko je pršico v začetnem razvoju mikroskopsko težko ugotoviti, jo s petkratkim preventivnim plinje-njem v tem stadiju prav zanesljivo uničimo. Za zdravljenje čebel je ta rešitev brez dvoma boljša, za čebelarje pa tudi precej cenejša, ker stanejo zdravila za zdravljenje posamezne družine pri petkratnem plinjenju le 90 starih din. ,
Poglejmo še. kaj določa glede razporejanja čebel prevaževalcev na pasiščih štajerski čebelarski zakon iz leta 1956. objavljen v Steirischer Imkerbote št. 1,0 in II leta 1962. Prevažanje čebel na paše krajevno in časovno ni omejeno, če sta domače čebelje stojišče in kraj. kamor se nameravajo prepeljati čebele na pašo, brez čebeljih kužnih bolezni.
Da bi se preprečila škoda domačim čebelarjem s kopičenjem čebel na enem kraju, se morajo postaviti čebele prevaževalcev v zadostni razdalji od naseljenih domačih čebelnjakov. Praviloma se sme postaviti do 50 družin v zračni razdalji 500 m. nad 50 družin pa 1000 m od najbližjega naseljenega domačega čebelnjaka. Za manjše razdalje se pri'va-ževalci lahko sporazumejo z domačimi čebelarji.
Prevaževalec lahko postavi čebele na tuje zemljišče samo z odobritvijo lastnika zemljišča. Privoljenje lastnika sosedovega zemljišča je potrebno le v primeru, če je razdalja med izletno stranjo čebelnjaka — stojišča in mejo sosedovega zemljišča manjša od 25 m.
Podobno kakor pri nas morajo tudi avstrijski čebelarji o nameravanem dovozu čebel prej pismeno obvestiti občinski urad, ki je pristojen za kraj, kamor
jili nameravajo postaviti, in sicer proti potrdilu, da so čebele zdrave. Tudi pri njih stalno spremlja prcvaževalee na pašo potrdilo o zdravstvenem stanju čebel. Vzorce za preiskavo na pršičavost morajo prevaževalci vzeti od zimskih mrtvic pred prvim pomladanskim tre-bilnim izletom. Čebele morajo biti tudi jamstveno zavarovane proti škodam, ki lahko nastanejo zaradi njih pri ljudeh, živalih in stvarnih vrednostih.
Stojišča čebelarjev prevaževalcev morajo biti na obeli straneh oddaljena po 100 m od stojišč drugih prevaževalcev. Izletna stran stojišč mora biti oddaljena najmanj 200 m od že stoječih panjev prevaževalcev. O manjših razdaljah pa se morajo sporazumeti prevaževalci-sosedje med seboj. Na grozdni paši morajo biti izletne strani stojišč oddaljene najmanj 10 m. na ajdovi pašinalii pa na otavi pa 50 m od javnih poti.
Čebele morajo biti pod nadzorstvom. K nadzorstvu spada zlasti skrb za čebelje napajališče. Vsak čebelar-prevaže-valec mora imeti lin svojem čebeljem stojišču razločno označeno svoje ime, bivališče in število postavljenih panjev.
Kaj pu naši čebelarski običaji pri prevažanju!' Ali in v koliko so se že izoblikovali?
Pri prevažanju čebel na paše sodelujejo pri nas torej občinske veterinarski' inšpekcije glede izvrševanja zdravstvenih predpisov; kmetijske inšpekcije glede načrtnega razporejanja čebel za racionalno izkoriščanje čebelje paše in čebelarske organizacije, ki s svojimi čebelarskimi pregledniki in z dejanskim razporejanjem čebel nosijo glavno breme. Čeprav imajo pri vsem tem čebelarske organizacije glavno breme pri tem delu, pa to sodelovanje doslej še ni zabeleženo v nobeni okrožnici pristojnih organov. Tudi pri nas se večina čebelarjev navadno najprej dogovori z lastnikom zemljišča za prostor, kamor nameravajo postaviti čebele. To je brez dvoma prva stvar, ki bi jo moral urediti vsak preva-ževalec. Navadno se čebelarji ob tej priložnosti sporazumejo glede dovoza čebel tudi s krajevno čebelarsko družino. Ko je izbran prostor, prijavijo dovoz čebel navadno mimo občine neposredno na čebelarsko društvo. Čebelarska društva pu nupruvijo navadno skupaj s predstavniki svojih čebelarskih družin dokončno razporeditev, pri čemer upoštevajo po možnosti tudi želje.
ki so jih prevaževalci navedli v svojih prijavah glede prostora. To delo opravljajo društva navadno sporazumno z občinsko veterinarsko in kmetijsko inšpekcijo. Pri lastniku zemljišča, na katerem so postavljene čebele, pusti prevaže-valec potrdilo o zdravstvenem stanju čebel, tako da je vsak čas pri rokah ob morebitni kontroli, ki jo opravlja občinska veterinarska inšpekcija neposredno ali pa prek čebelarskih preglednikov.
Za delo, ki ga opravljajo društva pri razporejanju čebel na pasiščih, zaračunajo ustrezno — nizko odškodnino za zamudo časa. Občni zbor Zveze leta 1965 je priporočil za to pobiranje enotnega zneska po 20 starih din za vsak pripeljan panj.
Nekatere sicer bolj redke občinske kmetijske inšpekcije pa ne sodelujejo s čebelarskimi društvi in jim celo odrekajo pravico razporenjanja panjev na pasiščih. Tako stališče je napačno in tudi škodljivo, ker povzroča zmedo in spore pri tem delu. Tak odnos je tudi v nasprotju z našim družbenim razvojem, saj prevzemajo zdaj podobne naloge družbene organizacije. Kmetijske inšpekcije same tudi ne morejo biti kos tem nalogam predvsem zato. ker nimajo ljudi za to delo in ker so v teli stvareh premalo doma. Prava naloga kmetijske inšpekcije je. kakor že ime samo pove, predvsem inšpekcijske narave, to je. da posreduje, če bi bila društva pri tem delu na kakršenkoli način ovirana in ga zaradi tega ne bi mogla pravilno opraviti.
Praksa je pokazala, da je pravilno, če opravljajo glavno delo pri razporejanju čebel na pasiščih čebelarska društva s sodelovanjem čebelarskih družin in pristojne inšpekcijske službe. Društva gledajo namreč na te stvari bolj široko in je tako laže uresničiti racionalno izkoriščanje izdatnih čebeljih paš. Umestno bi bilo, da bi društva napravila pašni kataster čebeljih paš v svojem delovnem okolišu. Tak pašni kataster naj bi bil osnova za načrtno razporejanje stojišč čebelarjev-prevaževalcev med seboj in med čebelnjaki domačih čebelarjev.
Zaključujem z željo, da bi ta prispevek pomagal uvajati med našimi čebelarji dobre čebelarske običaje v korist preprečevanja čebeljih bolezni in načrtnega razdeljevanja pasišč.
Valentin Benedičič
VABILC)
na XV. redni letni občni zbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo, ki bo dne 8. maja 1966 ob 8.30 uri v Ljubljani v dvorani Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje, Miklošičeva 24.
Dnevni red:
1. Otvoritev občnega zbora, imenovanje zapisnikarja, volitev treh članov delovnega predsedstva, dveh overovateljev zapisnika, tričlanske verifikacijske komisije, petčlanske kandidacijske in tričlanske volilne komisije, če bodo tajne volitve.
2. Poročilo upravnega odbora: predsednika, blagajnika in urednika.
3. Poročilo nadzornega odbora.
4. Razprava o poročilih.
5. Predlog o razrešnici.
6. Spremembe Zvezinih pravil.
7. Volitev predsednika in 12—-14 članov izvršnega odbora in treh članov nadzornega odbora ter predsednika in treh članov častnega razsodišča.
8. Sprejem načrta delovnega programa in proračun za leto 1966.
9. Odlikovanje z redom Antona Janše I. stopnje.
10. Sestava programa za spominsko obdobje 200-letnice Janševe smrti leta 1973.
11. Predlogi in pritožbe članov.
12. Razno.
Če občni zbor ne bo sklepčen ob določeni uri, bo po 13. členu Zvezinih pravil čez pol ure na istem mestu in z istim dnevnim redom drugi občni zbor. ki bo veljavno sklepal ob vsakem številu navzočih delegatov.
Društva naj pošljejo morebitne predloge in pritožbe za občni zbor upravnemu odboru Zveze vsaj 7 dni pred občnim zborom. Delegatom naj izdajo poverilnice. Na vsakih začetnih 50 članov imajo pravico do enega delegata. Pri tem se štejejo za člane samo tisti čebelarji, ki so plačali članarino Zvezi.
Občnega zbora se lahko udeležijo tudi drugi člani naše organizacije, ki pa imajo le pravico do razpravljanja, ne pa tudi do glasovanja.
Člani upravnega odbora, ki se bodo udeležili en dan prej seje, in delegati, ki nameravajo prenočiti v Ljubljani, naj nam to sporoče do 29. aprila, da jim bomo mogli priskrbeti prenočišča.
V	Ljubljani, dne 25. aprila 1966.
Tajnik ZCDS:	Predsednik	ZČDS:
Franc Cvetko 1. r.	Valentin	Benedičič	1.	r.
ZBOROVANJE LJUTOMERSKIH ČEBELARJEV
V	nedeljo dne 20. marcu 1966 je bil v Ljutomeru občni zbor čebelarskega društva Ljutomer. Od TO včlanjenih čebelarjev se ga je udeležilo nad 60 čebelarjev. Iz posameznih poročil na občnem zboru je razvidno, da je društvo v minulem letu posvetilo vso pozornost izobraževanju čebelarjev. Tako je organiziralo dvodnevni seminar za izvedence čebeljih bolezni. ki so se ga udeležili poleg domačih čebelarjev tudi čebelarji s področja društev Gornja Radgona. Križevci in Murska Sobota. Dalje je bilo v poročilih navedeno. da je bila pretekla čebelarska letina zelo slaba. Zato so morali čebelarji vse leto in tudi za zimo krmiti čebele s sladkorjem. Ugotavljali smo. da posvečajo pristojni čebelarstvu vse premajhno pozornost, saj menijo, da čebelarstvo ni povezano z našim kmetijstvom in sadjarstvom. Razumevanje za čebelarstvo smo našli pri kmetijskih organizacijah, ki so poslale tudi svoje zastopnike na občni zbor. pogrešali pa smo tudi tokrat kot vedno občinskega agronoma, ki skrbi za kmetijstvo. Ni ga bilo. čeprav ga vsako leto vabimo k sodelovanju. Kot glavne naloge dela za tekoče leto so si čebelarji postavili širjenje medovitih rastlin. izobraževanje čebelarjev s predavanji, ki naj jih navajajo na sodobno čebelarjenje. Poudarili smo zlasti sodelovanje z vodnim gospodarstvom, kajti z regulacijo Ščavnice uničujejo vrbe. novih pa ne sade. Skušali bomo pritegniti neorganizirane čebelarje v svoje vrste.
Janko Belec
OBČNI ZBOR ČEBELARSKEGA DRUŠTVA TOLMIN
Dne t>. marca 1966 so se zbrali čebelarji zgornje Soške doline v Kobaridu, da pregledajo delo svoje organizacije v preteklem letu in začrtajo smernice svojega bodočega razvoja.
Poleg petdesetih navzočih čebelarjev so se občnega zbora udeležili tudi tov. Martelanc kot zastopnik ZCDS. predsednik čebelarskega društva Nova Gorica in nekateri mladinci-nečlani. Po poročilu tov. Justinu Podgornika o delu čebelarske organizacije v preteklem letu je sledila živahna razprava o vseh problemih čebe-
larstva na našem področju. Med drugim se je pokazalo, da je popis čebelarstva po vzorcu ZCDS koristen, saj lahko le tuko spoznamo dejansko stanje našega čebelarstva. Čebelarji so razpravljali tudi o prevozu na obetajoča pasišča ter opozorili na nujnost sodelovanja čebelarskih organizacij pri tem občutljivem problemu.
Na predlog predstavnika čebelarskega društva Nova Gorica je občni zbor sklenil. da bo društvo po svojih močeh pomagalo organizirati čebelarski tabor za Primorsko. Nu njem naj bi bilo strokovno predavanje, čebelarska razstava in tudi zabavni program. Precej pozornosti je posvetil občni zbor vključevanju mladine v čebelarske vrste. V zvezi s tem se je društvo že povezalo z osemletko v Bovcu in v Mostu na Soči, kjer naj bi ustanovili čebelarske krožke.
Zborovanje se je zaključilo z izrčpnim predavanjem tov. Martelanca. Govoril je o spomladanskih opravilih v čebelnjaku in izven njega. Čebelarji so z zanimanjem sledili nazornemu izvajanju predavatelja, ki nam je prav lepo pojasnil, kaj vse mora čebelar znati, če želi res pravilno streči svojim čebelam.
Leon Barbič
SPOŠTOVANI TOVARIŠ UREDNIK!
Po dolgem času se spet oglašam in pošiljam dva članka za Slovenskega čebelarja. Kar nekaj me je priganjalo, da primem za pero, čeprav imam pri vojakih malo časa, včasih celo za pisanje domačim premalo. Na straži sem razmišljal. o čem bi pisal. Odločil sem se za čebelarske spomine iz Švice. Zdaj na pomlad bom skušal priti v stik s črnogorskimi čebelarji, ker me zanima, kako je razvito njihovo čebelarstvo in s kakšnimi problemi se srečujejo. Tudi o tem bom pisal.
Slovenskega čebelarju prejemam redno vsak mesec. Predstavlja mi najljubše berilo, z veseljem pa ga prebirajo tudi moji tovariši nečebelarji. Slovencev nas je več kot polovica in list kar kroži po kasarni.
Zahvaljujem se vsem udeležencem proslave čebelarskega dne. ki so se me spomnili s kartico. Lepo pozdravljam člane uredniškega odbora, tov. Antona Verbiča, tov. Ludvika Polšeta in vse druge slovenske čebelarje.
Voj uk Franček Šivic.
VP 6330/2, Pljevlje. Črna gora.
NAŠA RADIJSKA PREDAVANJA
Okrog 20. v mesecu so v Kmetijskih nasvetih radijska predavanja za naše čebelarje. Natačni datum lahko najdejo čebelarji v dnevnem časopisju oziroma v petkovem radijskem Delu. Objavljamo naslov predavanj za letošnje leto:
Maj — Edi Senegačnik: Gospodarsko izkoriščanje čebeljih paš s prevažanjem.
Junij — Jože Rihar: Čebelarstvo in tu rižem.
Junij — Slavko Raič: Kakšne koristi imamo od čebeli'
Julij — Najnovejša dognanja o matič-jem mlečku. Predavatelj še ni določen.
Avgust — Julij Mayer: Zaključek čebelarskega leta in priprava čebel za zimo kot prvi ukrep za novo čebelarsko leto.
September — Jože Rihar: Odgovori na pogosta vprašanja čebelarjev.
Program predavanj za Radijsko kmečko univerzo'
Oktober — France Rome: O čebelah pozimi.
November — Edi Senegačnik: Naš čebelarski naraščaj.
December — 1. Tomc in I. Rak: Naše štiriletne izkušnje z nakladnimi panji — njihove prednosti.
OPOZORILO PREVAŽEVALCEM ČEBEL NA GORIŠKO
Na območju Šempetra, Vogrskega, zlasti pa Bilj in Mirna je v zadnjih letih več kot 300 ha družbenih nasadov breskev in hrušk. Pri izvajanju ukrepov za zaščito nasadov pred rastlinskimi boleznimi in" škodljivci je tehnično skoraj nemogoče, da bi pred vsakim škropljenjem proti škodljivim insektom v celoti odstranili bujno rastočo podrast (repico in ogrščico v ravninskih nasadih hrušk ter razne cvetoče metuljnice po brežinah v breskovih nasadih).
Čebelarje prevaževalce prosimo, da upoštevajo nevarnost zastrupitve čebel predvsem v brezpašnih obdobjih pred akacijevo pašo in po njej. Ne postavljajte čebel v neposredno bližino sadnih plantaž! Meje območja, v katerem bi lahko prišlo do zastrupitve čebel so: na zapadu državna ineja od Šempetra do Mirna, na jugu severno pobočje Spod-
njega Krasa do Renč, na vzhodu od Renč do Volčje Drage — železniška proga do Šempetra.
OBVESTILO
Čebelarji. ki nameravajo pripeljati čebel e na akacijevo pašo na področje občine Sežana, naj do 15. maja sporoče našemu društvu, kdaj in koliko panjev nameravajo pripeljati. Le tako nam bo mogoče pravilno porazdeliti in dobro izkoristiti akacijevo pašo, obenem pa se bomo izognili nepotrebnim prepirom.
CD Sežana
OBVESTILO
Čebelarsko društvo Ribnica obvešča vse čebelarje prevaževalce, da si prek čebelarskega društva Ribnica pri skupščini občine Ribnica pravočasno priskrbe dovoljenja za dovoz čebel na pašo. V izdanem dovoljenju bodo dobili čebelarji označen kraj. kamor bodo lahko pripeljali čebele. Ce bo zamedila hoja, bo lahko stekla vsa organizacija pravočasno in hitro, tako da bodo čebelarji že vedeli, kam lahko postavijo panje.
Opozarjamo vse tiste čebelarje prevoznike, ki so v letu 1964 in 1965 pripeljali svoje čebele brez dovoljenja oziroma brez vednosti čebelarskega društva Ribnica, da čimprej urede svoje obveznosti do društva, ker jim sicer ne bomo posredovali dovoljenja. Prošnjam je treba priložiti potrdilo o zdravstvenem stanju čebel. Pošljite jih društvu v Ribnico št. 35 (na glavnem trgu).
Brez dovoljenja ne more noben čebelar pripeljati svojih čebel na pašo. Proti takim bo moralo nastopiti društvo po obstoječih predpisih. Ti ukrepi so potrebni, da se onemogoči nered in zmešnjava, ki je nastala v letih 1964 in 1965. in odstrani vsakršna nevarnost glede čebeljih kužnih bolezni.
CD Ribnica
OBVESTILO
Čebelarska družina Ruše obvešča vse prevaževalce, ki vozijo čebele v gozdno pašo na njeno območje, da je sestavila kataster pasišč, po katerem bo razmeščala na pašo pripeljane čebele. Kdor namerava pripeljati čebele na pašo, se mora predhodno javiti družini, ki mu bo določila pasišče.
JOŽE BAJC
Lani je 14. avgusta ( J| tragično preminil član naše družine Jo/e Baje. Rodil se je 3. februarja 1906 na Površju pri Raki. Ze v rani mladosti je imel veselje do čebel. Č ebela ril je od lota 1929 do 1941. ko ga je okupator izselil v Nemčijo. Po končani vojni se je vrnil domov kot invalid. Le s težavo je obnovil svoje nekdanje čebelarstvo. Bil je prvi pobudnik za čebelarsko organizacijo ter potem od leta 1949 delaven član družine na Raki. V odboru je opravljal razne funkcije. S svojim znanjem, izkušnjami in z nasveti je pomagal predvsem mlajšim čebelarjem. Posebno se je zanimal za vzrejo matic. Marsikatero čebeljo družino svojih prijateljev je rešil z mladimi maticami. Za vsestransko delovanje je bil ludi odlikovan z redom Antona Janše III. stopnje.
S	težkim srcem smo se čebelarji poslavljali od Jožeta. Spomin nanj pa bo vedno ostal med nami. Dobro se zavedamo. da smo izgubili človeka, ki ga bomo le težko nadomestili.
Čebelarska družina Raka
ANTON ŠPEC
Po kratki bolezni je je dne 24. januarja 1966 umrl naš član in dolgoletni predsednik čebelarske družine v Kozjem Anton Spec. Rodil sc je h. junija 1887 v Sevnici. Po poklicu	je bil sod-
nijski uslužbenec. Služ-boval je najprej v Sevnici. nato	tri leta	v
Gradcu,	od	tam pa prišel	leta 1910	v
Kozje. Tu je služboval razen štirih let prve svetovne vojne do leta 1937, ko je bil	upokojen.	Pokojnik je	čebelaril	že
doma v Sevnici. Ko si je leta 1932 zgradil blizu Kozjega hišo. je takoj postavil
Akk
U
zraven tudi čebelnjak in pričel čebelariti. Čebelaril je včasih s 24 do 30 AZ-panji. Zadnja leta je zaradi starosti število družin močno zmanjšal.
V	čebelarsko organizacijo se je včlanil leta 1938 iu je bil njen član do smrti. Po osvoboditvi leta 1945 je takoj organiziral v Kozjem čebelarsko družino. l?il je njen predsednik do leta 1964, ko zaradi starosti kljub prigovarjanju članov ni hotel več prevzeti te funkcije. Kot predsednik čebelarske družine si je prizadeval na opustošenem Kozjanskem spet vzpostaviti čebelarstvo. Vsakomur je rad pomagal z nasveti in začetniku tudi s kakim rojem. Za njegovo dolgotrajno in vestno ter požrtvovalno delo za napredek čebelarstva ga je čebelarsko društvo v Celju spomladi leta 1965 odlikovalo.
Vsi prijatelji in čebelarji ga bomo ohranili v najlepšem spominu.
JAKOB FIŠER
V	mesecu decembru-sc je za vedno poslovil 0(1 nas Jakob Fišer, najstarejši član čebelarske družine Rogatec. Rodil se je pred 77. leti v sosednjih Žetalah. Kot kmečki fant je začel tam čebelariti v slamnatih koših in dunajskih panjih. Ko se je priženil na to stran Donačke gore, je poslavil nov čebelnjak in bil prvi v našem okolišu. ki je nabavil moderne AZ-panje za zgled vsem redkim čebelarjem. Bil je soustanovitelj naše čebelarske družine in 55 let njen član ter odbornik. Zato smo mu v imeiu čebelarske organizacije podelili diplomo. Mlade čebelarje je vedno opominjal, da ne smejo čebelam nikoli pobrati preveč medu, ker so si ga nanosile predvsem zuse. Če nihče ni imel medu. so ljudje dobro vedeli, da ga bodo pri »Lozinšeku« dobili.
Skrbnega gospodarja in pridnega čebelarja bomo ohranili v lepem spominu!
Čebelarska družina Rogatec - Stefancioza
JOŽE ŠEPEC
Prvega februarja smo spremili k večnemu počitku na pokopališče sv. Martina v Podcerkvi čebelarja in mizarskega mojstra Jožeta Šepca iz Starega trga pri Ložu.
Pokojnik se je rodil dne 18. januarja 1894 v Starem trgu pri Ložu. Ze v rani mladosti se je poleg svojega poklica izredno zanimal za marljive čebelice, ki so mu bile tudi v poznejših letih zgled marljivosti in vztrajnosti. Ostal jim je zvest vs'> do svoie smrti. Njegovo pravo čebelarjenje se je pričelo pravzaprav že po končani prvi svetovni vojni. Na Bloški planoti si je nabavil več čebeljih družin in uredil čebelnjak na domačem vrtu v Stašem trgu. Ze leta 1927 si je iz prihrankov kupil v Ložu svoj lastni dom. v katerem je živel vse do avgusta 1942, ko so mu ga Italijani požgali obenem s čebelnjakom. Tako je ostal brez domačega krova in svojih ljubljenk. A to ne za dolgo. Vojna se je končala in takoj po osvoboditvi si je zgradil svoj novi dom v Starem trgu in ob njem nov čebelnjak, ki ga je lepo uredil in napolnil s 24 AZ-panji. Kljub težavam, ki so ga spremljale vse življenje, je ostal zvest svojim čebelicam. Uglednega čebelarja bomo ohranili v lepem spominu, njegovim čebelicam pa želimo. da bi dobile prav tako skrbnega naslednika.
VALENTIN BABNIK
Niso še minili trije meseci, ko smo pokopali njegovega brata Lojzeta, že smo zopet stali 12. novembra 1965 ob odprtem grobu Valentina Babnika. posestnika in čebelarja ugledne Babnikove. D. d Smodinove družine iz Zg. šiške. Pokojnik se ie rodil II. februarja leta 1887. umrl pa je 9. novembra 1965. Dišalo je že po snegu, ko smo ga spremljali na pokopališče pri cerkvi sv. Roka v Dravljah. Nepregledna množica prijateljev in znancev se ni ustrašila deževnega in hladnega vremena in precej dolge poti. Llotela mu je izkazati čast za nje-
gov trdni značaj, saj je bil vse življenje zvest svoji družini in narodu. Tudi čebelarji smo se tega zavedali in bili žalostni, ker sc je število sedmih Smodinovih bratov in sedmih znanih čebelarjev spet skrčilo.
Nagrobni govor je imel predsednik ljubljanske čebelarske družine, ki je orisal pokojnikovo grenko, a tudi veselo in lepo življenjsko pot. Zdaj bo gospodaril na pokojnikovem domu sin Jaka. Upamo, da bo stopal po stopinjah svojega očeta in ostal zvest tudi čebelarski organizaciji.
SIMON VOLMAJER
Po kratki in zahrbtni bolezni nas je nepričakovano zapustil v 64. letu starosti dolgoletni čebelar, član in odbornik naše družine Simon Vol-majer. Umrl je 16. januarja 1966 v Mariborski bolnišnici, pokopali pa smo ga 19. januarja na pokopališču v Selnici ob Dravi. — Simon Volmajer se je rodil 26. oktobra 1902 v Vurmatu na Kozjaku, kjer je že v zgodnji mladosti začel čebe-lariti. Izučil se je tudi čevljarske obrti in postal samostojen mojster. V Ožbaltu ob Dravi si je zgradil novo hišo in čebelnjak. kjer je čebelaril vse do leta I960. Takoj po vselitvi v novi dom se je vključil v čebelarsko družino v Ožbaltu in postal njen predsednik. S svoiimi izkušnjami je vedno in povsod rad pomagal, posebno še začetnikom z roji. Leta I960 je moral zaradi gradnje elektrarne Ožbalt zapustiti svoj dom in si spet poiskati novega. Kupil si je hišo v Črešnjevcu pri Fali. Moral jo je spet nanovo urediti. Tudi tu se je vključil v našo čebelarsko družino in že naslednje leto smo ga izvolil v upravni odbor. Vedno se je rad udeleževal naših sej in sestankov, zato smo ga tem bolj pogrešali na zadnjem občnem zboru. O njegovi priljubljenosti je pričal veličasten pogreb, ki se ga je udeležilo ogromno ljudi iz njegovega sedanjega kraja, prav tako pa tudi iz Ožbalta in Vurmata.
Ob odprtem grobu so mu spregovorili zastopniki čebelarske družine iz Ožbalta, Selnice ob Dravi in lovske družine iz Vurmata ter še trije drugi govorniki. Lovci iz Vurmata so mu v slovo izstrelili častno salvo.
r
i
POROČILO ZA MAREC
V	začetku meseca je bilo zelo toplo in ugodno vreme za čebele. Toplina zraka je bila v raznih krajih večkrat 10—12fl C. Čebele so pridno izletavale, prinašale obnožino in ponekod dobro zalegale. Iz več krajev smo dobili obvestila, da so imele družine že 12. marca 3—5 satov zalege.
Vreme se je v začetku druge dekade spremenilo. Postalo je hladneje s snegom, kar je močno vplivalo na razvoj čebel. Zato so se spet stisnile v gručo, matice pa so prenehale zalegati. Proti koncu meseca je postalo precej topleje in čebele so spet začele nabirati obnožino, matice pa zalegati.
Breg -Tržič: Ves mesec je bilo hladno. Čebele so izletavale, vrnile pa sc niso, ker je pihal mrzel jug.
Dražgoše: Žafran začel cveteti 7., vrba iva pa 9. marca. Vse cvetje na ivi, ki se je začelo odpirati, je pozeblo.
Žero vnica-Postoj na :	Mesec marec ni bil ugoden za razvoj
družin. Imeli smo večinoma mrzle vzhodne vetrove z dežjem in s snežnimi padavinami.
Rogatec: V februarju so se družine bolje razvijale kakor v marcu.
Selnica ob Dravi: V prvi dekadi je bilo dosti izletov in obno-žine. Razvoj je bil zelo dober. Dne 12. marca je zapadel sneg, čebele niso več izletavale. Tudi tretja dekada je bila hladna. Pojavila se je pršica.
Kraj opazovalnice	Donos ali poraba v			Skupno pridobil ali porabil dkg	Srednja me- sečna toplina °C	Dnevi			Sončni sij v urah
	I.	II.	III.			izletni	1 deževni . '	s snežno odejo	
	mesečni tretjini dkg								
Breg—Tržič		— 50	— 30	— 50	— 130	+ 7,4	n	5	7	167
Dražgoše—Šk. Loka . .	— 30	— 40	— 90	— 160	+ 7,0	5	6	16	106
Zerovnica—Postojna . .	— 100	— 90	— 140	— 330	+ 2,0	13	7	14	150
Rogatec		— 120	— 30	— 150	— 300	+ 5,0	15	8	3	103
Lovrenc na Pohorju . .	— 80	— 75	— 55	— 270	+ 4,5	14	8	4	120
Selnica ob Dravi . . .	— 40	— 45	— 55	— 140	+ 1,0	5	4	3	74
Lovrenc na Drav. polju	—	—	—			—	—	—	—	—
Cezanjevci—Ljutomer .	— 90	— 100	— 70	— 260	+ 5,2	13	9	6	67
Bu čko vci—V idem									
ob Ščavnici		—	—	—	—	—	—	—	—	—
Prosenjakovci—M. Sobota	— 40	— 70	— 130	— 240	+ 4,9	15	9	4	91
M. Polana—Lendava . .	—	—	—	—	—	—	—	—	—
Svibnik—Črnomelj . .	— 50	— 50	— 40	— 140	+ 5,0	14	6	3	83
Iška vas		— 60	— 30	- 90	— 180	+ 3,0	19	8	7	134
Škofije pri Kopru . . .	—	—	—	—	■ —	—	—	—	—
Pušča—Bistra—Zagreb .	—	—	—	—	—	—	—	—	
Povpreček		—	—		— 215	—	—	—	—	—
APIACTA
MEDNARODNA TEHNIČNA REVIJA O GOSPODARSTVU IN ČEBELARSKIH NOVICAH BO IZŠLA V NAJKRAJŠEM CASU.
Izdala jo bo Mednarodna zveza čebelarskih združenj Apimondia. Obsegala bo 4 številke po 48 strani. Izšla bo v 5 jezikih: v angleškem, francoskem, ruskem, nemškem in španskem.
Letna naročnina je za posameznike 4 dolarje, za ustanove in društva, ki niso člani Apimondije, pa 6 dolarjev. Naročnino je treba poslati na naslov:
APIMONDIA, Roma, Corso Vittorio Emanuele No. 101, Italija; lahko pa jo nakažete v devizah svoje dežele na Apimondijine odbore v posameznih državah.
OPOZORILO
Čebelarsko društvo Logatec opozarja vse čebelarje, ki nameravajo pripeljati čebele na hojevo pašo na območje občine Logatec, da morajo to prej sporočiti čebelarskemu društvu Logatec, ki jim bo nato odredilo pasišče. Ob prihodu pa morajo predložiti veterinarsko potrdilo o zdravstvenem stanju čebel.
Nadalje opozarjamo, da društvo ne bo dovoljevalo dovoza čebel na pašo, preden ne bodo opazovalne postaje sporočile, da je pričela mediti hoja. Prcva-ževalce, ki ne bodo upoštevali gornjih navodil, bomo zavrnili. CD Logatec
ČEBELARSKI PREGLEDNIKI
kmalu boste potrebovali tiskovine — potrdila o zdravstvenem stanju čebel za čebelarje-prevaževalce, ki jih ima Zveza v zalogi. Morebitnemu naročilu priložite novih din 0.05 za eno tiskovino.
OBVESTILO
Občinska skupščina Nova Gorica sporoča, da dovoz čebel v vzhodna Brda ni dovoljen, ker se je tam pojavila prši-čavost čebel.
PRODAM
6	čebeljih družin v nakladnih panjih. Matice so lanske. Jože Žitnik, Ljubljana, Samova 4 a — Bežigrad. (Na koncu Parmove ulice proti železnici.)
PRODAM
20—30 naseljenih, dobro ohranjenih A2-panjev. Janez Rogač, Tišina 64, pošta Tišina v Prekmurju.
PRODAM
vsako količino garantirano čistega čebeljega voska posameznim članom Zveze čebelarskih društev. Cena po dogovoru. Pismene ponudbe pošljite na naslov: Adam Jošar, Lucova 37, pošta Petrovci v Prekmurju.
KUPIM
zložljiv čebelnjak za 24 AZ-panjev. Feri Podržaj, Ljubljana, Eipprova
PRODAM
21 naseljenih A2-panjev. Martin Mlakar, Ptuj, Zagrebška cesta 80.
KUPIM
13 čebeljih družin. B. Krstič, šef poslovalnice Lesnina, Beograd, Boulevard revolucije 17.
PRODAM
100 kg prvovrstnega zdravega kostanjevega medu za krmljenje na zalego. Naslov pove uprava.
KUPIM
Slovenskega čebelarja letnike 2—7, 11 do 13, 20, 44 in 45. Prof. Šedivy, Maribor, Kamniška 26.