VEROVAL JE V DREVO, ZATO JE VERJEL V LJUDI ln memoriam Heinrichu Andenmattnu Eden številnih otrok kmeta izpod Zermatta, otrok hudournikov, livad in gozdov, dijak gimnazije v Brigu, tam, kjer se neukrotljiva sila alpskega sveta spokoji, študent ETH v Zurichu, distriktni gozdar v Sustnu (Walis) in kantonski gozdar, »prvo drevo v Walisu«, kakor so ga imenovali prijatelji, to je življenjska pot Heinricha Andenmattna, gozdarja in človekoljuba, strokovnjaka in tenkočutnega humanista, ki je s svojo srčno širino in strokovno doslednostjo navduševal sošolce, kolege in tiste, ki so ga poznali le bežno. S preprostostjo pravega gorjana, ki je ni izgubil tudi na svojem ministrskem položaju, je sprejemal in poslušal sleher- nega, zlasti pa verjel tistim, ki so zrastli in živeli s trdo naravo alpskega gorstva. Odtod je črpal moč svoji trdni odločenosti, da ohrani wališkim otrokom naravni in gozdni prostor neokrnjen in zdrav. Kar je spoznal za pravilno je zagovarjal ognjevito, strastno, s starorimsko dostojanstvenostjo in vztrajnostjo. Odklanjal je negativne težnje gospodarstva in družbe, ki sta v lovu za dobičkom zasvajala in uničevala najdragocenejše orale wališke zemlje. Ničkolikokrat se je pritoževal nad špekulanti in drugimi brez- dušneži, ki so pritiskali nanj z gradbenimi projekti sredi najlepših gozdov. Kot mogočno drevo, »prvo drevo Walisa«, se je upiral temu najhujšemu in sebičnemu nasilstvu moderne dobe. Upiral se je in tudi vzdržal. Njegovo strokovno kariero je spremljal njegov osebnostni razvoj. Brez jasnih nazorskih in strokovnih načel ne bi vzdržal. Njegovim utemeljitvam in razlagam so pritrjevali vsi: politiki, kmetje, intelektualci pa tudi nasprotniki. Andenmatten Levo H. Andenmatten na letni gozdarski skupščini v Brigu (1980}. 83 je bil poštenjak, njegov nazor je bil nadstrankarski, pravičen, brez socialnih, verskih ali kakršnih drugih predsodkov. Svet človeka in gozdarstva je obravnaval dialektično; v vsakem pojavu, naravnem ali združenem, v kmetu ali pianistu je iskal tezo in antitezo, ki ju je harmonično vstavljal v naravne in družbene procese. V študentskih letih je prvič obiskal Slovenijo. Profesor Leibundgut ga je izbral in ga skupaj z nekaj študenti poslal kot prve švicarske študente gozdarstva v Jugoslavijo {1957). Ni se zmotil. Odslej so imeli naša dežela in naši gozdovi novega prijatelja, včasih je izgledalo, slepo zvestega. Tudi za napake, ki smo jih delali, je poskušal analitično ugotoviti opravičljiva vzroke. Vendar ne za vsako ceno, njegov analitični duh za logiko dialektike sta prepričevala, če ideje ni mogel obzidati s čvrstino nazorske poštenosti in pravičnosti, je ni osvojil in zagovarjal. Delal je skupaj z borovnišl