VilTHIH VOtERD
IIDLERD VEifMIK
SLOVENSKIH
tDMOBmiEV
VESTMI ir
VESTNIK VOl ERO VESTNIK
VESTNIK SLOVENSKIH DOMOBRANCEV IN DRUGIH RODOLJUBOV je glasilo svobodnjakov vključenih v ZDSPB. — Izdaja ga konzorcij, Ramon Falcon 4158, 1407 — Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, sne. 7, Buenos Aires.
VESTNIK — VOCERO es el informativo de los combatientes anticomu-nistas eslovenos. Edicion y redaccion: Ramon Falcon 4158, 1407 - Buenos Aires. Direetor y Editor responsable: Rudi Bras.
VESTNIK — VOCERO is the voice of slovenian anticommunist veterans.
Ovitek: Aleš Gosar.
Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 - Buenos Aires, Argentina.
— o —
DENARNA NAKAZILA za naročnino in za ,,Tiskovni sklad Karla Mauser-ja“ pošiljajte na ime VESTNIK, na zgoraj napisani naslov uprave.
----o-----
VSEBINA
V	zgodnje svitanje nedelje (Vladimir Kos) ........................ 1
Slovenska petindvajseta ura (Boštjan Kocmur) ...................... 2
Umrl je pesnik „Crne maše" ........................................ 16
Biseri iz del pesnika nalše usode ................................. 17
Stanko Majcen — v njegov spomin (ponatis) ......................... 20
Dr. Ciril Žebot in njegova Neminljiva Slovenija (R. Smersu) ....... 22
Nasilje, strah, laž (pričevanja) — L. M............................ 27
Papeži in fatimska skrivnost (L. Ceglar) .......................... 29
France Bučar na tribuni (ponatis iz Tribune) ...................... 36
Zgodba o belem jelenu (Slavko Skoberne) ........................... 42
Izmenjava dveh pisem .............................................   48
V	SPOMIN ......................................................... 49
DRUŠTVENE VESTI .................................................... 50
Partizanski general o povampirjeni partiji (Iz Katedre) ............ 51
Victimas de Jose Stalin ............................................ 56
DAROVI ......................................................... III-IV
V zgodnje svitanje nedelje
Zapojmo — kot pojo: povsod vojaki —, zapojmo Zmagovalcu smrtnih ran, stoječ (v pozoru, aii vštric s koraki, ker to je tudi naše zmage dan!
Zapojmo v zgodnje svitanje nedelje, bodimo spet v enoto zliti zbor.
Naj spet prešine mišice: veselje, smehljaj naj krona starih bitk napor.
Ker vsi, iki padli so z Njegovim križem, zdaj v večni luči z Njim kraljujejo; čeprav njih prah le veter skrito liže, le smreke se lahko mu klanjajo.
Najprej, naprej! Mi jnismo vojska strta — nedelje svit ožarja dan za dnem.
Še zdaj 'skoz srca teče bojna črta, še zdaj v pogumu zvezd je diadem.
Vladimir Kos (s prisrčnimi velikonočnimi voščili)

Boštjan Kocmur
SLOVENSKA PETINDVAJSETA URA
VI) Postaviti se na noge 1) Kolesa zgodovine Ciklični, ritem zgodovine
Vesolje je možno spoznati samo, če ga opazujemo kot celoto, uči A. J. Toynbee. Tudi človelško zgodovino moremo razumeti le tako, da zgodovinska dogajanja zajamemo v neko celoto. Zato pa moramo razširiti naše zgodovinsko obzorje.
Dejstvo je, da razvoj civilizacij poteka v krožnem gibanju. Etape na poti so v obratu navzgor: rojstvo, rast, zorenje do prelomnice, ki ga predstavlja socialni razkol in temu sledeča družbena obnemoglost (kolaps); v obratu navzdol pa kriza razkroja, ki se po vrsti začasnih okrevanj in ponovnih obolenj konča s smrtjo. Odkar obstaja človeška družba, t. j. v zadnjih P do 6000 letih se je pojavilo 20 civilizacij, od katerih jih je 19 že mrtvih ali pa so na tem, da umro. Pri življenjski moči se ohranja ena saima, t. i. zapadna civilizacija, ki se je sicer razširila čez ves svet, ki pa je sama v težki, smrtonosni krizi razkroja, v svojem krožnem gibanju v zaton na tem, da izpolni svoj življenjski krogotok.
Nemški filozof in zgodovinar Ozvald Spengler, ki je opazoval omenjeni krožni ritem civilizacij, je v delu Propad Zapada, postavil teorijo zgodovinskega determinizma, v smislu katerega se vse civilizacije rode, rastejo, propadajo in umirajo v skladu z nekim nespremenljivim urnikom.
Toynbee ni determinist. Prepričan je, da je človek, dasi omejen, vendar do neke mere gospodar svoje usode. Krožni ritem civilizacij je sicer dejstvo, vendar ne obstaja neka neizprosna biološka ura. Predhodne polomije devetnajstih civilizacij ne pomenijo, da je tudi naša civilizacija nujno, po nekem višjem zakonu obsojena na propad. Imamo svobodo izbire.
Gibala zgodovine
Če krogotoka civilizacij ne povzroča neka slepa zgodovinska nujnost, ostaja odprto vprašanje, katera so gibala omenjenega pojava? Toynbee odgovarja, da na potek zgodovine vplivata dva elementarna dejavnika, ki sta izziv-pobuda in odgovor nanjo. Ti dve elementarni silnici vesoljstva povzročata izmenični tok v katerem niha stvarstvo in ki goni kolesa zgodovine. To je ritem krčenja in širjenja časa, ki ga kitajska filozofija označuje kot ritem „jin“ - ,,jang“. („Jin“ simbolizira senčno stran, konec gibanja, statičnost; ,,jang“ pa sončno stran, začetek gibanja, dinamičnost.) Ritem „jin“ - ,,jang“ se javlja v že omenjenem izzivu-pobudi in odgovo. ni, še v drugih oblikah dvofazičnega toka kot so: poteza ločitve in po-
vratka, obolenje in okrevanje, smrt in novo rojstvo, očetovstvo in sinov-stvo. Ritem „jin‘, - „jang‘‘, je ritem pesmi stvarstva, kjer se izmenična tona smrti in rojstva združujeta v akorde skladbe stvarjenja.
Kolesa in voz
..Filozofija zgodovine išče globlji smisel zgodovinskega dogajanja — njen transcedentalni smisel...
Konkretna zgodovina narodov se mora podvreči Kristusovemu kraljestvu, zgodovinskemu Kristusu. Kristusovo mistično telo je os, okrog katere se vrti zgodovina." (Raul Sanchez Abelenda)
Toynbee se sprašuje po smislu, ki naj ga imajo opisana krožna giba-nja civilizacij in dobi odgovor zroč na zgodovino iz verskega zornega kota. Izraelski in iranski preroki, pravi, so enako kot krščanstvo pojmovali zgodovino, ne kot krožni potek, temveč kot premočrtno napredovanje v smeri postopnega uresničevanja božjega načrta. To pa se izvrši preko krožnega gibanja civilizacij. ,,Zgodovina je božja misel, zapisana v čas.“ (J. Mein-velle)
Med Zgodovino, ki je linealno gibanje, in kroženjem civilizacij, obstaja podobno razmerje kot tisto med vozom in njegovimi kolesi: Kolo se vedno vrti le okrog svoje osi. Vendar, čeprav gre za ponavljajoče se standardno gibanje, za ponavljajočo se uporabo sličnih sredstev in načinov, za ponavljajoče se skladanje standardnih delov, krožni obrat kolesa ne pomeni povratka na stari položaj. Kroženje pomeni obenem napredovanje. Kolo je bil namreč zgrajeno in pritrjeno na os kot sestavni del voza z edinim namenom, da s svojimi monotonimi krožnimi obrati premika voz — celoto zgodovine.
Premikanje voza je odvisno od vrtenja koles; pogonska sila vrtenja pa je izmenični tok „jin“ - „jang“. Kolesa, ki omogočajo tek, voza seveda ne morejo dati le-temu smeri gibanja. Smer določa voznik v skladu s ciljem.
Civilizacije se pojavljajo in propadajo. Smrt ene civilizacije pa ne pomeni smrti Civilizacije z veliko začetnico. Smrt ene namreč, je pobuda za rojstvo druge, sorodne civilizacije; most med njima pa zgradi neka višja religija. (1)
Če gledamo na zgodovinski razvoj z vidika civilizacij, potem po mnenju Toynbeeja, višja verstva igrajo vlogo nekakšnih bub, kjer se dediščina propadlih civilizacij ohrani in nato prelevi tako, da se iz okrilja religij rojevajo nove civilizacije.
Če na kroženje civilizacij zremo iz verskega zornega kota, potem verstva niso v funkciji civilizacij, t. j., ne služijo kot bube za obnovo le-teh, temveč je zgodovinska vloga in naloga civilizacij ta, da s svojimi krožnimi poteki, v zapovrstnih obratih navzgor in navzdol — s svojimi pojavi v zgo-
dovini, propadi in novimi rojstvi, nevede in nehote izpolnjujejo nujno opravilo očiSčevanja in obnove človeške družbe in s tem omogočajo, da božje podjetje stalno napreduje v smislu večnega načrta.
..Trpljenje je ključ do odrešenja, enako kot do spoznanja,“ ugotavlja Toynbee. Polom civilizacij pomeni družbeno katastrofo, katere smisel je ta, da je trpljenje, ki ga povzroči, pobuda za duhovno obnovo, kar je edino uspešni način za napredek civilizacije v pravem pomenu. ..Katastrofe so potrebne, da rešujejo svet pokvarjenosti, ki ji periodično podlega." (G. Fe-rro: ,,Mir in vojna")
Pod tem vidikom, bi bila vloga civilizacij ta, da pobude rojstvo neke višje dozorele vernosti oz. verstva. „Naša lastna sekularna post-krščanska zapadna civilizacija", razmišlja Toynbee, „bi mogla biti, v najboljšem slučaju, neka površna ponovitev grško-rimske predkrščanske civilizacije, ali v slabšem primeru, nevaren spodrsljaj nazaj na poti duhovnega napredka." (2)
2) Preživetje — Slovencem vedno prisoten zgodovinski izziv
V smislu Toynbeejevega uvida, je usoda narodov odvisna od njihovih odgovorov na zgodovinske izzive. Kadar narod zadovoljivo odgovarja na vrsto težav in ogrožanj, ki se mu kot zgodovinski izzivi stavljajo v rešitev, potem se narod notranje krepi z rastočo identiteto (samosvestjo), kar ga usposablja za vrhunske kulturne stvaritve in ga vodi do samoodločbe. Kadar pa neka narodna skupnost zaporedoma pada na zgodovinskem izpitu, ker ne najde zadovoljivega odgovora za rešitev vprašanja, ki se ji stavlja, potem ta neprtrgana veriga neuspehov peha prizadeto skupnost, stopnjo za stopnjo vedno nižje, dokler ne konča popolnoma razpadla na smetišču zgodovine.
Zgodovinski izzivi se v obeh alternativah različno predstavljajo: V razvoju rasti se isti izziv-pobuda na vsaki stopnji zgodovinskega dogajanja samo enkrat predstavi. Ko zadovoljiv odgovor razreši vprašanje, ga napravi neaktualnega. Zagon pa, ki ga dobi družba zaradi svoje uspešnosti, jo postavi pred novo potrebo, ki postane nova pobuda-izziv na višji ravni družbenega razvoja.
Na poti družbenega propadanja pa se isti izziv, ki ni dobil zadovoljivega odgovora, vsaki generaciji ponovno predstavi in to v poostreni, vedno nujnejlšii obliki. Zato je odgovor nanj vedno težji in polomija vedno verjetnejša, posledice pa vedno usodnejše, dokler nepretrgana veriga frustracij družbe ne demoralizira do take mere, da izčrpa njene življenjske rezerve. (3)
Zgodovinski izziv narodnega preživetja na evropskem ,.prepihu", ki je v 1400-letni zgodovini Slovencev vedno prisoten in ki je na redkih zgodovinskih prelomnicah dobil zadovoljiv, v večini primerov pa nezadovoljiv odgovor, je postal v zadnjih sto letih stopnjevano grozeč, tako da se danes nahajamo že v mejnem položaju ogroženosti. Vzroki, ki so dovedli do takšnega stanja, so naslednji:
—	množično izseljevanje (diasipora);
—	odtujevanje (asimilacija) zaradi izžarevanja tujega kulturnega okolja;
—	nasilno preseljevanje in tuja načrtna kolonizacija slovenske zemlje;
—	rodomor; a) fizični, po nasilnih tujcih in domačinih (vojna in okupacija zvezana z iztrebljevanjem prebivavstva — revolucija — splavi — samomori); b) kulturni, z nasilnim potujčevanjem.
2.1) Izseljevanje in prostovoljna asimilacija
»Tujstvo (je) usoda ljudstva propadlega ali izgubljenega naroda.“ (Ivan Urbančič: Jugoslovanska »nacionalist«, na kriza" in Slovenci v perspektivi konca nacije — Nova Revija 1987/57) »Novodobna slovenska... zgodovina se začne v znamenju izgnanstva... Zgodovina slovenskega eksila je hkrati zgodovina slovenske zunanje nesvobode."
(Drago Jančar: Slovenski eksil — Nova Revija 1987/57)
Problem slovenskega izseljevanja skuša v globini razumeti Drago Jančar. Gospodarske in politične spremembe, razmišlja, so pri vseh narodih povzročale izseljevanje, toda pri Slovencih je priSlo v zadnjih sto letih do pravega eksodusa, saj se je v tem času izselilo skoraj 600.000 Slovencev, kar da največji odstotek izseljevanja v Evropi. To je eden izmed poglavitnih vzrokov, da smo Slovenci tako zaostali v rasti. Ob koncu 18. stoletja smo bili Slovenci številčno na ravni Dancev, Norvežanov, Fincev in Slovakov in na tej ravni smo obstali. Velikost narodne frustracije izpričuje dejstvo, da danes vsak četrti Slovenec živi na tujem. (4)
Množično izseljevanje je bil doslej nezadosten in poguben odgovor Slovencev na zgodovinski izziv, ki se je stavljal na dveh stopnjah: na prvi kot gospodarsko-socialno vprašanje; na drugi, kot politično in gospodarsko vprašanje.
Že v 18. stoletju se pojavi kot posledica preobljudenosti podeželskega prebivavstva in presežka delovne sile, omejena možnost zaposlitve na domačih tleh, kar je sprostilo prvi izseljenski val Slovencev. V 19. stoletju pa se pojavi poleg prejšnjega vzroka, kot posledica zemljiške odveze, še drobljenje in zadolževanje (oderuištvo) kmečke posesti, kar pripelje do splošnega obubožanja — proletarizacije slovenskega kmeta in do množičnega izseljevanja. (5)
Gospodarski emigraciji se pridruži še politična: po prvi svetovni vojni iz Primorske in Koroške, po drugi ipa iz jugoslovanske Slovenije. Tej se v petdesetih in šestdesetih letih pridruži ponovno gospodarska emigracija.
Na gospodarsko-socialno vprašanje je mogla dati slovenska družba s
silnimi napori 'le zasilen odgovor, ki ni mogel relšiti vprašanja v celoti in v osnovi, s Krekovimi zadružnim gibanjem in z izvedbo temeljne industrializacije v avtonomni deželi Kranjski po iŠulštebšič-Lampetovem gospodarskem načrtu. Za preprečenje bega z rodne grude bi bil potreben celosten odgovor z agrarno reformo proti veleposesti in proti drobljenju kmečke posesti pa socialna zaščita in na celotno ozemlje razširjena načrtna industrializacija s pomočjo domačega kapitala. Vse to pa brez lastne državnosti ni bilo izvedljivo.
Zahtevo po samostojni državnosti ne narekuje Slovencem samo politična zrelost in zgodovinski razvoj. K temu z elementarno nunostjo sili sam geopolitični prostor na evropskem »prepihu", ki deluje, pravi D. Jančar, sre-dobežno. Vsi evropski politični premiki in gospodarske spremembe so povzročili izgubljanje in razpršavanje slovenskih fizičnih in duhovnih moči. Vsaka tuja ideologija in vsaka gospodarsko-socialna sprememba v evropskem svetu je narod razcepila.
Vzrok masovnega pregnanstva Slovencev vidi isti pisec v zunanji in notranji nesvobodi. Zunanja nesvoboda se kaže v dejstvu, da nismo imeli iz pretežno objektivnih zunanjih vzrokov lastne države, ki bi mogla nuditi Slovencu življenjske možnosti in ki bi s svojo privlačno silo zadrževala ali celo zaustavila pobeg Slovencev z rodne zemlje. Izselitev je vedno izsilila država, ki „ni bila nikoli identična z domovino ali narodom... Država, iz katere so (Slovenci) odšli, se mi nikoli imenovala Slovenija. (Zato) jo je bilo mirno mogoče zalučati čez ramo in se še ozreti ne za njo“.
Vzrok za takšno stanje pa je tudi v globoki notranji nesvobodi slovenskega človeka, ki se kaže v pomanjkanju volje za samoodločbo (občutek manjvrednosti) in v pomanjkanju zvestobe svoji identiteti.
Slovenski človek je izredno prilagodljiv, kar mu z ene strani pomaga za dosego poslovne uspešnosti. Z druge strani pa se slovenska prilagodljivost uveljavlja predvsem kot oportunizem in konformizem, kar vodi v odtujitev. Se pravi, Slovenec se prilagodi okolju zaceno zamenjanja narodne identitete. Vzgled sta Trst s poitalijančenimi slovenskimi imeni in Koroška, kjer je osip Slovencev katastrofalen. V obeh primerih ne gre le za nasilno potujčevanje, temveč tudi za prostovoljno asimilacijo, kar označi Ana Freud kot identifikacijo z napadalcem. (N. Op.)
Vzrok za odtujevanje — asimilacijo Slovenca '— vidi D. Jančar v izkoreninjenju. Gre predvsem za kulturno odtujitev, za pretrganje vezi z duhovnim slovenskim svetom. Takšno odtujitev pospešuje pri izseljencu še pretrganje z naravnim življenjskim okoljem.
Glede na odtujitev ali zvestobo slovenstvu klasificira Jančar izseljence na tri skupine:
—	Izseljence, ki so »hkrati z državo zavrgli ali izgubili tudi domovino". To so ekonomski izseljenci, ki se »zanesljivo asimilirajo1,.
—	Izseljence, ki so se ob pomanjkanju močnejših čustvenih vezi pretopili v tujem »talilnem loncu".
—	Politične izseljence po letu 1945, ki so »državo izgubili, a (so se) še
z večjo močjo oprijeli domovine: Mati-Domovina-Bog.“ To velja zlasti za argentinsko slovensko skupnost, ki je »ohranila svoje slovenstvo v najbolj profilirani obliki. Ohranili so jezik, kulturo, tradicije; v svoje izgnanstvo so ponesli vero, narodno zavest, politično prepričanje in vse tudi obdržali".
Pisec se sprašuje, če hitra asimilacija, kateri nasplosno Slovenec podleže, ne odkriva, da je „z nami v temelju nekaj narobe... Kaj... Slovencem manjka?"
Primerja slovenske izseljence v Severni Ameriki, ki so se „pretalili“ s tamkajšnjimi Židi, ki se niso, in odkrije vzrok: »Židje imajo svojega Boga in svojo toro... celovit človeški prostor." Asimilirani ameriški Slovenci pa so imeli le vez jezika in kulture, ta pa se je izkazala za prešibko. Vez, ki drži skupaj Žide, je religija. Slovenstvo pa ni religija, ali to vsaj do leta 1945 ni bila. Kajti Jančar trdi, da je »povojna argentinska slovenska skup-r-ost slovenstvo resnično vzpostavila kot religijo". Temelj te quasi religiozne vezi pa je tragičnost, -žrtve, trpljenje dvanajst tisoč mrtvih, torej čustvena vez, ki jo krepi tesna povezanost s krščanstvom in slovenskim kulturnim izročilom.
Kaj je torej tisto, kar na splošno Slovencu manjka, tisto, kar bi zaviralo ali preprečevalo asimilacijo?
Manjka, odgovorja Jančar »izvirna duhovna sinteza in zaveza, ki bi težila k samoodločbi in zavezovala k zvestobi. »Manjka predvsem globoka notranja svoboda. (G)
Židovski primer
Židje so se znali prilagoditi različnim civilizacijam in okoljem do take mere, da so zamenjali celo svoj jezik z jezikom okolja, v katerem so živeli. Vendar svojih korenin niso zatajili. Izgubili so svoj jezik, ne da bi zato izgubili lastno zgodovinsko kontinuiteto in identiteto, ker jih je v globini družila trdna vez skupne vere, vez židovske družine, ki se je ubranila m-e šanja, pa specifična organizacija židovske skupnosti.
Vprašanje židovskega preživetja z znanstveno temeljitostjo razčiščuje Salo W. Baron v delu »Velike dobe in zamisli judovskega naroda". (7) Sodobno židovsko diasporo deli na dve veliki skuipini: na evropsko-azijsko, z getovsko tradicijo in miselnostjo, ter severno-ameriško, ki jo opredeljujejo svobodne organizacije posameznih skupnosti, zlasti pa mreža organizirane in centralno koordinirane dobrodelnosti.
Do »pomladi narodov" so izvenamerišlci Židje živeli zapostavljeni v svojih getih. Daši pa so bili neenakopravni, drugorazredni državljani, pa so uživali popolno svobodo v svojih samoupravnih skupnostih. Tako je geto s svojo izločitvijo iz okolja in z nepredušno osamitvijo preprečeval prelivanje in mešanje z okoljem ter skupnosti nadomeščal teritorij, obenem pa je s svojo samoupravno organizacijo nadomeščal državo. Geto je bila država v državi, kar je Židom omogočalo preživetje.
Prosvetljenstvo, ki se je potegovalo za človečanske pravice in zahtevalo pravico do drugačnosti, je v zahodni Evropi prineslo Židom državljansko enakost in možnost, da se vključijo v družbo. Razen tega se je v zadnjih stoletjih razdalja med Židi in ostalim svetom, zlasti na gospodarskem področju, vedno bolj krčila, ne toliko, ker bi se Judje prilagodili zapadnim gospodarskim razmeram, temveč ker je zapadni gospodarski svet postajal vedno bolj židovski.
A vključevanje v tuje okolje je začelo ogrožati židovsko preživetje: z getom se je podrla tudi prepreka za melšanje Židov z ostalim svetom — na Široko so se odprla vrata za masovno asimilacijo. Težnja za družbeno integracijo je sprožila val prestopanja v krščanstvo, kar je predstavljalo izpodkopavanje verskega temelja židovske diaspore. Izrael Hildaheimer je 1. 1867 zapisal za pruske Žide, da je bilo 9/10 doraščajočih Židov odpadnikov, izdajalcev ali v najboljšem primeru, popolnoma indiferentnih do svoje vere. Spralševali so se: „Zakaj moram jaz nekaj narediti za preteklost? Kaj je preteklost naredila zame?"
Končno so se v zapadni judovski diaspori skristalizirale tri struje:
—	Razsvetljenska, katere geslo je bilo: ,,Bodi Jud v svojem domu, na cesti pa bodi človek!"
—	Zapadnjalška-asimilacijska, ki je stremela za tem, da naj bo Jud za-padnjak tudi doma.
—	Nacionalistična, ki je zahtevala naj Jud vedno in povsod ohrani svojo identiteto in to povsod tudi pokaže.
Asimilacijo pospešuje tudi materialistični duh časa in mešani zakoni. Vendar je treba poudariti, da je ta izziv judovska skupnost dobro prestala, kljub verskim odpadom in mešanim zakonom, ravno zaradi v bistvu ne prizadete judovske družine pa zaradi medsebojne pomoči.
V Rusiji so se z Aleksandrom IH. (1. 1881) začeli protižidovski „po-gromi", ki so se nato sporadično ponavljali. (Največji preganjanji sta 'bili v 1. 1903 in 1. 1905) To je tiralo Žide med revolucionarna gibanja ruske inteligence, obenem pa jih spodbujalo, da so začeli misliti na emigracijo in kolonizacijo Palestine (načrt Teodorja Herzla), ki bi postala Židom zatočišče, kjer bi mogli v miru živeti v svoji domovini.
Zahteva po lastni domovini se je kot zgodovinski izziv stavljala tudi osvobojenim Židom iz zahodne Evrope, ko so z getom izgubili tradicionalen nadomestek za državo in teritorij in ko so z integracijo v okolje prišli v nevarnost, da izgube svojo identiteto. (Rodil se je sionizem, ki sovpada z židovskim nacionalizmom, katerega vsebina je ideja izvoljenega naroda, naroda brez teritorija in zamisel lastne domovine.
Sionistični načrt so zahodnoevropski Židje izvajali preko organizacij vzajemne pomoči ,,Jaluka“, ki je postala naslednica in nadomestek getov-ske organizacije in ki je obstajala v tem, da se je vsak židovski trgovec ali obrtnik zavezal, da bo vzdrževal vsaj eno osebo v Palestini. Jaluka je vzdržala notranje cepitve in postala vodilna začetna pospeSevateljica židovske kolonizacije Palestine.
Gonilna sila Jaluka je duh dobrodelnosti in solidarnosti, zavest bratske skupnosti in skupne usodnosti.
Dobrodelnost, ki v vseh judovskih skupnostih igra temeljno vlogo, izvira iz samega židovskega daritvenega bogočastja in ima globoke verske korenine. Usmerja se k podpiranju ubožcev skupnosti, oskrbuje judovska pokopališča in skrbi za pogreb, gradi in vzdržuje bolnišnice in sinagoge. V dobrodelni vnemi se je izkazala zlasti amsterdamska židovska skupnost, kjer je v neki dobi 4000 darovalcev vzdrževalo 16.000 sovernikov.
Občudovanja vredna je židovska solidarnost na svetovni ravni: Kadarkoli in kjerkoli po svetu so Židje preganjani ali so v nevarnosti njihovi narodni interesi, se celotno 'židovstvo dvigne kot en mož in razburka svetovno javno mnenje v obrambo svojih interesov. Ob priliki nacističnega iz-trebljevanja Židov, so njihove organizacije sprožile svetovno reševalno akcijo in izvedle masovno kolonizacijo Palestine in končno priborile ustanovitev izraelske države v najtežjih okoliščinah.
V Severni Ameriki so bili Židje vedno enakopravni državljani, zato se tam Jud počuti kot doma. Tej okoliščini je pripisati, da se tam ni razvila organizacija zaprtih skupnostih, ne getovska miselnost. Vendar je nevarnost asimilacije Žide prisilila, da so začeli razvijati razne samoobrambne organizacije.
Prva organizacija severnoameriške židovske skupnosti se oblikuje na verski podlagi okrog sinagog. Sinagoga (iz grške besede synagoge) pomeni etimološko isto kot hebrejski ,,knaset“, kar pomeni skupščino, zbor, parlament. Za veljavnost sinagoge je potreben zbor desetih odraslih moških v kateremkoli prostoru. Ker ni bilo potrebe po posebnem kultnem prostoru, so zgradbe kasno nastajale.
Sčasoma so se začele ameriške sinagoge posvečevati tudi družabnosti, kulturi in šolstvu. Iz te delavnosti so se razvili 'ljudski domovi, namenjeni predvsem družabnosti in nedeljske šole, kjer so poučevali biblijo, judovsko zgodovino in judovske verske običaje. Trajale so dve do tri leta. Iz teh začetkov so se nato razvile integralne šole. šolstvo vzdržujejo židovske dobrodelne federacije.
Poleg domov in šol so nastali že razni klubi in lože, ki so se razširile tudi v Evropo. Za formacijo mladine v smislu judovske kulturne dediščine skrbe počitniške kolonije. Židje so bili tudi pionirji severnoameriškega sindikalizma. Vse te organizacije so v začetka vodili idealisti, kasneje pa se je uveljavil sistem plačanega uradništva.
Najmočnejšo medsebojno vez predstavljajo narodne federacije samopomoči z enotnim predstavništvom. Leta 1859 so ustanovili Delegatski svet severnoameriških Židov, katerega cilj je, da hrani judovske pravice v drugih deželah. Svetovna židovska zveza in Anglo-židovsko društvo sta v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja intervenirali celo na mednarodnih konferencah.
Judje polagajo veliko važnost na kulturno ustvarjalnost. Zaradi neznanja hebrejščine v prvih sto letih ni izlšla nobena hebrejska knjiga. Na
začetku tega stoletja pa so začeli izdajati hebrejsko enciklopedijo. To je bil začetek znanstvene judovske literature.
Židovska diaspora je s svojo solidarnostjo pa s svojo neomajno vero, žilavostjo in nepopustljivo vztrajnostjo pri zasledovanju vrhovnega narodnega skupnega blagra, ostvarila velike stvari in dosegala cilje, ki so se zdeli na prvi pogled nemogoči. Židovska diaspora je rodila izraelsko državo in ima odločilne zasluge za njen razvoj in preživetje. Diaspora je izraelski državi posredovala svoje znanje in izkušnje na gospodarskem, fizikalnem, upravnem in vojaškem področju, ki si jih je pridobila na zapadu. Brez teh tehnik in mogočne finančne podpore, bi bila organizacija države in njen obstanek nemogoča.
Dejavniki 'židovskega preživetja so po S. W. Baronu: vera, vzgoja, kulturna ustvarjalnost, izraelska država, judovski univerzalizem in mesija-nizem. Odločilna za rast diaspore pa sta kvaliteta in elita. Meni, da bi bila bodočnost severnoameriške židovske diaspore zagotovljena, če bi prihodnja generacija imela v svoji sredi sto vrhunskih znanstvenikov, sto prvovrstnih pisateljev in umetnikov, sto odličnih rabinov, sto prvovrstnih voditeljev skupnosti.
Iz zaklada rodovne dediščine zajema pisec spoznanje o judovskem narodnem poslanstvu. Sluti, da je velika naloga, ki jo mora uresničiti naš čas, prevlada moralnega reda nad vsemi suverenostmi. To nalogo more po njegovem mnenju izvršiti samo neko verstvo z zgodovinsko orientacijo in mesijansko pobudo, kar je judovska vera. „Pred judovskim narodom,“ piše ,,se odpira velika knjiga človeške in judovske usode; iz nje odsevajo njegove tisočletne izkušnje in njegovo stalno napredovanje preko mnogih civilizacij". Če se Judje zavedo ,,v polnosti svoje dediščine in se poglobe... v skrivnosti preteklosti in sedanjosti svojega naroda, ne bodo imeli zagotovljeno samo, da bo preživela ustvarjalna sposobnost tega naroda, temveč bodo pomembno pripomogli, da bo človeštvo našlo pot do svojega zadnjega in, upamo, do svojega mesijanskega cilja." (8)
Primer Ignatkozakov
Pred 500 leti se je v zgornjem teku reke Don, v obmejni pokrajini Moskovske države, izoblikovala svobodna kozaška skupnost, imenovana Kozaška zveza. Sestavljali so jo bivši tlačani, ki so v te kraje pribežali pred svojimi fevdalci. Kozaška zveza se je podrejala samo svojim starešinam in atamanom, ki jih je sama izbrala. Ker jih moskovska vlada ni mogla pokoriti, jim je dala položaj mejne posadke in se obvezala pošiljati jim hrano in orožje.
S krepitvijo carske oblasti pa so se začele postopoma krčiti kozaške svoboščine. To je pognalo kozake v upor. Leta 1667 so se uprli pod vodstvom atamana Stepana Razina. Uporu so se pridružili tudi tlačani iz centralne Rusije. Vstaja se je tako spremenila v splošen kmečki upor proti fevdalcem. Upor je bil zadušen, Razin pa ujet in usmrčen.
Leta 1707 so se kozaki ponovno uprli ipod vodstvom atamana Kon-dratija Bulavina. Upor je bil po začetnih uspehih tudi tokrat udulšen, Bu-lavin je padel v boju, kozaki pa, s svojimi družinami vred, kruto preganjani in pobijani. Da relši kozake pred uničenjem, ie eden od Bulavinovih sobojevnikov, Ignat Nekrasov, odpeljal okrog 70.000 ljudi na drugo stran reke Kuban, na turško ozemlje. Ob odhodu so se kozaki zakleli, da se ne vrnejo več v Rusijo, dokler ji bodo vladali carji.
Begunci so se razpršili po svetu. Razen onih, ki so vstopili v tursko vojaško službo, so se Nskrasovci priselili v Romunijo, Bolgarijo, Egipt in Etiopijo ter se postopama asimilirali. Ohranila pa se je skozi 250 let skupnost v kozalškem getu ob jezeru Majnos v Turčiji. Ta skupnost je živela popolnoma odmaknjena od okolja po starih kozaških običajih in po strogih, neke vrste samostanskih pravilih Ignata Nekrasova:
—	Vrhovna oblast pripada kozaškemu zboru vseh polnoletnih moških.
—	Izvršno oblast ima ataman, ki ga izvoli kozaški zbor za dobo enega leta. —• Obstaja omejena lastninska pravica: Vsi morajo oddajati celoten zaslužek v skupno blagajno, iz katere dobiva nato vsak 2/3 svoje vloge, ostalo gre pa za skupne potrebe (šola, cerkev, bolniki in ostareli, oborožitev vojske).
—	Stiki s Turki so omejeni le na najnujnejše.
—	Samovoljna oddaljitev od skupnosti ni dovoljena.
—	V vojni se kozaki bore na turški strani, a se podrejajo le svojim ata-manom.
—	Premoženje se mora pridobiti le z delom, zato tudi v vojni plenjenje ni dovoljeno.
—	Grabež, ropanje in uboji se kaznujejo s smrtjo.
—	Krčme so v skupnosti prepovedane.
—	Cerkev je podrejena kozaškemu zboru.
Kozaški geto, ki je izpričal svojo izredno trdoživost, je po 250 letih kazal vse znake odmiranja. Kozaki so v svoji skupnosti živeli tako osamljeni, odmaknjeni od okolja, da niso poznali življenja dežele, v kateri so živeli. Položaj je bil nenaraven: živeli so sicer iz svojih korenin, a korenine so bile v zraku in drevo se je začelo sušiti. Osip skupnosti je kozaškim starešinam odprl oči, da koreninam manjka zemlje I— domovine. Spoznali so, enako kot izvenameriški Židje v post-getovski dobi, da je tisto, kar najbolj ogroža njih preživetje, brezdomovinstvo in so se odločili za povratek v Rusijo. Leta 1962 se je 1000 kozakov — „ostanek ostankov" — izkrcalo na rodno obalo in se vključilo v krajevni sovhoz. (9)
V nasprotju s severnoameriško židovsko skupnostjo, niso Nekrasovci r.ičesar ustvarili. Vse svoje sile so uporabili le za samoobrambo in se v tem naporu po 250 letih popolnoma izčrpali.
Armenski primer
Razvoj armenske diaspore je podoben razvoju židovske v Severni
Ameriki, deloma pa organizaciji slovenske politične emigracije v Argentini. Podobno kot zgoraj imenovani, se je tudi armenska organizirala najprej okrog svojih verskih središč, namreč v bratovščinah Vitezov sv. Vartana. Enako kot prvi dve, tudi armenska diaspora sloni na obsežni in krepki zgradbi armenskih domov in klubov, ima pa razen tega, podobno kot Židje, razvito .šolstvo s pravico javnosti in organizacijo samopomoči, ki daje gospodarsko osnovo njihovim organizacijam in kulturnem delu. Z ustanovitvijo Splošne armenske dobrodelne zveze 1. 1906, je njihova samopomoč dobila mednaroden značaj.
Zveza šteje okrog 160 podružnic v 21 državah. Od teh jih je samo v Severni Ameriki 100. V Argentini ima Zveza podružnici v Buenos Airesu (od 1. 191,1) in v Cordobi (od 1. 1984). Podružnica v Buenos Airesu poseduje moderno stavbo na cesti Armenija, kjer ima dvorano za prireditve, veliko dvojezično knjižnico, (šolske, družabne in športne prostore. Center šteje 2000 članov.
Zveza ima tri centrale, in sicer, v Kairu, Parizu in New Yorku; razpolaga s kapitalom 55 milijonov U$A in prispeva letno 10 milijonov U$A v armenske socialne ustanove (bolnišnice, zavetišča) in za armenske verske centre. Posebno pozornost posveča vzgoji in kulturi ter skrbi, da so njihovi centri prvovrstni na moderni ravni. Vzdržuje 25 šol in podpira na-daljnjih 100 po vsem svetu; podeljuje tudi univerzitetne štipendije. Vsako leto prireja mednarodne shode za koordinacijo dejavnosti armenske diaspore. Ko je aprila L 1915 otomanski imperij sprožil rodomor Armencev, je Zveza organizirala veliko reševalno akcijo. Zbirala je preživele begunce in jih vzdrževala v begunskih zavetiščih in sirotišnicah. Begunska zavetišča so kasneje spremenili v kulturne, družabne in športne centre, sirotišnice pa v šole.
Značilno za armensko diasporo je širokopotezno in organizirano mecenstvo, ki daje gospodarsko bazo delovanju armenske zdomske skupnosti. Med najdarežljivejlšimi je veleuspešni severnoameriški podjetnik Alex Ma-rioogian, ki je v sklopu Zveze ustanovil, v vzgojne in splošne kulturne namene, nekakšno armensko Kulturno akcijo, ki razen kulturnih pobud daje tudi gmotno podporo armenski kulturni dejavnosti. Ustanova, ki nosi ime pr. svojem ustanovitelju in njegovi ženi Mary, podpira armenske kulturnike, plačuje učitelje in profesorje, izdaja armenske knjige, podeljuje knjižne nagrade, podpira armenske kulturne ustanove zlasti šole. V Buenos Airesu vzdržuje na zvezinem centru vrtec, osnovne šolo in gimnazijo s pravico javnosti. Dopoldne imajo splošen pouk, popoldne pa se poučuje armenski jezik, armensko kulturno izročilo in verouk.
Splošna armenska dobrodelna zveza goji zavest armenskega bratstva in skupne usodnosti. Njen cilj je ohranjanje narodre identitete, kulturne dediščine in vere, kar dosega z intenzivnim vzgojnem in kulturnim delom in s solidarno dobrodelnostjo. Pri tem pa se skupnost ni osamila, temveč se v vsaki državi vključuje s svojo svojskostjo v življenje dežele, v kateri ji je dano živeti. (10)
Kot klasični primer vzamemo za vzorec slovensko diasporo v Argentini. Tu zasledimo dve ostro ločeni slovenski skupnosti: emigracijo pred letom 1945, ki jo sestavljajo večinoma gospodarski izseljenci, pa ono po letu 1945, ki jo sestavljajo politični izseljenci. Med prvo in drugo skupino je ideološka ločnica, ki je deloma stvarna, v večji meri pa umišljena, porojena iz strahu pred komunistično infiltracijo. Med prvo in drugo je tudi ta razlika, da so gospodarski izseljenci že pognali korenine v novo zemljo, medtem ko smo se politični zdomci znašli, izruvani iz rodne grude, s koreninami v zraku. Stare domovine nismo zavrgli, v novo se še nismo integrirali. Postavljeni smo bili pred zgodovinski izziv kako rešiti vprašanje brezdomovinstva. Na ta izziv smo odgovorili z ostvaritvijo nadomestka domovine: Organizirali smo svoj slovenski geto v Argentini.
Ekskiuzivizem in avtoritarizem sistema pa oficielna jugoslovanska usmerjenost v političnem oziru, so bili skozi 40' let značilni znaki slovenske politične emigracije v Argentini. Zapirali smo se na vse strani: proti argentinskemu okolju, proti staronaseljencem in proti domovini. Obrnjeni le navznoter k samim sebi smo organizirali slovenski ideološki Taivvan, kjer smo izdelali in ohranjevali nekakšno konzervo slovenstva. Kulturno in ideološko samoobrambo ohranjevanje, je postalo smisel nalšega obstoja. Organizacijsko smo razvili, dasi ne v celoti, podobne ustanove kot severnoameriški Židje in Armenci. Razlikujemo se pa od njih zlasti pa svoji getovski miselnosti in getovski organizaciji, kar preprečuje integracijo v argentinski svet in pa, kar je še važnejše, mednarodno povezavo. Ne moremo se primerjati z omenjenima diasporama na gospodarskem in šolskem področju.
Vendar je treba podčrtati, da je slovenski geto v Argentini rodil izredne pozitivne sadove. S pomočjo močne infrastrukture slovenskih organizacij pa kulturnega dela in duišnopastirskega skrbstva, smo vso to dobo ohranili svojo vero, jezik in identiteto. Pri tem pa se je, ob pomanjkanju širšega obzorja in zlasti konkretnega političnega načrta in akcije (omejevali smo se le na deklamatorske izjave in kritiko komunističnega sistema) pokazala notranja šibkost politične emigracije. Ves čas živi v strahu pred komunistično infiltracijo, ker sama ni zmožna ,,infiltrirati“. Podlegla je strahu, zato ni razumela svojega položaja v smislu poslanstva, po katerem bi morala postati ,,varuh svojega brata". V samoobrambni gesti je obrnila obraz od staronaseljencev in od domovine. Vsak stik z njima, zlasti obisk domovine, se je štel kot sumljiv ideološki odklon, če že ne kot izdajstvo.
Medtem je preteklo že »veliko vode pod mostom": Sistem v diaspori se je demokratiziral, oficialno jugoslovansko politiko je zamenjalo samo-slovenstvo. (V tem je razvoj podoben onemu doma! Razen tega so se začeli rušiti zidovi geta: Starejši, begunski rod je v tem času že pognal korenine v novo zemljo, mladi rod pa ima že od rojstva svoje korenine v tej zemlji. Potrebe geta, kot nadomestka domovine nimajo ne eni ne drugi. Bistveno spremenjene razmere zahtevajo korenito spremembo — novo pot.
Ko se pri iskanju izhoda in nove poti razgledujemo skozi razpoke geta, je koristno, da se učimo iz izkušenj drugih.
V primeru židovske izvenameriške diaspore smo videli, da je bil geto posledica prisile, zapostavljanja in brezdomovinstva. Čim so ti dejavniki zaradi osvoboditve in enakopravnosti odpadli in so se Židje razen tega mogli izseliti v Izrael, se je podrl tudi geto in njegova ekslduzivistična in avtarktična organizacija. Ker pa je z osvoboditvijo in z odpravo geta silno narasla ogroženost po asimilaciji, je bilo treba geto nadomestiti z drugačno obliko samoobrambe. V ta namen so ustanovili sionistično organizacijo vzajemne parno,či (Jaluka), ki rešuje vprašanje brezdomovinstva s pospeševanjem židovske kolonizacije Palestina, obenem pa vzgaja svoje člane v duhu dobrodelnosti in solidarnosti ter goji zavest bratske skupnosti in skupne usodnosti.
Severnoameriški Židje, ki nimajo getovske tradicije in miselnosti, so na izziv iste ogroženosti odgovorili z organizacijo sinagog, domov, klubov, socialnih ustanov, s popolnim šolstvom, s sistematičnim vzgajanjem mladine v smislu njihove kulturne dediščine in s kulturnim delom v svojem naravnem okolju pa še z mednarodno organizacijo samopomoči, ki denarno vzdržuje oz. podpira njihove ustanove pa tudi Izrael ko državo. Organizacija intervenira tudi na mednarodnih forumih.
Podobno rešujejo svojo identiteto tudi Armenci: verska središča, domovi, klubi, bolnice, zavetišča, šole s pravico javnosti, mladinska vzgoja, kulturno delo pa mednarodna organizacija samopomoči, ki daje gospodar, sko osnovo armenskim ustanovam in daje podporo kulturni dejavnosti.
Nasprotno pa so Ignatkozaki skozi dolgo dobo trmasto ohranjali svojo identiteto v getu. Ohranili so jo skozi 250 let s pomočjo toge organizacije, strogih samostanskih pravil in vojalške discipline. Daši kulturno sterilni, so se izkazali neverjetno trdoživi; končno pa so spoznali, da je njihova rešitev le domovina.
Iz navedenih izkušenj izvajamo, da je geto primeren odgovor le v določenih okoliščinah in da ogroženost po asimilaciji ni reševati ekskluzivi-st.ično, temveč z močno organizacijo vzdrževano z mednarodno organizirano samopomočjo pa seveda z intenzivno vzgojno in kulturno dejavnostjo.
Rekli smo, da se r riši jo zidovi slovenskega geta, ker je odpadla potreba po takšnem nadomestku domovine. K temu je treba dodati še porast mešanih zakbnov, ki iz leta v leto večajo razpoko in rahljajo getovsko obrambo. Pa ne samo to. Obstaja razkorak med „starimi' in „mladimi“ zaradi domovinskega čustva in zavesti, zaradi jezika in različnosti izkustva.
Prihaja v navzkrižje dvojna stvarnost: domovina in očetnjava, domovinska zavest in rodovna zavest. Daši so mladi poganjek iz istega debla in večinoma skušajo ohraniti svojo slovensko identiteto, čutijo in čustvujejo različno od svojih Staričev zaradi različnih izkustev. Tu rojeni niso izkusili revolucije, niso bili nasilno iztrgani iz rodne grude, niso okušali
grenkega kruha izgnanstva in begunstva, ne vedo iz svojih izkušenj, kaj je brezdomstvo. Vse te stvari doživljajo le v njihovih posledicah in po posredovanju staiišev. Zato niso z enako močnimi čustvenimi vezmi navezani na preteklost kot begunski rod, ki mu je zato Argentina le nadomestek domovine, njihove prave domovine, z bolestjo ljubljene. Mladi sicer čutijo z očetnjavo, se zavedajo rodovne pripadnosti, so tudi sami osebno prizadeti zaradi v nebo vpijoče krivice storjene staršem in zaradi rodomora, vendar je njihovo srce v tej argentinski zemlji — oni so Argentinci slovenskega porekla.
Ta različnost med rodovi se na zunaj opazi v pogovornem jeziku, ki ga eni in drugi uporabljajo v medsebojnih odnosih. Dočim je starjelšemu rodu slovenski jezik, kot odločilni znak slovenstva, ki ga skrbno goji in ljubosumno čuva, pogovorni jezik, je mlajšemu rodu slovenščina kvečjemu stvar zn domačo uporabo v družinskem krogu in nekaj takega kot narodna noša, v katero se obleče ob svečanih prilikah na slovenskih prireditvah. Pogovorni jezik med njimi pa je, razen redkih izjem, izključno in dosledno le kasteljanlščina. S tem izpričujejo in potrjujejo svoje argentinstvo in svojo različnost nasproti „starim“, ki so „gringi“.
Te stvarnosti se večina „starih“ ne zaveda ali zatiska oči pred njo. Z nekim fanatizmom se krčevito drže starih »preizkušenih" obrazcev in me‘ tcd v prepričanju, da ima tisto, kar se je nekoč izkazalo za uspeišno, večno veljavo. Iz te miselnosti izhaja tudi tista kategorična sodba, ki jo pogosto slišimo: .^Slovenec govori slovensko. Kdor ne govori slovensko, ni Slovenec!" Če bi dosledno izvajali to geslo, bi morali brisati od slovenstva praktično ves mlajlši rod, kar je pravi nesmisel. Potrebno bo, v skladu s stvarnostjo, nanovo definirali slovenstvo in kaj pomeni biti Slovenec. Sam jezikovni kriterij očitno ne ustreza več.	(Bo še)
Opombe in viri
( 1) Danes obstoječa višja verstva so: krščanstvo, islam, hinduizem in ma-hajanski budizem. Krščanstvo je p obudilo dve civilizaciji namreč, za-padno in vzhodno kriščansko, ostala verstva pa vsako po eno.
( 2) Glej Arnold J. Toynbee La Civilizacion puesta a prueba (EMECE Editores S. A., Bs. As 1949), str. 9-/26, 45/56, 74, 284/5.
Isti: Estudio de la historia IV El Colapso de las Civilizaciones (EME CE Editores S. A., Bs. As. 196-5), str. 50/2, 130, 151 — Ibidem V La Desintegracion de las civilizaciones (Bs. As. 1957), str. 334/5 — Ibidem VI Estados universales (Bs. As. 19-59), str. 284, 334/5.
Primerjaj tudi Vestnik 85-/1, str. 12/19; Vestnik 85/3, str. 212.
( 3) Primerjaj Vestnik 86/3, str. 220/1.
( 4) Prim. Drago Jančar: Slovenski eksil — Nova Revija 1987/57.
( 5) Prim. Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev — Slovenska matica, Ljubljana 1961, str. 485/495.
( 6) Prim. Drago Jančar ib.
( 7) Salo W. Baron: Grandes epocas e ideas del pueblo Judio VI La epo-ca modema — E-ditado por Leo W. Schvvarz, Edito rial Paidos, Bs. As. 1965.
( 8) Salo W. Baron, ib. str. 315/17.
( 9) Jevgenij Staroselski: 250 let brez domovine (Naši razgledi 3-1. 1. 1984). (10) Alex Manoogian — Una visita importante (Clarin 25. 10. 1934).
UMRL JE PESNIK
„Velike črne maše za pobite Slovence66
V svojem domu na tujih tleh je umrl — dr. TINE DEBELJAK, slovenski politični begunec, član SNO, pesnik, esejist, urednik leposlovnih in političnih publikacij, pisec zgodovinskih razprav, prevajalec velikih del iz svetovne književnosti, prepričan katoličan, humanist, do smrti zaljubljen v čar slovenske besede in dober človek!
Bil je ponos slovenskih zdomcev na vseh celinah sveta ter nepogrešljiv ustvarjalec in delavec za naš dragi dom in rod na slovenskih otokih v argentinskih širjavah. Za domotožne rojake ipa mož z neovenelim in dobrohotnim spominom na šentviške Škofove zavode in sovrstnike iz dijaških let, ki jih je revolucija tako neusmiljeno preizkusila.
Smrt ga v njegovi službi Dobroti, Resnici in Lepoti ni prehitela, saj je vse svoje talente bleščeče razdajal slovenskim ljudem, ne da bi čakal na jutrišnji dan. Obteženega z leti in z velikimi deli ga je spremila čez mejno reko Stiks v deželo nesmrtnih. V prisrčen objem tisočerih, neštetih — padlih in pomorjenih — katerih spomin in kruto usodo je za veke ožaril v izklesanih besedah Velike črne maše za vse pobite Slovence.
Mogoče, da je po uri njegovega odhoda, na vroč poletni dan, čez škofjeloško zimsko plan in v pobočje temnega Ljubnika klenkovček naznanil iz prekooceanskih dalj novico, vendar pa križ z oznanilom
Dr. TINE DEBELJAK * 27. 3. 1903 t 20. 1. 1989
na cvetnih livadah Loške doline ne bo se blestel, dokler moreči prt slane pod toplimi žarki svobode ne izgine. AMEN!
Biseri iz del
pesniha naše usode
RECITATIV ZGODOPISCA
Pal je prvi pred cerkvijo mučenika Jerneja: drzan kot sokol, mlad kot cvetju odprta veja...
Pal je župan: moč srenje, ki se ne kupi, steber, na katerem slonijo vsi vaški upi — podrt je, razbit orjak, zvit leži v gnojni rupi.
Pali so fantje: hej, na vasi vriskajoči krivci, v delu in pričevanju ipred nikomur omahljivci: omahnili so z razrezanimi udi in razvezanimi živci.
Pali so študentje: mladci zreli, na ulicah prestolnice so strele ujeli; ob njih smrti so hrasti .onemeli.
Pala so dekleta: naših rožnih grmičev pojoči slavci, pesem je lila iz oken kot nagelj nad vasovavci: grla so jim pregriznile ujede — goščavci.
Pala je mati: ni še porodila,
pa si sama je izkopala porodno postelj iz ila,
z lastno krvjo prvič otroka podojila.
Pal je na cesti Svetec, poveljnik straže, petelin na zvoniku, kažoč veter, ki laže, da s svojim budnim krikom smer napada ipokaže: razklenil roke je v najširšo razprostritev, kot da moli za Narod, njega moč in razširitev, miren, ker je dobro opravil zadnjo daritev.
In pal je Mož, Poveljnik našega čolna;
ko bild je gladina našega morja neplovna,
je zajadral v pristan, za njim — Kajn z masko duhovna...
In pali so še in še... tisoči.,., revni... mogoti...
MRTVAŠKI POHOD
Čez zemljo slovensko klenkovček poje — edini zvon, Angel Smrti je povlekel nanj in ne vemo, kdaj neha.
O naša mrtvaška parada: koraka za bataljonom bataljon
brez vojaških pesmi, brez fantovskega smeha,
le rane nam zelene po telesu kot rožmarin in majaron,
roka pa kri stiska krčevito —
rdečega nageljna razcvelo kito,
vijočo se — kot z okna deklet — od roke k travi. . .
VSE IZKRIČIM!
Visim še vedno na previsu.
Sam,.
Mrtvi molče v dnu jam.
Usta polna krvi. Koprnim po kisu.
Odkruši ,se z roba bor in pade počez jame.
Ne vidim, a vem: zame!
Lestev ntlvzgor!
Že dvigam slepe oči iz globanje.
Čudna svetloba se levi vanje,
vem: sonce vstaja izza notnih mrakcv!
O Sonce, zavpij č.?.z ves svet z gorečo tromba o pokolu in pokopu slovenskih vojščakov,
Tebi vse izkričim:
Živim! Živim!! Živim!!!...
RECITATIV VIDENJA
Nebeški vojskovodja sveti Mihael
prihaja z vetrinjskimi vojščaki iz slovenskih dežel:
Obstali so v podnožju božjega prestola,
obdala jim glave je zlata aureola,
telesa v blesk so čist se jim prelila,
odeta v bela, sončna oblačila,
iz vsake rane teče vir bleistenja
in zrak je poln ro'žnega dehtenja,
iz vsake rane raste cvetje belo,
telo razbito se je razcvetelo:
ah, kdo bi mislil — tam trohnč v globčli,
a tu v tem svitu spet so celi... celi!
Ah, tam so strti, ožgani, nemi, slepi — a tu so čudežno, prečudno lepi!
Pojo, kot da jezikov niso jim izdrli!
Vzravnani, kot da niso hrbtenic jim strli!
Tu dvanajst tisoč fantov v mladoletju,
kot jih je Janez videl v Razodetju,
za svetim Mihaelom stoje v vrsti,
kot beli razcveteli rožni brsti,
lije se nanje Luči lesketanje,
svetal je bolj, čim več prejel kdo ran je...
Nadangel sveti — sam samo bleščava —
v redove po vojaško jih uravnava —
in na povelje — ozro se na oboke,
in na povelje — izprožijo vsi roke:
KRISTUS SAM se skloni s svetim bliskom,
v dlan vsakemu da palmo s sladkim stiskam!
ODPLAVIL SI NAM...
...krhki domači breg spod nog,
naš brod ob čereh popeljal na visoko morsko plan,
odmaknil očem planine, gorice in ravnice,
mesta in trge in naše vasice,
potoke in reke, studence in brzice,
a srcu si pustil za najbednejši dan
največjo tolažbo — Brezmadežno Devico,
Svojo Hčer, Mater Svojega Sina, našo slovensko nebeško Kraljico, kronano Marijo Pomagaj z Brezij, da roma z nami... O Mati in družina!
MOJ GOST
Le kljuj pmi, kljuj meso srca ti črni vran /— spomin.
Ne boš gost mojih bolečin več dolgo — ni srce brez dna. Zdaj zima je in moja, kri življenje tvoje (podaljšuje, a ko pomlad se razcveti tvoj zob prce do dna izkljuje. Tedaj — poslednji m,oj utrip ponesi v brezno pokopano in spusti nanj ga... Tisti hip, moj vran, zapusti mojo rano.
STANKO MAJCEN — v njegov spomin
(Ob 100-letnici rojstva)
Stanko Majcen, rojen pred 100 leti, je še vedno tab.u. Čeprav je Mladinska knjiga letos v zbirki Kondor izdala 3 njegove drame: Kasija, Prekop in Revolucija z odlično študijo Gorana Schmidta. Knjigo vsekakor priporočam vsem, ki jim ni vseeno, da je »nova revolucijska oblast" nekatere osebe brisala z narodovega oftdičja.
Stanko Majcen po vojni sicer ni bil likvidiran, kot nad desettisoč drugih Slovencev, vendar pa je živel tako, kot da ne živi. Živel je do leta 1970 — v tej deželi — „med nami" — vendar so ga »novodobni" oblastniki spremenili, kot vrsto drugih, v popolno niče. Za njihovo obzorje seveda. Majcen jo samo eden izmed..., ki mu je „nova“ oziroma »ljudska" oblast poklonila životarjenje v svoji kletki. Z deložacijo ter popolno ekskomunika-cijo ga je pahnila v živi nič.
Vendar pa je Stanko Majcen kljub vsemu živel in preživel.
Majcen je ,,živ“ pričevalec stanja ko neka oblast nekoga popolnoma izobiči, ga uniči/izniči pri živem telesu — to so namreč komunisti z Majcnom naredili! — vendar pa je njegovo delo preživelo.
Po zaslugi pogumne Marje Boršnik je pri Založbi Obzorja izšlo leta 1976 Izbrano delo v dveh knjigah. Kljub triletni zakasnitvi, ker je »nova oblast" odkrila, da je Majcen objavljal pri naši politični emigraciji v Buenos Airesu.
Marsikdo se še danes čudi, če nas Zahod daje za »železno zaveso". Temu se ni čuditi, saj je to dejstvo. Nemočnost objavljanja svojih tekstov celi vrsti ljudi in totalna prepoved publikacij slovenske politične emigracije 43 let po konstrukciji le-te, sta boleča pričevalca bede naše oblasti oziroma njene ideologije, ki se boji pisane besede. Majcen je lahko nekaj svojih del objavil le v daljnem Buenos Airesu pa še to z velikimi težavami. Ti teksti nam še vedno niso dovoljeni!
Majcnova drama Revolucija, ki je bila napisana takoj po vojni, je ležala v predalu vse do letolšnjega leta. V njej Majcen govori o »ljudski volji", ki iz neke kletne drvarnice »spreminja svet, tako da pošilja po mestu odposlance smrti — revolucijine likvidatorje. Revolucija je pripoved o bratomorni vojni na Slovenskem, predvsem pa prikaz, kako je partizanska/ komunistična logika ustvarjala »sovražnike" revolucije ter njihove glave spieminjala v bele lobanje. Majcnova Revolucija govori tudi o poskusih pomirjanj likvidatorskih strasti, ki pa so zaradi revolucijskih zamašenih ušes usojena na uničenje. »Nova oblast" ni bila dosegljiva brez pobijanj vseh, ki ji niso bili vdani.
Revolucija je končno letos le izšla.
Stanko Majcen je bil v stari Jugoslaviji ter med vojno kar visoko pri vrhu oblasti, saj je bil v letih 1936 in 1941 podban pri Natlačenu ozi-
roma najvišji upravnik Dravske banovine in nazadnje Rupnikov pomočnik, dokler ga Nemci 1. 1. 1945 niso upokojili, nato pa »ljudska oblast" še enkrat in zato temeljiteje.
Na Majcnovem pogrebu pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah poleg vdove in domačega župnika ter nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov (govork je dr. Stanko Janežič, literat in stolni vikar v Mariboru) skoraj ni bilo pogrebcev. Domačini niso niti vedeli, komu zvoni.
Sina so mu komunisti likvidirali leta 1945 ob drugih tisočih domobrancev v Kočevskem Rogu.
Stanko Majcen je tako pokopan pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, v kraju, kjer je živci svojo mladost ter (blizu »domačije", ki jo je „nova oblast" »nacionalizirala" ter s »potrebo časa" posekala gozd, preorala vinograd in posadila koruzo, v hiilo pa naselila bivega viničarja. Po vojni zato Majcen Marije Snežne ni hotel obiskovati. Po vsem tem ni čudno, da je Drago Jančar svojim čudovitim novelam podaril naslov Smrt pri Mariji Snežni.
Po Majcnovi smrti leta 1970 je hotelo slavistično društvo v Mariboru na Majcnovi rojstni hiši postaviti spominsko plotščo. Napis naj bi se glasil:
V tej hiši je preživel svojo mladost in starost vse do smrti dr. Stanko Majcen, pravnik in književnik. (1988—1970).“
Aktiv komunistov mariborskih kulturnih delavcev je ostro reagiral in izjavil, da »ni mogoče v sedanjem političnem trenutku podeljevati javnih priznanj 1'udem, ki so bili vseskozi nasprotniki dananje družbene stvarnosti".
Obširnejši komentar je izšel v Katedri (1973/74); priznano mu je bilo, da je, »čeprav nekoliko religiozno usmerjen (...) temveč se je nahajal ves čas izrazito na nasprotni strani barikad", objavljal pa je tudi v emigrantskih političnih glasilih. Zato kljub temu, da je umetnik, »pisatelju dr. Stanku Maicnu spomenika ne bomo postavljali (...). Javnega priznanja si zato v naši socialistični družbi preprosto ne zasluži."
Kot vidimo, je takratna Katedra veren pričevalec temačnih 70-tih. Majcnu je očitala »blazne" napake, ki seveda »niso mogle biti v skladu s socializmom".
štiri leta poprej je za Katedro Majcen izjavil: ..(Občinstvo mi je postalo nepotrebno. Odločilna je bila zavest, da sem imel nekaj povedati in da sem to dobro povedal."
Na predlog Andreja Brvarja so se letos končno le oddolžili, vsaj posthumno in simbolično, slovenskemu pesniku, pripovedniku, dramatiku in publicistu Stanku Majcnu, ter mu na hiši, v kateri je živel, v Poljančevi 7 (pod Kalvarijo) v Mariboru odkrili spominsko ploščo.
Stanko Majcen je pomemben del slovenskega naroda, zato mi ga zaradi nekih svojih interesov noben več ne bo odtujeval.
V Ljubljani, 17. oktobra 1988.
(ponatis iz KATEDRE; zapisal Ivo Žajdela)
Rudolf Smersu
Di*. Ciril Žebot in njegova
,,Neminljiva Slovenija44
V VVashingtonu je v noči med 8. in 9. januarjem letos umrl dr. Ciril Žebot, redni profesor na Georgetown univerzi, kjer je bil predavatelj primerjalnih gospodarskih sistemov. Poleg tega je bil vse svoje življenje tudi politični delavec v službi slovenskega naroda in odločen protikomunist.
Svoje življenje v domovini, potem v Italiji in nato v Združenih državah Severne Amerike je popisal v obširni knjigi z naslovom ,,Neminljiva Slovenija", ki je izšla v Celovcu, v tiskarni Mohorjeve družbe, tik pred njegovo smrtjo.
Iz omenjene knjige povzemamo njegove rojstne in življenjske podatke. Rojen je bil 8. aprila 1914 v znani družini neutrudnega borca za severno slovensko mejo, Franja Žebota in njegove žene Marije Kren, ki se je že kot dekle udejstvovala v Slovenski dekliški zvezi. Močno slovensko vzdušje v družini in očetovo javno delo za slovenski narod so vtisnile mlademu Cirilu močne značajske poteze.
Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se ie vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, na kateri je 1. maja 1937 promoviral za doktorja pravnih znanosti. Potem se je še izpopolnjeval v Parizu in na milanski univerzi.
Od decembra 1940 je bil zaposlen v Narodni banki v Beogradu. Marca 1941 pa je postal privatni docent za gospodarske vede na ljubljanski univerzi. Po kapitulaciji Italije se je umaknil v Rim.
Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo je doživel posebno odisejado, ko se je po smrti dr. Kulovca (ki ga je v Beogradu ubila nemška bomba) umikal z jugoslovansko vlado preko Srbije, Bosne, Hercegovine, črne gore in Dalmacije v Ljubljano. Potoval je skupaj s prof. Lambertom Ehrlichom in nekaterimi slovenskimi časnikarji.
Kakor smo že omenili, je malo pred njegovo smrtjo izšla v Celovcu njegova obširna knjiga, v kateri pa ni popisal samo svojega življenja, ampak je zlasti posvetil mnogo strani prof. dr. Lambertu Ehrlichu, ki mu je bil življenjski mentor in s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Tako je „Neminljiva Slovenija" tudi del življenjepisa prof. Ehrlicha vse do njegove smrti — 26. maja 1942, ko ga je v Ljubljani ustrelil zločinec no naročilu komunistične partije.
..Neminljiva Slovenija" je druga Žebotova knjiga. Prva je bila , Slovenija včeraj, danes in jutri", ki je izšla leta 1967.
..Neminljivo Slovenijo" je dr. Žebot posvetil trem svojim vzorom, ki S(. vsi bili povezani z Majniško deklaracijo. To so: dr. Anton Korošec, profesor dr. Lambert Ehrlich in avtorjev oče Franjo Žebot. Knjiga ima poleg posvetila kratek predgovor, nato uvod in prolog „umor prof. Lamberta Ehrlicha pod gradom".
Knjiga obsega skupaj z imenskim kazalom 500 strani. Razdeljena je
na 18 poglavij. Začne z letom 1918 in pove, zakaj je bila tedaj ustanovljena država Slovencev, Hrvatov in Srbov, in zakaj ne že tedaj država Slovenija. V naslednjih poglavjih obdela življenje Slovencev v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, najprej v senci Aleksandrove diktature in pozneje po Aleksandrovi diktaturi.
V	posebnem poglavju so obdelane razmere na ljubljanski univerzi v letih 1936-1941. V tem času se je vršil oster boj med boljševilškimi levičarji ter med vernimi in narodno zavednimi študenti, med katerimi je bil tudi drl Žebot.
V	poglavju »Poslednja vloga dr. Korošca" je zlasti podrobneje opisano delo dr. Korošca pri delu za srbsko-hrvaški sporazum, in pri tem dr. Žebot navaja besede dr. Vladka Mačka na pogrebu dr. Korošca — 17. decembra 1940 —, ki je dejal: ...„po dobi, ko je po vseh peripetijah končno vendar prišlo do sporazumevanja Srbov in Hrvatov, moramo naglasiti, da ima tu velike zasluge dr. Korošec"...
V	naslednjem poglavju popisuje Žebot zadnje dneve v Beogradu t. j. dobo po smrti dr. Korošca decembra 1940 pa do nemškega napada na Jugoslavijo. Opiše oficirski upor (puč) zaradi podpisa trojnega pakta in posledice tega upora, ki so ga levičarji krepko izrabili. Opiše tudi polom nepripravljene jugoslovanske vojske, beg iz Beograda in zasedbo Jugoslavije po Nemcih, Italijanih in Madžarih. Pri tem opiše tudi svoj beg iz Beograda v Ljubljano, kar smo zgoraj že omenili.
Veliko zgodovinsko vrednost imajo naslednja poglavja, ki govorijo o pivih mesecih v zasedeni Ljubljani, o Hitlerjevi pogodbi s Stalinom in o Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo in kako se je v Sloveniji Protiimpe-rialistična fronta po tem napadu preimenovala v Osvobodilno fronto.
Dalje navaja dr. Žebot, da je hotela partija oklicati »narodno vstajo" na Gorenjskem, ki pa se je ponesrečila. Dr. Žebot omenja Vaške straže in njihovo pomembno delo. Omenja tudi Slovensko legijo, ki je tajno vodila delovanje - Vaških straž.
V	dvanajstem poglavju govori dr. Žebot o slovenskih domobrancih in zlasti podrobneje o domobranski prisegi, ki jo navaja dobesedno ter dodaja objektivno razlago besedila te prisege.
V	nadaljnjem poglavju opisuje dr. Žebot svoje delovanje in življenje v Rimu, kjer se je nahajal v . času od oktobra 1943 do avgusta 1947 in kjer je sodeloval tudi z dr. Mihom Krekom. Imel je priložnost, da si je s poljskim polkovnikom Perkovviczem ogledal osvobojeno- Evropo zahodno od sovjetskih zasedbenih con v Avstriji in Nemčiji. Tedaj je zvedel za predajo domobrancev, partizanom in njihov strahotni pomor. V knjigi je objavljeno celotno poročilo primarija dr. Valentina Merola o teh predajah, o protestih slovenskih predstavnikov pri angleških oblasteh, o razgovoru dr. Meršola s field maršalom Alexandrom, ki je preprečil, da bi se predali komunističnim oblastem tudi civilisti
V	petnajstem poglavju so objavljena pričevanja o vetrinjski tragediji. Najprej je objavljenih pet pomembnih vlog in odgovorov, ki jih je dr. Krek
prejel na svoja pisma. Ker so te vioge in odgovori nanje danes objavljene na raznih krajih (največ v Zbornikih Svobodne Slovenije, ki mnogim ljudem niso več dostopni), je dr. Želbot napravil hvalevredno delo, da je v svoji knjigi zbral in objavil te vloge in odgovore nanje. To je del slovenske zgodovine iz njene najtemnejše dobe. V tej zvezi poroča dr. Žebot tudi o Kocbekovem pričevanju, ki ga je dal Borisu Pahorju in Alojziju Rebuli, ki sta to pričevanje objavila v knjigi ..Edvard Kocbek — pričevalec našega časa". V tej knjigi je prvič objavljeno pričevanje bivšega prvaka OF o pokolu nad deset tisoč slovenskih domobrancev. Knjiga je imela velik učinek doma in v tujini.
V	predzadnjih dveh poglavjih opisuje dr. Žebot svoj odhod iz Rima v Ameriko, svoje delo na univerzah in svoje publicistično delo. Poleti 1968 je dober mesec prebil v Pragi, da bi spoznal delo Slovaka Aleksandra Dubčka. Tedaj je dr. Žebot tudi obiskal Ljubljano, kjer je bil tedaj predsednik izvršnega sveta SRS Stane Kavčič. Z njegovim dovoljenjem je tedaj obiskal Ljubljano in imel sestanek s slovenskimi ekonomisti.
Zadnje poglavje ..Neminljive Slovenije" ima naslov „Otok svobode?" Dr. Žebot je postavil k naslovu vprašaj, da tako pokaže, da v Jugoslaviji ne gre za resnični otok svobode. V Jugoslaviji, zlasti pa še v Sloveniji, je morda želja po demokratizaciji, toda dejstva ne dokazujejo, da bi bili že blizu tega ideala.
V	tem zadnjem poglavju obdeluje dr. Žebot politične in gospodarske razmere v Jugoslaviji, posebej pa še v Sloveniji. Daje kritični pregled in neuspešnost raznih reform, ki so se izvedle doma Vse te reforme so bile le navidezne, nobena ni segla do korenine zla. Nobena ni namreč načela vprašanja sestopa s popolne 0'b'asti komunistične partije na vseh področjih. Dokler bo imela partija vso oblast v svojih rokah (vključno v jugoslovanski vojski), toliko časa ne bo doma nobene resnične spremembe.
Dr. Žebotova ..Neminljiva Slovenija" spada gotovo poleg ./Stalinistične revolucije na Slovenskem", I. del, ki jo je napisal Stane Kos, med najboljše in najotiširoejše, dokumentirane prikaze že deloma predvojnih, zlasti pa še medvojnih in povojnih dogodkov v domovini in zunaj nje.
Želim pa zapisati dve kratki pripombi.
Na str. 206 in na naslednjih je večkrat omejeno, da je prof. dr. Lam-bert Ehrlich predlagal bivšlšemu banu dr. Natlačenu, da naj se za čas, ko bo Slovenija pod tujo zasedbo in razkosana, podtalno uveljavi vrhovna slovenska oblast, kot si jo je bil 10. aprila javno privzel Narodni svet za Slovenijo in da bi se tako tedaj v podtalni obliki obnovila slovenska vrhovna oblast.
Dr. Natlačen je prof. dr. Ehrlichu odgovoril, da so njegovi politični sodelavci odklonili njegov nasvet.
K temu želim pripomniti, da se nasvet prof. Ehrlicha ni obravnaval r.iti v tako imenovani štirinajsterici niti v izvršnem odboru SLS. Bil sem tedaj član obeh navedenih skupin in sem se tudi redno udeleževal sej, ka-
tere je tedaj vodil dr. Natlačen. Po italijansko nemlški zasedbi Slovenije smo smatrai za podtalno vrhovno slovensko oblast zbor predstavnikov sloven-1 kih demokratičnih strank, ki so si pozneje privzeli ime Slovenska zaveza in Narodni odbor za Slovenijo.
Druga pripomba pa zadeva Slovenski ljudski blok, ki ga dr. Žebot obravnava ra str. 30 in sl. in ki je bil ustanovljen leta 1944 in so ga sestavljali predstavniki £iLS, Gosar-Solarjeva skupina in skupina mladih intelektualcev SI S, večinoma starešine Straže. Poleg teh je bil v tem SLiB še duhovnik Jciško Krošelj za štajersko skupino SLS. Za SLS sta sporazum o ustanovitvi tega 'S(LB podpisala prof. Mirko Bitenc in Rudolf Smersu, nato dr. .Andrej Gosar in prof. Jakob šolar za svojo skupino ter prof. Pavle Verbič in dr. Ludvik Leskovar za Mlade intelektualce SLS. Podpisala pa sta sporazum tudi Jolže Lekan za Katolifiko akcijo in prelat dr. Prane Lukman kot nekak škofov zastopnik. Dr. Žebot nadaljuje na str. 381, da je dr. Albin šmajd konec leta 1944 potegnil SLS iz Slovenskega ljud-' ega bloka, s čimer je SLB prenehal obstajati. Iz obširnega članka v Vestniku pod naslovom ..Slovenski ljudski blok in Narodni odbor", ki ga je napisal prof. Janez Grum (Vestnik 1986, štev. 3), je razvidno, da je tedaj dr. Gosar izvršil nekorektno in nelojalno dejanje, da je namreč skrivaj sprejel, ne da bi ostale skupine v SLB obvestil o tem, imenovanje 'ge. nera’a Mihajlovica za predsednika Nacionalnega komiteja, ki naj bi bil politični forum na najvišji ravni. Ko je SLS to zvedela, sta oba zastopnika SLS in podpisnika sporazuma izstopila iz SLB. To je bil vzrok izstopa SLS iz SLB. Verjetno pa dr. Gosar tudi Stražarjem ni povedal, da je prevzel predsedstvo Nacionalnega komiteja.
Bojan« Štiha (ne samo) izmišljene zgodbe
TUT.
Zgodilo se 'e v mesecih sektaške in vojvodske strahovlade na pomlad in o.eti eta 1942. V tem času je človek le redko srečal partizane v okrožju, ki so hodili v koloni drug za drugim. Po vesti ali v gozdu ali po polju. Takrat so hodili bojevniki le vštric, ker so se bali drug drugega. Nekajkrat se je namreč zgodile, da je drugi v vrsti s strelom v hrbet poslal v tri-rajsti bataljon prvega, kmalu nate pa še tretji drugega. Ponoreli in od strastne revo’uicicnurnosti pijani komisar Djerdjinski je v svojem okrožju , /.postavil takšno krvavo in revolucionarno diktaturo, da so partizani v strahu za svoja življenja dezertirali ali pa bežali v bližnje in sosednje par- *
* Zdaj že pokojni Bojan Štih je leta 1988 izdal pri Cankarjevi založbi .Kratke in izmi lične zgodbe", katerih ena je tukai ponatisnjena. V naši četrti lanski StevJki r.a notranjih platnicah, v kazalu, smo to knjigo pomotoma označili kot da ima naslov ,.Resnične in izmišljene zgodbe iz let 41-45", kar zdaj popravljamo.
tizanske skupine. Kmalu je vsa pokrajina govorila in pripovedovala o tej nenavadni boljševiški diktaturi, zato je pokrajinsko partizansko vodstvo poslalo k Djerdjiskemu komisarja z imenom Španec, da vzpostavi red in partizansko vojaško zakonitost. Djerdjinski je sovražno sprejel Španca in se takoj odločil, da ga bo likvidiral. Najprej je poizkušal ukaniti in uspavati Španca, ki pa je pozorno spremljal komisarjeva dejanja, da bi že v naprej razkril in preprečil vsak njegov naklep. Za špančevim hrbtom se je neprestano motal do zob oboroženi telesni stražar in spremljevalec Djerdjinskega. Na špančevo zahtevo ga je komisar oddaljil. Čez nekaj dni se je naposled zgodil macbethovski prizor, v katerem pa ni bil ubit Španec, marveč je ugasnilo komisarjevo življenje. Djerdjinski je ob tabornem ognju, za lučaj daleč od taborišča, pripravil tovariški večer Špancu. Ob Djerdjinskem je bila tudi njegova ljubica, ki so jo partizani klicali Krvava Fahrija. Bila je Bosanka po rodu. Deset ali več korakov za špančevim hrbtom je sedel spremljevalec Djerdjinskega. Ko je Španec videl razvrstitev oseb, mu je postalo jasno, kaj se pripravlja. Bil pa je izkušen, saj je že v Španiji videl likvidacije, ki so jih organizirali predstavniki GPU. A ko je ugotovil, da je par-tizansko taborišče prazno, zakaj prav vsi borci so odšli v dolino na akcijo, je Španec podvojil svojo pozornost. Bile so to hude minute. Španec je hladnokrvno presodil, kako bo izvršen umor. Na skrivaj je odpel futrolo pištole, da bi imel takoj pri roki orožje. Ne bodo ga ustrelili v hrbet, zakaj spremljevalec Djerdjinskega bo le markiral, ko bo repetiral brzostrelko. In prav takrat, ko naj bi se Španec ozrl proti spremljevalcu, ga bo ustrelil Djerdjinski. Španec je z odporom opazoval bledo gljivasti obraz Djerdjinskega, ki je bil v luči ognja skorajda bel. Videl je njegov nemir in malomarno poslušal slepilno govoričenje Krvave Fahrije. Ko je Španec zaslišal, da je za njegovim hrbtom repetiral brzostrelko spremljevalec Djerdjinskega, čeprav se je takrat komisarjeva ljubica hrupno smejala, je sunkovito potegnil svoj parabelum. Drug za drugim sta padla dva strela. Prva krogla je zadela Djerdjinskega, druga krogla, ki pa jo je sprožil komisar, je poletela proti nebu. Takoj nato sta padla Se dva strela, ki sta ubila Krvavo Fahrijo in spremljevalca Djerdjinskega. Presenečeni Španec je držal v rokah parabelum, ne da bi iztrelil naboj. Izza bukve, ki je rasla deset ali nekaj več metrov daleč od tabornega ognja, je prišel partizan in presenečenemu Špancu rekel: ,,Jaz sem streljal trikrat. Djerdjinski me je postavil na stražo in mi zapovedal, naj streljam vate, če bi se stvari razvijale drugače, kot pa si je dogodke zamislil on sam. Toda jaz sem te varoval in pazil na Djerdjinskega. Že zdavnaj bi ga moral pokončati, ampak ni bilo priložnosti. Ko si prišel ti, sem spoznal, da je prišla ura odločitve. Pojdiva odtod, to ni partizanski kraj.“ In sta odšla. Španec je hodil prvi, partizan drugi. Ko sta prilila v dolino, je partizan rekel Špancu: ,.Hvaležen sem ti, ker si mi zaupal in verjel, kdo sem. Smel sem hoditi za teiboj. Spet bomo hodili drug za drugim kot nekoč." In res se je to noč začelo vračati med partizane tovariško zaupanje, pokrajina Djerdjinskega je postala partizanska. Nič več ni bila boljlševiška, sovjetska, marveč je zaživela svojo slovensko naravo!
Nasilje, strah, laž (pričevanja)
(Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil)
Revolucije in totalitarni režimi zmagujejo in vladajo z nasiljem in strahom. Strah preveva zatiravce od štev. 1 navzdol ter jim narekuje vedno nove oblike nasilja; strah preveva preganjance ter jim narekuje odrekanje lastni osebnosti. Kot tretji člen se dvojici nasilje-strah pridružuje laž. Nasilje jo potrebuje, da z njo zagrinja svoje gnusno početje; strah jo potrebuje, da si z njo varuje možnost životarjenja in da z njo prekriva resnično bistvo svoje preganjane človečnosti.
Dialektiko tega grozotnega uničevanja božje' podobe v človeku sledimo v letih nacistične, predvsem pa v desetletjih komunistične strahovlade. Med sivo množico poteptanih, zmaličenih osebnosti so se od prvega trenutka pojavljali junaki, ki jih nasilje ni moglo dullevno streti, ki so premagovali strah in ostali neomadeževani od laži.
Solženicyn je v gulagu spoznal, da je zgubljen, ako mu je telesno življenje najvišja vrednota; tedaj je sposoben, da zanj proda dušo. V pismu Ne živimo po laži! pokaže to izbiro: „Ne glede na nafšo boječnost naj vsakdo izbere: ali bo ostal zavestni sluga laži, ali pa je prišel zanj čas, da se je otrese kot pošten človek, vreden spoštovanja svojih otrok in sodobnikov."
V	govoru, ki naj bi ga imel ob podelitvi Nobelove nagrade, kamor ga oblasti niso pustile, beremo: ..Preprosta kretnja preprostega srčnega moža je v tem, da pri laži ne sodeluje, da ne podpira nobenih zlih dejanj."
V	romanu V prvem krogu navaja posebno dejstvo, ki človeku da moč premagati strah in se upreti laži. Razodene ga jetnik policijskemu ministru: ..Razumite že, da ste močni, dokler ljudem niste vzeli vsega. Zakaj človek, ki ste mu odvzeli vse, ni več v vaši oblasti. Je spet svoboden."
Spreobrnjenka Tatjana Geričeva je zapisala: „Kdor se boji, ne more v Rusiji nič narediti. Spremenil se je v talca te satanske oblasti."
Vdova po pesniku Mandelštamu, katerega so odvedli v smrtno taborišče, popisuje v pretresljivem lastnem življenjepisu Upanje proti upanju, da v Rusiji ni normalnega človeka. Vsi žive dvojno življenje — rablji in žrtve, (trenutni) oblastniki, partijci, (trenutno potrebni) strokovnjaki, brezpravna raja, zaporniki in človeško blago koncentracijskih taborišč. Fre-skušnja in sodba strahu je najstrašnejša od vseh; od nje se ne opomore več. Gospa Mandelištamova se sprašuje po krivdi za strahovlado zla. Najde jo pri vseh. V začetku so, zlasti izobraženci, sprejemali ,,povrednotenje vrednot", opustitev človečnosti, načelo o dovoljenosti vseh sredstev kot nekaj neizbežnega; pozneje niso našli več moči upreti se tiraniji zla.
o
Rusija je pahnjena v rdeči pekel že 70 let. Zmerom več je v njej ljudi, ki premagujejo strah in se odrekajo laži. V naši domovini vstajajo taki ljudje po 40 letih skoro popolne oblasti nasilja, strahu in laži.
Eden tistih, ki so že prva leta spoznali strašno resničnost, pa so to zaprli vase, je bil Edvard Kocbek. Dne 7. II. 1952 je zapisal v dnevnik: (Ziherlov govor na Prešernovi proslavi tega dne) ,,nima niti najmanjše zveze s slovensko resničnostjo, s policijsko državo, z izživljanjem primitivnih in brutalnih oblastnikov in aktivistov, s popolno zagato gospodarskega eksperimenta, z ustrahovanimi množicami in demoraliziranimi intelektualci, z moralno in duhovno izgubljeno mladino, z birokracijo, šovinizmom in ideološko strastnostjo, s podhranjenostjo velike večine ljudi in z elito oblastnikov, ki so od ljudstva po načinu življenja in čustvovanja popolnoma odtrgani, predvsem pa ne s pošastno demonijo, ki izhaja iz perverznega ateizma in iz protičloveškega satanizma." (Edvard Kocbek, Dnevnik 1951-1952, druga izdaja, Ljubljana 1987, str. 100).
Dne 16. IV. 1962 je zapisal ko je izvedel da je V(ito?) M (usek?) s katerim se je precej družil, udbovski zaupnik: „Niti Italijani niti Nemci niso povzročili takšne (človeške škode, kakor jo povzročajo satanski načini ubijanja človekove celote, lomljenje njegove moralne suverenosti, poniževanje njegove osebne resnice, zasramovanje njegove notranjosti, drobljenje njegove zavesti, mehaniziranje volje in počasnega, temeljitega odtujevanja samemu sebi. Ta čpijonski sistem obsega zgolj med Slovenci več deset tisoč ljudi, ubija jim dušo pri živem telesu in hromi najdražje v človeku: nedotakljivo vest, sveto svobodo vesti in duha." (ib., 178)
A ni premagal strahu, vdajal se je nasilju in se pogrinjal z lažjo. Ko je 4. VI. 1952 pisal v dnevnik o preganjanju Cerkve, je priznal: ,.čutim, da ž'vim v izrazito mučeniškem ozračju, v izrazito odrešenjskem zraku, kajti preganjanje je božje približevanje, vendar se v njem ne morem znajti, preslab sem, izrazito in sramotno slab. Kai bi dali drugi kristjani, živi in mrtvi*, ki bi mogli živeti in trpeti na .mojem mestu. Ko si predstavim prekrasno napetost sil in sebe med njimi, začutim svojo osebno dramo: izražati bi se moral, poglobiti bi se moral, soočiti bi se moral, bližnjiku bi moral pomoči." (ib., 216).
O trojici nasilje, strah, laž piše Drago Jančar (Zmagoslavje množic, Nova revija 73/74). (človek masa je po petdesetih letih) »pokazal, da ne bo vladal samo s pomočjo navdušenja, ampak tudi s pomočjo strahu. Ker je bilo resničnega navdušenja vse manj, je postal njegov generator strah. Strah je generator delavnih zmag, 99-odstotnih volitev in 110-odstotno izpolnjenih planov. Strah in človekova volja po preživetju .brišeta vse razlike. (....) Strah povzroči tudi to, da na zborovaju nihče ne manjka. Koliko let sem potreboval, da sem spoznal, da tiste vesele množice iz moje mladosti le niso -bile tako vesele, ljudje so pač hoteli živeti, na čeprav na zborovanjih ali prvomajskih povorkah. In doumel, zakaj so podnevi skandirali, ponoči pa poslušali zoprno hrefečavi Glas Amerike." (744).
Zanimivo razpravlja o strahu in kako ga premagati France Bučar (iskanje izhoda, Nova revija 731/74). Začetni stavek se glasi: »Socializem
* Npr. dr. Ehrlich ali dr. Natlačen, katerih likvidacijo je odobraval.
kot ideja je mrtev." Torej nima nobenega smsila govoriti o tem kako doseči tak a i drugačen socializem. Premišljati je le „kako priti do demokratične, civilne družbe. Do tega pa ni mogoče napraviti niti začetnega koraka, dokler se pustimo ustrahovati. Lahko nas je strah in upravičeno nas je. Toda pustiti se ustrahovati je nekaj povsem drugega. Iz objekta real-riosocialističnega pritiska in ustrahovanja se je mogoče rešiti samo, ko postanemo nedosegljivi za njihovo glavno sredstvo prisile: ko nas je še strah, pa se ne pustimo ustrahovati. Pred sleherno represijo so najbolj zavarovani tisti, ki se ne pustijo razobesiti, ki ostajajo osebnosti." (866/7).
L. M.
Ludvik Ceglar
Papeži in f a timska skrivnost
(M) BOG BO SVET KAZNOVAL S PREGANJANJI CERKVE (Nadaljevanje iz št. 2/88)
Preganjanje v Nemčiji
10.	Nemški nacionalni socializem ali kratko nacizem je preganjal Cerkev od lota 1933 do 1945. O tem preganjanju je Pij XII. govoril 2. 6. 1945. Najprej je pokazal, kako je nacizem teptal konkordat med Cerkvijo in nemško državo in izvajal pravo preganjanje. Papež je dejal: Boj proti Cerkvi je postajal vedno bo'j zagrizen in strupen. Uničene so bile vse katoliške organizacije, postopoma odpravljene vse tako cvetoče javne in zasebne, katoliške šole, mladina odtrgana od družine in Cerkve, pritisk na mišljenje državljanov, posebno državnih uslužbencev vedno večji, s skrito in organizirano propagando so načrtno 'blatili Cerkev, duhovnike, vernike, njene ustanove, njen nauk, njeno zgodovino. Zatrte, odpravljene in zaplenjene so bile redovne hiše in drugi cerkveni zavodi. Uničen je bil tisk in vsaka katoliška knjižna proizvodnja (...) Sv. sedež je ponovno protestiral pri voditeljih Nemčije ter odločno in jasno zahteval, da spoštujejo dolžnosti naravnega prava, ki so bile potrjene s konkordatom.
Nato papež pove, da je Pij XI., ko sta bila krčitev konkordata in versko preganjanje očitna, na tiho nedeljo 1937 izdal okrožnico „Mit bren-nender Sorge" (Z morečo skrbjo), ki je v njej svetu pokazal, da je nacizem prevzeten odpad od Kristusa, zanikanje njegovega odrešilnega dela in nauka, oboževanje si'c, malikovanje rase in krvi, teptanje svobode in človekovega dostojanstva. Niti svetovna vojska ni omejila sovražnosti proti Cerkvi. Če bi bil narodni socializem zmagal, je imel za Cerkev pripravljene še hujše načrte. Papež ima v rokah tehtna poročila o namenih v povojni dobi, ki so
se deloma že tudi javno pokazali z ravnanjem v Avstriji, Alzaciji in drugod, posebno in najhujše pa na Folijskem. In nadaljuje:
Mi smo nadaljevali delo svojega prednika in s poslanicami pobijali nauk narodnega socializma in njegove zločeste posledice, ker so se nacisti posluževali najbolj rafiniranih znanstvenih načinov, da so mučili in po-končevali največkrat samo nedolžne... iče so voditelji Nemčije sklenili, da bodo uničili katoliško Cerkev tudi v starem rajhu, je božja Previdnost odredila drugače. Preganjanje Cerkve po narodnem socializmu se je končalo z naglim in žalostnim koncem preganjavca.
Nato omenja papež trpljenje katoličanov po raznih taboriščih. Kolikor bolj prihajajo na svetlo vsa grozodejstva, ki so se po njih delala, toliko bolj se kaže tudi junaštvo, s katerim so katoličani, duhovniki in verniki, prenašali vse to za Kristusa. Posebno hudo so trpeli poljski duhovniki, ki jih je od ijeta 1940 dalje bilo v taboriščih 2800 in jih je ostalo živih do Ikon-ca vojske le 816. Mnogo je bilo po taboriščih duhovnikov poleg nemške tudi drugih narodnosti, ki so z mučeniško neustrašenostjo prenašali divjost narodnosocialistične besnosti.
Nacizem je razglasil Cerkev za največjega sovražnika nemškega naroda in s tem žalil nemške katoličane in Cerkev samo. Ni bilo mogoče, da ne bi prišlo 'božje maščevanje (Slovenski Primorec 1945, 1, 1).
11.	Pogajanja za konkordat med Sv, sedežem in Hitlerjevo Nemčijo sta vodila državni tajnik kardinal Evgen Pacelli, poznejši papež Pij XII., in vicekancler Franc von Papen. Podpisan je bil 29. 7. in ratificiran 10. 9. 1933.
Ker so nacisti konkordat na veliko kršili, je kardinal Faulhaber v Miinchnu v adventu povzdignil svoj glas in med drugim dejal: Ko govorimo o starih Germanih, hočemo resnična dejstva in ne zgodb o vilah. Nemčija je postala civilizirana država po zaslugi krščanstva... Ni potreba zavreči krščanstva in vzpostaviti nordijsko ali nemško religijo, da bi bolje dokazali svojo narodnost. Samo ene reči ne smemo pozabiti, namreč da smo bili odrešeni s predragoceno krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa (PNC 29, 30, 48, 49).
Nemški škofje so že leta 1936 in 1937 prosili papeža, da bi obsodil nacizem. Okrožnica “Z morečo skrbjo” je bila spisana v nemščini in ima datum 14. 3. 1937. Prebrana je bila skoraj po vseh nemških cerkvah. IFtlerjev režim je nanjo reagiral z vso ostrino (DR 87, 12, 2).
..Končujem razmišljanje o vojni in revoluciji z občutkom,
da je moj narod ogrožen."
Iz knjige Po čem je zmaga, ZO Maribor 1988
Devet mesecev pred smrtjo Pija XI. je Hitler prišel v Rim obiskat Mussolinija. Papež se je veliko prej ko po navadi “zaradi zdravja” odpeljal v Castel Gandolfo in tam dejal, da se počuti zelo dobro “posebno v dneh, ko stoji v Rimu nasproti Kristusovemu križu kljukasti križ” (DR 72, 5, 4).
12.	Nacisti so preganjali Cerkev tudi v deželah, ld so jih priključili Nemčiji. Zlasti na Poljskem in Slovenskem so bili kruti. Sv. sedež je bil o preganjanju v Sloveniji že zgodaj obveščen. Pij XII. je 15. 10. 1942 pisal kapitularnemu vikarju kriške škofije škofu dr. Andreju Rohracherju, ki je iz Celovca upravljal tudi Mežiško dolino in Gorenjsko: O početju na slovenskem ozemlju smo poučeni. Zahvaljujemo se Ti za vse napore in žrtve, ki si jih doprinesel za silno hudo preizkuišane in posebno za dušnopasrtirsko skrb zanje; v pomirjenje nam je, ko vemo, da se more dajati duhovniška pomoč vsaj za’ najnujnejše verske potrebe. V znatno 1’teho Nam je tudi, ko slilšimo, da je Tvojemu vztrajnemu prizadevanju uspelo ustaviti vsaj izseljevanje slovenskih družin iz stare dežele Koroške. Sicer pa moremo le moliti in upati, da bo Bog v svojem usmiljenju ubogemu narodu napravil konec trpljenja. Pošiljamo našim slovenskim cinovom in med njimi delujočim duhovnikom prav poseben blagoslov (DR 66, 9, 167).
13.	Glede kazni, ki jo Pij XII. omenja, je primerno omeniti Kristusove besede, ki si jih je s. Lucija zapisala spomladi 1939. Bliža se trenutek, ko bo trdota moje pravičnosti kaznovala velike pregrehe več držav. Nekatere bodo uničene. Končno bodo trdote moje pravičnosti padle z večjo strogostjo na tiste (države), ki hočejo uničiti moje kraljestvo v dušah (SF 199). Bombardiranje Nemčije ter zguba Prusije in šlezije je bila za Nemčijo zelo huda kazen (Prim. Vestnik 1985, 3, 260 in 4, 334). Vendar je s. Lucija že leta 1940 zapisala: Ko sem bila nekaj ur pred izpostavljenim Najsvetejšim, sem v trenutkih, ko sem čutila tesnejšo povezanost svoje duše z Njim, prosila po raznih namenih, zlasti za Nemčijo: „Vrnila se bo v moj hlev, a ta trenutek je še daleč. Res se približuje, vendar počasi, zelo počasi." V pismu g. dr. Fischerju sem iz ljubezni, da bi ga opomnila, omenila to obljubo našega Gospoda (PS 199). Zdi se, da gre za spreobrnjenje protestantov.
M. Power je svojo knjigo o nacizmu leta 1941 sklenil z besedami: Nemčija bo znova vstala... in križ se bo vrnil na mesta, na katerih ga je zamenjal sramotni blišč kljukastega križa (PNC 220).
Kratica: PNC — La persecucion nazi contra el Cristianismo, Miguel Power, Buenos Aires, 1941.
14.	Doslej je doseglo čast oltarja pet žrtev nacističnega verskega preganjanja: poljski redovnik Maksimilijan Kolbe je umrl od lakote v taborišču Auschwitzu 14. 8. 1941. Pavel VI. ga je razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa 10.10.1982 za svetnika. Isti papež je razglasil za blažene Se štiri žrtve: Nizozemski karmeličan p. Tit Brandsm je bil z vbrizganjem!
»trupa v žilo usmrčen v Dachauu 26. 7. 1942 in beaitificiran 3. 11. 1966. IH-a tedna za njim je bila 9. 8. 1942 v taborišču Auschwitzu usmrčena karmeličanka Edith Steki (blažena 1. 5. 1987). Natančno 5 mesecev za p. Titom je 26. 1. 1943 v Dachauu od lakote in trpljenja umrl poljski škof Mihael Kozal (b'ažen 14. 6. 1987). Nemški jezuit p. Rupert Mayer je bil 9 mesecev v taborišču, nato je bil konfiniran v samostan Ettal, kjer je umrl
1.	11. 1945 in bil bcatificiran 3. 5. 1987.
Čeravno je Marija v strogem pomenu besede napovedala preganjanja Cerkve po neznani nočni svetlobi, so bila tu omenjena tudi preganjanja, ki to povzročena od istih t mnih sil in sestavljajo z njimi veliko kazen za i rehe ljudi 20. stoletja.
(15) PREGANJANJE SVETEGA OČETA
1. Marija je v .'■poročilu 13. 7. 1917 govorila o Kristusovem namestniku trikrat in zanj vselej rabila naslov „sveti oče". Naslov je pač spoštljivejši kot ljudski naziv ,,papež", ki se je vrinil v naše prevode sporočila. Po imenu je omenila Pija XI. Tako so papeži najtesneje vključeni v fatimsko sporočilo.
Na tem mestu je očitno mišljen Pij XII. Za to priča med drugim pismo, ki ga je 22. 10. 1940 s. Lucija sestavila za papeža in se glasi: Prejela sem pismo nasi.ovnega škofa Gurze, ki mi je naročil, naj napišem Vaši Svetosti... V ta namen sem dve uri preklečala pred izpostavljenim Naj-svetejšim: „Moli za svetega očeta, žrtvuj se, da njegovo srce ne podeže grenkobi, ki ga navdaja. Freskušnja se bo nadaljevala in se povečala. Kaznoval bom narode zaradi njihovih hudodelstev z vojsko, lakoto in preganjanjem moje Cerkve, ki bo posebno težilo mojega namestnika na zemlji. Njegova Svetost bo dosegla skrajšanje teh dni preskušnje, če bo spol-ni’o moje želje1*... (SF 200).
To pismo je o,sta'o na škofiji v Leirii. V Rim pa je šlo pismo, ki ga je s. Lucija napisala malo pozneje in v njem sporočila papežu Piju XII.: . Presveta Devica je napovedala razna preganjanja in bridkosti, ki so prihranjena Vaši Svetosti (S.F 181).
Posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je Pij XII. opravil 31. 10. 1942, je skrajčala vojsko in omilila trpljenje narodov, Cerkve in svetega očeta, vendar j; tudi on bil ponovno in dolgo časa prav blizu hude preskuša je.
2.	Pozno zvečer 5. 11. 1943 je neznano letalo večkrat preletelo Vatikan. Ob 22,10 je padla bomba tik za cerkvijo sv. Petra in potlej še tri,
Parole: BiH bro» med prvimi, ki sme priznali palestinsko državo. Sedaj moramo priznati š; sveje. (Nedeljski dnevnik, 15. I. 89)
nakar je letalo odletelo, če bi bila bomba padla za las bliže poslopij, bi bi'o prililo do katastrofe. Soba državnega podtajnika kardinala Tardinija je bila razbita. Načelnik ameriškega štaba general Smith je en teden pozneje v Alžiru amerilšikemu duhovniku priznal, da je bombe vrgel ameriški pilot, ki naj bi se bil ponoči zgubil. Nekateri ameriški piloti so istemu duhovniku izrazili sum, da je Amerikanec iz osebnih razlogov to nalašč naredil. Ameriška vlada se ni niti opraviči a, niti objavila imena (DR 78, 8, 8).
Nameravani odgon iPija Kil. v Nemčijo
3.	Višek trpljenja ki je bi'o namenjeno Piju XII., bi poleg drugih duševnih bridkosti očitno bdi že ukazani odgon papeža v Nemčijo.
Janez Pavel II. je blaženega spoznavalca Maksimilijana Kolbeja, ki je 14. 8. 1941 umrl v nacistivnem taborišču, razglasil 10. 10. 1982 za svetnika in mučenca in dejal, da je sveti Maksimilijan s svojo žrtvijo obsodil sistem, ki je sovražil č'oveka in kar je božjega v človeku (KG 82, 39, 1).
Ker je nacizem sovražil vse, kar je v človeku božjega, je sovražil Cerkev, njene ude, z1 asti duhovnike in še posebej njenega vidnega poglavarja. Tako ni čudno, da je Hitler hotel prepeljati v Nemčijo samega papeža.
Nacisti bi bili s takšnim Hitlerjevim dejanjem na splošno zelo zadovoljni. Lenz .piše, da je SiS-ovski zdravnik v Dochauu že leta 1938 zavpil nad nekim dekanom: „Vi ste fari" — »Da, katoliški duhovnik sem!" — „ln to si upate meni reči?!" Potem je začel divje zmerjati papeža. »Papež je proti nam! Ampak tega L... bomo spravili sem!“ In Lenz dostavlja: To je bila res vroča želja teh brczfoiožnikov. Tako so upali, da bodo ložjo Cerkev uničili. Kar se še nikomur ni posrečio, so upali v svoji domišljavosti, da se bo posrečilo njim (DiL 98).
4.	Nacisti so sovražili papeža tudi zato, ker je ščitil Jude, ki jih je Hitler hotel iztrebiti. Kanadski Žid Pinha.s Lapide je v knjigi »Zadnji trije papeži in Judje" zapisal, da je Pij XII. v času nacističnega preganjanja rešil življenje 8GO.OOO Judov.
Veliki rimski rabin Blia Toaff je ob smrti Pij a XII. dejal: »Bolj ko mnogi drugi lahko mi povemo, kako zelo cenimo veliko prijaznost, sočutje im velikodušnost, ki nam jo je papež izkazal v letih preganjanja in telurja, ko se je zdelo, da za nas ni več upanja."
Nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop je bil 11. 3. 1940 pri papežu Piju XII. Ko je omenil »jalovo povezovanje papeža s firerje-vimi sovražniki'1, mu je papež začel brati neskončni seznam hudodelstev, ki so se v Nemčiji zgodila Judom. Minister je kmalu odšel. (Zapisnik avdience je objavil Jud in zgodovinar dr. Joseph Lichten; DR 1987, 37, 3).
5.	Ribbentrop pač ni tega pozabil povedati firerju Hitlerju. Na bojiščih je šlo Nemcem dobro in tako je kardinal Tardini že poleti 1941 poro-
val Fiju XII. o pogovoru Ribbentropa z italijanskim zunanjim ministrom Cianom: Po Ritiben tropo vem mišljenju „v novi Evropi ne bo več mesta za paipeštvo".
V Vatikanu so brž pripravili smernice za primer, da ..Apostolski sedež ne bi več mogel biti v zvezi s svojimi zastopstvi po svetu". (DR 1972, 6, 3)
Kljub temu je Pij XII. v božični poslanici leta 1942 obžaloval ravnanje s „stotisoči ljudi, ki nimajo nolbiene osebne krivde, da so pripadniki narodnosti ali rase, ki so jo obsodili za iztrebljenje" (DR 87, 37, 3). Tu smo poleg Judov verjetno mišljeni tudi Poljaki in Slovenci.
6.	Pozneje je Sv. sedež zvedel še za druge Hitlerjeve načrte z Vatikanom, ki naj bi ga spremenili v muzej, Pija XII. pa odpeljali v Nemčijo.
Posebno nevarno, da bi Nemci te načrte izvedli, je bilo po kapitulaciji Italije. Vrhovni poveljnik nemških policijskih in SS enot v Italiji SS general Karl Wolff je v septembru 1943 v Hitlerjevem glavnem stanu v Itastenburgu v Vzhodni Prusiji osebno prejel povelje za aretacijo Pija XII. Njega in vse kardinale v Vatikanu naj bi 2000 vojakov posebnega SS-kor-pusa aretiralo in prepeljalo v Nemčijo. Izgnali naj bi tudi beneškega patriarha in milanskega kardinala Schusterja. Wolff, ki je 1. 1972 to povedal italijanskemu duhovniku, je dejal, da je izvedbo povelja zavlačeval do začetka bitke pri Stalingradu, ko je Hitler svoj načrt opustil (DR 1972, 6, 3).
7.	Prefekt kongregacije za zadeve svetnikov Pietro Palazzini je italijanskemu dnevniku „30 dni" povedal o načrtih Pija XII. za primer, da bi bil odpeljan iz Rima med nemško zasedbo Rima v letih 1943-44. Ker je papež vedel za Hitlerjevo namero, je za primer ujetništva ponudil takojšen odstop. Iz Vatikana ga ne bi odvedli kot Pija XII., pač pa samo kot Evgena Paccelija. Papež je im,el pred očmi primer Pija VI. (1775-1798). Francozi so ga zaprli in je v ječi umrl. Za sklictanje kardinalov je bilo treba čakati do njegove smrti (KG 88, 7, 3).
8.	Glede izjave kardinala Palgzzinija je revija ,,30 giomi" iskala na-r
daljnjih podatkov. Genovski nadškof Siri, ki ga j-e že Pij XII. imenoval'za kardinala, je na vprašanje, ali se je papež v zadnjih letih res hofel odpovedati, odgovoril pritrdilno. Zdi se, da je bilo v/prasanje stavijend' v zvezi s Palazzinijevo izjavo.	'	■'■■■'	’ ■
9.	Iz strahu, da bi ga Hitler ukazal zapreti,'je Pij XII. ukazal napraviti predor, po katerem bi se mogel rešiti, če bi nemške čete obkolile Vatikan. Naročilo iz varnostnih razlogov ni šlo po uradni poti, temveč je bilo dano papeževi zaupni oselbi, ki je bila v zvezi s sestro Paskvalino Lehnert. Ta nemška redovnica je dolgo let gospodinjila Piju XII.
Dilema socializma: ali je življenje pred smrtjo?
(izbirek od doma)
Inženir Lambert Stoppa, ki je potrdil obstoj tega tunela, je dejal: „Začel in nadziral sem delo tega predora. Bilo je v času nemške zasedbe. Nemiški oboroženi vojaki so stali na Trgu sv. Petra. Skrb je bila velika in papež je odločil vse potrebno, da bi se mogel rešiti. Prosili so mo, da bi napravil tunel za izhod iz Vatikana. Zaradi pomanjkanja prostora smo napravili predor tako ozek, da bi lahko šla po njem samo ena oseba." — Več inženir ni smel povedati.
Predor je bil speljan iz Vatikana do poslopja blizu cerkve sv. Petra in še obstaja.
10.	Vatikanski arhivar Robert Grabam je med drugim povedal: Strah, da bi nacisti ugrabili sv. očeta, je bil utemeljen. Hitler je bil na papeža divji zaradi njegove domnevne ,,izdaje" Mussolinija. Hitler je odstavil s prestola belgijskega kralja in ga odpeljal v Nemčijo. Isto je storil s Filipom Petainom in Hortyjem. Ugrabiti je hotel italijanskega kralja Viktorja Emanuela. Tajna nemška služba je o tem obvestila Vatikan. Med drugim sc je govorilo, da se je papež odločil, da pooblasti polnomočno lizbonskega patriarha in kardinala Gonsalvesa Cerejeira (Serežejra), če bi bil on oviran pri izvrševanju svoje služlbe. Patriarh je te novice zanikal. Res pa so v Vatikanu bili važni arhivi preneseni na najbolj skrite kraje. Vrhovni redovni predstojniki so prejeli naročila, naj uničijo ali skrijejo zaupna poročila, zlasti tista, ki so se nanašala na Nemčijo. Vatikanski radio je uničil svoje dokumente. Papež je skril svoja pisma v najvarnejše shrambe. Prelati državnega tajništva so prejeli naročilo, naj imajo kovčke pripravljene za primer, da bi jih S S ugrabila skupaj s papežem. Njegov osebni tajnik jezuit Leiber pa je dobil naročilo, naj poizveduje pri nemški vojski v Rimu glede namenov nacistov.
Strah, da bi bil papež ugrabljen, je bil na višku v prvih tednih nemške zasedbe Vatikana v septembru in oktobru 1943 in v maju 1944. Junija 1944 je nevarnost že minila .(30 giorni, post. izd., 3. 3. 1988, str. 38-41 in 47).
Tako je izjava generala Wolffa po 16 letih bila potrjena in dopolnjena.
Ko je leta 1935 Evropa bila na robu vojske, je Stalin vprašal ...francoskega zunanjega ministra Pierre La vala: „Koliko divizij ima papež?" (ESP 16. 11, 84, str. 7). Leta 1943 so Stalinove divizije pred Stalingradom nadomestile papeževe divizije in preprečile, da bi Hitlerjeve SS enote papeža odpeljale v Nemčijo.
Papež se jc bal Hitlepja
Medtem ko se je papež upravičeno bal, da ga bo Hitler dal odpeljati v Nemčijo, in je ukazal uničiti nevarne dokumente, je moral tudi paziti, da bi zaradi njega še drugi ne trpeli in je nekoč osebno uničil svoj osnutek za tisk.
Italijanska revija Jezus je februarja 1983 priobčila pogovor s sestro Paskvaiino. Povedala je, da je papež osebno sežgal svojo izjavo proti nacistom,-
Ko je bil Hitler na višiku moči in je imel zasedeno polovico Evrope, so dolgi vlaki vozili iljudi v koncentracijska taborišča. Nizozemski škofje so objavili oster protest proti nacističnemu nečloveškemu ravnanju. Hitler je dal v odgovor odpeljati v taiborilšča 40 tisoč ljudi.
Tedaj je tudi papež napisal oster protest. Toda po da'jšem premisleku je žel v kuhinjo, sestro prosil da je prižgala plin, nakar je nad plamenom sam držail dva večja lista, popisana z njegovo pisavo, dokler nista do kraja zgorela. Pri tem si je celo prste nekoliko opekel. S. Paskvalini pa je •pojasnil: „To sem napisal, da bi danes clbjavil L’Osservatore Romano. Pa sem si mislil: če je zaradi protesta nizozemskih škofov š'o v taborišča 40 tisoč nedolžnih ljudi, bi jih Hitler zaradi papeževih besi:d mora! internirati 200 tisoč. Tega si ne morem dovoliti." Značilno je, da je iz previdnosti papež rclkopis sam sežgal (EiR 1983, 8, 2).
O drugih preganjanjih Cerkve in papeža bo govor v opombah 26 in 28. Marijino sporočilo, opremljeno s številkami opomb, ki se tu navajajo, je v Vestniku 1983, 4, 289.
Fr zrnce Bučar na tribuni
(Ponatis intervjuja iz TRIBUNE, št. 3/88)
Tokratno spreminjanje ustave je če en poskus, kako na preživelih id;o-loških temelj'h zgraditi moderno, učinkovito državo z razvitim in inventivnim gospodarskim sistemom, kar se je že nekajkrat izkazalo za nemožno. Vsi tovrstni poskusi ostajajo zgolj na površinski ravni in ne posegajo v prave vzroke blokiranosti te družbe, ki izhaja :'z samega ideološkega jedra sistema. Tako se tudi tokratno ..reformiranje" ustave iz leta 1974 omejuje na reprodukcijo temeljnega ideološkega vzorca, torej na ohranjanje tistega modela, ki se je že izkazal za zgodovinsko neproduktivnega. S tem pa je seveda že vnaprej neuspešno, če se je tudi sam komunistični ideološki projekt izkazal kot zgodovinsko regresiven. O tem, v kakšni zmoti živijo tisti, ki menijo, da je boljševiški sistem vladanja združljiv z organizacijskimi zahtevami sodobne družbe, ter o dejanskem dometu predlaganih ustavnih amandmajev zlasti z vidika nadaljne boljševi-zacije slovenske družbe, smo se pogovarjali z dr. FRANCEfTOM BUČARJEM, ki na posledice prisilne konstrukcije družbene realnosti opozarja že dalj časa, zaradi česar je tudi večkrat prišel v odkrit konflikt z njenimi nosilci ter bil deležen najrazličnejših oblik ekskomunikacije. Njegovo osnovno prepričanje je, da pomenijo predlagani amandmaji manifestacijo dejanske moči jugoslovanskih realsocialistov in uvod v eliminacijo težko priborjenih svoboščin, ki jih v tej republiki imamo. Zato jih moramo v celoti zavreči, to pa lahko storimo samo tako, da dosledno vztrajamo na zahtevi po referendumu in s tem prisilimo slovensko oblast, da se odreče svojemu boljševizmu.
TRIBUNA: V vaših razmišljanjih se veliko ukvarjate s problematiko leninizma. Kaj leninizem kot politična doktrina sploh pomeni?
BUČAR: Leninizem je makiavelizem moderne dobe, ki ima v svojem jedru projekt nove družbene ureditve kot umetnega konstrukta, za čigar realizacijo potrebujemo oblast kot sredstvo, s katerim družbo umetno na novo konstituiramo. Gre torej za vprašanje, kako priti na oblast, zato da bi svoj konstrukt realizirali, ter hkrati za vprašanje, tako to oblast ohraniti, da bi ta model nemoteno gradili in razvijali. Leninizem seveda izhaja iz marksizma, ki je derivat scientističnega pogleda na družbo. Marx sam je bil naravnost fasciniran z uspehom fizikalno matematičnih metod na področju naravoslovnih ved in je želel doseči tako stopnjo znanstvene eksaktnosti tudi na družbenem področju. Ko pa se želi družbo oblikovati po me-hanicističnem, fizikalno-matematičnem principu, je popolnoma jasno, da moramo zavrniti vsa humanistična pojmovanja o 'človeku kot svobodni osebnosti, saj je človek v okviru tega miselnega konstrukta pojmovan zgolj kot gradbeni element za to novo družbo in kot tak temu načrtu tudi povsem podrejen. Zato mu ne moremo dopustiti obnašanja v skladu s svojim last. r.im prepričanjem, ne moremo mu dopustiti svobode, saj bi tak svoboden posameznik lahko uhajal zamišljeni družbeni konstrukciji. Zato so lahko sistemi, utemeljeni na leninističnem družbenem modelu, le antidemokratič-ni in totalitarni. Pa ne zaradi neke zle volje, represija v teh sistemih namreč ni odvisna zgolj od »subjektivnega faktorja", ampak izhaja iz samega bistva oziroma notranje logike njihovega delovanja.
TRIBUNA: Obvladovanje človeka je torej srž leninističnega projekta, represija pa njegov nujen sistemski element, človekove pravice in svoboščine so potemtakem zanj nekak sistemski tujek?
BUČAR: Seveda, človekove pravice so v bistvu antisistemske, kajti če izhajamo iz tega, da naj bi družba bila umetni konstrukt, in če to dejansko jc, potem je popolnoma logično, da je posameznik znotraj tega konstrukta zgolj gradivo — objekt, nikakor pa ne samostojen subjekt. Ti sistemi težijo tudi k absolutni hcmogenizaciji družbe in ne priznavajo nikakršne avtonomije. Poenotenje je sestavina tega fizikalno-matematičnega koncepta, in tako kot se v matematiki vse zvaja na skupni imenovalec — poenostavljeno enoto, se to prakticira tudi v družbi.
TRIBUNA: V ta kontekst sodi najbrž tudi praksa negiranja nacionalne suverenosti,
BUČAR: Tudi sama nacionalnost je v bistvu antisistemska. V real-socializmu se o nacionalizmu zmeraj govori kot o nečem skrajno negativnem, kar je povsem logično, če to opazujemo s stališča leninizma, saj nacionalna diferenciranost odstopa od poenotujoče sistemske matrice in je zato moteča. Skliča se !o ukiniti s konceptom enotnega delavskega razreda, ki je reduciran na brezosebno operativno enoto — neopredeljenega pripadnika delavskega razreda, ki je internacionalen in s tem v bistvu anacionalen. Tudi sama ideologija »bratstva in enotnosti" skuša doseči prav to: homogeniza-cijo Jugoslavije z minimalizacijo nacionalnih razlik.
TRIBUNA: Pravite, da je demokracija položaj, s katerim realsocia-lizem ne more živeti ter da je leninistična oblast možna samo kot totalitarna. Torej tudi ..socializem s človeškim obrazom" ne more ponuditi nič novega?
BUIČAR: ..Socializem po meri človeka" je logično protisloven pojem. Ključno vprašanje je namreč: socializem po meri KAKŠNEGA človeka? Ljudje smo namreč zelo različni, torej bi bilo potrebno za vsakogar ustvariti poseben socializem, kar pa pod tem geslom seveda ni milšljeno. Gre za klasičen leninistični koncept, za „mero‘‘ nekega idealnega človeka — konstrukta, ki si ga leninizem zamišlja kot gradbeni element za svojo družbeno vizijo. Torej tudi ta ..odrešujoča" varianta ne nudi v bistvu nič novega.
TRIBUNA: Socializem, ki realno obstaja, žal ne kaže nobene prednosti v primerjavi z zahodnimi demokracijami, prej nasprotno. Ljudje se tega zavedajo, pa vendar socializem kot ideja kljub, temu še vedno ni mrtev. Govori se, da gre za ..deviacijo".
BUČAR: Seveda ne gre za nobeno deviacijo. Če govorimo o tem, implicitno priznavamo, da je pravzaprav sama ideja v bistvu pravilna, da se je le slabo realizirala. Socializem kot ideja je po mojem mnenju mrtev. Naravni razvoj družbe s tržno-blagovno ekonomijo daje največje uspehe, čeprav hkrati povzroča tudi določene socialne disfunkcije, stranske proizvode, ki niso pričakovane, niti zaželjene. Z njimi se danes ukvarjajo tako socialdemokrati kot konservativci in oboji zase trdijo, da so najnaprednejši. Sam izraz ..napreden" seveda sam po sebi popolnoma ničesar ne pomeni in kdo je naprednejši, za sam sistem tudi ni pomembno. Važno je namreč, kdo je za sistem bolj funkcionalen. Prav zato je v zahodnih demokracijah prisotno stalno nihanje: ko odprava socialnih disfunkcij (nezaposlenosti, neenakomernega razvoja, prevelikih socialnih razlik ipd.) s strani socialdemokratske vlade preseže neko mero in začne zavirati gospodarski razvoj, navadno pridejo na oblast konservativci, ki razvijejo tisto stran, ki je bila prej zanemarjena. Tako sistem sam uravnoteži, kar je osnova njegove učinkovitosti in stabilnosti. Zato brez demokracije sodobna družba sploh ne more funkcionirati. Ne gre zgolj za neki politični idealizem, ampak je demokracija enostavno funkcionalen instrument za delovanje sodobne družbe. Zato družbe, utemeljene na leninizmu, ki zanika vsakršno demokracijo, ne morejo biti učinkovite in produktivne, kajti že po svoji notranji logiki ne morejo sprejemati demokracije. Zato pa tudi nimajo prihodnosti.
TRIBUNA: Politični monopolizem je torej glavni vzrok splošne družbene krize v socialističnih režimih, hkrati pa vodilna politična sila meni, da bo lahko krizo razreševala v okviru tega istega monopolističnega političnega projekta, s čimer pa v bistvu zablokira njeno 'dejansko odpravljanje. Kako bi se lahko ta pat pozicija presegla?
BUČAR: Kriza sodobnega socializma je večplastna, vendar pa je že sam način spoprijemanja z nio v temelju zgrclUn. Rea^ocialistični sistemi so namreč prepričani, da imajo model, recept, kako jo rešiti. Zato je seveda treba vse druge sile onemogočiti, da bi ta model lahko prišel do izraza. Politični monopol je integralni del teh sistemov, brez njega ne morejo ust-
varjati umetnega družbenega sistema. Zato njegova odprava sploh ni mogoča, saj s tem pade celoten konstrukt. Sistem v celoti mora pasti, če naj 'bo odpravljen politični monopolizem, drugače je to contradictio in adiecto. Če bi naša partija res sestopila z oblasti, kot to na veliko poudarja, bi s tem takoj bilo konec tega sistema in nje same. Kakor hitro bi namreč pristala na politični pluralizem, bi ne bila več to, kar je, namreč leninistična partija, ampak hi bila ena izmed mnogih. Na to pa doslej še nobena komunistična partija ni pristala in tudi naša ne bo — ker tudi ne more, kajti ne more se sama sebi odreči.
TRIBUNA: S tem. bi se morala odreči tudi svojemu avantgardizmu, kar pa praktično pomeni, da bi zanikala edini razlog svojega obstoja, priznala bi torej svojo nepotrebnost.
BUČAR: Tako je. Avantgardizem kot oznaka za tiste, ki vedo, kaj so „resnične“ družbene zakonitosti in kaj je za človeštvo ,.najboljše", je navaden nesmisel in gola fikcija. Čim veš za „dokončen“ odgovor na vprašanja družbenega razvoja in družbene ureditve kot najboljši možni odgovor, co ipso postaneš fašist, kajti če veš najboljši odgovor, potem je logično, da moraš svoje odkritje posredovati tudi drugim in jih nemara osrečiti celo proti njihovi volji, tako kot otroke. Nihče ne more drugemu vsiljevati tistega, za kar je prepričan, da je tudi za drugega najboljše, človek ima pravico, da živi tako, kot sam meni, da je najbolj ustrezno. Kaj je dobro, je stvar presoje vsakega posameznika. Za osrečevanje človeka od zgoraj navzdol je nujno potreben paternalizem, neenakopravno tretiranje ljudi, to pa hkrati pomeni odvzeti 'človeku njegovo osebno svobodo. Avantgardizem se postavlja v vlogo osrečevalca in s tem zahteva tudi totalitarni sistem in nasilje. Režimi, ki trdijo zase, da so avantgardistični, so danes de faeto najbolj reakcionarni sistemi na svetu. Vsi so antidemokratični, ker taki že po definiciji morajo biti, vsi so totalitarni, ker taki morajo -biti, vsi so gospodarsko neuspešni, vsi imajo nerešena nacionalna vprašanja... V okviru tega modela se seveda ne da priti do produktivne rešitve! Isto velja seveda tudi za Slovenijo.
TRIBUNA: Slovenska partija o nebi, pravi, da je Vendar nekaj čisto drugega, saj .^estopa z oblasti", poleg tega pa če tudi njen program „po meri človeka".
BUČAR: Naša partija, dokler je to, kar je, je še vedno leninistična. Vse govorjenje o sestopu z oblasti, o socializmu po meri človeka itd., so same prazne fraze. V tem sislemu ni rešitve. Rešitev je ravno v tisti smeri, ki jo partija nikakor ne more dopustiti, to pomeni v demokraciji, poli-tičnemb pluralizmu, osebni svobodi —- v opustitvi leninističnega modela torej. Ker pa na to partija ne more pristati, saj bi s tem uničila samo sebe, ji ostaja edino sredstvo: represija. Ravno v tem je naša tragedija — tako Slovenije, kot cele Jugoslavije
TRIBUNA: Podrobnejša predstavitev Vašega pojmovanja socialistič-nega/leninističmega isistema je bila potrebna zato, da bi lahko razumeli Vašo ugotovitev, da (je predlog ustavnih amandmajev povsem logičen in dosleden s stališča komunističnega projekta.
BUČAR: Leninistični družbeni konstruk se gradi iz nekega vnaprej ■danega koncepta po poti logične dedukcije. Ta miselna konstrukcija, predstavljena v realost, pomeni v organizacijskem smislu centralizirano in hierarhično zgrajeno družbo. Zato morajo biti te družbe že po samem svojem bistvu totalitarne, delovati morajo po t. i. ,.linijski komandi". Z vidika leninistične partije na oblasti je tako nujno, glede na to, da se od tega konstrukta ne more posloviti, da vidi relšitev družbenih problemov v še bolj popolni centralizaciji, saj v cetraliziranem in enotno delujočem mehanizmu vidi ideal družbene ureditve. -Skratka, istvari mora imeti „v rokah". In ta koncept funkcionira tudi v naši ustavi. Centralizacija in unifikacija, ki je napovedana, je s tega vidika dosledna in logična. Gre namreč za naslednjo logiko razmišljanja: zaiš'i smo v krizo, če smo v krizi, to pomeni, da nekaj ni v redu z izvajanjem nalšega konstrukta, zatorej je treba te deviacije odpraviti, potrebno je stvari spet spraviti ,,v red", jih organizirati. Zato je tudi treba odpraviti vse elemente, ki onemogočajo realizacijo našega konstrukta, in predlagane ustavne spremembe so namenjene prav temu.
TRIBUNA: Že prej ste povedali, da izhaja jugoslovanska kriza iz nekih .globljih ideoloških temeljev tega sistema. Ti pa so še vedno tabu tema ustavnih sprememb in bodo tako ostali nedotaknjeni. Kakšen bo potemtakem realni doprinos nove ustave k reševanju krize? Je ne bo nemara celo poglobila?
BUČAR: Vsekakor. Ta centralistični sistem je že po svojem bistvu v konfliktu z idejo Jugoslavije kot večnacionalne države. Jugoslavija kot država ne more -biti centralistična in unitaristična, to je dokazala že stara Jugoslavija, ki je zaradi tega tudi propadla. Ta sistem pa je po svoji naravi totalitarističen in -centralističen in ravno na tej točki prihaja do nerazrešljivega konflikta: če hoče ta sistem reševati samega sebe, potem mora iti v centralizem in unitarizem. S tem pa prihaja v protislovje z Jugoslavijo kot strukturo. Ravno v tem je tudi bistvo spora med Slovenijo in Jugoslavijo, če sploh lahko to označimo kot spor, kajti v resnici to sploh ni spor, ker je naše slovensko politično vodstvo samo del leninistične partije, organizirane po načelu demokratičnega centralizma. Tako mora sprejemati direktive z vrha, se jim podrejati in tudi delovati na njihovi osnovi. Stališče slovenske partije je zato lahko sprejemljivo samo v centralnem partijskem organu kot material, o katerem se diskutira, ko pa se oblikuje večinsko mnenje, se mu mora podrediti. Tako so tudi zmeraj delali in svoje partijske direktive potem vsiljevali skupščini. Zato je povsem jasno, da se mora slovenska partija, če hoče uveljaviti svoje stališče proti centrali, ali izločiti iz jugoslovanske partije in se konstituirati kot samostojna partija ali pa ta koncept sploh opustiti.
TRIBUNA: No kljub vsemu, je bilo soglasje o predlogu ustavnih sprememb doseženo. To se zdaj predstavlja kot zgodovinska zmaga slovenske politike v boju za ohranitev nacionalne suverenosti in kot t. i. „zmaga razuma". Vendar, ali je to res zmaga slovenskh stališč? Iz novega besedila ustavnih amandmajev bi na to lahko le s težavo eklepali.
BUČAR: Zmaga razuma vsekakor je, vprašanje pa je ČIGAVA. Ta režim je na svoji 17. seji ugotovil, da bi lahko bil ogrožen v samih svojih temeljih, če bi se stvari odvijale z neobvladljivo hitrostjo. Takoj za tem je prišlo tudi do sprejetja teh amandmajev, ki pa v ničemer ne pomenijo triumfa Slovenije ali zagotovitev slovenske suverenosti. Ravno obratno — Slovenija je v celoti pokleknila. Če govorim zgolj s formalno-pravnega stališča, so slovenski delegati z zvezni ustavni komisiji prekršili svojo imperativno obvezo. Stališča slovenske skupščine so namreč bila bistveno drugačna od teh novih amandmajev. Sedaj pa so sprejeli vse tisto, za kar je slovenska skupščina jasno izrekla svoj NE. Dosegli so zgolj nekaj kozmetičnih popravkov, bistvene stvari pa so v celoti sprejeli. S tem so prekršili svoj imperativni mandat in se izneverili vsej slovenski javnosti, ki jim je dajala podporo. Tudi slavni ,,vojaški amandma", ki je bil pravzaprav najbolj spolen in ki je tako rekoč predstavljal simbol slovenske upornosti, je v celoti sprejet. To, kar je vojska s tem amandmajem dobila, je ve,č, kot je kdaj koli zahtevala. Nekaj pa so Slovenci le dosegli s tem amandmajem •— to, da ni že vnaprej vse določeno, ampak da mora ta finančni delež vsako leto odobriti zbor republik in pokrajin, v katerem je pravica veta. V najboljšem primeru to pomeni, da se ta igra vsako leto znova ponovi. Kajti če jc že v ustavi zagotovljeno, da je armada izven rednega proračunskega financiranja, potem bi bila Slovenija v nelogičnem položaju, če bi zavračala vsakokratne davčne obremenitve za potrebe vojske. Ta evforija, ki jo zganja naše politično vodstvo, je navadna LAŽ IN PREVARA, kajti v bistvu ni dosegla NIČESAR.
TRIBUNA: Kakšne posledice bodo imele ustavne (spremembe, če bodo sprejete, za (zgodovinsko perspektivo slovenske države in demokracije.
BUČAR: Katastrofalne, ker bi to pomenilo zmago realsocializma in demokratičnega centralizma in povsem jasno je, da bo tako sledilo eliminiranje ..disfunkcij", ki jih je relativna demokratizacija v Sloveniji z večjo svobodo tiska in nasploh večjo stopjo demokracije prinesla. Odbor za zaščito človekovih pravic je že pod udarom, vsi štirje fantje so tudi že demonstrativno dobili pozive na prestajanje zaporne kazni. Vse to so povsem logični dogodki in so v skladu z ustavnimi amandmaji, ti pa so, kot sem že prej rekel, povsem v skladu z leninističnim konceptom. Vendar pa je pri tem treba poudarti tudi neko drugo dimenzijo: OEiNA, KI JO JE SLOVENSKO POLITIČNO VODSTVO ZA TO KRAVJO KUPČIJO PLAČALO, JE TARO VISOKA, DlA SE TEI GA NE MORE NITI ZAVEDATI, S TEM JE DOKONČNO IZGUBILO SLEHERNO VERODOSTOJNOST PRED SLOVENSKIM NARODOM. Imeli so masovno podporo za obrambo stalLšč, ki jih je s.ovenska javnost smatrala kot stališča, na katerih je treba brezpogojno vztrajati. To so z vso aroganco zavrgli in zdaj se izgovarjajo, da so vsaj nekaj dosegli. V RESNICI PA NISO NIČESAR, čisto vse bistvene stvari so izdali. Trenutno ljudje tega še ne vedo in še vedno mislijo, da so slovenski delegati prišli iz Beograda kot zmagovalci. Žal ni tako. To je zelo kratkoročna politika. S tem so se slovenski politiki dokončno, najmilejlše
rečeno kompromitirati, ljudje jim ne morejo in jim tudi ne bodo nikoli več verjeli.
TRIBUNA: Nečemu pa se le niso izneverili. — svojemu (boljševizmu, mar ne.
BUČAR: Tako. V tem smislu lih je treba pohvaliti, saj so s tem samo potrdili, da v resnici so, to kar so. Tudi iz tega, da so takoj odločili, da referenduma ne bo, se vidi, da so pravi boljševiki. To je zelo zanimivo: odločitev, da referenduma ne bo, je v skupščini bila sprejeta takrat, ko šo nobeden delegat ni imel novega teksta amandmajev pred seboj. Mislim, da to vse pove. Sploh pa je zavrnitev razpisa referenduma zelo jasna in logična. če stojim na stališču avantgardizma, vem, kaj je za družbo potrebno in kaj je sreča za ljudi. In če se postavljam na mesto vodje, je logični nesmisel, da bi spraševal „navadne“ ljudi kaj naj storim, ko sem jaz tisti, ki ve, kaj je zanje najboljše. Referendum v družbi, ki je pod avantgardistično prisilo, ne more biti način političnega odločanja, kajti potem bi družbe ne vodila več partija, ampak ljudje sami.
TRIBUNA: Ali je sploh mogoče zaustavili nadaljnjo boljševizacijo slovenske družbe?
BUičAiR: Samo tako, da slovenska skupščina dejansko nastopi kot suveren politični subjekt in odločno zavrne vse predlagane ustavne amandmaje, ki niso v skladu s stališči, ki so se izoblikovala v javni razpravi in katere je dolžna dosledno uveljaviti.	.	,	, „„„„ .	______
zapisala ALEINICA COTIČ
Ztjmlfosi <a> belem jelenu*
Žaloigra, ki je 30. januarja 1989 pretresla svet, ko naj bi edini sin avstrijskega cesarja Franca Jožefa, prestolonaslednik knez Rudolf ustrelil v gradu Mayerlingu, 30 km od dunajske prestolnice, 17-letno baronico Mary Večero, je še danes skrivnost. Rudolf si je v tej žaloigri baje sam vzel življenje. Ob njegovem truplu so našli samokres. Zgodovinarji še do danes — 100 let po tej habsburški žaloigri, ki je posebno zadela Rudolfovo mater, cesarico Elizabeto — ne razpolagajo z listinami o tem dogodku. Te so skrivnostno izginile, različne osebne izjave iz teh časov pa so nejasne in protislovne.
Von Hanni Konitzer trdi, da je resnica o mayerlinskem dogodku še danes zavita v temo, zlasti še vzroki, ki naj bi pripomogli k tako žalostni Rudolfovi odločitvi. Novelisti, časnikarji in celo filmski režiserji so v desetletjih posvečali mayerlinski žaloigri legende s svojstvenimi različicami. Cvetoča fantazija jih je navadno vodila do razkrivanja pisem med Rudolfom in mlado baronico, ko da sta se odločila za tako tragičen konec.
* Dogodek in njega okoliščine, ki je tukaj opisan, je iz občasnih kronik pričel v zgodovino s tem poimenovanjem in zato ni najti prepričljivega tolmačenja.
Cesar Franc Jožef je po žaloigri odločil, da izroči grad Mayerling s celotnim posestvom vred karmeličankam. Sobo, kjer se je žaloigra odigrala, so spremenili v kapelo. Sem prihajajo mnogi turisti. Kot re,čeno, je bilo 30. januarja 1859 ob pol 9 zjutraj, ko je vojvodov služabnik Loachek našel žrtvi. Loschek je po naročilu kneza Filipa von Cobourga in grofa Jožefa Hoyosa, ki ju je Rudolf povabil na lov v Mayerling, razbil sobna vrata, ker se Rudolf na klice ni oglasil. Vsem trem se je nudila grozna slika: na postelji sta ležala mrtva: baronica Mary Večera, z dolgimi lasmi preko ramen in z rdečo vrtnico v roki, zraven nje, preko postelje ležeč pa knez Rudolf, ves okrvavljen. Na nočni omarici je ostal kozarec, ki je dal povod za različna sumničenja o vzroku smrti. Grof Hoyos je trupli takoj odpeljal na Dunaj in o žaloigri obvestil cesarja in družino. Živčno vznemirjeni grof ob pogledu na žrtvi ni opazil samokresa. Domneval je, da je baronica zaužila strup in ga nudila tudi svojemu ljubljencu. Tako so žaloigro vsi trije razložili cesarici Elizabeti. Cesarjev pribočnik je obiskal Maryno mater s pojasnilom, da je Večera zastrupila Rudolfa in sebe. Uradni krogi so zmoto popravili že naslednji dan.
Cesar je zapovedal strogo zdravniško preiskavo. Žaloigra ga je hudo prizadela. Preiskava je zanikala drugačna mnenja in ugotovila, da je prestolonaslednik najprej ustrelil ljubico, potem pa že sebe. Cesar je pri teh dogodkih zgubil njemu lastno prisotnost in je po očividcih zapadel v obup in jokal. Zgubil je sina-prestolonaslednika velikega cesarstva in nedvomno najvažnejšega člana katoliške habsburške dinastije.
Rudolfovi prijatelji niso mogli razumeti Rudolfove krute odločitve niti razumeti neresnih vezi z mlado baronico, staro komaj 17 let. Ljubezensko razmerje med njima z ozirom na Rudolfov stalež ni dajalo upanja na srečen konec. Rudolfovo pismo materi cesarici, ki je zginilo, poveličuje Večero kot ange’a. Rudolf (pravijo) je v pismu prosil mater, da ga pokoplje skupno z Mary na pokopališču pri Mayerling-u. Dvor ni ugodil Rudolfovi želji. Cesarska hiša in vlada sta si prizadevala prikriti žaloigro in skupno smrt ljubimcev. Prestolonaslednikovo truplo so prepeljali v cesarsko grobnico pri oo. kapucinih, Mary pa so po 38-urnem skrivanju pokopali blizu Mayer-linga. Uradni dvorski zdravnik je ugotovil samomor baronice Večere. Cesarski dvor je vse do leta 1918 zanikaval skupno in prostovoljno smrt Rudolfa z baronico Mary. Na dvoru je bilo vse do tega časa prepovedano omenjati baronico v zvezi z Rudolfom.
Katoliška cerkev je po zdravniški uradni obdukciji pristala na Rudolfov krščanski pogreb.
Ob stoletnici tega dogodka še vedno krožijo razMčna mnenja o Mayer-ingfi-ki žaloigri. Zadnja avstrijska cesarica in vdova po cesarju Karlu I. Žitu* je še pred nedavnim izjavila, da je domneva o Rudolfovem samomoru zgrešena. Žita je prepričana, da je bil Rudolf žrtev politične zarote. Dopušča celo možnost, da sta pri tej žaloigri igrala važno vlogo francoski prezident Clemenceau in nemški knez Bismarck. Ta je vedno sanjal o velikem nemškem cesarstvu.
Otto Habsburški (eden najvažnejših aktivistov v Evropski zbornici za Združeno Evropo. — op. prired.) je ob priliki, ko so ga vpraševali, če ve, kaj je njegova mati sodila o tem dogodku, mirno poslušal in dejal, da je o tem slišal govoriti že kot otrok. Nekateri celo trdijo, da se je Rudolf že dalj časa prej ukvarjal z mislijo na samomor. Zakon s hčerko belgijskega kralja — Štefanijo ni bil srečen, Rudolf je bolehal, oče-cesar pa mu ni dopuščal, da bi Rudolf kot prestolonaslednik in visoko izobražen mož sodeloval v vladarskih in diplomatskih poslih. Kneza je to zelo bolelo in ni imel z očetom pravega razmerja.
Dunajska zgodovinarka Brigitta Hamann se je globlje posvetila raziskavam o Rudolfovemu življenju in prišla do naslednjega zaključka: prestolonaslednik je bil liberalno misleč razumnik in blizu miselnosti narodov v monarhiji, kar je bilo v pravem nasprotju z vladajočim cesarjem Francem Jožefom, ki so ga imeli za aristokrata, konservativca in klerikalca. Rudolf si je popolnoma drugače predstavljal monarhijo s številnimi narodnostmi in je bil nasprotnik avstrijske povezave z Nemčijo. Predstolonaslednik si je želel povezave s Parizom in Londonom, vsa njegova tiha prizadevanja so bila zaman in je bil, tako je sam večkrat trdil, politično najmanj obveščen človek v monarhiji. Med plemenitaši ni užival spoštovanja in notranji minister grof Edvard Taaffo je bil njegov sovražnik. Marija Caspar pa je že v poletju 1888 sporočila dunajskemu policijskemu vodji baronu ICrausu, da jo je Rudolf nagovarjal za skupno smrt. Rudolf, tako sc zdi, ni imel korajže iti sam na to pot, zato je iskal družico za tak korak. Končno jo je našel v baronici Mary Večeri. Novelisti celo zatrjujejo, da je Rudolf pustil Mizzi Caspar, prodno se je podal v Mayerling, veliko vsoto denarja.
Ob stoletnici Rudolfove smrti se je evropsko časopisje obširneje razpisalo o tej tragediji. Nove domneve in ugibanja z vsemi mogočimi povezavami, sumnjami in sumničenji so znova pomnožila zanimanje ljudi za ta — morda že lahko rečemo — habsburški škandal.
Rudolfovi življenjepise! v tej zvezi ne morejo preždeti izjalovljenega atentata na avstrijskega prestolonaslednika v Berlinu že 6. marca 1878, ko je bil tedaj star šele 19 let. Pravijo, da se je njegova mati, cesarica Elizabeta že takrat bala za njegovo življenje.
Cesarica Žita, žena zadnjega avstrijskega vladarja Karla, znana po svojem globokem katolištvu, je leta 1903 ob grobnici Habsburžanov v dunajski kapucinski cerkvi zatrdila, da se prestolonaslednik Rudolf ni sam ustrelil, marveč da so ga umorili. Cesar Franc Jožef pa je vztrajal na uradni verziji o sinovem samomoru, kot ugotavlja Semet Halernia, živeči avstrijski zgodovinar.
Otto Flakes je leta 1960 priobčil literarni prispevek o Rudolfovi ljubici, 16-letni baronici Mariji Večeri, po katerem naj bi Rudolf Marijo sam ustrelil, ni pa imel poguma, da bi končal svoje življenje. Cesar Franc Jožef je baje dejal: Moj sin je umrl kot krojač — vzdevek, ki ga avstrijski lovci dajejo jelenu, ki se v boju skrije za močnejšim. Rudolf v krsti ni imel prekrižanih rok, kot je že krščanska navada, ampak je imel stegnje-
ne ob telesu. Zaradi take neobičajne lege je bilo dosti 'štišljanja med sicer uglednimi dvorskimi damami.
Die Presse, odlični dunajski drievnik s četrt milijona naklade se je v svoji nedeljski prilogi od 21. avgusta lanskega leta dotaknil nekaterih dvorskih intrig in zakulisnih zapletljajev, ki so v teku časa prihajali na dan in bi morda pomogli odkriti resnico o mayerlingški tragediji. Tako trdi, da je madžarski knez Sernet zanika! govorice o neki resni dvorski epizodi na lovu blizu kraja Murzsteg, ko naj bi prestolonaslednik streljal na svojega očeta. V resnici pa da je bil izjalovljeni atentator kneza Serneta stari oče. Krogla, ki je zgrešila cesarja, je oprasnila le blizu stoječe drevo. Franc Jožef je prebledel ter zapovedal sinu in spremstvu takoj zapustiti gozd. (Zdi se, da Semetova žena, kneginja Sernet-Halenia, cesarja Franca Jožefa ni cenila, saj svojim vnukom ni prikrivala ,,javne tajnosti", da je imel cesar Franc Jožef 30 nezakonskih otrok.)
Biograf Von Mitis pa je leta 1028 prinesel drugačno varianto o tisti lovski nesreči oziroma ponesrečenem atentatu, ki se je dogodil leta 1885 na lovu blizu Murzstega, ko je zapisal: „Le za las je manjkalo, da ni prestolonaslednik Rudolf ustrelil očeta... Žival se je skoro proti koncu lova že približala cesarskemu stojišču... Krogla je zadela roko Martina West-seheggerja. Franc Jolžef mu je daroval 50 zlatnikov... Rudolf pa se naslednji dan ni smel več udeležiti lova... Odnosi med očetom in sinom so se zaostrili..." Ali izhaja odtod tista razširjena zgodba „o belem jelenu", to je očetu, na katerega naj bi meril princ Rudolf?
V to doslej nerazvozlano skrivnost o mayerlingški tragediji pa je nepričakovano, kot strela z jasnega neba, udarila objava rokopisa v resnem a7'gentinskem dnevniku „La Prensa" od 15. marca t. 1.
Članek krasijo fotografije sedanjega Mayerlinga s cerkvijc, zakonski par Štefanije Klotilde z avstrijskim prestolonaslednikom Rudolfom in slika očarljive baronice Marije Večera (Vetsera) iz leta 1886.
Zgodovinski raziskovalci so pred nedavnim našli v neki knjižni starinarnici v San Telmo (eni od tolikih buenosaireških četrti) snope izvirnih odtisov iz leta 1938. Te je poslal svoji prijateljici, ge. Jacinti Eleisi Reque-na de Miiller, njihov avtor C. Sobieski, bivši član poljske dinastije. Obširnim stranem je bla prilepljena vizitka s kraljevskim orlom in s svinčnikom napisani naslov: Viamonte 1641 — Tel. 41-5929.
Vsebina se začenja z razlago mladostnega prijateljstva dr. K. So-bieskega s prestolonaslednikom Rudolfom in s Ferdinandom, poznejšim romunskim kraljem. Ti so študirali v ..Teresianum" in na dunajskem vseučilišču. C. Sobieski opisuje izprijenost dunajskega dvora, ki je poniževal s cesarjem vred svobodne ideje prestolonas’ednika Rudolfa. Ta je hotel uveljaviti večjo samostojnost vseh narodov pod avstrijsko cesarsko krono. Vlada je prepovedala njegovo knjigo, kar je, tako Sobieski, pomenilo isto kot smrtna obsodba. Monarh, ki je po mnenju dunajskih politikov, zlasti cesarja Franca Jožefa, skušal uresničiti demokratizacijo cesarstva z različnimi, po večini slovanskimi narodi, ni mogel računati v tem času na razumevanje nemških oblastnežev. Trinajst listov to potrjuje.
Marija Večera — žrtev (dunajskega dvora
Odkrite listine pričajo, da je v mayerlingški žaloigri botroval zlobni grof Teafe. Cesarica Elizabeta je prikrivala tajno ljubezen med Marijo Večere in sinom, Rudolfova žena, belgijska princesa, pa ni dvomila v Rudolfovo zvestobo.
C. Sobieski trdi, da je bila Marija Večera le dvakrat na sprejemu na dvoru in plesala z Rudolfom. Novice o ljubezenskem razmerju med Marijo in Rudolfom so na dvoru kmalu oživele.
Sobieski nadaljuje: „Bil sem v gradu blizu Celovca, ko mi je prijatelj dr. Korinski poslal telegram: Pridi ihitro, Rudolf je v nevarnosti.1' Takoj sem	odpotoval, v Leobnu pa	so mi na postaji izročili brzojav, da	je Ru-
oolf	mrtev. ..Prepozno.	Pridi	na Dunaj!" — Na vlaku sem naletel	na ra-
njeno damo... Spraševal sem jo, kaj se ji je zgodilo. Odgovorila je: ,,V Mayerlingu.... me bodo ubili ko druge..." Bila je teta baronice Marije Večere...
Sobieski ob mrtvem Rudolfu
Sobieski je bil v trenutku prepričan o izvršeni zaroti proti Rudolfu. Ugotovil je, da so streljali na Rudolfa od 'blizu in z lovskim, dolgim orožjem. Njegova obleka je bila	polna	zemlje... Vedel je tudi, da zarotniki	zločina
niso	izvršili v hii, kjer	so ga	našli pozneje, pač pa v gozdu ali na	mayer-
Jingškem vrtu... Sobieski se je vrnil na Dunaj in našel prijatelja dr. Ko-rinskega na postelji — ranjenega. Zdravnik-prijatelj mu je pravkar izvlekel krogle iz ranjenega telesa...
Preseneča zdravnikova izjava: „Rudolf mi je sporočil, da mora nujno t Mayerling, ker je Večera v smrtni nevarnosti."
Sobieski pripoveduje: „Iz Celovca sem prispel v Mayerling 10 minut prepozno.,. Adjutant Ivan me je vodil do kraja v gozdu, kjer so našli Rudolfa. Sledil sem vozilu z Marijo Večero, v skrbeh da bo izkrvavela. Korin-skijeva pričevanja so mo prepričala o Teafovi zaroti."
Pogrebne svečanosti za Rudolfom so bila primerna njegovi osebi — habsburškemu prestolonasledniku. Na pokopališču v Mayerlingu pa stoji spomenik s ploščo: „Tu počiva žrtev nesreče: baronica Marija Večera. V mi-tu Jezusa Kristusa. 1. 1889." V resnici pa so tu pokopali Tanjo, postumko Večerinine družine.
Korinskijeva izpoved
„Rudolfa sem našel ležečega na postelji... s strelom za ušesom in steklenimi drobci na glavi... Ob njem je ležala madžarska postumka Tanja, vzgojena v družini Večerovih. Ko sem vstopil v hišo, sem našel nezavestno in ranjeno baronico Marijo Večero... Poklical sem voznika in mu zapovedal, da jo takoj odpelje na njen dom. Spremljajoči teti sem izročil samokres, da bi ji služil, če voznik ne bi izpolnil njegove zapovedi.
Dvorski služabnik Ivan me je poklical v gozd. Vodil me je do prostora, kjer je ranjen obležal Rudolf."
Sobieski nadaljuje: ..Korinskijeva pričevanja so potrdila moja sumničenja. Vse je pripravil Elias von Teafe.
Marija Večera v jeruzalemskem samostanu
Baronica M. Večera je kmalu izginila neznano kam. Turški sultan Ab-duh Habid je imenoval Sobieskega za palestinskega glavarja. Kraljevski plemič še do sedaj ni pojasnil, zakaj si je izbral ime Kalita Ebdirja. Ko je K. Sobieski obiskal v Jeruzalemu velikega vizirja Edina Mustafa, mu je ta nudil posebno gostoljubje. Vizirju ga je priporočala princesa Štefanija, ki je s Sobieskim obiskala svete kraje. Obiskala sta tudi samostan sester ..Paternoster". Sestre so se klanjale pred priceso. Ko sta obšla krog sester, je Štefanija objela sestro Angelo in ji govorila v nemščini: „Marija, kodi junaška, Bog bo nagradil tvojo žrtev." Sor Angela je zajokala in objela kneginjo.
Sobieski takole zaključi to senzacionalno pričevanje:
,,To srečanje mi je nudilo možnost, da sem v sestri Angeli spoznal ba. ronico Marijo Večero. Prešlo je 49 let po mayerlingški žaloigri. Prišel je čas ki me je vezal, da ne molčim več."
Sklepna beseda
Habsburžani so odšli v zgodovino. Tesno so bili povezani tudi z zgodovino slovenskega naroda. Stoletja se jim je nudila prilika, da bi razumeli čas in zahteve večine slovanskih narodov v cesarstvu. Franca Jožefa nemška trma in nemški napuh sta povzročila razpad velikega cesarstva, ki je imel zgodovinsko priliko družiti majhne evropske narode in preprečiti prvo in morda tudi drugo svetovno vojno.
Cesar Franc Jožef ni hotel razumeti niti svojega sina drugačnih misli za ureditev avstroogrske monarhije, prav tako ne že nastopajočega Ferdinanda, ki se s Francem Jožefom ni strinjal o načinu, kako urediti monarhijo in je padel s soprogo vred v sarajevskem atentatu.
Kot lahko razvidimo iz gornjih pričevanj, iz dokazanih dejstev in resnih podmen, je moralni razkroj Habsburžanov in avstroogrske vladajoče klike našel svoj logičen in naraven konec: razpad monarhije.
Priredil Slavko Skoberne * EPILOG: Ob zak'ju,čku našega lista (marca 1989) so časopisi prinesli novico o smrti 9G-letne Zite, vdove po zadnjem avstrijsko-ogrskem cesarju Karlu. Žita se je rodila 9. marca 1892 v Viareggio, Italija, kot princesa iz dinastije Borbon-Parma. Poročila se je s knezom Karlom, vnukom avstrijskega cesarja Franca Jožefa. Karl je na prestolu nasledil starega očeta Franca Jožefa, ki je umrl leta 1916 med prvo svetovno vojno. Po razsulu Avstro-Ogr-Eke se je Žita s Karlom umaknila na Portugalsko.* Po Karlovi smrti leta 19(22 se je Žita ves čas oblačila le v strogo črne obleke in je bila znana po globokem religioznem življenju.
Zitino truplo, ki ie umrla 14. marca, bodo prepeljali na Dunaj in ju pokopali v grobnici očetov kapucinov.
Sic transit gloria mundi!
* Zakonski par je imel osem otrok. — Eden od sinov je danes znani 76-letni Otto Habsburški, vnet pospeševatelj Združene Evrope.
IZMENJAVA DVEH PISEM (v slovenskem prevodu)
Gd. Bernard Bralne Parlament London, Anglija
dne 3. decembra 1989
Cenjeni gospod Braine!
Vaš razgovor na ameriški TV je bil izvrsten, žal nisem mogel dobiti z Vami zveze za ta pogovor, zato Vam namenim tele vrstice:
Leta 1945, v dobi od 23. do 30. maja, je bilo 7.430 Slovencev, nasprotnikov komunističnega režima v SFRJ — možje, žene, otroci, starčki — vrnjenih po angleški armadi v komunistično Jugoslavijo. Angleška armada je v tej akciji uporabila prevaro in grožnjo o uporabi Bile.
Nobena mednarodna pogodba ne more odvzeti človeške pravice do političnega azila. Pogodba v Jalti Jugoslovanov ne omenja. 90% teh nesrečnih ljudi, vrnjenih v SFRJ, je bilo pobitih brez dolžnega zakonitega sodnega procesa, v teku 14. dni. I. Pust, avstrijski časnikar v svoji knjigi, „Rde-ča zvezda nad Koroško" označi dejstvo prisilne deportacije in poznejše pobijanje kot zločin tega stoletja.
Dovolim si. zastaviti Vam tole vprašanje: Ali je možno pričakovati formalno opravičilo s strani angleške vlade za to strašno krivico?
podpisani: Peter Urbanc Pojasnilo: Sir Bernard Braine je član angleškega parlamenta in je sodeloval pri postavitvi, spomenika Jaltskim žrtvam v Londonu
Rt. Hon. Sir Bernard Braine DL MP Parlament,
I.-ondon, Anglija
9. decembra 1989
Cenjeni g. Urbanc!
Hvala za Vaše pismo od 3. t. m. in za Vaše pohvalne besede o TV 2*rogramu, ki sem se ga udeležil preteklo soboto. Zelo me je zanimal.
Popolnoma soglašam in simpatiziram z Vašim pogledom na prisilno de. portacijo Jugoslovanov 1. 1945. Cel potek je podan v Tolstojevi knjigi ,,Minister in pokoli".
Stvarno gledano, ni pričakovati opravičila od sedanje angleške vlade, katere člani niso odgovorni za to, kar se je zgodilo pred več kot 40 leti. Ni niti jasno, če je vlada tistega časa res kriva za to, kar se je zgodilo, in to z vidika kaotičnih razmer, ki so v tistem času vladale v Avstriji. Britanska armada je imela opravka s predajo velikega števila nemških enot pa tudi z grožnjo, ki so jo predstavljale titovske oborožene sile. Kljub temu gledam na deportacijo z grozo in ne najdem zanjo opravičila. Prilagam moje pismo naslovljeno na ,,The Times", kjer sem povedal svoje osebno mnenje.
Prav zaradi tega, ker so bili mnogi moji rojaki osupli in polni sramu nad tem, kar se je zgodilo, tako s Kozaki, ki so se predali zaveznikom in so bili vključeni v Jaltsko pogodbo, ter s Srbi, Slovenci in Hrvati, katerih se pogodba ni tikala. 'Organiziral sem komite vodilnih javnih delavcev, da se postavi spomenik vsem žrtvam Jalte. K sodelovanju smo pozvali javnost. Prilagam kopijo, ki smo jo poslali dnevniku „The Times".
Pripomba: Tako angleški parlamentarec. Izgovor na kaos je jalov: še manjše vrednosti je trditev, da sedanja vlada ni odgovorna za dejanja v preteklosti. Ko bi bilo tako, bi bilo silno enostavno znebiti se vseh moralnih in mednarodnih finančnih obveznosti. Če 'bi bilo tako, zakaj potem vojne reparacije naložene poraženi Nemčiji itd. itd. Taka trditev s strani parlamentarca resnično preseneča.
V SPOM1JV
j FRANCE J'LESKO
Vsemogočni je dne 2. decembra 1988 poklical k sebi enega izmed prvih članov Slovenske legije — Franceta Pleškota. Neozdravljiva bolezen mu je pretrgala nit življenja, ko bi nam bil sedaj v političnem boju zoper komunizem zelo potreben. Njegovi članki v Vestniku in Družabni pravdi so ra. zodevali njegovo razgledanost, svetovno-nazorsko zasidranost v krščanskih načelih in odločnost v boju proti najhujšemu sovražniku slovenskega naroda — komunistični partiji.
Pokojni Fleško je bil rojen 17. januarja 1922 v trnovski fari v Ljubljani. Srednjo šolo je obiskoval v Škofovih zavodih v Št. Vidu. Zaradi odhoda v begunstvo vseučiliških študijev ni dokončal; manjkal mu je na pravni fakulteti samo še en semester. Kot begunec je v Vetrinju sodeloval v taboriščni pisarni in bil poveljniku taborišča tolmač za jezike.
Pokojnik je bil izrazit socialni delavec, kar se je pokazalo tudi v njegovih številnih člankih zlasti v Družabni pravdi, kjer je bil nekaj let tudi urednik.
V taborišču na Koroškem se je poročil z Marijo Pikec. V zakonu so se mu rodili dve hčerki — Mojca in Helena — in sin Pavle. V nastopih zoper komunizem je bil vedno in povsod neizprosno načelen in odločen, zato ga je domač komunistični režim še v taboriščih preganjal.
S smrtjo Franceta Pleškota smo slovenski protikomunistični borci in socialni delavci izgubili dragocenega sodelavca. Ljubi Bog naj mu nakloni večni mir in pokoj in naj mu da pravično plačilo za vse njegovo delo.
Rudolf Smersu
1- FRANC MIHELIČ
Nenadoma je preminul na svojem stanovanju v Gilbertu, Minnesota, doma iz Fužin pri Devici Mariji v Polju, kjer je bil rojen 29. marca 1910. Umrl je letos, 25. januarja, daleč od svoje vedno pogrelšane domovine. France je že v zgodnji mladosti zgubil starše in je bil odslej kot sirota pri dobrih ljudeh. Pozeje je kot mladenič dobil službo občinskega tajnika v dobrunjski občini. Že kot samouk je rad orglal v cerkvi, pa tudi dober pevec je bil. Pozneje je posečal še orglarski tečaj v Ljubljani in je kot pevovodja in organist deloval vse do svoje smrti.
Kot toliko slovenskih beguncev pred krvoločnim komunizmom je tudi France 'šel skozi taborišča, dokler se ni nastanil v Minnesoti. Uslužben je bil v rudniku ,,Ernie Mine, Hoyt Lakes".
V Gilbertu je padel v sredo odličnega pevskega cerkvenega zbora, ki ga je organiziral in vodil takratni profesor cerkvene glasbe g. Vilko Kun-tara. Iz starih in novih naseljencev je nastal mogočen mešani pevski zbor, katerega so vabili tudi na Lemontsko vseslovensko romanje. Z odhodom g. Kuntara iz Gilberta so se skoraj istočasno odselili tudi mnogi pevci z družinami vred. S preostalim zborom je France v presledkih po potrebi sodeloval vse do svojih zadnjih dni.
France, naj te Bog sprejme med svoje izvoljene, tvojim telesnim ostankom pa naj ibo lahka ameriška, zemlja!
Tvoji prijatelji
DRUŠTVENE VESTI
BOŽIČNICA V CLEVELANDU
Lanska božičnica, ki so io pripravili nalši borci — seveda tudi s pomočjo svojih žena in deklet — je zelo lepo potekla. Obiskalo jo je blizu 200 oseb. Prišlo je tudi pet duhovnikov in proti koncu tudi škof Pevec. Na sporedu božičnice so bile: tri deklamacije, petje moškega zbora, ki ga je vodil Rudi Knez. Ostalo petje pa je Rudi spremljal na klavirju. Tudi je bilo mnogo ljudskega petja. Župnik Božnar je blagoslovil jaslice, župnik Kurnše pa je prebral božični evangelij. Sledil je božični govor, ki ga je imel župnik Božnar.
Kot vsako leto, tako so nam tudi letos postregli z malico in tedaj smo veselo med seboj pokramljali. Čeprav se jih vsako leto nekaj preseli na kraj večnega počitka, je vendar obisk božičnice še vedno lep in to kljub temu, da je tu več božičnic. Ljudje pravijo, da je naša božičnica najbolj prisrčna in domača.
Moram poročati, da smo ob tej priložnosti obhajali tudi 80-letnico g. Cvelbarja, ki mnogo piše in je odločen in nepremakljiv protikomunist.
Še to naj poročam, da smo pokopali Koširjevo mamo, kateri so komunisti ubili štiri sinove, ostali trije pa sedaj žive v Združenih državah Amerike. Na pogreb sta prišli iz Slovenije dve njeni hčerki.
Tone Meglic
Partizanski general — o povampirjeni partiji...
Prinašamo natančen in celovit ponatis intervjuja, ki ga je imela revija KATEDRA (2/88) z nekdanjim partizanskim generalmajorjem LABOTOM AMBROŽIČEM-NOVLJANOM.
Med zdomskimi publikacijami o ,,narodnoosvobodilnem boju (NOB)“ je težko najti tako uničujočo kritiko, kot so zdaj te, ki se pojavljajo iz vrst starih komunističnih partizanov. Že to dejstvo, ki ga v dobri veri ni moč prezreti, bi moralo odpreti oči vsem domovincem in zamejcem, ki so kdajkoli in na kakršenkoli način — ali je treba reči: hlapčevsko vdani in za-strahovani ? — sramotili z nalepko narodnega izdajstva tisoče rodoljubov iz protikomunističnega tabora. To so ljudje, ki so se v najbolj neugodnih raz-merah uprli »povampirjeni partiji" (kot jo sam Novljan karakterizira) in njenim hlapcem.
Lado Ambrožič je Sele zdaj — pri svojih osemdesetih letih — uvidel svojo življenjsko potrdbo in nujo, da spregovori besede obsodbe na račun KF, pa istočasno ne more, da se ne bi skliceval še na ,,'svetle strani" NOB-a. Kakšne le? Ali more biti rezultat teh »svetlih strani" njegov današnji občutek, ki ga očituje reko,č, da „je moj narod danes ogrožen". Ogrožen po vseh tistih fantastičnih pridobitvah OF?
Kot tolikokrat že, se je VESTNIK tudi to pot ustavil skušnjavi, da bi se poslužil le najpomembnejših trditev iz konteksta in si tako zaslužil očitek, da je predstavil svojim bravcem napačni smisel povedanega v celotnem besedilu.
Spodaj uokvirjeni tekst je tudi vzet iz istega intervjuja, objavljenega v KATEDRI, ki ga je kot vodilno misel izbrala iz Novljanove lanskoletne knjige »Po čem je zmaga?"
Naslov, ki ga je Katedra dala objavljenemu intervjuju, je vsekakor značilen: MED BOJEM IN LIKVIDACIJAMI.
In takale je njega vsebina:
Lado Amlbrožič-Novljan se je rodil 10. marca 1908 na Čatežu ob Savi. Po maturi na učiteljišču v Ljubljani leta 1988 in šoli za rezervne oficirje v Sarajevu (1928-28) je leta 1952 končal višjo akademijo v Beogradu. Za partizanskega generalmajorja je bil imenovan novembra 1943.
KATEDRA: Etio temeljnih vprašanj naše družbene stvarnosti je, po vašem, vprašanje o izgradnji in razpustitvi slovenske armade. Generala Dušan Kveder-Tomaž in Jaka Avšič sta morala zapustiti vojsko, tudi vaša usoda jima je zelo podobna, vsaj od leta 53 naprej >— ko so vas »likvidirali", ker ste ob smrti Boris Kidriča pokazali premajhno stopnjo žalosti itd. Ali danes morda poznate kak bolj razumljiv vzrok, zakaj je bila slovenska armada likvidirana (razen »uradnega", se pravi tistega, ki govori o enotnosti)?
Ambrožič: Ta likvidacija je bila posledica političnega stanja v Jugoslaviji in povezanosti s 'Sovjetsko zvezo. Ta je imela enotno armado in je
računala, da bi vanjo vključila tudi armade drugih dežel. Naši voditelji se takrat niso povsem strinjali s tem konceptom, bili pa so prepričani, da mora ibiti jugoslovanska vojska enotna. Poleg tega je bila jugoslovanska armada vseskozi enotna, razen Slovenije. Slovenska osvobodilna armada pa se je zaradi posebnih politično-strateških razmer borila le v Sloveniji. Jugoslovanska armada je bila kot enotna že ustanovljena, medtem ko je slovenska osvobodilna armada imela posebno delovanje in tudi poseben status, ki pa izvira iz dejstva, da se takrat preprosto ni mogla tesneje povezati z jugoslovansko armado. Ustanovili smo kompletno armadno sestavo s šestimi divizijami, dvema korpusoma in IV. operativno cono na štajerskem, ki je bila v rangu korpusa. Torej trije korpusi s šestimi divizijami, z nad tridesetimi brigadami, z močno artilerijo in drugimi topniškimi enotami, tankovski odred itd. To je bil imeniten dosežek, ki ga ne moreš zavreči kot stare marelel Vsi člani OK-ja, tudi Kidrič in Kardelj, so Ibili ponosni nanjo, bila nam je edini garant, da bomo v boju uspeli.
KATEDRA: Zakaj borci niso glasneje protestirali, ko so jo ukinjali?
Ambrožič: Bili smo izredno disciplinirani, kar je bilo za vojne razmere nujno. In še posebej je bila takrat disciplina partijcev sila trdna. Ta vojska pa je bila konec koncev, partijska vojska. V enotah je bila 44-ega leta ena tretjina članov partije, ena tretjina SKOJ-a — šestdeset do sedemdeset odstotkov 'borčevske sestave je torej bilo partijsko povezanih borcev.
KATEDRA: V knjigi pravite, da jugoslovanski CK že leta 42. ni zaupal slovenskemu glavnemu poveljstvu npr. njegov poveljnik bi moral biti Neslovenec. Od kod to generalno nezaupanje, česa so se bali?
Ambrožič: Hoteli so trdno navezati slovensko vojsko na OK, oziroma na centralno partijsko oblast. In to preko komandanta. Ta je moral biti tak, da je to povezovalno vlogo mogel opravljati hkrati s tem, da je bil tudi strokovno usposobljen oficir. Med Slovenci verjetno niso videli takšnega člo. veka. Morda je bil najboljši med njimi, v vojaškem smislu seveda, Bebler. Ampak do njega tudi naš CK ni imel popolnega zaupanja, tako kot do Kvedra ne. To je verjetno bil poglaviten razlog, da so razmišljali o postavitvi glavnega poveljnika slovenske osvobodilne vojske iz vrst oficirjev pri Vrhovnem štabu.
KATEDRA: Pravite, da se bo slabitev ustvarjalne udeležbe Slovencev v JLA vse bolj poglabljala. Na to ima v zadnjem, času velik vpliv demistifi-kacija JLA kot kohezivnega faktorja Jugoslavije, še bolj kot to pa verjetno neslavna vloga vojske v ljubljanskem procesu in v primeru Toma Bogataja. Kako vas, kot nekdanjega komandanta, prizadevajo te sramotne igre?
Ambrožič: Dokler ne dobim materialnih zagotovil, da je ta proces res sodil izdaji, kar ne verjamem, se s tem, kar se je dogajalo, ne morem strinjati. Ne vidim nolbenega razloga, da ne bi mogli zakonito prepričati slovenskega ljudstva, da je res šlo za izdajo. Nimam takih prijateljev, ki
vedo, kaj je v ozadju. Vem toliko kot vi, iz javnih občil — pa vendar sem prepričan, da zadeva ni bila takšna, kot se prikazuje.
Glede zaupanja v armado pa mislim, da je tako — sestavljena je iz mnogih nacionalnosti in vsak ima svoj interes tudi do armade. S tem je treba računati. Okoli armade in za armado se pletejo mnogi različni računi, gre za udeležbo pri razporejanju politične moči. Temu se armada ne more popolnoma izogniti. Spor, če lahko tako rečem, med Slovenci in armado, korenini v mnenju, da Slovenci med vojno nismo dali za osvoboditev toliko kot centralna jugoslovanska armada. Tudi .študij naše osvobodilne borbe ni bil tako celovit, da bi se doumelo, kaj je slovenska vojska predstavljala med vojno za osvoboditev Jugoslavije. Zato se to omalovažuje. In ker se omalovažuje, naleti na odpor tistih, ki so bili zraven in ki dejanske razmere poznajo, če se pogovarjate z našimi borci, lahko takoj opazite nostalgijo za .starimi časi, ko so ibili v slovenski partizanski vojski pomembni. Mnogi zagotavljajo, da so bili po vojni tudi pri napredovanjih zapostavljam. To je globoka rana med slovenskimi borci.
KATEDRA: Osamosvajanje K OS-a in vse udbaške metode zalezovanja in vohljanja je baje treba raziskovali že od leta 42 ali 43 naprej. Menda tam korenini mnogo tega, kar danes prihaja na dan.
Ambrožič: Vse vojske tega sveta in vsa politična gibanja ali stranke na oblasti so razvile svoje posebne oblike delovanja, ki bi jih lahko označili z besedo obveščevalna služba in policija. Razumljivo je, da je naša osvobodilna vojska imela svojo obveščevalno organizacijo, če je hotela zavračati akcije sovražnikovih policijskih in obveščevalnih organov, ki so imele namen od znotraj razkrojiti moralno in materialno moč osvobodilnega gibanja. Tako smo na primer v 31. diviziji na Primorskem leta 1944 zasledili vohune nemškega gestapa, ki so imeli nalogo tudi ubijati poveljnike bataljonov, brigad in celo divizijskega štaba. To je bil težek boj posebne vrste.
Zunaj vojske pa se je na Slovenskem razvila posebna obveščevalna organizacija imenovana VOiS, ki je imela nalogo, da se bori proti .podobnim organizacijam sovražnika, ki so imele razdiralne naloge v vrstah osvobodilne fronte in partije. VOS je bil spočetka pod delno kontrolo izvršnega odbora OF, ki je odobraval ali odklanjal njegove akcije, 'če je sodil, da ne ustrezajo načelnim opredelitvam osvobodilnega boja na Slovenskem.
Najbolj pereča vprašanja likvidacije sovražnih osebnosti iz vrst slovenske reakcije so bila na dnevnem redu tega izvršnega odbora. VOS je bil \edno močneje povezan s partijskim vodstvom, ki je sčasoma odločalo o vseh akcijah VOS-a. Ko se je ta organizacija razvila in se pojavila tudi na podeželju, se je. vezna sestava, ki je zagotavljala odgovorno delovanje VOSa, vedno bolj trgala in rahljala. Kontrolna odgovornost je na podeželju prehajala vedno bolj na okrožne partijske komiteje. Kjer so ti bili dolin,1 so bile tudi akcije ‘VOS-a ustrezne, kjer pa so bili v komitejih ljudje, ki ■niso mogli v svoji zavesti obvladati političnih razmer, pa so postajale akcije VOS-a in njegovih članov nekontrolirane. Prišlo je do mnogih likvida-
cij belogardistično usmerjenih ljudi ali pa tudi takih, ki so se udeleževali verskih manifestacij, ne da -bi, jim pri tem ibilo mogoče dokazati sovražno delovanje, zlasti ne izdajalsko početje. Zlasti v letu 1942 so se sektaški odnosi do resničnih in potencialnih sovražnikov pod vplivom skrajno levičarskih komunistov tako poslabšali, da so postali politični problem. Po zaslugi zlasti OF	in pod udarci neugodnih vojnih	razmer (velika	italijanska ofenziva), se	je val neupravičenih likvidacij	na	Dolenjskem	in Notranjskem
unesel. KOS-a tedaj v osvobodilnem gibanju seveda Se ni 'bilo. Na vaše vprašanje, da	menda to, kar danes prihaja na dan,	korenini že	od leta 42 in 43
naprej, moram odgovoriti, da verjetno pri	tem	mislite prav na to, kar sem
prej povedal, torej na nekontrolirane likvidacije sovražnikov osvobodilnega gibanja. VOS se je seveda razvijal med vojno in njegova notranja formacija je vedno bolj sprejemala prakso in metode, prinesene k nam z iz-ktišnjo podobnih sovjetskih policijskih organizacij. To pa je prinašalo našemu osvobodilnemu gibanju veliko škodo.
KATEDRA: Poznate te ljudi?
Ambrožič: Seveda jih poznam. Izhajali so ali pa so bili pod vplivom skrajnega levega krila komunistične partije, ki je bilo indoktrinirano s stalinističnimi idejami. Med temi ljudmi so bili znameniti Marijan Dermastja, Dušan Pirjevec-Ahac, Ivan More-Žan, Fric Novak, pa še mnogi drugi. Sodili so, da se morajo problemi osvobodilnega boja glede našega slovenskega sovražnika reševati s fizičnimi likvidacijami. Poziv na iztrebljenje belogardizma, ki ga je večkrat izrekel Boris Kidrič, je spodbujal taka stališča. Taki politiki, ki so izpolnjevali ta stališča in zahteve, seveda niso poznali meja, do katerih lahko gredo. Pri nas bi se bile razvijale razmere glede boja z belogardizmom na podoben način kot v Črni gori, če ne bilo velikega odpora posameznikov, zlasti pa ljudi iz organizacije OF. V Gubčevi brigadi smo oktobra 1942 enega od teh sektaških strajnežev zaprli ter ga predali cekaju. Želeli smo ga na ta način odstraniti s terena. Toda potem je seveda nadaljeval svoje delo, se visoko vzpel na lestvici policijskih uradnikov in seveda se je znašel tudi kot okrutni zasliševalec v dahavskih procesih.
KATEDRA: Ali je še živ?
Ambrožič. Je.
KATEDRA: Ali ima še kakšne politične funkcije?
Ambrožič: Ne. Je moralno in telesno razpadel.
KATEDRA: Ali se ho vloga teh ekstremistov kdaj zadovoljivo pojasnila?
Ambrožič: Bo! Saj je mnogo tega že odkritega, čeprav vsa imena še niso na voljo. V drugi knjigi spominskih razmišljanj, v kateri obravnavam obdobje osvobodilne vojne leta 1941 in 1942, bodo vprašanja ekscesov pod-
robne je obdelana. Pri tem naj omenim, da nisem za to, da se v naši javnosti iščejo le slabe strani osvobodilnega boja, zanemarjajo pa se vsa velika dela borcev in njihova moralno etična vsebina (žrtvovanje, poštenost itd.). Raziskati je treba v celoti tudi umazanije, ki so jih opravljali protikomunistični borci. Mnogokrat so bile izvajane kot pomoč okupatorjem in njim v dobro. Prav od tu bi bilo treba začeti raziskovati vse vzroke državljanske vojne med enobejem in vse okrutnosti, ki so se tedaj pojavljale. Ker me sprašujete tudi, ali smo svoje vampirje kdaj razkrinkali, naj vam povem, da so znani v sklopu svojih organizacij. Imen največkrat jaz sam ne navajam. Poznam mnoge med njimi, ki so bili iz vrst dobrih in vzgojenih mladincev. Vendar so opravljali svoje delo po navodilih drugih, mi-sleč, da opravljajo pošteno in za slovenski narod koristno delo. Ne velja kaznovati hlapca, če je izpolnjeval ukaze gospodarja. Ker so vse skrajnosti izhajale iz partijskih vrst, je treba tu poiskati izvire zla. Še mnogo bo treba tudi postoriti za rehabilitacijo krivično obsojenih in likvidiranih.
KATEDRA: Poznate še več takšnih partijskih operacij, ki bi zahtevale rehabilitacijo?
Ambrožič: Po vojni so bili najbolj množični pogromi proti borcem. Da-havci so bili borci, na Golem otoku so trpeli tisoči borcev. V raznih procesih, največkrat montiranih, so propadali številni borci. Ravnanje partije po vojni proti mnogim borcem je bilo kaj mačehovsko. Odstranili so del cele generacije, ki je bila borbena, resnicoljubna in kritična.
KATEDRA: »POVAMPIRJENA PARTIJA SE VEDNO BOLJ POGREZA V SFERE NASILJA, država pa vedno bolj dobiva videz in vsebino policijsko ustanove." Stavek iz vaše knjige bi lahko podpisal tudi kdorkoli iz moje generacije. Z razkrivanjem temnih strani lahko preprečujemo zlo v prihodnosti.
Ambrožič: Odkrivati je treba zlo, pa tudi svetle strani naše osvobodilne vojne in revolucije. Pri tem pa morajo priti pod udar zlasti dejanja tistih ljudi in političnih teles, ki so se udinjali okupatorju in ki so podpirali sovražnike slovenskega naroda. Udariti pa je potrebno z vso močjo po stalinistični morali in po vsem, kar iz nje izhaja.
Vaša mladinska organizacija je po mojem mišljenju še najbolj čista in napredna. Zaradi svoje mladosti imate veliko moč in prespektivo. Ste prva povojna generacija, ki lahko v dokaj svobodnih razmerah postavlja vprašanja o preteklosti in temelji bodočnost na novih demokratskih, svobodnih, socialističnih temeljih. Generacija, ki je bila med vami in staro politično gardo, ni mogla razviti svojih mladostnh ambicij, kajti v vseh pogledih jo je presegla in onemogočila generacija na oblasti. Med tema dvema generacijama je nastala praznina, ki se v našem družbenem življenju pozna in slabi družbeno moč. Nova mladina mora postati ustvarjalec, ne pa družbenopolitična zaloga politične moči.
.................................................
„Po vojni je vodila politiko, ki ’0 je pripeljala na oblast, in od tedaj se je vse zaobrnilo navzdol. Komunistična partija Jugoslavije in z njo vse komunistične partije jugoslovanskih narodov so odgovorne, da smo zabredli v gloiboko močvirje, iz katerega ne vidimo izhoda. Vzroki za politično, gospodarsko in moralno krizo v Jugoslaviji ne tiče v našem narodu, pač pa v politiki komunistične partije, ki se je v vsem praktičnem ravnanju zgledovala po sovjetski partiji pod Stalinovim vodstvom. Vzroki za krizo so torei politične in predvsem politične narave."
Iz knjige Po čem je zmaga, ZO Maribor 1988 Pripravil: Dejan Pušenjak
VICTIMAS DE JOSE STALIN
MOSCU, 25 (AP). — Las autoridades confirmaron que varias decanas de miles de cadaveres y escjueletos sepultados en una tumlba colectiva cerca de Kiev pertenecieron a victimas de la represion stalinista.
La conclusion de una comision gubernamental da credito a ancianos testigos de la aldea de Bykovnia, quienes declararon haber visto camiones chorreando sangre que iban al macabro sitio en la decada de 1980.
Los aterrados aldeanos rompieron el silencio que mantuvieron durante cinco decadas y acusaron a la policia secreta de Jose Stalin, despues que en 1988 el gobierno de Ucrania erigio un monumento a las victimas de la tumba colectiva, pero culpo de la masacre a los ocupantes nazis durante la Se-gunda Guerra Mundial. Pero en diciembre las autoridades ucranianas se vieron forzadas por los aldeanos a crear la comision y a declarar que en tres mvestigaciones previas habia sido encubierta la verdad atribuyendo el cri-men a los nazis.
Sin embargo, el desipacho de hoy de TASS no menciono las investiga-ciones previas.
El comunicado agrega que el jefe de la comision investigadora, Viktor Kuli-k, declaro que los investigadores hallaron en la tumba nombres fa-miliares gralbados en algunos objetos. Extraoficialmente se calculo que la fo-sa contenia entre 200.000 y 300.000 cadaveres.
‘‘El examen de los archivos confirmo posteriormente que las victimas cran “enemigos del pueblo” acusados en la decada de 1980 por actividades contrarrevolucior.arias y nacionalistas, espionaje y conspiracion”, dijo TASS.
"Se dio confirmacion oficial a la version de que en el bosque de Dar-nitsa, cerca de la aldea de Bykovnia y de la capital de Ucrania, Kiev, hay sepultadas victimas de la represion de la decada de 1930,” agrego la agenda sovietica.
Los historiadores occidentales calcularon que durante la dictadura de Stalin fueron muertas 20 millones de personas, particularmente en la de-riominada "gran purga” de fines de la decada de 1930.
(Clarin, 26-3-89)
Tiskovni sklati Karla Mauserja
prof. Stanko Hafn.er .................................... 100	avstraltiv
tir. Karel Vojska, v spomin na dr. T. Debeljaka ....	333	avstralov
Franc Novak, Cinco Saltos ............................. 1.000	avstralov
T. T., Buenos Aires (oktobra/88) ......................... 20	avstralov
Pavel Bajda, Mendoza (oktobra/88) ........................ 20	avstralov
Rudolf Hirschegger, Mendoza (oktobra/88) ................. 50	avstralov
ga. Marija Štrukelj, ZDA ................................. 50	USA dol.
N. N., ZDA ............................................... 50	USA dol.
Hotelir Vinko Levstik, Gorica ........................... 100	USA dol.
TOLSTOJEV SKLAD:
Poslano na “VESTNIK”:						
A. Šonc 		A	500	dr. F. Gnidovec ...	..	50	USA dol.	
N. N., Huriingham 		A	6.000	Karel Lisjak 		..	5	USA	dol.
N. N., Capital 		A	1.000	Joža Andrejak ....	.. 20	USA	dol.
N. N., Capital 		A	500	duh. Jože škerbec .	.. 20	USA	dol.
N. N., Capital 		A	500	L. J., Bariloche ...	.. 120	USA dol.	
Franc Bidovec 		A	2.000	M. J., Bariloche ..	.. 20	USA dol.	
Ciril Pergar 		A	100	inž. J. Skvarča .. .	. . 60	USA	dol.
Anton Furlan 		A	500	lic. F. Markež ....	. .	50	USA	dol.
Poslano na druge naslove:						
Austral - A			N. N., Chicago ...			50
Dr. Kociper Stanko (drugič)		300	Dejak Franc 				50
	(v dol.)		V spomin na Ivana	Hočevarja:		
Glinšek Ignacij - Argentina		20	Dr. Max Rak 				100
Borštnik Pavle 			50	Zajec Milan 				50
Gregorin Lojze 			50	Žnidaršič Vera ....			50
Tašner Otmar 			100	Kozina Frane-Kanada . . .			60
Stopar Francka 			20	Palčič Ivan 				50
N. N., Toronto 			1.000	Slak Florjan 				100
			Hočevar Ani ob smrti moža			
LUA.			Ivana 				100
Turk Janez 			200				
Rev. Cvelbar Jože 			100	Kanada:			
Zabukovec Domen 			50	Kus F				50
Pfeifer Milena 			50	Ferkul E. (drugič)			50
Hribar Alojzij 			40	Jaklič J				50
Coffelt Frank 			25	N. N., Toronto ....			100
Koke'j Anica za tri brate in 6
bratrancev ..................... 60
Štepec N........................ 50
Sudtbury N. Pavle .............. 50
Kastelic Jože st................ 50
Košir Valentin ................. 40
Jarc Lado ..................... 150
Sterle Martin ................. 100
Klemenčič Pavla ............... 200
Zakrajšek Martin .............. 100
Matasič John .................. 500
Petrič Franc ................... 50
Gorjup Anton ................... 50
Staniša Frank .................. 50
Mihevc Jože .................... 40
Cvetko Marija .................. 30
Ambrožič Tone ................. 200
Kralj Franc - Koroška ......... 170
Juršič Ellie - London, Ont...	30
Koželj L. - Quebec ............. 50
Mrs. Koritnik - F. Montreal .	48
ZDA
Urankar Antonija .............. 100
Boh Jože ....................... 50
Poslano na VESTNIK (dec. 88)
Austral - A
Odbornik DSPB Tabor Argen-
tina ........................... 45
Oblak Franc .................... 100
Cof Emil ....................... 100
Stanonik Frank .................. 60
Berkopec Ivan ................... 40
N. N., Cleveland ................ 40
Kristanc Jože ................... 30
Lukež Rudi - Edith .............. 25
Austral	- A
Borštnik Maks .................. 100
šproc - družina ................ 150
Korošec Ivan ................... 500
(v	dol.)
N. N., Argentina ............... 100
Čulek Franc - Australia ......... 20
Bezjak Zvonko - Australia ...	20
Kanada:
Mlakar A. B. C.............. 50
Ponikvar Lojze .................. 20
Zakrajšek Ivan ................. 100
Matasič Barbara ................ 100
Tratnik Janez .................. 100
Žagar Viktor ................... 100
Hočevar Franc (drugič) ....	50
Škerl Franc in Slava ............ 60
Martinčič Ferdo (pok. Iv. Hočevar) .......................... 50
Brezigar Zoran............. 100
Mikojič Milena ................. 100
(v	dol.)
Burja Jože ...................... 15
Cena te številke na 56 straneh je za Argentino A 70.-. Letna naročnina za inozemstvo je 18 USA dolarjev po navadni in 25 dolarjev po letalski pošti ali pa odgovarjajoča cena v drugi valuti.
o £PQ 8-S t c » m	FRANQUEO PAGADO Concesion N7 5811	Propiedad Intelectual No. 114.875 - 8-1988
,9 bfl	C U> J-	p •	TARIFA REDUCIDA	R. Falcon 4158,
< Xflm	Concesion N? 691	1407, Bs. As.