XLV. LETNIK      LJUBLJANSKI      MESEČNIK
102*                 7              7                                      ZA
^  ->               S-? \ 7 r^\  \T         KNJIŽEVNOST
3. ŠTEVILKA             2L  V  U  iN             IN PROSVETO
UREJUJE FRAN ALBRECH T / LAST IN ZALOŽBA «TlSKOVNE ZADRUGE» V LJUBLJANI
Igo Gruden / V pomladnem večeru
Nad zemljo, pod zvezdami spečo, diši po pomladi...
Odpri svoje okno na ulico mračno
in skloni se ven;
o, vtoni v valovje vonjivo in mlačno,
ki bije ob zvezdnati prod
in lije od vsepovsod nad prepadi
noči in človeških usod —
kakor sen ...
V  zapadu boš videla težke oblake v razsut ju;
iz dalje boš slišala v toplem, omamnem občutju
krožečih svetovij razkošno utripanje,
selečih se ptičev vznemirjeno tipanje
in himnično blaženost sproščenih vod:
boš cula slapove kot pesem pomladnega groma
in pesem potokov kot zvon, ki nam poje cd doma —
in pesem neba in vse zemlje bo le doprovod
ljubečemu srcu in vzkrikanju žejne krvi
in duši, zasanjani v daljne prepade noči.
V  en sam slavospev sta spojila se sever in jug in mesec rastoči — samotni mej drug —
ti skoro vzblesti čez pogorje kot plug, ki orje samoto noči:
O bajni trepet, ko srce zazveni! Odpri svoje okno, reke razprosti in misli v polet v še neznane smeri čez svet, ki že ves po pomladi diši.
129