P. b. b
kulturno - politično glasilo *
do mo č ih d p go d ko v

'V'	■

Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostanit: 9020 KJagenturl
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XIV. / ŠTEVILKA 37
CELOVEC, DNE 15. SEPTEMBRA 1966
CENA 2.- ŠILINGA
Slovenci na Koroškem
ii.
Seveda pa trenja še obstajajo ter se' zbirajo sovražniki vsega, kar je slovenskega v nemških nacionalistično usmerjenih organizacijah, povezanih v Karntner Heimat-dienstu. Koroški domovinski službi. Ta vrhovna organizacija je ob praznovanju 550-letnke ustoličenja zadnjega vojvode v slovenskem jeziku zavrnila roko sprave, ki jo ji je nudila slovenska študirajoča mladina na Koroškem. Ta Karntner Heimat-dienst je na izpovedano željo Slovencev po resnični spravi med obema narodoma reagiral nedavno ponovno odklonilno, eden njegovih somišljenikov pa je zapisal v koroškem neodvisnem dnevniku »Aus-sohnung mit den Nationalslovvenen ver-friiht« — »Sprava z nacionalnimi Slovenci preuranjena«. To je tisti Karntner Heimat-dienst, ki je pomagal razrušiti obvezno dvojezično šolstvo na Koroškem, ki se upira dosledno pošteni rešitvi manjšinskega vprašanja v deželi, ki cepi umetno Slovence v dve skupini, v nacionalne Slovence in vindišarje. O zadnjih trdi, kljub temu, da se poslužujejo.v vsakdanjem življenju koroške slovenske govorice, da po mišljenju in narodnostni pripadnostj niso več Sloven-fci, temveč del koroškega prebivalstva, ki se ne priznava k slovenskemu jeziku in slovenski kulturi, temveč brezpogojno k nemškemu kulturnemu krogu.
Norveški kralj Olaf V., ki se je v soboto in nedeljo privatno zadrževal na Koroškem, kjer je bil nastanjen v Vrbi in je od tam napravil tudi dva obiska, in sicer na Mag-dalensko goro in grad Hochosterwitz, je prispel v ponedeljek na državniški obisk s posebnim vlakom na dunajski južni kolodvor.
Tam so ga svečano sprejeli avstrijski zvezni predsednik Franz Jonas, zvezni kancler dr. Josef Klaus, podkancler in trgovinski minister dr. Fritz Bock, zunanji minister dr. Lujo Tončič Sorinj in državni tajnik v zunanjem ministrstvu dr. Karl Bobleter. V tem trenutku je zadonelo iz Švicarskega vrta 21 topovskih strelov. Ceremonija je nato potekala kot zmerom: medsebojno predstavljanje, igranje obeh himen, raport kapetana garde in obhod častne čete.
Ko se je kralj Olaf V. in njegovo spremstvo pozdravili z avstrijskimi državniki, se je odpeljal vladar v hotel Imperial, kjer je v teh štirih dneh svojega državniškega obiska tudi stanoval.
V ponedeljek, točno ob 16. uri, je nor-
veški kralj obiskal avstrijskega zveznega predsednika v njegovi pisarni na Ballhaus trgu. Potem so predstavili vladarju na Dunaju pooblaščeni diplomatski zbor. Do 20. ure je imel nato kralj čas za majhen odpočitek. Ob 20. uri je predsednik priredil odličnemu gostu slavnostno večerjo na dvoru. Ob 22. uri je bil velik sprejem v Schonbrunu, ki ga je predsednik priredil v slavnostnih dvoranah gradu.
V	torek je norveški vladar dopoldne prisostvoval svečani predstavi španske jahalne šole, nato si je ogledal dunajski velesejem, v opoldanskih urah je zvezni kancler priredil v kongresni dvorani kanclerjevega urada kosilo; ob 15.30 je bil obisk zakladnice, nato pa obisk magistrata, ob 19. uri pa je kralj prisostvoval v Državni operi predstavi »Fidelio«, operi Ludwiga van Beethovna.
V	sredo je norveški kralj zapustil Dunaj in je odpotoval najprej v Linz, tam si je ogledal tovarno VOEST, nato ipa v Salzburg. V petek se bo norveški vladar vrnil domov.
Nov ameriški vesoljski poskus
Ameriška vesoljska ladja »Gemini 11« s pilotoma Conradom in Gordonom je poletela v ponedeljek na tridnevno krožno pot okoli Zemlje z nalogo, da se že med prvim poletom okoli našega planeta združi s satelitom »Ageno«. Tega je ponesla v vesolje raketa »Atlas«. 97 minut za »Ageno« pa so izstrelili vesoljsko ladjo »Gemini 11« z nosilno raketo »Titan«. Samo 37 minut po startu je Conrad sporočil, da se je vesoljska ladja približala »Ageni« na 75 milj, tri minute pozneje pa je že sporočil, da znaša ta razdalja le še 37 milj. S hitrostjo 32.000 km na uro sta astronavta uspela po izstrelitvi ob 15.42 že čez 84 minut ujeti satelit »Ageno« nad Havaji. Približno 15 minut po vesoljskem sestanku jima j,e tudi uspelo privezati »Gemini 11« k satelitu brez človeške posadke. Po tem uspehu pa je sledil neuspeh, ker je moral Gordon svoj vesoljski sprehod od prvotnih 115 minut skrčiti na 44 minut, zaradi strahovite vročine v vesoljski obleki, ki je imela za posledico prekomerno potenje, da se je steklo na čeladi prevleklo z meglo in mu tako vzelo razgled; utrip se mu je zvišal na 162, dihanje je bilo otežkočeno, hkrati pa je začutil močno utrujenost.
V četrtek zjutraj sta se vrnila na Zemljo.
Koroški Slovenci na obisku v Prekmurju
Občinska skupščina in občinski odbor SZDL Murska Sobota sta naslovila na Narodni svet koroških Slovencev in Zvezo slovenskih organizacij povabilo na prijateljski obisk. V povabilu je bilo med drugim rečeno: »Želimo Vas seznaniti z gospodarskimi in kulturnimi prizadevanji naše občine. V Prekmurju razširjamo na svojstven način dvojezičnost na narodnostno mešanem področju, kjer živi poleg slovenskega madžarsko prebivalstvo. Prepričani smo, da Vas bodo zanimala naša prizadevanja in uspehi.«
Do obiska predstavnikov koroških Slovencev je prišlo pretekli teden in sicer 6. in 7. septembra. V delegaciji Narodnega sveta so bili: predsednik dr. Valentin Inzko, tajnik dr. Reginald Vospernik, šolski vodja Jožko Koncilja ter učitelj Vinko Gotthardt, v delegaciji Zveze slovenskih organizacij pa predsednik dr. Franci Zwitter, tajnik Rado Janežič, glavnošolski učitelj Valentin Koschutnik in nadučitelj Lovro Kuschej.
Pri razgovorih in slavnostnem obedu v Murski Soboti sta bila navzoča poleg predstavnikov občinskega odbora in občinske skupščine Murska Sobota tudi član slovenske vlade Rudi Čačinovič ter načelnik urada za narodnosti pri Izvršnem svetu Albert Zornada. Razgovoru v Murski Soboti, kjer so bili koroški Slovenci — kot v Lendavi — izredno gostoljubno sprejeti, je predsedovala ob navzočnosti podpredsednika občinske skupščine Štefana Totha predsednica občine ga. Sida. Podlesek, v Lendavi pa predsednik občinskega odbora Ludvik Bratkovič ter podpredsednik občinske skupščine Aleksander Varga.
Ob koncu obiska v Prekmurju sta podala predsednika osrednjih organizacij koroških Slovencev za radio Murska Sobota posebno izjavo, v kateri je podčrtal predsednik Narodnega sveta dr. Inzko pomembnost tega obiska predstavnikov koroških Slovencev za nadaljnje utrjevanje dobrih sosedskih odnosov med Koroško in Slovenijo ter Avstrijo in Jugoslavijo.
Drži, da je del koroških Slovencev narodnostno nezaveden, je pa ta nezavednost zgodovinsko v toliko pogojena, v kolikor so bile slovenske šolske prilike skozi desetletja na Koroškem neurejene. Pritisk na pripadnike slovenske manjšine med obema vojnama, teror nad Slovenci med drugo svetovno vojno ter nemška povojna propaganda, ki je označila vsakega zavednega Slovenca kot »titovca«, so povzročili odpad marsikaterega Slovenca ali ga narodnostno napravili vsaj brezbrižnega.
Karntner Heimatdienst je udruženje vseh tistih organizacij, ki nenehno zahtevajo ta-kozvano ugotavljanje manjšine, tajno glasovanje o tem, koliko je še Slovencev na Koroškem. Le v krajih, kjer bi se priznalo vsaj 20 odst. za zavedne Slovence, bi smela stopiti po mnenju teh krogov državna Pogodba glede ureditve šolskega vprašanja, uradnega jezika in dvojezičnih napisov v veljavo. So to krogi, ki stalno vznemirjajo deželo ter izvajajo z nacistično Usmerjeno stranko neodvisnih (FPOe) pritisk na vladne kroge, javno mnenje pa skušajo ob določenih prilikah spet in spet zastrupljati.
Zadržanje Karntner Heimatdiensta in vanj vključenih organizacij kaže, da ta sprave s Slovenci me želi in da bo zanj delo »v službi domovine« zaključeno šele, ko bo sleherna sled po Slovencih v deželi izginila. S tem pa Karntner Heimatdienst ui podrl le vseh mostov do Slovencev, temveč tudi do večine pripadnikov lastnega naroda, ki v vedno večji meri odkla-njajo takšno zadržanje. Mlajši rod je tudi med Nemci evropsko usmerjen ter išče odkrita prijateljstva s Slovenci. To so dokazala številna srečanja visokošolske mladine °beh narodnosti na dunajskih akademskih tleh.
Obči blagor dežele narekuje premostitev težav in nasprotij tudi tam, kjer so se nedavno obstojale, tudi tam, kjer se nam zde ovire morda nepremostljive. Avstrijcem slovenske in nemške narodnosti so stavljene v deželi naloge, ki presegajo ob prizadevanjih Avstrije po dobrih sosedskih odnosih z Jugoslavijo in Italijo deželni okvir. Medtem, ko bi vzorna rešitev manjšinskih prilik na Koroškem lahko olajšala naši državi njeno stališče glede južnotirol-
skega vprašanja, bi bili z mejo miru in prijateljstva dani najboljši pogoji za uspešno sodelovanje na vseh področjih meddržavnih odnosov. V to smer gredo prizadevanja koroške deželne vlade in vlade na Dunaju. Zvezni kancler dr. Klaus je tako ob svojem obisku v Beogradu kot pred koroškimi Slovenci v Celovcu poudaril nujnost pravične jrešitve slovenskega manjšinskega vprašanja, prav tako se zavzema tudi sedanji koroški deželni glavar Sima za izboljšanje manjšinskih prilik v deželi.
Kot avstrijski državljani slovenske narodnosti smo na prijateljskih odnosih Avstrije s sosednjo Jugoslavijo ter republiko Slovenijo zainteresirani, ker morejo le odprte meje zagotoviti miren razvoj obmejnih dežel, odstraniti še obstoječa nezaupanja ter ustvariti pogoje za resnično človečanske odnose med prebivalstvom tostran in onstran meja. K izboljšanju teh odnosov med obema državama in deželama je tudi manjšina -svoje doprinesla, česar se zavedata tako Avstrija kot Jugoslavija.
Smo kot manjšina živ del matičnega naroda, ki mu pripadajo vsi Slovenci. Kul-
turno moremo črpati svoje sile le iz celotnega narodnega debla, katerega korenine segajo preko avstrijsko-jugoslovanske meje v osrčje Slovenije, v Ljubljano, z najpomembnejšimi kulturnimi ustanovami. Čutimo se duhovno povezane s Slovenijo kot kulturno celoto in v tem pogledu za nas koroške Slovence ni in ne more biti nobenih meja. To je bil tudi vzrok, da smo se koroški Slovenci ne glede na sedanjo politično ureditev Jugoslavije odzvali, ko so bili za to dani pogoji, povabilu slovenske vlade ter bili 19. in 20. novembra preteklega leta na dvodnevnem uradnem obisku v Ljubljani, kjer smo bili gostje Izvršnega sveta Slovenije.
Kakor pa se kulturno čutimo povezane s slovenskim matičnim narodom, se politično priznavamo k Avstriji kot naši matični državi. Kar mi od Avstrije pričakujemo, je njena dosledna izpolnitev v državni pogodbi prevzetih obveznosti. Tozadevno pa moramo ugotoviti, da še zdavnaj niso rešena vsa šolska vprašanja, -ne zadeve uradnega jezika in ne dvojezičnih napisov.
Pri razgovorih s predstavniki političnega, kulturnega in gospodarskega življenja v Murski Soboti (6. 9.) in Lendavi (7. 9.) smo dobili vpogled v ureditev vprašanj ■narodnosti na območju teh dveh obmejnih občin. Tako izvajata občini Murska Sobota (61.000 Slovencev, 2000 Madžarov) in Lendava (16.000 Slovencev, 8000 Madžarov) dosledno dvojezično šolstvo. Pouk je od prve šolske stopnje naprej dvojezičen; prve pogoje za znanje drugega jezika ustvarjajo predšolski otroški vrtci. V Murski Soboti, kjer je madžarska manjšina številčno slabša, so nižje organizirane šole, polne osemletke pa najdemo v Lendavi, kjer smo imeli tudi priliko prisostvovati eni šolski uri. Šolniki razpolagajo tudi z lepim številom dvojezičnih učbenikov, vendar je ta način šolanja šele v razvoju.
Tovarna Mura (Murska Sobota), tekstilna predelovalna tovarna, ki zaposluje 1500 delavk in delavcev, ter državno kmetijsko podjetje s 4000 ha. pomenijo za od nekdaj, slabo razvito Pomurje znaten gospodarski napredek, študijska knjižnica, ki ima na razpolago 28.000 knjig (od teh 8,200 v madžarščini) ter pokrajinski muzej s 6000 eksponati so zrcalo živahnega kulturnega življenja; lokalni radio prinaša dnevno oddaje v slovenščini in madžarščini, medtem ko kaže podjetje »Pomurski tisk«, ki izdaja med drugim dva tednika v obeh jezikih, dokaj dobro založniško dejavnost. Tako so v pripravi dvojezične antologije ter slovarji. Glede kulturne izmenjave z Madžarsko pa so zaenkrat še določene težave.
Občina Lendava je tudi v javnih napisih, v uradnem poslovanju in v sodstvu dvojezična. Med 60 člani skupščine (občinskega odbora) je 17 Madžarov. Pomembno je nahajališče nafte, ki zaposluje v svojih treh oddelkih (predelava nafte in plina, kovinska industrija, petrokemija ter proizvodnja formalina in raznih lepil) okoli 700 delavcev.
V bogatem programu dveh dni smo imeli priliko, da spoznamo način reševanja narodnostne problematike na skrajno vzhodni meji slovenskega ozemlja. Radenci, pomembni tujsko-prometni center zaradi naravne zdravilne vode, so bili zadnja točka dvodnevnega obiska v Prekmurju.
Politični teden
Po svetu...
IZ POSLANICE SV. OČETA PAVLA VI.
V zadnji poslanici vernikom se je papež Pavel VI. zavzel za uresničitev zamisli o resnični razorožitvi, za pomoč deželam v razvoju in za ohranitev miru v svetu. Dejal je, da predstavljajo jedrska oboroževalna tekma, rasizem in nacinalizem na j večjo nesrečo človeštva.
»Danes vedno bolj, izginjajo velike in dobre ideje o miru in pravici, o svobodi in bratstvu vseh narodov, o resnični razorožitvi in o zadovoljitvi osnovnih potreb ljudi nerazvitega sveta,« je dejal sv. oče v govoru v svoji letni rezidenci v Castel Gandolfu. »Namesto tega,« je ugotovil papež, »se pojavljajo ideje, za katere se nam je zdelo, da st> jih opustili in ki vsebujejo kali nesreč in pogojnih nesreč, kot so jedrska oboroževalna tekma, rasizem in nacionalizem.«
Katoliški poglavar je naročil vernikom, naj se borijo za dobre ideje in ohranijo njihovo moč.
UGIBANJA GLEDE U TANTOVEGA
NASLEDNIKA
Čeprav je za diplomatsko dejavnost v -Organizaciji združenih narodov značilno predvsem prizadevanje, da bi U Tanta prepričali, naj ostane še nekaj časa na dolžnosti generalnega sekretarja svetovne organizacije tudi po izteku običajnega petletnega mandata, delajo hkrati s tem že tudi določene domneve o morebitnih kandidatih za U Tantovega naslednika.
Nekateri uslužbenci Organizacije združenih narodov govorijo v zasebnih stikih celo o »velikem številu« kandidatov. Na dolgem seznamu kandidatov so v glavnem osebnosti iz Afrike, Latinske Amerike in Evrope. Med kandidati najpogosteje omenjajo Ganca Roberta Gardinerja iz ekenom-ske komisije OZN za Afriko in Dialla De-lija, glavnega tajnika organizacije afriške enotnosti.
V	teh napovedih omenjajo tudi imena Mehikanca Alfonsa Garcie Roblesa, finskega veleposlanika na švedskem Ralfa Enke-la in bivšega avstrijskega zunanjega ministra dr. Bruna Kreiskega.
V	tej fazi je še vendarle prezgodaj govoriti o novi osebnosti generalnega sekretarja svetovne organizacije, kajti svet upa, da si bo U Tant vendarle premislil in še nekaj časa ostal na tej dolžnosti. Bojijo se tudi, da bi problem izvolitve novega glavnega tajnika mogel postati eno od osrednjih vprašanj na 21. zasedanju glavne skupščine Organizacije združenih narodov.
bi bilo treba ustaviti bombardiranje Severnega Vietnama in pošiljanje severnoviet-namskih vojakov na jug. Hkrati bi morah obljubiti osvobodilni fronti, da bo imela besedo pri končni ureditvi v zameno za premirje v Južnem Vietnamu.
Spaak nato kritizira tiste, ki skušajo vsiliti Združenim državam Amerike nerazumne pogoje, kakor n. pr. odlhod njihovih čet pred sporazumom. Prav tako kritizira nejasne pozive za mir, ki prihajajo od skupin in ne od vlad. Nato pravi Spaak, da je ameriška intervencija v Vietnamu neizbežna posledica njihove moči in logična posledica njihove udeležbe v drugi svetovni vojni.
ZNAČILNOSTI SEDANJE KULTURNE REVOLUCIJE NA KITAJSKEM
Najmočnejši za Mao Ce Tungom, obrambni minister Lin Piao velja za njegovega naslednika.
Značilno za sedanjo fazo kitajske kulturne revolucije, v kateri je v zadnjem času prevzela »pobudo« rdeča garda z uprizarjanjem nasilnih akcij, raznih izpadov in povzročanjem neredov, je, da se zdaj z osrednjega mesta slišijo ostri glasovi, ki pozivajo k pomiritvi.
V pokrajinskih listih in na lepakih, ki jih izvešajo v Pekingu, omenjajo nekatere spopade in hkrati ostro kritizirajo pokrajinske funkcionarje. Tako je bilo mogoče zvedeti, da se je na univerzi v večmilijonskem mestu Tiencinu razvnel silovit pretep, v katerem je bilo ranjenih »več ljudi«, nadalje da je 300 študentov vdrlo v prostore pokrajinske vlade v pokrajini Anhveju, razbilo pohištvo in odstranilo »staro fotografijo« predsednika Mao Ce Tunga, da se je prvi sekretar anhvejskega partijskega komiteja slabo izkazal v sedanji kulturni revoluciji in podobno. Razvedelo
se je tudi o neredih v trolejbušni garaži v Pekingu, kjer so razbili opremo, o pretepu med študenti hunanske univerze in pripadniki rdeče garde, zaradi česar so verjetno »preorganizirali« mestni partijski komite v glavnem pokrajinskem mestu čang-šiju. Neki pokrajinski list piše, da v velikih demonstracijah in na zborovanjih v mestu Harbinu razkrinkujejo »nekatere voditelje« partijskega komiteja pokrajine Heilukjang, ker nastopajo zoper ideje Mao Ce Tunga in socializma. V pokrajini Šen-siju kritizirajo voditelje pokrajinskega komiteja in severozahodnega urada centralnega komiteja komunistične partije Kitajske zaradi napak pri izvajanju kulturne revolucije.
Že nekajkrat ponovljeni pozivi za pomiritev in za to, da organizirajo akcijo za dosego ciljev, zavoljo katerih so sprožili kulturno revolucijo, bržčas pomenijo odgovor na dosedanje nerede. Tak poziv je danes objavil tudi »Žen Min Ži Bao«, glavni partijski organ v uvodniku, v katerem naglaša, da za razkrinkavanje in odstavljanje ljudi, ki so ubrali tako imenovano kapitalistično pot, kakor tudi predstavnikov strmoglavljenih razredov, ne smejo uporabljati nasilja in prisiljevanja, marveč razum. »Žen Min Ži Bao« žuga z »močnim državnim strojem«, kar si je mogoče razlagati kot svarilo, da bodo na morebitne poskuse pristašev struje, nasprotujoče idejam Mao Ce Tunga, odgovorili z »ostrimi zakonskimi kaznimi«.
PROCES PROTI UGRABITELJEM
BEN BARKE
V Parizu se je minuli teden začela sodna obravnava proti ugrabiteljem maroškega opozicijskega voditelja Ben Barke. Na zatožni klopi sedi pet ljudi, šesti obtoženec, eden izmed šefov francoske obveščevalne službe Leroy-Finville, pa sedi na stolu pred zatožno klopjo. Ta se brani iz svobode. Dejstvo, da ne sedi skupaj z drugimi obtoženci, si razlagajo v Parizu kot znamenje, da sodišče' nima prikrivanja podatkov o ugrabitvi, ki je zavrlo preiskavo, za zelo hud prekršek. To lahko prav tako pomeni, da jo bo Lerory-Finville odnesel z lažjo kaznijo, kakor pa so prej mislili.
Sedmerici obtožencev sodijo v njihovi odsotnosti. Med njimi je tudi maroški zunanji minister general Ufkir, ki je obtožen, da je organiziral ugrabitev. Ben Barko so ugrabili 29. oktobra lani. Ufkir in maroška Vlada pa sta se postavila na stališče, da francosko sodišče ni pristojno za sojenje maroškim državljanom, katerih krivda po njunem ni dokazana. Ufkir poudarja, da obtožnice niso dostavili v Rabat. Sicer pa nima nič proti temu, da vložijo obtožbo zoper njega pri maroškem sodišču.
Pričakujejo, da bo trajala obravnava mesec dni.
VSI ZA U TANTA
Združene države Amerike in Sovjetska zveza sta sporočili, da sta pripravljeni storiti skrajne napore, da bi prepričali glavnega tajnika U Tanta, naj prihodnjih pet let še ostane na položaju tajnika svetovne organizacije. To poročajo dobro obveščeni krogi na sedežu svetovne organizacije in dodajajo, da nobena izmed velikih sil, vključno z Veliko Britanijo in Francijo, ni pripravljena razpravljati o kakem drugem kandidatu za glavnega tajnika Organizacije združenih narodov.
Tudi mnogi predstavniki neblokovskih dežel lanic OZN so izrazili prepričanje, da more U Tant spremeniti odločitev, da ne bo več kandidiral. Sporočili so tudi, da se je predsednik skupine neblokovskih dežel v OZN alžirski delegat Tevfik Buatura sinoči dalj časa pogovarjal z U Tantom.
Tudi Danska je zahtevala od U Tanta, naj ostane na položaju glavnega tajnika Organizacije združenih narodov.
SPAAK O VLOGI FRANCIJE IN
POLJSKE ZA MIR V VIETNAMU
i»Francija in Poljska bi lahko vodili skupno' gibanje zahodnih in vzhodnih vlad, da se vzpostavi mir v Vietnamu na realistični podlagi.« To svetuje v intervjuju londonskemu časopisu »Timesu« bivši belgijski zunanji minister Spaak, ki je bil leta 1946 predsednik glavne skupščine Organizacije združenih narodov, od leta 1957 do leta 1961 pa glavni tajnik Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO).
Spaak je mnenja, da je zaman govoriti o pogajanj ih, preden se sporazumejo o ustavitvi vojne. Pripomnil je, da ni tako težko zamisliti si določbe o premirju. Predvsem
... in pri nas v Avstriji
NARAVNE NESREČE PRISILILE
POLITIKE K PAMETI
Pozimi leta 1953-54 je zvezna vlada pozvala Avstrijce, naj darujejo za žrtve nesreč po snežnih plazovih. Po poplavah poleti 1954 je ministrski svet sklenil ustanoviti avstrijski narodni odbor za pomoč po na-' ravnih nesrečah. Ta je določil, da se je pomoč pravično razdeljevala, kajti privatni in javni darovi še zdaleč niso zadostovali za kritje celotne škode. Tedaj so zaman priporočali, da bi po švicarskem vzoru na novo ustanovljeno zavarovanje po naravni škodi (1. oktobra 1953) vpeljali tudi pri nas. (V Avstriji vobče ni nobenega zavarovanja proti poplavam.)
V letih 1957 in 1958 so neurja zopet povzročila veliko škodo, ki je niso mogli kriti zaradi preskromnih darov avstrijskega prebivalstva; oblasti pa tudi niso storile nobenih učinkovitejših ukrepov proti novim elementarnim katastrofam (naravnim nesrečam).
Meseca septembra leta 1958 je ministrski odbor poskušal ustanoviti z zakonom potrjeni sklad za nesreče, v katerega bi se stekala sredstva vsega avstrijskega prebivalstva. Decembra leta 1958 so sklenili »zvezni dodatek« za odpravo škode po neurjih.
Poleti 1959 so poplave ponovno povzročile veliko škodo v širokih predelih Avstrije. Kmetijski minister je tedaj svaril, da bi mogli za trajno odstraniti te nesreče samo z načrtnim urejevanjem hudournikov, katerih delo je od druge svetovne vojne oviralo pomanjkanje finančnih sredstev po
državnih oblasteh. V začetku septembra leta 1959 je finančni minister v ministrskem svetu dejal, da je izdal novi sklad za naravne nesreče izven državnega proračuna v letu 1959 100 milijonov šilingov, leta 1960 200 milijonov šilingov in v letih 1961 do 1963 po 300 milijonov šilingov za povrnitev škode in preprečevalne ukrepe. Sklad so finansirali s posojili, ki so jih poravnali z javnim denarjem.
V jeseni leta 1959 je država razpisala prvo posojilo 100 milijonov šilingov po obrestni meri 6 odstotkov. Drugo posojilo 200 milijonov šilingov po obrestni meri 6,5 odstotka je bilo že takoj prvi dan, to je 23. maja leta 1960 preseženo. Leta 1960 so nove poplave potrdile, da denarni sklad še zdaleka ne zadostuje za kritje celotne škode. V letih 1962 in 1963 je v Avstriji divjala huda zima. Skupiček posojil v znesku 1 milijarde iin 200 milijonov šilingov pa je v petih letih lahko kril le deloma resnične potrebe po denarju za oškodovance in varnostne gradnje. Kljub temu je morala zvezna vlada v ta namen določeni zne-zek v državnem proračunu znižati.
Leta 1963 je kmetijsko ministrstvo izdelalo varnostni gradbeni načrt za deset let z letno potrebo 620 milijonov šilingov. Avstrija s celotno dolžino rek 100.000 kilometrov in vodovjem vobče (1 kilometer rečnega toka po 1 kvadratni kilometer zemeljske površine) ne more izhajati z nižjim po-troškom. Še isto leto (1963) je vlada ukinila sklad za nesreče.
Po poplavah v aprilu leta 1965 v obdo-navskih področjih, je trgovinsko ministr-
SLOVENCI
doma in p& $m>ht
V Argentini novi slovenski duhovnik
Nedavno (13. avgusta) je bil v katedrali v Cordobi v mašnika posvečen g. Jure Langus iz salezijanske družbe, številna Langusova družina je prihitela iz Buenos Airesa, da se skupaj s svojim najmlajšim članom družine veseli tega pomembnega dogodka.
Drugi dan je g. novomašnik koncelebriral s svojima bratoma duhovnikoma, g. Janezom, ki je župnik v Casanovi in g. Primožem, ki je vzgojni vodja v Adrogueju, svojo prvo daritev v cerkvi Lasaletske Matere božje v okraju Joffre Norte v cordobskem predmestju.
Nadškof dr. Jože Pogačnik v ZDA
Na povabilo marquettskega škofa msgr. Thomasa Noa je 23. avgusta prišel na obisk v Združene države Amerike ljubljanski nadškof msgr. dr. Jože Pogačnik v spremstvu Darka Slapšaka, župnika s Primskovega, brata g. Julija Slapšaka od Sv. Vida v Clevelandu. Letalo švicarske družbe je pristalo na čikaškem letališču 0’Hara. Tu je nadškofa pozdravil frančiškanski komisar p. Aleksander Svete, lemontski gvardijan p. Blaž Čemažar, od sv. Štefana župnik p. Tomaž Hoge in p. Vendelin špendov, od Sv. Jurija p. Hieronim Selak in p. Odilo Hanjšek, s katerima je bil tudi g. Julij Slapšak.
Na poti v Chicago se je letalo ustavilo za eno uro v Montrealu v Kanadi, kjer so ljubljanskega nadškofa pozdravili farani slovenske fare sv. Vladimirja z župnikom g. Stankom Boljkom CM na čelu. Nadškof dr. Pogačnik se je iz Chicaga odpeljal v samostan slovenskih frančiškanov v Lemont, odkoder je v naslednjih dneh napravil obisk tudi čikaškemu nadškofu Johnu Codyju, v ponedeljek, 23. avgusta, je pa odšel v Markuette k škofu msgr. Thomasu Noa, ki ga je povabil k sebi na obisk, da prisostvuje njegovi zlati maši ter da si ogleda področja, po katerih je med Indijanci misijonaril škof Friderik Baraga.
Ljubljanski nadškof dr. Pogačnik bo med svojim bivanjem v Združenih državah Amerike obiskal tudi Cleveland, kjer bo gost v slovenski fari pri Sv. Vidu. V njem bo ostal 5 dni, nato se bo 5. oktobra vrnil v Ljubljano.
stvo ustanovilo nov poplavni odbor za zaščito Donave pred poplavami;, ta pa je imel stalno premalo denarnih sredstev. Kmetij-sko ministrstvo je zategadelj zahtevalo zopetno poživitev 'poplavnega sklada po škodah.
Katastrofalno deževje v poletju lani je imelo za posledico strahovite poplave velikih področij, predvsem vzhodnih delov (Koroška in Vzhodna Tirolska) Avstrije. In kljub temu je preteklo leto 1965 brez vsakršne izdatnejše pomoči za oškodovance in brez temeljite zaščite za prihodnost. Državni proračun je bil v težkem položaju. Kako se je v tem primeru vedla tedanja koalicijska vlada, ko je bilo treba pomagati žrtvam katastrofe po poplavah in misliti tudi na ukrepe proti ponavljajočim se nesrečam, je bilo naravnost ponižujoče. Poplavno posojilo 400 milijonov šilingov od države za leto 1965 ni moglo rešiti poplavne groze s sveta. Tedaj ni bila vladna koalicija sposobna, da bi razglasila nacionalno stisko. Razgovori na pristojnih političnih mestih glede zavarovanja proti katastrofam, nekako po francoskem zgledu in z državnimi dodatki, so se razbili ob vprašanju finansiranj a.
Razglasitev nacionalne stiske je spametovala vladne kroge šele sedaj v letu 1966 po še hujših poplavah ob Donavi in na Koroškem oziroma Vzhodnem Tirolskem. Preteči so morala tri leta, da so leta 1963 odpravljeni poplavni fond (sklad) in to kljub pomislekom finančnega ministrstva ponovno priklicali v življenje in ga namesto s posojili preuredili v posebni, izredni davek. Trpljenje po poplavah oškodovanega avstrijskega prebivalstva je bilo tako veliko, da je sedaj prisililo politične stranke in pa vlado k pameti, razumevanju in odgovornosti.
Nova ureditev pomoči in zaščite je začetek nove dobe v gospodarskem in socialnopolitičnem mišljenju o elementarnih katastrofah (naravnih nesrečah), na koncu celo v razlagi funkcij (dela) s strani države in davha. Tako kar zadeva prednostne lestvice državnih izdatkov kakor tudi — spričo preveč zahtevnega kapitalnega trga — o načinu finansiranja (posojila, davki) in razdelitvi bremen, so elementarne katastrofe le prisilile vodeče politike k pomembni preusmeritvi svojega mišljenja.
Seminar profesorjev Slov. gimnazije
Med 8. in 10. septembrom 1966 je bil v klubski dvorani Koncertnega doma v Celovcu seminar profesorjev slovenske gimna-2ije in .profesorjev slovenščine na koroških srednjih šolah. Pobudo za seminar je sprožilo vodstvo naše gimnazije pod dvomim svetnikom dr. Joškom Tischlerjem. S tozadevno prošnjo se je obrnila šola na deželni šolski svet. Ob sodelovanju deželne šolske oblasti je omogočilo nato prosvetno ministrstvo na Dunaju tečaj ter ga tudi finansiralo.
S seminarjem so profesorji pričeli v četrtek dopoldan. Ob tej priliki je pozdravil nadzornik dr. Valentin Inzko med gosti po-slevodačega predsednika koroškega deželnega sveta, poslanca Josefa Guttenbrun-nerja, predavatelja prvega predavanja, uni-verzitetnega prof. dr. Stanislava Hafnerja, vodjo manjšinskega šolskega oddelka, nadzornika Rudija Vouka, ravnatelja Državne gimnazije za Slovence, dvornega svetnika dr. Joška Tischlerja ter 30 udeležencev in udeleženk seminarja.
Dr. Inizko je poudaril v svojem pozdravnem nagovoru pomembnost tečaja spričo dejstva, da so bili povabljeni kot predavatelji na seminar profesorji graške in ljubljanske univerze, kar je treba spričo prizadevanji Koroške po lastni univerzi še posebej pozdraviti. Zahvalil se je poslevodeče-mu predsedniku deželnega šolskega sveta za naklonjenost v zvezi s pripravami tečaja, prosvetnemu ministrstvu pa je izrekel zahvalno besedo, da je tečaj tako glede na
vsebino kot na izvedbo programa omogočilo.
Seminar je otvoril nato poslevodeči predsednik dežel. šol. sveta Josef Guttenbrunner. Izrazil je veselje nad tem, da je do seminarja prišlo, ter podčrtal važnost takih seminarjev tudi za profesorje občeizobraže-valnih višjih šol. Izrekel je prisrčen pozdrav predavateljem obeh univerz ter izrazil pripravljenost koroškega deželnega sveta*, da podpre take tečaje tudi v bodoče.
V okviru seminarja so predavali: univ. prof. dr. Stanislav Hafner s slavističnega inštituta graške univerze o stanju in raziskavi slovenskega jezika, univ. prof. dr. Josef Mati, vodja slavističnega inštituta v Gradcu, o stanju in raziskavi slovenske literature in narodopisja, profesor ljubljanske univerze dr. Tine Logar o slovenskih narečjih v luči sodobnega raziskovanja, univ. prof. dr. Anton Slodnjak o sodobni slovenski literaturi, seminar pa so zaključili udeleženci v soboto, ko sta bili na programu še predavanji nadzornika dr. Valentina Inzka in univ. prof. dr. Stanislava Hafnerja. Nadzornik dr. Inzko je spregovoril o oblikovanju pouka in vzgojnem delu na oibčeizobraževalnih višjih šolah, univ. prof. dr. Hafner pa je predaval o kulturnozgodovinskem in znanstvenem delu avstrijske slavistike.
Predavanjem, ki so bila na visoki znanstveni ravni, je sledila vedno razgibana diskusija. Tako udeleženci kot predavatelji seminarja so odhajali s prvega tovrstnega srečanja z najlepšimi vtisi.
Koroški visokošolski tedni
Glavna misel predavanj: »Gospodarstvo in kultura« — Vsa predavanja v Celovcu in
Beljaku
Koroški visokošolski tedni, ki jih prireja kulturni referat koroške Deželne vlade skupno z graško Karl-Franzens univerzo, se bodo letos vršili že trinajstič. To najpomembnejšo znanstveno prireditev na Koroškem, ki je namenjena svojemu zadnjemu cilju, 'to j.e ustanovitvi lastne visoke šole v deželi, bosta svečano otvorila v ponedeljek, 26. septembra 1966, ob 19. uri, v veliki dvorani Glasbenega doma v Celovcu deželni glavar Hans Sima in magnifi-cenca univerzitetni profesor dr. Josef Moše.
Letošnja glavna misel »Wirtschaft und Kultur« (Gospodarstvo in kultura) ustreza posebni želji Koroške po ustanovitvi gospo-darsko-znanstvene visoke šole v glavnem mestu Celovcu. V tej zvezi je še omeniti velik pomen sodelovanja profesorjev Visoke šole za svetovno trgovino na Dunaju. Na sporedu 13. Koroških visokošolskih tednov, ki bodo trajali od 26. septembra do 21. oktobra, bodo sledeča predavanja:
»Wirtschaft als kulturelle Aufgabe« (Gospodarstvo kot kulturna naloga; univ. prof. ddr. Hermann Ibler); »Handtverk- Gewer-be- und Biirgertum-Stadtkultur« (Rokodelska, obrtna, meščanska in mestna kultura; univ. doc. dr. Otmar Ficki); »Wirtschaftli-
che Bedeutung physikalischer Entdeckun-gen« (Gospodarski pomen fizikalnih odkritij; univ. prof dr. Julius Wagner); »Wirt-schaftswachs)tum und Inflation« (Gospodarska porast in inflacija; univ. prof. "dr. Josef Dobretsberger); »Geldwesen und Wirt-schaft« (Denarstvo in gospodarstvo; univ. prof. dr. Richard Kerschagl, Visoka šola za svetovno trgovino na Dunaju); »Handel und kVirtschaftstvachstum« (Trgovina in gospodarska porast; univ. asistent dr. Arthur Karisch); »Bauer und Dorf von der Steinzeit bis zur Gegenwart«; (Kmet in vas od kamene dobe do sedanjosti; univ. prof. dr. F. Posch); »Fremdenverkehr und Wirt-schaft« (Tujski promet in gospodarstvo; vis. prof. dr. Paul Bernecker, Visoka šola za svetovno trgovino na Dunaju); Verkehrs-wege und Verkehrsmittel und ihre wirt-schaftliche und kulturelle Bedeutung« (Prometna pota in prometna sredstva in njih gospodarski in kulturni pomen; vis. asistent dr. Herbert Kraus, Visoka šola za svetovno trgovino na Dunaju); »Industrie-bauten als neue Aufgabe der Architektur« (Industrijske gradnje kot nova naloga arhitekture; vis. prof. arh. dipl. inž. dr. Franz Schuster, Tehnična visoka šola v Gradcu);
»Industrie und sozialer Fortschritt« (Industrija in socialni napredek; univ. prof. dr. Anton Burghardt); »Aufgabe des Dol-metschers im Kultur- und Wirtschaftsleben der Gegemvaft« (Naloga tolmača v kulturnem in gospodarskem življenju sedanjosti; dr. Otto Niirnberg, poslovodeči vodja instituta za izobrazbo tolmačev graške univerze).
Vsa predavanja — z izjemo predavanje prof. Kerschagla, namesto tega bo izven Celovca predavanje univ. doc. dr. Bertholda Sutterja »Zur Kulturgeschichte des Geld-vvesens« (Kulturna zgodovina denarstva);
bodo ponovili tudi v Beljaku; del profesorjev bo predavalo svoja znanstvena dela tudi v mestih Spitalu ob Dravi, Št. Vidu ob Glini, Feldkirchnu, Šmohorju, Velikovcu in "VVolfsbergu.
V Beljaku bo otvoritveno predavanje »Handtverk-, Getverbe- und Biirgertum-Stadtkultur« (Rokodelstvo, obrt in meščan-sko-mestna kultura), univ. doc. dr. Oth-marja Pickla, v torek, 27. septembra, ob 20. uri, v Paracelsovi dvorani.
Koroški kulturni referat bo za posamezna predavanja Visokošolskih tednov zopet izdajal vstopnice.
Spanec — duhovni velikan
Svet se je pred nedavnim spomnil 30-letnice, kar se je začela državljanska vojna v Španiji. Zmagovalci so ta dogodek slovesno proslavili, pa tudi poraženci so spregovorili, kajpada o vzrokih, ki so jim preprečili zmago. Približno v istih dneh je slavil 80. rojstni dan Salvador de Madariage, ki je z dogodki na Španskem pred 30 leti po svoje povezan.
Kdor bere ugledne zahodnoevropske revije, večkrat naleti na ime Salvadora de Madariage. Zdaj se nam nudi priložnost, da si tega človeka ogledamo pobliže, podobno kot so mu izrekli zahvalo listi.
Salvador de Madariaga je po rodu Španec. Kot duhovni borec našega časa uživa ugled prav tako pri nasprotnikih kot pri občudovalcih. Velja za zastopnika določene struje evropskega liberalizma. Ni le svetovno znan člankar, marveč tudi romanopisec, esejist in zgodovinar. Slovi kot predavatelj, ki služi posebnemu poslanstvu: tesnejši povezavi med narodi. Vse njegovo delo poteka po politično, filozofsko in moralno zdravih načelih. Njegova beseda vleče poslušalca in bralca za seboj.
Salvador de Madariaga spada k tisti skupini španskih mislecev in kulturnih kritikov, ki jih predstavlja tudi znani Ortega y Gasset. Živi pa že dolgo v tujini. Sprva je bil rudniški inženir pri neki severnošpan-ski železniški družbi, še mlad pa je odšel v London, študiral je angleško književnost in izdal prvo knjigo: v nji je prikazal ob angleškem pesniku Shelleyu španskega dramatika Calderona. V naslednjih letih je deloval v službi Društva narodov, bil je profesor za špansko literaturo v Oxfordu, imel politični seminar, to je študijski krožek v Ženevi, kot predavatelj je potoval po Ameriki in pisal knjige. Za časa španske republikanske vlade je bil poslanik v "VVashing-tonu in Parizu.
Tedaj pa je izbruhnila španska državljanska vojna, ki je postala tudi njegova osebna katastrofa. Kot ognjevit republikanec in strasten svobodoljub je Salvador Madariaga čutil odpor tako do enega kot do drugega tabora. Ob krvavem spopadu med njima se je odločil za odhod iz domovine.
Od tistega časa Salvador de Madariaga ni prestopil španske meje, a je vse do danes ohranil špansko državljanstvo. »Pisa-
telj ne more menjavati državljanstva,« je rekel. »Moje duhovne korenine so v Španiji.« Pribežališče mu je bila Anglija, domovina pa srce Evrope — Pariz. V Parizu se je naselil in postal eden .poglavitnih stebrov zapadne kulture.
Salvador de Madariaga spada k tisti generaciji, ki je dozorela pred letom 1914, se prekalila v letih prve svetovne vojne in odločilno posegla v dogajanje v dvajset-letju med obema vojnama. Kljub poznim in hudim razočaranjem je bil Salvador de Madariaga dolgo telesno in duševno čil, krepak in bister. Od kod ta moč? Salvador de Madariaga je mož poguma; on ne pozna strahu. Uvršča se med tiste svetle osebnosti, ki so ustvarile sijaj evropske kulture; zato je v našem razmajanem in zbeganem času njegov lik še svetlejši in spodbudnejši. —
V. B.
f QLEDALI$ČE V CELOVCU
Celovško Mestno gledališče bo imelo v naslednjih dneh sledeči spored:
V	SOBOTO, 17. septembra bodo odprli gledališko sezono z delom, opereto »Bali im Savoy« (Ples v Savoju), komponista Paula Abrahama; abonenti reda »četrtek« imajo tokrat predstavo v soboto! 1. predstava za D-abonma; 1. predstava za GWG-četrtek; 1. predstava za GWK-četr-tek.
V	PETEK, 18. septembra ponovi gledališče isto operetot »Ples v Savoju«. Čisti dobiček je namenjen poplavljencem pri zadnjih strahovitih poplavah, ki so divjale pri nas na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem.
V	SREDO, 21. septembra pojejo zopet opereto »Ples v Savoju«, in sicer jel. predstava za M-abonma; 1. predstava za GWG-sredo; in 1. predstava za GWK-sredo.
V	ČETRTEK, 22. septembra je v Mestnem gledališču premiera komedije »Der Geizige« (Skopuh) znamenitega francoskega pisatelja komedij Jeana Baptista Mo-liera; 2. predstava za D-abonma; 2. predstava za GWG-četrtek; 1. predstava za podeželski četrtkov abonma.
Začetek predstav je ob 19.30.
Za vse predstave velja prosta prodaja vstopnic in abonma.
ANDREJ TISLER:
Slavni in zaslužni čevljarji
Marsikateremu fantu, ki si izbira svoj bodoči poklic, se zdi čevljarski stan nekam manjvreden, brez dobre „zlate” podlage, premalo donosen ter za človeško družbo ne več toliko koristen, ker imamo dosti čevljarskih tovarn in trgovin. Na tem je sicer nekaj resnice. Vendar pa je čevljarski poklic zdrav, brez življenjske nevarnosti, ter ga zaradi vsestransko potrebnega strokovnnega znanja smemo prištevati po vsej pravici med umetne poklice, zlasti kar se tiče izdelav čevljev za bolne oziroma deformirane noge. Če pogledamo v zgodovinski razvoj čevljarstva zadnjih 2000 let, najdemo več imen čevljarjev, ki so se odlikovali na vojnem, tudi filozofskem področju, pri apostolskem, pesniškem in vzgojnem delovanju, kot strokovnjaki, ter pisatelji strokovne literature v čast čevljarskemu stanu in v korist človeške družbe.
Simon iz Aten
Kot čevljar je živel v Atenah že par stoletij pr. Kristusom. Najrajši je izdeloval filozofske sandale s trdo kapico in več jermenčkov okrog noge. V njegovo delavnico je rad zahajal slavni filozof Sokrates, s katerim je Simon pridno filozofiral.
Alfons Barus
Vzorno je dokončal svoj življenjski tek.
Kot rimski »sutor« (čevljar) je sprva izdeloval »soccus« (visoke čevlje in sandale). Postal je celo rimski župan. Končno j.e sestavil »digeste« vrsto zakonov o rimskerh pravu.
Sv. Krispin in Krispinijan
Oba brata, iz plemiške rimske družine sta se izučila čevljarstva. V želji po misijonskem delovanju sta proti koncu tretjega stoletja po Kristusu zapustila Rim ter spremljala škofa Dionizija in njegove duhovnike na poti v Galijo, današnjo Francijo, na misijonsko delo. Brata Krispin in Krispinijan sta se naselila v mestu Soissons ter tam odprla lastno čevljarsko delavnico. Poleg dela sta nameravala tudi javno oznanjevati Kristusov nauk. Ker zaradi sovražnega razpoloženja meščanov do krščanstva nista mogla uspešno misijonariti v javnosti, sta s tem večjim uspehom to dosegla v delavnici. Revnim ljudem sta dajala čevlje celo brezplačno, pri tem pa svojim čedalje številnejšim odjemalcem oznanjala krščanstvo. Krispinova delavnica je kmalu postala zbirališče Soissonskih kristjanov.
Ko jo leta 287 prišel v Galijo cesar Mak-simian, so oba brata prijeli kot nevarna
zapeljivca ljudstva. Izročena sta bila mu-čeniške krvi željnemu prefektu Ricciusu Barisu. Ker se nista hotela odpovedati krščanstvu, sta bila mučena in končno obglavljena. Tako sta postala Krispin in Kris-pinijan patrona 'čevljarjev. Njuna slika krasi še danes marsikatero čevljarsko delavnico ali tudi večji obrat, kakor se vidi tudi po raznih muzejih, ter na zastavah čevljarskih združenj.
Iphikrates
Kot čevljarjev sin je postal vojaški čevljar. Vadil in izobraževal se je dalje v vojnih vedah, ter v četrtem stoletju pr. Kr. v marsičem izpopolnil kot vojskovodja grško vojno umetnost.
Poznamo jih še več, ki so se kot čevljarji povzpeli do višjih časti in so se odlikovali v bojih, kakor n. pr. Grk Leo der Isaurier. Nemca Hans von Sagan in Jakob Bohme, ter še več drugih.
Pesnik Hans Sachs
Njegovo ime nosi še danes marsikatero čevljarsko pevsko društvo, strokovna knjigarna Hans Sachs Weimar itd. Ta znamenit mož je bil rojen v Numlbergu dne 5. novembra 1494, kjer še danes kažejo njegovo rojstno hišo in delavnico. Po tedanji šegi je Hams obiskoval niirberško nemško-la-tinsko šolo. Ko je isto dokončal, ga je oče, krojač Jbrg Sachs dal v uk nekemu uglednemu čevljarskemu mojstru v Niirnbergu.
V prostem času se je Hans vadil v mojstrskem petju; v tej umetnosti ga je vadil sloveč pevec tkalec Lienhard Numenbeck. Po dovršeni učni dobi 1511 je šel čevljarski pomočnik Hans na potovanje, kakor običajno vsi rokodelski pomočniki. Pot ga je vodila skozi Regensburg, Passau, Salzburg, Miinchen, Wurzburg, Frankfurt, Kdln itd. S pridobljeno strokovno in splošno izobrazbo se je Hans Sachs leta 1516 vrnil v Niirn-berg in postal čevljarski mojster. Leta 1519 se je poročil z Kunigundo Kreuzerin. Poleg svojega dela se je Hans veliko ukvarjal s pesništvom, živel v srečnem zakonu. Ko mu jie usoda pretrgala družinsko srečo, ni obupal. Umrlo mu je vseh 7 otrok, 2 sina in 5 hčera, slednjič mu je umrla še žena. Star 65 let, se je zopet poročil s 17-letno Barbaro Harscherin, ter tudi v drugem zakonu pesnikoval ob strani mlade žene.
Hans Sachs je bil eden naj večjih pesnikov tedanjega časa. Bil je vseskozi pobožen kristjan in vnet pripadnik in somišljenik Lutrove reformacije. Leta 1567 je, oz. so znašala vsa njegova dela okrog 6000, od tega 4275 mojstrskih pesmi, 208 tragedij, postnih iger, 1700 pesmic, 73 cerkvenih pesmi, 7 proz itd. V njegovih pesnitvah se zrcali duh tedanjega časa, zlasti ko opisuje razsajanje kuge v Niirnbergu, ki tudi njegovi materi in družini ni prizanesla. Po bogatem delovnem življenju je Hans Sachs umrl v Niirnbergu, 20. januarja 1576.
(Konec prihodnjič)
LIKOVNA UMETNOST:
Slikarstvo in plastika
Umetniška skirpina iz Salzburga bo odprla v »Domu umetnikov« v Celovcu, v petek, dne 16. septembra, ob 18. uri, svojo likovno razstavo pod naslovom
»SLIKARSTVO IN PLASTIKA«.
Razstavo umetniških stvaritev, ki bo odprta do 5. oktobra 1966, lahko obiščete vsak dan od 9. do 12. ure in popoldne od 15. do 18. ure.
Opozorit© naročnikom
Polovica leta je za nami! Veliko naročnikov je že plačalo naročnino do konca leta 1966, mnogi le za prvo polletje, nekateri pa so zaostali s plačilom.
Vsem vestnim plačnikom se zahvaljujemo za njihovo točno plačevanje, ker nam s tem omogočajo redno izdajanje lista. Prosimo pa vse one, ki še niso plačali naročnine, da to sedaj store!
Vsem naročnikom v Avstriji prilagamo poštne položnice (Erlagscheine), da z njimi plačajo naročnino do konca tega leta 1965.
Kdor je naročnino že plačal, pa bi kljub temu prejel položnico, zanj ta opomin ne velja, ampak se mu ob tej priliki zahvaljujemo za redno plačevanje. Položnico pa lahko porabite s tem, da pošljete kak dar za tiskovni sklad Našega tednika - Kronike.
Uprava lista »Naš tednik - Kronika« LEDINCE
Ob državni cesti pod gozdom, kjer so pred leti stale samo apnence, je nastalo že celo naselje. Eno teh hišic si je sezidal tudi Tratnikov Hanzej. Že več kot leto dni je bila gotova, a prazna. Pa se je Hanzej le naveličal samskega stanu in si izbral družico za življenje. V svoj dom je pripeljal g. Elči Gallob, pd. Pavlinovo iz Gorič, ko ju je prvo nedeljo v septembru v lepi 'štebenjski cerkvi med poročno sv. mašo zvezal g. dekan Filip Millonig. Po poroki pa so se svatje zbrali v Ko-flerjevi gostilni k veseli ženitnini. Na večer pa so prišli tudi pečniški pevci in tudi nogometaši in želeli mlademu paru vse najboljše. Dolgo v noč so se vrstile vesele pesmi in prehitro so v teji prijetni družbi minile ure, tako da smo se prav težko ločili.
Mlademu paru želimu veliko uspeha v njunem življenju.
Naš študent v sodobni družbi
Četrti študijski seminar Kluba slovenskih študentov na Dunaju, ki je bil od 9. do 11. septembra 1966 v Libučah pod geslom »Naš študent v sodobni družbi« je bil povezan s kulturno prireditvijo študentov, ki je dobro uspela. Predsednik kluba, gdč. Marija Erlach, je v kratkem pozdravnem govoru podčrtala, da študentje nočejo živeti v izolaciji na svojem študijskem mestu, ampak da hočejo biti tesno povezani z narodno skupnostjo.
Po pozdravu je spregovoril pliberški podžupan g. Mirko Kumer o občinski politiki zadnjih pet let. Njegov referat se je odlikoval predvsem po veliki stvarnosti. V dobro osnovanem referatu se je podžupan bavil z narodnimi, gospodarskimi in političnimi problemi njegove občine. Podžupan je poudaril, da so večinske stranke zainteresirane na sodelovanju s slovenskimi mandatarji oziroma listami le tedaj,, ko se same ne morejo zediniti. Za stranke je važno edino število glasov, ki jih morejo dobiti od Slovencev. Isto je ugotovil v kratkem govoru tudi občinski svetnik g. A. Gregorič.
V diskusiji, ki je sledila, so se oglasili številni govorniki, med njimi tudi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev g. inšpektor dr. Valentin Inzko in predsednik Zveze slovenskih organizacij g. dr. Franci Zwitter, ki sta dba poudarila važnost sodelovanja z avstrijskima večinskima strankama.
Prevladalo je pa mnenje, da moramo v prvi vrsti iskati in najti skupno, slovensko pot in šele v drugi vrsti sodelovati z večinskima strankama. Nekateri govorniki so ugotovili, da se naši ljudje počutijo osamljene, da so vezi med njimi in centralnimi političnimi organizacijami koroških Slovencev prešibke.
Predsednik Zveze slovenskih organizacij je poudaril, da se je v preteklosti pozabilo na delavca in da se mora storiti danes vse, da se pritegne čimveč delavcev k sodelovanju z našimi društvi.
Glavno vprašanje tega študijskega seminarja pa je bilo, kako se naj študent vključi
Zlafa poroka Kajžnikovih staršev na Radišah
V vihatju prve svetovne vojne 10. septembra 1916 sta sklenila Nužej in Elizabeta Lampichler zakonsko zvezo. Oče je prinesel k hiši, kjer je bila doma mama, samo pridne roke poštenega delavca in zlato, zvesto srce. V 12 letih se jima je rodilo osem otrok, ki so še vsi živi; pet fantov in tri dekleta.
Trdo je bilo življenje na mali gorski kmetiji, saj nosi lepo ime pri »Kajžniku«, posebno v letih med in po prvi svetovni vojni. Pridne očetove roke in žrtvujoča mamina skrb in ljubezen sta prenašala vse te težave in križe ob otroškem drobižu. Prvega in najstarejšega enajstletnega sina Han-zija sta dala po naročilu in podpori takratnega župnika Franca Holeca študirat. Žal je blagi dobrotnik umrl, ko je bil Kajžni-kov študent v šestem razredu gimnazije in
je moral oče prevzeti vso skrb študenta. Ta skrb in žrtev Kajžnikovih staršev je bila leta 1938, ko je stopil Hanzej »pred božji oltar«, poplačana. Po primiciji se je začela trnjeva pot Kajžnikove družine. Že
osem dni po novomašnem slavju je moral Kajžnikov oče v gestapovsko ječo za 14 dni. Na obletnico primicije je sedel v ječi za dalj časa sin Hanzi takrat kaplan v Šmihelu pri Pliberku. Tako se je začelo duševno in telesno preganjanje koroških Slovencev in s tem vseh zavednih družin. Vsi štirje sinovi so morali k vojakom oziroma R.A.D. (Reichsarbeitsdienst). V hudi zimi januarja leta 1945 je Gestapo zaprl kar vse tri: očeta, mater in hčerko Lizijo, ki so bili še doma in so -morali prenašati vse grozote gestapovske ječe v Celovcu, da je pri tem zlasti najbolj trpela bolehna mati. Vendar so se srečno vrnili vsi domov, in treba je bilo obnoviti opustošeni dom.
Tako je bilo res lepo, da so otroci pripravili blagim staršem za ta zlati jubilej lepo slovesnost, minulo nedeljo, dne 11. 9. 1966. Vnuki so ju pozdravili z deklamacijo pred cerkvijo. Pred oltarjem farne cerkve pa je daroval sin Flanzi, župnik v Šmarjeti v Rožu, zahvalno in zadostilno sv. mašo. Govoril je o ljubezni, trpljenju in pogumu svojih staršev, hkrati pa se jima je zahvalil, da sta zredila in vzgojila tako številno družino. Med sv. daritvijo je ubrano prepeval moški zbor, v katerem sodelujejo tudi sinovi.
Po maši so bili svatje povabljeni k Mežnarju, da so se poleg duhovnega tudi telesno pokrepčali. Veselo razpoloženje je trajalo ves popoldan in še tja v noč, saj so za razvedrilo skrbeli domači pevci. Otroci so podarili svojim staršem darila za njih delo in trud. Tudi domači gospod župnik so voščili v imenu fare kakor tudi v lastnem imenu jubilantoma.
Prehitro je minil čas, začeli smo odhajati vsak na svoj dom. Želimo pa zlatoporočen-cema, da bi ju Bog ohranil še mnogo let v zdravju in da bi mogla še obhajati svojo diamantno poroko.
v narodno kulturno delo na vasi. Kaj more storiti študent, ki biva razmeroma kratek čas v letu v domači vasi v tem oziru? Gotovo je, da v domačem kulturno prosvetnem društvu ne more prevzeti takoj vodilnega mesta, tem laže pa dela v ozadju. Gojiti more kontakt -s j^osamezniki in se pri tem posluževati materinega jezika. Ima tudi možnost, da se udejstvuje na vasi pri domačem kulturno prosvetnem društvu in drugih organizacijah. Seveda to nista edini možnosti, sta pa bistvenega pomena. Ravno tako bistvenega -pomena pa je -sodelovanje med Slovenci, ki bi ga naj študent vselej podprl in ki mora imeti začetek na vasi in najti zaključek pri naših osrednjih organizacijah. Torej: kontakt -s človekom, prezenca na vasi po delu in sodelovanje vseh. Slovencev.
četrtega počitniškega seminarja se je udeležilo 52 oseb.
Kulturna prireditev
Klub slovenskih študentov na Dunaju je za zaključek študijskega seminarja pripravil v Libučah tudi kulturno prireditev. Med gosti je predsednik kluba, gdč. Marija Erlach, pozdravila g. podžupana g. M. Kumra, dvornega svetnika g. dr. Joška . Tisehlerja, Milko Hartmanovo in številno duhovščino. Številnim obiskovalcem je F. J. Bister razložil naloge in delo kluba. Klub, ki j-e neopredeljena skupina opredeljenih ljudi, prireja tedenske -sestanke, počitniške sestanke, družabne večere in organizira izlete in obiske razstav. Obstoji -pa tudi klubski pevski zbor, ki goji narodno pesem. V zadnjem času pa je navezal klub tudi stike z nemškimi študentovskimi organizacijami. Sodelovati pa želi prav tako z vsemi slovenskimi organizacijami.
Pri prireditvi1 sta nastopila moški in mešani zbor Kluba slovenskih študentov na Dunaju. Študentje pa so uprizorili tudi kratko igro »Kdo je izdajalec?« Spored prireditve pa je poživil s svojim nastopom ansambel »Veseli študentje«.
Prireditev, katere spored je bil pester, je dobro uspela, čeprav ni bila na visoki ravni. Važnost take prireditve pa ni treba posebno poudarjati. Upati je, da ni bila zadnja in da ji bodo kmalu sledile druge.
Avguštin Malle
SELE
(Elektrifikacija)
Elektrifikacija Sel je dovršena. To se je izvršilo v treh oddelkih v dobi desetih mesecev. Lani novembra je elektrika KELAG zagorela v hišah na vasi in okolici, ki so dotlej dobivale tok iz Pajnarjeve-centrale.
' Majnika letos je električni tok preplayil Srednji in Zgornji Kot. V soboto, 3. septembra, pa je bilo slovesno otvorjeno omrežje za Borovnico in Šajdo.
Po blagoslovitvi napeljave ob transformatorju pod Trklom je predsednik udru-ženja France Roblek po pozdravu zbranih podal poročilo o izvršenem delu. Načrt za napeljavo elektrike je bil izdelan leta 1963. Lani je zidarsko podjetje Jaklič začelo z gradnjo obeh transformatorjev, napeljavo voda pa je izvršila letos majnika AEG (Avstrijska električna družba) pod vodstvom montažnega inšpektorja (nadzornika) Žužka. Vod visoke napetosti je dolg IJg kilometra, vod nizke napetosti pa 9.7 kilometra.
Vsa napeljava stane preko 1,600.000 šilingov. Stroške za vod visoke napetosti je prevzela KELAG (čez 400.000 šilingov). Vod nizke napetosti s transformatorjema pa stane 1,200.000 šilingov.-Polovico teh stroškov
Koroška dijaška zveza (KDZ) vabi vse člane in prijatelje na občni zbor, ki bo v nedeljo, dne 18. septembra 1966, ob 9.30 v kletni dvorani Mohorjeve hiše.
Odbor
je prevzela KELAG, poleg tega še 106.000 šilingov kot deleže za one, ki se dosedaj še niso odločili za napeljavo. Dežela je prispevala subvencijo (podporo) 65.000 šilingov, občina -pa 35.000 šilingov. Interesentje so svoje deleže večinoma odplačali z delom in dobavo drogov.
Slovesnost je otvoril, -spremljal in zaključil pomnoženi pevski kvintet z ubranim petjem. Govorili so še dipl. inž. Fiidler, deželni svetnik Pacher in župan Herman Velik. Deželni svetnik Pacher je Selanom že večkrat dokazal svojo naklonjenost, ne le pri subvencijoniranju (podpori) električne napeljave, marveč tudi pri gradnji ceste na Srednji Kot. Tudi za gradnjo ceste čez šajdo je zagotovil denarno pomoč. Gospod župan Velik nas je v govoru prepričal, da se v polni'meri zaveda svoje službene dolžnosti in da jo v polni meri tudi vrši.
Naj bo elektrifikacija Selanom nov korak h gospodarskemu napredku in blagostanju.
Iz ljudstva za ljudstvo
Dnevnika »Salzburger Nachrichten« in »Kleine Zeitung« sta objavila pred kratkim vest, da zahtevajo koroški Slovenci pomožnega škofa ter da pričakujejo od cerkvene oblasti ustanovitev malega semenišča za slovenske dijake, ki bi se hoteli posvetiti duhovniškemu -poklicu.
V zvezi s tema člankoma smo prejeli sledeči dopis:
»Sem tudi duhovnik iz južnih predelov dežele. Udeležujem se duhovniških sestankov, toda še nikoli nisem slišal niti namiga o pomožnem slovenskem škofu. O volk, kako slabo zakrivaš kremplje v šapi! Podiš zajca iz grma. OPa ga -ni notri.
Nam duhovikom ambicije ne leže. Kakor svoj čas, nas imajo določeni narodni krogi za narodne -prenapeteže. In vendar nočemo kaj drugega, kot izpolnjevati svojo dolžnost kot duhovniki, kakor nas uči sveta vera in kakor smo -to obljubili ob posvetitvi. A že-
limo vršiti svojo dolžnost ob strani našega ljudstva, pa naj se to na višjih mestih priznava ali ne. »Iz ljudstva za ljudstvo« je naše geslo.
Članka v »Salzburger Nachrichten« in »Kleine Zeitung« kažeta, da pisač nima pojma ali da noče upoštevati navodila koncila. Koliko se je govorilo o laičnih pomočnikih, ki naj podpirajo delo -dušnih pastirjev. Če pa potrebuje dandanes župnik pomočnike, zakaj bi naj ne imel tudi škof -take, ki bi razbremenili njegove posle?
Vsi narodi imajo zmožne može in sveta stolica jih posvečuje v mašnike, škofe, kardinale. Zakaj bi naj; bil naš narod na Koroškem, ki želi mirnega -sožitja z narodom sosedom, peto kolo ob vozu? Imamo tudi zelo zmožne može, za katere pa imajo -določeni krogi, le psovke kot nekdaj. Navajeni smo preziranja in zapostavljaj a. Zavel je — radi priznavamo — nov veter v javnosti in upamo, da bo tudi pri višji cerkveni oblasti.
Na Češko
in Poljsko
(Vtisi s potovanja č. g. Vinka Zaletela)
(2. nadaljevanje)
Pred Bratislavo vidim velik kamnit spomenik v ruskem jeziku, na katerem piše, da sta se tukaj sešli ruska in češka osvobodilna vojska. Preko velikega železnega mostu se peljem čez Donavo, pa je most tak kot bi pravkar doživel vojno, da sem se bal, da ne bom v kaki luknji obtičal. Sem v Bratislavi, -glavnem mestu Slovaške. Tukaj sem bil pred 32 leti, ko sem bil bogoslovec kot zastopnik »Akademske zveze« na kongresu '»Pax -romana«, svetovne katoliške dijaške organizacij e, ki deluje za pravi Kri-
stusov mir na svetu. Od tu sem se potem z ladjo peljal po Donavi skozi Budimpešto do Beograda. Sedaj obujam spomine na dijaška in bogoslovska leta.
-Slovaki so poleg Čehov samostojen narod, sami se imenujejo Slovenci, zato se je država imenovala »Češkoslovensko«. Od Čehov jih loči jezik, kultura, značaj in zgodovina, saj so Slovaki do konca prve svetovne vojne živeli pod Madžari. Jezik je veliko bližje slovenskemu kot češki, zato se med seboj lahko razumemo. Zlasti pa se ločijo (Nadaljevanje na 5. strani)
Mirko Kumer:
Pogled v bodočnost našega kmetijstva v velikovškem okraju
Zbor absolventov kmetijskih šol se je na Goldbrunnhofu bavil z izgledi kmetijstva v bodočnosti. Povabil je tri izvedence, da so mu govorili: dvorni svetnik dr. Hansely, ki vodi deželno načrtovanje (L a n d esp 1 a n u n g), dr. ing. Friedrich Maierhofer (Deželna kmetijska zbornica), ki je znan po svojih strokovnih spisih v Karntner Bauer in deželni poslanec OVP dr. Mayerhofer iz Velikovca.
Dr. Hansely je dejal, da je prerokovati težko, pregledamo pa lahko, kaj je že bilo in iz tega sklepamo, kaj morda bo. Okraj Velikovec je desetina Koroške po izmeri, po prebivalstvu nekaj manj. Od 40.800 prebivalcev je 42% kmetov. Prebivalstvo se je v zadnjih 10 letih zelo malo, samo za 600 ljudi pomnožilo. Velik pa je premik v načinu zaposlitve. Kmetijstvo je izgubilo 36 odstotkov ali dobro tretjino 'svojih ljudi. Kam so šli ti ljudje? Drugam na delo, ker v svojem poklicu niso dovolj zaslužili. Stanujejo še na svojih domovih, a delajo v obrti. Iz poklicnih kmetov so postali drugod zaposleni delavci. Samo dve tretjini delavcev ima svoje delovno mesto v domači občini, ena tretjina se pa vozi sem in tja. Mnogi dnevno, veliko pa je tudi takih, ki prihajajo domov tedensko, po dekadah ali pa celo samo 6-tedensko.
A tudi iz drugih krajev hodijo delat v velikovški okraj, posebno gradbene tvrdke so pripeljale svoje strojnike s seboj iz svojega kraja.
Večja industrijska podjetja so v okraju samo tri: Leitgeb v Sinči vesi, Reberca in pivovarna Sorgendorf. Drugo pa je vse zaposleno v obrtništvu, ki je. zelo močno. V bodočnosti se bo obrtništvo še krepilo in ga bodo skušali pomnožiti tam, kjer je že sedaj strnjeno.
Pokrajino naj bi razdelili v nemotene kmetijske vasi in pa glavne kraje, kjer so že sedaj začetki industrije. Iz glavnih krajev bi se obrtništvo potem širilo po okolici, če bo še potreba. Predvideti je, da bo v bodoče še več kmečkih ljudi iskalo postranski zaslužek v obrti in industriji.
Bodoča avtostrada (cesta) bo prinesla velike spremembe v okraju. V treh urah bomo lahko na Dunaju, v eni in pol ure že v Gradcu. Daljave se bodo zmanjšale in naseljevanje bo močnejše. Zato bodo stavbna zemljišča iskana in dražja. Računati je na
industrijski razvoj. Temu se je treba pravočasno prilagoditi, da nas razvoj ne prehiti. Pripraviti moramo dovolj usposobljenih ljudi, da ne bomo dajali samo pomožnih delavcev, katerih se vedno manj potrebuje, ampak predvsem tehnike in pisarniške moči. Njih stanovanja naj bi bila zgrajena čim bliže delovnega mesta, tako da bi odpadla nepotrebna pota na delo in domov. Vas pa naj bi ostala vas, kot je. Samo oni, ki delajo, ali vsaj delno pomagajo z družinskimi člani na kmetih, bi si smeli zgraditi na vasi stanovanje. Vse drugo pa naj bi odšlo v glavne kraje.
Dr. Maierhofer je dejal, da bo kmetov v bodoče vedno manj. Gospodarski oddelek pri Organizaciji združenih narodov prerokuje, da bo do leta 1980 vsak drugi kmet Šel drugam za zaslužkom. Če bomo pridruženi EGS (Evropski gospodarski skupnosti), bomo postali obrobni prebivalci te skitp-nosti. Obrobnost pa prinese tudi slabe posledice. Koroška ima 42 odstotkov prebivalstva v mestih. V narodnem dohodku smo za avstrijskim povprečjem, ker imamo preveč kmetskega prebivalstva, ki premalo zasluži. Polovica kmetijskih obratov ima manj kot 10 hektarov zemlje. Samo 65 odstotkov kmetij je polnovrednih. Druge so navezane na postranski zaslužek. Deset od sto se jih pa bo v 15 letih popolnoma razpustilo. }e to tragično in slabo? Ali pa se s tem sprijaznimo in bodočnost tako načrtujemo. Na manj ljudi se naj razdeli celoten kmetijski dohodek, da bodo potem preostali več imeli. Ti pa bodo potrebovali vedno več kapitala za stroje in gradnje.
Potrebujemo v bodočnosti kmeta s trojnimi lastnostmi:
1.	kmeta, ki bo strokovno usposobljen in ki bo znal dovolj pridelati. Kmetijske šole so važne in nujne;
2.	kmeta, ki bo znal pridelano dobro prodati in v žlahtne produkte spremeniti. Tu naj mu pomaga zadružništvo; in
3.	kmeta, ki bo močno združen v stanovskem zastopstvu svoji kmetijski zbornici.
Tak kmet bo ostal kmet tudi v Evropski gospodarski skupnosti.
Poslanec dr. Mayerhofer je ugotovil, da se je v kmetijstvu znižalo število zaposlenih za 36 odstotkov. Tudi v gospodinjstvih je manj zaposlenih. V vseh drugih poklicih pa več. Ker nadomeščajo delovno silo s tehniko, potrebujejo vedno več kapitala. Samo hipotekarna banka je dala okraju 101 milijon šilingov posojila. Posojila se dajejo pocenjeno tudi za dokup zemlje. Kmetije naj. bi dosegle do leta 1980 velikost 15 do 25 hektarov obdelovalne zemlje. Na njej bi potem 3 ljudje imeli primeren zaslužek. Ostali pa naj bi se usposobili za nastavljen-ce. Teh se že sedaj več potrebuje kot delavcev. Šolanje in izobrazba je nujno potrebna. Tu nam bo dobro služila nova gimnazij,a v Velikovcu. Če bomo imeli dovolj šolanih ljudi, se bo hitreje razvila industrija v okraju.
Tudi tujiski promet bi lahko veliko koristil, če bi ga previdno razvili. Treba je ohraniti zdrav zrak. Tuji gost ,se najbolj boji; tovarniških dimnikov. Zato je industrializacija dvorezna. Treba bi bilo ločiti letovišča od industrije. Ob novih cestah bi lahko gradili počivališča za avtomobiliste (motele), kar pa zahteva velike investicije.
Manj kmetov, a večjih kmetov. Manj delavcev, a bolj usposobljenih. Manj, vožnje sem in tja in več stalnih delovnih mest v okraju, to je glasba bodočnosti.
iz Brazilije nam sporočajo
Očeta je posvetil za duhovnika
15. avgusta je bil v stolnici mesta Sao Paulo posvečen za duhovnika Vincencij M e 1 i 11 o , vdovec, advokat in oče osmih živih otrok.
Melillo se je rodil v Italiji tri mesece pred odhodom družine v Brazilijo. V njegovem posvečenju je še več drugih izrednosti. Za duhovnika ga je posvetil njegov sin, škof blizu mesta Sao Pavlo.
Novomaišnik že ima papeževo odlikovanje reda sv. Gregorija Velikega. V duhov-
ski stan ga je povabil šele pred 2 mesecema kardinal Agnelo Rossi, ko ga je šel Melillo prosit za kaplana za zavetišče, ki je novo-mašnikova ustanova.
Ko je sprejel vabilo, ga je papež oprostil vseh študijev, ker je v bogoslovju že zelo izobražen. Opravil je le duhovne vaje. Končno je zanimivo tudi to, da je on prvi duhovnik, ki je dobil dovoljenje, da opravlja vso mašo v portugalščini.
Na Češko
(Nadaljevanje s 4. strani)
od Čehov po vernosti. Slovaki so poleg Ircev znani kot najbolj veren narod v Evropi. Tudi je bilo vedno neko nasprotje med Cehi in Slovaki, ki so zahtevali avtonomijo. Sam sem bil priča največje verske in narodne slovesnosti, kar jih je doživela Slovaška. Bilo je leta 1933, ko so v Nitri obhajali tisočstoletnico prve cerkve na Slovaškem, ki jo je zgradil knez Pribina leta 833. Vsa Slovaška se je hotela zbrati v Nitri, da da duška verski in narodni zavesti, zato je češka vlada prepovedala shod in ni dovolila, da bi prišel na slovesnost in govoril duhovnik. Andrej Hlinka, ki je bil narodni voditelj še bolj kot n. pr. dr. Janez Ev. Krek ali dr. Anton Korošec v Sloveniji in nekak nekronani kralj Slovakov. Kljub vsem oviram in prepovedim pa se je zbralo toliko ljudstva, da proti temu plazu ni žan-dermerija mogla nič storiti, prišel je »oče Hlinka« iz Ružomberka, sivolasi duhovnik in narodni borec in nikoli še nisem doživel takega navdušenja množice kot tedaj, ko je govoril »oče«. Hlinka. Bilo je veliko narodnih noš iz vse Slovaške, ki je po folklori, narodnih nošah in ljudski umetnosti najbogatejša v Evropi, le da tedaj žalibog se nisem imel barvnega filma in magnetofona.
Danes ima Slovaška precejšnjo narodno in kulturno avtonomijo. V tistih starih časih sem poznal nekaj Slovakov, ki so študirali na ljubljanski univerzi, toda sedaj: kje so, so živi še? Jih ni požrla komunistična revolucija? Poznam le škofa v Nitri, ki sem ga spoznal na evharističnem kongresu v Bombayu, pa je bolje, da ga ne obiščem, smo za železno zaveso.
Razmere na Češkem so me zanimale predvsem zato, ker sem predvojno Češko precej poznal. Ko sem bil namreč bogoslo-yec, sem bil dvakrat na počitnicah na Češkem. Izmenjavala sva se s češkim bogoslov-
in Poijsko
cem: jaz. sem prišel k njemu na počitnice, on pa k meni. Bival sem pri treh bogoslovcih in nekaj časa v Pragi. Zato laže primerjam tedanje razmere s sedanjimi.
Na žalost sem bil močno razočaran. Tako se mi zdi, kot da se je tam čas leta 1939 ustavil. Razumem, da vojska češki ni prinesla nič dobrega, ampak da po vojski ni šlo življenje naprej, ampak nazaj, to je pa na Češkem edinstveno. Kakšen napredek je bil tam pred vojsko, kakšen življenjski standard, kako so sloveli češki izdelki in govorilo se je, da bo češki inženir gotovo med tistimi, ki bodo prvi na luni. Da, tovarn je veliko novih, povojna komunistična oblast jih je na vso moč gradila, toda zanemarila ostale panoge..Tovarne same ne ustvarijo raja na zemlji, zlasti ko nimajo dovolj trga ali dobre kvalitete. Na vsak korak sem srečaval zaostalost, zanemarjenost. Ljudje so slabše oblečeni. Trgovine imajo nralo izbire in le bolj. preproste stvari. Razen živil je vse drago, uvoženih stvari ni ali so silno drage. Ceste so slabe, slabo označene. Privatni avtomobili so le redkost, pa še to večinoma stari modeli, da bi bili bolj za muzej kot za cesto. Zato je moj avto, četudi preprost VW, vzbujal občudovanje. Zato sem videl na cesti, kako je vsak tretji od teh starčkov stal pokvarjen ob cesti in so se lastniki mučili, da bi jih spravili naprej. Avtobusi so stari, nelepi, proletarski. Železnice imajo vse še lokomotive na parni pogon in ker ni novih cest, sem moral na mnogih krajih čakati pred »šrangami« z železniškimi prehodi. Mnogo je umazanije, razen tovarn in nekaterih stanovanjskih blokov prav malo novega. Prav redke so nove družinske hišice. V primeri s cenami je zaslužek majhen. Ljudje zelo zabavljajo. Kar čudil sem se, kako so povsem neznani ljudje meni tujcu izlivali svojo jezo. V mestu Gottwal-dov, ki je prejšnji Zlim, kjer je imel Bata
svetovnozmano tovarno čevljev, mi je neki delavec tako zabavljal, da sem se naveličal poslušati. On je pa še včasih delal v Trstu in na Švedskem po vojni, pa je lažje primerjal življenje. Že od raznih strani sem slišal, kako so Čehi razočarani in prav divji na sedanji režim. Razumljivo je zato, da češka vlada svojim državljanom ne pusti potovati v svobodne države (razen redkih izjem), tudi v Avstrijo ne, da bi ne videli razlike v življenjskem standardu. Dovolijo le v komunistične države, toda v Jugoslavijo n. pr. smejo le preko Madžarske. Toda tudi v Jugoslaviji se Čehi morejo prepričati, kako je tam kljub gospodarskemu polomu veliko večji napredek in boljše življenje. Zato skušajo češki izletniki iz Jugoslavije pribežati v Italijo ali Avstrijo, ker iz Češke radi hermetično zaprte meje ne morejo. Tudi na Poljskem je večji napredek in so razmere boljše, pa o tem pozneje.
(Dalje prihodnjič)
V isiti katedrali je bila v nedeljo, 28. 8. slovesnost v s-pomin tisočletnice pokristjanjenja Poljske. Mašo je opravil kardinal Rossi. Tudi njegov oče, ki je italijanski priseljenec, še živi.
*
Podobno kot je papež razdelil svojo rimsko škofijo v več delov, je tudi kardinal Rossi razdelil obsežno 4-milijonsko škofijo Sao Pavlo na več delov, katerim bodo načelovali škof j iški vikarji, kakršni so predvideni tudi za člane različnih obredov in narodnih manjšin. Doslej so že bili imenovani trije škofijski vikarji,' ki živijo vsak v svojem delu mesta.
*
Župnik Alojzi ji Ilc je spesnil v portugalščini zelo lepe kitice za vso mašo in se že pojejo v njegovi župnijski cerkvi v Sao Pavlo.
*
■ Za rakom v glavi je umrl v Sao Paulu bivši poveljnik jugosl. kraljeve garde M i -r o 1 j u b S t a m e n k o v i č , ki je govoril lepo slovenščino. Spoštljivo je hranil knjigo, ki mu jo je v Stični podaril pisatelj Meško. Leta 1945 je bil s Koroškega vrnjen, a je pri Dravogradu skočil z vlaka in se vrnil v Avstrijo. Svojo usodo je prenašal z vzgledno potrpežljivostjo. Redno je hodil v katoliško cerkev in prejemal zakramente. Pri njegovi sedmini se je zbralo lepo število Slovencev. Zapušča ženo in dva sinova.	L. C.
Važni fermšni za voiifve
v Kmetijsko zbornico
Kmetje, najemniki!
Od 16. do 25. septembra so pri občinah na razpolago volilni imeniki za volitve v Kmetijsko zbornico. Prepričajte se, ali ste v volilnem imeniku. Ako ste bili izpuščeni, zahtevajte pravočasno z reklamacijo pri občini vpis v imenik. Volilno pravico imajo vsi lastniki ali solastniki (mož in žena) nad 1 ha kmetijskega ali gozdnega zemljišča, pa tudi najemniki, ki v lastni režiji obdelujejo vsaj 1 ha kmetijskega zemljišča.
Tudi pravne osebe, ki po zakonu posedujejo volilno pravico v Kmetijsko zbornico, se naj zanimajo, če so vpisane v volilnih imenikih.
KMEČKA GOSPODARSKA ZVEZA Viktringer Ring 26, Celovec
Vajenca ali vajenko
sprejme takoj prodajalna Družbe sv. Mohorja v Celovcu na 10. OktoberstraBe 27. Prednost imajo tisti, ki imajo nižjo gimnazijo. Javiti se je treba v Mohorjevi knjigarni.
„H O RIZ O N T“ - plot zvesti pastir za živino
PODJUNSKA TRGOVSKA. DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRLA VES - EBERNDORE A 9141	Tel 04236-281
Že se bliža čas pletenja! Passap-aparate za pletenje v »BARU-VOLNE« pri Kapucinski cerkvi v Celovcu.
flKuiiurna revolucija" na Kifajskem
Budistični kipi so prelepljeni z gesli, na katerih je na naši sliki razbrati: ,,Razbite stari svet in ustvarite novega po smernicah proletariata”.
ZA MLADINO ■ IN PROSVETO1
Luč, ki razsvetljuje bodočnost mladih
Ob-, zaključku koncila so prebrali poslanico mladim. V tej 'poslanici je rečeno: »Cerkev... se obrača do vas, mladi, ker je predvsem za vas mlade na tem koncilu prižgala luč, ki razsvetljuje bodočnost, vašo bodočnost.«
Mladi slutijo, da morejo svojo bodočnost graditi le v skupnosti. Časi, ko je vsak sam taval in iskal svojo pot, so minili. Mladi čutijo, kako nesodobno je delovanje nekaterih starejših. Ne znajo delati v skupnosti. Saj so požrtvovalni in garajo, toda ne znajo pritegniti drugih. Mislijo, da se mora vse vrteti le okoli njih.
Mladi čutijo, da je treba sedaj po koncilu dela organiziranih skupin. Predvsem
je treba dijaških skupin, skupin mladih, ki študirajo.
Vprašujemo pa se: Kdo je zares član kakšne skupine mladih, ki hoče hoditi po potih, ki so jih začrtale smernice koncila?
Na to odgovarjamo: Tisti je zares član take skupine, ki se dosledno in vztrajno ravna po vzorih in načelih dijaške zveze, ki hoče biti zavestno katoliška im zavestno slovenska.
Kaj se pa pravi dosledno in vztrajno se ravnati po vzorih in načelih kake zveze?
Dosledno in vztrajno se ravnati po vzorih in načelih kake zveze se pravi: ne le biti zapisan za člana, ampak tudi izpolnjevati dolžnosti člana ter si prizadevati za uspeh svoje zveze.
Rokopisi našega jezika
»Brižinske spomenike« lahko imenujemo »rokopise«, ker so pisani na roko. Z velikim zanimanjem sem jih pred leti gledal pod steklom shranjene in razstavljene v Salzburgu. Vendar pravimo, da so to »spomeniki«, ker nas spominjajo na dragoceno in starodavno reč, na besedo naših dedov in pradedov.
Naš jezik je dragocena in starodavna dediščina, ki so jo naši predniki podedovali od roda do roda skozi stoletja in stoletja. Zato jo moramo tudi varovati in jo predajati, posredovati naprej našim mladim.
Za prvimi rokopisa našega jezika — bri-žinskimi spomeniki, so še drugi rokopisi. Vendar na žalost nismo še našli kakšnega zapisa našega jezika iz dobe 400 let po teh prvih zapiskih. Morda so morebitne pisane ostanke uničili zunanji pretresi srednjega veka. Bile so vojne, potresi, kmečki upori, turški vpadi. Mogoče pa je tudi, da si duhovniki niso več zapisovali svojih molitev in pridig, ker so bili pač že sami Slovenci.
Tako so nam ohranjeni slovenski zapiski šele iz prve polovice 15. stoletja. To so stiski, celovški in čedadski rokopis. Eden s severa, eden iz središča, eden pa z juga našega narodnega ozemlja.
Trije rokopisi
Stiski rokopis je bil zapis v našem slovenskem jeziku, ki so ga našli v samostanu »belih menihov« v Stični na Dolenjskem. Obsega dva dela. En del je starejši, drugi pa mlajši. Pisana sta v takem narečju našega jezika, kot ga govorijo na Dolenjskem.
Ta Stiški rokopis vsebuje prepis molitve, ki so jo molili pred pridigo in slovensko molitev »Pozdravljena Kraljica«. To je v
starejšem delu. V mlajšem delu pa se nam je ohranil začetek stare narodne pesmi za Veliko noč »Naš Gospod je od smrti vstal« in pa obrazec siplošne javne spovedi.
Drugi rokopis se imenuje »celovški rokopis«. Vsebuje slovenski očenaš, zdravamarijo i(n vem. Zapisal si ga je na Koroškem neki nemški duhovnik, ker je te molitve potreboval pri dušnem pastirstvu med Slovenci.
Tretji rokopis se imenuje »Čedadski«, po mestu Čedadu, kamor hodijo naši rojaki iz Beneške Slovenije, na meji med Furlani in Slovenci pod Italijo. Kaj je zapisano v tem rokopisu? Zapisane so ustanovne maše, ki so jih verniki plačali in jih je bil duhovnik dolžan opraviti po njihovem namenu.
Uradni jezik — slovenski
Slovenščina se je pa uporabljala tudi v javnem življenju. O tem nam priča na primer Obred ustoličevanja koroških vojvod, ki se je vse do 15. stoletja moral vršiti v slovenskem jeziku. V celovškem muzeju lahko vidite v veži »knežji kamen«, na katerem je sedel zastopnik našega ljudstva in v svojem domačem jeziku ustoličil novega kneza.
T. Jug
G Guy Bosen je v Cheltenhamu v Angliji kupil novo hišo. Pri tem pa ni bil nič kaj voljan, da bi sam prekopal obširni vrt. Kupil je nekaj starinskih kovancev, jih zakopal im obvestil arheološko društvo. Po 14 dneh je bil vrt imenitno in na globoko prekopan.
Bolniki negujejo bolnike
Švedski zdravstveni delavci so mnenja, da prisilna »brezposelnost« pacientov, ki se zdravijo v bolnišnicah, zavlačuje ozdravitev nasploh, še posebej pa na psihiatričnih oddelkih. Tam so ugotovili, da utegne aktivno sodelovanje pacientov pri vsakdanjih opravilih v bolnišnici ugodno vplivati na zdravljenje in da skrajšuje čas, po katerem se bolnik zdrav vrne v normalno življenje.
Bolnišnica Soedersjukhu v Stockholmu ima 1800 postelji in velja v marsičem za vzor zdravstvene ustanove. Na oddelku 14 so lahkoi znižali število strežnega in drugega osebja, odkar pomagajo pacienti v kuhinji, pri pospravljanju in pri negi drugih bolnikov. 'Oddelek, ki so ga pred letom dni ustanovili pri psihiatrični kliniki, je dobil vzdevek »dnevna bolnišnica«. Pacienti prihajajo db devetih dopoldne, ob petih popoldne pa spet gredo. Spijo torej doma.
Večinoma gre za ljudi, ki trpijo zaradi živčnosti ali depresij in ki naj bi kljub temu ostali v najtesnejšem stiku s svojim vsakdanjim okoljem. Razen zdravil, ki jih dobivajo, obsega terapija tudi delo v domači hiši.
Zdravljenje je brezplačno. Za tri krone dnevno — denar vrne bolniška blagajna — dobijo »obiskovalci dnevne bolnišnice« zajtrk in kosilo in popoldansko malico. Razen treh zdravnikov in potrebnih medicinskih sester skrbita zanje dva delovna terapevta, in sicer umetniške oziroma tehnične smeri.
Podobno zamisel so uresničili tudi v Gen-toftu pri Kobenhavnu na Danskem. Za razliko od stockholmske gre v tem primeru za samostojno dnevno bolnišnico, ki lahko sprejme dvesto pacientov. V hiši je sicer nekaj bolniških spalnic, vendar je zdravstvena ustanova zasnovana na načelu, da bolniki prenočujejo doma.
Bodi vsaj lučka
Neki arabski izrek pravi: »če ne moreš biti zvezda, pa bodi vsaj lučka.« Ta izrek jie zelo pomenljiv. Biti v službi idealov, dobroto in plemenitost ščititi, oznanjati, in jo uresničevati v vseh prilikah, zahteva moža na mestu.
Toda vsi nismo enaiki. Ta je pogumnej-šii, drugi bolj boječ; ta ima dar govora, drugi ga nima; ta takoj najde besedo v spodbudo, drugi živi sam zase. Ni važno, da napravi vsakdo isto in na enak način, marveč da naredi vsak to, kar more, da skuša vplivati kolikor more. Potrebno je le imeti mnogo pripravljenosti in mnogo dobre volje ...
Drugi arabski pregovor pa pravi: »če pomete vsakdo pred svojo hišo, bo vsa cesta pometena!« Ni 'treba, da bi samo en meščan počistil vso cesto; dovolj jie, da po-čedi le to, kar j(e pred njegovo hišo. Je pa seveda tudi res, da čim daljša jie hiša, tem večji kos ceste bo moral pomesti.
Nekaji podobnega smo slišali, ko je bilo rečeno, da ise bo od tistega, komur se je
Earl Derr Biggers:	26
KITAJČEVA
|J[|j :p(ipiqa
»In zakaj? Če je suknjič zapet, nekateri ne morejo po uro, če jo ima na levi. Zato mora krojač žepek za uro napraviti na desni strani.« Charlie je zložil Obleko, da jo spravi v kovček. »O Jerryju Delaneyu vemo torej še nekaj: Bil je levičar!«
»Za Boga!« je hipoma zaklical Holley. Še enkrat je odprl uro in strmel v napis. »Jack Mc. Guire — sedaj se spominjam!«
»Ali ga poznate?«
»Že davno sem se srečal z njim nekega večera, ko sem P. J. Maddena prvič videl; pred dvanajstimi leti v newyorški igralnici na štiriinštirideseti cesti. Madden se je sam še spominjal tistega srečanja, ki sem ga omenil zadnjič.«
»Ampak Mc. Guire?«
»Tako se je pisal lastnik igralnice. Sprijena roba — kakor so dognali pozneje. Ta temni srečelov je bil tedaj pajdaš Delane-yev — daroval mu je zlato uro v znak tovarištva. Gospodje, to je silno zanimivo: igralnica Mc. Guireja se je zopet pojavila v življenju P. J. Maddena.«
15.
Ko je bilo vse pospravljeno, je Bob odnesel torbo zopet na podstrešje.
»Poldne je že minilo,« je ugotovil Hol-ley. »Sedaj moram v mesto.«
»Če smem v dobri nameri predlagati, ostanite pri obedu!«
»Res ste prijazni, Charlie, pa ne bom! Kuhanja imate že itak dovolj, ne bi vam rad pokvaril majhnega odmora. Naj si Eden danes svoj obed le sam oskrbi!«
»Saj tudi mislim le skromno kosilce. Kuhanje je zame tako dolgočasno opravilo kakor družba kakega Japonca. Toda to je le zasluženo plačilo za pismonošo, ki na dopustu zaide na tuj okraj, če gospod Eden ne bo hud, bova danes obedovala kruh s surovim maslom in čaj.«
»Seveda, Charlie! To 'bova že prežvečila! Holley, pa vendar ostanite rajši tukaj!«
»Ne. Moram brž nekaj; poizvedeti, da svoje izsledbe bolj utemeljimo. Če je Dela-ney prispel prejšnjo sredo, je v mestu gotovo še kaka sled za njim, gotovo ga je še kdo videl. Ali je bil sam? Rad bi govoril s hotelirjem in s...«
»Priporočam največjo previdnost,« je pomišljal Honolulujec.
»Gotovo. Toda radi tega skoraj ni nevarnosti. Madden ni imel v Eldoradu nikakih zvez. Živel je nalašč čisto sam zase. Vendar pa moramo biti molčeči. Brez skrbi se zanesite name! Kasneje kdaj popoldne zopet pridem.«
Ko je odšel, sta Ghan in Bob jedla v ku-
hinji ter nato preiskovala dalje. Kajpada, ne da bi se jima bil trud izplačal. Ob štirih popoldne je bil Holley že nazaj. Privedel je s teboj šibkega in zanemarjenega mladeniča: tistega, ki je v Dattel City prodajal zemljišča. Charlie Chan se je obzirno umaknil, da bi Eden pozdravil gospoda. PIolley je predstavil svojega spremljevalca, gospoda De Lisleja.
»Se že poznava!« se je nasmehnil Bob. »Saj ste me hoteli zadnjič pregovoriti, naj bi kupil golo puščavsko parcelo?«
»Da, da! In nekega dne, gospod, ko se bodo ljudje ruvali za dragocena zemljišča, si bodo pulili z buče vsak las posebič — od žalosti, ker se niso- pravočasno poprijeli prilike!«
»Privedel sem s seboj gospoda De Lisleja,«. j:e pojasnil 'časnikar, »ker morate tudi vi slišati zgodbo, ki jo je meni povedal. O večeru one srede.«
»Gosipod De Lisle najbrž ve, da je to zaupna zadeva?«
»Gotovo!« je zagotavljal mladenič. »Will mi je vse povedal. Ni se vam treba vznemirjati. Madden in jaz si itak nisva dobra — po njegovem ravnanju z menoj.«
'»Ali ste ga v sredo videli?«
»Ne, to pa ne. Pač pa sem videl nekaj drugega. Okrog sedmih, ko sem ravno hotel zapreti svojo pisarno, se je pred mojimi vrati ustavil velik avto. Majhen človek je šofiral, drugi je sedel v vozu. .Dober večer’, je zaklical mali. ,Ali bi mi hoteli povedati, prosim, če vodi ta pot na Maddenovo far-
več dalo, tudi več zahtevalo. To dejstvo mora vsakogar pripraviti do sklepa, da je svoje odlike čimbolj izrabil za dobro; koliko jiih je stavil v službo za blagor 'svojega bližnjega.
Pri itam bo morda ugotovil, da je bil le slaboten :in ni mogel storita mnogo. Nič ne stori; da le pripravljenosti ni manjkalo. Saj je 'tudi vsaka najmanjša 'dobrota in nesebičnost ikaikor plodna njiva, ki more doprinesti 'tisočere sadeže. Kar bo namreč manjkalo človeški šibkosti, bo mogel pride-j.ati blagoslov božji. Saj je bilo nekoč prav-'tako rečeno: »Nič ni tisti, ki seje, nič tisti, ki zaliva, marveč itisti je nekaj, ki daje rast!«
S 'to zavestjo postane 'tudi najslabotnejši močan in imajbednejši bogat na uspehih življenja ...
ZA NAŠE MALE
rf)n}ie a 'solo
Pojdi zdaj, pa priden bodi, da se boš naučil kaj!
Sveti Duh te, sinek, vodi;
On razum ti pravi daj!
Ob potoku
Lepa uglajena steza nas pelje ob potoku.
Voda v njegovi strugi skaklja od kamna do kamna, od grma do grma. Domače goske se perejo na potoku, race pa vtikajo glavo v vodo, kjer iščejo v blatu črve, polže in druge živali. Nemirna ptica s privihanim repkom in z belim predpasnikom, ki je ravno sedla na kamen sredi potoka, je povodni kos.1) Z gore je prišel iskat vodne žuželke.
Ob potoku se sončijo žabe. Nenadoma poskačejo na glavo v vodo. Zbale so se požrešne štorklje, ki se je prikradla izza ovinka. Male ribice preplašeno begajo sem ter tja.
Izpod gnma je pes spodil dolgokljuno ptico, ki ima prelepo zeleno in modro perje. To je vodomec.2) Pod grmom je-prežal na ribice. Zmotili smo ga v poslu in tako morebiti rešili življenje mladi ribici, ako je ne ujame požrešna ščuka, ki je ravno sedaj priplavala izpod gostega šaša.3)
Po Fr. Erjavcu
!) = die Wasseramsel
2)	= der Eisvogel
3)	= das Riedgras
mo?’ Povedal sem mu, naj vozita kar naprej — na desno. Tu se je vmešal mož, ki je sedel v avtu. ,Kako daleč je še?’ je vprašal. ,Le pusti, Jerry’, je prekinil mali. ,Bom 'že jaz opravil!’ Nato je pognal in odpeljal.«
»Kakšen pa je bil?«
»Droban, bled — brez barve, ustnice skoraj sive. Govoril je prijazno in izbrano, kakor kak učenjak.«
»Pa drugi mož v avtu?«
»V temi ga nisem mogel spoznati.«
.»Aha! Kdaj ste pa Maddena srečali?«
»Boste takoj culi. Doma sem začel premišljevati. Kakor kaže, je Madden na farmi. Pa sem se zmislil. Kupčija zadnje čase ni bogvekako sijajna — Florida nam odreže najboljše odjemalce — pa sem si mislil: Kaj, ko bi poskusil z Maddenom? Ima denarja ko smeti. Zakaj ne bi poskusil zainteresirati ga za Dattel City? Napotil sem se torej: na farmo v četrtek zjutraj navsezgodaj.«
»Kdaj približno?«
»Bilo je malo po osmih. Ropotal sem po vežnih vratih, pa mi ni nihče odgovoril. Pokljukal sem; bilo je zaklenjeno. Hodil sem okrog hiše. Vse prazno. Nikjer ni bilo žive duše.«
»Nikogar ni bilo?« je začuden ponovil Bob.
»Nobenega živega bitja razen kokoši in puranov. In papiga, ki je tuhtala na drogu. ,No, mali sivček?’ sem jo nagovoril. ,Ti prekleti cigan!’ me je začela na glas zmerjati. Vprašam vas:-Ali se spodobi tako spre-
P oo | oo ^ oo oo N oo	P 00	00	00 N 00 J 00 E
DCtnelki avtii&k
Kmečki vrtiček od hiše do hleva, — belo zelen kotiček oddiha, pokoja, vonjave in soja aprilskega dneva.
Bezgov grmiček v kotu ob steni kot mleko v loncu v popoldanskem soncu dišeče se peni.
Tam belo načipkana sliva, v vetru kot zastor gibljiva, pred okencem izbe dekliške, — ko da pogledom prikriva skrivnosti samote deviške ...
(Japonska pravljica)
OpI^A
C
Lovec je hotel ujeti opico. Pa so zvite bu-tice te opice; vsakokrat so mu jo popihale.
'»Čakaj, ti možganarica, zdaj te pa imam!« je vzkliknil nekega dne. Vzel je veliko skledo, jo napolnil z riževim vinom (Japonci mu pravijo- »sake«) in položil na tla na obrobek nekega gozda.
Toda opica ga je videla in slišala: čepela je skrita v vejevju nekega drevesa. Ko se je lovec oddaljil in se skril, je splezala previdno z drevesa. Samo pogledati je hotela, kaj jev skledi, samo tako malo od daleč pokukati.
Po vinu je 'zadišalo.
»Aha,« se ji je posvetilo v glavi in je zadovoljno cmokala z jezikom, »lovec me hoče ujeti, lovec hoče, da pijem, da se ga napijem, da bom pijana. Toda modre smo me opice, pametne smo me opice, niti pokusila ne bom vina, še povohala ga ne bom, pri moji veri, da ga ne bom!«
Res, modre so te opice!
Šla j,e nazaj v gozd. A kmalu se je ustavila. Vino ji je še vedno tako prijetno dišalo.
»Eh, kaj mi pa more škoditi,« je brundala sama s seboj, »če samo par kapljic posrkam, če samo tako malo z jezičkom po vinu podrknem! Od tega vendar ne boš pijana, moja glavica! Samo' previdna, previdna moram biti in ne preveč iz skledice piti.«
In vrnila se je naša »modra« opica, prav k skledi je šla, tako počasi je šla — ali bi ali ne; boječe je gobček na vino pritisnila in par kapljic posrebala: kako se ji je vendar nebeško prileglo!
»Malo več bi mi tudi ne škodilo,« je govorila in goltala in je še parkrat prav globoko iz sklede potegnila.
'»Ah, kako to dobro de, po vseh žilah in kosteh mi leze in gre!« je prav iz srca pihnila in vince tako ljubeznivo pogledavala:
»Naj bo, še en požirek, potem pa nič več! Tristo rac in petsto kurjih tac, da nič več!«
Prav pošteno je potegnila in stekla proti gozdu.
A glej jo, zvito butico opico, že zopet se je ustavila.
»še nisem pijana, oha, še ne, o ne,« se je koračila in bahala, »drugega mi nič ni, samo po vsem telesu se mi dobro godi. To vino pa zares ni preveč močno, eh kaj, prav nič ni močno, šibko je, naravnost šibko. Kaj pa, če ga jaz nesem več, kakor sem mislila?! Pa imamo res močno pamet, me opice, he,
he, he, he! Sicer pa, kaj sem ga sploh kaj pila, saj skleda skoraj še polna tamkaj stoji! Alo, kar nazaj, nazaj; ne moreni strpeti, še en močan pogoltljaj!«
In zgodilo se je tako, toda čisto tako ne, kajti požirek je bil le malo premočen in v skledi ni ostalo skoraj, nič več vina; nu, malo ga je še ostalo, dno je bilo še pokrito.
Pa so zvite butice te opice. Tako je modrovala naša opica:
»Kajne, moja glavica, ta smet vina, ki je še v skledi, mi ne more ne koristiti ne škoditi: premalo ga, je in preveč ga ni. Zato je
vseeno, če spijem še to; kar nagnimo, ha, ha!«
In je nagnila in skleda je bila prazna, glava uboge opice pa — polna. Gozda ni več poznala, vse je plesalo okoli nje in strašno je bila trudna.
Ali so modre butice te opice, kajne!
Ho — bumf!
Pa saj ni padla, prav zares da ne, samo legla je malo na tla. Pograbila je skledo, jo obrnila in si jo podložila pod glavo. Preden je zaspala, je še hripavo zapela: »Kaj se bo neki skuhalo k vsega tega, sem res radovedna, ha, ha! Pa smo res modre me opice, he, he!«
In takoj se je nekaj skuhalo. Komaj je zaspala, je prišel lovec, jo zvezal in odnesel s seboj.
Prebudila se je v železni kletki, strašno jo je glava bolela. In tudi kašljala je, nu, malo huje in drugače, kakor je navadno kašljala.
Res so zvite butice, te opice, toda tega le ne vedo, da, kdor povoha vino, ga tudi pije; in kdor ga pije, se ga tudi napije. Da, da, tako se na svetu godi tistemu, ki se začetni skušnjavi in omami ne ustavi!
BOKSARSKI SODNIK
Ko sem prebral časopis, nisem mogel razumeti, kdo je imel prav — Lambertino ali Bethem, prav tako tudi nisem razumel vloge, ki jo je odigral Rokston v njunem boksarskem dvoboju, ki je dvignil mnogo prahu. Zato sem bil zelo srečen, ko sem dva dni potem srečal svojega starega prijatelja Rok-stona. Revež je bil videti zelo žalosten: obraz je imel oblepljen z obliži, roko pa v mavcu, kakor da je boksal, a ne sodil.
i»Stvar je jasna,« mi je rekel. »Nista mogla najti sodnika za dvoboj, kar je dokaz njunega slabega značaja. Ponudil sem se, ker sem znan v športnih krogih. Pristala sta in dogovorili smo se za vsoto, ki zanju ni pomenila nič, zame pa je bila velika. Spil sem tri kozarce na njuno zdravje: enega v svojem in dva v njunem imenu. Potem sem mirno čakal na tisti usodni dan.
Pred dvobojem je prišel Lambertino in mi pomolil pest pod nos. V žep mi je spustil nekakšen zavoj, in me vprašal:
,Znaš šteti do deset?’
,Celo do sto!’
,Zelo dobro! Če me bo Bethem pojutrišnjem zbil na tla in boš ti rekel — ,deset’, ti bom razbil nos ali brado, kakor ti je bolj všeč.’
Tistega dne sem se poskušal v štetju, pri čemer sem ugotovil, da odlično štejem do devet, pa prav tako od enajst dalje. Toda nikakor mi ni šel v glavo tisti prekleti ,deset’.«
»Kaj pa je bilo v zavoju?« sem ga vprašal.
»V kakšnem zavoju?«
»V tistem, ki ti ga je dal Lambertino!«
»Ah, da! Bila je denarnica s pet tisoč dolarji. Najbolj smešno pa je, da mi je naslednjega dne tudi Bethem izročil celo deset tisoč dolarjev. Tudi on mi je pomolil pest pod nos. Potem je zahteval isto kot Lambertino, da namreč jutri vsekakor pozabim tisto prekleto ,deset’.
Slednjič je prišel dan dvoboja in z njim ring, vrvi, čebri, v katere pljujejo polomljene zobe, ter oba boksar j a-prvaka s pestmi. Prve štiri runde je bilo vse v redu. Celo ploskali so mi, seveda profesionalci; amaterji običajno le žvižgajo. Bil sem še cel, četudi sem že devetkrat ločil oba borca. Pričela se je peta runda. Naenkrat je Bethem poslal svojemu nasprotniku udarec, tako imenovani direkt, kakršnega ne bi želel nikomur. Lambertino se je zgrudil in pričel sem šteti: ena ... dva ... tri . .. do devet. Do sem je šlo odlično. Potem sem ponovil: devet. Šlo je slabše. Celo profesionalci so začeli žvižgati. Vedel sem, da ne smem ponoviti. Nadaljeval sem: enajst, dvanajst. Hotel sem se Lambertinu oddolžiti za denar in šteti do sto. Mislite, da so mi ti nesramni boksarski navijači to pustili? Skočili so v ring, čeprav je to po pravilih strogo prepovedano, in me udarjali, kakor da bi radi dosegli Lam-bertinovo zmago. Da bi bila nesreča še večja, me je Bethem zadel s svingom ali direk-tom, da sem odletel čez vrvi in se osvestil šele med dvema zdravnikoma, ki sta mi previjala roko.
Poznate moj ponos. Nisem se -skušal prepirati. Oprostil sem občinstvu, ki ne razume finega duha. Toda mislite, da je Bethem ravnal pravilno? -Saj je on kriv, da sem pozabil številko deset.«	E. G.
jemati poštenega posredovalca zemljišč? -Ne ... Ne ... smejte se...«
»Toda Madden?«
»Prav v tistem hipu je s tajnikom privozil na dvorišče. Takoj sem ga spoznal po slikah, ki sem jih videl. Bil je videti utrujen in nasajen in neobrit je bil. ,Kaj počenjate tukaj?’ me je nahrulil. — .Gospod Madden,’ sem dejal, ,ali ste že kdaj pomislili, kake možnosti se vam tukaj -nudijo?’ in sem začel razlagati. A nisem prišel daleč. Prekinil me je ter me začel obdelovati. No, rečem vam ... Kaj -takega se mi še ni zgodilo-. Psoval me je s priimki — kakor kak sejmarski voznik. Pobral sem ,se, kakor -polit kužek.«
»Kajpada ostane to med nami. Pač pa smem dodati: če bi se kdaj odločil, da bi se naselil v puščavi, bom rad mislil na vas. A sedaj seveda me pa tak načrt kaj malo mika.«
De Lisle se je zaupljivo sklonil k njemu: &Za božjo voljo, ne povejte tega nikomur v Eldoradu,« je šepetal. »Toda včasih si sam zaželim, biti zopet v dobrem, starem Chicagu.«
»Ali bi hoteli malce počakati zunaj, dragi De Lisle?« je predlagal Holley.
»Razumem. Pojdem do svoje -prodajalne, da vidim, ali vodomet še teče. Tam me dobite.« Mladi mož je odšel. Namesto njega je vstopil Charlie Chan.
»Ali ste vse čuli?« je vprašal Bob.
»Seveda! To je zelo zanimivo!«
»Na pravi sledi smo!« je modroval Will
Holley. »Delaney je v sredo ob sedmih zvečer prišel na farmo, in sicer s -spremljevalcem. Prvič nastopa četrti igralec v naši drami. Vse se mi zdi, da je bil to najbrž profesor Gamble. V tem sem se domislil: Tudi v nedeljo zvečer je pač nekdo moral priti po Phil Maydorfa k doktor Whitcom--bovi... Ali je bil to tudi Gamble?«
Chan je prikimal. »Mogoče. Dotični je vedel, da se je vrnil Louie. Ko bi mogli dognati.. .«
»Toda Gamble je stal v kavarni ,Oaza’ ob baru, ko je vstopil Louie,« je menil Bob. »Saj se spominjate, Holley?«
Urednik se je posmejal: »Vse se izvrstno ujema: kakor -svizec je hitel semkaj z novico, da prihaja Louie. On in Phil Maydorf sta stala pri vratih, ko ste se vi pripeljali.«
»Toda Thorn? Njegov razparan suknjič?«
»Smo bili pač na napačni sledi. Nova teorija je preveč jasna. Kaj, smo še izvedeli od De Lisleja? Po- Delaneyevi -nesreči sta Madden in Titom bila ono noč z doma. Kje sta bila?«
Chan je vzdihnil. »To ni dobra novica. Truplo sta zavlekla kam daleč.«
»Tudi jaz se tega bojim. Brez pomoči koga, ki mu je ta tajnost znana, ga ne bomo našli. Zato moramo doseči svoj cilj tudi brez dokazov, ki- bi nam jih nudilo truplo. Toda sedaj jih je že -toliko, ki o tem vedo, da se bo morda kdo -zarekel, preden nam bo vse jasno.«
Chan je slonel na Ma-ddenovi pisalni mi-
zi in se igral s podlogo. Zdajci je začel odpirati pivnike. »Kaj je to?«
V debeli- detektivovi roki je šumel pisemski papir. Chan si je natančno ogledoval pisanje ter ga -izročil Edenu. Pismo je bilo pisano s krepko moško r-oiko in datirano zadnjo sredo. Bob je bral na glas:
»Ljuba Evelina, naj, ti sporočim nekatere dogodke, ki so se zgodili na farmi. Kakor sem ti že poprej pravil, sem se leto-s z Martinom Thornom slabo razumel. Danes popoldne je kon-čno- počilo in odpustil sem ga iz službe. Jutri se peljem z njim v Pasadeno, kjer se bova razšla za vedno. Seveda ve marsikaj, kar bi bilo bolje, da ne bi vedel — sicer bi ga bil pognal že lani. Mogoče nam bo delal še kakšne sitnosti in svarim te, če se morda prikaze v Denveru. To pismo ponesem drevi sam v mesto na pošto, ker Thorn ne sme o njem nič vedeti ...«
Tu se j e končalo pismo, nenadno in brez zveze.
»Zopet je posvetil žarek na dogodke v sredo večer,« je menil Holley. »Ne bo težko predočiti si sliko. Vrata se odpro, vstopi Delamey, mož ki se ga je P. J. Madden bal že leta in leta. Madden naglo vtakne pismo v -pivnik. Nastane ostro prerekanje — prideta v Thornovo sobo in končno leži Delan ey v lastni krvi. Madden tedaj uvidi, da Thorna ne more odpustiti. S tajnikom se mora pomiriti. Kako sodite vi, Charlie?«
»Zdi se mi popolnoma logično.«,
»Vse je tako jasno kakor sončni zahod v
Belo rdečkasta veja
jablane razcvetene,
ko da se med z nje poceja,
iztegnjena k meni
v zrak pozlačeni,
z opojnimi cveti, —
nase me hoče prižeti
kot roke ljubeče sproščene ...
Vse me obkroža s cvetjem, vonjavo, z zlato bleščavo, kakor da Stvarnik me boža.
Z bleskom in vonji ovit tonem v omamen počitek, — v njem je rok božjih napitek čarobno razlit...
GORAZD GOSPOSVETSKI
rOelju tudi za pridiijavje
Bivši ameriški predsednik Einsenhower je bil pred drugo svetovno vojno nekaj časa tudi rektor univerze. Kot rektor je -imel ob začetku šolskega leta nagovor za profesorje in študente.
Ob začetku naslednjega šolskega leta bi spet moral otvorki novo ‘šolsko leto z nagovorom. Res je govoril, a zelo kratko. Povedal pa je -tole:
»Dragi prijatelji! Tudi letos sem vam ob začetku šolskega leta hotel napraviti daljši govor in vam dati nekaj nasvetov in naukov. Pa sem se spomnil, da jih je še od lanskih naukov, ki sem vam jih dal, precej •ostalo, katerih še niste v življenju uresničili. Zato se kar teh spomnite in se po njih ravnajte v tem šolskem letu!«
Mož se vrne pozno v noč domov zelo na-trkan. Žena ga seveda začne zmerjati, on pa jo miri: »Stara, nehaj, že vendar enkrat zmerjati! Dovolj sem že kaznovan s tem, da te dvakrat vidim!«
puščavi. Preudarimo še enkrat. Mladenka se boji Delaneya. Zakaj? Kajpada zaradi izsiljevanja! Delaney ve nekaj o njem, morda nekaj, kar je v zvezi z igralnico v New-vorku. Na Thorna se ne more zanesti, z njim se je namreč sprl in Thorn sovraži svojega gospodarja. Madden -kupi bisere. Tolpa malopridnežev izve za to in sklene, polastiti se jih. Kje bi jim to bilo laže, kakor tukaj v samoti? Maydorf izvabi Louie-ja, zvesto dušo, proč. Vse je izvrstno napeljano. Delaney pride s svojimi grožnjami. Zahteva bisere in denar. In konec je ta, da togotni Madden izsiljevalcu za vedno zapre usta.«
»To zveni verjetno,« je pritrdil Bob.
»Tedaj dalje: ko je Madden ustrelil De-laneya, je mislil, da je Delaney prišel sam. Kar spozna, da je imel pomagače. Ti ne le, da vedo vse, s čimer je Delaney grozil, temveč morejo Ma-ddena še bolj obteže-vati: sedaj ima umor na vesti. Mora se jim odkupiti. Zahtevajo odkupnino — in bisere. Tako preplašenega prisilijo, da po telefonu naroči, naj mu bisere pošljejo semkaj. Kdaj je to naročil, Eden?
»Prejšnji četrtek zjutraj.«
»Vidite: tedaj, ko se je vrnil s strašne ponočne vožnje. Tako daleč so ga pri-tirale pijavke! To je rešitev vse uganke. Tudi sedaj še izsiljujejo iz njega. Najprvo se je Maddenu ravno tako mudilo za bisere, kakor drugim — hotel je zadevo čimprej urediti in odpotovati. Kajti tam, kjer je bil kdo umorjen, ni prijetno prebivati. (Dalje)
Avstcifaka tdeviziia
NEDELJA, 18. septembra: 17.00 Kratka poročila
—	17.03 Za otroke od 11. leta dalje: Robinzon ne sme umreti — 18.40 Lahko noč oddaja za otroke —
19.30	športni prenos — 20.10 Večerna poročila — 20.13 „Corinna in pomorščak”, igra — 21.10 Nedelja v Evropi — 22.00 Kristjan v času — 22.10 Večerna poročila.
PONEDELJEK, 19. septembra: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Tečaj francoščine — 18.55 Tip revija — 19.00 Pustolovščina pod vodo — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki s športom — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Maigret in slučaj Josset — 21.05 športno omizje — 22.05 Čas v sliki — 22.25 Janine Aimee; zgodba francoske mladenke.
TOREK, 20. septembra: 18.30 Kratka poročila — 18.33 Tečaj angleščine — 19.23 Zabeleženo za vas
—	19.30 čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 „Kaj sem?” Prenos bavarskega radia — 21.00 Obzorja — 22.10 Čas v sliki — 22.40 Svetovno prvenstvo v telovadbi iz Dortmunda.
SREDA, 21. septembra: 10.00 Kaj bi lahko postal? — 11.00 Kratka poročila — 11.03 Maigret in slučaj Josset — 11.55 športno omizje — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Listamo po slikanici — 7.25 Iz življenja šlurnpfe — 17.35 Za otroke od 11. leta dalje: Lovci psov — 17.05 Klavnica za ladje —
18.30	Kratka poročila — 18.35 Tečaj francoščine —
19.00	Prizori iz Avstrije — 19.23 Zabeleženo za vas
—	19.30 čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.00 Sestanek z živalmi — 20.30 Kabaret: Kocka — 21.45 Čas v sliki — 22.05 Janine Aimee. Zgodba francoske mladenke.
ČETRTEK, 22. septembra: 11.00 Kratka poročila — 11.03 Zgodovinski viri: Magdalenska gora —
12.00	Razlaga časovnih dogodkov — 18.35 Tečaj angleščine — 19.00 Športni kalejdoskop — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 „Velika kupčija”, igra — 21.25 Kritični kulturni pogovori — 21.55 Čas v sliki.
PETEK, 23. septembra: 11.00 Kratka poročila — 11.03 Sestanek z živalmi — 11.35 Kabaret: Kocka —
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJŠE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
BRZOPARILNIKE (kotle)
KOTLE ZA ŽGANJEKUHO SADNE STISKALNICE (»preše«) VSEH VRST
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan Lomlek
Št. Lipš, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Ebemdorf, Telefon 04237 246
12.50	Kratka poročila — 16.00 do 18.00 Svetovno prvenstvo v telovadbi iz Dortmunda — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Krvna postaja za naše bolnice — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 „To je huzarska ljubezen”, veseloigra — 21.45 Ljudje (4); duševni barometer — 21.15 čas v sliki — 22.35 Veselje ob glasbi — 22.55 Janine Aimee. Zgodba francoske mladenke.
SOBOTA, 24. septembra: 14.30 Mednarodne konjske dirke iz Salzburga — 17.03 Za družino: modni suknjiči — 17.30 Moj predstojnik je ženska — 17.55 Na knjižni polici — 18.40 Kaj vidimo novega? S Heinzom Conradsom — 19.23 Zabeleženo za vas —
19.30	Čas v sliki — 19.55 Izložba- in kratki filmski mozaik — 20.15 „Povzročitelj dežja”; komedija Richarda Nasha — 22.10 Večerna poročila v žarometu „Sedem dni svetovnih dogodkov” — 22.40 „Umor v oblakih”; kriminalni film.
Televizija Ljubljana
Petek, 16. septembra 1966 10.40 Angleščina —
15.50	Angleščina - ponovitev — 16.55 Balkanske atletske igre - prenos — 19.10 Glasbeni magazin —
19.30	človek in kultura — 20.30 Cikcak — 20.37 Celovečerni film — 22.00 Zadnja poročila.
. Sobota, 17. septembra 1966: 16.55 Balkanske atletske igre - prenos — 18.25 Televizijski obzornik
—	18.45 Peščena ura v Škofji Loki — 19.40 Cikcak
—	20.30 Rezerviran čas — 21.50 Jazz festival na Bledu — 22.10 Serijski film — 23.00 Zadnja poročila.
Nedelja, 18. septembra 1966: 9.40 Poročila —
9.45	Spored prihodnjega tedna — 11.35 Kapetan Tenkeš - serijski film — 16.50 Balkanske atletske igre - prenos — 19.54 Intermezzo — 20.45 Cikcak —
21.50	Serijski film — 22.40 Zadnja poročila. Ponedeljek, 19. septembra 1966: 10.40 Ruščina — -
11.40	Televizija v šoli: Prostor in gibanje — 15.50
Ruščina - ponovitev —	16.55 Angleščina — 17.55
znanstveni film — 18.25 Televizijski obzornik —
18.45	Izobraževalna oddaja — 19.05 Za danes, za jutri - drobni nasveti — 19.40 Televizijska pošta —
22.00	M. Ravel: Nočne prikazni - oddaja biseri glasbene literature — 22.35 Zadnja poročila.
Torek, 20. septembra 1966: 18.40 Ljudje in spomeniki - kulturna reportaža — 19.00 Svet na zaslonu — 19.40 Televizijski obzornik — 20.00 Celovečerni film — 21.30 Kulturna tribuna: Ples in balet na Slovanskem — 22.10 Zadnja poročila.
Sreda, 21. septembra 1966: 10.40 Angleščina —
15.50	Angleščina - ponovitev — 17.35 Poročila —
17.40	Pojte z nami, otroci — 18.25 Televizijski obzornik — 19.05 Odmevi iz Montreuxa-Solitude — oddaja madžarske televizije — 19.30 Mozaik krat-
Strokovna trgovina za umetne cvetlice, mirte in damske klobuke
nevestine pajčolane, kronice, šopki za veneevodjo in vse nevestnine potrebščine
KLAGENFURT, Alter Piatz 34
kega filma — 20.30 Cikcak — 20.37 Televizijska igra ali prenos — 22.00 Zadnja poročila.
Četrtek, 22. septembra 1966: 11.00 Angleščina -ponovitev — 16.10 Televizija v šoli: Prostor in gibanje — 18.25 Televizijski obzornik — 19.40 Cikcak.
Petek, 23. septembra 1968: 10.40 Angleščina —
15.50	Angleščina — 18.25 Televizijski obzornik —
18.45	Filmski pregled - 20.30 Cikcak - 20.37 Celovečerni film — 22.00 Zadnja poročila.
SLOVENSKE ODDAJE ¥ RADIU
NEDELJA, 18. 9.: 6.15 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 19. 9.: 14. 15 Poročila, vreme, objave. Pregled sporeda. Ura pesmi. Dr. Niko Kuret: Ljudsko verovanje 6. Prerokbe. — 18.00 Za našo vas. — TOREK, 20. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Športni mozaik. — SREDA, 21. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 22. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Koroške narodne. Kaj pravite k temu? (Prof. M. Rus: Prerano vzgojno usmerjanje). (3.) — PETEK, 23. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Domače novice od petka do petka. Po naših krajih in pri naših ljudeh. Cerkev in svet. — SOBOTA, 24. 9.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Svetovno prvenstvo v veslanju
Verjetno na Bledu še ni bilo zbranih toliko ljudi kot tokrat, posebno v zaključnem delu svetovnega prvenstva.
Prva zlata kolajna je pripadla veslačem Vzhodne Nemčije v četvercu s krmarjem, srebrno so prejeli Sovjeti, bronasto pa Jugoslovani. Tudi druga zlata medalja je prišla v roke Vzhodnim Nemcem, tekmovanje je bilo v dvojcu.
V skifu je zmagal Don Spero (ZDA)
Odlično sta se držala avstrijska predstavnika iz Linza Losert/Ebner v dvojcu brez krmarja. Osvojila sta srebrno medaljo za Vzhodno Nemčijo (zlata kolajna). V tek-movanju dvojic s krmarjem sta zmagala Nizozemca pred Francijo in Italijo. V četvercu brez krmarja so ponovno zmagali Vzhodni Nemci pred sovjetskimi veslači, ki so po vodstvu od samega starta popustili šele na koncu. V double scullu so zmagali Švicarji in nazadnje izredna borba admiralskih čolnov osmercev. Tu so zmagali Zahodni Nemci, drugi Sovjeti, tretji Vzhodna Nemčija, četrti Velika Britanija in peti Jugoslavija, šesti Nova Zelandija.
Cassius Ciay ostane
svetovni prvak
Karl Mildenberger stoji naslonjen na vrvi, njegove pesti bingljajo brez moči, obraz je krvav in poškodovan, oči strašno zatečene, nemočen je izročen na milost in nemilost pred njim stoječemu Cissiusu Clayju. V tem trenutku je skočil angleški sodnik Walt-ham med oba in s tem končal neenak boj. 30 minut se je Mildenberger hrabro zoperstavljal svetovnemu prvaku; to od njega ni nihče pričakoval. Toda po 30 minutah so v 12. rundi njegove moči opešale.
Muhamed Ali, oziroma Cassius Clay se je izkazal tudi v svojem 26. boksarskem dvoboju kot boljši nasprotnik. Cassius Clay je v soboto, dne 10. septembra, v Gozdnem štadionu v Frankfurtu ob Meni ponovno dokazal, da je resnično tačas „največji” med boksarji težke kategorije. Njegov izzivalec Mildenberger pa zasluži naslov „Karl Veliki”.
Svetovni prvak Cassius Clay je po dvoboju izjavil, kar so gledalci že med bojem lahko ugotovili,
da je bil o moči svojega nasprotnika prijetno presenečen. Take srčnosti še Mildenberger ni pokazal v teku svoje osemletne boksarske kariere (življenjske poti). Celo Cassius Clav je hvalil evropskega prvaka: ,,Ni lahko ukrotiti boksarja, desničarja, vendar moram reči, da me Mildenberger med bojem nikoli ni resnično zadel. Bil je to doslej moj najtežji boksarski dvoboj v Evropi.”
Na sliki: Svetovni prvak Cassius Clay (Združene države Amerike) na levi in Karl Mildenberger (Zahodna Nemčija) na desni v borbi za svetovno prvenstvo. Clav je zmagal v 12. rundi po tehnič-nem k. o. (knockout).
V nogometni tekmi med graškim GAK in celovško Avstrijo se je poznala odsotnost dveh Avstrijcev Sackmanna in Lampichlerja, na drugi strani pa je prvi gol za GAK, ki ga je zabil mladi Hohcnvvarter, vlil samozaupanje graškim nogometašem, da jih je bilo to nedeljo težko prepoznati. Po dveh porazih so se tokrat znašli in zmagali zasluženo nad celovško Avstrijo kar z 2:0. — Naj-Q AK_^V£frj2]	boljši igralec pri graških nogometaših GAK je bil golman Hodžar, ki ga vidimo na sliki, ko brani
Celovec 2:0	s Pestm* svoja vrata. Žoga (čisto na levi) leti preko Horakove glave (Avstrija - Celovec), v sredini
se drži sključeno Rudic (Avstrija - Celovec).

Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naž tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80.— šiL Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20,— šfr., za Anglijo 2.— L sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik iico+iika