11. številka.
V Ljubljani dne 16. septembra.
I. tečaj 1882.
Izhaja 1. in IG. vsacega meseca, in velja letos do konca decembra 2 gold., za 4 mesce 1 gold. Vredništvo je v Florijan -skih ulicah št. 44. Opravništvo je na Krakovskem nasipu št. 10.
Ljudski Glas.
Inserati se po ceni spreje* majo.
Rokopisi se ne vračajo.
Nefrankirane pisma se ne sprejemajo.
Domače zadeve.
Cesarsko potovanje.
Naš svetli cesar potuje zdaj po slovenski zemlji. Najprej je bil v Celovcu, kjer je bil slovesno sprejet. Potem je šel čez Beljak na Bovec in od tod v Gorico. Iz Gorice v Miramare in od tam v Pulj (Polo). Iz Pulja pride jutri po barki nazaj v Trst, kjer ga čaka se v6 da slovesen sprejem, kakor je bil sijajen po sl. Goriškem. Danes pa se peljejo princ Rudolf in njegova visoka soproga princesinjaSte-fanija, pa cesarica skozi Ljubljanlo s posebnim vlakom v Trst. Potem si bodo cesar in cesarica, prinz Rudolf in princesinja Štefanija skupaj ogledali tržaško razstavo in čez dva dni zopet nazaj na Dunaj odpotovali.
Škoda, da naš list bolj pogosto ne izhaja; potem bi tudi mi bolj natanko zamogli popisati cesarsko potovanje.
Deželni zbor Kranjski
mirno zboruje, kakor bi ga ne bilo. Narodnjaki so v manjšini, zato se jim ne ljubi, da bi kake važne predloge stavili, ki bi itak ne obveljali. Dr. Vošnjak je vlado prašal, če ne bi hotela število šolskih nadzornikov (11) skrčiti in samo štiri nadzornike za celo Kranjsko nastaviti. Pod ministerstvom barona Konrada se ne da v šolskih rečeh dosti opraviti; saj vidimo, kako težko mu je iz rok izpuliti najmanjšo koncesijo.
Dr. Tonkli,
državni poslanec goriških Slovencev, je svoje volilce k llebku pri Ajdovščini vkup povabil in jim položil račun o svojem delovanji. Prišlo je kakih 400 mož vkup. Poslanec je omenil, kako težko mu je, za goriške Slovence kaj doseči, ker je tržaška vlada, to je ces. namestnik de Pretiš, Slovencem neprijazen in jim ne privošči ravnopravnosti Nazadnje je še rekel, da bi se „Irredenta“, t. j. izdajalsko lahon-stvo, v Primorji najložej odpravila, ako bi se ustanovila zedinjena Slovenija ali pa Ilirija, vkteri bi imeli Slovenci večino in moč v rokah. Volilci so Tonklijev govor pohvalili in mu svoje zaupanje izrekli. To tudi zasluži, ker je v državnem in deželnem zboru vselej na svojem mestu.
Kranjsko obrtno društvo
vabi k mesečnemu občnemu zboru, kteri bode v ponedeljek 18. septembra 1882 zvečer ob polu osmih v salonu pri „Lozarju“ na št. Jakobskem trgu. Na dnevnem redu je: 1.) posvetovanje in sklepovanje o prenaredbi načrta za novo obrtnijško postavo; 2.) kako bi se zastopalo društvo pri obrtnem shodu na Dunaji; 3.) pogovor o predlogu ustanovljenja obrtnih bank; 4.) pogovor o tukajšnih obrtnih in o društvenih razmerah.
Nova dvorana za porotne obravnave se bo zidala v Hrenovih ulicah.
lzvoščiki
ali fijakarji morajo zdaj tudi na št. Jakobskem trgu stati. To novotarijo so št. Jakobski farani z veseljem pozdravili.
Nasprotno jim pa ni vstreženo z novo razvrstitvijo
poštnih skrinjic.
Da se je skrinjica od Schlafferjeve hiše prenesla na redutno poslopje, s tem se je oddalila prebivalcem Žabjeka. Pri Schlafferjevi hiši je veči promet, ker gre tam mimo cesta čez most. Skrinjica na reduti je skor skrita; bolj potrebna bi bila na severni strani redute proti Staremu trgu. Skrinjica na Zupančičevi hiši pa naj bi se prenesla na Jamše-kovo hišo, kjer se ložej vidi in se križajo tri ulice.
Češpljev somenj v Ljubljani je bil precej dobro obiskan. Govedine se je prignalo 400 repov, konj pa do 300. Konje so Lahi pokupili, vole pa Korošci, Hrvatje, Lahi in Štajerci.
Račja kuga na Dolenjskem.
Iz Novega mesta se piše, da razsaja po celi Krki taka huda kuga med raki, da se je bati, da bodo te živali popolnem izginile. Kar kupoma ležč crknjeni raki ob bregovih Krke. To je pač nesreča za Dolenjce, ki so mnogo rakov prodali v tuje dežele.
Tržno poročilo.
Pavola na Dunaji: egiptovska 107, amerikanska 85—89, indiška 58—63 gld. 100 kil. Laneno predivo 26—36, čevljarsko 100—115, laško 100—120gld.
100 kil. Ježice 17—18. Kravje usnje 180—185 gld. 100 kil., telečje brez glav 450—465, kozlovo 267 —305 boljše, 240—250 navadno, kozlovo iz Azije 180—195, ovčje 185—195. Kože volovske še mokre z glavo 45—46 gld. 100 kil., suhe 103—105, nemške volovske 112—114.
Laneno olje je v ceni padlo, tako tudi petrolej, ker se ga preveč dovaža. V Trstu je petrolej po 9 gld. 100 kil. Fina volna je po 260—295 gld. 100 kil., navadna po 140—150, zimska 160—170, poljska 85—90, rumunska 60—65.
Mast na Dunaji 80—86 gld. 100 kil., Špeh 75 —77, maslo 104—108. Svila se slabo prodaja. Špirit v ceni pada. Lobi se po 30 gld. hektoliter, slivovka po 30—63.
Tržne cene v Ljubljani: pšenica hektoliter 8 26, rež 5 36, ječmen 4-23, oves 2’60, ajda 5*53, proso 5-36, koruza 6‘80, fižol 10, grah 9, leča 9, krompir 100 kil. 3, maslo 92, mast 86, Špeh frišen 78, prekajen 80, puter 78, meso goveje 56, telečje 60, svinjsko 58, koštrunovo 28, piška 35, golob 18, seno 100 kil. 2 50, slama 1-60.
Izvirni dopisi.
Iz Ljubljane se nam piše: Že večkrat ste svoj glas povzdignili za odpravo obrtnega dela po kaznilnicah. Naj bo še meni dovoljeno, nekaj o tem spregovoriti. Ni je stvari, o kateri bi tukajšni obrtniki in delavci že toliko let več govorili, ko o tem delu v kaznilnicah. Kamen bi se skoraj omajal, pa naše prošnje in pritožbe o tej zadevi so do zdaj čisto brez vspeha ostale. Kaj je temu vzrok? Pravijo, da bi potem ne vedeli, kako delo bi kaznjencem dali. Toda ne manjka se predlogov, ki merijo na to, da bi se kaznjencem dalo drugo bolj njim prikladno delo. Toda o teh predlogih ste že pisali in se je tudi že dosti govorilo; ko bi vlada le hotela, dobila bi za jetnike kmalo drugo delo. Kou-statiram le, da, ako bi se obrtno delo po ljubljanskih kaznilnicah odpravilo, dobilo bi stalen zaslužek najmenj 20 mojstrov in 200 pomočnikov. Ljubljana trpi veliko krivico, da je ravno ona tako obdarjena s kaznilnicami, v drugih mestih pa pošteni obrtniki nemajo te konkurence. Saj Ljubljana nema posebnega prometa, obrtniških izdelkov tudi skor nič ne izvaža, kako je to, da morajo ravno ljubljanski rokodelci tako konkurenco prenašati? Naj bo vsaj enaka pravica za vse, in naj se kaznilnice enkrat v kako drugo mesto prestavijo!
Tudi havziranje s tujimi izdelki ste po pravici obsodili, kajti taki barantači prihajajo ravno ob času žetve, to je, kadar bi imel domači obrtnik kaj
zaslužiti. Že vse leto se je morda veselil tega časa; zdaj pa pride ta havzirar in mu ves zaslužek pojč. Obrtnik, ki nema skor nič lastnega premoženja, ampak le z zaupanjem dela, da si pošteno zasluži svoj skromni kruh, plačuje več davka, ko bogati kapitalist, ki ob svojih rentah ali obrestih živi. Ne manjka se krojačev, čevljarjev itd., o katerih ne bi nobeden mislil, da plačujejo po 100 do 200 gld. davka.
Zdaj je sicer veliko gibanje med 'obrtniki; pa vprašanje je, ali je tudi zadosti močno in stanovitno. če se v spanje zazibati pustimo, bo vse zopet potihnilo, in mi bomo tam, kjer smo bili. Kapitalisti in tovarnarji, posebno inozemski, bodo vse storili, da naše izbujenje zabranijo in. potlačijo. Sedajna vlada je še dosti poštena, toraj je upati, da bo tudi za nas kaj storila, če ne bomo nehali vpiti in tožiti.
Naši državni poslanci toraj naj nikar ne pozabijo na nas, posebno o g. Klunu to upamo, ki je ud obrtnega odseka, da bo kaj storil za nas in če mogoče kaj pripomogel k temu, da se obrtno delo po kaznilnicah odpravi.
Iz Maribora dnč 12. sept. (Društveni shod.) Mesto Maribor ima pred mnogimi to znamenito važnost, da so se v njem porodile že marsikatere koristne naprave, oziroma zavodi, za vso slovensko zemljo. Vzemimo v spomin le ustanovitev naše „Ma-tice“ in časnika „Narod“. Tudi denašnji čas ni od prejšnjega manj živahen, kajti porodilo se je tu izpod pepela politično zbirališče štirskih Slovencev, nazvano „Slovensko društvo", ki je sklicalo in obhajalo v nedeljo 10. t. m. svoj prvi občni zbor v prostorih gostilnice „zur Stadt Wien“. Gledč na kratek čas zborosklicanja in na bližnjo veselico v mestnem parku, ko je vse norelo k novemu odkritemu spominku na#cesarja Jožefa II., se je zbralo prav dosti vdeležencev, večinoma izobraženih mož, ki se niso sramovali svojega domoljubja tukaj očitno pokazati. Ker so pa o govornikih in vršenju zbora že drugi listi dosti pisali, naj jaz tu samo to omenim, da je daleč poznani domoljub gosp. Gregorčc poročal o gospodarskih razmerah slov. Štajerja, ter omenjal v svojem govoru že splošno pripoznano resnico, da, ako hočemo kot narod obstati, moramo pač jemati poseben pozor na materijalne okoliščine naših posestnikov, ki reprezentujejo glavno silo slovenskih sinov, kajti kaj nam hasncjo iuače narodne pravice, za katere moramo, res, žal! malo preveč prositi, ako pa nam še poprej poženejo po rubežih odpravljene naše kmete po svetu. Grajal je nem-čursko poučevanje na mariborskej vinorejski šoli, kot bedarijo omenjal nemško predavanje štirskih
poučevalnih učiteljev, ter naposled nasvetoval blezo naslednje enoglasno sprejete resolucije:
1.) Kmečki davki se morajo znižati, ker so vsled, hudir ga znaj, katerih nedoklad, ki se na-nje nalagajo, dosti previsoki.
2.) Uvožnji ponarejenega vina naj se prej ko prej v okom pride.
3.) Teba, prej ko mogoče, izdelati v državnem zboru domovsko postavo, vsled katere se kmetu nikakor ne bo smelo zarad dolga vse posestvo prodati. Nadalje pa se naj zapreči ženitovanje nemaničev.
4.) Se izreče zahvala za sploh koristno nobeno-stransko poslovanje štajarske kmetijske družbe, ki svoje slovensko glasilo „Gospodatju“ prilaga; isto tako tudi ustanoviteljem pašnikov za žrebeta in sadjerejske gole pri sv. Jurji.
5.) So prosi za bolj strogo izvrševanje postave zoper posekanje gozdov i. t. d.
Z ozirom, da je društvo še le v povojih in da je nasvetovalo še v dveh družili odsekih dosti važnih resolucij, moramo ga pač vsi iz srca pozdravljati. Naj postane iz male veje v kratkem košato drevo, politično središče slovenske Štirske! ter v najnujnejših potrebah bratom istinito pomaga!
Še en uzrok naše revščine.
Kamor človek pride, povsodi mu doni tožba na ušesa, da ni denarja. Ta tožba je tudi resnična. Ne samo, da ni denarja, še dolg je po vrhu; najboljše kmetije in po mestih skor vse hiše so zadolžene. Rado se pripoveduje od starih časov, ko je imel kmet še cvenk v skrinji, zdaj pa nema dru-zega, ko dolgove. Navadno se pravi, da so tega visoki davki krivi. Ne bomo rekli, da to ni res; toda edini uzrok našega gospodarstvenega propada to ni; če hočemo pravični biti, moramo tudi sami sobe nekoliko obdolžiti, če so si naši pradedi kaj prihranili, ne smemo misliti, da so imeli toliko boljše dohodke, ampak bolj varčni so bili. Tačas je veljal pregovor: »Delaj, moli in šparaj“! Zdaj pa velja le „uživaj“! Poznamo star zakonski par; mož je imel 80 kr. na dan, pa si je toliko prihranil, da si je kupil hišico; se ve, da je za zajutrek pojedel le eno žemljico, izpil pa le v velikih praznikih kak glaž vina. Poglejmo pa, kako svet danes živi, potem se ne bomo več čudili, zakaj si mi ne moremo nič prihraniti, ampak le dolgove delamo, med tem ko so naši pradedi pri slabejših dohodkih denar imeli. Hribovski kmetje so včasih ovsen kruh jedli; kdo ga danes še jč? Le po pravici povejmo, da mi bolje živimo, nego so naši očetje! To je pa tudi resnica, da so naši očetje bili brez dolgov in da so
še trde tolarje in dvajsetice spravljene imeli. To pa le zato, ker so bili varčni.
Če je že naša potrata pri jedi in pijači velika, veliko večja je še pri obleki. Po pravici pravi pesem od starega Kranjca:
• Včasih so se oblačili Iz domač’ga že blaga,
Niso dnarja stran nosili,
So ga shran’li raj’ doma.
Zdaj pa teče vsak v štacuno,
Se obleče, ko gospod;
Pa doimi je revš’na huda,
Beračija je povsod.»
Od sile je, kaka gizdavost in potrata je nastopila pri obleki: hlapci nosijo suknje iz tistega blaga, kakor ministri in cesarski namestniki; navadne postrežne ženske hodijo v svili in se lesketajo v prstanih. Včasih se je za „boljega“ štel, kdor je nosil srebrn prstan ali kako veliko medeninasto škatljo v žepu, ki se je ura imenovala; zdaj nihče ne nosi prstana, če ni zlat, in ne ure, če ni srebrna. Na kmetih se oblačijo v angležko tovarniško blago; prej so nosili obleko iz domačega sukna in domačega platna. In koliko smo pri tem na zgubi! Tako domačo sukno je nosil na leta in leta; kot dečki smo nosili srajce iz domačega platna, smo se ravsali in kavsali, cukali in rukali, vendar nobeden iz nas	ni bil	tako močan,	da bi	bil tako
srajco pretrgal.	Kako	je pa zdaj? Ne samo, da to
blago ni dosti stalo, ju tudi dolgo trpelo. Odraščeni so dali tako platno pobarvati, in če je barva čez leto in dan obledela, šla je obleka vdrugič in vtretjič k barvarju. Zdaj mora pa barvarstvo konec vzeti, kajti tako blago, kakor se danes prodaja, je v šestih mescih že strgano, ali je potem še vredno, da se prebarva? Zakaj je danes blago tako za nič? Blizo Reichenberga na nemškem Pemskem je bil en tekavec, ki si je izmislil, da bi bilo zanj koristno, ko bi s posebno	mašino stare	cunje	raztrgal
in ta prah med	volno	pomešal. Mož	je to	storil in
v kratkem času obogatel. Njega so posnemali drugi tovarnarji, ter zmirom več cunj, pa zmirom manj volne devali v svoje blago. Se ve, da so cunje po ceni, pa to, kar se iz stare cunje naredi, tudi ne more druzega biti ko cunja. Take cunje so le za oko narejene, na videz narejene, pa tisto malce poštene volne jih ne more dolgo vkup držati, zato kmalo razpadejo. Mi se čudimo in gremo v štacuno po novo blago, t. j. po novo cunjo. Tako pada obleka za obleko od nas in oblačilo nas grozno veliko stane na leto. Se ve, da je pri takem gospodarstvu treba več tovarn za obleko in več krojačev, ki od tega živč; pa ti bi bili tudi pri drugem rokodelstvu svoj kruh našli, ako niso bili pri krojaštvu potrebni.
Vsak iz rečenega lahko razvidi, koliko mi po nepotrebnem na obleki potratimo, in potem je lahko verjetno, zakaj si nič prihraniti ne moremo. Za potrpeti bi še bilo, ko bi ta denar v deželi ostal; tako pa večinoma roma tje, kjer so te velike tovarne za rezano blago, na Angležko, Francozko, v Belgijo in Nemčijo. Toraj se ni čuditi, da so te dežele bogate, mi pa revni, ker ves denar tje damo. To bi se poravnalo, ko bi mi na primer prav veliko žita, živine ali rude imeli, da bi to tje prodajali in denar nazaj dobili; tako pa nam tudi teh pridelkov nič ne ostaja, obrtne dežele dobivajo svoj živež in surovo blago iz Amerike, Rusije, Ogerske, Rumunije. Če smo pa mi taki siromaki, da nič posebnega za prodajati nemarno, potem je tudi neumno in bedasto od nas, da delamo tako potrato in vse kupimo, kar nam kak tujec na prodaj prinese. Veliko bolj pametno bi bilo, ko bi mi posnemali izgled naših očetov in bolj stiskali denar, ter se rajši v domače, trdno in pošteno blago oblačili. Se ve, da pri nas tega prevzetnost in gizdavost ne pripusti, in treba bi bilo ljudi s posebno postavo k temu siliti; naj pa eden gre na Tirolsko, v Švico in gorenje Štajersko, pa tudi v Bavarsko, pa bo videl, kako so kmetje še vedno v domače sukno oblečeni. Še gospodje nosijo take jopice iz domačega „lodna“ z zelenim robom; tudi na Hrvaškem se še večinoma v domače izdelke oblačijo; samo mi smo tako bedasti, da ves denar Angležem v žepe stlačimo, potem pa tožimo, da ni denarja in da je slabo na svetu. Tudi pri obutalu je taka gizdavost. Že kmečke ženske so začele nositi čevlje na visoke štekelce, ki jih mora v enem mescu zvrniti, če tam po močvirnati zemlji in po blatu hodi. če le kak krajcar za mleko ali za jajca skupi, že leti v štacuno po kako cunjo. Mestni ljudje so pa tudi izbirčni pri jedi; iz domače pšenice še kruha nečejo, ogerska mora biti; naš kmet mora pa svojo pšenico pod ceno prodati. Kako bo potem kmet shajal, če svoj pridelek težko in le pod ceno proda, ob enem pa tako potrato dela pri obleki, čez potrebo pije, visoke davke plačuje in svojim otrokom prevzetno velike dote daje? Tako morajo naše kmetije v dolgove zabresti in na boben priti, ker pa kmet denarja nema, zato tudi v mestu ni zaslužka in prometa.
Naj bi naši Slovenci to nekoliko prevdarili, pa bodo prišli do spoznanja, da je lastna gizdavost in nepremišljenost muogo kriva naše revščine in gospodarskega propada.
Pri vsej revščini pa najdemo povsodi potrato. Iz fajfe kaditi je že vsacega sram, vsak mora smodko v ustih imeti, in že mali paglavci kade španjolete.
S tistimi 20 do 30 kr., kar jih en možki na dan na cigarah pokadi, je v prejšnjih časih že cel dan živel! In če malemu pobalinu en par soldov podariš, si ne bo kruha kupil, ampak cigaro ali špa-njoleto. Ženske pa, ki doma na slami ležč in še krompirja site niso, hodijo po ulicah na škrpcih in oblečene, kakor grofinje. Ali se ne bo vsak smejal taki bedasti lišpavosti? Najboljši pomoček bi bil ta, da bi se davek naložil na gizdavost, da bi vsaj tudi naša država kaj od tega imela, če že tujci smetano pojedo.
Zabavni del.
Nekaj o novošegnem brezverstvu.
Spisal F. H.
Od gospoda Krista počeuši do naših dni se nikdar ni manjkalo krivovercev. Vendar je bilo med krščenimi v prejšnih časih le malo bogatajcev, in ti si niso upali na dan, najmanje v srednjem veku, ko je bilo krščanstvo že v splošni veljavi po Evropi. Krivoverci so zanikavali posamezne točke naše vere, le malokateri, kakor Arij, se je pridrznil tajiti božanstvo Kristovo. Zanikavati pa celo bitje Boga, to je bilo prihranjeno našim časom. V časih, ko so Focij, Kalvin, Luter, Henrik VIII., Zvvingli in drugi podobni začeli cepiti edinost vere in cerkve, bilo je ljudstvo še sploh verno in ni hrepenelo po tisti dušni razkošnosti, ki hoče svojo vest s tem utolažiti, da vso večnost taji, in ki se evfemistično »svoboda vesti“ imenuje, katere svobode pa biti ne more, ker se vest le za en čas omamiti pusti, popolnoma iz srca pregnati pa se ne dA. V osemnajstem stoletji pa so se začeli na Francozkein množiti, kakor kuga možje, ki jim m več zadostovalo, zanikavati samo posamezne točke katoliške vere, ampak hoteli so zavreči vse krščanstvo, zdrobiti poslopje katoliške cerkve in svet na novo sozidati na stebre filozofičnih nazorov in sistemov, po izgledu staro-klasičnih filozofov. Najzlobnejši med temi krivoverci je bil Voltaire (Voltčr), ki je imel mogočnega zaščitnika v pruskem kralju Frideriku II. (Miroslavu). Volter katoliško cerkev ni drugače imenoval, ko »nesramnico11, in je sploh tako predrzno in nesramno pisal o verskih rečeh, da je človeka groza brati; prostozidarji, judje, brezverci in bogatajci pa imajo še danes nad njim svoje veselje in proslavljajo njegove, menda od hudobe same narekovane spise.
Če je v srednjem veku kak bogatajec živel, ni si upal s svojo mislijo na dan, ker se je bal razkačenega ljudstva in ojstre gosposke. V času raz-ujzdanih Burbonov pa je bilo ljudstvo na Fran-cozkem že tako popačeno, da se je le malokdo še zmenil za vero in nje zapovedi; vse je šlo za veseljem in uživanjem, kerščanske zapovedi pa so bile ljudem, posebno pa bogatinom in razkošnim dvor-nikom, le v nadlego. Zatoraj so z veseljem poslušali nauke novih prerokov, takozvanih enciklopedistov, kateri so po vsej deželi bukve z novimi poganskimi nazori trosili, starorimske običaje in državno osnovo republike hvalili, samodržne (absolutne) kralje in krščansko vero pa zasmehovali. To je bil začetek naših liberalcev, ki so vneti za ustavne tako-zvane svoboščine, ob enem pa neprijatelji krščanstva in katoliške cerkve. Znano je, kako se je iz teh naukov rodila velika in grozna francozka prekueija, v kterej je na miljone ljudi poginilo.
Pa o tej ne mislimo govoriti, temveč o pre-kuciji na verskem polji. Kakor plamen po strehah, širili so se novi nauki po vseh deželah. Kar je bilo tačas omikanih stanov, bili so vsi več ali manj okuženi po novem „razsvetljenji“, ter začeli sovražiti katoliške ustanove in naprave. Kot otrok svojega časa je stal 11. pr. tudi cesar Jožef pod uplivom teh nazorov. Velike zmage francozkega orožja so tudi dosti pripomogle, da so tudi nazori francozkih učenjakov več in več veljave pridobivali. Vse je hrepenelo po ustavni svobodi in po svobodi vesti; prostozidarji pa so ta ogenj pridno netili in pod-kurjevali, ker so vedeli, da se mora to gibanje slednjič obrniti proti katoliški cerkvi, katera ni mogla in ni smela odobravati vsega, kar so od novih nazorov pijani „svobodnjaki“ zahtevali. Cerkev je branila pravice krščanskih vladarjev, branila imetje, branila krščanski zakon, ob enem pa je branila čistost Kristove vere. Bila je toraj svobodnjakom tako v političnem, kakor v verskem oziru na poti. S sovražtvom do duhovščine pa se je širilo in množilo tudi brezverstvo. Mlajši zarod omikanih stanov je bil skor ves v duhu enciklopedistov izgojen. In ko so svobodnjaki po raznih prekucijah v letih 1830 in 1848 državno oblast v roke dobili, zgubila je katoliška cerkev svojo zaslombo pri krščanskih vladarjih, in reči se sme, da je krščanstvo od tega časa nehalo biti državna vera po mnogih deželah, ampak da se le še kot veroizpovedanje večine prebivalstva trpi, države pa se smejo več staropogauske, nego krščanske imenovati, saj se postavodajalstvo ne ozira več na neizprosljive zakone Kristove vere, ampak le na slučajno mnenje parlamentarnih večin, ki so večidel v rokah „svobodnjakov". To jasno
vidimo na civilnem zakonu, ki je po mnogih katoliških državah postavno upeljan, akoravno katoliški veri naravnost nasprotuje, ki pravi, da je zakon sakrament in da je nerazrušljiva zveza med možem in ženo. čeravno toraj ne bomo trdili, da so vsi liberalci brez vsake vere, sme se vendar za gotovo reči, da se Evropa ne vlada več po krščanskih načelih , izvzemši morda katoliški kanton Freiburg v Švici.
Kakor so pa liberalci vso politično oblast v posest vzeli, tako so se polastili tudi duhov v verskem oziru. Z brezštevilnimi protikrščanskimi knjigami privabili so omikane stanove k sebi, in kar knjige in časniki ne premorejo, morajo izvršiti brezverske šole, v kterih se mladina ne sme več v krščanskem duhu izgojevati.
In kaj verujejo liberalci? Njih nazori so jako različni; nekateri verujejo še v Boga, drugi zopet ne. Največ jih je pristašev materijalizma po Dar-vinovi teoriji. Ti pravijo, da ni Boga ne duhov, da človeška duša ni nevmrjoča, ker človek duše še nema ne, ampak pogine kakor žival. Pravijo, da je človek le bolj umna žival in da ga nad njega ni višjega bitja na svetu, če jih prašaš, kdo je toliko tisoč različnih živali in rastlin ustvaril, ki je vsaka na svojem mestu, in kdo je sploh iz početka svet ustvaril, odgovorili ti bodo: „Svet je večen in je sam od sebe od večnosti že stal, živali in rastline pa so se same naredile.“ Iz početka, pravijo, bil je celi svet kakor en močnik, potem se je sam od sebe začel gibati, voda se je ločila od prsti, zrak od vode in zemlje, močnik se je v posamezne zvezde utrdil, med zvezdami pa se je naredil prazen prostor. Iz prsti so se same od sebe naredile najprej majhne in nepopolne živali, potem iz teh zmirom bolj popolne, nazadnje se je (menda iz psa ali medveda) naredila opica, iz opice pa človek." če jih pa prašaš, kako je to, da se danes ne naredi več iz opice človek, ampak da opica zmirom opica ostane in le opice rodi, ne vedo ti nobenega odgovora, ampak le pravijo, da zdaj ni več tisti prehodni čas in da je trpelo na miljone let, prej da se je ta sprememba izvršila. Nekteri iz njih tudi pravijo, da je celi svet Bog in da je kamen ravno tako en del Boga, kakor človek.
Da se vsi taki nazori temeljito pobijejo, tre-balo bi cele knjige. Vendar znamo takoj nekaj ugovorov navesti, ki nam jih narekuje zdrava pamet:
Ako je svet Bog, kak pomen in kako nalogo ima potem njegovo vedno spreininjevanje in premi-kovanje? Čemu se zvezde vrte in čemu zemlja? Ako žival in rastlina,In človek iz zemlje zrastejo in se zopet ž smrtjo v prah zgrudijo, da vnovič
kedaj k življenji pridejo; ako človek nema druge naloge, ko da se rodi, en čas živi in zopet umrje, in ako je tudi z drugimi živimi bitji tako, čemu je potem vsa ta mesarija? Mar bi bil svet vedno tisti močnik ostal, kakor je bil iz početka, potem mu ne bi bilo treba tega vrtenja, spreminjevanja, stokanja in škripanja, mirno bi bil tam stal v svoji močnati neizmernosti, pa bi se ne trudil z rojenjem rastlin in živali, s premikanjem in spreminjevanjem! To bi se dalo panteistom odgovoriti, namreč tem, ki pravijo, da je celi svet Bog.
Materijalistom ali Darvinistom pa, ki trdč, da ni Boga in da je človek najviše bitje na svetu, moglo bi se pa reči: Če je bil celi svet iz početka en neizmeren močnik, zakaj pa zdaj ni več? Vi pravite, da se je enkrat zibati začel in da so se iz tega gibanja različne stvari naredile; pa povejte nam, kdaj se je začel gibati? in kdo je ta močnik porinil in v tir spravil, da se je začel gibati? Če ni Boga in če ta močnik ni imel duše, ampak je obstal iz same materije, kako je pa mogoče, da se je močnik sam od sebe zibati začel in različne stvari iz sebe roditi? In kdaj se je to gibanje začelo? Če se pa svet že od vekomaj giblje in ako jo se-dajna njegova podoba resultat večnega prerojevanja, potem bi se svet že davno nič več spreminjati ne smel, kajti v celi večnosti je imel časa dovolj, prirediti si tako podobo, kakoršna mu je najbolj ugodna. Sprememba in večnost sta sploli dva nasprotna pojma. Kar je večno, se ne sme spreminjati, le časna reč se spreminja. Darvinisti pravijo, da so bile stvari iz početka nepopolne in da so še le po vedni spremembi do vedno veče popolnosti prišle; ob enem pa pravijo, da je svet večen. Ako je pa svet večen in ako se že od vekomaj spreminja, da bi bolj popolen postal, potem bi moral že pred eno večnostjo popolen biti. Kajti če gremo za eno večnost nazaj in prašamo: ali smo zdaj v tisti dobi, ko je človek še kakor žaba v vodi plaval ? — reči bi nam morali: Bedaki, ali mislite, da je bil svet danes ustvarjen ? Svet že od večnosti stoji in v tej večnosti je imel časa dovolj, človeka tacega narediti, kakoršnega imeti hoče. če pa gremo zopet za drugo večnost nazaj, pokazali nam bodo tretjo i. t. d. Jasno je toraj, da če so kake spremembe na svetu, potem svet ni od večnosti stal, kajti vsako spremembo, ki jo zdaj naredi, bi bilo svetovno gibanje že pred eno večnostjo lahko dovršilo; če bi bil pa svet večen, potem bi nič nepopolnega in nepripravnega na svetu biti ne moglo, ker bi bil v eni večnosti svet že dovolj časa imel, te nerodnosti lahko odpravil in v vedni spremembi z bolj pripravnimi bitji nadomestil. Darvinisti lahko sami po sebi sodijo, da je še mnogo ne-
rodnih ljudi na svetu; ako pa človeški rod v spremembi in v boju za življenje vedno bolj popolen postaja, ali ni bilo v celi večnosti časa dovolj, da bi bili vsi nerodni, sitni in hudomušni ljudje iztrebljeni, in da bi bil živeči rod plemenit, kakor augeljski? Nauk o vednem napredku in o večni spremembi se toraj nikakor ne vjemata. Če pa sprememba ni od večnosti, ampak se je v času začela, potem naj nam Darvinisti povedo, kdo je svetu dal prvi sunek, da se je začel gibati in spreminjati? To pač ni mogel nibče drugi biti, ko večni Bog. Ker je pa bedasto misliti, da bi bil Bog od večnosti poleg sebe gledal tisti večni, neizmerni, nepremakljivi močnik, ki ni imel nobene svrhe, zato je pač dosti bolj pameti prikladno, verovati, da svet ni večen, ampak da ga je Bog v času ustvaril, llavno tako plitvo je zanikanje nevmrjoče duše. Ako bi bil človek le za čas svojega življenja ustvarjen, kakor žival, potem bi gotovo v svojem srcu ne čutil tistega hrepenenja po večni sreči; klic vesti bi bil tudi nepotreben, kajti volka gotovo ne peče vest, ako jagnje raztrga. O slabih nasledkih materijali-stjčnih naukov na javno nravnost pa se je že dosti pisalo in tudi mi bomo o priložnosti še o tem spregovoriti morali, saj v teh naukih leži krivda, da ni več poštenosti, ljubezni in nravnosti med svetom, da propada blagostanje, vednost in umetnost. Kakor je Epikur zavil propad rimskega carstva v filozofični sistem, ko je učil: „Jej, pij, uživaj!11, ravno tako lepšajo naši novošegni preroki propad Evrope s takimi nauki. Mi pa hočemo ta propad zabraniti in slovenski narod ohraniti za lepšo nalogo, ki jo ima še izvršiti, zato bomo take nazore, kakor kužno bolezen, vedno preganjali.
Drobtinice.
— (Številke gbvorč!) V desetih letih, od 1870 do 1. 1880 se je v Avstriji 74,725 kmetij pb eksekutivni dražbi prodalo. Prodajale so se toliko pod ceno, da imajo zarubljenci skupaj 14G milijonov gold. zgube. Novih dolgov pa se je v tem času na kmetije naredilo 490 milijonov in 701,000 gold. Kam jadramo?
— (Zoper muhe.) Najboljše sredstvo zoper naše hišne muhe je bojda tisto zelišče, ki se imenuje „ricinus communis" in ga tudi pri nas nekteri vrtnarji gleštajo (v mali ineri sade). To zelišče ima velike cvete, in ktera muha so na tak cvet usede, pade mrtva na tla in postane bela. Seme od te rože se dobi na prodaj, in kdor se hoče muh ubraniti, naj si to rožo v sobi drži. „D. p. Landwirth.“
— (Hitri konji.) Tako hitrih konjev še ni bilo, kakor jih ima dvoje Amerikanec Frank Work v Novem Jorku. Šarec „Swiweleru in lisjak „Edward“ pretečeta z vozom eno angležko miljo v 2 minutah 17 sekundah, eno nemško miljo (2 uri hoda) pa v 11 minutah 12 sekundah. V eni uri prideta pet in pol nemških milj daleč, to je deset ur daleč, toraj bi prišla v eni uri iz Ljubljane do Tržiča. Ta dva konja tečeta hitreje, ko naši poštni vlaki, kajti ti narede v eni uri le 4 do 4*/2 milj; le brzovlak teče nekaj hitreje, ker preteče v eni uri (i nemških milj. Se ve, da se ne sme misliti, da so taki konji po ceni. Za Edvarda je dal gospodar 12,000 tolarjev, za Svivelarja pa 18.000, toraj za oba 30,000 tolarjev ali 00,000 gld. v zlatu!
— (Grozna spridenost na Ogerskem.) Z Ogerskega dohajajo pogostoma vesti o tacih dejanjih, da je groza človeka, ko jih sliši. Pri sodniji v Velikem Bečkereku je bilo te dni dokazano, da je 35 žen svojim možem zavdalo! V soseski Melenče je prebivala vračarica Tekla Popov, ki je iz raznih živalskih snovi in zelišč kuhala strupeno tekočino, po katerej je vsakdo, kdor jo je vžil, gotovo umrl. Ta grda ženska je po vsej okolici pošiljala svoje privrženke, ki so pozvedale prepire mej zakonskimi. Kder so našle take hiše, silile so v žene, naj možem zavdajo, ter so jim prodajale strup, ki je vedno smrtno vplival. Preiskovalni sodnik Julij Verščaj je že 35 ženam dokazal, da so svoje može z strupom umorile, zoper 30 družili žen pa je še utrjen sum, da so storile enako hudodelstvo. Narodu, mej katerim je taka spridenost, smrt na peto stopa.
— (Novo raznešalno sredstvo.) Naši predniki so imeli grški ogenj, mi imamo strelni prah, za njim smo dobili dinamit in tako dobivamo vedno močnejša razdirajoča sredstva. Nedavno pa so v Cherburgu na Francoskem preskušali novo tako sredstvo, imenovano „Panclast,it“ (vselom). To sredstvo je že zarad tega znamenito, ker se ne užge tako rado, kakor dinamit, in je toraj mnogo manj nevarno, ima pa dvakrat toliko moči, kakor dinamit, kar so vse poskušnje v Cherburgu potrdile. Iz česa delajo ta božji strah, to v dotičnem poročilu ni povedano.
»Ed.“
— (Goreča reka.) X Worsleju blizu Manše-stra na Angleškem je bil 232. m. m. strahovit ogenj, da je bila vsa okolica v groznem strahu. Unel se je malin Sendsley, v katerem je bilo tisoč sodov petroleja, v vsakem sodu 36 galon in 80 sodov navadnega olja po 180 galon. Sodi so popokali in goreče petrolje in olje se je drvilo v potok, da se je videl požar, kamor je oko neslo. Strah prebivalcev vsega kraja se ne more popisati. Ob potoku
stoječa drevesa so bila vsa v plamenu; ljudje, ki stanujejo v kočah blizu potoka, bežali so v gozde. Ogenj se je videl več milj daleč in iz raznih krajev so hiteli na pomoč ognjegasci; ali tu niso mogli nič storiti.
— (Novi goldinarski bankovci) se izdado 1. oktobra t. 1. Oni so nekoliko manjši od sedanjih, in imajo namesto zelenega plavi vrhni natisek.
— (Mesto Dunaj), glava Avstriji, sme se tudi imenovati nje želodec. Lani se je tam povžilo
150.000 goved, 250,000 telet, 250,000 prascev,
300.000 ovac in 60,000 jagnjet. Ker je po vsem na Dunaji tudi mnogo konjskih mesarn, pojedlo se je tudi teh živali več tisoč, pa o tem poročila molče.
— (Zoper napenjanje živine) je jako vspe-šen in nagel pomoček ta-le: Vzamete se dve sveži jajci, in v vsako se na vrhu napravi luknja, po katerej se izpusti beljak. Potem se vsako jajce napolni s terpentinovim oljem, in se zadela luknja s koščkom kruha, da ne more izteči. Zdaj se vtaknete jajci zaporedoma tako globoko v žrelo bolnega živin-četa, da ju mora požreti. Brž se mu začne rigati, in v 5 do 10 minutah je zopet zdravo, ter se ni bati nobenih zlih nastopkov.	»Ed.“
— (Konjem in mezgom) v poletuej vročini čini rado popokajo kopita, ter se tako pokvarijo noge. Da se temu v okom pride, sešije se več kosov gobe, tako da pride na vsako kopito eden zavitek. Zgornji del zavitka se priveže na svitku, in spodnji del pokriva kopito. Goba se parkrat namoči, in ona ohrani kopito žilavo in vlažno. „G.L.“
— (Amerikanske trte) so začeli v mnogih krajih na Francoskem saditi Nek tamošnji gospodarski list poroča, da je dosedanja skušnja učila, da ste v istini dve sorti, namreč: „Vitis riparia", in „vitis aestivalis“, katerih se filoksera ne loti, in kateri izvrstno rodite. Poskusimo tudi v Avstriji.
»Ed.“
— (Reje pitomnih zajcev) so se tudi na Slovenskem tu pa tam poprijeli, pa mnogim njih meso prav ne tekne. Da je to le predsodek, kažejo Angleži, gladili vsake okusne jedi. Tja se samo iz Belgije na leto preko 6 milijonov tacih zajcev izvaža. Koliko milijonov pa si jih doma prireduJ
— (Kako suho meso in slanino) ohraniti. To se zgodi na zelo priprost način. V škrinjo potrosi se na dno čistega prašnega pepela iz drv, na pepel se položi vrsta mesa (ali slanine), na meso se zopet potrosi pepel in tako dalje drugo vrh dru-’ gega, dokler ni skrinja polna. Tako meso ostane izvrstno, in črvi se ga ne lotijo.	„G.	L.“
— (Krava z leseno nogo.) Na Francozkem v Šarlevili je krava na nogi zbolela in poklicali so
živinozdravnika, da bi jo pobil. Zdravnik pa je bil premeten, je kravo za majhen denar kupil, jej doma bolno nogo odžagal ter jej naredil leseno nogo. Krava je popolnem ozdravela in hodi zdaj po treh pravih in po eni leseni nogi.
— (Nič ne pomaga.) Neki krčmar v Majnici (Mainz) na Nemškem, kteremu so radi nože kradli, pustil je na vse nože te besede utisniti: „Ta nož je bil vkraden v gostilni pri itd.“ Pa kakor volk tudi zaznamovano ovco požre, tako so tatovi tudi take nože kradli, in da bi se jih znebili, šli so z njimi po drugih gostilnah in te nože zamenjali skrivej za take nože, ki niso bili zaznamovani. Tako je neki drugi krčmar v Majnici na enkrat postal posestnik šesterih takih nožev z napisom: „Ta nož je bil vkraden v gostilni pri itd“.
— (Medved raztrgal) je neko deklico na Erdeljskem. Pravijo, da se tam medvedi močno množč.
Uravi istrijanski brinovec
kje dobi, ker ga povsodi le ponarejajo. Kdor hoče po-šteno blago in kolikor mogoče po ceni dobiti, naj se obrne do mene. Cene so: najboljši po 1 gld. 30 kr. liter, srednji po 1 gld. 10 kr., brinovec iz domačega brinja pa po 80 kr. liter. Za poštenost blaga garantiram. Znanim in sploh poštenim kupčevalcem kreditiram za tri mesce.
S spoštovanjem
Ivan Korče,
izdelovalec pravega brinovca v Cerknici pri Rakeku.
Cvet zoper trganje
po dr. Maliču
je odločno najboljšo zdravilo zopor protin tor revmatizem, trganje po udih, bolečine v križi tor živcih , oteklino, otrp-nele ude in kite itd.; malo časa, čo so rabi. pa mino popolnem trganjo, kar dokazujo obilno zahval. Zahtova naj so samo „cvet zoper trganje po dr. Maliču" s zraven stoječim znamenjem; Sdjuftmntfe. 1 steklonica 50 kr.
Planinski zeliščni sirop kranjski,
izboren zopor kašelj, hripavost, vratobol, prsno in pljučno bolečino. 1 stoki, 56 kr. Koristnejši nogo vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi.
Pomuhljevo (Dorsch) jetrno olje,
najboljšo vrsto, izborno zopor bramoro, pljučnico, kožno izpustke in bozgavno oteklino. 1 stoki. 60 kr.
Anaterinska ustna voda,
najboljšo za oliranjenjo zob ter zobnega mesa in takoj odpravi stnradljivo sapo iz ust. 1 stoklonica 40 kr.
Kri čistilne kroglice, c. kr. priv.,
no smolo bi se v nijodnom gospodinjstvu pogrešati in so so žo tisučkrat sijajno osvedočile pri zabasanji člo-veškoga telesa, glavobolu, otrpnonih udih, skaženem želodcu, jotrnih in obistnib boleznih, v škatljah h 21 kr.; jeden zavoj s 6. škatljami 1 gold. 5 kr. Razpošiljava so lo jedon zavoj.
Naročila z dežele izvrše se takoj v lekarni pri „samorogu“
Jul. pl. Trnk.oczy-ja na Mestnem trgu v Ljubljani.
lSH5i5i!5HSBSH525B5Hran5Hffa5HSHKESHS2SHSBff0S?51SBJBS15i5B52SaSfBqHSHSBSHSČlSiffHSHn5HSB5?SBSB£rS5^.
Šivalni stroji.	1
*
Zalogo in prodajo pravih Howe-, Singer- in Wheeler- & Wilson-šivalnih strojev imam že več let za celo Kranjsko le Jaz sam, in imam teh strojev zmirom zadosti na izbiranje v zalogi. Oddam jih tudi proti plačevanju na obroke, in stojim za pet let dober za poštenost blaga.
Po deželi pošiljam svoje agente, da kupčije sklepajo in kupce strojev zastonj podučujejo v šivanji. Cilinder-stroje imam samo izbrane, pa tudi prav po ceni.
Tudi prevzamem	snaženje	in	popravljanje	starih	strojev,	ter to	opravim hitro, trdno in po ceni.
Prodajam nadalje	svilo,	svitek	(cvirn),	volno	in	pavolo,	šivanke	za stroje, olje in posamezne kose	strojev,
vse ceneje, nego se drugodi dobi.
Ob enem opozorujem na svojo zalogo Wertheimovih kas (blagajnic), ki jih prodajam po istej ceni, ko tovarna sama.
S spoštovanjem	jn
Franc Detter	a
L	v	Tjj-u.lolja.n.i, IkzCestnJ. trg'	138,	uj
ZSE5a5ZSZJ525H5H5a525H5E5a5Z5H5H5a5HSa5Z5Z5a52iara5HSZ5E5a5a5H5H5Hrasa5a5aSH525aSH5E5H5H5E52^
Izdajatelj in odgovorni vrodnik Filip Hadorlap.
Tiskala Ig. pl. Kloinmayr & Fed. Bamberg.