višje etične vrednote življenja, na katere je že doslej pristajal , niti se ne iden- tificira z napadalnimi oznanjevalci nove vere, proti katerim se je še včeraj boril. Čeprav je poraz stare in sprejem nove vere pri Slovencih in Črtomiru pogla- vitna tema pesnitve, po kateri se ep tudi imenuje — ne imenuje se npr. Črtomir in Bogomila — je pesnitev z nemajhno, pogosto le nakazano panoramo dogaja- n ja m a n j primerna za izražanje avtorjevih filozofskih nazorov. Če jih v pesnitvi že hočemo odkriti, smo pred težko nalogo. Pa ternuju je uspelo ustvariti preprič- ljiv kontekst, ko je kratko predstavil neka j Prešernu zvečine znanih del mate- rialističnih filozofov v 18. in prvi polovici 19. stoletja in je s to predstavitvijo pre- kinil sicer koherentno razlago Krsta, da je lahko (pre)interpretiral večumne situacije in izjave junaka. Hkrat i je pomensko izpostavljena mesta razložil sim- bolno ali jih je bral kot ironijo, ki pa ni lahko združljiva s prevladujočo elegič- nostjo pesnitve. Da Krst ni ustrezno in nedvoumno izrazil avtorjevega duhovne- ga sveta, je prvi začutil avtor sam, sicer ne bi pesnitvi dopisal še soneta Matiju Čopu. Pri interpretacij i pesnitve potemtakem ne gre samo za povezovanje so- neta in pesnitve oziroma pesnitve in soneta, več kot potrebno je natančno raz- ločevanje enega od drugega. V Krstu je nacionalna, filozofska in religiozna problematika, tudi če je aktualizirana, prepletena z epskim dogajanjem, zlita v glavna junaka pesnitve in neka j obrobnih oseb, njena povezava z avtorjem prek pripovedovalčevega medija zgodbe pa je vijugasta, težko razberljiva. Ne- posredno, vendar ne preprosto je Prešeren to povezavo razvozlal v sonetu. Pričujoče razmišl janje o Paternujevi razlagi Prešerna, zlasti o njegovi inter- pretaciji Krsta pri Savici, ni moglo izčrpati vsebine monografi je in vseh njenih raziskovalnih območij, od genetičnih in interpretativnih do primerjalnih. Kljub osredotočenju na nekatera važnejša poglavja knjige pa bralec ocene ne bo mo- gel dvomiti o pritrdilnem vtisu, ki velja celoti. Interpretacije pesmi v n j e j so na- pisane s tolikšno osebno zavzetostjo in tudi prepričljivostjo, da spreminjajo naše branje o Prešernu ali pa spodbuja jo k aktivnemu samostojnemu branju . Mono- graf i ja predstavlja nov prodor h globljemu razumevanju pesnika in hkrati nov prispevek k razvi janju znanstvene misli naše literarne vede. France Bernik SAZU, Ljubljana SLOVENSKI PESNIKI V MADŽARŠČINI Naše pesnike so pričeli prevaja t i v madžarščino šele v zadnjih letih, medtem ko je proza — predvsem s Cankar jem — prišla k n j im že v predvojnih letih. Can- kar jev prevajalec Avgust P a v e l je sicer že pred sedemdesetimi leti prevedel neka j naših l judskih pesmi, v tridesetih letih pa neka j umetnih pesmi (Jenko, Kette). Narobe je, da najnovejših prevodov, ki se kar hitro množijo, nikjer na vidnem mestu ne ocenjujemo in jih zato niti nimamo v potrebnem razvidu. Isto velja tudi za slov. prevode iz madž. pesništva, ki jih je prav tako vedno več. Ker so v kratkem času izdali kar dve zbirki naših najpomembnejših pesnikov v madžarščini, se je potrebno ozreti vsa j kratko tudi na dve prejšnj i antologij- ski zbirki iz zadnjih let. Prvo je pripravila založba Europa v Budimpešti v svoji seriji antologij evropskih slovstev: A szloočn irodalom kistiikre (Malo zrcalo slovenskega slovstva), 1973, str. 772. Ilustrirani izbor je pripravil ter napisal uvode Stanko J a n e ž , pregledal ga je L. Hadrovics, prevode pa sta pr imerjala z izvirnikom Z. Csuka in F. Tôth. Razen A. Pavla, katerega prevode l judskih pes- mi so tu objavili, in nj i ju dveh nihče od prevajalcev ne zna slovenščine. Tudi ni povedano, s čigavo pomočjo so prevajal i sicer boljši pesniki (D. Tandori, O. Demény, K. Dudâs, K. Acs, M. Székely idr.) — po imenih vojvodinskih pesnikov sodeč, so si nekateri pomagali z znanjem srbohrvaščine, kar pa je večkrat usod- no. Kljub nekaterim napakam v poda jan ju lastnih imen v spremnih besedilih, v prevodih naslovov in pesniških besedil je ta prva predstavitev našega slovstva sosedom veliko dejanje. Moralo pa bi tako urednike kot izdajatel je tudi posva- riti in poučiti, da je pri takih prevodih, ko ni na drugi struni dobrih poznaval- cev jezika, nujno potrebno sodelovanje ne le poznavalcev obeh jezikov, ampak tudi slovenske kul turne in l i terarne zgodovine, saj so na jhujše napake na tem področju bile popravljene v tej izdaji prav zadnji hip. Kako usodno je zanašanje na domnevne poznavalce, je pokazala zbirka Csil- lagok es sziuek. Mai szlovcm költök (Zvezde in srca, Sodobni slovenski pesniki) Europa kiadô (brez k ra ja in leta: Budimpešta, 1973), str. 228. Ta 233. zvezek zbirke Moderna knjižnica prinaša izbor od Zupančiča in Gradnika do Gajšk;i tako, da je prvi zastopan z dvema pesmima, nekateri današnj i tudi z več kot de- setimi. Urednik Zoltan Csuka je naveden na ovitku kot »odlični poznavalec jtiž- noslovanskih slovstev« in je podpisan pod tremi in pol stranmi sklepne besede, sestavil pa je tudi opombe o pesnikih, z naslovi zbirk in pesmi — zadnji so na- vedeni v izvirniku tudi v kazalu. Zal je v teli naslovih toliko napak in v njih prevodih so take, kot npr. Šmitova Lirična postila — prevedena kot »pošta«; napačne oblike krajev, psevdonimi zamenjani s pravim imenom itn. Tako je pri- šla v knjigo tudi pesnica iz Belovarja z zbirko Do neba bijelog. Kdo je v prozi prevedel vsaj del teh pesmi, ni povedano in bi pr imerjava z izvirniki peljala predaleč. Poleg nekaterih prejšnj ih prevajalcev nastopajo tudi še npr. Nemes Nagy Agnes, Rab Zsuzsa, Weëres Sûndor, Illyés Gyula, velik del pa so prevedli urednik sam in nekateri vojvodinski pesniki. Zoltan Csuka je že prej prevedel Prešernov Sonetni venec, ki sta ga izdali z izvirnikom in podobami Pomurska založba in peštanska Europa 1971 (prim. J iS 1971-72, 48—49), zato ni bilo težko izdati Prešernovih pesmi (France Preše- ren, Versek, v zbirki Lyra Mundi, Europa Kiadô, Budapest 1973, str. 119) v po- sebni knjižici. Večino pesmi je namreč prevedel Dezsô Tandori. ki je objavil enajst besedil že v Janeževi antologiji; sprejeli so vanjo Csukov prevod Sonet- nega venca, nov prevod Ldszla Lator ja in le-tega prevode še treh pesmi. Pesmi je izbral in uvod napisal Josip Vidmar. Tandorijevi prevodi so na splošno zelo dobri, ker se niti ne oddal ju je jo bistveno od izvirnika ne glede besedila ne gle- de oblike. Ohrani l je mero in dikcijo Prešernovega izvirnika, kolikor je to sploh mogoče v tako različnih jezikih. Tuj i bralec, ki ne pozna slovenskega besedila, bo še bolj užival kot Slovenec, ki mu ob prevodu zveni izvirnik in ki ga za nas tako ni moč prevesti enakovredno. Kako se je Tandori poglobil v Prešerna, do- kazuje npr. prevod Gazel, v katerih ni le ohranil refrena, ampak tudi rime pred njim. Seveda se refren pomensko razlikuje od izvirnega in prav v prvi gazeli na jbo l j moti, da je »tvojega imena« prevedel s »tvojega krasnega imena«. Zanimiva je pr imer java obeh prevodov Sonetnega venca, sa j se dokaj , včasih kar močno razl ikujeta. Csuka je ohranil prvotno obliko svoje objave iz 1971, ki smo ji mogli očitati marsikako smiselno napako, izpuščanje imen, oddal jevanje od Prešerna. Novi Latorjev prevod je mnogo boljši, ker ni opustil npr. lastnih imen, ki so za Prešerna vendarle značilna, ker sledi kolikor mogoče izvirniku iudi v pomembnih narodnostnih imenih in izrazih in ker se v celoti ni oddaljil od Prešernovega izraza, njegove oblike in dikcije. Uvodno besedo je prevedla Orsolya Gallos; ta je napisala tudi najpotrebnej- še opombe k pesmim na štirih straneh. Ko bi jih bil pregledal kdo od slovenskih poznavalcev, bi npr. pri Vrazu dodal, da je bil tudi slovenski pesnik, in bi ves siavek o njem in ilirizmu preoblikoval. Pri Kranjski Čbelici bi omenil še peti zvezek. Ne bi zapisal tako trdno, da je Prešeren prvič srečal Julijo v trnovski cerkvi 1833, in Kompostelje poznamo od nekdaj kot Santiago de Compostcla, ne pa Sebastiano. Pri Lušar jah bi dodali obliko Višarje in pri Marijinem Celju nemško ime, sicer bo Madžar mislil, da je v Sloveniji. Večina Madžarov ne bo spoznala pod imeni Karantania , Koroška svojega Karintia. — Kljub vsemu je knjižica lepa predstavitev Prešerna Madžarom, medtem ko Gradnikov prevod njegovega sodobnika Petöfi ja čaka že 30 let, da pride med slovenski svet. Istočasno z izborom novejše madžarske lirike in zbirke Adyjevih pesmi so letos izdali dvojezični izbor iz Zupančičeve poezije: 7 i skrivnostni moj cvet — Te iitok-virng, Pomurska založba in Europa Könyvkiadö (Budapest) 1978, str. 103, natisnila t iskarna Jožeta Moškriča v Ljubljani . Izbral, uredil in prevedel Jože Ilradil, prepesnil Stindor Weöres. Slednji velja za mojstra madžarske pes- niške besede in njegovo današnjo veljavnost mu je enaindvajsetletnemu ob prvi zbirki pesmi napovedal naš rojak Avgust Pavel, njegov intimni vzgojitelj. Weö- resove prevajalske skušnje so velike, njegova sposobnost posnemanja nekaterih madžarskih pesnikov že davno poznana, zato se ne čudimo, da se je zelo posre- čeno vživel tudi v Zupančičev svet; posnel, kolikor je le mogel, ritem, dikcijo njegovih pesmi in zapovrstnost rim. Ne moremo presoditi, koliko ga je na ne- katerih mestih opazno zavedel dobesedni prevod od izvirnika aii pa se mu je odmaknil zavoljo formalnih težav. Taka mesta so npr. božji kovački (str. 10), ki so v prvi kitici izostali, v četrti pa postali »božje duše«, kar se ne sklada z značajem pesmi. Zato pa je Uspa- vanka tako kongenialno prepesnjena in je pesnik ohranil celo izvirni pripev: Aja tuta . . . Weöres je odličen otroški pesnik, kar dokazuje prevod obeh pesmi iz Cicibana, ki bi ga mogel prav on najbol je prevesti. — Zveza v vsi božji naluri, ni »v božjem bistvu«, ne obupuj (42) jc prevedeno »ne zavidaj«. Najbol j pa moti v pesmi Vseh živih dan kl jub pravilno prevedenemu naslovu, da so te poudar- jene besede, sestavni del bistva pesmi, zbledele v prvi vrstici v »Jaz čutim vse dneve, ki so živim prisojeni — v zadnji kitici pa v »vaš najlepši dan«. V Zeb- ljarski — kakor je uspela — so opuščeni »možje, žene, mehovi«, v četrti, v ciklu Manom Josipa Murna je druga kitica smiselno narobe prevedena, kot da bi bile vse lastnosti pesnikove in ne dekletove. In še kaka podobna pomanjklj ivost . Čeprav vsi prevodi resnično pojejo, se po tesni vsebinski in izrazni naslo- nitvi, po kar Zupančičevem ritmu posebno odlikujejo prevodi Z vlakom, Pesem mladine, Glosa. Ob tem lahko z veseljem pr ičakujemo Weöresovih prevodov še drugih pesnikov moderne, ki so napovedani. Za pesmimi je dodana v obeh je- zikih Tabula vitae O.Zupančiča na štirih straneh, ki ob življenjskih postajah podaja naslove njegovih zbirk (pri štetju četrte napake v madžarščini). Vilko Novak Ljubljana