tTllac/o luhr^
it. 27.
Medei|a 28. jul^a
4
1936
Josip Korban:
Kralja sta razveselila
Visoko nad kraljevo ložo stoji načelnik, duša telovadne prireditve. S tro-bojnico daje nema povelja . . Zdaj! Odločno je zamahnil z zastavico proti dal.(nji nasprotni tribuni, kjer je nameščena vojaška godba. In tisti hip se
oglase prvi takti prostih vaj. Tri tisoč parov rok se hkrati iztegne, krepko sune v zrak. V lahnih elastičnih gibih se po zvokih godbe premika živi goad, ožarjen z zlatimi soLnčnimi prameni • • Proste vaje so simbolično izražale propast, suženjstvo jugoslovenskega naroda, njegovo junaško borbo za svobodo, zmago in vstajenje. Ko je tri tisoč telovadcev v belih majicah kakor en sam mož padlo na tla, je bilo videti, kakor da je telovadno ploskev pobelil marčev sneg. V naglem redu se je vrstil nastop za nastopom. Že so nastopile v krasnih narodnih nošah seljaške čete. cvet naroda. In za njimi brhke čkufice v rdečih rutah: iivo makovo polje.
Nastal je kratek odmor ... In tedaj se je Markec odločil
Nič več nj maral ponavljati svoje ponižne, krotke prošnje: »Prosim, pustite me naprej!« marveč se je z vso močjo uprl v živi zid, da bi s komolci napravil pot
»Kam pa riješ?« ga je nahrulil najbližji sosed.
»Pustite me ... h kralju moram!«
»Kam? H kralju? Fant. cement boš moral njuhati, možgani se ti mehčajo.«
»Nič se ne mehčajo- Opravka imam.«
»Norčuje se. fantalin,« ga je brezsrčno odrinila krepka roka.
»Ali boš miroval?«
Markec se ni dal ugnati Kakor bi hotel podreti hrast, se je naslonil na

drugega soseda- Ta je pa stisnil pest in sunil sitneža tako silno v bok, da mu je — o j groza! padel zavoj na tla in je tisti hip stopila nanj nerodna noga.
»Hresk!« so citre žalostno zahrešičale.
Kar je sedaj sledilo, se je odigralo tako naglo, da Bi dandanes Markec a*
more vseh podrobnosti pričarati pred dutae oči. Toliko ae še spominja, da je zagnal strahovit jok. Ne jokal, tulil je in se ves v solzah oziral navzgor proti kraljevski loži. Kakor v sanjah je vi-deL da se je vladar sklonil črez rob in 4a je iivalmo govoril s starim, častitljivim gospodom ▼ sokolskem kroju. Imel je dolgo sivo brado in naočnike Se le takrat se je pomiril, ko se je zamajal človeški zid in je uzrl tega gospoda pred sabo. Prijazno mu je govo. rH m Sa nekaj »spraševal, on pa ni zrno gej drugih besed, kakor: »Jeeus, citre, kraljeve citre!«
Gospod je odšel- Kakor božjaatiuk se je zgrudil Markec na tla Solze so mu kapa.te na Lovrencevo strto darilo.
Stari prijazni gospod se je kmalu vrnil. Prijel je nesrečneža za roko in potem sta šla skozi gosti špalir množice. Slišal je smeh. Nešteto oči je radovedno strmelo vanj.
I« potem —so se Markcu odprla nebesa. Najlepše sanje, ki jih je sanjal že toliko dni, so postale živa resnica
Glej, na prekrasni perzijski preprogi Stoji v ozadju ozalj&ane lože Najvišji Gospodar v svetli generalski uniformi, na ustnicah smehljaj, ki ga Markec ne bo nikdar pozabil. Kakor dobri, skrbni oče upre vanj svoje blage, mile oči in vpraša s toplim, sočutja polnim glasom:
>Zakaj plakaš?«
Markec molči- Čudna, doslej neanana tesnoba mu stiska ubogo srce-
»Odkod si, dečko? Kako ti je ime?«
Prijazna domača beseda vrne Markcu pogum. Na misel mu pride Lovrenc, ki mu je zabičeval pred odhodom: »Glej, da boš ravno, kot sveča, stal pred kraljem in rau naravnost, brez strahu, zrl r oči. On je vojak in junak, ki ne mara strahopetcev. Odgovarjaj glasno, In da se ti bo poznala manira, pristavi na koocu vsakega odgovora: Vaše Veličanstvo.«
Obrisal si je solzne oči in se strumno ▼zravnal, kakor se je bil naučil v telovadnici. Glasno in točno odgovarja na rsa vprašanja- Nič bojazni, nič žalosti ni več v srou. Podrobno pripoveduje o invalida Lovrencu ki njegovem daru ter o svoji veliki nesreči, ki ga je bila Um spodaj v gneči zadela- Odstranil je ■nric« s ovoja ia privlekel a& dan ne-
srečne citre-
Kralj je vzel darilo v roke in si ga z vidnim zanimanjem ogleduje.
»Krasno ročno delo!« je vzkliknil »Kaj pomaga,« posili Marke a zopet jok, »ko so mi jih — pa zdro-bi-li. Kaj bo rekel Lovrenc!«
>Nič hudega,« se je nasmehnil kralj, kakor se je znal le on sam nasmehniti. »Popraviti jih bomo dali, pa bo vse v redu.«
Namignil je gospodu v lepi uniformi in mu nekaj zašepetal. Ta je vzel iz žepa notes in Markec mu je moral povedati Lovrenčev naslov-
»Ne vem, če mu bo prav,« je prostodušno pripomnil.
»Zakaj ne?« je vprašal vladar-»Sitno se mu bo zdelo ... On ni citer zato napravil . . . da bi . • . dobil kako nagrado • ■ . Ozmerjal me bo «
»Kar na me se izgovori. In mu povej, da pravilno razumem in visoko cenim njegove plemenite nagibe «
Za trenutek se je Markec zmedel. Kakor skozi tenčičnik je videl, kako se je vladarjeva desnica približala njegovi — in že je začutil nekaj prijetno okroglega med prsti: cekin — velik zlat novec.
»To imej za spomin na najino današnje srečanje,« je rekel blagi kralj. »Svojemu prijatelju pa sporoči mojo zahvalo !«
Ves omamljen od sreče, je Markec še videl, kako je z vidnim veseljem prestolonaslednik Peterček ogledova Lovrenčev dar, potem je pa začutil roko starega prijaznega gospoda na ramenu-
»Prikloni se in se zahvali!« mu je tiho velel.
Oh, saj res! Skoraj bi bil pozabil. Nizko je upognil hrbet pred Najvišjim Gospodarjem-
»Najlepša hvala. Vaše Veličanstvo!« Gospod v sokolskem kroju ga je prijel za roko in potem sta počasi šla mimo gospodov v lepih prazničnih uniformah in črnih oblekah, in nato skozi gosti špalir gledalcev. Vsi so z neko posebno prijaznostjo in naklonjenostjo zrh na Markca, ki je krčevito stiskal v pesti podarjeni cekin in se ni dosti zme_ nU za moožico._
^	(Dali* prihodnjič^.
Kanarček sunek
Čudno je bilo vse to tako, da so ljudje zmajevali z glavo m bi skoro verjeti ne mogli, da niso na lastna ušesa vsak dan poslušali vsega tega. Giejte, kar sredi zame in kar sre<Ai polja so včasih zaslišali droboleče kanarčkovo petje. Da te! Kad je kanarček res tako norčav, da pobegne iz tople kletke in zle ti na sneg in mraz in še mato ne po-misfli, da bo moral poginiti, ker ni navajen mraza? In ljudem je bilo že žal nesrečnega ptička, a ko so pogledali na
ga z sredi polja, so se zasmejafi. Tam je šel samo Nejec, a kanarčka ni bilo nikoli nikjer. Nejec pa je stopad po gazi, tiščal roke v žepu in drobolel resnično prav tako kot kanarček v gorki sobi.
Tega gostolenja pa se ie Nejec naučil samo od svojega kanarčka Šimka. Leto dni je stal več ur na dan pred ktetko in poti ho ma žvižgaj za kanarčkom in se polagoma naučil vseh njegovih napevov. A prav čudo k bilo to, da se nazadnje njegovo požvižgovanje v glasu ni prav nič razločevalo od Šiimkoveea drobotenja. Se celo domači niso prav nič vedeli, aM poje Nejec ali Šimek ali pa oba hkratu. Včasih se je v izbo na trlo vse polno liudi. Nejec in Šimek sta žvrgolela za stavo, ljudje so se imesa®, a otroci so zijati in se niso upali Nejca niti pogledati, kaj šele nagovoriti! No. Neiec se je pa smehljal zadovoljno in pretkano "m prav všeč rrru je bito, da ga ljudje tako občudujejo.
A to skupno zvrgoSenJe je trajalo te
kratke zimske dni. Formi ad je že bila, ko je stopal Nejec iz šole m k sam pri sebi premišljal, kako bi Šimka naučil svojih pesmi. Ce se je Netjec naučil Šimkovih, kako bi se Sunek m naučil Nejčevib? Saj je Šimek pameten, mogoče še bolj pameten nego Nejec m vsak pošte« iik mu gre takoj v gtavo. Satj res — še danes ga prične učiti in nad Šimfcom bodo ljudje še boli strmeli nego nad Nejcem.
Neiec je zdrvd profi domu in je pb-nil v izbo. A glejte — kfelfca je bila prazna in odprta, a po Smuku ne duha ne sluha. Tod okno je bilo odprto in skozenj so se usipali najlepši pomladni žarki. Nejec je v skrbeh pretaknil vsak kot in kfecal kanarčka, a bilo je vse zaman.
Zajokal je na glas kr i jokom poklicali mater v izbo. Marti ni prav nič vedela, kako da k kletka naenkrat odprta, a je uganila tako«, da je Simka pomlad izvabila skozi odprto okno in je zletel Bog ve kam v topdii svet. Nejec je adrvel na wt in pregledal vsako drevo. Klical ie in drobolel najlepše Sitmkove popevke, a Šimek ga ni
s4rša1, ker ga ni bito nikjer na vrtu. Žalosten se je napotil preko polja proti gozdu, ki se je onkraj dolinice strm® spenial v visoko goro. Pri vsakem desetem koraku se je ustavil in zagosto-lel kanarčkov© pesem. A Šimek se m«
ni oglasil, ker ga je vesela pomlad vodila iKdo ve kam.
Nejec je iz tikal po gozdu in vaibii, vabul Sirnka. Nihče mu ni odgovoril, le zasiiirčna šoja se je kregaila nekje v goščavi nad nJim, ker jo je motil pri njenem delu. Nejec jie obupal in je vedel, da šimka ne najde nikoli več in ne bo nikoli več z Wjim prepeval poskočnih pesmi. Nesrečni Strne k je zašel^ v gozd ain ne najde več poti domov. Cepi nekje na samotni vejici m je žalosten, da še petii ne more več. Pride pa noč in tedaj bo Stoku gorje, kaijti pomladne nočd so v gorskih gozdovih strupeno mrzle in Simek bo poginil, ker ni navajen mraza.
Nejec se je vsedel na trhel štor in si v obupu zakril obraz z rokama. »Kaj bo? Kai bo?« je ponavljal. »Da te je morala nesrečna pornad izvabiti iz tople izbe! šiimek, o, ŠimekI«
A hipoma mu je šinila v glavo tako lepa misel, da se je je kar razveselil. Domislil se je kače, tiste kače, ki do-muje tam v gorski soteski m ji je M u-žača ime. Aiianikov ooe je že večkrat pripovedoval o nji, a Aljanikovemu očetu mora pač verjeti, ker ga ni še nikoli nalagal Kača Mužača ima dolg rep, ki je zavit v okrogel svitek tuda tedaj, kadar se kača plaza po zemlji. Samo včaisih razvije svitek, tedaj pa udari s koncem repa ob kamen, da se pokaže prav velika iskra, ki ne ugasne nikoli. Kdor pobere to iskro in jo nosi pri sebi v žepu, se mu ilzipolni vsaka želja, a naj je še tako neverjetna in še bolj čudma.
Neiec je že drvel skozi gozd in že je bdi v samotni soteski. Tam je ležala skala pni skali, kamen pri kamnu in le tu pa tam je rastlo med njimi nizko , krivenčasto rušje. Pomladno solnoe se je upiralo naravnost v to sotesko, da je od kamenja in rušja vročina kar puhtela. Nejec se je plazil od skale do skale im oprezoval. Glejte — pa je našel, kar je iskal. Na ploščatem kamnu je ležala kača, bila ie zvita v okrogel svitek, po hrbtu se ji je vila dolga liisa. a na glavi ji je čepel trd rožiček
Nejca ie bilo skoro straih. A že se ie premagal in je rekel pogumno: »Kača Mužača. daj. daj! Z repom udari ob kamen da se zasveti rskra Iskro poberem. Šimka si zaželim in glej — že
bom žvrgotel z njim kakor prejšnje dni. Daj, dal! Z repom udari, kača
Mužača!«
Kača se ni ganiila in je mirno spala v solncu. Nejec ni vedei drugega, kakor da jo prebudi. Dregnil jo je z dolgo šaibo in tedaj se Je kača bliskoma vzpela in siknila z dolgim prekilanim jezičkom. Zažvižgala je tako čudno, da je Nejec kar odskočrit A vendar ni odnehal, temveč je za vpil še huje: »Daj, daj, kača Mužača! Z repom udara, z repom ukreši iskro!«
A kača Mužača ni udarila z repom. Le enkrat je še siknila, se hipoma prevalila in hipoma izginila med gruščem, da Nejec niti ni vide/1, kdaj in kam. Niilč drugega mu ni preostalo, kakor da se je žalosten obrnil in šel iz soteske. Pač je še drobolel po gozdiu in klical pobeglega Simka. Mračilo se je že, ko se je vrnil ves pobit in truden domov.
Zaspati pa le ni mogel, zakai komaj mu -je hotel spanec strniti oči, je že zagledal kačo. Pač je udarjala z repom, da so se pod njdim kresale debele iskre. Pač je segal po iskrah, a kakor hitro je segel po nJih, ga je zapekla v prstih, da je zavpil na glais m se prebudil. A ko je spet zaprl oči, je bila spet kača pred njim. Zdaj ni več kresala isker, temveč je tiščala v svitku šimka, a Šdmek Je bil mrtev.
Naposled je vendarle sinil dan. Nejec je naglo vstal in pogledal skozi okno, da vidi, kakšno bo vreme danes. A prvo, kar je zagledal, je bdi Simek. Ležal je na deski, kamor je mati postavljala lončke z nagelii in rožmarinom. Nejec ga je naglo položil na dlan. A naj je dihal vanj, kolikor je hotel, Šiimek se ni prebudil, ker ga ie bil zamoril nočni mraz.
Nič drugega nti mogel storiti za Sunka, kakor da mu je na vrtu izkopal grob. Tri rože je zasadil na grob in kadar je žalosten, sedi ob grob« in diroboli Simkove pesmi. Sosedje pa resnično mislijo, da je pomlad prebudila iz smrtli Široka, ki jim nraoeva zdaj v slovo . . .
_ zl3
Bob in Lisica in huda mesarica
(Ha pvt&a — tolsti Bob z Lisico — ■MU rta eni dan ▼ mesnico. V, to M Mtra glad napase, It m pomtfa so klobase.
Ker Bob je težji, rad pomaga. Lisičko dvigne, jo prevaga. Klobase te so polne slasti — užitek je takole krasti!
tMOm M )e namestila, k lliifcmi Boba je pustila.
MnIm, lačen, nespodoben,
■ ; f
to Batek idajd kakor bobei..
Da sita sta, to Je resnica — a zdajle pride mesarica... Lisička v dir ob njenem vrišča, a Bob dobi jih po hrbtišču.
Učite se krawla!
Fant, Ifci je star 14 let pa ne ma plavati, ni pravi fant To mi je nekoč dejal neki učitelj športa, a sam moram iz lastnega nagiba dodati, da velja prav isto tudi za deklice. Zaradi tega je skrajni čas, da se vsi naučite plavati, če še ne mate. Saj je zmeraj dobro, če more človek v stiski pomagati sebi ali drugim, razen tega je pa plavanje prav zares najzafoavnejši šport, ki si ga moremo misliti. Videli boste, kako se razvija telo tistega, ki se poleti, pa nemaira ob ugodnem vremenu tudi pozimi, ne boji sveže vode. In zlaati ta šport, če ga pravilno izvajamo, je tisti, pri katerem ostane tudi duša zdrava.
Da pa imamo od vode res polno korist, se moramo naučiti plavati. Ce se pa že česa učimo, tedaj se moramo prav učiti. Človek plava lahko na več različnih načinov. Pri psu so preproste kretnje v vodi povsem minljive, te moremo tudi •-*wmemati, toda naše telo je bolj prilagodimo za težje prsno, hrbtno in stransko plavanje. Danes se bomo pomenili o najhitrejšem načinu plavanja, o tako imenovanem kravvlu.
Beseda »cnawl« je angleška in pomeni toliko kakor kobacati se ali se plaziti. Že po tej besedi je spoznati, kako naj na ta način pričnemo plavati. V vodo gremo le tako daleč, da nam sega malo preko kolen. Ko dosežemo to globočino vode, ležemo na prsi in se pričnemo povsem preprosto na ta način poganjali naprej, da iztegnemo roke predse in navzdol do tal, ter se tako pomaknemo dalje. Nogi naj bosta mirni, moremo se pa ž njima adaj pa zdaj v vodi malo odsuniti, da ne drsita po tleh. Čez nekaj časa poskušamo že lahko z rokami in nogami pljuskati, ter krnahi opazimo, da nam to pomaga priti dalje. Na ta na lin se brez težkoč naučimo temeljne lege pri krawlu. Seveda se pa moramo navaditi na to, da znamo priučeno izkoristiti tudi tam, kjer ne moremo doseči dna z rokami Od tal moramo biti neodvisni, plavati moramo prosto, kakor riba ali kakor kak čoln z vesli.
Slika a. —Rešilni pa« Iz dveh večjih pločevinastih praznih zaprtih posod (za petrolej). Malo poprej smo spoznali, da pridemo hitreje naprej, če si pomagamo
tudi z nogami. To je pa tudi povsem umevno. Gibanje nog učinkuje približno tako, kakor ladijski vijak, ali pa kako.'
rep pri ribi. Nogi morata nadomestiti oboje, če se prav in vztrajno učimo. Preskrbimo si mehur ali kaj podobnega, kar plava na vodi in na kar se moremo pri učenju opreti s prsmi. Roki iztegnemo in pričnemo z nogami suvati, kakor kaže slika. Toda s stegni mirujemo in pregi-bamo nogi le od kolena navzdol. Tako pljuskamo po vodi tako dolgo, dokler nogi povsem sami od sebe ne delata te preproste gibe, ne da bi nam bilo treba še nanju paziti. Hkrati se moremo priučiti obraz vzdržati med plavanjem v vodi, in dvignemo glavo le zdaj pa zdaj malo kvišku, da zajamemo sapo. Sprva je to res prav težko, na ta čudni način vdihavati zrak, vendar se tega hitro priučimo in gre potem kar samo od sebe. In kar začudimo se nad veliko količino zraka, ki ga v kraitkem trenutku, ko imamo usta nad vodo, vdihnemo. Tako dihamo le skozi usta in zrak tudi skozi usta izdihnemo, medtem ko imamo glavo v vodi. Vsega tega se moramo res temeljito učiti, najboljše dnevno 5 do 10 minut.
Slika b. — Vaje z roko na klopi. Da
se prav naučimo gibov z rokami, ležemo kje na dvorišču na klop z obrazom
navzdol, iztegnemo levo roko pošev p: xl-se hkrati navzdol (I) nato jo pa v dolgem loku privedmo skoraj tik do boka (II), nakar dvignemo lakt in pomikamo roko spet predse, da roka drsi ob telesu
prod glavi. Ko doseže roka višino ramen (JU) — glej, do kam je dvignjena lakt — iztegnemo roko spet predse in ponovimo gib. To delamo menjaje zdaj z levo zdaj z desno roko.
Slika c. — Krawla se učimo v vodi Nikar se ne dajte oplašiti, če vas prve ' dni malce bole ramena. Tega ni meči preprečiti in le dokazuje, da vam vaja koristi. Imate pač okorna ramena. Nu, zdaj pa gremo tako daleč v vodo, da nam sega do prsi, se nagnemo predse in delamo gibe z rokami, ki smo se jih bili
učili na klopi. Hkrati vtaknemo glavo pod vodo in zajamemo sapo šele pri vsakem drugem sunku in sicer v trenutku, iko dvignemo levo ali desno roko.
Čim bolj ali čim dalj se vadite, tem
hitreje, lažje in elegantne je se boste naučili plavati.
Najtežje je doseči lepo vzajemno delovanje rok in nog. Tu je najboljša vodnica izkušnja. Nekaterim je zelo lahko štirikrat suniti z nogami, medtem ko napravita roki le dva sunka, drugi napravijo šest, celo osem sunkov. Zadnje pa je v vseh okoliščinah prenaporno za vas.
Pa tudi sicer je plavanje kravvia naporno in zahteva zdravo srce in zdrava pljuča. Zaradi tega ne smete nikoli dolgo plavati, zlasti ne spočetka. Sčasoma, ko ste se že dovolj vadili, morete preplavati daljše proge, in ne bo trajalo dolgo, ko boste spoznali, da je kopanje šele tedaj pravi užitek, ko zna človek plavati krawl. Zakaj potem se dobesedno počuti v vodi kakor riba, čeprav ne zna tako imenitno švigati.
Bodite zmeraj blizu brega in ne izpostavljajte no svojega ne življenja drugih ljudi v nevarnost.
Jutrovčki pišejo
CIGANČEK
Mlad ciganček stopa,
gosli 'ma na rami.
Mlad je še — po svetu mora,
kakor vsi cigani.
Za njim otroci se pode, a on se jih otepa. Otožno njemu je srce, zato ne prosi, ne prepeva.
Iz kraja v kraj tako potuje, od ljudi zaničevan. Nobeden nič mu ne daruje, povsod je nepoznan.
Kos Vladko, dijak v Mariboru.
Dragi stric Matic! Šolsko leto sem končal z odličnim uspehom in zdaj z veseljem uživam tako zaželjene počitnice. Prihodnji teden pojdem k stari mamici v Prekmurje. Tam sem bil tudi lansko leto na počitnicah. Naučil sem se že precej prekmurskega narečja, in če hočeš, Ti pišem čez mesec dni pismo v prekmurskem najrečju. Stara mama ima posestvo, konje, govedo in prašiče. Ima tudi psa Sultana, ki je na verigi Sultan me dobro pozna in se zelo rad igra z menoj.
ker ga večkrat spustim z verige in ga vzamem s seboj na izprehod. Dra<gi stric Matic, oprosti, da Ti doslej še nisem poslal prispevka za novi natečaj. Ves, dokler ni bila šola za menoj, nisem utegnil potovati na zvezde. To bom storil v Prekmurju. Dotlej Te prav lepo pozdravlja Tvoj
Miloš Jernejčič, dijak n. razr. real. gimn. v Ljubljani.
Dragi stirc Matic! Lansko leto sem T božičnih počitnicah potoval na mesec. Radoveden sem bil, kakšna je pokrajina na mesecu. Toda bil sem razočaran. Ves mesec je bil posut z božičnimi drevesci, na katerih so se lesketale srebrne nitke in srebrne svečke, ki so gorele s srebrnim plamenom. Zato se zdi nam Zemljanom mesečina vsa srebrna. Ker pa ne vem ali je mesec samo o božičnem času tako srebrn, bom šel avgusta meseca spet na mesec in potem Ti pišem, kako je bilo na mojem potovanju. Če boceS, greš lahko z menoj. Peš bova krenila po rimski cesti, samo topel kožuh moraš vzeti s seboj, zakaj rimska cesta je vsa zmrznjena in v ivju. Pozdravlja Te
Ivan Hecht. diiak I. razr. gnna, T Maribora. ^
Dragi stric Matic! Ti mi pišeš, da Ti še nisem poslal slike od Johnnija, veš pa sem Ti jo poslal, potem se je pač izgubila, zaito Ti pošiljam drugo.
Jaz sem bil v nedeljo v Celju pri sv. birmi, pa Ti ne veš kako srečen sem bil, Od mojega botra sem toliko dobil raznih stivari, izmed katerih me najbolj veseli lira z verižico. Kako fino bi bilo ko bi smel večkrat k sv. birmi.
Sedaj pa Ti še povem od naše Doli. Ona je apanjolka in na povelje govori, seveda ne z besedami. Sedaj ima pet mladih psičkov zavaljenčkov. Oni že tudi jedo. Mene že vsi poznajo in ko pridem blizu pa vsi k meni pricapljajo in se z mano igrajo in nazadnje se pa še stepo, pa Ti ne veš kako.
To Ti lajajo, renčijo in grizejo, pa ne do krvi. Pa znajo že nositi kakšno cunjo Spago ali drva, za kar se prav presneto piulijo, nazadnje pa tudi stepo. Mati Doli jih pa gleda pri vsem tem, nazadnje pa še ona poskoči in ponori.
Ce pa kakšen tujec pride, tedaj je pa Doli strašansko huda, ker se za mlade boji Te srčno pozdravlja Tvoj
Pilih Dušan, uč. IV. razreda v Dobu pri Domžalah.
Dragi stric Matic! Z bratcem sva hotela napraviti potovanje okoli sveta. Ker se je pa letalo pokvarilo, sva letela zmerom više in više in naposled sva pristala na nebu. Ogledala sva si vse zvezde, luno, sobice, Mairs itd. itd. Bilo je zelo lepo. A najlepši je bil pogled na našo zemljo. Ker je bila takrat na naši zemlji noč, sva videla milijone in milijone razsvetljenih oken, ki so mežikali kakor majhne zvezdice v noč. Stožilo se nama
je po tej lepoti in zato sva se hitro mila na zemljo. Na nebu nisva vidri* t}s» di in tudi živali ne. Samo drevje te foB grmi so stali ob poteh. Dam« M n*>t starši lepo sprejeli in veseli ao hO, sva se zdrava vrnila. Vse Jutroposebno pa Tebe lepo pozdravljava Branka Matajčeva, uč. IL r*sr. mML šole v Ljubljani
Rešitev posetnice IL
Učiteljica
Rešitev posetnice HL
Astronom.
Rešitev posetnice IV.
Veleposestnik.
Rešitev posetnice V.
Knjigovodja.
Posetnica VL
Dr. Lovro Opise c
Kaj je ta gospod po poklicu?
Posetnica VIL
Duro Vageb
V katerem mestu živi ta goapod?