Ciril Bergles
V Polifemovem očesu
V Polifemovem očesu
Že prvi dan me je zapredel v svojo zenico. Z mračno senco mi je zaslonil pot vrnitve v toplo gnezdo.
Moral sem ostati v njegovi mrzli pokrajini.
Zdaj gledam, kako izginjajo v njegovem nenasitnem trebuhu ti, ki jih imam rad. Zbirke okostij rasejo kot po nekem strateškem načrtu.
Skrivaj opazujem vsako njegovo namero: kako premišljeno si prisvaja moje barve, oblike, okuse, vonje, ritem mojih gibov ...
Da se ne bi prezgodaj polotil moje kože, moram brezpogojno ostati zvest samemu sebi.
Včasih mi ponuja nekakšno dobrotljivost, a nanjo ne morem računati. Včasih mi dovoli majhno kroženje, od vzhoda do zahoda. Kdaj drugič hlini svojo odsotnost. Takrat se izročam slepilom,
ki me nagovarjajo za osvajanje ugodnejših okoliščin. Včasih mi pomežikne, s prikritim sočutjem ali z nejasnim posmehom.
Sili me peti. A kakšne pesmi naj mu pojem?
Ne vem, ali moja cena v njegovih očeh rase ali pada. Naučil sem se živeti s počasno smrtjo.
Mislim pa, da konec ne bo pravičen.
Zagovor
Opravičujem se, ker se nisem rodil v nekem drugem času, v neki drugi deželi. Da nimam treh rok, sto nog, devet ust, šest pesti.
Pravzaprav nimam vzroka, da bi bil kaj drugega. In moje besede ne zmorejo razložiti, zakaj sem prav to, kar sem.
Lahko me obtožujete,
zakaj nimam nobenega zaklada,
skritega pod skalo svojega duha.
Zakaj sem iz snovi,
ki sc ne more povzpeli v let.
Kot orel ali mušica.
6	L. 1 T F. R A T U
R A
Vsi moji položaji so enostavni, nič nenavadnega ne najdete na njih. Vendar se ne čutim poraženega. S polnim razumevanjem sprejemam vsak svoj padec.
Moje spočetje je bilo akt ljubezni. V tem je ves moj up.
Neko magično jutro
V	starosti osemnajstih let sem stopil iz svoje hiše zgodaj zjutraj
in se smejal.
V	meni je bila radost preprostega in zdravega vesolja.
Danes je srečen, so rekli ljudje. S kretnjami sem ponazarjal, da bom na dušek izpil tisti dan. In sem tekel in brnel kot čebela.
Ne vem, kakšno magično moč je imelo tisto jutro, v katerem sem dihal s polnimi pljuči veter in razločno čutil vonj trav, željo postati čebela ali mravlja, vrtnica ali čriček, imeti enostaven občutek za življenje, biti prost vseh grenkih skrbi, pogovarjati se s kamni in nič mislili na jutri.
I,c zakaj se življenje ne zgosti v tako jutro. V tak plamen. Bilo bi kratko, a potem bi mirno spali.
Popotnik
Samo razlagam neko davno navado, morda neko strast svojega plemena. Rad bi vse zvedel o morjih, prebičanih od vetrov, ki s svojimi slanimi jeziki ližejo naše rane. Rad bi se na vrhu najvišje gore pogovarjal z Bogom, mu pel hvalnice, pisal pisma prijateljem. Ničemur se ne želim odpovedati.
Potujem, da bi ohranil svojo celovitost. A vedno naletim na vprašanja, kot na primer: Od kod prihaja svet? Je res okrogel?
In hodim počasi po tujih ulicah, v zraku iščem neko drugo pomlad. Kot osamljen golob postopam po parkih.
Prebiram časnike v jeziku, ki ga ne razumem.
Medtem se otroci igrajo vojno in mir.
Vsakič se vrnem z malo otožnosti na licih. In s strašno vnemo pripovedujem svoje odisejske zgodbe.
V petem nadstropju
Ne po naključju, iz previdnosti se včasih umaknem v peto nadstropje.
Tu se soočam z večeri, ki mi zadostujejo
kot verzi neke lepe
pesmi.
Dvignjen nad smetiščem mesta, nad njegovim smradom, nad egoizmom in norostjo, nad spletkami in denarjem,
8	LITERATURA
lahko občutim neko drugačno moč, nekega drugačnega Boga, ki načrtuje novega Adama. Tu, na tej višini, oblikujem in rušim svet po svoje.
Od tod vidim razločno vse, kar je še ostalo ob tako nasilnih klimatskih spremembah. Uživam prednost, da lahko slišim in vidim čudovite stvari, ki jih drugi morda ne slišijo in ne vidijo. In to me dela lahkega v telesu in misli.
Tu je nebo nekoliko jasnejše in zvezde bolj mrzle. Tu je manj nerazločnega šepetanja in več obetajočega molka.
Tu razkrivam, kaj pravzaprav sem.
Zrcalo
Ne vem, kdaj sem prvič opazil, da ni na moji strani. I)a mi kaže predvsem poraze in ne zmag. Da mi prisluškuje. Da proučuje vsako mojo rano, ker ve, kako sem občutljiv za to telesno šibkost.
Odločil sem se, da se mu uprem: vsako jutro.
Da skrbno pripravim svoj obraz: za vsako predstavo posebej.
iteratura
Ga nežno napudram kot Pierott. Spremenim v vrtnico ali zvezdo.
A zvečer me potem še bolj vztrajno opozarja na početje nevidne roke, ki z malenkostnimi vrezi spreminja moj obraz v nekaj, kar bo primerno za odtis na Veronikinem prtu.
Odločitev
Čeprav se mi včasih zdi svet negostoljuben,
sem se prostovoljno odločil, da bom nadaljeval
s tem svojim življenjem.
Zdaj to vztrajno počenjam in prosim kratek
aplavz za tako gesto.
Neka nora mušica se še naprej zaletava
v moje okno, a jaz sem na tej strani
in se mi zdi, da sem za nekaj časa na varnem.
Vem, da je vsaka ura tatica življenja.
Da moram preudarno ravnati z njegovo zalogo.
Ko prepoznam lepoto,
včasih v zaupljivem dotiku neke roke,
včasih v utripajočih vejah dreves,
včasih v nekem Schubertovem samospevu
ali v cvetu vrtnice, si zapomnim njene poteze,
se umaknem na neki tih kraj
in se tam ljubkujem z. njo.
Čeprav vem, da vrtnice tudi grizejo (to je strašno!), da dotik roke lahko boli, da so veje krhke in da je samospev lahko hudo razglašen.
10	L I T E R A T
U
R A