Govori Pavel Markuza
1191
PESMI
Igor Malahovsky
IZLET
1
Drobni griči,
nič večji od krtin
in črnikasta voda
med njimi;
tod niso nikoli plavale ribe,
ne regljale žabe,
le kakšen komar se
včasih izleže
in pretrga gladino dneva;
In drevesa,
tanka kot mišji glasovi,
brez lista
na svoji strehi.
Na nekaterih se pozna
sled človeka,
pretrgano dotikanje
med koreninami in krošnjo
in nekaj belih zrn lesa
na tleh,
kot ostanki kosti------------
Rdečkasta rebra
macesnov
dihajo sneg
na gori;
ne morem se ga dotakniti,
ne morem priti.
Gozd je posrebal
glasove;
2
Igor Malahovsky
1192
nekaj zelene trave
in belina snega.
Vsega se dotika
luč,
ki raztaplja veter;
sneg izgublja tla pod
sabo,
izgublja svojo
barvo,
star je v aprilu.
Sedaj grem.
Sedaj grem.
3
Videl sem grdega psa,
ki je šepal
okoli hiše.
Bil je plašen pes.
Tako sem mislil.
Prestrašil sem ga
že s tem,
da sem glasneje govoril
ali tlesknil z rokama.
Ko sem hodil naokoli,
sem se zadel v
njegovo verigo,
ki je ležala odpeta
na tleh.
Takrat pa je pes pokazal
zobe
in zalajal
nekaj glasov iz
preperelega grla.
Šepajoči, plašni pes,
z bledo zenico
PLAGIAT
Zaprl se bom v sobo
in tu kot slika umrl
brezbarven,
med tremi stenami
(četrta je okno,
tal in stropa ni)
in ne bom nič rekel:
adijo.
Potem bom zopet prišel
na svet
in bom čisto drugačen,
dež me ne bo poškropil
in veter me ne bo vzdramil.
Na kamniti postelji leži
slana ženska
in nič,
nič ne reče-------------
DANOC
1
ŽIVI LESOREZ
In ti začneš živeti pretekli čas,
velik in stisnjen med zobe.
Zvečer pokopavajo luč,
včasih se zgodi, da jo predolgo,
tako da je še v jutru
sled teme.
Prsti,
ki se jih drži ivje,
ki niso od človeških rok,
se utapljajo v tvojo mehko kožo
na trebuhu;
čutiš nohte kako iztiskajo
vejnato dušo, ki je odsotna
in ti pretipavajo žile,
če še premikajo svoje stene
iz plastičnega srebra.
Nohti hočejo skopiti
tvoji glasilki,
hočejo ti odtrgati ustnico glasov.
Forma telesa se spreminja
s senco,
ki jo spremlja,
z oblakom,
ki sika tam zgoraj
napolnjena s podplati zvezd.
Kri asfaltira cestišče po katerem
hodiš
z bosim telesom,
čutiš vsak kamenček zraka,
Igor Malahovskv
1194
kako se zaletava vate in vsak utrip
sprstene vode.
Ribja telesa so se umaknila
med pokrove školjčnih lupin,
posrebala žeblje in druge ostanke
potopljenih ladij, le sidra si niso
upale dotakniti,
ker je priklenjeno v morje
z veliko sivo verigo tišine.
In ti začenjaš živeti pretekli čas,
koža postaja tanka kot celofan,
telo mehko kot goba.
Vse kosti so se zmehčale
v večernem vetru in zletele
za pegami zraka,
da bi jih ubile in stisnile pod
pazduhe svojih votlin.
Na cesti si srečal bežečega psa,
oslepel je na kandelabru,
ko se ga je dotaknila žica trave;
tvoje srečanje mu je zadalo
novo upanje,
da je srečal tehtnico vesolja,
pod cvetov.
Ti nisi odgovoril na njegova
lajanja,
nisi pustil,
da bi položil razbiti smrček
v naročje bolečine.
Nisi mogel,
ker tvoje telo ni bilo iz telesa,
samo svetloba je iz kamnov ali
korak med mahovi ozvezdij.
Zato je pes poginil. Za tih spomin si vzel
njegova ušesa
in jih vtaknil v žep lobanje;
za bližnjo noč si potegnil zvonec,
brez glasov v svoji strehi;
le valovanje zraka
se je širilo čez pragove streh
in šepetanje mačk.
In ti začenjaš živeti pretekli čas, v ledu, ki zeleni vsako noč bolj,
Pesmi
1195
v padanju ptičjih peres
na pogorišče vrta
kjer ni ostalo nič
od vseh rož.
Starka si je potrgala lase,
da ji glava blešči kot ogledalo.
Odšel si dalje razkopavat srce,
vsako rjavo nit posebej,
da ne bi preslišal dežja
onkraj gozda in skal.