Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Dolnja Lendava, 12. januara 1936. Štev. 2. Cena 1 Din. Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslano“ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p. i oglasna taksa posebi. Popust po dogovori. Zato ka lübimo. Na vnoga pitanja, na vnoga grajanja, na vnoga vočimetanja, na vnoge zamere i špote, je naš odgovor edenisti : zato ka lübimo. Zato davamo vö naš list, ar lübimo po božoj zapovedi svoje lüdstvo. Zato karamo, ar je ščemo greha, nesreče obvarvati. To je pa lübezen. Zato pišemo v dühi Kristušovom, čeravno se zamerimo, ar lübimo Boga, ki nam zapovedava, da vse na njegovo čast včinimo. Nas boli, gda vidimo, ka je naše lüdstvo v velkoj meri iz svoje negdašnje pobožnosti samo ešče obod obdržalo, srdiko, jedro je pa zgübilo vu viheraj denešnjega časa. I ar je lübimo, je rešiti ščemo. Rešitve pa zvün Boga ne. Zato diha naš list Kristušovoga düha, naj se ga znova napije naš narod i bo pali tisti, kak je negda bio : pravi pobožen krščanski narod. Ne vidi se to vnogomi, ka bože reči tüdi objavlamo, ka nemamo, kak plitvi listi, same frlice i posvetne reči. Mi to zato delamo, ar verjemo, ka düša vse prevaga i prekosi. Zato pa, kda vu sveckom pomagamo, z najpotrebnejšega se ne spozabimo i se tüdi ne smemo. Lübezen to zahteva. Če nas ne bi vodila lübezen, bi si zgučali: stari smo, počivali mo, naj lüdstvo ide v svojo pogübo, če nešče bogati. A ar lübimo, pera ne püstimo z trepetajoče roke, naj samo rešilno, ka se da rešiti. Če samo ednoga jedinoga izseljenca obdržimo s svojimi listi na pravoj poti, je ne bilo zaman naše delo, je naša lübezen v obilnosti poplačana, ar je edne jedine düše vrednost več kak celi svet, vredna je samoga Boga. Kda delamo Vnogi brezplačno pri naših listaj noč no den i pri tom deli vidimo, kak podpihava sovraštvo naše lüdstvo z lažmi, z špoti v naročaj gizde i nevoščenosti, naj od naših listov odstopi ; i kda vidimo, ka to večkrat boga i ide v kraj od nas : k nerednim veselicam, k drüštvam, štere vse poznajo, samo Boga ne ; — te zajoče naše ranjeno srce: „Lüdstvo moje, ka sam ti včino ali z čem sam te razžalostio, odgovorni mi.“ A lübiti ne henjamo, dale iščemo zgüblene ovce, dokeč je ne najdemo. Gda nam sotrüdnikom pod noge tisti mečejo polena, ki bridko tožijo, kak se naš narod pokvarja, prosimo svetlost za te, naj sprevidijo, ka so širečoj se pokvarjenosti v velikoj meri ravno oni krivi, ki proti domačim listom delajo, ar podirajo tam, gde bi zidati mogli, ar v živlenji preisküšen hrast za vrbo držijo, sebe, ki živlenja še posküsili ne so, pa za hrast. A vrba se te potere, gda se narod na njo obesi po vnogom kriči, obdržati ga ne more. Hrast žalostno gleda vu te prepad i naj se te ne širi, znova zazeleni i vabi vse tiste, ki lübijo, da pomagajo. Lübav sotrüdnikov, vrelih naročnikov je hrast, samolübje neprijatelov našega tiska je vrba. Smo povedali i znova jasno Povemo, da nema lübezni do svojega lüdstva v tistoj meri, kak jo red lübezni zahteva, ki domačih listov ne podpira, ki je ne priporača, ki samo drüge, čeravno dobre širi, z domačih se pa spozabi. Red lübezni zahteva, da svoje domače liste, Novine, M. List v prvoj vrsti priporačamo i samo poleg njih drüge dobre liste. Ki se toga ne drži, ga boža sodba nikdar ne bo nagradila za dobro vrejeno lübezen, boža pravičnost de pa terjala od njega račun, zakaj se je borio proti katoličanskom listom. Bog gleda najmre na düha, ne pa na jezik, na hasek svoje časti, ne pa na prizadevanje: potegnoti vse na edno kopito, čeravno trpi pri tom njegova dika i zveličanje düš. Lübezen veže i nikdar ne razdira. Ki lübi, bo vezao naše lüdstvo, ne je pa razklao, bo čuvao tisto, ka je je obdržalo vu veri, i v jakosti, pa tüdi v narodnosti, kak najvekši pripomoček novoga časa : bo čuvao obstoj njegovih listov. Lübiti ne more, ki v drügom lübezni ne pripoznava. Ar jo mi pripoznavamo v vsakom človeki, zato smo vabili i vabimo vse k naročitvi, širjenji i k sodelüvanji naših listov. Zato ka lübimo. Občinske volitve. Skoron den za dnevom čtemo po časopisaj, da se v najrazličnejših krajaj naše banovine vršijo občinske volitve. Splošne občinske volitve, za vse občine bodo skoro, v jesen, gda preteče triletna doba županovanja dozdajšnjim županom i občinskim odbornikom, šteri so bili zvoljeni pri zadnjih splošnih občinskih volitvaj. Te volitve, štere se po ništernih občinaj zdaj vršijo, to so pa izredne volitve, gda je oblast iz posebnih vzrokov razrešila ništerne dozdajšnje občinske odbore i razpisala nove volitve. Vzrokov za razpüst dozdajšnih občinskih odborov je v glavnom troje i tej so : 1. Če se izvrši sprememba dozdajšnje občine, to je, da se na priliko zdrüžila dve dozdajšnjivi občini, ali se pa ništerne vesnice odtrgajo od edne občine i prikapčijo k drügoj, ali pa da se edna občina razdeli v več samostojnih občin, te se po predpisaj zakona morajo v tej spremenjenih občinaj v trej mesecaj zvršiti nove občinske volitve. 2. Če so se pri zadnjih občinskih volitvaj vršile velke nepravilnosti je na takši način dobila občinsko upravo v svoje roke takša sküpina lüdi, šteri v istini niti od daleč nemajo za sebov večine volilcov tiste občine. To se je v vnogih krajih naše banovine zgodilo. Vsi znamo, da so se v ništernih občinaj vršile občinske volitve tak, da je že naprej bilo določeno, što bo župan i što občinski odborniki. Če je pa što s tem ne bio ravno zadovolen, so se njemi pa protili, da zgübi slüžbo, ali agrarno zemlo, ali pa celo, da ga zaprejo, če nede Šo volit tistoga župana, šteri edini je bio naprej določenih, da sme gratati župan. V ednoj občini se je celo zgodilo, da je nikši velki gospod sam prišao v to občino te, gda so se vršile občinske volitve i povedao lüdem, da smejo voliti samo tistoga kandidata, šteroga je on določo, da postane župan. Če pa drügoga zvolijo, te pa tisti nede potrjeni za župana, nego dobijo mesto župana komisara. Na takši način mamo dnes več takših županov, šteri v lüdstvi pa pri volilcaj nemajo nikšega zavüpanja i je ščista prav, če zdajšnja oblast takše volitve razveljavi i razpiše nove volitve, ali pa sploj postavi mesto zdajšnjega odbora, novi občinski odbor, šteri ma večino volilcov za sebov. 3. Občinskomi odbori sme oblast odvzeti posle i postaviti popunoma novi občinski odbor, tüdi tam, gde odbor z občinskim imanjom tak gospodari, da je to v škodo občini pa občanom. Banovina na takše pritožbe zavolo nepravilnih volitev ali pa zavolo slaboga gospodarstva zadevo preišče, nato pa postavi začasno novi odbor, šteri potom pripravi vse i izvrši nove občinske volitve. Tüdi v našoj krajini je več takših občin, gde je lüdstvo z dozdajšnjim občinskim gospodarstvom popunoma nezedovolno. Kak pri državnoj upravi, tak tüdi pri občinaj vala pravilo, da je Sloboda najbolša. Če so občinske volitve slobodne i tajne, te je dana mogočnost, da si zvolimo za voditele občin resan najbolše i najsposobnejše može. Če nam pa župane drügi postavlajo i to takše župane, štere mi neščemo meti i šteri ne delajo za nas, nego samo za sebe, te trpimo škodo samo mi i je nezadovolnost med lüdstvom čiduže vekša. Zato pa zahtevamo tüdi za občine slobodo i pravico ! Kmeta bi radi rešili... Prva leta po bojni smo največ gučali i pisali od agrarne reforme. Terjali smo, naj tistomi dajo zemlo, što jo obdelavle, to je kmetom i polskim delavcom. Komaj se je rešilo to pitanje, se je prikradlo v Slovensko krajino novo strašno: kmetski dugovje. Rešitev agrarne reforme je bilo prilično žmetno opravilo, ar so meli lastniki zemle, grofje, moč i prijatele. Oni so branili svoje s pametjov i s pesnicov. Borba se je končala na te način — kak v staroj pripovesti: nasitila se je koza i ostalo je zelje . . . Rane, te za naš siromaški narod ne ednake borbe, so ešče ne zaceljene, pa glejte — novi dnevi so prinesli nove težave, nova pitanja, nove borbe. Komaj smo odpravili zemle-lačne kmete, že išče svojo pravico nova, pa ne mala sküpina lüdi — dugov siti kmetje... Znamo, kda pride pod štamp ta razpravica, pitanje kmetskih dugov „reši“ vlada gospoda Stojadinoviča, ali itak ne bo škodilo, če našemi malomi človeki po domače razložimo to strašilo, štero ma resan strašno ime „kmetski dugovje“. * Če bi pitao svojega staroga znanca, očo Martina iz Törnišča, ka se to pravi „dug“, — bi na široko odprli vüsta i pokazali ostanke nekda mladih i močnih zobov. Smejali bi se v odgovor, ar tak mislijo oni, i tak misli njuv vnükec, Drašak, ka ime „dug“ tak dobro pozna staro i mlado, kak dobro je znala gospoda iz Lendave — ge se dobijo najlepše pečene mӧrske ribe. „Dug je to“, bi povedali oča Martin, „da nekaj küpiš, si isposodiš — pa ne plačaš včasi; obečaš pa z rečjov, ali s svojim podpisom, ka za dobleno vrednost — če Bog da . . . plačaš té i té dén . . . telko i telko...“ „Dužnik“ teda prevzeme nikšo „vrednost“, peneze, melo, gvant, punčul, zemlo, maloga gujčeka itd. i za to vrednost samo obeča „protivrednosti“ plačilo. Duinik je te ne zadnji človek, ar dužniki zavüpajo vrednost, zavüpa- nje pa je znamenje vrednoga, poštüvanoga človeka. Čigani ne zavüpajo nikaj, ali samo malo, zato ma samo malo, ali pa — nikaj poštenja. Delavci zavüpa trgovec za živlenje potrebno blago, ar misli, kda dobi na konci tjedna, meseca plačo i potem svoj dug poravna, za dobleno vrednost dá svojemi vüpniki — to je človeki, šteri njemi zavüpa vrednost, pošteno plačilo. Kmeti tüdi zavüpajo sosed, hranilnica, država, ar mislijo, ka plača svoje duge, kda oda silje, telico, ali za odajo pripravlenoga krmlenika. Tak je ta reč, zato pa naj ne misli človek — šteroga je s kratkov pametjov kaštigao Bog, ka je „dužnik“ zaničavanja vreden človek. Dužnik že s svojim imenom pove, ka je vreden zavüpanja, ka je poštüvana peršona. Dužniki so teda lüdje, šteri zaslüžijo, ka bi se tak gučalo i pisalo od njih, kak to zaslüžijo poštenjaki. Drügo pitanje je, če so vüpniki tüdi poštüvanja vredni lüdje, ali ne? Včasih... so, pa ne vsikdar ! Vüpnik postane tisti, ki ma nekšo vrednost, štero zavüpa svojemi bližnjemi brez toga, ka bi včasi dobo plačilo. Pošteni vüpniki zavüpajo svojo vrednost bližnjemi zato, ka bi njemi pomagali v sükešini, ne pošteni vüpniki pa zato, samo zato, ka bi svojega bližnjega oskübli; to se pravi, ka bi za zavüpano vrednost spravili nezaslüženo vekšo vrednost. Če jaz zato dam svojoj dekli 100 dinarov, naj se pošteno obleče, ka ne postavi v nevarnost od Boga zavüpano zdravje svojega tela i ne želem od nje na konci meseca več, kak samo posojenih 100 dinarov — sem pošten vüpnik. Če njej dam 100 dinarov zato, ka bi v novom obleči šla s svojimi pajdašicami na veselico i terjam od nje samo 100 dinarov, sem že menje pošten vüpnik, mojo pomoč lejko po svoje sodijo, obsodijo, pametni lüdje i Bog. Če njej dam peneze zato, ka bi šla na nepotrebno veselico i terjam na konci meseca za posojenih 100 dinarov 20 dinarov več, sem vreden same obsodbe po človečoj i božoj postavi, sem istina vüpnik ali ne pošten vüpnik. Ne pomaga nikše zavijanje, istina je bila, istina je i istina bo, ka je dužnik vreden vekšega poštüvanja, ar če ne vživa zavüpanja, — ne more postati dužnik. Za vüpnika to ne vala, ar vüpnik je povprek povedano takši človek, šteri ma njemi ne potrebne dobrine, štere lejko zavüpa — po svojoj najbolšoj sodbi — zavüpanja vrednim lüdem. Znam, so med vüpniki tüdi takši lüdje, šteri so sami dužniki, tej zavüpajo izposojene dobrine drügim s tem namenom, ka bi nekaj zaslüžili. Takši vüpniki so „kšeftarje“, najslabša vrsta vüpnikov, to so lüdje, šterim gleda i mora gledati na prste človeča i boža postava. . . Da, tak je ta reč, zato rešavlemo, ali ščemo rešiti kmetske dužnike, menje pa mislimo na kmetske vüpnike . . . * Zmotno bi bilo mišlenje, ka je vsaki dužnik poštenjak. Bog ne daj, ka bi kaj takšega trdili, ar je znano mladim i starim, ka so med dužniki tüdi obsodbe vredne Čarne düše. Ali itak — več lübezni i vekšega poštüvanja je vredna sküpina dužnikov, tüdi slabih dužnikov, ar je večina slabih med njimi samo zato dobila čarno düšo, ar je mela opravilo z nepoštenimi vüpniki. Od poštenoga do ne poštenoga vüpnika je duga... jako duga vrsta vmesnih lüdi; med dužniki pa poznamo samo poštene i nepoštene. Če plačaš svoj dug, to je — če povrneš vüpniki prevzeto vrednost v dogovorjenoj obliki, — si pošten dužnik, če ne, že nemaš pravice do toga imena. Če daš, kaj si obečao dati, si pošten, če ne daš, si ne pošten dužnik, ar kak dužnik maš samo edno obveznost : vrniti moraš izposojeno vrednost v dogovorjenoj meri i obliki. No, in če pomislimo, ka smo načeloma na strani dužnikov, potem — kda mislimo na kmečke dugé, na kmetske dužnike — mislimo na tiste dugé, šteri se morajo poravnati i na tiste dužnike, šteri morajo poravnati svoje dugove. Reševalec kmetskih dugov ne sme i ne more misliti na takšo rešitev, štera bi rešila to pitanje na te način, ka naj dužnik ne plača, to je, naj se iz poštüvanoga, zavüpanja vrednoga človeka spremeni v slaboga dužnika, šteromi ne moremo zavüpati i šteri ne zaslüži poštüvanje svojega bližnjega. Kmet, dužnik, če iščeš takšo stranko, štera te naj reši na te način, ka ti ne bode trbelo plačati — si zablodo s poti poštenosti ; i ti stranka, ali zapelivec, šteri praviš, — da kmet, dužnik — ne plačaj svojih dugov — si slüžabnik peklenska, loviš düše za zaslüženo pogüblenje. (Dale) 2 N O V I N E 12. januara 1936. NEDELA prva po sv. Treh Kralaj. Svetek sv. Drüžine. Berilo iz pisma sv. apoštola Pavla Kološanom (3, 12-17.) Bratje ! Oblečite si kak izvoljenci boži, sveti in lübleni, prisrčno smilenje, dobrotlivost, poniznost, milobo, potrpežlivost ; prenašajte eden drügoga in si odpüščajte, če ma što na kom kaj grajati, kak je Gospod vam odpüsto, tak tüdi vi ; na vse to pa oblečite lübezen, ki je vezalje popolnosti. In mir Kristušov naj kralüje v vaših srcaj, k šteromi ste bili tüdi ví pozvani v ednom teli, in zahvalni bodite. Reč Kristušova naj v obilnosti prebiva med vami; v vsoj modrosti eden drügoga včite i opominajte, i s psalmi, slavospevi pa dühovnimi pesmami zahvalno prepevajte Bogi v svojih srcaj. I vse, ka delate v reči ali dejanji, vse napravite v imeni Gospoda Jezuša in po njem zahvalüjte Boga i Očo. * Sv. Evangelij po sv. Lukači (2, 42-52). Oda je Jezuš dopuno dvanajst let in so šli po navadi svetka v Jeružalem in so se po končanih svetkaj povrnoli, je ostano dečak Jezuš v Jeružalemi in njegovi starši so to ne v pamet vzeli. Ar so mislili, da je pri rodbini, so šli en den hoda in so ga iskali med rodbinov in poznanci. In kda ga neso najšli, so se povrnoli v Jeružalem in so ga iskali. Po treh dnevaj so ga najšli v cerkvi, gda je sedo sredi med vučiteli, jih poslüšao in spitavao. I vsi, ki so ga čüli, so strmeli nad njegovov razumnostjov in njegovomi odgovori. Kda so ga stariši zaglednoli, so se zavzeli in njegova mati njemi je pravila : „Dete, zakaj si nama to včino ? Gledaj, tvoj oča in jaz sva te z žalostjov iskala“. In jima je pravo: „Ka sta me iskala.“ Ali sta ne znala, da moralo biti v tom, ka je mojega Oče ?“ Toda njeva sta ne razmila, ka njima je pravo. In vrno se je z njima in prišeo v Nazaret in jima je bio pokoren. In njegova mati je vse to ohranila v svojem srci. Jezuš je pa napredüvao v modrosti in starosti in milosti pri Bogi in pri lüdeh. * Bog je postavo v nazaretskoj sv. drüžini lepo peldo, kak morejo zakonski v lübezni i vernosti živeti. Nemremo si misliti, ka bi se sv. Jožef i Marija gda svadila. Vej nas sv. vera vči, ka je bila Marija brezi vsakoga greha celo živlenje i sv. Jožefa sv. Düh imenüje moža pravičnoga. Pač sta mogla zavolo siromaštva dosta pretrpeti, pomenkanje hrane i zaničavanje lüdi jiva je trlo, pa sta zato ne bila razburkaniva. S trdim delom sta si slüžila vsakdenešnji krüh, v méri živela, molila i sta mela zmérom veselo, zadovolno srce. Či pa pogledamo zdaj po krščanskih drüžinah, ka opazimo ? Istina, ka nešterne drüžine srečno i zadovolno živejo. Pa je takših malo. Zakaj ? Zakonca sta najbrž nikdar ne mela med sebov svete lübezni, mesena lübezen pa je hitro minola. Rože so se osipale, samo trnje je ostalo. Den za dnevom svaja, preklinjanje. Den za dnevom tečejo skuze, bridke skuze žalosti i kesanja, sovraštvo se küha v njihovom srci, iz šteroga je že davno minola vsa prava lübezen. V celoj drüžini vlada žalost. Gnesden je takših drüžin dosta. Znova poglednimo v nazaretsko hižico k sv. drüžini, kak vršita Marija i Jožef svoje dužnosti do maloga dečka Jezuša. Znala sta, ka je to Dete dar boži, zato sta mela za njega veliko skrb. On jima je bio vretina vsega veselja. Kak lepa pelda je to za stariše, ki majo deco. Ali si morete kaj lepšega misliti, kak stariše, ki majo svojo deco za dar boži pa jih tüdi tak vzgajajo. Že v mladosti jim vcepijo v srce strah boži, je čuvajo pred slabim, sami jim davlejo najlepši vzgled svetoga, krščanskoga živlenja. Pa hodmo zdaj v nešterne drüžine. Kak brezbožni, nemarni, zanikojni so nešterni starišje do svoje dece. Vse jim dovolijo, ka želejo. Ne pomislijo, ka njim zna škoditi. Samo, da se navčijo, ka jim trbe za te svet, potem mislijo, ka je že vse doseženo. Deca rastejo, rastejo, pa se ne navčijo, nikše sramežlivosti, nikše dostojnosti, ne vejo dobro moliti, skrb za düšo jim je deveta briga. Pred decov si, starišje vse dovolijo. Ne pomislijo, ka tüdi deca majo oči, vüha, možgane. Da se na sveti vse zbolša, je potrebno, da se krščanske drüžine pobošajo. Možje naj nasledüjejo s. Jožefa, žene Marijo, deca pa dete Jezuša. Politični pregled. Domači. Naše Novine so neodvisne. To smo že ponovno povdarili i to znova povdarjamo. Naše Novine so list za širjenje krščanske kulture v okviri večnostnih načel Katoliške cerkve i za narodno i gospodarsko napredovanje naše krajine i našega lüdstva. Gledoč na politiko stojimo na stališči, da niti edno politično Vodstvo v našoj državi ne sme delati proti interesom našega lüdstva i proti interesom Cerkve. Zato Želimo stalno podpirati tisto politiko, štera dela v krščanskom dühi za telovne i düševne koristi našega naroda i našega lüdstva. V zdajšnjem časi podpiramo politiko našega slovenskoga voditela dr. Korošca, zato, ka v njegovoj politiki vidimo i spoznamo tisto pravo politiko, štera ma stalno pred očmi düševno i telovno dobro našega naroda i našega lüdstva. Če pa tü i tam v naših Novinaj javno povemo, da smo z delom kakše osebe, sküpine, ali oblasti, ne zadovolni, včinimo s tem samo svojo dužnost v obrambi našega naroda i našega lüdstva. Nova stranka JRZ se po celoj državi lepo organizira i kak časopisi poročajo, bo proti konci februara izvedena organizacija po celoj državi v takšoj mori, da se bo v tom časi lehko že vršilo velko strankino spravišče za celo državo v Belgradi. Na tom spravišči se bodo tüdi sprejela končnovalana pravila stranke. Mesto v Italijo na Angleško. Ar smo mi tüdi med tistimi držažami, štere so henjale Italiji tržiti blago zavolo bojne v Abesiniji, zato smo zdaj od Anglije dobili dovoljenje, da bomo mesto v Italijo lehko izvažali nikelko več živine, posebno svinj, slanine, perotnine i belic zdaj na Angleško. Blagajničnl zapiski. Zavolo pomenkanja gotovine bo vlada, odnosno finančni minister v najkračišem časi dao v promet posebne bone po 5000 Din, 10.000 Din, 50.000 Din, 100.000 Din, 500.000 Din i 1,000.000 Din. Tej boni nam siromakom ravno ne pridejo preveč v roke, nego bodo itak dosta pomagali, ar bodo velke državne banke lehko s pomočjov teh bonov nikelko več penez dale raznim drügim menšini bankam i posojilnicam v državi. Bonov bo izdao g. finančni minister za pol milijarde dinarov i se bo nikelko v našem peneznom prometi le poznalo. Nej so pa to nikši novi papirnati penezi, nego samo pripomoček, da lüdstvo malo ležej do gotovine pride. Svetovni. Abesinci se junaško branijo. Vse tak izgleda, da je ltalija slabo računala, gda se je pripravlala na bojno z Abesinci. Diktator Italije, g. Mussolini, je gotovo mislo, da italjanska, dobro oborožena vojska, v ništerni mesecaj celo Abesinijo zavzeme, pa bo bojne hitro konec. Abesinci so pa od začetka skoro brez bojov püščali Italjane notri v svojo državo, samo ednok so se pa obrnoli proti Italjanom i je začnoli nazaj potiskati. Dnes se morajo že Italjani braniti pred Abesinci, če neščejo zgübiti vsega tistoga, ka so dozdaj z najvekšimi težavami i stroški pridobili. Abesinci so dozdaj vzeli Italjanom več kak štirideset tankov, vnogo automobilov, kanonov, pušk, municije, Italjani so pa od Abesincov drügo ne dobili kak edno, niti ne preveč velko püščavsko pokrajino. Abesinska bojna se je zdaj že nekelko spremenila, da se zdaj Abesinci več samo ne branijo, nego Italjane napadajo i je nazaj potiskajo. Govori se pa, da se tüdi Italjani pripravlajo na močno ofenzivo i se troštajo, da se njim naskori posreči premagati Abesince, na najvažnejših mestaj. Bombe na rdeči križ. Abesinski casar Saile Selasije, se je pritožo na Zvezo narodov, da Italjani iz svojih aeroplanov mečejo bombe tüdi na takše zgradbe, štere so zaznamenüvane z rdečim križom. Tak so italjanski aeroplani pred novim letom z bombami porüšili pri abesinskom mesti Dolo, bolnico, štero je postavilo švedsko drüštvo rdečega križa. Kraj Dolo je preci daleč odzaja za frontov i tü so svedi postavili poleg že nekše zidane hiše, več šatorov, gde so švedski zdravniki zdravili i obvezavali abesinske vojne ranjence. Na vsej hižaj i šatoraj so bili napravleni velki rdeči križi, tak da se to dobro vidlo tüdi iz aeroplanov. Po določilaj mednarodne pogodbe, se na takše zgradbe ne sme niti iz zraka, niti z zemle strelati, ar so v takši špitalaj samo ranjenci, šteri se itak nemrejo več bojüvati, i doktorje pa njihovi pomočniki, šteri se tüdi ne vojsküjejo, nego pomagajo nesrečnim ranjencom tak prijatela, kak neprijatela. Na staroga leta den so pa italjanski aeroplani napadnoli to bolnišnico i jo z bombami i s strelanjom iz strojnih pušk iz zraka popunoma vničili. Večina ranjencov je bila na mesti mrtva, tak tüdi večina zdravnikov. Eden zdravnik, šteri je ravno ednoga ranjenca operirao, je bio na mesti mrtev pa tüdi ranjenec, šteroga je zdravnik operirao. V Italiji se pozna bojna. Da so Italjani slabo računali pri bojni z Abesinijov, se vidi tüdi iz toga, da začne Italjanom doma že vse sfalivati, čiravno traja bojna z Abesinci komaj dobre tri mesece. Nej čüda, če novine pišejo, da Italijo z vsem vküp košta ta bojna na mesec v naši penezaj poldrügo milijardo dinarov. Zato so začnoli v Italiji že zdaj šparati. Meso se trži v celoj Italiji samo trikrat na tjeden, mele že nišče nemre dobiti kelko bi šteo, nego se samo na kile davle vö, železo je samo ednok sfalilo v celoj Italiji i vnogi, šteri so začnoli hiše zidati, nemrejo naprej delati, zato, ka ne dobijo traverz pa železnih šlesi nindri. Papernatoga Italjanskoga peneza v drügih državaj zvüna Italije, več nišče nešče vzeti, nego morajo vsešerom vse v zlati plačati, zato je tüdi za zlat velka ne- vola v Italiji. Sploj se bojna v Italiji že zdaj močno pozna i italjansko lüdstvo je čiduže bole nezadovolno, posebno ešče, da je lüdstvo bojne nigdar ne štelo meti. Anglija i ves svet proti Italiji. Najbole ostro je nastopila proti Italiji zavolo abesinske bojne, Anglija. Anglija je bila tista, štera je v prvom redi delala na to, naj se Italija, zato, ka je krivično napadnola Abesinijo, kaznüje. Določila Zveze narodov predpisüjejo, da če štera država, štera je kotrige Zveze narodov, neopravičeno napadne kakšo drügo državo, štera je tüdi kotriga Zveze narodov, te morejo vse države, članice Zveze narodov pomagati napadenoj državi, tistoj državi, štera je pa bojno začnola, nesmi niti edna država z nikim pomagati. Po tej določilaj so vse države, članice Zveze narodov henjale skoro z vsov trgovinov z Italijov. Edino Vogrska i Austrija sta se nej šteli držati tej določb, nego zato sta sami jako dobro gori plačali. Zvozili sta najmre vnogo blaga v Italijo, od toga sta pa niti eno četrtino nej dobili plačano i sploj neveta, če ostanek gda dobita plačan. Italija je zdaj v velke škripce prišla i se proti, da če bi države sklenole, da se tüdi petrolej ne bi smeo voziti v Italijo, da bo povzročila bojno tüdi v Europi. Izgleda pa, da se drüge države toga protenja ne bojijo ravno preveč. Amerikanski prezident Roosevelt je na kongresi Zdrüženih držav Amerike meo lepi govor, v šterom govori je nastopo proti tistim državam, štere so nigdar ne zadovolne s tem, ka majo, nego vsigdar želejo več meti. Prezident je pravo, da na sveti šče meti mir, najmenje 85% do 90% narodov i da je samo 10% takših narodov, šteri se doma stalno oborožüjejo i se pripravlajo, da z bojnov razširijo svojo moč i oblast na škodo drügih narodov. Zato je dužnost nas vseh, da vsigdar podpiramo tiste države, štere so za mir, lüdstvo pa naj se bori proti takšim oblastnikom, šteri so zavolo svoje časti za bojno. Sv. oča papa za mir. Sveti oča stalno posvečüjejo vse svoje sile i vse svoje deto, — posebno so je med temi božičnimi svetki, — za mir med narodi. Stalno opominajo dühovnike i vernike vsega katoličanskoga sveta, naj vsakši po svojoj moči včini vse, da se ohrani mir med narodi. Vsi se pa naj stalno v svojih molitvaj obračamo k našemi najvišišemi Gospodari, k pravičnomi i vsemogočemi Bogi, naj presveti pameti ravnitelov po državaj, da če ma edna država kaj proti drügoj državi, naj bi se to napravilo na lepi, miren način, ne pa z bojnov. Bojna prinaša nesrečo vsem, posebno pa tistim, šteri so navadno pri bojni najmenje krivi. Zato nigdar ne zapirajmo svojih src pred opomini sv. očé i stalno molimo i delajmo po našoj moči i zmožnosti za mir med narodi. Novoletni sen. Tako v napol spanju se mu je zdelo, da je v župnem zvoniku odbila dvanajst. „Torej ura duhov se začenja !“ je nejasno zaslutil. Nato je zagledal vse župljane v cerkvi pri polnočnici. Prostorna hiša božja je bila nabito polna kot nikdar doslej. On pa sedi že dve uri v spovednici in odvezuje grešnike, ki že leta in leta niso bili pri svestvu pokore, še norčevali so se iz vsega, pa kako drsko. Zdaj pa ta sprememba! „Ali, moj Bog, tudi grehi taki, da Bog pomagaj. Ali sme svet še sploh obstojale ali ne zasluži kaj hujšega kot vesoljni potop, mogoče svetovni požar? Tako se je do smrti žalosten izpraševal. Zazvonilo je z vsemi zvonovi, zadnji grešnik je očiščen vstal od spovednice, tudi gospod župnik se je vzdignil s temotnega sodnega stola in stopil v živo luč sveč, ki so vse bile prižgane. Tako veselo, tako prepričevalno še ni pel pri nobeni maši, tudi pevci mu niso nikdar tak odgovarjali, to se pravi, cela cerkev še nikdar ni pela, odkar je on na tej župniji. Začenjali so pa otroci, starejši so le dajali trdno ozadje krasnemu otroškemu glasu. Neznansko hitro je minila ta maša. Znova je sedel v spovednici in kakor da je v nevidnem zrcalu zagledal svoj lastni obraz. Saj to pravzaprav ni bil njegov obraz, ampak lice samega Gospoda, do krvi razbičano in zapljuvano. „Zares, on je naše grehe nosil !“ se je živo spomnil svetopisemskega besedila in ga z nežno ljubeznijo naobrnil nase : Saj tudi jaz nosim grehe teh vseh pa se nisem zavedal dozdaj.“ In zmeraj večji grešniki so se mu bližali in zmeraj večja tudi telesna slabost se ga je lotevala, dokler ni končno padel v nezavest. Pri tem se je vzbudil, budilka je neizprosno kazala že šesto uro. „Moj Bog, pa mi je rajna mama redno ponavljala: Kakšen prvi dan novega leta, tako celo leto — “ Ah, te sinočnje statistike za nazaj in ti načrti za naprej, mi bo Bog že oprostil.“ Čez četrt ure je sedel že v spovednici pa je dolgo moral čakati, da je prišla gluha Vrša, ki ji še teden ni minil odkar je bila v spovednici pa ji pogosto prejemanje svestev kaj malo koristi ; prave volje pač ni, brez te pa niti sam Bog čudežev ne dela. Par minut pred deseto, pred pridigo, je nalašč obšel cerkev, da bi videl, če bodo moški v novem letu vendarle raje prihajali v cerkev, ne pa ostajali zunaj. Pa jih je zagledal več kot polovico zunaj, v cerkvi pa je bilo več kot polovico praznega prostora. Nekateri so ga sicer sramovaje se pozdravili, večina pa se je mirno naprej razgovarjala o gospodarskih zadevah. Pa jim je vendar, že cel mesec govoril o veličini svete maše tako, da se je celo nekaj zakrknjenih izpreobrnilo. „Če bi se v poganskem Tiru in Sidonu godili taki čudeži, že zdavnaj bi se v raševini pokoril —“ je popolnoma doumel svetopisemsko primero, nato pa žalostno odšel na prižnico, čeprav je bil tak solnčen dan. Njegovi župljani so sosednjim pripovedovali, da so ga tisti dan prvič videli objokanega . . . 12. januara 1936. NOVINE 3 GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Rojstni den kraljice Marije se je po celoj državi z zahvalnov božov slüžbov obhajao 9. januara. Dobra mati Marija naj čuva i brani Njeno Vis. dovico kralico, ka svojo deco na dobro Jugoslavije odgoji. V pomoč g. sreskomi načelniki v Lendavi je dani g. Brezovnik Jožef, jurist. Želemo njemi, naj se dobro čüti med nami i se na svoje pozvanje pod veščov rokov g. načelnika pripravi. Novi sodnik v Lendavi. Za štrtoga sodnika je imenüvani v Lendavo g. dr. Ivo Umnik. Naj njemi slüžba bo na veselje med nami, iz srca želemo. Vučitelske premestitve so se izvršile, ki se tičejo tüdi naše krajine. Med drügimi je premeščen iz Lendave tüdi g. Horvat Izidor s svojov gospov v Logatec na Kranjsko. Gda bo seznam popolen, ga v celoti objavimo v koliko se tiče naše krajine. Dobrotnika smo zgübili v pok. Časl Franci, kanoniki. Pokojni so se najmre odločili, da bodo do smrti naročnik vseh naših listov i da plačajo za nje letno 100 Din. To svojo obvezo so verno držali skoz več let do svoje smrti. Naj njim Srce Jezušovo v obilnosti povrne to dobroto. Mi smo že opravili za pokojnoga sv. mešo, prosimo pa tüdi cenjene naročnike, naj molijo za pokojnoga düšo. Pismo Medjimurca, kak je postao naročnik Novin. „Leta 1916 na bojišči v nekoj šumi sem najšeo en deo Novin, samo glavo, meso je bilo v nje zasükano. Sam prečteo, ka je bilo za čteti i mi je bilo zadosta, moja düša je zarazmela : tu najdeš svojo pomoč. I Novine sem taki naročo, se ravnao po njihovih navukaj i srečno sem prišo v celom živlenji skoz. Bog me je blagoslovo, ka sem podpirao krščanski tisk. Pa sam Medjimurec. Lejko je Prekmurce sram, če zavržejo svoj domači list, ki je pun Kristušovoga düha, i segajo po tüjih, ki so brez toga düha. Alt Anton, Gibina, 20 letni naročnik. Novi upraviteo bolnice v Soboti. Dozdajšnji upraviteo bolnice v Soboti, g. Šušteršič, šteri je na lastno prošnjo premeščeni v Celje, se je v tork poslovo od svojih številnih prijatelov v Soboti i odpotüvao na svoje novo slüžbeno mesto v Celje. G. Šušteršič je bio dober i vesten uradnik, pošten, krščanski mož, šteri je našoj bolnici i našemi lüdstvi vnogo dobroga včino. Vse dobrote naj njemi dober Bog obilno povrne. Na novom mesti v Celji njemi pa želimo vnogo uspehov. Za novoga upravitela v Soboti je na lastno prošnjo imenüvani g. Štancar Ludvik, dozdaj uradnik v bolnišnici v Maribori. Na težavnom mesti v Soboti želemo novomi g. upraviteli vnogo uspehov. Na podporo naših listov so nam poslali : Dr. Trstenjak Alojz, šef policije v Maribori, 20 Din., Vukan Ludvig, kavarnar, Lendava 36 Din., ing. Mikuš France, Rakičan, 10 Din., Prekmurska gospodarska posojilnica v Dobrovniki 70 Din., Horvat Jožef, Mokronog, 2. Nove parade na Hotizi. Pri kakših posebnih prilikaj se lüdje zberejo v prošecijo i z muzikov ali spevanjom idejo po vulicaj. Mogoče celo lampione nesejo, kak v Črensovcaj na fantovskom tabori. Na Hotizi so si pa naši dečki nekaj posebnoga zmislili. Vej so ednok samo trije bili : dva naprej, eden pa odzaja i so šli po vulicaj. Prviva dva sta merila hotiške vulice i kričala „ne sva miva kriviva“, tretji je pa za njima noso — ka mislite, ka ? — kokoši v rokaj i na ves glas kričao : jaz sem te kokoši vkradno. Človek bi mislo, ka so dečki odnoreli ali pa, ka fajnščekove bolondije delajo, pa da si vido, ka za njimi koraka ešče eden štrti v žandarskoj uniformi, taki ti je jasno postanolo, zakaj se ide : dečki so kokoši kradnoli. Nešterne je küpo trgovec Klanfanr, če te že znao ka so vkradjene, ali ne — ne trdimo. — Pa so ne meli sreče, ar je gospodinja svoje kokoši taki spoznala pri trgovci Klanfari, ki jih je meo v kleti zaprete i to nazvestila črensovskim žandarom, šteri so taki prišli na lice mesta i mlade prijatele kokoši spolovili. Nato je pa krivec mogo vkradjene kokoši po vulicaj nositi. Se razmi, da so hotiške vulice bile pune gledalcov. Krivci so so si ne mogli pomagati, čeravno ka jih je tak sram bilo, da bi rajši dva metra pod zemlov bili, kak pa ka bi vkradjene kokoši kazali sosidom, rodbini, krstnoj botrini. Hotižanci so pa bili veseli, ka so kšenki gledali v novo formo parado. — Tak se konča prvo dejanje te igre. Drügo dejanje se etak nadalüvalo : Lebarov se oglasijo pri žandaraj, da njim je zrnje sfalilo na samo Štefanovo med mešov. Ne je trbelo dugo spitavati, što bi bio te drügi ftiček. Nekak se oglasi, ka je on vido, kak je eden dečko noso puna vreča pa k drügomi trgovci k Osterci. — Hotižanci najmre dva trgovca mamo ki se tüdi nikaj ne brano, — je te že znao ka vkradjene ali ne, ne trdimo, da je dečko v njegovom magazini vö vsipavao vkradjeno zrnje — vrečo za vrečom štirikrat. Žandari so taki dečka dobili, ki je pri Lebarovij vse priznao. I da je tak vrli bio, ka je vse povedao, je včasi dobo prazna vreča i z njimi so šli k Osterci. To je bilo v nedelo popoldnevi, kda so lüdje k večernici šli. Pri Osterci se mogeo nagrabiti puno vreče i si ga djati na rame, nato pa po cesti mimo cerkve nesti nazaj k Lebarovim. Tak se ponovilo ešče dvakrat. Štrto vreče bi šče pa tüdi mogeo odnesti nazaj k Lebarovim, da ga pa prej med tem nekam pritisnilo i mogo na stran iti. Žandar je vervao i odborniki Žižki naročo, naj ide ž njim i ga pazi, sam je pa s trgovcom nekaj v red jemao. Ednok pa deca samo kričijo : „beži, beži, vujšeo je !“ I zaistino je že skočo prek sosedovih vrat. Žižek za njim, žandar tüdi te čas pribeži vö i oba za njim, deca pa tüdi vsa za njim. To vam je bio špajs po ogradaj. Naednok pa pri nekšoj oslici slame dečko premine. Za hip neso znali, gde je. Pa dosta oči dosta vidi — eden dečak, ki je bežao mimo oslice, skriči. eti je, eti ! Skrio se najmre v slamo. Da pa že tüdi skočo, kak Zavec hitro i vujšeo. — Tak se končalo drügo dejanje te žaloigre na Hotizi. Tretje sledi po dugšem odmori na sodniji. Ka te mislite, ka mi Hotižanci nikaj ne zmoremo? Črensovci. Obiskali so nas na par dni naš bivši kaplan, g. Bejek Janoš. Šume za občine. Po finančnom zakoni, ki vala do 1. aprila tekočega leta, majo občine i agr. interesenti pravico, da si küpijo šume. En del šum najmre po zakoni mora odstopiti tisto veleposestvo, štero je več ma, kak zakon dovoli. V prvoj vrsti tü pride v poštev lendavsko veleposestvo. Vogrske občine tüdi smejo küpiti šume, ki nači guči, laž razširja. Lipa. Čakamo na rešitev naše prošnje, da se od Odranec odtrgamo i prikapčimo našoj staroj občini Türniščam. Novine so dobile več novih naročnikov. Turnišče. Meli smo razstavo kat. tiska, naj si vsaki zabere list, šteroga si šče naročiti. Lepo število se je zglasilo na kat. tisk. Zabolelo nas je pa, ka na razstavi ne smo vidili Mariji- noga Lista, šteroga celo višja cerkvena oblast priporoča za vsako hišo v Slov. Krajini. Kak se je ta pomota mogla zgoditi, si ne moremo razložiti. Gederovci. Kak smo bili, tak smo ostali trdno verni pri naših listaj. Niti eden naročnik ne je odstopo. — Širiteo. Vidonci. Število naročnikov na Novine je lepo naraslo. Vsaki, ki lübi svoj domači kraj, svoje lüdstvo, svoje izseljence, naj si je naroči, so pravi krščanski list. — Širiteo. Sv. Sebeščan. Naš g. farni oskrbnik so dali pred ponočkov v celom farofi peči zaküriti, naj se farniki v zimi segrejejo. Na Janošovo so pa obslüžavali svoj god, gda so jih obiskali njihovi prijatelje. Sobota. Častite sestre iz drüžbe sv. Križa, od šterih se je gučalo, ka odido z Doma sv. Frančiška, ostanejo duže tü i vzemejo na stan i hrano deklice. Turnišče. Pred letom dni je bila naša cerkev i prostor okoli nje v tak siromaškom stani, da nas je skoro sram, če se spomnim okak je bilo pred 1 letom. Zdaj pa sodimo, kelko lehko naredi en sam dober dühovnik, kak so naš nevtrüdlivi č. g. dekan, ki nevtrüdlivo delajo za čast božo i zveličanje düš. — Pred letom dni je bila naša cerkev bole Spodobna vojaškim barakam, zdaj smo pa lehko ponosni, da je vse s tak malimi stroški izvršeno. — Zdaj še majo naš g. dekan načrt, da bi dali napraviti v najkrajšem časi pod v cerkev, ar je pozimi nevarno, posebno za tiste, ki dugši časa kleči na tleh, da bi se ne prehlado. — V tom zadnjem leti so naš g. dekan obhodili vsako hišo v našoj fari, pa so sami vküp pobrali ves penez, ki so ga potrebüvali za malanje, popravo cerkvi i za zgradbo plota, ki je okoli cerkvi. Za streho pri staroj cerkvi so pa naše gospodinje darüvale po svojih močeh, ki se je tüdi vse prav dovršilo. — Božične svetke smo slovesno obhajali. Sv. meši polnočnica i na božič sta bili slovesno obhajanivi ob navzočnosti treh dühovnikov ino štirih bogoslovcov, izmed šterih bota prejela dva 12.1.1936. subdiakonat. Tüdi naše stare sküpne cerkvene pesmi se vračajo nazaj v našo cerkev, ki smo jih krasno spevali pri polnočnici i na božič. — Na Štefanje so priredile častite šolske sestre igro v osnovnoj šoli, štero so igrala deca otroškoga vrtca ino tüdi odraščene dekle, čisti dobiček od igre je namenjen za sirotišnice Deteta Marije. Igra je bila prece obiskana, tak, da je še prece lüdi bilo v hodniki šole, med šterimi so bili tüdi g. dekan, ar so najmre malo poznej prišli i je bilo te že vse zasedeno i natrpano z lüdmi, posebno mladine. Žal, da je pali alkohol meo prste vmes! Nešterni renkovski dečki so prišli pijani i ne so bili mirni kak se spodobi. En dečko se je še tak spozabo, da je v navzočnosti g. dekana sramotno preklinjao. Kak velika sramota za takšega dečka, ki ni dugo, kak je prišeo od vojaščine... — Živimo preveč skromno ino siromaško zavolo prevelikih dač, slabih letin i posebno pa še zavolo slabih cen naših pridelkov, ki so sramotno nizke. I če bo šlo tak naprej, bomo mogli za par let hoditi goli i bosi še pozimi, ka da nikak ne pravilno, ar še delamo vsikdar dosta i ka pridelamo, nam ne zadosta za dače i jako Skromno i siromaško hrano mamo, za obleke pa še mislimo ne ! — Višje oblasti bi mogle skrbeti za to, posebno pri nas v Slov. Krajini, da bi nam znižale nekoliko dače i cene naši pridelkov nekoliko zvišali, ar po sramotno nizkih cenaj odavajo naši lüdje živino i drüge pridelke !? Če bo šlo tak naprej, potem nemoremo dale obstati. — Kje smo meli pred par leti v štali po pet do šest glav velike živine, tam mamo zdaj po dve, največ tri glave i še to takše, da se človeki v srce vsmili, kda je zagleda, da skoro drügoga ne na njej, kak kost i koža. — V obvüpi premišlavamo, kaj bo z nas, če bo šlo tak naprej, Bog daj, da bi nam to novo leto prineslo bolše čase, posebno za nas varüj Vsemogoči od takše süše, kak so bile zadnja leta. Če ne bo od nikod pomoči, posebno za nas kmete, ki smo kak steber države, potem moramo sčista na nikoj priti. — Posebno bi pri nas v Slovenskoj krajini potrebno bilo znižati količnik zemlišč, ar je pri naših sosedih Štajercih prece bolša zemla kak pri nas i tam majo po večini količnik 20, mi pa 39. Kak je pa vendar potem to, da mi mamo po večini na en peden globoko rodovitno zemlo i še to po večini peščeno pa prodnato, po drügih krajih pa je po več-metrov globoka, ilovnata i rodovitna zemla i tam eden ne plačüje toliko dače od zemlišč kak mi?! Ali je tü tüdi po pravici? Ali je to pravična, da naj mi plačüjemo več davkov kak mamo vseh dohodkov? (Ta pritožba pri pašnikaj, travnikaj ne obstoji. I krivico sta poslanca Jerič i Klekl oblasti že pred sklepanjom zakona naznanila i na njega ne glasala. Zdaj pa g. dr. Klar dela na to, da se odpravi, ka je krivičnoga.) Beltinci. Naš bogoslovec, g. Rous Matjaš, je zbetežao. Želemo njemi skorajšnje ozdravlenje. Gomilica. Našega farnoga skrbnoga kantora, g. Dominko Štefana oča, Jožef, so vmrli ravno na Štefanje. Zakopali so dobroga krščanskoga moža naši g. dühovniki z bogoslovci. Naše sožalje rodbini posebno g. sini. V molitev dobrih düš zročimo pokojnoga. Banque S. Baruch et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune. Belgija : št. 3064-64, Bruxelles ; Francija : št 117-94, Paris; Holandija : št 1458-66, Ned. Dienst ; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice. 24-13 Pomelaja vzeme PAROMLIN v Genterovcih. Kaj pišejo o nas? „Slovenski biografski leksikon“ prinaša življenjepise slovenskih in za slovensko kulturo pomembnih ljudi. Med temi natančnimi srisi so tudi kulturni delavci iz Slovenske krajine, na kar so „Novine“ že opozarjale. Najnovejši 6, zv. SBL. prinaša članke o treh možeh, važnih za nas. Napisal jih je Vilko Novak. — Murkovič Janez je bil rojen sicer pri Mali Nedelji (1839), toda od 1. 1862—78 je bil nadučitelj in kantor v Beltincih, od 1910 († 1917) pa učitelj na meščanski šoli v Lendavi. Bil je med tistimi štajerskimi učitelji, ki so v preteklem stoletju delovali med nami. Prevel je tudi dva učbenika: „Abecednik za kath. vesničke šole“ (3 izdaje) in „Perve knige čtenja“ (3 izd.). Širil je tudi smisel za glasbo. — Ošlaj Franc (r. 1883 v Filovcih, u. 1932 v Budapešti) se je udejstvoval kot profesor in zgodovinar. Med svetovno vojno je bil prosvetni referent v zasedeni Srbiji. V madžarskih listih je pisal o pros- vetnih razmerah v Jugoslaviji. V Mikolovi „Domovini“ je napisal več člankov o zgodovini Slovenske krajine : o reformaciji, o cerkvenem slikarstvu in gospodarski zgodovini. Žal, da sposobnemu možu ni bilo dano, udejstvovati se v domovini, kakor je želel in da je tako naglo umrl. Pavel Avgust (r. 1886 na Cankovi) je najznamenitnejši znanstvenik in pesnik, ki ga je dala naša krajina. Njegovo izredno delavnost spoštujejo Madžari. V Sombotelju, kjer je profesor, vodi tamkajšnji muzej, urejuje domoznansko revijo „Vasi szemle“, česar članek še ni mogel vpoštevati. Pavel je napisal najvažnejšo študijo o našem narečju, več razprav s področja kulturnih stikov med Madžari in Južnimi Slovani, več del o narodopisju Slov. krajine, udejstvuje pa se tudi kot veljaven pesnik Želeti je, da pride SBL v roke vsakemu izobražencu, šole in knjižnice pa ga morajo uvrstiti med svoja temeljna dela. „Mladika“ je prinesla v novembrski številki 1. 1935 članek A. Farkaša Nova meša v Slovenski krajini. Podrobno opisuje postavljanje mlajev in slavolokov z naveski. Dodanih je šest slik. Objava je hvalevredna, gre le za vprašanje o izvoru in domačem značaju tega dela. Treba bi bilo primerjati to „ljudsko umetnost“ z vsemi podobnimi izrazi ne le v slovenski, marveč tudi sosednji ljudski umetnosti. — Prva Štev. Mladike 1936 prinaša spis „Božični običaji ob Muri“, kjer so omenjeni tudi običaji Slov. krajine (Vilko Novak). Ista številka prinaša oceno zbornika „Slovenska krajina“. K priznatnim besedam je treba pripomniti, da A. Pavel ni „pomadžarjen“ in da njegov članek ne govori „o nekaterih dialektičnih posebnostih“. Isto sta namreč Zapisala že B. Borko („Jutro“) in J. Maučec („Novine“). Članek govori le o narodopisni razdelitvi ljudstva z domačimi nazivi. 4 NOVINE 12. januara 1936. Kmečka zveza ustanovljena. Kmečki stan je zopet dobil priliko združevanja. V nedeljo dne 22. decembra se je vršil v Ljubljani v Rokodelskem domu ustanovni občni zbor kmečke zveze, katerega se je udeležilo okrog 200 najbolj zavednih kmetov, ki so brez kake reklame prihiteii ustanavljat kmečko zvezo samo na osebno povabilo. S tem so pokazali, kako je v resnici potrebna močna kmetijska stanovska in nepolitična organizacija, ki naj ščiti kmetijske interese na vseh poljih gospodarskega in kulturnega uveljavljenja. V tem znamenju je potekal tudi ves občni zbor, ki se je vršil v najlepšem redu in disciplini našega kmeta. Tak občni zbor pa je obenem bil tudi najlepši dokaz, kako veliko krivico je storil bivši režim našemu kmetu, kateremu je razpustil njegovo nepolitično in samo stanovsko in strokovno zastopstvo v obliki prejšnjih dveh kmečkih zvez. Občni zbor je Vodil bivši nar. poslanec g. Brodar, ki je tudi načeloval prejšnji kmečki zvezi za ljubljansko oblast. Po svečani otvoritvi je pozdravil najpreje navzoče odličnike in podpornike kmečkih stremljenj in kmečkega delovanja. V prav lepih besedah je povdaril naše veliko veselje, da je zopet napočil tisti čas, ko je kmetu mogoče zopet svobodno zborovati in svobodno povedati svoje mišljenje glede urejevanja skupnega gospodarstva v naši državi. Veliko škodo so napravili ne samo našemu kmetu, ampak celokupnemu gospodarstvu oni, ki so šli razpuščat radi interesov njihove stranke organizacijo, ki ni bila politična, ampak stanovska zastopnica kmetov. V tem kritičnem času pa je nastopila še kriza, ki je itak slabo stanje še zelo poslabšala. Radi tega je treba smatrati dan ustanovnega občnega zbora kmečke zveze za zgodovinski dan, ko bo kmet zopet lahko svobodno spregovoril in na ta način v skupnem gospodarstvu soodločeval. To pa je tudi delokrog kmečke zveze. Ko je bil občni zbor otvorjen, so bile sprejete pozdravne brzojavke g. dr. Antonu Korošcu, notranjemu ministru, ministru brez portfelja g. dr. Kreku in banu g. dr. Marko Natlačenu. Ti brzojavni pozdravi so bili sprejeti z velikimi ovacijani imenovanim slovenskim zastopnikom in oblastnikom. Ing. Skubic je podal nato poročilo pripravljalnega odbora, v katerem je razložil, zakaj se niso obnovile prejšnje kmečke zveze in zakaj se ustanavlja nova, ki naj obsega ne samo celo Slovenijo, ampak lahko tudi celo državo. V tej zvezi je povdarjal zahvalo ministru g. dr. Korošcu in banu g. dr. Marko Natlačenu, ki sta naglo reševala vprašanje odobritve pravil kmečke zveze in tako celo delo pripravljalnega odbora zelo pospešila. Ob tem poročilu so bile ponovno obema prirejene velike ovacije. Nato je razložil na kratko ustroj nove kmečke zveze. Po opravljenih formalnostih so se vršile volitve. Izvoljen je bil skoraj soglasno sledeči odbor : Načelnik Janez Brodar, podnačelniki Štrcin Janez, Alojzij Janžekovič, Štefan Bakan. Odborniki: Ing. Josip Skubic, Špindler Jože, Šerbinek Franc, dr. Franc Kulovec, Vide Franc, ing. Vinko Vrhnjak, Franc Prelog, Kržič Ludvik, Steblovnik Martin, dr. Voršič, Vraber Anton, Vekoslav Rigler. Namestniki odbornikov : Ing. Franc Kotlovšek, Kuk Anton, Elšnik Alojz, Nemanič Jože, Burgar Jože, Deželak J., Šket Joško, Potočnik Ivan, Magdič Ferdo, lic Karol, Martin Munda, dr. Valentič Vlado. Za pregledovalca računov sta bila izvoljena Stuhec Alojzij in Puš Ludvik. Novoizvoljeni načelnik se je v prav lepi besedah zahvalil za izkazano zaupanje ter povdaril, da se bo z vso vnemo zavzel za gospodarski napredek kmeta. To bo sedaj sicer veliko težje, ker so razmere veliko bolj razdrapane, kot pa so bile tedaj, ko je bila še pri življenja prejšnja kmečka zveza. Prva naloga, ki si jo bo stavil novi odbor, bo ta, da se res ustanovi kmečka zbornica, kjer se bo mogoče zbirati in direktno vplivati na kmetijsko in splošno gospodarsko zakonodajo. To je toliko bolj potrebno, ker je prav gotovo, da bi naše državno gospodarstvo ne trpelo toliko, če bi bilo dovoljeno tudi kmetom sodelovati pri pozitivni zakonodaji in splošnem vplivu na narodno gospodarstvo. Po govoru načelnika so bile določene glavne smernice za delovanje bodočega društvenega vodstva. V prvi vrsti se bo takoj začelo z organizacijo krajevnih kmečkih zvez, da bo mogoče tudi takoj začeti uveljavati krajevne zadeve v kraju samem in skupne zadeve pa preko osrednje organizacije. Vprašanje kmečke zbornice se mora prav tako sprejeti kot najvažnejša točka. Radi čim boljše organizacije naj se takoj organizirajo odseki za naše kmečke fante, odsek za absolvente kmetijskih šol in odsek za kmečko ženstvo. (Dalje) Pisma naših iz tüjine. H. j; M. Tigy, 15. XII. 1935. Velečastiti gospod vredniki Predzadnja številka Vaših „Novin“ me je jako razveselila. Zarosile so se mi oči, kda sam prečtela vse, ka ste včinoli za nas izseljence. Izseljeniška nedela, to mi je v spomini. Trüdite se za nas, da bi ostali mi na pravoj poti. Veseli me to, vej tü človek tak nemre občütiti nikše tolažbe i nikaj dobroga čüti, kje Boga neščejo poznati. Vi vlč. g. urednik nam pošilate vnogo veselja i tolažbe v Vaši listaj. Bog Vam povrni za veš Vaš trüd i vso Vašo nam izkazano lübezen. Tüdi jaz sani prosila eucharističnoga Krala, da naj Vam da zdravje i duge vrste let živlenja. Oh, kak žalostno je tü, čiravno so tüdi veseli dnevi v mes. Pa šče li jih telko sili v Francijo, v to oblübleno deželo. Nišče pa neve, ka ga čaka tü, kama pride. Lüstvo drvi v prepad v toj zaželjenoj srečnoj v Franciji. Oh kak bridko je trplenje tü, o kak grenki je pehar. O, Slovenske dekle, prišle so sem vesele za zaslüžkom. Ali njüvo živlenje kakše je? Pri takši brezverski drüžinaj v düšnom pogledi, ne je veselo. Vlase si dajo odrezati, lepe nakondrane odijo kak birke. Pa lepo oblečene kak šifrice pri leciteri i punčke v izložbeni oknaj. Prle cvetoča rožna lica, a zdaj pa ne vüpa odpreti svoje globoko vdrete plašne oči. Ne je pa tüjina sama kriva, či tak daleč zablodi Slov. dekle. So tü tüdi dobre krščanske drüžine, kje nagučavlejo svojo deklo, naj ide k meši ino k spovedi. A, ona nešče, najde takši lepi vzrok pa doma ostane. Odvečara ide po za- bavaj i ponoči pa na veselico. To so tiste, štere doma pešajo, tü pa opešajo. Takše naj bi bole doma ostale, ka ne bi tü verti nikše brige delale pa same sebi nej nevole, pa ne sramote svojoj domovini. Lepi opominov i dobri listov, to njim ne trbe. Da pa med pšenicov tüdi kokoj klije, pa tüdi med trnjom rože cveto. Bliža se veseli Božič, sveti den. O, kak veselo bi bilo v krogi svoji dragi ž njimi se sküpno razgovarjati ino sküpno moliti pri jaslicaj bože Dete. Liki usoda nam inači veleya. Vesele božične slovenske pesmi, to je vir veselja, radosti ino sreče. Tüdi tü bomo šli k pounočnici k Gospodovim jaslicam pa tüdi bomo spevali božične pesmi. Da bi moški spol spevao, to prej tü ne navada, ino ženske tüdi nej samo dekle, onih par jih je, ali to nej je za poslüšati, liki za jokati. Edino veselje bo to, da bo pri pounočnici cela cerkev lepo okrašena i razsvetlena s posebnov razsvetlavov, i vsi bomo pristopili k Stoli Gospodovomi. Te se bom spominala z Vas i z svoji domači. Molite tüdi Vi za nas vse, razstepene po Franciji, da bomo bar v dühi zdrüženi. Vesele božične svetke, srečno i blagoslovleno „novo leto“ želem Vam vlč. g. urednik i vlč. bogojanskomi plebanoši, svojim lübim domačim, rodbini i znancom i celoj vesi Strehovskoj, pa vse prav srčno pozdravlam. Anica Farkaš, Strehovci, Francija. Taki sprejmem štiri poštene stolarske (mizarske) pomočnike. K U TA S S Y EUGEN, strojno mizarstvo BOGOJINA. Službena naznanila. ӀӀӀ No. 10739) 1. Razglas. Kraljevska banska uprava razglaša : V času od 1. marca do 30. nov. 1936 1. se bo vršil devetmesečni tečaj za vinarstvo, kletarstvo in sadjarstvo v banovinskih trsnicah in drevesnicah v Pekrah, p. Limbuš pri Mariboru in v Kapeli p. Slat. Radenci. V tečaj se sprejmejo dobro razviti in zdravi mladeniči v starosti od 16 let naprej. Prednost pri sprejemu imajo sinovi kmetskih posestnikov in viničarjev. Pouk v tečaju bo teoratičen in praktičen. Gojenci imajo v zavodih brezplačno stanovanje in oskrbo, pridni in ubožni dobe razen tega še mesečni prispevek Din 30 za nakup šolskih potrebščin in drugih malenkosti. Lastnoročno pisanim in s kolkom od Din 5 in 20 opremljenim prošnjam se mora priložiti: 1) Krstni list, 2) zadnje šolsko spričevalo, 3) zdravniško spričevalo, 4) nravstveno spričevalo, 5) izjavo staršev (ali varuha) mladoletnikov, opremljeno s kolkom Din 2, da dovoljujejo prosilca obiskovanje tečaja. Pravilno opremljene prošnje naj se izroče ali odpošljejo najpozneje do 10. febr. 1936 leta upravitelstvu enega izmed gori navedenih zavodov, v katerem želi biti vlagatelj prošnje sprejet. Kraljevska banska uprava dravske banovina. V Ljubljani, dne 18. dec. 1935. Po pooblastilu bana načelnik kmet. oddelka: v z. : Trampuž s. r. Kralj. banska uprava obvešča vse reflektante, da se akcija za napravo gnojišč z brezobrestnimi posojili prihodnjo pomlad še ne bo izvajala. Pošta. Horvat Marija, Zagreb. Sprejeli 16 Din. To je naročnina za 1. 1936. En deo najmre. Od poslanih 90 Din. je 50 Din. naročnine za 1. 1935, Din 40 se je pa spisalo za sv. meše po vašoj želi. Kalendar i veliki M. list dali poslati, gotovo ste ga že dobili. Alt Anton, Gibina. Hvala na lepem pismi, ki je Vam v vekšo čast kak nam. Dnesden od krščanskoga lista pravico povedati, je junaštvo. Naročnine smo dobili 69 Din. Dobiti bi pa mogli 104 Din. Smolkovič plačao 24 Din., drügi ne. Povejte to na Razkriži. Pozdravleni Vuk Orša, Zgornja Velka. Duga na leto 1935 je Din. 34·50. Pošlite hitro, ka vam tiskarna pošle kalendar i liste, če ste ešče ne dobili. Vogrinčič Jožef, Gerlinci 7. Din 40 prejeli na konci leta, duga je ešče 10 Din. Nas ne čaka niti pošta niti fabrika niti tiskarna. List i kalendar smo poslali. Dobili ste do augusta Mar. list, ove pa zdaj v lepoj knigi, kak smo obečali a vi obečanja gotovo ne ste prešteli. Pozdravleni. Frumen J. Otovci 21. Vidonski širiteo naj javi nam, keliko Novin i M. listov bo meo z Vašimi vred i te je eden izvod vsakoga vaš. Jug Marija, Francija. Din. 100 sprejeli na 1. 1935. Na letos je ešče ves dug. Kalendar poslali. Od 100 Din. viška ne bilo, Šaruga Jožef, Pečarovci. Kak smo ti javili. Vaša cela fara ma M. liste i kalendare pri č. sestraj v Soboti. Zdaj ste je že gotovo odnesli. Dužen si na I. 1935 Din, 370. Prosimo te penez z prvov poštov pa zraven deni naročnino za januar i februar. Vrečič Matjaš, Vidonci 80. Ostalo je 14 Din. na novo leto. M. List i kalendarje hči dobila. Tanacek Fr. Vadarci. Poslali smo 10 kalendarov, smo je sami zavili. Zato če dva falita, je mogo nišče vkradnoti. Dva smo vam znova poslali. Prvi srnjak. Pa to strašno šumenje i kričanje ima svoje presladke strani. Kda zapazijo gonjači prvo srno, ali prvoga srnjaka nad svojim hrbtom, potem vtihnejo. Zakaj? Naj ne beži divjad — nazaj. Inači je, če se zdigne srna pred njimi. Potem švignejo divji glasovi med skalami i jeličovjem : „Ta Kara, ta ! Pazi, ta, ta Pazi, ta ... !“ doni, grmi, sika, füčka na vse strani, venec drevja pa okoli jame, te velke tajinstvene orgle pa tüdi začnejo svojo pesem, vzemejo divjačini zadnjo mrvico pameti i razsodnosti. V tom kričanji srnjad zgübi glavo. Brez prave misli se začne v edno smer, včasih se stavi, obrača svoja velka vüha i lovi glasove, da bi v drügom trenutki z ešče vekšov silov vzela pot do gozdnoga roba pod svoje parkle. Srna švigne, kak strelica iz loka, srnjak tüdi, ali te se večkrat stavi za hip i opazüje okolico. Posebno starejši srnjaki, šteri poznajo gospoda „Karoja“ i „Pazija“, pokažejo ešče zadosta velko mero pameti i koraže. Obstojijo, kak iz kamna izklesani kep i püstijo lajajočo mrcino, naj zbeži mirno. Posebno „Pazija“ potegnejo tak za nos, ar gospod Pazi je ešče začetnik, komaj dve leti star pes, on ešče ne meo zadosta prilike, ka bi spoznao jalnost zverjadi na Kočevskom. „Karo“ je inačišen junak. Korak — dva že preskoči srnjaka, ali potem že čüti, da je mimo. Bliskovito se obrne i se siple iz oboroženoga gobca nova toča pesjega laježa. Zažene se proti srnjaki, srnjak skoči par metrov naprej, ali v stran, postavi se za kakši lešnjekov grm i njegove mehke, Čarne oči pokarajo psa, rekši : „Norec, kaj se dereš?“ Ali gospod „Karo“ ne pozna šale. Je že pri srnjaki i duga bela vrsta ostrih zobov sili proti skočnoj nogi divjačine. Med tem je mladi „Pazi“ tudi spoznao svojo zmoto. Lajež oče, „Karoja“ ga opomina, — že zna kama se mora pognati. Karo od leve, Pazi od desne pritiska, gonjači odzajaj igrajo svojo strašilno inužiko. Srnjak spozna, da se tevi dve svetlo rjavivi mrcini ne špajsata. Visiko zdigne glavo i se zažene med skalami i grmovjom naprej, proti gorenjemi robi. AH misli na nevarnost? Ali čüti, ka je tam za sivov skalov lovec? Ali misli kaj uboga žival ? Najbrž ne vidi, ne sliši, ne gleda na pot — samo leti. Te njemi pride nasproti tretji pes. Te je mali, njegove noge so bole igračke kak noge, ali rep je dugi, gobec veliki, zobje ostri. Tretji pes ga obrne na levo, jaz pa ubogi lovec vzdihnem i mam nikelko trenutkov časa, da se mi pomiri srce. Čakam, ge poči puška... nindri... Kaj, tretji pes je spravo srnjaka iz pogona? Gonjači so vtihnoli. Vse čaka, lovci i gonjači . . . Karo i Pazi zbegano iščeta sled, kratkonožec „Dolfi“, noro küncka v prazen nič. Srnjak pa potuhnjeno švigne kak senca nazaj i kda bi ga najmenje pričaküvao — je že pred menov — komaj 30 stopajov daleč... Oh ... ti ubogi srnjak ! Ge je tvoj ponos? Ge je tvüja gizdalinska hoja? Na široko i na vse strani tiska trepetajoče noge med süho listje. Šinjek iztegne pred sebe, malo bole na levo, vüha nemirno lovijo glasove na vse strani... Puška je pripravlena, samo eden gib, pa ga mam na cili, drügi gib — pa že poči i bo gonji, štera se s tem strelom zaklüči — konec. Ne morem strelati. Srnjak trepeče v celom teli, je ponizen, skoro črvi podobno se stiska k zemli, čaka, si nabira nove moči. Te odmor komaj traja nikelko trenutkov. Dve svetložuti senci švigneta, edna od leve, edna od desne: Pazi i Karo. Srnjak drapne z glavov v zrak, rogovje se dotika gladkoga šinjeka i v drügom hipi že zleti mimo mene. Med skokom me je povohao, zato obrne šinjek i glavo malo na levo. No ge skoro dosegnejo z jesenskim listjom postlano zemlo, kda poči strel. Lovci na štandih spüstijo nabite puške proti koleni. Vse čaka. Vse bi rado čülo, če se ešče oglasijo psi. Ar če se oglasijo, potem je strel odleteo — mimo, srnjak beži, je rešen . . . Ne oglasijo se psi. Karo je naprej, Pazi od zadaj i gledata svojo žrtev, štera v smrtnom strahi brše, napenja zadnje sile, da bi se rešila. Ne more. Iz šinjega brizga v kak prst debelih curkaj rdeča krv. „Morto !“ zakriči eden od lovskih tovarišov. Karo leže k srnjaki, Pazi bi ga rad nasledüvao, ali Karo zamrnjavi rekši: „Beži šmrklavec, plen obranim že sam!“ I „Dolfi?“ Tretji pes? Divje zalaja kakših 100 korakov na desno. Pazi i Karo pozabita na plen. „Hau —hau!“ reže zrak novi, malo izpočiti lajež i se zaženeta proti novoj žrtvi. „Draga“ pa, ta velka, okrogla kraška jama mirno gleda za suncom. Mogoče tüdi vzdihne, ali se nasmeje, zagvišno pa njej vujde zaničüjoča miseo: „Dvo i šiirinožna deca se špila...“ Kovačova Julika Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkanji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.