Hatoliik cerkven list.
List
V četertik 23. svečana 1854.
Tečaj 9 MM.
Sveti boj.
Nc vem, al' hi v <!uhu pogledal Na desno, al lev« al' kam? -Ile b' vernim resnično povedal, kaj delaj« vojvodi tain.
Na levi so zdrazeni roji
Za varvanje svojih pravic: Na desni pa bitve in boji
Za varstvo cerkvenih pravic.
O biažni mu/. Herman Vikari.
Cerkvena ti bramba in cvet! Pohleven pri Božjim altarji, V cerkvenim boju pa vnet.
Ti steber, ko svet Atanazi.
Železen in bronasto čel'. Nevkrenjen. ko sveti Ambroži, Vsim vernim k obilnim' veselj.
Ti hodiš po poti resnice.
Ne išeš v< jja\e ljudi. \ nebesa predrage dušice Perpravit' tvoj duh hrepeni.
Sovražnik pa pola postranske Brez uma in pra\e modrost* l/.voli. močno nekeršanske.
In zajde \ pregrešne grenkost'
Pred sabo slavit ne izglede.
Avgusta. Dunina imaš, Po sledi pa Božje besede Vse dela previdno ravnaš.
Oči ti v nebo povzdiguješ.
Prihodnje te kaj ne skerbi, Z zaupanjem k Bogu /.dihuješ Za slednjiga. kdor kaj terpi.
Vse serca so za te unete. Vse tebi naprot hrepene. Od tebe v ljubezni sprejete Te v žalosti razvesele.
(Egiptovska tema nastopa.
Napolnjena djan*kiit pomot, Nam vero kazi in poropa Na svetu na kri/.im povsot.
Naj Bog te nam dolgo ohrani, Na svečnik postavljena luč, Z resnico naj serca nam rani. Ti. Oče, nas milo jo uč'!
Pa tega. kar željno tii pišem.
Ne bodeš ne zvedil. ne bral, Pa vender bom tebi. kar išem. Zasluženo slavo dajal.
To bode nas zdaj tolažilo
Per zopernost' sleherni dan, Operalo in poterdilo
Za vervanja blainisi stan.
O Bog, ki si zvolil to slabo.
De močno in žlahtno taptas. Zanikerno z dnham in >apo h ponižanju silnih navdaš.
Preblažniinu školu dodeli.
De. kar je pravično začel. Bo k pridu duhovšini eeli Pripeljal, plačilo prejel!
1VT«\ ll-OJ/J
po Bo*jim usmiljenji in po milosti sretiga apostol-
skiga Sedeža Knezo-škof r Ljubljani i. t. d. V s i m I j u hijeni ni verni ni L j ub I j a n s k e s k o f ij e zveličanje in blagoslov v Gospodu!
Sveti čas štirdesetdanskiga posta sr približuje, in Kristus, nas Izveličar, nam z neizrečeno prijaznostjo kliče: .,<Glejte, stojim pred vrat mi in ter-kam. Ako bo kdo moj glas s lisa l in mi duri od-perl, k njemu notri poj dem, ter bom večerjo z njim obhajal in on z menoj". (Skr. raz. 3. 5fO.) Te besede nam odkrijejo vso globokost Jezusove ljubezni do nas. Ta Ijubezin, ljubi moji! se je že dozdej na (i vami obilno razodevala. Spomnite se brezštevilnih nagibov k dobrimu. ki ste jih v svojim sercu čutili; Gospod Jezus, ljubitel vaših duš, je po notranjim glasu vesti vam govoril, tle bi vaše serca, ki si jih je z drago kervjo odkupil, popolnarna v posest dobil in z miram zveličavnim napolnil. Spomnite se vsih opominov k pobožnosti, ki ste jih od svojih dušnih pastirjev, od staršev, od bratov in sester, od prijatlov in zvestih tovaršev kdej slišali; Gospod Jezus, pastir vaših duš, vas je s temi opomini k sebi vabil, de bi vas z upanjem večnih dari navdal. Kolikokrat vas je vlekel „•5 vezmi ljubezniu (lloz. II. 4.), de bi nasprotno Ijubezin tlo sebe v vas obudil!
Kako ste mu, ljubi moji! to Ijubezin, polno očetovske skerbijivosti vernili? Ste bili morebiti tudi vi zmed tistih, od kterih je pisano: „Rekli so Bogu: beži od nas. in so mislili od \ siganutgoe-niga. kakor de bi nič ne mogel storiti, ker je bil render njih hiše z darmi napolnil(Job. '4*4, 17.)
Glejte, nar viši Gospod, ki je nebo in zemljo uterdil, vas je serčno ljubil, ne le od začetka sveta, temuč od vekomaj je na vas mislil in vas ljubil. „ I rečni ljubezni sim ras ljubil in iz usmiljenja ras nase vlekelu, pravi per preroku Jeremii (Jer. 31, 3.J. Ste mu li pokoršino skazovali? On ima sam v sebi vso polnost zveličanja, de nobene st varjene reči za svoje zveličanje ne potrebuje — rmoj Bog si li. poje psalmist (4, I.), ker mojih dari ne po-irebujeitt; in sv. Pavi pravi: ravno tisti je Go-
spod vsihy bogat za vse. ki vanj kličejou: in ta neskončno velik in bogat Bog vas je z neizmernimi dobrotami k sebi vabil, le zgol zato, de bi vas svojiga zveličanja in bogastva vdeležil. Ste se li radi podvergli skiepam njegove očetovske ljubezni? On je vidi, kako ste se uperali njegovi gnadi in zauietovali vezi ljubezni; precej bi vas bil lahko zapustil, in bi se bili gotovo koj pogubili. Tode ni hotel tega; ampak mnogotero vas je klical, vabil, vodil, poterdoval. Je imel usmiljenje z vašo nevednostjo, hudobijo, terdovratnostjo in prederznostjo in z vsimi napakami, s kterimi ste bili obdani — pa kolikokrat vender niste toliko premogli čez svoje nagnjenja, de bi se mu bili v ljubezni vdali ter z gi nje ni m sercam rekli: „1 'leči me, in potecemou (Tis. pes. I, 3.), z veselo serčnostjo po poti tvojih zapoved potečemo.
Ako vam je svojo gnado kdej odtegnil in svoj zveličavni obraz od vas obemil, je vender to še le takrat storil, ko ste se z očitno nasprotnostjo vodenju njegove ljubezni odpovedali. Zakaj on nas nikoli ne zapusti, preden de nas ne sliši reči: .,Beži od nas~. Tode tudi še po taki žalostni ločitvi jc z milim occsam svoje očetovske ljubezni za vami gledal in v svojim neskončnim usmiljenji gnade per-pravljal, ktere bi vas zamogle spet nazaj v njegovo naročje perpeljati. In ravno zdej spet terka na vrata vašiga serca, in z gorečim hrepenenjem raka, ali mu bote odperli iu večerjo z njim obhajali. To je ljubezin brez mere in brez konca!
Ljubi moji! ali bi ne imela biti ta ljubezin močna zadosti, dc globoko rani vse človeške serca in jih uname z nasprotno ljubeznijo, ki vje imena ko xmerta. Smert nas na enkrat od vsiga loči, na kar smo na tem svetu nar terdnejši navezani; ne bo li ravno tega ljubezin neskončno usmiljeniga Bog« storila, ktera s svojo visokostjo in širokostjo ves stvarjen uni preseže? vAli menite, de sim pri-sel mir na zemljo pemest?•' pravi Jezus (Luk. 12, 51.) — „ne, vam rečem, temuč ločitevu — ločitev od vsiga, kar ni iz lloga in kar ne pelje k Bogu.
Poglejte pa okrog sebe, ljubi moji! koliko take goreče ljubezni do Boga bole najdli med kri— stijani, ljubezni, ktera je pcrpravljena, vsimu zemeljskimi! poželenju sc odpovedati, ako je nasproti zvestobi, ki smo jo Bogu dolžni? Znano vam je, v kakošnih djanjih se ta blaga ljubezin razodeva. Ta ljubezin ima v sebi veliko moč v zatajevanje samiga sebe, se vojskuje serčno zoper meso in kroti neprenehama napčne nagnjenja, je perzanesljiva in dobrotljiva proti bližnjimu, ter sc s ponižno vdanostjo podverže večnim postavam, kijih sveti evangeli oznanuje in vsakteri tudi v lastnini sercu zapisane ima. „Sad Duha (kteri ljubezin v naše serca vliva) je: veselic, mir, poterpe%ljivost, miloserč-noxt. dobrotIjivost. perzanestjivost. krotkosti vera, pohlevnnst. z der* nos t. čistost.u (Gal. 5, 22. 23, j Ako tedej vidite, de tudi med kristjani sad mesu v strašni obilnosti raste, de toliko otožnosti in mlač-nosti, loliko jeze in sovraživa, toliko zdražb iu razpertij, toliko kregov in bojev, toliko zavida in nezmernosti, toliko nesramnosti in požrešnosti gospoduje: kaj vam ta žalostni pogled oznanuje? Xe bote li iz njega lahko spoznali, de je lepo ljubezin Božjo neka druga ljubezin, samopridna posvetna ljubezin zlo spodrinila in pregnala? — { Oalje sledi.)
Tudi m predpust!
Dva bogata, pa strastim in posvetnim veselicam vsa vdana mladenča sta jezdila enkrat o pred-pustnim času na veselo pojedino. Vsa zidane volje in ukaje sta dirjala, že naprej vsa veselja pijana, ki ju je perčakovalo. Ko sta tedej tako jezdila med norčevanjem in smeham, stopi star voglar iz go-šave, ter jima reče: „Xe tako naglo, feota že še prav peršla; tam gori na hribu, kjer feota memo jezdila, stoji cerkvica, je ravno pridiga, pojdita jo poslušat, vama gotovo ne bo škodovalo !rf Med glasnim smeham jezdita dalje. Vender ko sta na hrib perjahala, in sta bila konja prav spehana, ju per-vežeta in jima jesti dasta, po tem pa vender le stopita radovedna v cerkvico, pridigarja poslušat.
Pridigar je govoril ravno od grešnika in njegoviga goljufniga pokoja. „Grešnik!" tako je rekel, „zbudi se iz svojiga grešniga spanja! Gorje tebi, če te smert v grehu prehiti! Xaglo mine čas, in popred ko si boš svest, boš stal per durih večnosti.a Tako je govoril pridigar, opominjal poslusavce k resnični pokori in sklenil svojo pridigo s to priliko : „V nekim gojzdu je ležal jelen brez vse skerbi v travi. Kar ga na enkrat zbudi strel iz njegoviga spanja. Vzdigne svojo glavo, se ozira, pa ker nič ne vidi in ne sliši, se zopet uleže in dalje mimo spi. Vender kmalo ga drugič strel zbudi iz njegoviga spanja; tode ker zopet ni nič več ne vidil ne slišal, se vnovič uleže. Ali vtretje strel njega zadene; prepozno je spoznal jelen, de je zadet, in mertev je ležal v svoji kervi. — Oh, gorje nam ubozim ljudem v našim pregrešnim spanji! Lovec meri in pred ali potlej gotovo zadene. Gorje nam, če se znajdemo v takim spanji! Gorje nam, kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!** In s tem je sklenil svojo pridigo. —
Prepaden in prestrašen je stal per teh besedah eden teh pustnih norčevavcov. Vender drugi, lahkomišljen, hudoben človek, to viditi, ga prime za roko, iz cerkve vleče, ter mu reče: „Kdo ti je kaj žaliga storil, de si tako žalosten? Ali te je mar duhoven s svojo pridigo tako ginil? Oj, sram te bodi, sej si vender vesel junak! Ali ne veš, dc je v svoji pridigi vse presilil s svojim peklam in s svojo smertjo? to pač dobro vem. Hajdi naprej, zbi si te muhe iz glave! Xajni tovarši naj! že gotovo čakajo !u
Ali pregloboko ga je bila pridiga v serce zbodla: rekel je: „Kar je pridigar govoril, mi ne pojde nikoli iz glave. Resnico je govoril, perjatel, jelen to sim jest. Iivakrat je tudi meni že počilo, ne bo dolgo, mi utegne tudi vtretje in za vselej. Lansko leto sim poleg sterme globočine s konja padel, nevidna roka me je obderžala, de nisim v globočino padel — takrat je pervič počilo. Pred malo časam, sim bil tako bolan, de so me že povsod mertvim prištevali, vender Bog me je še per življenji ohranil — zdaj je vdrugič počilo. Ne bo dolgo, de bo tndi vtretje počilo. Bog bodi meni milostljiv! K dul.uvnu hočem iti, in tam se resnično svojih grehov s povedati, de ne bom večno po-giibljenu. —
„Kaj ti v glavo ne pade!" reče na to njegov hudobni tovarš. ..Zdaj še enkrat nazaj in se spo-vedati? Bog vidi tvojo dobro voljo; in pa sej poj-deva nazaj grede spet memo te cerkve, potlej se lahko spoveduješ, kolikor hočeš. Xajni tovarši naji že komej perčakujejo, le urno naprej, de jim veselja nc podereva."
Na te besede dalje jezdita. Zopet se norčujeta in vriskata; kmalo je bila pridiga pozabljena, in zdrava in vesela najdeta svoje tovarse že vse zbrane. Zdaj je bilo petja in pitja, de je bilo kaj, vsak je razsajal, kar je le mogel. Zdaj so si zaceli na zdravje piti in so klicali: Naj živiEdmund! (Tako je bilo tistimu ime, ki gaje bila malo popred pridiga tako ginila.) Nese kupico k ustam, kar obledi njegov obraz, kri mu iz ust in nosa u-dari, pade na tla, in le tiho in pojemaje še besede izreče: „PerjateI, jelen, jelen, to sim jest; vtretje je počilo, zadet sim, o Jezus, bodi mi milostljiv!" To je bil njegov zadnji zdihljej. —
Ali ne najdemo v ti povesti vsak svoje lastne zgodbe? — Kristjani! jelen, to smo tudi mi. Gospod nas kliče zdaj po našim angelu varhu, zdaj z besedami svojih duhovnov, zdaj s križi in težavami, zdaj s smertjo naših ljubih. On nas hoče k pokori in poboljšanju življenja nagniti; ali koliko jih je, ki glas Njegove gnade poslušajo in tako večnimu pogubljenju odidejo? In ali ni res taka? Človek! kolikokrat slišiš v cerkvi, kar sta una dva pustna norca v cerkvi slišala? Kolikokrat govore tudi tebi tvoj dušni pastir od nebes in pekla, od smerti in večnosti? Kolikokrat tudi tebi kličejo zdaj z ljubeznjivo, zdaj z ojstro besedo: nZbudi se iz svoje grešne pijanosti, iz svojiga grešniga spanja! Naglo preteče čas, in preden se boš zavedil, boš stal kot grešnik pred durmi večnosti, in strašno je v grehu svet zapustiti. Zapusti svoje pregrešne znanja in zbirališa; zakaj svet prejde in njegovo poželenje, in v peklu boš dneve preklinjal, v kterih si svojimu grešnimu poželenju stregel. Nikar se ne zanašaj na svojo mladost in moč, zakaj zemlja pokriva že več mlajših in močnejših, kakor si ti!" — Glej, človek! ko to slišiš, je tebi pervič počilo, Bog te kliče, zbudi se in spreoberni se! — Ali pa tvoj tovarš nanaglama zboli, komej mu morejo še sv. zakramente podeliti, in — že umerje. Človek! kako ti je per sercu? Ali se še ne zbudiš iz svojiga grešniga spanja? Oh, že drugič ti je počilo, to je že drugi gias jrnade Božje, ki te kliče, naj še vtretje poči — naj tc smert neprevida-ma zadene — boš za vselej pogubljen! — In ali ti ni morebiti tudi že na drugo vižo počilo? Ali mar nisi bil, kot uni pustni norec, tudi ti, o človek, že dvakrat, ali morebiti že večkrat v svojim življenji v smertni nevarnosti? Ali meniš, dc boš iz vsake druge smertne nevarnosti tudi tako srečno
fneršel, kakor iz poprejšnih? Kristjani! unimu je-enu smo tudi mi podobni. Marsikteriga je že Bog dvakrat močno klical — dvakrat mu je že počilo — in vender še spi v svojim grešnim spanji. Naj mu še vtretje poči, in — pogubljen je. Zatorej „dans, ko slišite Njegov glas, ne uterdite svojih sere!" (Ps. 94, 8.)	j. K.
Gotov pripomoček zoper sedem naglavnih grehov.
V. David sam od sebe pravi, de je pepel jedel kakor kruh, in svojo pijačo mešal s solzami, to se pravi, de je skoraj vsako jed in pijačo pepelil s premišljevanjem nečimurnosti in minljivosti vsiga posvetniga, jo posvečeval z mislimi skesanja in spokornosti, in ue med radovanjem pri pojedini ni pozabil človeške revšine, de bi se prav nič zoper to pregrešil ne bil. Hotel Bog, de bi ga ves svet v tem posnemal, koliko nezmernosti bi se ljudje ognili! Zakaj, kakor sv. Hieronim pravi, nič toli-
kanj k zmernosti v vsih rečeh ne pripomore, kakor
Sremišljevanje kratkiga in negotoviga življenja, latoraj, karkoli storis, premišljuj konec! Zatoraj pa so Egipčani pri pojedinah na mizo marsikake smertne podobe postavljali, de bi gostje, premišlje-vaje jih, zmerni bili v jedi in pijači. Pri preroku Danielu se bere, de je pri veliki pojedini kralja Baltazarja vse radovanje in pirovanje kar nehalo, ko je bila strahovita roka mertvaške znamnja na steno načerkala, namreč grozne besede: „Tehtan si bil in prelahak spoznan!" Sveti Avguštin se čudi sklepanju nekterih ljudi, kteri pri preroku Izaiju brezumno besedujejo: „Pimo in jejmo, jutri moramo umreti". (Iz. 22, 13.) (Kavno tako nas še dandanašnji nektere preširne pesmice nagovarjajo rožice tergati, kadar še cveto.) In sv. Avguštin te pri-smojence takole ogovarja: ^Prestrašil si me sicer (de moramo namreč jutri umreti), ali zapeljal me nisi! Poslušaj marveč in uči se od mene nasprot-niga: Postimo se in molimo, ravno zato, ker moramo jutri ali vender kmalo umreti-, lil prav pametno je to, in sicer iz mnogih vzrokov: Bodimo zmerni z jedjo in pijačo, iz poglavitniga vzroka, de nc bomo prenaglo vversteni v veliko trumo večnosti, ampak de še kako ieto med živimi tukaj bivamo: se ve de, naposled tudi nam ura odbije. Zmernost v vsih rečeh je med vsimi zdravili še nar boljši z;i podaljšanje življenja in odganjanje smerti. In dolgo živeti si pač slednji vosi, umreti pa se vsaki boji. Červ se kervi pod tvojimi nogami, ptiček sc. prestrašen zgane, ko ugleda kregulja, krotka golobica se brani jastrebovih krempljev ter bi rada se otela, in ko blisk jo zdi rja berzni jelen, začuvši lajanje psov. Kavno tako skuša človek svoje življenje varovati, in ohraniti, dokler ga more. Nar boljši pripomoček za to pa je zmernost. Ta čednost ima še sicer mnogo blagovitih nasledkov: ona kroti poželjivost, pridobiva gospodarstvo samiga sebe, zatira hudobne nagnjenja, drobi zviti kači pregrehe strupene zobe, razveznje verige, ktere našiga duha, k nebesam se povzdigovati, opovirajo: ona nam priliranja denar za darove, za olepševanje hiše Božje, za zidanje ubožnic in bolnišnic, za odhranovanjc sirot in za potrebo vdove, in tedaj mora tudi našo smertno uro nam zlajšati. in celo osladiti. Tega nas tudi sv. Peter uči: rBratje, bodite trezni in čujte" namreč za smert. Tako na* je tudi Kristus svaril ter rekel: -Varujte se, dr vaše serca ne bodo preobložene v požrešnosti iu pijanosti, in časnih skerbčh: in tle tisti dan nanaglama nad vas ne prideu. t Luk. 21, 34) Bogatin v Kvangelii se je tudi vsaki dan bogato gostil, al umeri je in pogreznjen je bil na dno pekla.
Posebno pa naj pivec pogostama na pokopališč hodi, morde si ho tam kaki zveličansk nauk zapomnil, za kteriga sicer nikjer ne mara. Pomisli naj: Tukaj le v sprednjih verstah. do kamor so ravno zdaj prekopali, bo kmalo še ena jama skopana. In saj ni drugači mogoče! Dan na dan si narejaš svojo rako, in uro fca uro okončuješ svoje telo! In tukaj na tvoji gomili bodo stali žena in otroci, in rotili tc bodo v grobu, ali pa se jokali, in maševavec krivice bo slišal njih plak! Ti si jih onesrečil, ti, ki si se moža in očeta zval! Ti si jim vzel, kar so imeli, in nič jim nisi zapustil, kakor slab zgled in pa beraško palico. In blizo tebe bo kmalo druga jama skopana, prcbivališe tvoje žene, ki ho še le tukaj mir zadobila, kteriga si ji ti zapravljal! Tudi ta grob si u napravil, ti si pravi grobar, ki jo v hladno staniše pod persteno odejo
spravi! Ti si jo umoril, ljubezen ji obetal, pa čert ji ponudil. Pa tudi na njenim grobu se bodo sirote jokale, ktere morajo same —zapušene in nesrečne — na svetu ostati. One nimajo ne staršev, ne red-nikov; tudi one bodo morde kakor ti! — Gorje! Ciorjč! —	___
Ogled po Slovenskim.
Iz Po h toj ue. P. V* pondeljik r. j. 13. dan tekočima menca smo tudi v Postojni veselo priložnost imeli, prečastitiga gosp. škofa Friderika Baraga dostojno pozdraviti in njih blagoslovljeni perstan poljubiti. Pripeljali ho se okoli poldne naš slavni rojak po posti s svojo mnogospoštovano sestro gospo Amalio Grcselnovo, ktera j h na poti v Rim spremlja. Berž, ko smo zvedili njih piihod, smo šli Postojnski duhovni se jim poklonit. Veliko veselje je bilo, ko so prečastiti škof našiga gosp. tehanta spoznali, kterimu so pred 23 leti pri njih pervi sv. maši v Metliki pridigovali. Prijazno bo jih za roko poprijeti in rekli: „To me pa prav veseli, de se tukaj vidiva; kdo bi si bil takrat mislil, de jih bom kdaj po dolgim ločenju v Postojni najdel!" Mnogo časa so ae z njim pogovarjali; kakor de bi brat bratu govoril, se mi je zdelo, iu viditi je bilo obema, de je poštna trobenta prezgodaj se proti Terstu odpraviti vabila. Na prošnjo gospod tehanta, de bi nazaj pridsi iz Rima pri na* prenočiti blagovolili, so rekli: „Za gotovo ne morem obljubiti, ako bo pa le mogoče, bom ene ure z Njimi pokremljal". Več pričujočih in drugih gospodov, kteri so na veselo novico k pošti prihiteli, jih je osto-pilo, ki so se vsi srečne šteli, Amerikanskiga, tako slo-večiga škofa in slavniga domorodca viditi, in se njih ponižnosti in priljudnosti niso mogli prečuditi. Spremili smo jih do voza in jim iz serca srečno pot proti Rimu vošili. Bog nam le daj še drugo veselje doživeti, de bi jih v našim tergu in sicer pri nas prenočili 1
Iz Tersta. BI — . Dokler sim bil še majhen deček doma, sim večkrat slišal reči, de Terst na denarjih sloji. Ker sim posle tukaj v šolo hodil, sim se tega ludi v resnici prepričal. Na kom pa zdaj stoji, razsodite vi, dragi, pridni bravci časnikov. Ako vam ni znano, kako se zdaj v tem mestu godi, vam hočem nekoliko po Danici naznanili. Tudi pri nas se je v nektere hiše ubožtvo vsililo in velika dragina nas stiska. Sicer pravijo neki, de dragina in pomanjkanje le uboge sti-ska, bogatinci se pa zmiraj dobro imajo.
Res je, de bogatincam ne zmanjka tako hitro potrebniga živeža, ali vender tudi oni dragino počutijo. Posli hočejo o tasti draginc ravno tako dobro, če ne bolje, jesti in piti, kakor o dobrih, bogatih letinah, in zraven tega se jim mora še celo plačilo zvišati. Tako postanejo tudi bogatinci revniši in začnejo čez hude čase tožiti. Tisti, ki od hiše do hiše hodijo, na vsake vrata terkajo. za vsak zvonček potegujejo, tisti, mislim, kterih ne spreleti rudetica, kadar prosijo in beračijo, so sicer ubogi, ludi nekteri silno potrebni, in dolžnost je, pomagali jim, ako je le nekoliko mogoče.
Vender revniši od teh so tako imenovani ljudje srednjiga stana, taki namreč, ki morajo na leto za je-stino več potrositi, kakor zaslužijo; take matere, ktere vidijo svoje otroke stradali in od glada skoraj umirati, pa se ne prederznejo tudi naj zvestejšim prijatlam svojiga ubožtva razodeti. ktere se veliko več sramujejo od hiše do hiše h uliti in milošine prositi. Taki so v resnici revni, ki zastavijo vse, kar imajo, de se le nekoliko dni prežive, ki tako rekoč svojo svobodo prodajo in brez sladkiga upa žive, de jim bo kadaj bolj po sreči šlo. Taki so v resnici reuii, in naj \eč je tacili. Ko-
mur jo znano, de Terst na denarjih atoji, de ae mora v njem na krajcarju živeti in de tergovina že dolgo stoji, bo lahko prevdaril, de se ne more letos (kakor se mende nikoli ni) vsakimu tako godili, kakor bi si želel. V tern, ko velika množica dosti terpi in prestane, ne pozabijo premožneji Teržačani svojim somestnjanam pomagati; usmilijo se tudi še druzih prebivaveov svoje kronovine. Čujte!
Po mnozih časnikih je prišlo tudi k vam, ljubi so-rojaki! žalostno naznanilo, de je v Istrii huda lakota. Velika suša poletu je žitno seme zaterla, nekaj ga že v zemlji, preden je kalilo, zadušila, nekaj pa, preden je dozorelo, posušila. Plesnoba grozdja je prebivavcam te že od nature ir.ačehino obdarovane okrajiue vino, naj važniši pridelek, odvzela. Tako je lil kmetovavec jeseni z ravno tako praznimi rokami, kakor je pred žetvo bil. Sodje so se posušili, žitnice so prazne in kmet ima svojo kasto le — v Terstu — kjer mora od sile drago vse plačati. Kdor nima kaj starih petič, mora več dni brez gorkih jedi terdo in terpljivo živeti. Sicer je de-želsko poglavarstvo 2000 vaganov žita revnim prebivavcam spodnje Istrije razupati namenilo, in že po cesarskih ladijah iz Tersta poslalo. De ni nemočnim otrokam in slabim starčikam drugače pomagati, kakor potrebniga živeža jim dati, je očitno. De bi se pa zdravim, močnim in mladim možem tudi drugači pomagati zameglo, je deželsko poglavarstvo previd lo in mnogo možkih k železnici poklicalo, de bi si z delam potrebniga živeža zaslužili, Ali zima bo nehala, kmalo bo treba terte obrezovati in poljskiga dela se poprijeti. Kdo bo pa vse to opravil? Otroci in slabi starčiki ne morejo, tedaj se bodo mogli delavci v domačijo verniti. Kako se bodo pa živili? Jim nekoliko pomagati, se je nekoliko v Terstu naseljenih Istrijanov združilo in so za svoje revne soro-jake denarje pobirati začeli. Ker so nekteri dobrotniki po več sto goldinarjev v ta blagi namen na altar ljubezni do bližnjiga položili, se je že čez 40.000 gold. ino nekoliko žita nabralo. Hvala Vam, miloserčni dobrotniki! Hvala in slava Vam, neutrudljivi pobiratelji! —
Ker se je bati, de bi lakot mnoge nesreče ne u-zročila. je mestna gosposka v Kopru ubožcain na pomoč pristopila ino jih 700 z vsakdanjim potrebnim živežem oskerbljuje, to bo štiri mesce terpelo. Tudi za kvar-narske otoke je deželsko poglavarstvo v Terstu 600 vaganov žita odločilo. — Ker se ravno štirdesetdanski post približuje, so naš milostivi gospod škof Jernej po vsakoletni navadi vsim dekanatam po posebnim pastirskim razpisu naznanili, kako se morajo verni v tem svetim času zaderžati, ako hočejo volji svete matere katoliške cerkve ustreči ino njeni zapovedi zadostiti. Po vsakim ogovoru v cerkvi ob nedeljah in zapovedunih praznikih in pri litanijah, ker je namreč postavna navada, de je sveto Rešuje Telo izpostavljeno in de se ž njim sv. že« gen da, so zaukazali milostivi gosp. škof duhovnim pastirjem od začetka šlirdesetdanskiga posta do konca pri-hodnjiga mesca oktobra sledečo molitvico moliti:
Usliši, o Gospod! naše ponižne prošnje in odverni milostljivo lakot, de spoznajo umerljivi ljudje, de take nadloge čez-nje pridejo, ko se razserdis, in de spet nehajo, ko se usmiliš. — Spreoberni, o milostljivi Gospod, podložno ljudstvo, ki zavoljo svojih grehov lakot terpi, ker si obljubil, de bo tistim, ki tvojiga kraljestva išejo, vse drugo priverženo: Ti, ki živiš in kraljuješ od vekoma do vekoma. Amen.
Prenteinlie duliovilne.
V Ijjuhljaimki škofii. Kara v Škocianu v Leskovškim dekanatu je podeljena gosp. Janezu Kunstelnu. vikarju v l.eaah — O. Jan. Vovk, novoposveč. mašnik pride za smodnika v Hrenovee.
Odgovorni vrednik: Andrej Zamejc. — Založnik: Joief Blatnik.