7/Ul Koroška Kronika IZDAJA P. W. B. - BRITANSKE ZASEDBENE SILE V AVSTRIJI Pletilka 5 Celovec, 17. avgnsla 1945 Cena 15 grošev Na svetu zopet mir Japonci položili orožje - drnp svetovna vojna končana Ko se je pričel praznik Marijinega vnebohoda, bilo je eno uro po polnoči, je približno istočasno iz Londona, Washingtons, Moskve in Cungkinga dospela vest, da je Japonska kapitulirala. 15. avgust 1945 je torej tisti pomembni dan, ki nam je prinesel konec druge svetovne vojne. Ostal bo za vse čase z velikimi črkami zapisan v povestnici. Dobre tri mesece po zlomu hitlerizma v Evropi je Japonska spoznala, da mora položiti orožje. Sile brezobzirne napadalnosti, ki so teptale življensko pravico toliko narodov, so strte. Orožje je utihnilo, na zemljo se je vrnil mir in človeški rod se bo mogel končno lotiti dela za obnovo sveta. MINISTRSKI PREDSEDNIK ATTLEE SPREGOVORI V RADIJU. Prvi se je oglasil ministrski predsednik Clement Attlee ter svetu sporočil, kar so milijoni s toliko nestrpnostjo pričakovali. Uvodoma je Attlee prečital japonski odgovor na zavezniške kapitulacijske pogoje: „Z ozirom na noto z dne 11. avgusta glede pristanka na potsdamske pogoje za premirje in z ozirom na zadevne odgovore vlad Zedinjenih držav. Velike Britanije, Sovjetske Unije in Kitajske si šteje cesarska japonska vlada v čast, da sporoči naslednje: Nj. Vel. cesar Hirohito je glede potsdamske izjave izrazil voljo, da se japonska vlada in cesarski generalni štab pooblastita, da podpišeta pogoje, ki so jih stavile štiri velesile v Potsdamu, in da ukreneta, kar je za izvedbo teh pogojev potrebno. Nj. Vel. se je tudi odločilo, da obvesti vsa poveljstva suhopotnih, morskih in zračnih sli, kjerkoli se nahajajo, ter jim naroči, naj se nehajo boriti in naj izroče orožje." Togo. Nato je podal ministrski predsednik Attlee kratek oris vojne na Daljnem vzhodu: „Spomnimo se! Dne 7. decembra 1941 je stala slabo oborožena Kitajska že štiri leta v vojni z japonskim napadalcem. Tisti dan je zgodovina nadela Zedinjenim državam in nam težko nalogo. Zapleteni smo bili v boj na življenje in smrt z Nemčijo in Italijo — in prav tedaj so kar iznenada navalile japonske vojne sile na posestva Britskega imperija in njegovih zaveznikov. Nekaj časa se je zdelo, da bodo Japonci celo vdrli v avstralsko zemljino in se zagnali globoko v Indijo. Ali prišlo je drugače, dasi počasi. Po malem se je v odločilnih prostorih kopičila vsa silna moč Zedinjenih držav in Britskega imperija, pridružili so se drugi zavezniki in naposled se je tudi Sovjetska Unija uvrstila v boj. To je Japonce končno strlo." „Prišel je trenutek, ko moramo vsakemu posameznemu vojaku in mornarju naših oboroženih sil izreči našo globoko občuteno zahvalo. V enaki meri moramo zahvaliti vse naše zaveznike, zlasti pa Zedinjene države, kajti če bi te ne bile na vso moč sodelovale, bi vojna še dolgo trajala." „Zopet je mir na zemlji. Bodimo Bogu hvaležni za to milost! Dolgo naj živi naš kralj!" KAKO JE JAPONSKA SILILA V POGUBO. Japonska je pred osmimi leti v svoji nespametnosti zanetila prvi vojni požar in kot zadnja se je sedaj spametovala. Osemdeset let je japonsko cesarstvo rastlo in se krepilo. Postalo je velesila. Uživalo je ugled v družini svetovnih narodov. Pa je tolik sijaj zaslepil laponske voditelje. Niso več čevali med belim in črnim, niso več videli mej, menili so, da jim je vse dovoljeno. Zabredli so v najhujše pustolovščine. In de-nes? Cesarstvo vzhajajočega sonca leži razbito na tleh, • postalo je cesarstvo zahajajočega sonca ... Dne 7. julija 1937 so Japonci izzvali blizu Pekinga spopad s kitajskimi četami. Brž so ta dogodek izkoristili — izkoristili so ga temeljito! Zasedli so staro kitajsko prestolnico, in ko Kitajci te nasilnosti niso hoteli priznati, so našli japonski generali v tem dobrodošel razlog, da prodirajo še globlje na kitajsko ozemfje. Dne 11. novembra 1937 so se polastili Šanghaja. Kar na lepem, bilo je 7. decembra 1941, so japonske ladje in letala iznenadile vojno mornarico Zedinjenih držav v luki Pearl Harbour sredi Pacifika in ji prizadeli občutno škodo. Posledica je bila, da se je vnela vojna med Japonsko po eni strani in Ameriko-Anglijo po drugi. Dne 15. februarja 1942 so postali Japonci gospodarji Singapurja. Tudi Siam, Malaya, Sundski otoki in Birma so postali začetkom 1942 plen Japoncev. Tako n. pr. so dne 9. marca 1942 zagospodovali nad Rangunom. Angleškim silam je po večini uspelo, da so se pod vodstvom feldmaršaia Sira Harolda Alexandra, ki je takrat bil še general, umaknile V Indijo. V maju istega leta je prišel preobrat. Mogočno japonsko brodovje je priplulo v Koralno morje, da pripravi vdor japonskih sil v Avstralijo. Toda Američani so bili na straži. Admiral Fleischer je Japonce zgrabil ter jih v večdnevnih spopadih temeljito zavrnil. Nikoli ni prišlo do japonskega izkrcanja v Avstraliji. Zato so pa Američani izkrcali svoje lastne čete na Salomonih (avgusta 1942) in v naslednji jeseni so osvobodili Ale-utske otoke daleč na severu. Začetkom 1944 so se Američani pojavili prvič na tleh, ki so že od prej pripadala japonskemu cesarstvu: zasedli so del Maršalskega otočja. Nekaj mesecev kasneje so padle japonske postojanke Saipan, Guam in Marijani. V oktobru 1944 sta se spopadli ameriško in japonsko brodovje v tridnevni bitki pred Filipini. Poraženi Japonci niso mogli preprečiti, da bi se ameriške čete ne izkrcale na filipinskem otočju. Še hitreje pa so se vrstili dogodki letos. Dne 15. marca so Japonci izgubili otok Ivo-džimo, ki je le kakih tisoč kilometrov oddaljen od matične dežele., Žareli so se boji na Okinavi, padlo je mesto Rangoon v Bir- POSLANICA DEŽELNEGA GLAVARJA HANSA FIESCHA Predaja Japonske je prinesla človeštvu to]i zaželeni mir. Dolgo je trajala vojna! 14 let je na Daljnem vzhodu odmeval grom topov. Za nas Avstrijce se je pričelo vojno stanje, lahko rečemo, že leta 1938. Izza leta 1939 .besni vojna furija preko cele zemlje. Nciiene nujnosti ni bilo za Nemčijo, Italijo in Japonsko, da so zanetile svetovni požar. Kako grozno, če si predstavljamo, da je za-mogla blaznost zločinske peščice strmoglaviti ves svet v toliko gorje. Z globoko v srcu občuteno hvaležnostjo doživljamo odrešenje. Zdaj se bo končno moglo pričeti resnično obnovitveno delo. Svetovna trgovina bo oživela. Ladje bodo zopet vozile v službi miru. S prav toliko hvaležnostjo, a tudi polni otožja se spominjamo neštetih mrtvih, ki so padli za svobodo sveta. Umiralo se je v tej vojni ne samo na bojiščih, ampak tudi po ječah. Spomnimo se tudi naših rojakov, ki so morali darovati svoje mlado življenje, ker je tuji mogotec, ki jim je bil domovino podjarmil, tako hotel. Vsi resnični ljudje si zdaj ničesar tako goreče ne žele, kakor da bi bili obrambni zidovi, ki jih zidajo miroljubni narodi, trdni za vselej. Mi v domovini se zavedajmo, da moramo zatirati duha, ki je izzval to strašno morijo. Vsak izmed nas lahko veliko prispeva za vesoljni mir. POSLANICA PREVZVIŠENEGA KNEZOŠKOFA dr. JOŽEFA KÖSTNERJA Verniki na Koroškem in njihov škof zahvaljujejo Boga iz globočine srca, da se je strašanska svetovna vojna, ki je bila že druga na zemlji, končala. Zatrdno upajo, da bodo kmalu deležni takega miru, ki pomeni resnico, pravico in ljubezen. Daj Bog, da smo mi in vesoljni svet zoreli zbog strahotnih skušenj preteklih let. Naj nas to, kar smo doživeli, privede bliže k Bogu in s tem bliže k pristanu naše sreče. t Joseph, knezoškof. RAZMIŠLJEVANJE AVSTRIJSKEGA RODOLJUBA Vojna — beseda, kt se je najbolj bojimo. Mir — beseda, po kateri tako hrepenimo. Dve besedi, dva pojma, dve dejstvi polni silne vsebine za narode in države! maniji. Vedno silneje so letala zaveznikov metala bombe na japonsko matično ozemlje. Ko se je 6. avgusta razpočila v Hiro-žimi prva atomska bomba, je vsakdo razumel, da konec vojne ne more biti več daleč. Japonska bo kapitulacijo podpisala v Manili Vrhovni poveljnik na pacifiški fronti, general Douglas Mac Arthur, je japonskemu cesarju naročil, naj odpošlje čimprej svoje pooblaščence v zavezniški glavni stan v Manili, da bodo podpisali pogodbo o predaji Japonske. Cesarsko odposlanstvo bo potovalo v letalu, in sicer po potu, ki ga je naznačil MacArthur. Ko bodo odposlanci japonskega cesarja potrdili brezpogojno kapitulacijo Japonske, bodo poleg MacArthurja navzoči tudi angleški, sovjetski in kitajski štabni častniki. Cesar Hirohito je v jutranjih urah dne 15. avgusta naslovil na svoje ljudstvo poslanico ter mu razodel bridko resnico. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da se je japonski cesar po radiju obrnil do naroda ter mu osebno nekaj naznanil. V nagovoru se je Tenno skrbno ogibal izraza „kapitulacija”. Tudi Kitajske ni omenil. „Štiri leta vojne", je priznal cesar, „se niso hotela razviti v prilog Japonski. Ce bi se vojna zavlačevala, bi atomske bombe japonski narod izbrisale." Ko je cesar svoj govor končal, je japonska vlada podala ostavko. Vojni minister Anani je po japonskem običaju izvršil samomor s tem, da si je razparal trebuh. I Najnovejše vesti vedo povedati, da je j Tenno (japonski cesar) vsem poveljnikom I razposlal ukaz, naj orožje utihne. Avstrija, ki je bila skozi stoletja obrambni zid evropskega miru, je morala v četrt stoletja dvakrat okusiti razdejanje vojne. Obakrat je proti volji naroda zdrčala v vojni vrtinec. Vsega skupaj je, preden je prešlo eno pokolenje, prebila deset let v vojnah. Koliko krvi je prelila, koliko gorja je okušala! In kar ni manj hudo — kdo ve, ali ne bo moralo še eno avstrijsko pokolenje nositi sokrivde na moriji? Zdaj, ko gre beseda „mir” od ust do ust, se bodo Avstrijci morda po pretežni večini zavedali, koliko jim je škodovalo, da so pre-mlačno izpovedovali svojo vero v Avstrijo in da so včasih kar preveč zaljubljeno škilili čez plot k sosedu tam na severu. Morda so med nami še nekateri, ki si ne morejo kaj, da bi ne jecljali svojega „Ce" ali „Toda". Morda se najdejo celo taki, ki jih zlohotnost, neumnost ali sebičnost zavaja na stranpota, tako da rojakom težko priborjenega miru ne privoščijo, ampak iščejo načina, kako bi ga motili. Taki se sami izključujejo iz nove Avstrije. To so menda prav isti ljudje, ki so prej v svoji prenapetosti pripomogli ,da smo se vojne bolj udeležili, kakor bi bilo treba. Ce moramo sedaj z drugimi vred trpeti pod posledicami, tedaj pade dober del krivde na sedanje nergače. ; Tisti, ki so nekoč kričali: „Anschluß!" — ‘kaj so pa v bistvu zahtevali drugega nego f vojno? Naprtili so si odgovornost za to, da Ije morala naša mladina krvaveti na vseh poljanah Evrope in celo v afriški puščavi. Medtem ko se je v tujini prelivala avstrijska kri, je morala avstrijska domovina trpeti, da so po njej plenili in da so iz nje tirali ljudi v ječe in v taborišča. Snovali so se celo načrti o naseljevanju Nemcev severnjakov, češ, Ostmarka je premalo nordijska. Ce nas ob novici o koncu vojne vendarle navdaja veselje, če smemo celo z nadami zreti v bodočnost .tedaj gre hvala za to našemu dobremu avstrijskemu izročilu, ki ga so Združeni narodi priznali kot stvarno dejstvo. Izjavili so, da z nami ne nameravajo ravnati, kakor se običajno ravna s sovražno državo, ampak da nas hočejo spoštovati kot državo, ki čuva demokratične vrednote. Prednost pomeni obenem obveznost. Dvojno živo nam kliče ura, ko je vojna shirala, v spomin dolžnost, da se moramo posvetiti delu za obnovo brez ozira na stranko in poklic. Odmevi naznanila miru IZJAVA ANGLEŠKEMU IN AMERIŠKEMU TISKU Predsednik začasne avstrijske vlade dr. Karl Renner je govoril pred zastopniki britanskega in amerikanskega tiska. V pozdravnem govoru je doktor Renper med drugim dejal: „Avstrija bo svoj delež k obnovljenju države prispevala, čeprav bo to zelo težko, samo da imamo izgleda za uspeh. Predvsem je treba zopet vzbuditi zaupanje avstrijskega naroda; obnoviti lastne moči in sposobnosti. To bo pa le potem mogoče, če bo avstrijsko ljudstvo prišlo do spoznanja,, da so zmagovalne silne pripravljene Avstrijo podpirati. Dr. Renner je pozval časnikarje, naj svojim bralcem odkrito razodenejo vzroke, ki so dosedaj preprečevali, da se namere niso mogle uresničiti. Dr. Renner je nato namignil na nujno potrebo, da se uredi prehrana, ki je ključ avstrijskega vprašanja obnove v sedanjem položaju. Ce se ozremo po splošnem položaju prehrane po svetu in posebno v Evropi, moramo odkrito priznati: „V bližnji bodočnosti ni veliko upanja -a bistveno izboljšanje prehrane" Da se vzpostavi prejšnja kupna moč valute, se mora najti pot, po kateri bo dana možnost izvoza industrijskih izdelkov v sosednje agrarne dežele. To pomeni obenem, da bi bila Avstrija v stanu, da v zameno prejema živež. Nadalje je dr. Renner omenil pomen učenja angleškega jezika v Avstriji. Avstrijci si vneto prizadevajo, da bi pošiljali vsa svoja poročila angleškemu narodu in Zedinjenim državam v angleškem jeziku. Avstrijski tisk se šele ustanovlja in dosedaj še ne obstoja nobena novinarska organizacija, ki bi se dala od daleč primerjati z onim, kar je obstojalo pred zasedbo Avstrije. Končno je državni kancler še pripomnil: „Posebno pozornost pa polagam na to, da bodo poročila z Dunaja, ki bodo izšla v inozemskem tisku, točna in resnična. Prosim Vas, poslužujte se večkrat naših poročil." Nacistična Nemčija je kopičila toliko gorja, da bo svet še desetletja sovražil Nemce. Mi Avstrijci govorimo isti nemški jezik in tako bi bilo kaj lahko mogoče, da nas svet meče v isti koš z Nemci ,ki so vsem zoprni. Zato si prizadevajmo, da bomo Avstrijo nosili ne samo na jeziku, ampak še bolj v-duši. Prizadevajmo si, da bomo umeli z vsem svojim nastopom očitno kazati, kaj smo, tako da bo svet brez razlage in pojasnila brž spoznal: Avstrijci so, isti Avstrijci, kakor so bili v dobrih starih časih. MISLI ANGLEŠKEGA VOJAKA Pravkar je iz radija donela vest, ki smo nanjo čakali že leta in leta: „Vojne je konec!” Čutim potrebo, da se umaknem malo v samoto, hoteč ostati sam pri svojih mislih. Kako mi je pri srcu? Sam ne vem. Kajpa, veselim se! Saj bom odslej mogel živeti po svoje. Lahko bom zopet človek s svojo voljo in po svojem okusu. Nič ne bom več drobceno kolesce v orjaškem stroju. Toda če se veselim, tedaj bolj po notranje. Ne boste me videli, kako se prekobacujem. Ne boste me slišali, kako žlobdram. Ce brskam po svoji duše, ne najdem zmagoslavja. Kar čutim, je prej hvaležnost, je nekaka ponižnost pred nepojmljivimi silami. A hočem biti iskren, tudi nekaj ponosa se meša vmes. Toda občutek zmagoslavja — ne ,ta mi ostane tuj. Nisem poklicni vojak. Bil sem eden onih milijonov Angležev, ki so se v svojem tesnem krogu bavili sami s seboj. Kaj jim je bilo do politike! Mar jim je bilo Hitlerja! Ali se je delal Mussolini važnega ali ne, malo jih je brigalo. In šele Japonska, kako je bila daleč! A obudili smo se iz pokojnosti, ko so temne sile zanetile vesoljni požar. Ko sem prvič v življenju oblekel uniiormo, sem sam pri sebi prisegel, da storim vse, kar je v mojih močeh, da rešim sebe, svojce, rojake in svet pred fašizmom, ki davi in mori svobodo. Nismo odrinili na osvojevaino vojno. Naša vojna ni bila verska ali plemenska vojna. O arijskem človeku nad človekom nismo nič vedeli in nismo hoteli nič vedeti. Bili smo armada meščanov in kmetov, delavcev in nameščencev, vsi odločeni, da uženemo zver, ki večno kali mir na zemlji. In sedaj smo na cilju, Zver je ukročena. Ne bomo se prevzeli, zakaj dobro vemo, da nam je usoda v tem hipu naprtila še večjo nalogo: čuvati nad mirom. Daj nam Bog za to moč in razum! RADIOGOVOR KRALJA JURIJA VI. Kralj Jurij VI. je dne IS. avgusta na večer naslovil po radiju govor na britanski narod in na vse narode britanskega imperija. Kralj je omenil, da čakajo angleški imperij velike in težke naloge. Treba bo graditi stavbo miru in ta bo morala stati na neomajnih temeljih prav tako v gmotnem kakor v nravnem oziru. O vojni na Daljnem vzhodu je dejal kralj: „Bitke na Daljnem vzhodu bodo polnile slavne strani v povestnici. Velika dajanja,, ki so se vršila, odločnost in pogum, ki sta postala očitna na tem bojišču, me navdajajo s posebnim ponosom in so vsem državljanom Velike Britanije in imperija v največjo čast." Pohvalno je kralj poudaril, da so možje iz vseh delov imperija složno sodelovali. Tekmovali so v pogumu in vztrajnosti. Izpričali so, da jih duh bratstva veže v čvrsto celoto. Britanski Rdeči Križ javlja: Kdor ima prijatelja ali sorodnika v kakem ujetniškem taborišču, pa si je z njim dopisoval, preden je nemška vojska položila orožje, lahko še dalje piše na tisti naslov. Taka pisma gredo po pošti. Znamke ni treba. Ime in naslov tistega, ki pismo odda, mora biti pisano z blokovnimi ali kladasta-mi črkami (n. pr. ANTON). Nov letalski rekord na progi New Yark-Pariz Pred par dni je pristalo na letališču v Parizu ameriško prevozno letalo, ki je preletelo 6000 km dolgo progo iz New Yorka do ’ ariza v 14. urah in 12. minutah ter s tem * r. ‘ '.vilo nov rekord. Gra se za letalo C-ko ima 12 mož posadke in tehta Karl Lindberg je v svojem zg lov ; oletu meseca maja 1927 iz Ne Pariz letel 33 ur in 30 minut. Let:, je sedaj pristalo v Parizu, ima 4 motor* po 13 cilindrov, ki jih hladi zrak. rokrajino ob Donu obnavljajo „Izvestja" javlja, da obnovitvena dela mesta v kotlini Dona dobro napredujejo. Po skoro dveh letih osvoboditve Stalingrada je izdala država približno tri miljarde rubljev. Večji del te vsote se je porabil za obnovitev industrije. Na en milijon in dvesto-tisoč kvadratnih metrov zemlje so zgradili nove stavbe. Cestni vozni promet je bil že vzpostavljen v sedmih mestih, devet velikih hotelov je začelo delovati, več tehničnih šol in številne kulturne ustanove. Središče področja, mesto Stalingrad, vstaja, iz ruševin, življenje se vrača tudi v mesta Arte-novsk, Krematorsk, Slavjansk, Makertha, Mariupol in Orlovka. Obnovitev dramskega gledališča se bliža svojemu koncu. Pri obnovi mesta so si arhitekti zastavili nalog izboljšati svoje načrte, njih geslo je: vsaka nova zgradba mora biti lepša kot prej. Nove naloge angleškega parlamenta 1 Iz davnine vkorenjeni običaj veleva, da se mora prva seja novega parlamenta začeti s prestolnim govorom, v katerem kralj zbranim zastopnikom naroda osebno razloži naloge, ki jih bodo morali rešiti. Uvodoma je kralj naglasil potrebe tesnega sodelovanja z drugimi narodi, da ne bi bile vojne žrtve zastonj. Omenil je, da bo ustavna listina združenih narodov za očuvanje vesoljnega miru predložena parlamentu v odobritev. O potsdamski konferenci je dejal kralj, da so tam velesile položile tameljni kamen za evropsko obnovo. Zunanji ministri bodo delo nadaljevali ter ga kronali z mirovno pogodbo. Prestolni govor ugotavlja spričo presenetljivega preobrata, ki ga je prinesla v svet atomska bomba, da prav strahotna učinkovitost novega orožja vsem narodom prepričevalno dokazuje, kako neplodno sredstvo je vojna za poravnavo sporov. Kralj je naštel vprašanje, ki dandanes teže ves svet: pomanjkanje stanovanj, hrane in kuriva. Vse vlade se bodo morale resno potruditi, da stisko vsaj omilijo. O notranji politiki Velike Britanije pravi prestolni govor, da se. bodo napori nanašali zlasti na gospodarstvo. Parlament bo imel priliko sklepati o tem, ali se naj premogovniki podržavijo. O otvoritvi sami izvemo, da se je novi parlament sestal dne 15. avgusta. Vreme ni bilo ugodno, in iz oblakov je rosilo — kljub temu so se otvoritvene slavnosti vršile z vsem sijajem, ki ga starodavno izročilo zahteva za take prilike. Ceste od buckinghamske palače, kjer prebiva kralj, do parlamenta je polnila radostna množica — dvojno radostna in vzhičena zaradi novice o kon-čnizmagi na Daljnem vzhodu. Kljub dežju sta se kralj in kraljica peljala v odprti kočiji k otvoritvi narodne skupščine. Bila je ona staročestita razkošna kočija, ki jo uporabljajo le ob redkih svečanih prilikah. Vprežen! so bili izbrani konji najplemenitejše pasme. Zaliaf nam je irofna prizanesla s plinom Na liineburški goličavi, globoko pod zemljo, so našli Angleži ogromno zalogo strupenih plinov. Tamkaj je Hitlerjeva Nemčija imela kemične tovarne za izdelavo takih strupov. Ce se je pa Nemčija s plinom tako bogato založila, zakaj ga ni nikoli uporabila? Prvi hip se zdi zares čudno, da Hitler ni segel po tem sredstvu. Saj vsi vemo, da ni bil izbirčen, kadar si je vtepel v glavo, da mora doseči kak uspeh. Angleške čete so v poslednjem mesecu vojne ujele kakih 400 nemških kemikov. Eden teh je sedaj odprl usta ter pojasnil, zakaj se je Hitler strašil plinske vojne: bal se je, da bi zavezniki ne odgvorili s še hujšim plinom. | Angleži ugibajo, kaj bi s plinskimi zalogami Nemčije. Nekateri strokovnjaki so mnenja ,da bi kazalo zaloge hraniti, dokler se vojna z Japonci ne konča. Morda pride plin še prav, kdo ve. Drugi pravijo, da na plinsko vojno sploh ni misliti, ker skušnja uči, kako skrbno se vsak čuva, da bi začel. Zatorej bi kazalo, tako menijo, nevarne nemške strupe spraviti s poti. Le kako? Mar naj jih sežgo? To je lahko rečeno. Izvesti se pa ne da. Prav tako bi bilo'prenevarno razkrojiti jih na sestavine, iz katerih so nastale. Kaj torej? Najpreprostejši način bi bil, odpeljati kovinske posode, v katerih so strupi, daleč ve nna vesoljno morje ter jih tam potopiti. Ko se bo to zgodilo, se bo svet 1 malce oddahnil, mar ne? Dve novi zdravil! zoper malarijo In Itripo Po poročilu dopisnika „Washington Star", so začeli proizvajati v laboratorijih vojske Združenih držav, novo sredstvo proti malariji. Produkcijski stroški so nizki. V sodelovanju z vojaškim: zdravmki ie kemičar-jem uspelo sestaviti nov prašek, ki ga imenujejo „Totechlaa' ter ga zdej dnevna pro- Si::.. piOu malariji, ampak bo nudila pomoč tudi onim, ki do zdaj niso imeli možnosti nabaviti si Chinin ali „Atabrin". * Leta 1918 in 1919 je hripa pomorila več kakor 20 milijonov ljudi po vsem svetu. Ljudje so se bali, da bo strašna morilka smrt tudi ob koncu te vojne zavihtela koso in položila v grob milijone ljudi, ki so klanju na bojišču srečno ušli. Pa glejte, nič tega in takega se ni zgorHlo tudi n? b~ Kako moremo to vedeti? Me