IDA REBERNAK
PESEM PRASTARA
Sonce drobimo v strugo besed, počasi, hitro,
brezbrižno.
Spet in spet morje besed.
(... in beseda je meso postala in med nami prebivata...)
Spet in spet gore besed.
(... beseda ima magično moč...) Spet in spet listje besed.
Slikarju
stojim med vami v zenitu s seboj strahovi polegajo slikar
rišeš mi doživeto nikoli izpeto do končnega dotika o čakam te z rokami prepletenimi
od mene do tebe počez
od tebe do mene najdi sled približaj se za jutri, neskončnosti dan
A
PETER PESEK
PESEM O GOLOBU? [alimorda še kaj)
PESEM
I.
Človek, ki set n ga ljubil?!
Človek, ki ga ljubim?!
/a prihddnjost ne vem, a rad bi vedel
Človek, ki sem ga sovražil/?
Človek, ki ga sovražim!?
П
de sploh človek? Ja, misli m, da je Ne, vem On je človek
UL
Zmaga /e pora/ in to velik
IV.
Odšel /e kar tako, brc/ besed s/o
vesa, da v obupu rečem,
bi o/ poljuba. Dal mi je svobodo in
uklonil me ji' v verige
Ko /e bit št' zmagovalce (/e sploh
kdaj bit?),
je hi/ v meni nekakšen /atms, /ata tli katerega št: živim.
tokrat sem ja/ posvečen /magi, neka/ sc je spremenilo.
Zame je bita to to ona izmed kit/, zanj pogreb? In če bi mi kdo rekel (pred časom), tla som poražen, bi ga vsekal (čeprav se mi take stvari upnajo. Zdaj verjamem) vsakomur.
Zeli tl je imeti Renoult 10, želel ga je srati,
V.
a žal ima sedaj nedefiniran pojav, ki jc blizu pora/a, a še bliže /magi. A /maga je...
Novi kiog.
VI.
Naredi tangento in spoznal boš, da sem prasec.
l epi pulover, take sive barve, tata, kupi mi avto.....
Pogrešam ga čeprav je imel le..., ne to je žaljivo, a vendar je večen. Bog mi je priča, lakiI sem sebe in še mamka/, zdaj se ne mislim več.
Ne moreš razumeti?
Seveda sva se razlikovala, imela sva skupen koren, različna pogleda (pa ne vedno). Da. opravičujem ga, česar pred mest' ceni
m • bi rukoli stori/.
VII/
Ima kdo pravico, da igra v tako no/ih dirkah, ko ve, tja ždi izgubi ti. Mislim, da jo ima. To sem izve da! pred kratkim.
IX.
(Zakaj pišem drugače kot nekoč?) Zalo, kor sem spoznal, da pulover ni pulover in da zmaga ni zmaga.
Kdaj bom lahko rekel, da som na koncu in
da bom lahko mahal, ne da bi sc bal/loslethr:
X.
Pted mesecem bi ga pljunil, a po
ustom večeru, ja,
sc mi jc v resnici zasmilil.
Človek piše o lakoti, vojni, miru, pa seveda o ljubezni piše tudi o osovraženi in ljubljeni osebi hkrati.
Komu?
Kdaj?
Kako?
Čemu ha?
Vseskupaj bedarija.
XI.
Saj sem vendar svoboden, saj mi jo je vendar daj a vendar
Svinja sem Na/ bo konec Mar lahko? Ne, mislim, da ne Pel bi (prodorne/še kot Joan) pa ne morem.
Jokal bi (odkrito, brez sramu) pa ne morem
Trgal bi glave (kor sem obljubljal) pa me je strah, da bi pozabil svojo. Drek je bil, a tudi on jc lahko veh časten
Vsa/ tlv.ikrat več ga je bito kot kol je mene In na koncu še IX: svinja sem (in sram me je).
o
PHEKL ETA M/SEI
Vame prihaja ciničen g/as, ki me i ihtožuje:
Tovaiiši, obtožujem tega Psa izda/e, ne, velei/da/e, veleizdaja človeškega rodu in, na vadnega smrtnika, la Pes trdi, da je naša misel prazna še bolj kot naše življenje
In dejal je še, tla m bednejšega bitja kot smo mi
Tovariš/, za to bitje zahtevam smrt, smrt in še IX smrt. V imenu človeštva!t Nasmehnem se, trpek, ponosen nasmeh jc to.
Spomnim se. kako sem pred pet najstimi leti, bilo je maja, obsodil nekega ,,Psa" veleizdaje. Spomnim se, kako sem kasneje vsako uro, neprenehoma premišljeval o njem, njegovih besnila h, mislih...
In kako sem na koncu začel vetje ti,
verjeli v pravilnost njegovega odcepa.
Bilo je prepozno.
Zanj, ki sem ga ,, Jaz" in Zame, ki me je obsodil On ter za Njega, ki ga bo obsodil Neznani. Večna pot večnega prekletstva.
S ver okoli mene je črn, umazan in grozen
vsi se oblačijo v nekaj visokolete čega, ni več običajnih mask, krink; samo grozne spake so še, brez ukalupljenih navad (revolucija?), brez olikanega vede n/a.
Ni več tistega svinjskega /taka, ni več starih znancev, prijateljev; čutim se izgubljenega, samo leteče škatle lete po zraku m po morjih plavajo jeklene krogle. V kotu umazane sobe sedi nosečo tlek/e,
/ase ima spletem: v dolgo kito, molče plete in težko diha, kot da nekaj čaka, nokajpričakuje. Zunaj grmi, bliska, dežuje; še slabši: bo
in v kaminu tih plamen tli,
dekle postaja nestrpna, mogoče je
lačna,
z upanjem zre proti vratom.
Ni več dehtečih rož, cvetočih gr mo v,. . trgovine z zelenjavo so zaprte (?),
samo golobi st' št' sprehajajo ne mimo
in cerkveni zvon oznanja poldan. Otroci v črnih majicah se igrajo, (nikoli jim ni dovolj) smoten pojanec
samoten pijanec leži v cestnem /a/ku, (ne prvič)
/sirčki se mehansko sprehajajo, (želijo kričati)
vsa slika delu/e hinavsko. (Ne zadnjič/.
Nekdo pouka, mogoče je on, mogoče, vrata se počasi odprt), vstopi on; a sedaj ni nasmejan, nekam čuden je, kot da se nečesa boji, boji.
Živčno maha po /raku, ji nekaj razlaga, (idealist)
govori o kamnitih piramidah...,
(ima na voljo, tla...)
a ona ga samo opazuje, nič ne
laznine, (utripljei>ka)
zih se ji samo, da je /norel, /bluz
ne/, (razumela bo piepo/no)
Nii ilvotišču zappra stoji dvajset ljutli, (kje sem jaz)?? tu so otroci, žene..., (zakaj le n/ fioleg)??
vsi so utrujeni, a z upanjem zrejo (junak poslane strahopetec) ziejo v belega goloba, ki sedi na s ti ehi jt 'če. (ko razmišlja) ?
Sliši se povelje, nato glasba i/ sta /ega gramofona
in dvajset ljudi omahne v pesek, (/e bila mar to himna starih) njihove oči; kot da so še zrla j uprte v goloba, (ljutli, ki so k/ nemo zaokroži nad njuni (se bali umreti mladi???)))?
Nekdo tika na vrata in ko on odpre, (hoditipo pravi poti!) preberejo uka/, jima nataknejo ukove, (/>iti pravo pijačo!) ju odpeljejo, soho preiščejo, misel žežgejo, (sedeti pri pravi, postala bosta ena izmet! dvajsetih, (to ne sme bili smisel/)/!/
Ura /e pet, sreda, dvajset jih čaka, (te je snah?)
čaka eno samo besedo, trenutek, ko kivntk zamahne s sekiro in zasliši se glasba iz starega gramofona
BORIS K
ME ŠE POZNAŠ?
Ne bodi sama.
Ne maram miru,
Ne maram, da motiš moj mir.
Prihajaj, ko se dvigajo prsi, ko te kličejo ustne in iščeta roki.
Ne maram, da si sama.
Ne maram, da motiš moj mir.
Prihajaj,
ko vabim v sanje, ko te vabi nasmeh!
Molk kot teža groba in behna neprobojna in na mizici ob strani v vazi šopek rož, v dlani topla dlan in nad obrazom drug obraz.
Me še poznaš?
Ne vem, je to sovraštvo ali je ljubezen, toda zagotovo vem, da oboje doživljam z vso iskrenostjo, z vsem srcem in vsem ognjem! Me še poznaš?
Molk kot teža groba
in belina neprobojna,
ob straneh črnina prazna,
nad menoj kot slutnja prazna misel,
v dlaneh samo še led
in nad ustnami poljub slovesa.
1.ШНШ1ШИШ...1 ni. I umi_________________ШШЈЈ---------JliiimL_____	 \	j
PREPROGA V ZELENEM
Preproga v zelenem udušila boš trd korak, popila izbruh krvi, preslišala psovko in me objela, kot prijatelj prijatelja na dvorišču doma.
Veter bo sklonil vrhove bilk. Sonce bo sijalo in moje oči.
Pesem v zelenem predramila boš mojo dušo, udušila skrb na vsakdan, na ustni prikradla nasmeh in me objela, kot prijatelj prijatelja v gozdu doma.
Pesem ptic bo donela. Zatrepetale bodo rože in moje ustnice.
MINEVANJA
Ugašajo sonca, oči
in pogledi.
Pojemajo vzdihi, objemi,
koraki in pesem.
Umirajo čustva,
poljubi / in vera v ljubezen.
NEBOSIVINE
Nebo sivine mračnost oči in nesigurni koraki Kdo si,
ki me spremljaš, ki te slutim in te ne želim? Tesnoba v srcu, nemir v očeh in nemoč telesa.
ŠTEFKA	K
imena, mnogo imen. oorazi. resni nasmejani žalostni in brezizrazni, vrvež.
drvimo drug mimo drugega, ne Kot mrtva školjka	znajdemo se več.
v pozabljenem zalivu	zmešnjava, imena z obrazi,
sediš sam	najbolje je biti sam. potem ničesar
izgubljen	ne pomešaš — ne
sredi kričečih misli	imen ne obrazov, vendar:	lahko
sam...	pozabiš svoje ime svoj
obupan	obraz,
v labirintu brez izhoda toda nekje v vrtincih razburkanih valov se premetava upanje: rešitev vendar mora biti
gnus
[svet) nesnaga rijemo v nesnagi gnusimo se drug drugemu kvarimo si želodce utapljamo se v obupu-— toda vseeno živimo
spoznanje.
kar naenkrat, nenadoma, občutek
praznine ti prešine
telo.
zdaj veš kar si hote! vedeti zdaj imaš kar si hotel imeti — spoznanje.
ničesar ni več. le spoznanje, le to prekleto spoznanje, razumeš, ne. saj ni kaj razumeti, čas beži človek pa ostane, ali pa obratno, ne vem.
ni pomembno, danes ni več nič pomembno, niti človek.
počasi zapiram vrata za sabo odhajam iz tvojega življenja
izginjam v megli...
počasi me pozabljaš postajam preteklost morda lepa morda trpka
enostavno se ne spoznaš več.
poglej skozi rešetke vsakdanjosti morda boš na oni strani videl srečo svobodo smeh in sonce morda pa boš razočaran morda na oni strani ni ničesar le praznina ki te vleče vase ki te vle
poglej skozi rešetke prijatelj
in mi povej: se
splača? splača?
H. H.
DEKLE IN ČREPINJE
Svet, ne zamerim, da zahtevam preveč.
Ko bi vedel zame, bi dejal, to je fakin,
hoče me ogoljufati kot šolarčka na
pragu zvestobe,
kot, da me še ne bi videl
tam zadaj na dvorišču,
tam med polomljenimi cvetovi.
Dekle izpusti črepinje
in mi umij obraz s svojo srčno
krvjoI
Kadar sedimo za okroglo mizo z željo,
da postanemo Siddharte,
ko z lepljivimi prsti iščemo
odgovore
na prozornem laku, vstopim,
jaz, Stepni volk in vsi zbežite.
Kdo vam je povedal, da danes ni pust!
t
DVOM
Postavi se v bran.
Dvigni roke predse in usmeri pogled v iz naše kleti,
ki že dolgo živi od gnilih jabolk in strahu.
Živi in umira na naših laseh.
Ljubi in joče v naših očeh.
Trpi in koplje grob med možgani vsak dan,
vsak dan bolj, kot, da bi hotela lagati ljudem v dobroti poštenja,
kot, da bi hotela ubogo zvestob-o postaviti na spolzko laž zabave.
DOBROTA
Kolikokrat si želim otrokov cvetja željo za obrazom, očeta modrost v glavi in mame srečo v rokah?
Kolikokrat te pogledam, človek bega, za oči, o dušo,
ko zapiraš veke pred menoj?
Hej, dobrota' {žvižg) sem/
Sem, dobrota, le sem/
K nogi, daj taco daj, dobrotaI Kdo je rekel, da je dobrota sirota? Dobrota je pes, ki ga vodimo na sprehod življenja.
TVOJE - MOJE
Včasih, ko pogledaš v sonce z mislijo o ljubezen,
se srečava na ozki poti.
Z dlanmi se opiram na pokrov poslednje postelje in v glavi mi šumi, slap s prebliski spominov,
polni bliski sreče in lepote.
{moj obraz je blažen in neznan).
Mukoma se obračam med lesenimi stenami
in z zobmi trgom kože rdečega žameta.
Mogoče sem besen Mogoče nisem.
Pendar se spomni srečanja na ozki poti,
med metrom zemlje in življenja in takrat, ko boš stopila med duh smeti
in lepoto bitja, ohrani svoj ponos, ohrani belo pesem svojega spočetja.
Spomni se žebljev, ki so zabili tvoje možgane na štiri strani sveta (kajti peta si ti), takrat zakriči z rokami v nebo in zemljo,
poklekni tako da bo zemlja z roba pokrila moj obraz in moj nasmeh.
In, če bom vstal.
Ce bom vstal
z lasmi belimi, i kot sneg v tvojih rokah, prsih;z motnimi kot spoznanje minljivosti.
In, ko bom stal meter pod zemljo in meter nad njo, poišči moje oči poišči moje roke, in položi si jih na prsi, zajokaj, zaradi vseh brhkosti, svežih kot cvetje, ki se mlado razrašča po kosteh, spomni se krivičnih pogledov pogledov zvestobe, zakaj prizora bo lep in zadnji,
bo in nor,
bo njen konec.
Takrat bova oba nora kot sva spoznala ljubezen.
Ce si boš zaželela leči z ma no odprti pokrov nad svojim obrazom...
Čakam te mejter nad zemljo in meter pod njo.
Sam.
Prideš!
MARJAN VENO
TUJEC
Zaman čakaš na sinje valove sreče zaman iščeš neizmerne globine srca Tl
ti si le tujec...
O, brezdajna brezna mračnih misli, uničujete človeka, brezplodna mrtva senca strmi za prispodobo hrepenenja, a ne ve, kako jo doseči v mokrem blatu. Se opaziš ne zmote. Ce hočeš vode, če si žejen, ne pij te mlake, ki iztreblja brezzveznike. Ftaje se boj smrti, da ne zapadeš v halucinacije. Mrtvi menda ne znajo ustvarjati, a kdor po sreči živi — ne utegne, ko ga spira mokra bojazen zaostajanja.
[O, srčna tišina, to je kot pesem ljudstva, kjer zmaguje dež...)
Ker tudi blato ne pomaga.
Nekoč je živela Rdeča kapica. Zakopala se je v blato... in.. sranje.
Našla je volka zakopanega v blato, pa je še vedno bila Rdeča kapica.
Ker ni mogla umreti, seje raje umila. Mrzla sled je ostala.
(Kot okna šklepetajo, kot strahovi se igrajo, kot sanjave blodnje...)
Rdeča kapica je znorela in ostala je še naprej Rdeča kapica. In ko je znorela pravljica, ko so umrli ljudje, bedna Rdeča kapica je požrla volka.
Po dveh tednih sem prvič videl zvezde: temu so krivi oblaki.
Po zaledeneli travi je pritekel črn pes in me prestrašil.
Nocoj sem razen ,,jurja" zapravil še priložnost, da povem ljudem, kar jim gre.
Upam da bo jutri jasna noč.
Barve so v slikah priložnosti plesa zapuščale Uto podobo.
Zapuščene smeri časa so hotele spomine spremeniti.
Predstave kot edino sredstvo učiti ljubezen, kot edino: iti mimo priložnosti so kasneje izginjale po kotih.
Mi pa smo plesali po oceanu. Ljubezen smo darovali brezbarvno. Zbudili smo se med sončnim mrkom
z razliko stoletja od drugih, ki so svoje predstave osvobodili večnosti in si zagotovili uničenje...
Pozno jeseni, nenavaden dan
in nato predčasen konec malega dneva.
BED/NA
Ideali niso puščali sledov.
Tiste zadnje trenutke so ideali osvojili večnost. Ljudje in kače — vse je doživelo svoj zadnji dan, ki so ga tako dolgo gradili iz trhlih konstrukcij, iz svoje usode.
Ostala sta kost in prah: kačje okostje in prah človeštva.
RESNICAI
Divji zvonovi z vone molče v dan brez dna.
Divji glasovi strmo kriče v dan brez dna.
Na morski obali kot senca je stal na mračni skali in strmel in se bal.
Bal seje teh divjih noči, bal se je teh krvavih dni, ko še kot fantič je mlad skakljal prek livad.
Bal se je teh mračnih senc teh ljudi teh dolgih senc na katere se je lepila kri.
Bleda se mu je mala kovina zažrla v meso in lahka osladna bolečina predrla mu je vso telo.
Rahel se je potoček razlil tam prek livad.
S presunjeno, pobožno je željo poslednjič v sonce obrnii oko palestinček mlad.
Šepet zvonov je umolknil poslednjo pomladi
blede modre oči strmel je z njimi v njene
njene so bile temne tako temne kot drevesno lubje NE
bile so lepe nežne oči
njegovo žalostno srce hitelo je
v brezdaljen sen strmelo v nebo kjer je odsev daljnih ZVEZD srkal hrepenenje njenega srca in ga pošiljal v neizmerne globine strasti sanje — in ne veš če so zaman zastrmel se je v NJENO dušo
TODA sledovi blata so ostali na njegovem obrazu
ved. .el jeee...
VEDEL/
RESNICA JE KRUTA, PA TUDI LEPA
Ze več kot dvajset let se v mariborskem kulturnem piostoru uspešno predstavlja umetnik Ivan Čobal. S tem seveda nikakor ne trdim, da je dobro znan samo mariborski publiki. Nasprotno.
O razstavnem prostoru Ivana Čobala pravi Janez Messesnel (ob
ustanovitvi) v Delu, 1972:.........Pri	nas	razmeroma nov način, pogojen
nedvomno z boljšimi življenjskimi razmerami likovnih umetnikov kot nekoč, je odpiranje zasebnih razstavnih prostorov, nekakšnih miniaturnih galerij, ki rabijo sprva predvsem prikazovanju lastnega dela, navadno pa kmalu prerastejo to osnovno funkcijo, ko si priborijo vstop vanjo tudi tako ali drugače motivirane prireditve gostov. Ena takih galerij je nastala tudi v preurejenih kletnih prostorih hiše slikarja Ivana Čobala v Vinarski ulici. . ."
Ob dvajseti obletnici dela je v prostorih Male galerije Ivana Čobala bila na ogled retrospektivna razstava. Pogledom in mislim obiskovalcev je postavil na ogled dela, ki so nastajala od leta 1956 . . .
V sproščenem pogovoru z njim sem izvedel marsikaj zanimivega, med drugim tudi tole o „privatni" galeriji: „Marsikdo bi imel rad galerijo; človek je sproščen, če ve, da ga ne veže noben dogovor, če nisi vezan na nobeno managersko okolje. Dela so dosti bolj iskrena; to pa se dostikrat spozna šele kasneje. Moje slikarstvo je vezano na človeka, to je figuralika, v središču katere je res človek, njegovo notranje življenje. Izogibam se - izmom, ustvarjam brez kakih namernih smeri, ki bi mi narekovale poteze s čopičem . . . Umetnost registrira čas, njej se imamo zahvaliti za „ponovno odkritje" vrednot. Spoznanja so minljiva.
Iz roda v rod njih pot raste. Vendar so mrtva, mrtva brez zaznavalca umetnosti. Marsikdo tega ne dojame . . . Misel mora imeti visoko kulturo, biti moraš iskren, da izgovarjaš mojo misel; jaz jo že dvajset let, pa še sedaj prihajajo do izraza moje misli . . . Likovna govorica je le del zaznavanja. Poglejte, portrete in figuraliko gradimo že tisočletja. In kaj gradimo? Psihološko analizo, analizo sveta izza realnosti, poskušamo se približati primarnosti, ki jo čutimo, ki jo čutiš, a jo tako težko izraziš. Zajeti bit tega, to je resnica — kruta, pa lepa."
„Prabitnost, portret mora biti zapis podzavesti. To ni samo fotografija, oseba je tudi prizadeta kot portretiranec. To je težko odkriti, je pa značilno. Potrebna je poenostavljenost, da pridemo do tega „ključa ustvarjanja". To se po svoje odkriva, ko odmirajo medsebojni odnosi Čistost kot likovna novorira to io "
KHIIIKA U COBALU
Kako se je odzivala kritika na dela Ivana Čobala: leta 1957 je Franc Šijanec v Novem listu zapisal: ,,. . . Čobal je kot umetnik impulzivna in globoko refleksivna narava z močno fantazijo. V njegovih študijah socialnega življenja ni važen zunanji pojem fizične narave, ampak idejni in psihični odraz človeka Zato se čuti globina lastne subjektivne imaginacije, vrednost obče človečnosti in duhovno doživete narave . . . Kaže, da imamo opravka z umetniško izpovedjo človeka, kateremu je umetniško delo notranja in resnična potreba. Ustvarjanje mu je psihična analiza, iskanje in poudarjanje zunajumetniških elementov . . ."
Na vprašanje: „Kam bi se uvrstili, če bi se morali?", Čobal odgovarja: „To je težko povedati. Življenje človeka se povsod odvija po svojih lepotah in zakonitostih; tudi v eskimskem igluju, kjer je prisotna še vedno velika mera prabitnosti, prabitnega čuta. Poglejte samo naravo, psihično spoznanje žene. Pravijo: „Joj, žena ponuja!" Saj ni res, to je prabitnost, odmaknjenost od psihične more ljubosumja, to je nuja za obstanek Take trditve izpričujejo nepoznavanje Umetnost registrira
;.i piuOitni čut, vsaj moja, zato ne moreš Piti v nobenem od izidov. Nekaj pa drži. Lahko se govori o nekakšnem ekspresionizmu, čustveni nastrojenosti; to pa ni samo smer, to je notranja izpoved . . . Veste, preprost človek včasih zelo pravilno oceni moje delo, posebno takrat, ko si ne zna strokovno razlagati, ampak čuti. Moje slike so dostopne vsem, kajti človek, njegova bit se ni dosti menjala; menjale so se zunanje forme: obleka, okolje . . . dejansko pa živiš na isti ravni od Altamire naprej. Zato ie dosti starih, neznanih mojstrov, katerih čas je že zdavnaj zakril prah pozabe. Sodobnih ne modernih. To je bistvo, ne pa — izmi. Razcepljena umetnost se bo morala ponovno združiti, da bo hotela zapisovati lepoto. Drugače pa je le žongliranje; študiraš svetlobo, odsev ... v bistvu pa ni nič bolje; s tem večkrat zakrivajo risarsko neznanje. Ne rečem, da je ravno manjvredno. Zame takšen jezik ni."
„Ali iskanje resnice ni smer?"
„Ne bi rekel, da je to smer. To je zapis, o katerem smo govorili. Smer je eno, zapis pa je brez smeri." O delu Ivana Čobala pravi Jože Curk 1976 v Večeru:
 Čobalovo delo niha med dekorativno stilizacijo in ekspresivno
izraznostjo. To najbolj izražajo njegovi portreti, ki ob pogostni, skoraj klasično zveneči poenostavitvi (posebno profilov), kažejo predvsem bistveno od portretiranca, ne pa njihovega vsakdanjega videza ... Ob tem pa Čobal pri ženskih portretih nikoli ne opusti lepotne generalizacije, ki se pojavlja v prefinjeni igri obrisov oziroma v poudarjenih očeh, katerih izrazna intenzivnost nas vedno znova priteguje . . . Čobal bi gotovo naredil prav, če bi pripravil razstavo svojih portretov, saj bi se šele na njej pokazala vsa širina umetnikove dikcije . . . Bolj robusten se nam kaže v ženskih aktih. V njih umetnik predvsem opeva njihovo življenjsko silovitost, podčrtano s poudarjenimi spolnimi oblikami, vendar pri tem nikoli ni banalen, saj so ženska telesa predvsem simbol življenja, ki se poraja v njihovih pogosto elegantno konstruiranih, lepotno abstrahiranih oblikah V pokrajinah, predvsem oljnih, se kaže Cobalova nrav, ki je rahlo melanhonična, predstavljena z zastrto paleto barv, v katerih sestavi se razodeva zadržana resnobnost, ki veje tudi iz njegovih akvareliranih peisažev, prehajajočih pogosto v impresivni svet barvnih krokijev. Tudi tu ie zaznaven razvoj, ki vodi predvsem k barvni razrešitvi nakopičene likovne problematike, ki je značilna za vso umetnikovo dejavnost, čeprav ie ta izšla iz risbe in grafike, v kateri je Čobal dosegel pravo virtuoznost. „Čobalovo delo niha med dekorativno stilizacijo in ekspresivno izraznostjo. To najbolj izražajo njegovi portreti, ki ob pogostni, skoraj klasično zveneči poenostavitvi (posebno profilov), kažejo predvsem bistveno od portretiranca ..."
„Ali ni kakršnokoli ustvarjanje brezupno?"
Zamišljen v umetnost - Ivan Cobal
,,Ni brezupnosti. Je samo navidezni, psihološki pritisk, kadar se v zgodovini pojavi neka ideologija, pa je zakoreninjena še stara. Potrošništvo še ni misel, v tem ni lepote življenja. Zato je brezsmiselnost življenja navidezna, posameznik mora razumeti človekov razvoj in družbo, ki nastaja prehajajoč iz ene miselnosti v drugo. To so nasprotja, ki se mi zdijo popolnoma logična. V umetnosti se to odraža v tem, da se išče, išče . . . odkriva pa se staro in se prilagaja času. Takšnih pretresov kot danes je bilo v zgodovini že mnogo."
„Potem bomo dosegli stopnjo samozavedanja?"
„Kot ideja, teorija, da. V praksi pa težko. Razmišljanje privede do tega."
„Z Miho Malešem imata veliko skupnega?"
„?. Ne bi rekel, nekaj pa je: preprostost. Priti do stopnje preprostosti in potem graditi - na človeku . . . Rad bi se mu zahvalil za dobre želje, ki mi jih je namenil ob mojem jubileju. Risbe niso tako enostavne reči. Treba jih je spoštovati. Pračlovek je imel izreden čut opazovanja, mi ga izgubljamo. Zato je marsikateremu človeku prav človek — nerazumljiv. Morda ga .zaslutijo' čez čas ali pa sploh ne."
„Se je težko znajti v tem svetu?"
„Spremembe so običajne skozi vso zgodovino. Kadar se posvetiš umetnosti z vso svojo močjo, moraš biti pripravljen na viharje ... Ne poznam laži, spletkarjenj in nikoli se nisem podrejal kupcu, portretirancu ali komerciali. Delam za zapis; moj tazvoj je viden. Poglabljati in prilagajati se moraš motivom. Pokrajine ne zrišeš samo z barvno lestvico; psihološko jo moraš analizirati, začutiti moraš dih nravnosti in to prenesti z barvo na platno. Seveda si lahko nerazumljiv . . . Duh je vedno pred časom. Blišč je le beda. Tema malomeščana (nastajajočega) je silno temna, črna. Rad imam prozornost misli kmeta, delavca in poštenega inteligenta . .
Andrej Fištravec
LITERARNA PRILOGA KATEDRE ST. 2 8. FEBRUAR 1978
LIKOVNOST: JOŽE ŠUBIC .
PRIPRAVILA: DANILA OREŠEK
UREDIL: GORAN DEVIDE___________________________
^»leoovi vojne, :noiH)topije