»DRUŽINA, MESEČNIK ZA ZABAVO IN POUK."
LETNIK I.____________________SEPTEMBER	1929.	ŠTEVILKA	6.
lvart Pregelj:
MAGISTER ANTON.
Roman iz šestnajstega stoletja.
Tujec jc segel nemo v nedrija in izvlc* kel malo svileno ruto, ujeto v droban srebrn prstan. Potem je pogledal pre* dirljivo magistru v lice. Zopet mu je hotelo zaigrati kakor pomilovalno ob ustnicah, pa se je očitno premagal in je dejal:
»To svileno darilce nesi v grad.«
»Kobencljevim?«
»Mladi ženski, ki služi v gradu.«
»Pa kako naj jo poznam?«
»Vprašaj po Poloni.«
»Po Poloni?« jc vzkliknil magister pre* čudno živo. Oni je hladno ponovil:
»Po Poloni.«
»Pa čegava je?« je vprašal magister. Tujec se jc hotel zopet nasmehniti pomilovalno.
V	očeh mu je blisknilo hitro, sovražno, poro* gljivo:
»Moja!« je dejal bridko.
»Ponesem,« se je skušal umiriti magister iz občutja čudno mračne slutnje in groze, ko je vsevdilj gledal v tujčevo lice, ga vedel in ga vendar ne poznal.
»Ponesem, četudi bi mi bilo prijetneje ve* deti, prav kateri Poloni naj nosim zagonetno Pismo.«
»Moji ženi,« jc odgovoril kratko tujec. Ma* Fistru se jc zgenilo toplo pri srcu in je dejal:
»Zdiij ne bom vprašal nič več. Dai!«
Vzel je čudno dragotino in jo spravil. Tujec Je stegnil roko v pozdrav in slovo. Dejal je
kratko:
»Hvala 1«
Tisti trenutek pa je vprašal zopet prav očitno zasmehljivo:
»Magister Anton od Mahničev?«
»Sem! A ti?«
»Jurij Stradiot,« je rekel tujec.
»Nisem še čul,« je menil magister. Magistra je streslo ...
»Pa še boš,« jc odvrnil oni. Ločila sta se. Po nekaj korakih se je magister ozrl. Jurij Stradiot je bil izginil kakor v zemljo ...
4. Tretji žerjav.
Magister je omahnil po poti naprej.
»Ali je bil človek?« se jc vpraševal in šele čez nekaj časa premagal strah, ki se ga je bil polastil, ko je bil opazil, da je oni lovač tako čudno izginil. Spomnil se je, da mu nosi skriv* nostno pismo. Prijelo ga jc, da bi vrgel svi* leno rutico vstran kot gnusno čarobijo, pa se jc ovedel, da ima solnce in svetel dan. Ko je zdajci sinilo visoko pred njim zidovje štu* njclske naselbine, je ugasnila trenutno vsa groza v njem. Občutje veselja, da zopet vidi znane mu strehe in sivo zidovje grajskega poslopja, ga je povsem prevzelo. Lahko in svobodno se je pel po napetem bregu navzgor. Od koraka v korak je rastla v njem vesela ne« počakanost in sladka zanosnost, ga kakor opijala, da jc hlastal z odprtimi usti iz za* dchlih pljuč in hropel kakor napev venomer zopet:
»Doma! Po petnajstih letih zopet doma!«
V	takem občutju jc stopil v Štanjel. Ni* kogar ni videl, ki bi ga poznal. Na mali trati med hišami so sc igrali otroci. Ugledali so ga in ga nemo spremili s plahimi, vprašujočimi pogledi, ko je šel mimo. Pri vodnjaku je stalo nekaj žensk in vleklo vedro iz globine. Opa*
zile so popotnega šele, ko je bil prešel. Sicer je bilo čuti le togoten lajež iz grajskega po* slop j a, šum sape ob vogalih in ropot železnih oknic nekje v stanovanju grajske gospode. Pač pa je živo dišalo po gorečem brinu, ki so z njim gospodinje podtikale, in po sladkem mladem moštu, ki je dihtel iz kadi.
Tako je prišel magister pred cerkev, jo našel odprto in vstopil. Pokleknil je pri vratih na mrzli tlak, molil kratko prošnjo, vstal in šel nato po prstih stopaje proti oltarju na* vzgor. Vsa cerkev je bila prav taka, kot nekdaj. Le manjša in skromnejša se je zdela potnemu, ubožnejša mimo one, ki jo je pet* najst let vsak dan gledal v sanjah in še mimo vseh onih svetlih božjih hramov, ki jih je obiskal, ko je hodil po svetu. Prečudno ga* notje ga je obšlo. Pred oltarjem se je zgrudil v drugo na tlak. Ni molil, le prepustil se je cerkvi in vonjavi, ki jo je dihala, da mu je lezla v srce in dušo. Z nekako bridkostjo ie zaznal, kakor da sopejo oltar, slike in celo stene nekako čudno žalost, nekako tegobo, ki je v svojih mladih letih nikoli ni občutil. Po« gledal je na preperelo božjo martro nad ol* tar jem. Tudi sveto razpelo je dahnilo vanj prečudno žalobno. ga prevzelo čudno, da so mu silile solze v oči. Tedaj je zaslutil in za* čutil kakor v molitvi: »Saj Si lahko otožnejši in bridkejši! Strašno Si trpel zadnjih deset let. Strašno Ti je spadlo človeških duš, Te iz* dalo in prodalo! Pa si neskončno dober, za vse si kri prelil, pa trpiš, trpiš molče in od* puščaš, rekoč, da ne vedo, kaj delajo. Kličeš in ne pridejo, odrešuješ in nočejo, ljubiš in sovražijo, križajo vsako uro, vsak dan.«
Tako je utonil ves v pobožnosti; vsa po* svetnost mu je umolknila. Bridko in sladko ga je prešinilo vsega, da je molil, pa skoraj sum ni vedel, česa prosi:
»To mi daj, Usmiljeni, po nedolžnem ubiti Bog, strašno Mučeni, to mi daj, da bi že prišel in dospel, da bi... Pa kakor je Tvoja volja, danes in včeraj.«
Umiril se je v predpisano molitev, se spomnil svojih mrtvih staršev, prijateljev, znancev in še svoje zadnje ure. Potem se je sklonil, poljubil stopnico pred oltarjem, se pokrižal po rimski in se dvignil. Obšel je kakor iz navade mladih let oltar, bral v ka» menu, kamor se je bil kot strežnik z ostrico noža zarisal, komaj še je znal pisati, in stopil v zakristijo. Prav tista je bila kakor nekdaj. Kaj kmalu je opazil tudi, da se prav tako kot nekdaj vanjo lovijo pa še najslabši šumi vasi in sosednih hiš, kakor v žrelo pri trobenti. »Moj Bog,« je vedel, »koliko se je radi tega jadil gospod vikar; ali sc neki še, ali pa se je privadil?« Tedaj je opazil spovednico za glušce. Oživelo mu je v spomin, kako je svoj*
čas tolikrat sedal sem. Ta trenutek ga je pri* jelo z neodoljivo silo. Sedel je kakor nekdaj in se košatil, oponašajoč samega sebe pred petnajstimi leti. Tedaj pa mu je obrnila po* zornost v drugo smer glasna beseda nekod od zunaj. Ogrela ga je in prevzela. Prepoznal je glas vikarja Jože. Prav tako polno, zajetno je je pel kakor nekoč, rahlo bahavo, široko*sa-mozavestno, slovesno užaljeno Magister je pridržal sapo, da bi bolje čul. Nato se je od* dahnil in menil polglasno:
»Gospod je v šoli, uči. Ne bom ga motil. Čujmo, kako zna gospod Procuramus.« »Ger* sonova hvalnica, Terene, gramata Cochlaei, Jakinski Avguštin, Katonove gnome, Seneka de virtutibus in Panoimitanus,« mu je šlo rahlo pomilovalno skozi misli; »zdaj bom le* po priliko imel, poslušati, kako in kaj je z vi* soko štanjelsko šolo. Tako bom vsaj po pra* vici mogel povedati svojemu gospodu škofu, če me bo vprašal.«
Znova je posluhnil napeto. Vikar je učil.
»Vstani, Marko! Bogateč, prosi sleherni ne* vednosti rogatec, rogo te — vprašam, odgo* vori! Devet je odličnih pastirjev, a pravi je bil in bo en sam.«
Magister je čul, kako odgovarja dijak:
»Pastir je bil trojanski Pariš, ki je trem ajdovskim lotricam srečo ugibal, pa sebi in svojim strašno nadlogo prizval. Pastir je bil Romulus, ki je z bratom ajdovski Rim gradil. Pastir je bil celo ajdovski bog Apolon, ko je kralju Admetu v Tesaliji krave pasel.«
»Nadaljuj, Jurij Tkalčev,« je klical učitelj.
»Pastir je bil Mozes. Potem pa je izvolje* no ljudstvo iz Egipta izvel,« je govoril tiho učenec. »Pastirji so očaki Abraham, Izak in Jakob. Kralj David je očetove ovce pasel in Golijata ubil.«
»Prav si povedal! Govori in nadaljuj, no* bilis Joannes,« je klical učitelj in učenec je na vel:
»In kralj Cyrus je bil pastir in kralj Gygas je bil pastir —«
»Stoj,« je kriknil učitelj, »ali boš Najvišje* ga z ajdovsko smotlako v en meh sesul? Po* časi, moj nobile, nisva pred Gradiško v voj* ski, smo v šoli! Ti povej, Bogateč, contra omnem inscientiam rogatec, rogo te — vpra* šam. Pastir nad pastirji, danes, včeraj in jutri!«
»Jezus Kristus, sin božji,« je odgovoril učenec.
»Amen!« je zaključil učitelj.
Nekaj časa je bilo v šoli tiho potem pa so se zopet obudili glasovi. Zdaj je vikar sam učil in pripovedoval:
»Spuštujte predstojnike! Duhovni smo predstojniki, duš pastirji. Tako je Bog rekel. Ali jih boste zato zasmehovali, pa četudi bo*
ste videli, da imajo svoje slabosti? Ne boste jih! Grešili bi. Taki bi bili kakor stari ajdje in vam povem, kako historia uči. Uči, da Athenienses niso marali Simonidesa, ker je vpil, ko je govoril; uči, da so Tebanci godr* njali čez Panikula, ker mu je slina letela iz ust; uči, da so Rimljani špotali velikega Sei* piona, ker je v spanju smrčal; uči, da so se spakovali s Pompejem, ker se je praskal le z enim prstom; uči, da so Julija Cezarja ubili, ker se je previsoko pasal — uči, kaj hočete še več?«
Očitno se je tu vznejevoljil, morda, ker so se mu gojenci nasmehnili, zakaj trpko je zavpil;
»Procuramus! Stoj in svojo čast rešuj, če kaj veš, nobilis Joannes! Manlij Kapitulin!«
»Tri in trideset brazgotin je imel na tele* su,« je odgovoril Kobencljev.
»Lucij Dentat?« je renčal učitelj.
»Iz stoindčsetih bojev je imel pet in štiri« deset zaraslih ran.«
»Mirabilia mundi!« je hotel učitelj; učenec je vse na vel.
»Pa še druga čudesa, ki vesta zanje Stagirit in Plinij!«
»Ljudstvo Astomov, ki so brez ust, Anda* bati, ki sc vojskujejo mcže, Samojedi, ki v snegu spe, Kondeji. ki kače žro, Tartari, ki se z zobmi rode —«
»Selenitske žene,« se je polegala učitelju jeza, »ki kakor kokoši — pa saj ni, da bi vam pravil, ki ste še otročji. To še novej, moj no* bilis, kaj mačke in psi žro, če jih v trebuhu ščiplje?«
»Rosno travo,« je vedel učenec.
»Jeleni?«
»Polaj.«
»Podlasica?«
»Rutico.«
»Merjasec?«
»Bršljan.«
»Jerebice?«
»Lovor.«
»Lastovke?«	*
»Kamen heliodor, zato, da imajo čiste oči «
»Kakor vi vsi, ki ste še nedolžni,« je zra* stel veselo in ljubeče učitelj, »da bi do starih dni taki bili.«
Kakor glumec jc nato spremenil glas in vprašal:
»Riba jc najbolj neumna žival in ščuka jc riba. Pa le nosi v glavi vso božjo martro. Kaj jc nam potrebno nositi v glavi in srcu P Pro* turamus! Odgovorite prvo, kako?«
»Kakor kralj Aleksander Homerove pes* •ni,« je odgovoril prvi učenec.
»Kakor cesar Augustus Vergilove zgod« kc,« je povedal drugi.
»Kakor kralj vseh 'modrecev Aristoteles Sperzipa,« je vedel tretji.
»Zdaj pa še kaj ?«
»Sveto pismo!« so jeknili vsi gojenci obe* nem. Učitelj je dejal:
»Amen! Vstanite, gremo na vrt!«
Magister v spovednici za glušce se je vzdramil in dvignil. »Še je stari šegavi uči* telj,« je občutil o vikarju, »kdor je kdaj v to njegovo šolo hodil, ne bo je pozabil.« Bil je ves razigran in poln hvaležnosti in spoštova* nja do starega gospoda, tretjega žerjava na Krasu, svojih dveh drugov prevrednega bo* jevnika z grbom spečih ptic in kratkim geslom: Vigilo — čujem!
Vstal je, se pokrižal z blagoslovljeno vo* do in stopil pod milo nebo. Zavil je ob cerkvi mimo grobov, našel materin, pomudil se kratko na njem in krenil nato proti vikarje* vemu domu. Stopil je v odprto vežo, jo pre* šel, kakor je vedel, da drži na vrt za hišo. V mraku je moral tipati po strmih stopnicah navzdol. Na vratih, preden je stopil na vrt, je posluhnil. Učitelj je bral s svojimi učenci iz evangelijev.
»Hora biblica — ura svetega pisma,« je po* mislil magister. »Učitelj, da mu je podobnega iskati. Kako lepo se je v šolski sobi uvedel iz posvetne v božjo modrost,« je občutil prizna* vajoč vzgojni način vikarja Procuramusa.
Iz temnega hodnika je pogledal na vrt. Tam je bila v jarkem jutranjem solncu miza. Na mizo je bil položil učitelj košarico sadja, grozdja in breskev. Tudi nekaj fig*belic je bilo vmes, da bi se tem bolj ujemalo s tem, kar je snovala učiteljeva beseda, povzemaje iz svetega pisma po jasnem načrtu. »Smokve okušajo pa grozdje zobajo,« je videl in vedel magister o dijakih vikarjevih, »kako ne bi zlahka umeli besede, ki jo čujejo, in jim baja
o	čudesu iz prilik o grozdu v stiskalnici, o smokvi, ko se muži, o vinu in vinogradniku in še delavcih, ki jih je gospod za kopanje na* jel.« Veliko spoštovanje je začutil magister ob tem, kar je videl in čul, do svojega dav* nega učitelja, popolnoma je pozabil, da se pravo lice štanjelske šole hudo loči od onega, kar je vikar sporočal škofu Tekstorju na Du* naj in v Gornji grad. Ob njegovi besedi se je hotelo magistru zazdeti, da se celo on sam uči, da čuje sicer vse, kar mu je že znano, a da čuje drugače, nekako tako, kakor da ni iz Pisma, temveč resnica od včeraj in da se je zgodilo vse nekje blizu na Krasu pod Svetim Tomažem, okoli Tomaja ali pa tostran proti Repentabru ali Komnu. Učitelj visoke šta* njelske šole je učil;
»Izveličar je bil na svatbi v Kani Galilej* ski. Pa je gostom in svatom pošlo vino. Go* spodova nebeška Mati, ki so se ji ljudje snv-
lili, je prosila svojega Sinu: Vina nimajo. On, ki je sam vse vedel in tudi to, da vina nimajo, se pusti prositi po svoji Materi, preden da. Nejeverni mojih in vaših dni, otroci, pa jo lajajo, da ni bogorodica, in smešijo nas, ki smo ji vdani, da nam je žena, ki je Izveličarja rodila, nad Boga samega boginja in da smo malikovalci. Pa bodimo taki malikovalci; ve* ruj te mi, na božji in nebeški svatbi nam bo zato najboljšega vina natočil in dejal: Zato, ker je Mati prosila za vas, zato ker ste mene častili, ko ste njej spoštovanje skazovali.«
Potem je razgrnil v Mateju in razlagal;
»Grozdja ne bero s trnja in smokev ne z osata, vsako dobro drevo rodi dober sad, sla; bo drevo pa slab sad. Pa še tako je drevje, ki nič ne rodi, hrast, bukva, gaber in lesnika. Zato ga sečemo in kurimo. Glejte, tudi človek je drevo. Vsak bo rodil po tem, kar je. Glušec Gospodu ne bo pel, a se bo po svoje zveličal; hromeč ne bo plesal kakor kralj David, pa ga bo gospod Bog drugače večne smrti otel: trto radi grozdja, trn radi trnja, ki tatovom v staje in polja brani. Lesnika je slabega drevesa slab sad, pa je vendar ljuba Bogu. Merjasca in divjo laznino redi v gozdu, pa cepiti je moči v njo, kakor cepijo goreči misijonarji božjo besedo v srce in dušo divjih ljudi, ki še konj* sko čeljust molijo pa sirovo meso z govnom posoljeno žro. Breskvo, ki dve leti zori, v tretjem pa jalova usiha, posekamo. Prav po pameti. Nespametna bi bila božja pravica, če bi s človekom, ki svojemu Bogu ne služi, de* lala mileje. Ne more in ne sme. Pravica je, pa še božja! Zato pa naj gledajo, ki jih Gospod jalovi smokvi primerja, naj gledajo! Preklel jih bo, kakor je tisto nesrečno drevo brez sadu.«
Prestal je za trenutek, kakor da premišlja. Nato pa je nastavil čudno resno, trdo, jezno.
»O hudobnih in dobrih je zapisano, da sc spoznajo po sadu. Mladi ste še, malo veste, zato pa meni verjemite, ki sem star in mi je hudo, da sem moral dočakati, kar sem, ko se z vseh vetrov sejejo krivi učitelji, krivi pre* roki iz Antikrista, pa uče norčavosti, obljub* Ijajo blagovest in zveličanje, hlinijo vdanost v Boga, pa so volkovi v ovčjem krznu, ovčje okoženi roparji duš. Po sadovih jih boste po* znali, da nimajo ne Boga ne Njegovega Sinu, ki nas je odrešil. Kristus je bil ponižen, oni so peklensko napuhnjeni, Kristus ie bil do smrti pokoren, ti so uporni; On čist in nedol/en, ti nesramni kot mezgi. Duha da imajo, se ba* hajo. Imajo! Iz Satana, ki je prvi gorel in je prvo slabo drevo, duh uporni, oče tistih hu* dobnih vinogradnikov, ki so Gospodu, ki jih je najel, hlapce morili in potem še njegovega lastnega sinu ubili.«
Zasopel je utihnil za nekaj časa. Bolj mir* no je dodal nato:
»O smokvi, ki se muži, je zapisano, da je znamenje. Tudi mi imamo znamenja. Le umeti nam jih je treba, da nas groza prešine pred uro, ki se bliža z Antikristom in njego* vimi. Kaj pravim groza! Dober sad rodimo, pa se nam ne bo bati strogega Sodnika, ko bo vstal na nebo. Pa čujte Njega samega, otroci moji, in potem razsodite, kako neki bi moglo biti drugače, kakor pa vas jaz učim.«
Odprl je knjigo, ki jo je magister poznal in je bila tista z znamenjem spečih ptičev in z bedečim žerjavom na sredi. Vneto, kakor da moli, je bral iz nje in tolmačil sproti iz bu* kovske besede v štanjelsko:
»Janez, na petnajsti glavi od prve do osme redi. Jaz sem prava vinska trta ... Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu. Brez mene pa ne morete nič storiti. Če kdo ne ostane v meni, se kakor mladika vrže ven in usahne; in jih pobirajo, jih mečejo v ogenj in gore.«
Venceslav Sejavec:
KO NJIH UTRUJENE ROKE...
Ko njih okorne, utrujene rokč opoldne pred jedjo križ nurede čez znojno čelo, ustnice in prsi in se v molitev sklenejo njih prsti za blagoslov neha, stopinjo pravo — tedaj se k njim na pokošeno travo sum Bog dobrotno, milostno posede, zajemi je 'z njimi tam iz skupne sklede in z njimi se pogovori, pomeni, bridkosti jih in križev razbremeni.
Zacharias Topelius:
BREZA IN ZVEZDA.'
(Finska hajka. — Prevedel Peter Butkovič.)
POVEM vam zgodbo iz življenja dveh otrok, ki sta imela samo en smoter pred seboj. Redkokdaj je mogoče kaj ta« kega povedati o človeku.
Pred več ko sto in petdesetimi leti so velike nesreče in nadloge kot posledice vojne padle na Finlandijo. Mesta so ležala v pogoriščih, žito je bilo poteptano, glad in še posebno bo« lezni so pobrale na tisoče žrtev. Povsod okoli sta se razlegala le jok in vzdihi in v potokih so tekle solze in kri. Spomin na te pregrozne čase se nikdar več ne zatre.
Družine so bile razpojene: nekateri so bili odpeljani v jetništvo, drugi so se skrivali v gozdovih ali pa so zbežali v Švedijo. Pogosto; krat ni vedela žena, kaj se je prigodilo možu, in otroci so zastonj iskali svoje starše.
Ko je naposled nastal mir in so se ljudje mogli vrniti do opuščenih domačih ognjišč, ni bilo družine, ki bi ne objokovala katerega iz* med svojih. Prav kakor žena, ki je izgubila sina in je gledala venomer v daljavo in je iz* praševala sestro: »Ali ne vidiš ničesar?«, tako so ljudje ob pogledu na prazna mesta pri mizi izpraševali drug drugega: »Ali ne vidiš ničesar?« — »Ničesar ne vidim,« je bil od* govor.
Včasih pa se je prikazal na obzorju goreč oblak: bile so trume beguncev, ki so se vra* čali domov. Če se je zgodilo, da sta oče in mati spet našla katerega ljubljenih otrok, je bilo v hiši takšno veselje, kakor da bi nekdanjih žalosti sploh nikdar ne bilo.
Med otroci, ki so bili ugrabljeni in odve* deni v tuje kraje, sta bila tudi dva malčka: bratec in sestrica. Dobri ljudje pa so ju ohra* nili in zelo skrbeli za nju.
Minilo je nekoliko let. Otroka sta rasla v okrilju ljubeznivih varuhov, a dasi v svoji sreči nista ničesar pogrešala, sta vendar ne* prenchoma hrepenela po starših in po doma* čem kraju. Tako so nekdaj jetniki v babilon* ski sužnosti obešali harfe na rečne vrbe in niso hoteli ne peti ne plesati na tuji zemlji, njih srca so ostala v Jeruzalemu.
Ko sta otroka zvedela, da je zavladal v rin* landiji mir, in se more lahko vsak spet vrniti tja, njuno hrepenjenje ni imelo več meja. Prosila sta za dovoljenje, s katerim bi se smela podati v domovino.
»Kaj pa vama prihaja v glavo!« so se na* smehnili njuni varuhi. »Do tinlandije je vec nego sto milj.«	.
»To ni nič; da le greva tja,« sta vzkliknila
otroka.
»Ali je za vaju tako slabo pri nas? Saj imata v izobilju vsega, česar vama duša po* želi: mleka, sadja, lepo stanovanje in varuhe, ki vaju tako močno ljubijo. Kaj hočeta še
več?«
»To je res. Ampak midva bi se rada vrnila v rojstni dom,« sta odvrnila otroka.
»Tam vladata glad in revščina. Vajino stanovanje bo jelkin gozd, vajina postelj gozdni mah in črni kruh edina vajina hrana. Nič vaju ne zavaruje pred mrazom in sne* gom. Starši in sorodniki so vama gotovo že davno pomrli, okoli pogorišča vajinega doma pa se potikajo volkovi.«
»Morda je res, ampak midva bi se rada vrnila v rojstni dom,« sta odvrnila otroka.
»Kdo pa vama pokaže pot do rojstnega doma?
»Bog,« je odgovoril deček. »Prav dobro se spominjam, da je pred našo hišo rasla ve* lika breza, na kateri so ob svitu žvrgoleli ptički.«
»Jaz pa se dobro spominjam, kako se je zvečer skozi njene veje bliščala zvezda,« se je oglasila deklica.
»Neumnosti govorita! Prav gotovo bi na potu zašla,« so rekli njuni varuhi.
Zabranili so jima še dalje sanjati o po* vratku, a tudi najstrožji ukaz ni nič zalegel: otroka sta še vedno mislila na to in hrepe* nenje v njunih srcih je še bolj raslo.
Neko noč je rekel deček svoji sestri:
»Ali spiš?«
»Ne,« je odgovorila deklica. »Ne morem zaspati, ko pa vedno mislim na najin rojstni dom.«
»Jaz ravnotako. Poslušaj! Poveživa najine reči v culo in pojdiva! Zdi se mi, da mi Bog govori na ušesa: »Vrni se v domovino! Vrni se v domovino!« Kar Bog zapove, ne more biti slabo.«
»Tudi jaz sodim tako.«
Vstala sta potihoma, povezala culi in od* šla. Noč je bila krasna in mesec je bil na nebu.
»Bojim se. da kje ne zablodiva,« je rekla sestra, ko sta šla že kos poti.
»Pojdiva vedno proti zahodu tja tja, kjer je zašlo solnce sredi zlate zarje,« je rekel brat. »Ko ugledava veliko brezo pred do* moin in zvezdo, ki se blišči skozi njene veje, spoznava, da sva našla svoj rojni dom.«
Nekoliko dalje je spet rekla sestra:
»Bojim re razbojnikov in divjih zveri.«
»Bog naju bo varoval,« je odgovoril brat. »Ali znaš molitvico, katero je naju mamica naučila: »Kjerkoli sem, sem v rokah božjih?«
»Da. Vsemogočni nama pošlje angele, ki bodo čuvali nad nama.«
In pogum je stopil v njuni srci. Deček si je oskrbel za morebiten napad močno palico, pa se jima ni nič hudega pripetilo. Postala sta na križpotju in ugibala, v katero stran bi kres nila. Kar se oglasi na poti, ki je vodila na levo, žgolenje dveh ptic.
»Govore nama, naj greva tod,« je za* klical deček.
»To ni navadno žgolenje ptic, ampak an« gela sta, ki sta poslana od Boga,« je rekla sestra.
Sla sta tako dolgo, da se je sestra zares pred njima in jima kazala pot. Hranila sta se z gozdnimi jagodami, žejo sta gasila v bistrih studencih in spala sta na mehkem mahu. In čudo: nikdar jima ni zmanjkalo hrane, nikdar jima ni bilo treba skrbeti za varno preno= čišče. In si nista mogla tega razložiti. Pri po« gledu na ptička pa, katera ju nista zapustila, sta rekla sama sebi:
»Angela božja sta z nama!«
Sla sta tako dolgo, da se je sestra zares utrudila in je rekla:
»Če bi morda že poiskala brezo?«
»Ne še,« je rekel brat. »Morava najprej zaslišati jezik, katerega so govorili najini starši.«
Sla sta vedno proti zahodu. Poletje se je že skrčilo in zrak je bil dan za dnem hlad; nejši.
»Ali še ne vidiš naše breze?« je vprašala sestra.
»Ne še,« je odgovoril brat.
Dolgo sta hodila po ravnini in naposled prišla v gorat kraj, kjer je bilo polno jezer in šumečih potokov.
»Kako prideva čez te vode navzgor?« je rekla sestra.
»Jaz te ponesem,« je odgovoril brat in jo je vzel v naročje.
»Kako prideva čez te reke in ta jezera?,« je vnovič vprašala sestra.
»S čolnom jih preplavava,« je odgovoril brat.
In zares! Ko sta šla po bregu navzdol, sta našla čoln, kakor da bi bil prav za njiju pri* pravljen.
Nekega večera sta izmučena od dolgega potovanja prišla do samotne koče, ki je bila zgrajena na temeljih bivališča, ki je bilo svoje dni v vojski pogorelo. Na dvorišču je obirala deklica cvetače.
»Ali nama daš eno?« sta otroka vprašala.
»Seveda,« je odvrnila deklica. »Pa sto* pita v hišo, kjer vama mama postreže!«
Ko je brat zaslišal te besede, je objel de* klico okoli vratu in jo pritisnil k sebi jo* kajoč od veselja.
»Radi česa si tako srečen?« ga je vpra« šala sestra.
»Ta deklica govori jezik, ki so ga govorili najini starši,« je zaklical deček. »Sedaj pa že lahko poiščeva našo brezo in našo zvezdo.«
In sta stopila v hišo, kjer so ju pogostili. Vprašali so ju, odkod prihajata.
»Oddalec,« je odgovoril deček. »Vrniti se hočeva v naš dom, kjer so naju pred desetimi leti ugrabili. Veva pa samo to, da je rasla pred domom velika breza, na kateri so žvr« goleli ptički in je zvečer zvezda svetila skozi njene veje.«
»O ubogi siroti!« so jima rekli. »V Finlan« diji raste na tisoče brez in na nebu sveti na tisoče zvezda. Kako lahko se človek zmoti!«
»Bog nama pomore,« sta rekla otroka. »Angeli so naju pripeljali v domovino in va« rovali so naju, ko sva prehodila neizmerno daljavo.«
»Finlandija je velika,« je rekel ta ali oni in zmajal z glavo.
»Bog je še večji,« je odgovoril deček.
Otroka sta se zahvalila za gostoljubnost in sta se spet spustila na pot. Od tega časa pa jima ni bilo treba več prenočevati po goz« dovih, kajti v vsaki hiši so ju ljubeznivo spre* jeli. Poleg vse revščine sta smela sedaj ra« čunati s koščkom kruha in s streho nad seboj, saj sta se vsem v dno duše smilila. Pa nista mogla najti ne breze ne zvezde. Pred več do« movi je rasla breza in je nad njo svetila zvezda, pa nista bili ti, kateri sta ona dva iskala.
»Ah, Finlandija je velika, midva pa sva tako majhna,« je vzdihnila sestra. »Nikdar ne najdeva našega doma.«
Brat jo je pokaral.
»Ali ne veruješ v Boga?« je rekel.
»Verujem,« je odgovorila.
»Bog nama more storiti še večje čudo, nego to, za katero ga prosiva. Ko so šli be« tlehemski pastirji v noči Kristusovega roj« stva v hlevček, da bi tam počastili Boga, jih je zvezda peljala tja. Tako bo tudi naju zvezda pripeljala do našega doma, ako ne izgubiva vere.«
»Imaš prav,« je priznala sestra, ki se je v vseh rečeh strinjala z bratom.
Dve leti sta že bila na potu. Prišle so bin« košti, ki so bile v tem letu koncem maja. Dan je bil topel in drevesa so se že ogrnila z ze* lenjem. Zvečer sta mlada popotnika zagle« dala neko hišo in sta stopila na dvorišče, da bi poprašala za prenočišče. Pred domom je rasla velika breza, ki je šuštela z mladimi listi. Skozi njene veje pa se je bliščala večerna zvezda: samo ona je že migljala na jasnem nebu.
»To je naša breza,« je vzkliknil deček.
»To je naša zvezda,« je zaklicala deklica.
Presrečna sta si padla v objem in s sol* zami zahvalila Boga.
»Poznam hlev, kjer je imel oče konje,« je rekel brat, ko se je razgledoval.
»Poznam korito, kjer je mati napajala ži* vino,« je rekla sestra.
»Vidim dva križca na brezi. Kaj naj to pomeni?«
»Rada bi šla v hišo. Bog ve, če starši še žive? Morda naju ne spoznajo? Brat, stopi ti prvi noter!«
»Postojva nekoliko pod oknom in poslu* šajva, kaj govore tam,« je rekel brat in pris tiskal roko na srce, ki je močno bilo.
Dva človeka sta sedela v izbi: moški in ženska. Nista še bila stara, a skrb in revščina sta pred časom razorala njuna obraza. Moški je govoril:
»Binkošti so. Dan, v katerem je poslal Bog Duha Tolažnika v potrta srca. Za naju pa ni tolažbe... Štiri otroke sva imela. Dva spita pod brezo večno spanje, dva sta bila ujeta in odpeljana v sovražno deželo. Nik* dar več se ne vrneta. O, kako težko je člo* veku samemu v starosti!«
»Pri Bogu ni nič nemogoče,« je odvrnila ženska. »Njegovo usmiljenje je neizčrpno. Ako je izpeljal izraelsko ljudstvo iz egip* tovske dežele, zakaj bi nama ne mogel vrniti otrok. Koliko let je že od tega?«
»Blizu dvanajst. Deček bi moral imeti že sedemnajst, deklica pa šestnajst let. Kakšno veselje bi bilo, ko bi ju spet našli! Ali nisva vredna te sreče?«
V	tem trenutku sta otroka vstopila. Po* vedala sta, da prihajata oddaleč in sta lačna.
»Pridita, povečerjajta z nama in prenos čita tu,« je rekel oče. »Ko bi najina otroka še živela, bi bila ravno v vajini starosti.«
»In bi bila prav tako ljubezniva, kakor sta vidva,« je dodala mati.
Oba sta se razjokala, ker nista mogla še dalje prenesti svoje bolesti. Potem sta se vrgla staršem okoli vratu.
»Ali naju ne poznata?« sta zaklicala. »Vajina otroka sva. Bog naju je čudovito pri* vedel k vama.«
Starši so polni radosti pritiskali in po* ljubljali svoja zaklada. Potem so vsi štirje pokleknili in zahvalili Boga za njegovo veliko ljubezen. Povedali so si vse, kar so prenesli in pretrpeli. Sedaj v veliki sreči pa so kmalu Pozabili na prestane nadloge in križe.
Oče je bil vesel velikega in močnega sina, mati pa je varno gladila črne hčerkine lase in ji poljubljala sveža lica.
»Bila sem prepričana, da sc nama bo danes pripetilo nekaj lepega,« je rekla. »Zgodaj r«no sta dva nepoznana ptička priletela na našo brezo in veselo žvrgolela.«
Ovčja vas na Koroškem pod Sv. V i š a r j a m i.
»Poznam ju,« je rekla deklica. »Prav ona sta naju pripeljala semkaj. To pa nista ptička, ampak angela varuha, ki sta delila z nama to veselje.«
»Sestra,« je rekel brat. »Pozdravi tam zu* naj še enkrat našo brezo in zvezdo in po* moliva na grobovih najinih bratcev. Prav govoriš: ta ptička, ki sta nama kazala pot, sta bila angela in v njunem spevu sva vedno slišala besede: »Vrnita se domov in poto* lažita svoje starše!« Njima gre zahvala, da nisva na pustih ravninah trpela gladu, da sva varno prenočevala po gozdovih, da sva premagala vse trpljenje in tudi našla našo brezo in naš rojstni dom.«
»Poglej, kako lepo miglja najina zvezda,« je rekla sestra. »Končno sva prišla na smo* ter najine poti!«
»Ljuba otroka!« se je oglasil oče. »Celo človeško življenje je pot, vodeča do vzvi* šenega smotra, do nebes. Vedno morata ho* diti po nji, imajoča Boga v svojih srcih! An* gela sama, katera sta vama pripomogla najti rojstni dom, bosta na ti poti vajina vodnika. Iskala sta brezo, kar pomeni našo domačijo: Ljubita jo vedno in delajta za njo celo svoje življenje. Iskala sta zvezdo, kar pomeni vednost: Naj vama sveti ta zvezda do konca dni!«
»Amen, amen,« so potrdili otroka in mati s sklenjenimi rokami.
Mirko Avsenak:
IZLET.
Morda, morda pa moje dekle je breza ob poti in vse so drugo bile le blodne sanje.
O,	le zakaj ne pokličeš me nikdar po imenu, dekle moje, breza ob poti, ko mimo popotnik gre, obupno iščoči, sam v svoji goreči samoti?
Da, da, da, moje dekle je ona breza ob poti!
Joža Lovrenčič:
CESTA IN NJEN VOZEL.
Povest iz XIV. stoletja.
TA čas je stopil Trdan v Trnovski klanec; vsakotoliko je zažvižgal na prste in malo prisluhnil, če mu kdo odvrne. Nie ni ujel, le prhut nočnih ujed je slišal in kvi* vikanje skovirja. Globoko pod njim je šume* la Soča in se iskrila v mesečini. Gore na desni in levi in v ozadju so kot srebrne strmele pod nebo, na katerem so ko živa cesta mrgoleli gostosevci, kakor bi hoteli koroški voz priva* biti v svoj tir. — Po zvezdah je Trdan prera* čunil, da je okoli polnoči, in je znova zabr* lizgnil.
Postal je.
l	am gori v najhujšem delu klanca je od* žvižgalo in zapazil je dvoje senc.
»Prva postojanka,« je pomislil Trdan in podvizal.
»Trdan!« ga je pritajeno poklical nekdo.
»Koj, koj!« je odvrnil; po glasu je spoznal Draščeka, ki se je bil kar od kresa zgubil niz* dol po griču proti Trnovemu.
»Dolgo si sc mudil pri Cvetani,« ga je sprejel Drašček v družbi Habadinovih drugov.
»Dolgo ali kratko, — tu sem in kot vidim, še nisem kesan!«
»Nataknjen si!« sc jc zasmejal Drašček in kdo ve, kako bi mu bil povrnil te besede Trdan, da ni pridirjal isti trenutek na svojem konju Habadin in naročal: »Dobro kaže! Pet voz je na poti in nekaj tovornikov. Vozove pustite Ccdajcu, tovornikom pa dobro prei* ščite njihove zaloge in jih olajšajte, če pri’ dejo do vas, ker nocoj so naše postojanke od Predila do sem goste! Jaz grem, da obvestim Čedad ...«
»In če opravijo drugi s tovorniki, naj odi, demo mi s praznimi rokami, samo da bo tvoj čedajski Peter sit?«
»Dobil boš svoj del, ne boj se!« ga je po* miril 1 labadin, vzpodbodel konja in odpeketal, ko da ga nese veter ...
»Le pojdi, mi bomo pa naredili, kakor bo nam kazalo, kaj ne?« sc je obrnil Trdan do Draščeka in njegovega druga ter nato zginil z njima v zasedo pod košato bukev, kier so prežali še trije možje, oboroženi z velikimi gorjačami. Slišali so Trdanove besede in jih bili veseli. V znamenje, da soglašajo ž njim, so mu stisnili roko: »Tako se govori! Čemu bi sc človek zadovoljil z groši, če se lahko založi s tovorom srebra ali cc'o zlata!«
Posedli so v mah pod bukvijo in ukrepali, kako bodo opravili z vozniki. Ura za uro jc tekla, počasi, počasi...
Tam onkraj Soče v Drežnici sc jc oglasil
prvi petelin in dal znamenje, da se nagiba noč v jutro. Družba v zasedi je postala nestrpna. Kaj, ko bi bili njihovi tovariši v gorenjih, srečnejših zasedah opravili že svoje, držeč se modrosti: kdor prej pride, prej melje!...
Pa so od Trnovega zaslišali koroško voz-niško pesem, ki je pričala voznikovo zado* voljnost in brezskrbnost:
Od Zile, Beljaka, če/, strini Predil tovorim in vozim, da hi mojeo dobil...
Zasedniki so se vzveselili in se pripravili...
Vrh klanca se je prikazal voz. Voznik je prenehal s pesmijo, zavrl, dal pod zadnje kolo čevelj in stopal ob konjih. Pred njim se je zagnal po cesti nizdol ovčarski pes in začel lajati. Prišel jc prav do zasede, se ustavil 'n se drl. Trdan je stopil izpod bukve, pes ga je zagledal in se zagnal proti njemu, a že čez trenutek obmolknil. Gorjača mu je priletela na glavo in stegnil se je. Voznik je menil, da sc mu je zgubil v gozd za divjačino, in je mirno stopal ob vozu, a ko je privozil v naj* hujšo strmino, so planili Trdan in njegovi iz zasede, zgrabili konje in voznika, podložili kolesa in Trdan je zahteval:
»Odkupnino — ali pa ne pripelješ ne kosa blaga v Čedad!«
Voznik jc prosil, rotil, sc oziral, če prihaja že drugi voz, kazal oblastveno kraljevo pi* sanje, ki mu zagotavlja neoviran prevoz, a ko le ni vse nič pomagalo, se je odkupil, glasno zabavljajoč. Ko so pa zasedniki šteli in si de* lili groše, je pognal konje in le še mrmral, ker bil je vendar vesel, da je tako šlo...
»Bodo pa kupci povrnili!« se je tolažil...
Priškripal je še drugi, tretji, četrti voz, vsi v takem presledku, kot bi jim kdo določal čas, računajoč, koliko je treba, da se z vozni« kom opravi...
»Dobro delajo naši tovariši.« so menili izsiljevavci v Trnovskem klancu, ki so popu« ščali od voza do voza v odkupnini in menili koreniteje opraviti s petim vozom, o katerem jim je tretji voznik, hoteč sebe ceno spraviti iz nevarnosti, povedal, da vozi daleč iz sc* vernih krajev srebro in tudi zlato.
»Habadin in njegov Piero naj le čakata!«
»Norci bi bili, če bi ga slušali!«
»Mogoče bo toliko bogastva, da mu potem lahko pokažemo hrbet. Izpod Mrzlega vrha smo se žc tako preselili...«
»Svet je širok — čez gore jo udarimo na ono stran, pa začnemo v kakem mestu pošte* no živeti. Kdo bo vedel, odkod jc naše bo* gastvo! Habadinu potem ne bo treba več po* lagati računov!«
»Trdan, pojdeš z nami?«
»Nak!«
»Seve, seve, pozabil si, kaj je pravil Dra* šček. Dekleta, kot ga ima v Kobaridu, ne dobi, naj ga gre iskat širom sveta.«
»E, Trdan, ali veš, celo Habadinu je všeč! Ko je oni dan prišel iz Čedada in se vrnil v naše selišče Pirate, — bil sem takrat še gori
— je bil kar zaljubljen, kakor bi ne imel še nikdar kakega dekleta . ..«
Trdan je grdo pogledal in ko so videli, da mu pogovor ni všeč, so obmolknili, ker bali so se, da bi se ujezil ter jih kratkomalo pustil. Pri petem vozu bi težko pogrešali njegovo silno pest, o kateri so vedeli, kako zna uda* riti, kadar je treba.
Pa ni bilo treba. Uračunali so se. Petelini v Drežnici so se oglašali ko za stavo, iznad Krna se je začelo že svitati, petega voza pa ni bilo in ni bilo. Tudi tovornikov ni bilo ...
»Ali nas je potegnil Habadin ali tretji voz? nik ali so nam na Bovšku prihranili delo?« so ugibali zasedniki in si niso vedeli edgo* vora...
*	# #
Ko je pripeketal konj s Habadinom v Ko* barid in prhnil mimo lipe, se je berač Korošec zbudil in zazdehal:
»Dovolj bo spanja, vsak čas se začne zo* riti. Če hočem kaj tam doli pri Sv. Ivanu pri* prositi, kar pot pod noge v božjem imenu!«
Mimogrede si je vrgel par prgišč vode v obraz, da bi pregnal zaspanec, in je krenil proti Kotu. Hlad, ki je vel iz močvirja ob Idriji, ga je dodobra prevzel in spešil je ko* rake, da bi sc ogrel.
»Ilencajte, zdaj inc kar zebe, a preden bo poldan, bo že lilo z mene! Vroč dan bo, vroč
— pa naj bo! Kar bo trpljenja, naj bo v do* bro moji duši ...«
In jc še mrmral in je izginil v megli, a pre* den jc prišel do Starega selu, ga je dohitel prvi voznik in Korošec je prisedel in kratko* časil moža z vsemi mogočimi zgodbami in šc* gavimi dovtipi, ki sc jih je bil nabral v svo* jem beraškem življenju ...
VI.
Kobariški otroci, ki so pod Mlini pasli in se igrali v svetlem solncu kresnega dne, so zagnali navdušen vrišč, opazujoč nenavadno kobilico, ki jo jc iztaknil eden izmed njih v travi in jo, držeč v rjki, kazal.
»Joj, kako jc velika, take še nisem vidci.« sc je čudil prvi, drugi jc ugotovil, da ima štiri Perutnice, tretji ji je videl na glavi greben, ki mu je bil posebno všeč, deklicam pa jc uga* jala, ker jc bilo njeno truplo posejano s svet* limi pikami, ki so sc izpreminjasto lesketale v solncu ko žlahtni kameni, kakršne so videle našite v okras na oblekah gosposkih žena iz 1'olmina in Čedada.
Ko so si kobilico ogledali, so pozabili na igre in šli, da bi poiskali še katero: vsak bi se rad postavil s tako nenavadno živalco... Iskali so v travi in na grmičju in vsakotoliko je vesel vzklik pričal, da niso iskali zaman. Ko so dobili vsak svojo, so se posedli po trati, jih primerjali in se igrali z njimi konje ...
Solnce je bilo že nad Sočo in pregnalo ro* so, ko so otroci zagnali znova vrišč. Iznad pašnika, iznad travnika in njiv so se začele dvigati kobilice, sc v zraku iskale in se družile cvrčeč v urejeno trumo in odšumele, kot bi iskale primernega kraja, kjer bi se spustile na tla.
Tedaj se je tam doli od Tolmina pojavil čuden oblak; za njim drugi in še tretji. Kot da bi jih gnal veter, ko se bližali — vetra pa ni bilo. Kar nenadoma sc je potemnilo. Otroci so pogledali, kam se je skrilo soinee, in videli so, da ga je zastri prvi oblak, ki ni bil ne črn ne siv, temveč kotlovinasto zelenkast .. In še se jim jc zazdelo, da cvrči iz njega.
»Kobilice!« so sc prestrašili.
Živina se je vznemirila.
Živina se je vznemirila. Tam gori s ceste so zaslišali:
»Domov, domov! Hitro z živino domov!«
Niso si dali dvakrat ukazati: s pastirskimi palicami in šibami so zganjali govedo in drob* nico izmed grmičevja na cesto in udarjali po njej, da jc drevela kot pred nevihto proti vasi...
Tudi ljudje so leteli s polja in prestrašeni gledali, kaj bo.
Oblaki so pripluli nad kobariško polje in ko so se spuščali niže, jc bilo videti, kako lete po zraku ogromne kobilice, krdelo za krde* lom, in da sc nekako vidoma množe. Ko so sc spodnje vrste spustile na tla, so jim sledile v strogem redu ostale in širom polja napravile cclc tabore, nakar so sc razlezle in glodale in žrle bilje in klasje, travo in listje ...
Na trgu pod lipo so se zbirali ljudje in ugibali, kaj bi začeli. Cvrčalo in striglo jc iz lolja od vseh strani, a od Tolmina so se va* ili novi oblaki...
»Gorje, gorje, ob vse bomo!« so vzdiho* vali ljudje vse križem.
»Svetovit sc jezi, poslal jc nadlego kot ono leto pred davnim časom, ko sc jc naš rod obrnil od njega. Mojega deda ded je pripo* vedoval, kako jc bilo tedaj. Sc se spominjam, kako sem sc zgrozil, ko mi jc otroku pravil oče kot njemu njegov: »Ko je zanemarilo ljudstvo bogove svojih očetov in sc dalo kr* stiti, so prišle v našo deželo kobilice, velike ko vrabci. rl am nekje ob Muri so predrznega človeka, ki jc zajahal med nje, obrale živega do kosti in potem še konja ...«
»Žrtvujmo Svctovitu!« so zaklicali.
»Žrtvujmo, žrtvujmo mu!«
Bojan je poslušal željo in ko so naložili na žrtvenik pod lipo dračja in drv, je šel, poiskal v staji belega jančka, ga zaklal, in ko je zagorel ogenj, ga je položil na vrh drv. Prijeten vonj lipovega cvetja je izginil ob smodu volne in mesa in veselo brenčanje če* bel je prenehalo; pregnal jih je smrdeči dim, ki je prodiral v lipo ...
Isti čas se je zazibal zvon v stolpu in kot mila prošnja je odmeval v zrak in preglasil cvrčanje kobilic. Cerkvenec je v sili nenadne zadrege pozabil na cerkveno prepoved — in* terdikt — in zvonil, da bi se Bog usmilil in pregnal požrešno živad.
Posamezni ljudje so se zbirali okoli cer* kve in glasno molili...
Bojana je zvon vzdramil in naročil je Tr* danu, naj gre in prepodi cerkvenca, da ne bo begal ljudi.
»Ded, pusti ga, naj zvoni. Mogoče bo bolj pomagalo ko žrtev Svetovitu ...« je boječe prosila Cvetana.
»Tiho, otrok!« je bolj zarenčal ko rekei Bojan in bil zadovoljen, ko jc stopil Trdan proti cerkvi in za njim še drugi, da bi mu po* magali, če bi se cerkvenec branil in bi mu nje* govi bili v pomoč ...
Ko je zvon obmolknil, se je pojavil cer* kvenec s svojimi ljudmi in vsi so klicali proti lipi:
»Le malikujte, le! Bog nas tepe radi vas! O le počakajte! V Čedad pojdemo, kapitlju se pritožimo. Vikarja hočemo nazaj! Dokler >e bil tu in je vsak dan maševal in molil, ni bilo nikakih nezgod. Vi ste krivi, da so prišle kobilice!«
»Ponovi, odpadnik, če si upaš!«
»Hlapec črnoriški, molči!«
»Kdaj so naši dedje poznali take nadloge? S krščeniki so prišle!«
»V Kobaridu ni mesta za vas, pojdite za vikarjem!«
»Kobilice naj požro še vas, drugega niste vredni!«
Tako so kričali v odgovor Bojanovi pa* gani in ker kristjani, zbrani okoli cerkvenca, niso odnehali, sc je Trdan zagnal mednje in mlatil na desno in levo, da so sc vsi razkropili. Cerkvenca je tako udaril, da jc revež za< krvavel in obležal na mestu.
»Zdaj sc repenči!« mu je zaklical in sc zmagoslavno vračal pod lipo, kjer so ga, odo* brujoč njegov čin, sprejeli. Ponosen se je bli* žal Cvetani, da bi ga tudi pohvalila, a Cve* tana ga ni čakala, zbežala je v hišo, sc vrnila z vedrom, natočila vanj vode in odbrzela k onesveščenemu ccrkvencu ter ga začela mo* čiti, da je prišel k sebi.
»Cvetana, Cvetana!« je rjovel Bojan in ji grozil, a ona se ni zmenila nc za deda ne za Trdana, ki je pritekel za njo in jo spočetka zlepa, potem pa shuda hotel odpraviti od ranjenca.
»Brez srca si! Tudi jaz bi se ti ne smilila!« mu je zagnala v obraz in njena beseda ga je tako prevzela, da jc pozabil na svojo moč in obstal ko okamenel.
»Trdan, zgrabi jo in privleci jo sem!« jc ukazal Bojan in množica okoli njega, ki se jc zgražala, da jc Bojanova vnuka šla pomagat ccrkvencu, je ponovila Bojanove besede: »Zgrabi jo, zgrabi jo!...«
»Poizkusi!« mu jc dela Cvetana, ki je dvig* nila cerkvcnca in ga menila peljati proti nje* govemu domu.
»Zgrabi jo!« je ponovil Bojan, ki ga jc množica zadrževala, da ni planil proti vnuki. Videli so ga, kako sc je tresel od jeze, in zato so mu prigovarjali, naj se ne razburja, da bo že Trdan opravil.
Ponovni ukaz Bojanov jc v Trdanu pre* magal sleherni pomislek: zgrabil je Cvetano, jo odtrgal od cerkvenca, ki se je spet zgrudil, in jo odnesel na krepkih rokah pod lipo, kjer jo je postavil na tla.
»Kaj vendar misliš, Cvetana? Ali zasluži črnoriški hlapec, da ga otimaš? Bodi pamet* na!« so jo obdale tovarišice in ženske, možje in mladci so pa zadrževali Bojana, ki se je drl:
»O, le počakaj! Ali sem te zato vzgojil, da me izdajaš in pozabljaš na nauke in vero naše hiše! Mati te je zastrupila, hinavščino si uganjala. Takoj se spokori! l’rcd žrtvenik stopi in prosi Svetovita, naj ti spregleda!«
»Ne, ded! Svetovita ne bom častila več, ker ga ni častila moja mati in ga nc časti. Ta* ko bom molila, kot moli ona! Ona si ni upala vpričo vas paganov, jaz pa si upam. Iz lju* bezni do nje, ki ste mi jo vzeli!«
Bojana po teh besedah niso mogli več za* držati, planil je proti vnuki in pobil bi jo bil, da ni teta Kuniča stopila vmes in mu zabra* nila. Odvedla jo je v hišo.
»Pelji jo, o, le pelji jo, a če sc nc spame* tuje, ne bo pod mojo streho prostora za njo!« jc kričal za njima Bojan,
Ko so ga pomirili, so se odločili in odšli v polje, da bi videli, kako je s kobilicami... Zgrozili so se: žitno polje — ko da bi ga po* žel, travniki — kot bi jih posekal, drevje in grmovje — kot bi ga ošmulil. Stali so in gle* dali, vzdihali in stokali in tožili in si niso mogli pomagati. Odhajali so domov, se vra* čali in videli še večje opustošenje.
Pod večer so opazili, da se je dvignilo kr* delo kobilic in letelo proti Kotu. Pričakovali
so, da se dvigne vsa golazen, a niso dočakali. Kot v posmeh jim je cvrčala sita živad od vseh strani, celo z griča, ki ga je bila tudi ko* renito obrala ...
Bojan se je vrnil s Trdanom v hišo, in ko sta stopila v izbo, je trdo vprašal sestro Kunico:
»Kje je Cvetana?«
»V čumnati,« je odgovorila Kuniča.
»Pokliči jo, v izbo naj pride, da se po« menimo!«
»Ne bodi hud!« je prosila.
»Hud ali ne hud — pripelji jo!«
Kuniča je šla, Trdan je sedel za mizo, Bo* jan pa je hodil gori pa doli po izbi in golčal:
»To ti pravim, Trdan. Nič več ne kaže odlašati, vzeti jo moraš. Ti jo boš priklenil nase in mogel obvladati, da ne preide k izda« jicam vere očctne. Jaz sem star, kdo ve, čez noč me lahko zgrabi Morana in odvede s se« boj. Potem bi po svoji ljubi volji delala in spremenila to mojo hišo v krščansko. Ko bo tvoja žena in postaneš ti naš — potem se ne bojim. Ti sc boš držal...«
»Rad, oče Bojan! Samo ...«
»Kaj samo?« je postal Bojan in udaril z nogo ob tla, kot bi hotel že samo s tem po« vedati, da je vsak pomislek odveč
»Samo, če bo Cvetana hotela...« je dejal Trdan in tiše pristavil: »Oni dogodek jo je razburil, če bi počakal...«
»Nič! ...« je zamahnil Bojan z roko in za« klical v vežo proti čumnati: »Kuniča, pripelji jo in ne zgubljaj besed z njo!«
»Precej, precej!« sc je odzvala Kuniča; v njeni besedi je bilo žensko srce, ki je so« čustvovalo s siroto Cvctano. Ko jc stopila v čumnato, jo je našla klečečo na tleh ob po« stelji, glavo je imela naslonjeno na levo roko, desno pa je držala na prsih, kjer je čutila materin križec. Teta jo je trenutek gledala, potem pa stopila k nji, jo pobožala in ji pri* govarjala, naj sluša deda in sc ravna po nje-’ govi volji, češ, da se ji bo le tako dobro go« dilo.
»Ne morem, teta, ne morem več ...« ji jc ihtela v odgovor.
Bojan je stopil na prag in zarohnel:
»Ali prideta ali ne?«
»Oče, pridem pa jaz jutri!« jc nekako pro« sil Trdan, a tedaj sc jc oglasila Kuniča:
»2c greva!«
Prišli sta. Kuniča jc držala Cvctano z levo roko za njeno desno, z desno jo je pa okle* mla čez nrbet in jo tako obdržala kot v varstvu.
»Sramoto si mi napravila danes!«
»Ded, dobro delo ni sramota,« mu je mir* no odgovorila, ne da bi ga pogledala.
»S kristjani se družiš.«
»Do danes se nisem, a poslej se mislim.«
»Ne boš se! Nocoj te združim s Trdanom in moža boš poslušala!«
»Ded!« je vzkliknila Cvetana in ga pogle* dala. V njenem pogledu je bila prošnja in obenem odločnost, ki jo je Bojan čutil, a ni nanjo odgovoril. Samo postal je in uprl svoje sive oči vanjo.
»Ded!« je ponovila. »Ali hočeš, da bi bila nesrečna kot moja mati? O, moja uboga mati!« je še kriknila in se spustila v plač.
Trdan je pristopil k nji, a ga je zavrnila z roko in rekla: »Če mi hočeš dobro, me pusti!«
»Ne, ne, Cvetana, dobro ti hočem, a pu* stim te ne! Moja, moja moraš biti!«
»Tvoja bo!« je dejal Bojan in stopil, da bi jo prijel za roko in jo položil v Trdanovo. Cvetana se je izvila teti iz rok in planila v vežo, iz veže pod lipo... Bojan je hotel za njo, a Trdan in Kuniča sta ga zadržala, češ, da ni še vseh dni konec, da se bo premislila čez noč in bo potem spet vse lepo v redu ...
Ko se je Bojan pomiril in se je Trdan po« slavljal ter je z njim stopila Kuniča proti vratom, da bi pogledala za Cvetano, je pri* jezdil v diru Habadin, skočil pred vrati s ko* nja in vstopil, voščeč dober večer.
»Važne novice!« je začel.
»No?« je vprašal Bojan nič kaj prijazno in Trdan in Kuniča sta ob radovednosti na Cvetano pozabila.
»Vojska bo!«
»Gosposka nima drugega opravka. Da bi se vsaj med seboj poklala! A kaj, ko bo tr* pelo ljudstvo!«
»Ljudstvo bo trpelo — kobariško ljud* stvo!« je pritrdil Bojanu Habadin in naznačil novico, ob kateri je Bojan samo začudeno po* gledal, teta Kuniča zavzdihnila, Trdan pa vprašal:
»Kobariško ljudstvo bo trpelo? Kako? Nihče nas ni še vprašal ne lovil ne nam uka* zal, da bi šli na boj. Že ne bo sile in menijo, da s svojimi opravijo ...«
»Ne bodo vas vprašali: kar z vojsko pri* dejo in po Kobaridu bo!« jc še vedno zago* netno razvijal Habadin svojo novico.
»Govori jasno, Habadin!« je prosil Bojan.
In Habadin je govoril, a njegovo pripove* dovanjc jc bilo dolgo in široko. Povedal je, kako je ponoči jezdil v Čedad, kako je dobil Petra, ki jc že dopoldne oropal štiri voze in bil ves srečen, da mu jc k pogojeni vsoti še primaknil...
»To ni vojska,« ga je razdražen prekinil Bojan.
»Vem,« je dejal Habadin, »a ko sem vse to opravil, sem zvedel, kaj se pripravlja. Tam doli izpred velike cerkve sem zaslišal šum in krik, in meneč, da je sam semenj tako živ, sem šel, da bi pogledal, kaj imajo. Pa je bil semenj posebne vrste. »Na Kobarid! Na Kos barid!« je kričala množica. Ko sem povprašal, Kaj to pomeni, so mi povedali, da je prišel v Čedad neki verski inkvizitor ali kako mu pra* vijo, Francesco de Clugia, zaslišal pregnanega kobariškega vikarja in potem je pridigoval v veliki cerkvi, da bi bilo sveto in Bogu všečno delo, če bi se Cedajci zbrali in udarili kot sveta križarska vojska na Kobarid in pokom čali malikovavce ...«
»Ojoj, ojoj!« se je prestrašila Kuniča.
Bojan je srepo gledal pred se, ko je Ha* badin govoril, potem pa je stisnil pest in dejal:
»Naj le pridejo. Bojan jih sprejme, kot se spodobi! O, na kolena ne popadamo!«
»Oče, jaz sem z vami! Ha, to bodo okusili mojo pest!« se je razvnel Trdan in zagrozil proti Čedadu z obema stisnjenima rokama, ki ju je potresel, kot bi hotel povdariti svojo moč in pokazati, s kakim veseljem bo grabil, mlatil in davil...
»Tudi jaz vam pripeljem svoje pirate v pomoč, Bojan. Veseli bodo, da se lahko po* stavijo... Zasede ob cestah se jim zdijo že prevsakdanje,« se je ponudil I labadin in Bojan mu je segel zadovoljen v roko ter rekel:
»Drži, računali bomo nate in na tvoje, če je tvoja vest resnična!«
»Joj, ojoj, kaj bo, kaj bo še vse iz tega!« se je bala Kuniča in šla, da pove Cvetani, kar je izvedela.
Cvetane ni bilo pred hišo in tudi pod lipo je ni bilo.
»Le kam se je ta čas zgubila?« se je vpra* ševala Kuniča, a je ni kaj posebno skrbelo. »Je že stopila h kaki prijateljici, da ji potoži svojo dekliško žalost,« je menila in se vrnila k ognjišču, da pripravi večerjo...
Ko je Habadin povedal svoje in je po* vprašal po Cvetani, ni dobil pravega odgo* vora. »Pravkar je bila tu, a se sedaj menda zunaj hladi,« mu je nekam mrko odgovoril Bojan.
»In ti, Trdan, jo imaš tako rad, da dru^u* ješ očetu in ti ni za njeno družbo? Maha čudna ljubezen to!« se je zasmejal.
»Ni Trdan kriv, samoglava je!« mu je opravičil Bojan Trdana, ki ni zinil besede in mu je ob Habadinovem smehu le v očeh za* iskrilo, ker spomnil se je piratovih besed iz Trnovskega klanca ...
Habadin je iz kratkih, odsekanih odgovorov in iz ponašanja Bojanovega in Trdano*
vega spoznal, da se je moralo dogoditi nekaj neprijetnega in da je prišel v nepravi čas.
»Pa pozdravite jo!« je rekel in vstal, češ, da hoče priti še pred trdo nočjo do doma. Pozdravil je in odjahal.
Trdan je še nekoliko posedel in čakal, da se bo vrnila Cvetana vendarle še v izbo, a ko je ni bilo in jc še Kuniča povedala, da je ni pod lipo, je menil, da se je nalašč odstranila, da je ne bi jezni ded spet silil v zvezo ž njim.
»Nepričakovano je vse prišlo, nič ni bila pripravljena na tak dogodek — kot jaz ne. Zato sc jc branila,« jo je opravičeval Trdan, ko je odhajal.
»Pričakovano ali nepričakovano, priprav* ljena ali nepripravljena — mojo voljo mora spoštovati in se ravnati kot jaz hočem. Nocoj je prišel Habadin vmes in jo rešil, sicer bi jo bil privlekel v izbo in videl bi ali bi obveljala moja ali ne! Zagotavljam te, Trdan: jutri bo drugače! Po tej vesti, ki jo jc prinesel Ha* badin, ne kaže več odlašati: njo in dom dobiš!«
Trdan, ki bi sicer ob takih besedah za* vriskal, je zamišljen odšel skozi vrata, ki so ostala celo noč odprta in čakala Cvetano...
*	# #
Vstalo je novo jutro, solnce sc je vzpe* njalo iznad Krna čez sinje nebo, na katerem ni bilo opaziti ne meglice. Kobarid se je pre* dramil in ljudje so hiteli v polja, da bi videli, jeli še kaj ostalo... Groza j ih jc spreletela. Kamor so stopili, kamor jc neslo oko, vse je bilo opustošeno: žito, ki je prejšnje jutro valovilo, je bilo samo strnišče, travniki do zemlje objedeni, grmovje in drevje, ko da je padla najbolj strupena slana in ga tako osmo* dila, da sc je listje osulo: golo in prazno je stalo ko pod zimo... Po tleh je pa gomazelo in bilo vse živo. Solnčni žarki, ki so pili roso, so dramili golazen, ki je čutila uro za nov polet.
Okoli devete se je dvignilo tik pred vasjo ogromno krdelo in za njim drugo, tretje, če* trto, in kot so pluli prejšnje jutro pogubo* nosni njihovi oblaki nad Kobarid, so se sedaj pomikali proti Kotu in se tam pri Kredu izgubili. Ljudje, ki so jili spremljali z očmi, so ugotavljali, da so se zaokrenile ob Nadiži proti Benečiji...
Žalostni so se vračali s polja in, vračajoč se, so šele zapazili in se čudili: Svetovitova lipa je ostala zelena... Kot bi ne videli nikdar prej zelenja, so postajali pod njo, jo občudo* vali in vzklikali:
»Svetovit je mogočen!...«
Bojan jih je poslušal, a je bil kljub navdu* šenju vaščanov /a Svetovita zamišljen in odrezanih besed. Cvetane ni bilo in molčal je
o	nji...
G rivški:
VARČNA DRUŽINA.
STRIC Žižmond sc je oženil. Za doto je dobil izredno varčno Anastazijo. Gorje, če bi je ne bil dobil, vam rečem! Časi so po vsem svetu težki, plače pičle, draginja ob« čutna. Ne preostane drugega kot zgolj varč* nost!
Zadnji dan meseca prinese stric Žižmond 4 bankovce po sto lir in jih položi na kuhinj* sko omaro. Vseh se drže še potne srage. Ob jutranji zori naslednjega dne vzame teta Ana* stazija veliko cajno, pobaše tri bankovce in začne običajno trgovsko potovanje. En ban* kovec se že v prvi mesnici izpremcni v sla* nino, rcberca, pljuča in kravji jezik, ki stricu Žižmondu vsak ponedeljek zlasti diši. Drugi vrednostni bratec roma v prodajalno mešanih jestvin in sc čudoma izprcvrne v koruzno, pšenično in ajdovo moko, fižol in ješprenj, ki je najljubša jed varčne tete Anastazije.
Preostali papirnati vdovec se izccdi v di* ,'ečo kavo, olje, jesih, sol in sladkor, s katerim se tečno sladkata dva zakonska paglavca, ki imata najbrže zelo razvito »sladkorno bole* zen«. Okrog enajstih prisopiha Anastazija s pestrim tovorom domov ter crč, meša, obra* ča, seka in vrti, da diši daleč naokrog. Kosilo je cesarsko in mesarsko; o njem trdi strič Žižmond, da bi bil raje lačen, kot bi ga pustil. Trud zasluži plačilo!
Nato se pa začne varčevanje. Najprej pri jedi. Če poba hočeta masla, jima mati namaže turšičen kruh s pokončno noževo ostrino. Klo* bas ni. Sir jedo tako, da med tednom povži* jejo luknjice, v nedeljo ostanke. Na meso ni misliti. Le v nedeljo prečita teta Anastazija tozadevne kuhinjske recepte iz debelih ku* hinjskih bukev. Za rojstne dneve obirajo preostale kosti. Varčujejo tudi v obleki. Niti na misel jim ne prideta ne čevljar nc krojač,
l	eta Anastazija obrača stricu Žižmondu suk* njič, da je tekom poletja doživel že tri pre* novljene izdaje. Iz starih stričevih hlač jc varčna teta napravila en par copat s papirna* timi podplati. Stric Žižmond jc imel tudi en par starih volnenih nogavic. Anastazija jc pu* lila in cofala, Ja je v veliko začudenje iz volne spletla jopico — kajpada brez rokavov mlajšemu princu. Varčna teta tudi sebe nc za* nemarja. Iz bluz dela rokavice, iz rokavic opanke, in zadnje krpicc proda cunjarju.
Vse rodbinske člane ostriže Anastazija. Treba je le. da kosmatinci mirno sede in vlc = čejo ušesa, k tlom. Stric sc jc te operacije žc navadil, malima pa preseda, zato sta redno krvava.
Obutev nosijo staro, le stric si je smel na štedilniku s tolkačem pribiti dve gumi, kar zahteva pač čas in ozir na modo.
Razkošnih predmetov pri Žižmondu ni, razen metle. 11 koncertom in v gledišče nc gredo: imajo itak doma precej pevskih eno* glasnih, dvoglasnih in celo čveteroglasnih na* stopov, s spremljevanjem pokrovk, metle in včasih tudi palice. Časopisi so redno v hiši, seveda le taki, v katere mesar zavija slanino, ali trgovec moko in sol. To raznovrstno bra* nje obvaruje družino pred enostranostjo.
Luč prižgejo le za par minut, da najde vsakdo svojo posteljo. Drv ni treba za peč, ker postane vsem, zlasti stricu Žižmondu in teti Anastaziji vroče kar po celem telesu, ko jima trgovec pove,, da se bodo cene zvišale.
In vendar gredo dnevi naprej. Razen pr* vega v mesecu so vsi odločeni strogi varčno* sti. Kdor zna, zna in teta Anastazija v varč* nosti nima para!
Mirko Avsenak:
MODRINA.
Nud streho zemeljsko nebesa so, v nebesih vsi božji že spat gredo..
Muriju je Muti Jezusu v posteljo dulu in poje, du bi uspavala gu.
Po prstih Muriju k oknu gre.
Da bi ne slišal je Sin, v predpasnik vse duši solze;
Marija joče za grešnike; za deco, ki ne sluša matere.
Slavko Savinšek:
KRIŽEVE NADLOGE.
PETER prične risati vrv, pa je nikakor ne more tako naviti okrog vseh treh koles, da bi mogla teči po njih.
»No, Križ, le malo pomislite, saj ste brih* tni! Ne, ne, tako ne bo šlo, kar poskusite in si predstavite, kako bi privlekli po tej vrvi breme kvišku! No, tako se vrv niti premak* nila ne bo! Ej, tudi tako nc; vidite, da nc gre nikamor!«
Profesor se vidno norčuje iz njega, to čuti Peter, zato ga je sram, sram pred vsemi to* variši. Na vse načine napenja možgane in oči, da bi to nesrečno vrv spravil pravilno okoli koles. Ali kakor ugiblje, riše in spet briše, nikakor jc nc more spraviti v pravo lego. Kakor neka omotica, nekaka megla mu leži na obeh in radi zadrege v glavo pognana kri mu buta v senci in mu temni pogled, da
razloči zdaj samo še črno ploskev table pred seboj, slike, ki jo je dosedaj narisal, pa prav nič več. Roka mu trepeta, ko po brezuspešnih naporih odloži kredo in polglasno prizna pro« fesorju, ki se reži vanj:
»Ne znam!«
»Sramota, da odličnjak Peter Križ, ki ga hvali ves zavod kot najbolj nadarjenega di« jaka, ne zna razrešiti čarovnije navadnega sestavljenega škripca! Seveda, Peter Križ, fi« zika in matematika nista pesmice, ne pove« stice, še manj pa kako zaljubljeno dekletce in še bolj zaljubljen študent, ki si domišljuje, da je rojen pesnik!« se porogljivo zasmeje profesor Petru prav v obraz in z nekako na« slado vzame beležnico ter zapiše Petru Križu veliko dvojko.
»Torej sem vendar doživel to čast, da dam Križu dvojko!« se zasmeje profesor in zapre beležnico. »In še enkrat rečem: matematika in fizika nista kako zaljubljeno dekletce, ve* ste, Križ!«
V Petru je že ob prvem roganju vzkipelo vse, kar je bilo živega v njem. Zdaj po tem ponovnem se je še zadnje utrgalo, vsak pre« mislek je padel, ko je vrgel profesorju očitek:
»Sram vas bodi!«
, Ves razred je onemel in pogledi vseh so planili v profesorja, ki je prebledel in povesil oči. Šele čez trenutek, dolg in mučen, se mu je utrgalo:
»Take nesramnosti še nisem slišal od svo« jega učenca!« Stopil je bliže Petru, ki pa sc ni umaknil, ki je v lice gorel in vrnil v silnem požaru ihte profesorju nazaj:
»Jaz tudi še ne od svojega profesorja!«
Profesor ni našel odgovora; še bolj je prc« bledel in ves je trepetal v gnjevu. Pogledal jc končno Petra, ki pa je imel oči zapičene vanj s tolikim ognjem, tako sijoče in široko raz« prte so mu bile zenice, da sc jc profesor zdrznil in se nehote umaknil korak nazaj k mizi. Tiho sta bila trenutek oba, ves razred je bil samo napeto pričakovanje in ni bilo sli« šati drugega kakor divje dihanje, ko je v to tihoto stegnil profesor roko, kazoč v klop in ne da bi pogledal Petra, skozi zobe siknil:
»Idite!«
Peter, ki skoro ni vedel, kaj se godi ž njim, je šel v klop in umikal oči pred začudenimi pogledi sošolcev. Sedel je v klop, si pokril oči z dlanjo in ni našel misli, ki bi mu posvetila v bolečino duše. Kakor od daleč jc slišal glas profesorjev, ki je potegnil iz mize razrednico, zapisal nekaj vanjo in proti Petru obrnjen dejal:
»Tako, za svojo nesramnost boste dobili zasluženo plačilo. Drugo pa še vse pride, bom že poskrbel zato!«
V istem hipu je pozvonilo in profesor jc
vstal ter šel iz razreda. Komaj je zginil za vrati, so se zgrnili dijaki okoli Petrove klopi in ga pričeli tolažiti in hrabriti:
»Dobro si mu jih povedal!«
»Pošteno si ga izplačal!«
»Nič se ne boj, saj ni tako hudo!«
»Si bo drugič kaj takega vsaj premislil!«
Peter ni slišal ničesar. Samo one sladke oči so jokale vanj in njegove lastne so bile polne solz. Ko je zagledal obraze sošolcev okrog sebe, se je sunkoma dvignil in zarežal vanje:
»Dajte mi mir!«
Nato pa jc planil iz klopi in skozi nje iz razreda, stekel po hodniku in se tam v skri« tem kotu bridko zjokal.
Prihodnjo uro je prišel v razred razrednik in takoj poklical Križa, ki ga pa še ni bilo notri. Baš je vprašal profesor dijake, kje jc, ko so se odprla vrata in vstopil je grešnik.
V	obraz je bil bled, oči pa so mu sijale v tako skrivnostnem ognju, da jc razredniku vprašanje kar zastalo na jeziku. Vendar jc moral storiti svojo dolžnost.
»Križ, pojdite sem!« ga je pozval. Peter je stopil h katedru.
»Kaj ste imeli z gospodom profesorjem fizike?«
Peter jc molčal, niti pogledal ni razrednika.
»Povejte, kaj jc bilo!« ga jc pozval ta vno« vič. Peter je dalje molčal, ni dvignil oči.
»Vsaj odgovorite mi, če vas vprašam!« je zrastel profesor.
Tedaj jc Peter Križ pogledal razrednika, pogledal s takim pogledom, da jc profesor sedel na stol nazaj in ni znal niti besede več. Strmela sta drug v druzega in prvi jc umaknil pogled razrednik, ko je iz zadrege govoril:
»Križ, pojdite zazdaj v klop, pa sc po* poldne oglasite pri meni v pisarni! Tačas sc umirite, da nc bo nesreče! Stvar jc hudo resna in lahko ste izključeni iz zavoda!« mu jc dejal in videlo se jc, da govori skrb, pa tudi lju* bezen iz njega. Peter jc še enkrat pogledal profesorja, kakor bi se mu hotel zahvaliti, da mu jc prihranil izpoved pred vsem razredom, šel v klop in je celo uro tiščal dlani na oči...
Kakor pijan jc po šoli omahoval Peter po ulicah domov, kakor sam vase ugreznjen, le oči so mu žarele in iskale po cesti. Srce mu je pravilo, da jo bo zdaj srečal ali dohitel, če jc žc odšla pred njim. Vsak dan jo jc src« čaval ob tej uri, ko se jc tudi ona vračala iz šole in jc šla skoro do njegovega stanovanja, malo hiš prej je zavila domov. Tako jc hodil ž njo, pred njo, ali za njo žc dve leti, pa je še ni ogovoril, ni je še upal pozdraviti. Slučajno je zvedel njeno ime in naslov in da je na uči« teljišču. Če ga ni videla, jc strmci v njo, ni odmaknil od nje oči, božal jo jc ž njimi in njen obraz jc blestel pred njim. Samo obraz
in oči v njem, drugega ni videl, za drugo se Peter niti zmenil ni. Pogovarjal pa se je v mislih ž njo vso. pot; toda, če sta se srečala in ga je pogledala, je zardel do ušes, potegnil ramena kvišku in oči povesil v tla.
Peter je stopil hitreje in ko je zavil okrog vogala, jo je zagledal pred seboj in ž njo še eno. Pospešil je korak, da jo je mogel dohi* tevati in iti bliže nje. Slišal jo je govoriti, ‘■lišal je zvonki smeh in toplo mu je postajalo pri srcu.
»Za njo!« se mu je nasmejalo v duši in še enkrat bi v tem hipu stopil pred profesorja, ki mu je užalil njeno čisto sliko, ki je vrgel kamen v njegovo srce ter bi mu še krepkeje odgovoril na norčevanje.
Prijateljica se je ustavila, poslavljali sta se. Peter je vztrepetal, srce mu je divje uda* rilo, ko je šel mimo in pogledal ljubljeni v oči. Nekaj mu je sprožilo telo, priklonil se je in komaj slišno pozdravil. Pognati se je hotel naprej, ko je začul govorjenje obeh in je za« držal korak.
»Kdo pa jc ta?« je vprašala prijateljica.
»Študent, sedmošolec; pravijo, da kuje pesmice!« je odgovarjala deklica.
»Ga poznaš?« je vprašala druga.
»Srečujeva se, pa še nikoli me ni pozdra* vil, samo gleda me!«
»Gotovo je zaljubljen vate! Čestitam, Da* nica!« se jc posmejala glasno prijateljica. Danica se je ozrla za odhajajočim in iz ust ji je planilo v razposajenem smehu:
»Saj bi bil, ko bi ne imel tako pošvedranih peta!«
Obe ste sc zasmejali, zrli za dijakom in potem brezbrižno govorili dalje.
Peter pa ju ni več slišal. Ko jc padla zad* nja beseda, mu je bilo kakor bi ga bila ne* usmiljena roka ošvrknila z bičem po obrazu. Opotekel sc je kakor pijan in pred očmi se mu jc zameglilo. Ob prvem vogalu se je na* slonil ob zid, ker se mu je vse vrtelo. Toda udarili so mu v uho znani koraki in ga vrgli iz omotice. Planil jc naprej po ulici, skoro v diru dosegel stanovanje in sc niti ni spomnil, da bi bilo treba h kosilu. Sunil je vrata so* bice za seboj, zagnal knjige v kot, potem pa je padel čez postelj, da je glasno zaječala, porinil obraz v blazine, pa pričel plakati divje, da sc mu je stresalo mlado telo in jc odmevalo od tesnih sten podstrešne sobice.
Peta nadloga: Smrt.
Srečno se je bližal Peter prvemu smotru, koncu gimnazijskih študij. Čeprav se je bil profesor Stiska zaklel, da vrže v sedmi soli Križa radi njegove predrznosti, mu vendar ni uspelo, ker mu je ušel fant pri izpitu v navzočnosti ravnateljevi in tako dovršil sc* dmi razred. Sošolci so svetovali 1 etru, naj
gre v osmo šolo raje na drug zavod, ker bo sicer težko ušel Stiski pri maturi, če ga že v osmi ne bo stisnil. Peter pa je zaupal ravna* telju, se zanašal na svojo nadarjenost in ostal, za kar ga je ravnatelj ob pričetku leta pohvalil. Pa tudi učenja se je spet krepko po* prijel, in sicer že o počitnicah.
Najbolj ga je v to skrb nagnala mati. Ka* kor bi bila slutila, da ima njen sin križ nad seboj, je pričela ugibati vanj. Skrbele so jo njegove kakor splašene oči, bolelo njegovo bledo lice, dasi je bila sama bolj podobna smr* ti kakor živemu človeku. Ko ji je Peter na nje* no neprestano ugibanje slednjič priznal svoj križ iz matematike in fizike, je tako vztrepc* tala v strahu za Petrov uspeh v osmi šoli, da ii je obljubil poprijeti sc učenja v počitnicah in je obljubo tudi držal. To pa največ radi tega, da je laže skril materi svoj drugi križ: bolečino radi Danice In dobra mati je nekaj časa verjela, da žuli sina samo prvi križ, sa; mo šola!
Peter jc vsak dan navsezgodaj vzel knjige, in še preden je solnce z močjo posijalo v do* hino, jc bil že v gmajni. Ležal je pod grmom v travi, odprta knjiga je ležala ob njem, ali Peter je malo videl vanjo. Šele, ko so mu bile misli na smrt utrujene in so ga pekle oči od zrenja v svetlo daljavo, je vzel knjigo v roke in se učil. Za uro, dve se jc zgubil v računih, se zagrizel vanje, da ga je minil spomin na vse drugo in tako je urno ponavljal. Dan za dnem je odhajal tako in spet prihajal domov, tih, zamišljen, čeprav se je včasih pošalil. Ali mati so grbančili čelo in se bali za sina. Videli so: bled je odhajal, pa se jc vračal zopet bled. In še so videli: včasih ni bilo tako: šel je v gmajno bled, na se je vrnil z lučjo na licih in sijajem v očeh. Zdaj pa so bile oči kakor ugasli zvezdi.
Sosedova Lenčka, deklica Petrovih let, je rada pogledovala za slokim študentom in če jc le mogla, je pritekla h Križevim s kakim vprašanjem ali naročilom za mater. To je sto* rila navadno tedaj, kadar je imel priti Peter iz gmajne domov. Počakala jc, da je vstopil, utihnila v tistem hipu, komaj opazljivo rdela in spet bledela, pa je z dolgim pogledom v Petrovo lice komaj slišno pozdravila in odšla. Peter dolgo ni opazil, dokler ni materi iz radovednosti ušlo vprašanje, ki naj bi posvetilo v Petrov drugi križ, njim še neznan. Od tedaj je Peter pazil, da se ni nikoli vrnil ob navadni uri, prišel je raje ali prezgodaj, ali pa precej kasno. Tako se ie ognil vsemu. Samo materi ne. Ni bila zastonj Križeva žena in se ji jc videlo, da je rodila trinajst otrok. Bližina smrti pa ji jc ostrila vid in slutnjo, da je bila kakor čist zrak, ki v njem že sam najmanjši odsvit naj slabotnejše lučke zatrepeta.
Preden se je Peter vrnil v šole, je vedela mati za njegovo skrivnost, za njegov drugi križ. Ni ji govoril o njem, samo v svoje oči ji je pustil pogledati holj globoko, kakor niko* mur ne in tudi materi dosedaj še nikdar. Ali je morda slutil, da za slovo, je morda hotel svojo bol zaupati njej, da jo ponese s seboj v grob, ki naj krije z največjo sladkostjo tudi njegovo največjo bridkost? Bog ve? Čudne so bile njegove oči, morda so znale gledati, česar drugi niti slutili niso?
Prvikrat ga je mati spremila na postajo, ko je odhajal. Težko je hodila, ko sta šla v klance in moral jo je opirati. Prigovarjal ji je, naj se vrne, pa jo jc pri tem držal za roko kakor bi jc ne mislil nikoli izpustiti. Materina roka sc jc oklepala njegove kakor s kleščami in še par dni po slovesu jc čutil v vsakem prstu posebej pritisk materine žuljcvc dlani.
Teden dni pred božičem je dobil brzo* javko. Prav v šolo mu jo jc prinesel pismo« noša: »Mati bolna, pridi.«
Baš ko jc stopil doma v sobo, jc planil iz materinih prsi val krvi in jc rdeče pobarval belo posteljnino. Kakor da se je kri razlila tudi v Petrove oči, so rdeče zasijale. Ali pa je morda iz lica šla vsa kri vanje, ker jc bil obraz njegov kakor zid. Ni si upal stopiti k postelji, kakor bi sc bil bal materine krvi. Presveta je bila in on ni bil vreden, da bi sc jc bil dotaknil s svojimi prsti. Saj je še oči odmaknil, da sc ni zrcalila v njih. Morda pa sc jc bal, da bi mu jc bilo preveč šlo skoznje v dušo, ki so bile odprte kakor dva prepada in so pile, pile?
Sele ko so preko postelje pogrnili belo prevleko, si je upal Peter bliže. Stati ni mogel, ni hotel, ker sc ic bal, da bi mati izdihnila, ko bi videla njegove oči. Klecnil jc v kolcni in položil glavo na rob postelje, da ga jc mati dosegla z roko. Pravkar se je zbudila iz omc* dlevicc. Roka je bila mrzla, toda mehka; tiho je šla po sinovih laseh in jc poiskala njegovih oči. Ko jih je dosegla, jc planil val toplote vanjo in tako je doleo gorela na Petrovih očeh. Peter ni zamižal; široko jc razprl oči, visoko dvignil veke, da bi mu materina roka poljubila vse zrklo, vso površino zcnic. Dolgo ie mati božala Petrove oči in roka jc vedno boli gorela. Ko sc jc hotela potočiti solza po licih iz oči, jo je roka posušila, preden jc iz* stopila.
Kakor da sc ic iz materine roke ogenj prc= točil v sina, je bila notranjost Petrova sežga* na in suha. Ni mogel jokati, ni znal govoriti; še hoditi sc mu ni ljubilo, še mani spati. Samo pil jc vodo, pil, da bi bil pogasil vsaj za trenutek ogenj v sebi, vsaj za toliko času, da bi bil lahko očetu dejal: oče! in mu stisnil roko za prihod. Pa ni mogel in še s pogledi sta sc izogibala. Oba sta čutila bližino smrti, ki je
odsevala v njunih očeh, očetu iz moževe, Pe= tru iz sinove ljubezni, pa si jih nista hotela pokazati, ker sta sc bala potrdila svojega gle* danja v drug drugem.
Pa jc moralo priti. Vso noč sta oče in sin bdela ob materini postelji in se nista pogle* dala. Zrla sta v mater in njen smrtni boj. Ko pa sta ob prvem svitu kakor na povelje oba naenkrat vstala in jc mislil oče stopiti po sve« čo, sta se prvikrat pogledala in ugenila, da sta oba iste misli. Oba sta mislila na svečo. Komaj je oče Šimen svečo užgal in se drobni plamenček še ni razžaril, je mati ugasnila. Spet si oče in sin nista upala pogledati v oči: očetu je padla sveča iz rok. Peter pa jc planil skozi duri in zd;rjal v gmajno ...
Dobro, da jc pri pogrebu močno snežilo in niso mogli pogrebci videti Petru v oči. Znali bi reči, da mu ni bilo za mater, ker jc bila v njih preje grožnja kakor solza. Peter jc šel ob očetu, ker jc bil najmlajši in tako jc krila očetova žalost pred ljudmi njegovo, ki jc bila vsa v blcdici lica, podrhtevanju rok in suhem sijaju oči. Očetu pa je bilo bolj bridko pri srcu ob pogledu na najmlajšega kakor ob gledanju krste. Tako ga jc skrbelo, d.i so mu noge opletale kiikor pijanemu. Ob odprtem grobu bi bil kmalu omahnil vanj, pa ne v ža* losti za rajnico, ampak, da bi ji bil povedal kakor včasih v postelji zvečer, kako ga je skrb za najmlajšega sina. In Peter jc čutil to, zato je v dlani skril oči, ko so metali mokro, zmrzlo prst v jamo in jc preveč grmela trda zemlja na rakev, da bi ne bil vsak udarcc užgal v Petrovih očeh bliska bolečine ...
Po pogrebu sc je šele razvezalo očetu Šimnu:
»Da si jo vsaj še živo dobili Pako te je /clc’a in je menda samo še tebe čakala.«
Peter jc molčal, a njegov pogled je bil očetu sunek z nožem v prsa. Zato jc dejal vnovič:
»Dobro, da imaš zdaj kmalu počitnice! Kar doma ostani šc teh par dni!«
»Ne bom!« je kratko odgovoril sin.
Oče ga je začuden pogledal.
»Kam bi zduj za praznike? Že tako bo preveč prazno v hiši!«
»Ne maram, oče!« je odgovarjal sin.
Oče je dolgo molčal, preden si jc upal po* prositi:
»Peter, daj, radi mene! Vsaj za oba sveta dneva!«
Skoro jc roke dvignil k njemu. In sin je bral v očeh očetovih več kakor v prošnji n jegovi. Zato se je prisilil, da jc iztisnil iz sebe suho:
»Poskusim!«
Molčala sta potem oba in vse dni tako do praznikov. Oče je hodil v tovarno teh par dni
zato, da ni gledal sinovega gorja, pa je vedno iz fabrike pridirjal domov in najprej vprašal po Petru.
Jaselc niso postavili. Preblizu je bila mrt* vaška postelja materina, da bi veselo slavili božje rojstvo. Samo v cerkvi so ga in pa v srcu, ker so iskali utehe v njem vsi, ne le Peter in oče.
Po sv. Štefanu je Peter v prvih jutranjih urah vzel površnik, molče podal očetu roko in odvihral na postajo. Ko je šel mimo poko* pališča, se je za trenutek naslonil na mrzli ograjni zid. Vse moči je moral zbrati, d..i je prišel pravočasno na vlak.
Ko pa je dospel v Ljubljano, je bilo. n;c: gova prva pot k staremu, dobremu prelatu v zavod, kjer je bival prva leta šolanja. Ostal je pri njem vse popoldne in sestra, ki je nad* zorovala malo deco, je sosestri tiho pripove* dovala, da v prelatovi sobi nekdo glasno joče...
Zadnje nadloge pol: Petrovo srce.
»Peter Križ!« jc pozval predsednik matu* ritetne komisije in vsi člani so se z veseljem ozrli po razredu, ker so vedeli, da bo pričelo spraševanje onega, ki so stavili nanj nade, da bo najbolje odrezal. Saj je celo matematiko pisal dobro kljub grožnji profesorja Stiske, da ga vrže pri maturi kakor gotovo je enkrat ena ena! Druge njegove naloge pa so bile naj* boljše!
Toda predsednikovemu klicu sc ni odzval nikdo. Še enkrat jc predsednik poklical Križa. Tedaj se je oglasil eden sošolcev:
»Ga ni tukaj.«
Komisija se jc spogledala. Ravnatelj jc stopil k razredniku, govorila sta nekaj časa tiho, nato sta oba stopila k predsedniku. In spet so govorili vsi trije tiho. Ravnatelj jc odšel ven in naročil slugi, naj teče iskat Petra Križa na stanovanjc in ga na vsak način pri* pelje seboj. Med tem časom pa so prišli na vrsto drugi kandidati in vsi so napravili, ker je vsa komisija vedno le enega pričakovala: Križa.
Sluga se jc vrnil in ravnatelju prinesel od* govor:
»Petra Križa so davi peljali v bolnico. Zdravnik jc nujno zahteval to, dasi je Križ vsekakor hotel v šolo.«
Celo profesor Stiska se jc pridružil tova* rišem, vsej komisiji, ki so obstopili slugo 'n povpraševali, kaj je vendar dijaku. Sluga pa ni znal povedati dosti več; samo to mu jc zaupala gospodinja, da jc Petra tako treslo v Postelji, da sc je vsa soba tresla ž njim in jc šklepetal z zobmi. Ko so še ugibali in uganili vse mogoče, jc nekdo potrkal na vrata. Kav* natelj je stopil ven in sc takoj vrnil s starim
gospodom prelatom iz zavoda, kjer je bil Peter prva leta šolanja.
»Oprostite, gospoda, da motim, ali vendar sem smatral za svojo dolžnost, da obvestim slavno komisijo o nesreči, ki je zadela ubo* gega Petra Križa. Dobil je namreč zelo hud živčni napad in zdravnik skoro obupuje nad njim. Odločilo se bo še danes.«
Vsi so se spogledali, profesor Stiska pa je prebledel in si planil z rokami v lase. In prvi Je bil, ki se mu je utrgalo vprašanje:
»Zakaj pa?«
Vsi so se ozrli vanj in zasmilil se je vsem, ki so čuli njegove grožnje Križu pred par dnevi. A bil je tako bled, da se jc vsem za* smilil.
Odrešil ga je gospod prelat:
»Preveč se je nabralo nadenj gorja in srce se ni moglo več upirati! Materina smrt, na* videz študentovska, a vendar tako globoka in čista ljubezen, pa nato kruta prevara v njej, prenaporno delo, pisanje, knjige, noči brez spanja! Strlo ga je prav pred ciljem!«
»Mlad je, bo pa jeseni zopet zdrav matu* riral, kajne, gospoda!« je pretrgal govorjenje predsednik, ki bi bil rad zaključil izpit.
Razšli so se, ali niti zrelim proglašeni ma* turantje niso s takim veseljem šli domov ka* kor druga leta. Skupno so došli v bolnico po* vprašat, kako gre Petru. Pa so samo to zve* deli, da je še vedno nezavesten.
Ko so zvečer imeli skromno proslavo ma* ture v restavraciji in so bili vsi profesorji med njimi razen profesorja matematike, ki se je menda zakasnil ter so pravkar ugibali, kako gre Petru Križu, je planil mednje suh, dolg moški s klobukom v roki, odpetim suk* njičem in razmršenimi, v hitri hoji vihrajo* čimi lasmi ter zaklical z vsem glasom:
»Peter Križ sc je zavedel, Peter Križ ie izven nevarnosti!«
Bil je to Petrov dosedanji najhujši so* vražnik, bil je profesor Stiska!
Lojze Uršič:
JESEN.
Videl sem plico, ki šla je s krdelom otožna, z rodnega krova leteč v sivo tujino, revnim mladičem iskul domovino, čila so krila kot starcu drhtela, tožno je pesem mi njena zvenela.
Vračajo s polj se ljudje, trudnih in resnih obratov; znoj se na čelu posušil je, iuljuva dlan se sklenila ie pa je beseda razvezala trudno tišino:
»llvala, Ti, Stvarnik nuš, v znoju sejali smo, v upu smo Tebi živeli, v stiskah smo k Tebi hiteli, glej, upanje nam zeleno vzklilo jel«
L. F.:
MALTEŠKI VITEZI NA SLAPU PRI VIPAVI.
MALTEŠKI viteški red jc med našim ljudstvom malo poznan, tudi zgodo* vinskih poročil o bivanju tega reda na našem ozemlju imamo bore malo. Grudnova Zgodovina slovenskega naroda ga ne ome« nja. Pa že v 13. stoletju so bili naseljeni tudi v naših krajih križarji s maltežani, znani pod imenom »johaniti« ali »ivanisti«.
Prvi redovniki so bili naseljeni nekje blizu Ogleja. Patrijarh Volker (1204—1218) je dal zidati neki gostinjec ter ga izročil ivanistom v oskrbo. Naselbina je bila sestavljena iz komturja, bratov in vitezov. Naloga mal« teških vitezov je bila: izsekavati gozdove, izsuševati močvirja, skrbeti za varstvo in obrambo potnikov, trgovcev in romarjev. Bojevati so sc morali tudi proti ropaželjnim klativitezom, Turkom in Madjarom ter se udeleževati križarskih vojsk. Bili so za tiste čase prava dobrota.
Prvi naselbini malteškega reda na Slo« venskem sta bili: Komenda pri Kamniku in Slap pri Vipavi. Po mnenju nekaterih zgodo« vinarjev — zlasti Schumija — so sc naselili ivanisti na Slapu že 1. 1220. Z listinami se ta trditev ne da dokazati, pač pa ravno na« sprotno. Arhiv malteškega reda na Dunaju hrani dve listini iz 13. stoletja, tičejo sc pa le naselbine v Komendi.
Gotovo jc, da sc jc naselitev ivanistov na Slapu izvršila nekaj let pozneje, ne pa že
1.	1220. V 12. in 13. stoletju jc bil Slap z Vi« pavo v posesti andeških1 grofov, ki so tačas vladali mejno grofijo Istro in Kranjsko. Mejni grof Henrik IV., brat akvilejskega pa« trijarha Bertolda, jc daroval več svojih ob« širnih posestev na Slovenskem bavarskemu samostanu oz. cerkvi v Dicssenu. Temu samo« stanu so bili namreč andeški grofje zavetniki. Med darovanimi posestvi jc bil tudi Slap. Blagovna darilna listina- sc glasi:
Dne 25. januarja 1223. daruje Henrik, mej« ni grof istrski (Henricus dci graeia marchio Ystric), cerkvi Marije Device v Dicssenu šest kmetij na Slapu pri Vipavi (in villa quc vo« catur Zlap, sitam iuxta Wippach) s pristav« kom, da hoče v znak volitve vsako leto o sveč« nici dati bratom omenjene cerkve po štiri to« vore olja v Ogleju do svoje smrti. Ko pa umre, naj omenjeni bratje dobijo imenovane kme« tijc z vsemi pritiklinami v svojo rabo. Tudi odstopa rečeni cerkvi vse odvetniške in sodne zadeve na imenovanem posestvu. Ako bi de« dič njegovih posestev v Vipavi po njegovi smrti nadlegoval brate zaradi odvetništva, naj imajo pravico, da si izberejo kakega dru« gega branitelja. — Listino je pečatil mejni grof 1 Ienrik.
Viden znak in spomin malteškega reda iva« nistov na Slapu hrani slapenska župna cerkev sv. Matija, katero so prvotno sezidali iva* nistia. Še dandanašnji so v cerkvi vzidani štirje kameniti malteški križi. Dva sta ob vhodu na levi in desni, dva pa za velikim oltarjem, ravno
1 Domovinu andeških grofov jc bila ju/n« Havurska 'J l/virnik v tiri. arhivu v Monakoveni. Prepis ima M. Kos, Ciradivo r>. knjiga; Schutni in drugi.
:l Sedanja ccrkcv jc bila /idana 1. 1703.
LETNIK I. ■■■■■■■■■■
Grad San s Soucis v Prvačini.
tako vsak na svoji strani. Zunanja pročelna stena ima na desni strani zraven zvonika vzi* dane tri križe, nad križi je kamenita podoba Matere božje (gorske) z detetom Jezusom v naročju. Na vzhodni zunanji steni za preš* biterijem je vzidek, ki predstavlja malteški red, njih orodje in obraze redovnikov, pod kojih vodstvom je bila zidana prvotna sla* penska cerkev.
Istočasno je bila sezidana na južni strani cerkve stoječa graščina, ki je služila za sa* mostan. Tudi pri graščini se sklicuje Schumi na letnico 1220, drugi zopet na 1. 1230. Letnica stoji vrhu notranje in zapadne kolone (vhod« nih vrat).
V	zgodovini beremo, da so slapenski iva* nisti dobili v last tudi sosednjo Planino. Se* zidali so na meji katastralne občine Slap« Planina prvotno cerkev sv. Pavla. Leto zi* dan ja jc zopet nepoznano. Na dan sv. Blaža4 dne 3. februarja 1389 jc bila ta ccrkev v dru* gič posvečena in v romarsko božjo pot spre* menjena/’ Ob tej priliki je podelil »Lavrentus dci et A post. Sediš gratia Episcopus Petti* nensis (Pičan v Istri) ncc non Rdi in Xto ac dni Dni Joanis dignissimi Patriarhae Vica« rius in Pontificalibus Gcneralis universis« 40 dnevni odpustek vsem onim, ki obiščejo cer* kev sv. Pavla in za nje popravo k-aj darujejo.
Ivanisti so dali kovati tudi svetinje, na katerih je bila na eni strani podoba Gorske Matere božje, na drugi strani pa Kristus na križu. Med ljudi so razdeljevali »kamne sv. Pavla«. Dva taka izvoda hrani ljubljanski muzej. Na eni strani je upodobljen malteški križ, na drugi pa je izdelana podoba solnca, znamenje zmage krščanstva nad paganstvom.
1 Njegove relikvije so v oltarju pri sv. Pavlu.
J To je razvidno iz (lop. Hiillue Indulgentiarum ad s. Paulum de nnuo 1839., ki se hrani v prepisu v plan. župnilfiu. Izvirnik se hrani v Trstu.
Kakor se ne da natančno dognati, kdaj so se ivanisti naselili, tako tudi ni znano, koliko časa so bili v naših krajih. Gotovo se je izvršila naselitev pod patriarhom Bertoldom °d 1. 1218. do 1251. Tudi je gotovo, da so se nahajali še na Slapu, ko so Turki na dan sv. Martina 1. 1471. pridrli v Vipavo; takrat je padlo tudi utrjeno taborišče pri sv. Pavlu.
MED INDIJANCI NA OGNJENI ZEMLJI.
VLADA čilske republike je 1. 1918. na* prosila slovečega narodopisca očeta Martina Guzinde iz Družbe božje be* sede, naj se poda med Indijance na Ognjeni zemlji in naj prouči življenje, jezike, vero in nravi teh rodov. Raziskovalec je popotoval tja in je v štirih presledkih ostal med In* dijanci skupno tri leta. Pripoveduje nam:
»Na skrajni konici Južne Amerike, tam kjer se ta trikotni kontinent bliža polarnemu morju, leži Ognjena zemlja. To ime ji je dal drzni španski mornar Magellan, ki je na svo* .jem potovanju po neznanih morjih z ladje ugledal to obalo in na njej goreče ognje. Za* pisal je na zemljevid: Terra des fuegos = Ognjena zemlja in to ime se je obdržalo. Zato ima ta mrzla in v večen dež zavita zemlja to ognjevito ime.
Toplota je vedno nizka. Na Patangonskih otokih ob zahodni obali je redko videti solnce, dni brez dežja pa skoro ni. Ker je zemlja po* dobna z vodo napolnjeni gobi, se Indijanci držijo le kamenite obali in si ne upajo v no* tranjost dežele. Zdaj razumemo, zakaj mo* rajo vedno kuriti ognje.
Lesa pa imajo v izobilju. Ves ta mrzli svet od 48. do 56. vzporednika jc pokrit z buko* vimi pragozdovi, ki segajo prav v slane mor* ske kanale, navzgor pa do snežne meje, komaj 200 metrov visoko. To trdno drevo se kakor z železnimi kremplji oklepa golega kamenja in skal, ki jih bičajo viharji, če le početkoma najdejo majhno razpoklino za korenine. Gozd je temačen, ker rastejo v njem same bukve, svetlih in dehtečih dreves ni med nji* mi. Z vedno sivino neba in večnim deževjem se druži temna otožnost rastlinja. Zima jc dolga in beli mrtvaški prt pregrinja deželo mesece in mesece. Pisanih ptičev in pevccv tod ni.
Lc tam na skalovitih pomolih, ki segajo v ocean, na^ položnih klopeh z belim pesko* vjem mrgoli tisoč in tisoč morskih ptic: tod hlačajo tolsti pingvini, letajo kormorani in galebi, divje race in albatrosi, z njimi pa voj*
skc malih ptic. Neokretni sesalci, morski levi in psi, udobno ležijo po nizkem kamenju in lovijo solnčne žarke. Indijancu nudijo te ži= vali glavno hrano; toda tudi iz neizčrpne mno* žine školjk, polžev, morskih ježev in rakov si zna izbrati slaščice. Rib je mnogo, toda Indijanci s svojimi priprostimi pripravami jih le malo ulovijo.
Najstarejši rodovi sveta.
V	tej neprijetni deželi, v tem čudnem ži* valskem in rastlinskem svetu živi Indijanec Ognjene zemlje. Kdor sliši imenovati te in* dijanske rodove, ga zgrabi strah. Predstavlja si ljudožrce, nevarne divjake, grozna bitja v komaj še človeški podobi. Morda ugledi^ kak potnik raz parnika kanu (čoln) rodu Halakvulup: z umazano skorjo prevlečeno telo pokrivajo kratki kosi živalske kože, usta so široka, pogled divje nemiren, vsa zu* nanjost nič kaj vabljiva; z rokijmi dela divje kretnje, ki jih spremlja z rezkimi glasovi, v vsem bitju je nekaj plazočc se potuhnje* nosti. Parnik naglo odpluje mimo... in na podlagi takih vtisov se je stvorilo mnenje, da so Ognjenozemci nevarni divjaki. Pa vendar so ljudje s srcem, živo dušo, ki zna vriskati in jokati, se bodro šaliti in jezno vzkipevati. Vse to pa more videti le, komur je dano, da skozi zunanje odelo pogleda glo* boko v dno srca teh ljudi.
Kaj me je nagnilo, da sem porabil toliko 'časa in truda za preučevanje teh rodov? V to me je vedla misel, da so ti rodovi najsta* rejša plast južnoameriških Indijancev in da sploh spadajo k najstarejšim praljudstvom vsega sveta. Za znanost o prvih početkih člo* veškega rodu jc sila važno vedeti, kako živi in misli ljudstvo, ki je radi svojega trdega konservatizma ohranilo pristne poteze prvih človeških rodov. Po uradnem naročilu in z vsestransko podporo čilske vlade, ki je tu gospodarica, sem izvršil ta raziskovanja.
Ognjenozemci sc belih zelo boje in naj« raje utečejo pred njimi. Imajo pač prebridke izkušnje! Kako naj pridem med nje? Sklenil sem, da pojdem k njim prav sam, da bom živel po njih družinah, v kočah, po malih ta* boriščih kot gost, a prav tako kot oni. To so bile težke žrtve za zdravje, pogum in značaj; vsega skupaj sem s temi najbolj primitivni* mi rodovi sveta preživel tri leta. Užil pa sem tudi mnogo veselja, ki ga samo raz* iskovalec pozna. Kakšne izsledke sem dobil na delu. ki se je vršilo v letih 1918—1923?
Ognjenozemci so razdeljeni v tri skupine, katerih vsaka ima svoj jezik in svojo kul* turo. Na Velikem ognjenozemskem otoku biva rod Selknam. Na Kapu Hornu biva naj* južnejši rod zemlje, rod .Jamana. Ob kanalih zapadnopatagonskega otočja pa živi rod Ha*
lakvulup. Ti trije rodovi so dolgo dobo živeli popolnoma ločeni, ker med njihovimi jeziki ožje sorodnosti.
Selknami so visoke, lepe postave, druga dva rodova pa sta nizke rasti in neskladne postave. Vsi pa žive na nizki gospodarski stopnji zbiralcev. Samo zbirajo, kar mati na* rava rodi. Ne poznajo ne živinoreje ne po* Ijedelstva, marveč le zbirajo: Selknami lo* vijo guanake in divje gosi, oba druga rodova pa morske živali in pobirajo morske ježe, polže itd. Jedo samo meso. Žita in sadja, če* bul, rastlinske hrane sploh ne poznajo. Na Ognjeni zemlji jc premrzlo in prevlažno, da bi užitne rastline uspevale. Poleti pač dobiš grmovje z jagodami, pozimi nekaj gob; za to se pa Indijanec ne zmeni.
Hrana in stanovanje.
' Zame je bilo težko in nevarno, dolgo ži* veti samo ob mesni hrani. Indijanci pa so se pri tem prav dobro počutili. Tudi za sol jim ni mari. Edina pijača je čista voda, saj alkoholičnih pijač ni; iz česa naj bi jih delali?
Selknami se predvsem preživljajo z nje* som guanaka, ki jc vrsta južnoameriške ka* mele, velik kot sreden konj. Guanako jim daje meso, kožo za obleko, kosti za orodje, žile za šivanje oblek; in celo kamne iz nje* govega želodca rabijo za zdravilo proti pljuč* nim boleznim. Tudi divje go: i potujejo v In* dijančevo kuhinjo. Recimo raje kočo, ker v nje edinem prostoru jc kuhinja, zaloga in spalnica za družino, sorodnike in pse. Koča ima krožen tlbris in jo zgradijo zelo hitro; kakih dvajset debele pritisnejo v zemljo, zgornje konce naslonijo enega k drugemu in koča je dovršena; potem jo pokrijejo še s kosom usnja. Veter, dež in sneg lahko pri* bajajo v kočo; zato jo skušajo prisloniti ob zavarovane skalne stene ali pod visoka dre* vesa.
V	hišah ni c^irave, celo stolčkov ali desk ne. Kdor želi vzglavje, si potisne pod glavo kos opeke. Sredi koče vedno gori ogenj, okoli njega spijo. Koča je torej kar najbolj pripro* sta — pa ni čuda, ko je navadno le eno noč na mestu! Ker se guanaki vedno selijo, v tro* pah po 10—40 živali, jim lovec mora slediti.
V	par minutah si postavi kočo in izbije iz kremena par isker, da zakuri ogenj.
Meso pečejo, kuhati pa ne znajo, ker ne poznajo loncev, kozic, sploh nobene posode. Dekleta in žene zajemajo vodo z usnjatimi mehurji in z majhnimi zajemalkami iz skorje, toda morajo / njimi brž teči v kočo, da se me* hur ne izprazni. Kamenitega orodja Ognjeno* zemci ne poznajo. Ostali so še v »koščeni dobi«, ki je bila pred kamenito. Ognjenozemci živijo torej tako kot človeški rodovi v pra* davnini pred najstarejšo kamenito dobo.
Rodova Jamana in Halakvulup imata la* djice, iz treh govejih kož sešite. Žena vesla z enim samim veslom, mož pa sedi na drugem koncu ladjice in ima pšico na loku ali sulico pripravljeno, da zaloti kako žival. Veslajo po morskih rokavih in kanalih med pragozdi.
Pri Jamanih prevzame poveljstvo na ladji žena. Dokler so na vodi, mora mož molčati. Žena krmari proti preje sporazumno določc* nemu mestu, daje navodila otrokom, da vzdr* žujejo ogenj, ki gori sredi ladjice, mejtem ko mož mirno sedi in čaka na plen. Ko pristaš nejo, spet zagospodari mož. Ta navada kaže, da žena ni sužnja, ampak da uživa visoko enakopravnost.
Vzorna družina.
Čas je, da povem, kakšno je njih družabno življenje. Edina družabna enota je družina. Ni stanov, ne bogatih in revnih plasti, predstoj* nikov in podložnih; tudi niso še prišli do tega, da bi se po več družin združilo v rod pod enotnim vrhovnim vodstvom.
Družina je zasnovana tako, da se mož in žena združita v trajno, navadno dosmrtno zvezo. Mnogoženstva skoro ni. Mladenič in dekle se svobodno dogovorita za poroko. Ko sta zmenjena, obvestita starše ter pozoveta sorodnike in prijatelje, naj skupno z njimi postavijo kočo. Potem priredijo velik lov in poročno gostijo, ki traja v venelem razpolo* žen ju 6—10 dni. Koj zatem pa novoporočenca morata zapustiti starše in od tega dne ne mož ne žena ne smeta ni besedice govoriti s svojim tastom in taščo. Pač je mož dolžan, da vzdr* žuje tasta in taščo, če obolita ali ostarita; go* voriti pa z njima ne sme. Ko sem vprašal, čemu ta navada, so mi odrezali: »Pri nas je bilo vedno tako in to je močno prav!«
Žena ima v družini enake pravice kot mož. To izvira odtod, ker si oba delita delo: mož donaša meso in izdeluje orožje, žena pa glešta otroke, peče meso, šiva kožuhe, zbira morske živali. Med seboj se zelo spoštujejo in ljubijo. Starih stricev in tet ni. ker bi sami gospodar* sko ne mogli živeti. Otroci so zelo srčkana, ljubezniva bitja, ki svoje starše sila spoštu* jejo. Ugovorov, nevoljnih besed ali celo pr c* pirov s starši ne slišiš po vsej Ognjeni zemlji. Vsa vzgoja je usmerjena v to, da se družinske vezi krepijo. Tja bi morali iti v šolo premnogi modernjaki.
Tajno mladostno posvečenje.
Ko se otroci razvijejo v mladostnike, jih čaka posvečenje. Po velikem trudu sc mi je posrečilo, da so me Sclkmani pripustili k ta j* nemu mladostnemu posvečenju. Moral sem se zavezati, da sc bom držal predpisov in
dnevnega reda kot vsi drugi kandidatje. Bil sem prvi belec, ki jc videl te tajnosti.
Posvečenje smo začeli s hudim postom. Vse mesece, ko se mladina posvečuje, se posti, malo spi in popolnoma molči. Tako se pri* pravi ja, da sprejme nauke rodu, sveta načela pradedov. Črez dan se^iod vodstvom izkuše* nih mož, oziroma žena, vežbajo v izdelovanju orožja, lovu itd. Proti večeru pa pride častit* ljiv starec, zbere mladino krog sebe in jim s poudarkom daje nauke za samostojno živ* ljenje. Povzdiguje delavnost in marljivost, hvali rano uro, poživlja, naj si eden drugemu pomagajo in naj se ne strašijo nobene žrtve, če treba kakemu članu rodu pomoči. Posebej še poudarja spoštovanje do staršev. Priporoča jim strogo zvestobo v zakonu in jim pove, kakšne dolžnosti imajo starši do otrok. Z ži* vimi zgledi in zgodbami jim razlaga ta živ*
1 jenska načela. In v mlada srca, pripravljena po postu, molku in trdem delu, se ti nauki gl'o* boko ugrebejo — pravo vodilo za vse življe* nje. Trdim, da ta premišljena in globoka šola za vzgojo značaja bolje pripravi ognjenozem* ske otroke za samostojno življenje kot pa marsikatera moderna šola v Evropi.
Pri tajnem posvečenju sem tudi zvedel za njih vero. Vsi trije rodovi verujejo v eno naj* višje bitje, ki je čisti duh, bivajoč daleč nad oblaki. Ne je, ne pije, ne spi, a gleda z zvez* dami na zemljo, ali izvršujemo njegove po* stave — in slabe kaznuje z boleznijo in zijod*. njo smrtjo. Vera v enega samega Koga je torej precej visoko razvita. Vsi verujejo tudi v ne* umrljivost duše, ki se po smrti poda v daljno deželo.
Kako so jih zatrli.
H koncu še par besed o čudni usodi tega najstarejšega vseh južnoameriških ljudstev. Okoli leta 1850 jih je po zanesljivi cenitvi bilo še 50.000. Danes jih živi še komaj šest sto! Kako da so mogli tako naglo izumirati? — Edini odgovor je: ker so prišli v dotiko z ev* ropsko civilizacijo in njenimi zastopniki! Po* sebno Selknami so okoli 1. 1890 zapadli sil* nemu morjenju pohlepnih Evropejcev. Ti so spoznali, da je Veliki otok sila pripraven za ovčjerejo. Toda tem načrtom so bili domačini na poti, ker so oni bili lastniki zemlje. Evrop* ski prišleki so rabili najgroznejša sredstva, da domačine izkoreninijo. Prijazno so vabili cele rodove k sebi na gostije in jih pri teh po* strdili. Darovali so lačnim družinam ovčje meso, ki-so ga bili s strihninom zastrupili; upri* zarjali so velike love na domačine, z groznimi, za ta posel po ebej izučenimi psi, ki so jih bili naročili iz Evrope. Za par ušes ali še krvavečo glavo Indijanca jc gospodar ovčje farme do* ločil posebno nagrado. V tem strašnem boju
je moral krotki, dobrosrčni naravnež podleči. Salezijanski misijonarji, ki so delovali v teh predelih, so se preganjanju odločno upirali in tudi protestantski misijonarji, ki so ljubeznivo delovali med rodom Jamana, so Indijance bra* nili. Toda pohlep farmerjev je bil močnejši — in tako so ti lepi, srčno plemeniti ljudje na tem, da izumrejo
Kako škoda jih je! Prirastli so mi na srce, ker so ljudje z blagim srcem, dušo in nežnimi občutki; v dolgem sožitju sem jih vzljubil, in ko sem od teh prikupnih in priprostih otrok narave jemal slovo, so se njim in meni udrle solze: čutili smo, da se ločimo za vedno.
NA POTI V NORIŠNICO.
DUHOVEN Janez Bosco, ki ga je cerkev v letošnjem juniju razglasila za blaže* nega, se je posebno odlikoval po neiz* mernem zaupanju v božjo pomoč. Vsa svoja velikanska vzgojna podjetja je započel z dol* govi, pa je vedno še zadnji hip prišla pomoč. Don Bosco je imel čudovito moč do mladih src, mladina je kar trumoma drla za njim. Pri vsem težkem delu za zapuščene delavske otroke je Don Bosco ohranil otroško vedrino in radost, ki je večkrat prekipela v hudomušne šale.
Že kot šolar je Bosco zbiral zavodne tova* riše in jih zabaval s pesmicami, igrami in po* sebe j še s »čarovnijami«. Zatožili so ga ravna« telju zavoda, češ da je zvezan s samim vra* gom, ker zna čarati. Ravnatelj ga jc na dolgo zaslišal in ob koncu strogo zahteval, naj mu pove, kako ;zvršuje svoje čarovnije. Janezek ga je poprosil, naj mu da pet minut časa za razmislek. Črez pet minut je vprašal ravna* tel ja, koliko jc ura. Ravnatelj je segel z roko v žep in se prestrašil, ker ure ni bilo. — Če nimate ure, dajte mi en novec za pet stotink! je dejal Janezek. Ravnatelj išče in išče, de* narnice pa ni. Zdaj potegne šolarček iz svo* jega žepa ravnateljevo uro in denarnico in raz* loži, kako se z naglo kretnjo izvrši taka »ča* rovnija«. Ravnatelj sc jc do dobra nasmejal in je malega obtoženca oprostil.
Ko jc mladi Bosco postal duhoven, jc kma* lu začel zbirati otroke in v kratkem je imel krog sebe celo trumo zapuščenih dečkov, ki jih je poučeval katekizem in ljubeznivo vzgajal. Hiše za otroško zavetišče pa ni še imel, zato so sc potepinčki zbirali na polju ob suhem vremenu, v nekem podrtem skednju v dežju. Turinski meščani so se Don Boscu smejali, oblastva so ga nadzorovala, češ da moti javni red, in celo mnogi duhovniki so zmajevali z glavami nad njegovim početjem. Slednjič so
zaključili, da je znorel. Ko je nekoč bogo* sloveč Borel, njegov zvest prijatelj in po* močnik, prosil Don Bosca, naj odpusti dečke, ker nikakor ni mogoče dobiti zanje prostora za zbirališče, mu je sveti duhoven zatrdil, da bo prav kmalu dobil hišo zanje. Borelu so stopile solze v oči, ker zdaj se je prepričal, da sc je Don Boscu začelo mešati. Molče ga je objel in jokaje odšel. Mnogi, ki so v tem času govorili z Don Boscom, so tudi mislili, da sc mu um mrači, zakaj napovedoval jc, da mu bo Bog dal ne samo eno hišo, ampak na stotine. Slednjič se je sestalo več Don Bosco* vih prijateljev in so sklenili, da jc ubogega duhovna treba spraviti v norišnico, da se po* zdravi.
Lepega dne sta prišla dva duhovnika v kočiji k Don Boscu in sta ga prosila, naj sc pelje z njima na sprehod. Don Bosco je takoj s posebnim vidom uganil načrt svojih prija* teijev, vendar je bil brž pripravljen, jima sle* diti. Ko pridejo do kočije, ga prijatelja pova« bita, naj vstopi. »Ko bi prvi vstopil, bi bil nevljuden. Izvolita, prosim!« Prijatelja sta stopila v kočijo, komaj pa sta sedla, jc Don Bosco bliskoma zaprl vratca in zapovedal ko* čijažu: »Brž v norišnico, ta dva tam pričaku* jejo!«
Kočijaž udari po konjih in voz oddrvi proti norišnici, ki ni bila daleč. Vratar, ki je bil obveščen, odpre velika vrata, voz pridrdra na dvorišče, bolniški strežniki pritečejo in odprejo kočijo. »Kdo izmed teh dveh jc bo* lan?« se vprašujejo. Oba hitita zatrjevati, da sta pri zdravi pameti in da jc znorel oni, ki jc ostal zunaj. Pa nič ne pomaga, strežniki oba zlepa in ljubeznivo, kot jc treba z norci, spravijo v celico in ju okopljejo in preoble* čejo v bele bolniške halje. Oba sc upirata, zahtevata zdravnika, vprašujeta po duhovni* ku. »Vsi so zaposleni, pridejo jutri zjutrai...« ju tolažijo strežniki. In res sc jc ta nora ko* medija končala šele drugo jutro, ko je zdrav* nik spoznal pomoto in se je ves Turin smejal. Don Bosco pa je odtistihmal imel mir in jc lahko predel naprej svoje sanje o velikih hi* šah za zapuščene otroke.
Kmalu po tej dogodbi je postavil prvo borno zavetišče, v katerem je ta božji norček sprejel tudi obisk kanonika Jožefa Sarta, po* znejšega papeža Pija Desetega, in bogoslovca Ahila Rattija, ki zdaj sedi na papeškem prc* stolu. Salezijanska družba, ki jo je Don Bosco ustanovil, pa šteje 8016 članov, razdeljenih na 816 zavodov za vzgojo mladine. Bog jc Don Boscu res daroval na stotine hiš za za* puščene otroke, kakor jc sveti duhovnik za* upal in preroško videl.
Prof. Avguštin Čuk:
O DEVICI ORLEANSKI.
Devica Orleanska v okovih.
LETO Gospodnje 1429. jc prineslo Fran* cozom novih nesreč in vojsk. Angleži so zasedli že severno Francijo, držali glavno mesto Pariz, središče domovine in kraljestva, v svojih rokah in se pomikali proti jugu. Le Orleans — ključ do južne Francije te jim je krepko postavil v bran. A kaj bo junaštvo majhnega števila meščanov proti toliki množici sovražnikov, če jim kralj s svojo vojsko ne priskoči na pomoč. Pa Karel VIL, še nekronani kralj Francozov, je v svoji sla* bosti okleval in obupoval nad rešitvijo domo« vine. Mislil je skrivaj zapustiti taborišče in ubežati s dvorjani, dvorjankami pa svojimi ljubicami kam daleč na Škotsko ali pa v Kas stiljo na Špansko. Kakor mora je tlačil obup srca Francozov in liki megla v jeseni zastiral njihovo nacionalno zavest in tolikanj prc* izkušeno domovinsko ljubav. Pa baš v tej najbolj kritični dobi francoske zgodovine sc pojavi svetla, žarka zvezda, ki je rešila kralja in narod sramote in neprestanih vojnih nesreč.
V	kraljevi tabor v Chinonu stopi spomladi leta 1429. z neznatnim spremstvom komaj šestnajstletna deklica, kmečka, zagorela v obraz z viteško bojno opremo na sebi. Pred kraljem stoječ trdi, da je doma iz vasice Dom* ccmy na lotarinški meji, hčerka bogatega kmeta in da ji jc ime Ivana Dark.
»Čemu si prišla,« vprašuje kralj, »k meni v tabor z vojaškim odelom na sebi?«
In tedaj je Ivana izpovedala, da je v ču* dežnem, božjem zamaknenju spoznala, da jo je Bog izvolil, da osvobodi domovino sovraž* nikov in popelje kralja Francozov h kronanju v Reims. Pogum, ki je deklici sijal iz oči, in njena neomajna vera v božje poslanstvo so tudi kralja napolnili z novim upom. S par ti* j oči vojakov je hitela pred Orleans, visoko dr* žeč beli prapor, na katerem je blestela podoba Brezmadežne Device okrašena z lilijo, grbom francoskih kraljev, planila nad sovražnike, jih premagala in osvobodila mesto sovražnikov. Nad eno leto jc Ivana vodila francosko voj ko od zmage do zmage. Peljala je v juliju istega leta še nekronanega Karla VIL skozi sovraž* nikove vrste h kronanju v mesto Reims.
Rešena je bila sicer južna Francija, a sever domovine so še vedno držali Angleži v svojih rokah. Pariz, srce države, je tič-.il v sužnosti sovražnikov. Za ton j s e jc Ivana sedaj priza* devala, da bi nagnila kralja k temu, da reši Pariz in s tem Francijo. Karel ni več slušal svete razsvetljene deklice iz Domcemya, pač pa mu je prijalo laskanje dvorjank in dvora,
ki jc deloval na to, da odstrani Ivano Dark \z tabora. In ko se jc vojska pomaknila do St. Denisa, predmestja Pariza, ter s:e je prvi naskok Ivanin, ko jc naskočila Pariz le z ne* znatno vojaško silo, ponesrečil, jc kralj ukazal umik vojske za Loiro. Le nerada je Ivana sle* dila kraljevi voj ki za reko Loiro in je niz* očarana zapustila kraljev tabor, ko sc ta ni vdal, da bi nadaljeval vojsko proti Angležem. Zbrala jc okrog sebe majhno število prosto* voljcev in je ž njimi napadala Angleže. Dose* gla je siccr nekaj uspehov, osvobodila kralju zvesto deželo Campiegne od sovražnikov, a jc bila kmalu nato od Burgundcev, zaveznikov Angležev, ujeta in le*tcm za veliko odkupnino prodana marca 1430. Angleži so Ivano takoj postavili pred francosko duhovsko sodišče, ki naj jo sodi kot čarovnico in temu primerno obsodi. Ivana je pa sodnikom jasno in odločno odgovarjala na vsa zmedena vprašanja, ki so ji stavili z namenom jo ujeti v besedi. Izpričala je neomejno vero v svoje božje poslanstvo in čudežna božja zamaknjenja, ki jih je imela, potrdila zaupanje v končno zmago Franco* zov. Sodiščše je ni moglo obsoditi, ker ni našlo na njej nobene krivde, vendar je pa pred* sednik sodnega zbora Peter Couchon, škof v Pcauvaioju, obrazložil v dvanajsterih členih potvorjene njene izjave, kot izpovedi obto* ženke. Te »izpovedi« je sodišče predložilo v
pregled in odobritev društvu učenjakov, ka« pitelju v Rouenu in še pariški bogoslovni uni« verzi.
Na podlagi teh dvanajsterih členov je bila Ivana Dark spoznana za krivo čarovništva in kot taka obsojena na smrt na grmadi, če svojih zmot javno ne prekliče. V navzočnosti rabeljna je Ivana prebrala na trgu v mestu Rouenu običajno formulo, s katero se odpo« veduje svojim zmotam, vendar je to storila
—	kakor pravi povestnica — z nasmeškom na ustih in trudnoblaznim obrazom. Sodniki so ji sedaj smrtno kazen pretvorili v dosmrtno ječo. Takoj so jo, osemnajstletno, ukovali v železje, ji oblekli ženska oblačila, moško vojaško odelo pa položili zraven nje in ji iz* silili prisego, da ne bo nikdar več nosila moške obleke. V ječi pa je bila izpostavljena napa* dom s strani jetnikov pa tudi ječarjev samih, ki so večkrat ogražali njeno dekliško čast.
V	taki duševni stiski je nekoč pograbila po vojaški opravi, ki je ležala ob njej, da bi se lažje branila pred nasilniki. To je zadostovalo. Kot nepoboljšljivo so jo sedaj tirali pred so* dišče, ki jo je obsodilo na smrt na grmadi, zlasti še, ko je izjavila, da se njena zamak« njenja ponavljajo, in da preklicuje svojo po« prej dano odpoved zmotam. Na predzadnji dan lepega šmarničnega meseca je bila Ivana Dark odvedena na grmado sredi trga v mestu Rouen, kjer je z imenom Jezus na ustnicah zgorela. Njen pepel so nato pometali v reko Seino. Ljudstvo, ki je okoli stalo, je pozneje trdilo, da je videlo, ko je bila grmada v naj« večjem plamenu, kako je bel gobol poletel iz ognja proti nebu.
Tako je umrla rešiteljica Francozov. De* vice Orleanske ni bilo več, a njen duh je zrna* goval in njena sveta podoba je peljala kralja in narod, da so pregnali sovražnika iz domo« vinc.
Ko so Francozi dvajset let no smrti Iva* nini vkorakali v mesto Rouen, je kralj Karel VIL razglasil smrtno obsodbo inkvizicijskega sodišča (sodišče, ki je imelo nalogo soditi razne verske zmote, ki so se vtihotapile mej vernike) nad Ivano Darko iz Domremy«ja za neveljavna in protipostavno. In papež Ni* kola j V. je 1. 1456. na prošnjo matere in bratov Ivaninih odredil novo preiskavo v zadevi de« klice iz Domrcmy«ja. Sedaj sc je pokazala ne* dolžnost in svetost device orleanske ter hu« dobno. pretkano in krivično postopanje in« kvizicijskega sodišča v Rouenu. Katoliška cerkev je Ivano, to svojo duhovno hčerko, proglasila za svetnico in ji s tem dala največjo čast, ki jo more doseči kak smrtnik. Franco« zom je pa devica Orleanska narodna junaki« nja. ki je v kritičnem trenotku njihove zgo« dovine rešila francoski narod sužnosti.
Zato je Francija in z njo tudi katoliška cerkev letos slovesno slavila 5(X) letni spomin (1429—1929) na dan. ko je Ivana Dark sto« pila na čelo bojevnikov za svobodo domo« vine.
KRATKOLASKE IN ŠE KAJ.
Z Dunaja naznanjajo novo smer lasne mode: kratko ostrižene fantovske fri« zure so obsojene, v veljavo stopa pol« dolga frizura, pri kateri padajo lasje na tilnik, približno do prvega vretenca. Zaka j pa je mo« dni svet izdal novo povelje? To ni kar tako, da bi si modo kdo umislil, vse premembe iz« ražajo, da sc je v ljudeh nekaj spremenilo. Pred leti so se začele na kratko striči 15 letne deklicc in častitljive srebrolaske; najmlajše pa so se uprle, ker je bilo že težko ločiti vnuko od babice. Mlade ribice so že pred letom za« čele nositi daljšo frizuro — in zdaj so sc uveljavile, moda predpisuje podaljšanje las za ves elegantni svet. Moda pa se širi v valih: eno leto hodi z Dunaja ali Pariza v Trst, od« tam se v par letih razlije v omiljenih oblikah po deželi. Tako bo moda poldolge frizure prišla v naše kraje bržda šele 1. 1931, ko bo drugod najbrž zmagala kita. — Naše dekle, ki ima zdrav čut in samostojno mišljenje, sprejema te nove modne valove z zdravo kri« tiko; kar prija njeni osebi, stanu in njenemu domu, sprejme in prikroji, kar pa sc upira pravim nravstvenim nazorom in lepočutju, odklanja. Srednja pot bo prava.
Tudi v ženski obleki se naznanjajo od« ločne premembe. Obleka se daljša, je močno nagubana, postaja bolj ženska. Namera, »-po« možiti« žensko nošo, je padla. Nič več deških frizur, tesnih jopic moškega kroja, nadko« lenskih kril, nič več pomoženja ženske na« ravc! Spet stopa v veljavo polnovitka po« stava, nežnejše, ženski čuti primernejše obli« ke oblačil se uveljavljajo. (Z Dunaja že jav« ljajo, da peki zopet prodajajo več kruha; v dobi sulic vitkosti sužnje zadnje mode niso hotele uživati kruha). Seveda bo tudi ta raz« voj prinesel pretiranosti; ni čuda, saj uživa« nja željni duh vsako novo t izmaliči. Toda v splošnem lahko trdimo, da sc iz razvoja mode zrcali dejstvo, da burna doba povojne opojenosti prehaja v mirnejšo in blažjo, ko sc blagi elementi ženskega srca tudi v obleki bolj odražajo.	A.	G.
V	NEDELJO POPOLDNE
Francka Zupančič:
BELIZARJEVA HČI.
V	stari zgodovini čitamo o grškem voj* skovodji Belizarju, ki jc bil velik junak in rešil svojemu cesarju državo in kro* no. Toda nekega dne jc padel v nemilost. Iz* gubil jc vse, oropali so ga premoženja, iztak* nili so mu oči in taval jc starec, berač, po ce* stah onega mesta, ki je bilo nekoč priča nje« go ve slave ... Od vseh zaničevan in od rnno* gib zasramovan.
Očeta je spremljala hči v revščino in po« manjkanje. Bila je sij njegovim očem, opora njegovi roki. Poljubljala je oslepeli očesni duplini in jemala trudno sivolaso glavo v na* ročje, da jc starec brezskrbno počival.
Blagrovan berač, ki mu je najgloblje gorje postalo razodetje in zagotovilo največje, naj* čistejše in najsrčnejše otroške ljubezni.
/’. M. Lekeux F. 'I'.:
MARJETICA.
Ofinjenu preizkušnja.
NA božič leta 1913 me jc obiskala Mar* jctica v samostanu Turnhout.
Bila je v črno oblečena, njen obraz se jc bil zožil, iz oči ji jc seval resen, miren izraz. Tokrat me jc vprašala z veselim smeh* 1 ja jem:
»Kaj naj storim sedaj? Kaj nc bi bil že čas, da mislim na samostan?«
»Znabiti, duša, treba je predvsem... Čuj, kako jc s tvojo dušo, si odmrla svetu?«
»Prosim...«
Za hip se je vmislila vase. Zatisnila je oči in se nasmehnila kot angel, lahna rdečica ji je oblila obraz. Ko je odprla oči, se je za* svetilo iz teh božjih okenc in njen pogled je očital: Saj dobro veš, da se o takih rečeh ne govori!
Spretno sem nastavljal besede, da sem jo z vprašanji pripravil do odgovora. Znala je najtajnejše skrivnosti skrivati, toda končno mi jc zaupala vse dušne potankosti: bil sem presenečen.
Znabiti je ravno učiteljevanje najtežje združljivo s stalno mislijo na Boga, ker za* hteva trajno pozornost. Pri sestri sem opazil drugače: Hodila je od jutra v večer pred božjimi očmi. V tem božjem dihanju so bili še presledki, a zelo redki.
Dosegla je ono stopinjo bogopodobnosti, ki jo z vsakdanjo besedo zovemo: odpoved!
Vesel sem je bil. »Peruti so že razpete, tudi letati si se naučila; treba je pa še na* dalnje vaje. Kaj tc je nadzemsko dvignilo? Žrtev, kaj nc?
»Da, odkar sem privolila v umiranje, kot si mi svetoval, sem se naučila življenja Se*li spomniš, kako sem takrat trepetala, sc odmikala, jokala, upirala? In vendar sem vzela na rame križ!«
»Dobro! Svetnica pa še nisi, Marjetica, da veš! Sama priznaš, da so v duši šc luknjice Samoljuja bo preveč v njej!«
»Tako je! Uvidevam, da samoljubje še ni odmrlo v meni.«
»Torej? Treba bo zopet v boj! Novih od* povedi bo treba. Sc bojiš?«
»Ne bojim se. Ni več tako v meni, kot je bilo takrat!«
»Prav! Za ta boj imaš več prilik med svetom kot v samostanu. Dovolj si močna, da v svobodi zadeneš jarem na ramena, ki te bo bolj žulil, kot redovna pravila. Kasneje bova morda govorila o samostanu; za sedaj veljaj: trpeti in zažigati samoljubje, dokler je kaj netiva v tebi. Ko ga ne bo več, ugasne samo.«
»Kaj svetuješ? Znabiti nadalnje žrtve?«
»Da, to je, kar želim: Tvoj Stvarnik je trpel in ti moraš iti na križ za Njim. On se je daroval za človeštvo, daruj sc še ti. Hodi daritveno jagnje in goreče kadilo, ki ga ogenj použiva. Življenje za druge je vsebine bo* gato. Treba se je odločiti za apostolstvo križa.«
Zamišljeno je poslušala, njene oči so gle« dale v prostrane dalje.
»Kako naj to dejansko izvedem?«
»Predvsem išči žrtev. Veliko si jih pri? nesla pred božje Srce, toda še ne vseh. Okrog tebe je vse polno ljudi, ki kličejo po ljubezni. Veš, kaj je junaštvo? To, da si človek želi trpljenja za druge... Ta kelih jc poln pelina nehvaležnosti in ponižanja, a jc potreben.«
»Hvala... Povej, ali smem... Ali smem nositi spokorni pas?«
»Hm ...«
Zdela se mi je tako nežna, njena lica so bila bleda. Že sem hotel reči »nc«, pa me jc prehitela:
»Dovoli, prožim! Saj sem ga že nosila, a brez dovoljenja. Reci: da!«
Svoj pogled je vlila name in v tem pogledu jc bila skrita vroča prošnja, odkrita želja. Vdal sem se.
»Bodi, a umerjeno! Ker hočejo danes rasti svetnice v svili, vzemi ti orožje starih krščan« skih dni. Nc vem za svetnico, ki bi notranje dozorela v svileni obleki in mehkih bla« zinah.«
Oba sva molčala. Molče mi jc stisnila roko. Drugi dan jc položila prvo žrtev na ob tar junaške ljubezni t!o Boga in bližnjega. Začela se je daritev.
Daritev.
»Išči«, sem ji dejal, »prilike, da se daru* ješ za bližnjega! Težka je ta naloga in nc« hvaležna, toda potrebna!« In kmalu jo jc našla.
Stanovala jc s starši na Poljanski ccsti nasproti frančiškanskega samostana. Med društvi, ki so jih vodili patri, je bila posebno pomembna in blagoslovljena »Dobrodelnost med Flamci«.
Povsod je navada, da prihajajo v velika industrijska mesta cele čete podeželskih de* lavcev, ki si v tovarnah služijo grenak kruh. Eno izmed takih mest jc tudi naš Liittich.
V njem prebivajo večinoma Valonci,1 toda v predmestjih živi nad 50.000 vseljenih Flamcev. Povečini so to proletarci, ki iščejo službe v rudokopih, fabrikah in na žcleznici.
Po vojni so se življcnskc razmere med njimi izdatno zboljšale, toda par let pred vojno so bili ti dclavci pravi trpini. Živeli so s številnimi otroci v zaduhlih predmestnih luknjah.. Meščani so jih radi njihovega flam« skega narečja prezirali. Večina teh priseljen« cev je obrnila hrbet Cerkvi in se priključila socialnim demokratom. Nič čudnega. Ti reve* ži so bili zapuščeni, prezirani, delali so po« noči, odvisni so bili od kapitala, ki jih je iz« žemal — kdo bi sc čudil, da so se odtujili veri.
Rcdcmptoristi in frančiškani so si priza« dcvali, da bi jim pomagali, kot je bilo pač v njihovi moči. Posrečilo sc jim jc, da so jih par sto organizirali. Vsako nedeljo so imeli lastno službo božjo in pridigo v flamskem jeziku. Dali -o jim na razpolago dvorano in knjižnico ter prirejah zanje majhne veselice.
V posebnem uradu so dobivali brezplačne na« svete in podpore, česar jim jc preje tako zelo primanjkovalo. Odslej niso bili brezpravni; prav domači so se čutili v dvorani ter se kma« lu zopet sprijaznili z vero, ki so jo zanema« rili, odkar so se bili naselili v mesto.
Dobrodelnost se je morala boriti z veliki« mi težkočami. Ni bilo lahko nabirati nove člane in lc s težavo jc bilo moči z raznimi pod« porami držati jih skupaj. Duhovno vodstvo pri teh robatih, novih in nevednih delavcih jc zahtevalo izredne samozataje.
Takrat jc vodil »Dobrodelnost« apostol« ski, goreči in modri P. N. Šest let se je z veli« kim trpljenjem žrtvoval zapuščenim flam« cem. Še danes vam prebivalci teh delavskih predmestij znajo pripovedovati o patru, ki je od jutra do večera tekal s »polno paro« po ozkih ulicah in nosil s seboj celo rešto zavo« jev in zavojčkov.
V	večini revnih bajt, kamor jc hodil, je pogosto slišal z globokim spoštovanjem govo« riti o neki »gospodični Marjeti«, ki je obisko« vala ta predmestja. Nekega večera so mu kar v sedmih hišah pripovedovali, da je bila tam še istega dne. Radoveden je bil, kdo je ta an« gel v človeški podobi.
Nekoč mu je dejal vratar:
»Pater, poizkusite Marjetico pridobiti za »Dobrodelnost«!
»Kaj pa jc vendar ta Marjetica?«
»Kaj je nc poznate? Gospodična Lekeux.«
1 V Belgiji zavzemajo severni del dežele Flamci, ki so germanskega pokoljenja, južni del, h kateremu pripada tudi mesto Liittich (l.ičgc) pa Valonci, ki go« vore francoski jezik.
Ravno takrat je rabil pater primerno moč, ki bi poučevala pevski zbor. Obiskal je še istega dne našo mater.
»Gospica Marjetica se ukvarja z glasbo, ni res?« je vprašal mater.
»Da, gospod! Toda revica niti časa nima za to. Preveč dela ima s šolo, otroci in ubož* čki.«
Odgovor je spravil patra v zadrego. Kon* čno je pa le poprosil:
»Potrebujem .... zlasti, ker nas je dose* danja pevovodkinja zapustila . ..«
Brž ko je Marjetica slišala o tej zadevi, se je javila pri patru ter bila voljna sprejeti pouk v petju Vprašala je patra:
»Smcm*li delati, kar hočem?«
Uvidela je na prvi hip, da je to ono polje, kjer jo čaka delo polno žrtev. Po zboru bo stopila v stik z »Dobrodelnostjo« in našla najlepšo priliko za apostolsko delovanje. Tako bo zamogla obiskovati uboge Flamce in vršiti dobra dela. Veliko, neobdelano polje jo je klicalo.
To se je zgodilo v maju leta 1914. Zbor je obstajal iz nekaterih napol odraslih deklet, ne; kaj žen in par moških; dobrih glasov ni bilo. Ko je prvikrat stopila pred te »umetnike« in jim zrla v zanemarjene obraze, je bila v za* dregi ona in pevci. Rada bi jih nagovorila po flamsko, toda jezika ni znala. Brskala je po slovarju, pa ni vedela kako začeti. Sedla je k harmoniju, pa sprva niti pravih akordov ni zadela. Začela je s starimi pesmimi; zdele so se ji tako dolgočasne, da jih je pustila in za* čela z novimi-.
V	nedeljo je prinesla k vaji dvoglasno pc* sem, toda ta vaja je potekla zelo klavrno: ni šlo, glasovi sc niso ujemali.
»Tega vendar ne boste peli?« je vprašal pater.
Kaj sedaj? Že je odzvonilo k blagoslovu. Ni kazalo drugega, kot da ponavlja stare, prc* mlačene pesmi.
Začetek torej ni bil ravno sijajen.
Marjetica je uvidela, da je treba iskati novih moči. Sla je na nabirko. Edini uspeh teh potov jc bil ta, da je okusila, kako dišijo su* rove odklonitve. Mislila je dan in noč, kako bi svoj pevski zbor dvignila. Starejši pevci so sc umikali. Ni ji kazalo drugega, kot da se oprime otrok. Vabila jih je z bonboni, vpra* ševala, kje stanujejo, in jih skušala pridobiti za petje. S tem se je starejšim pevcem in pevkam še bolj zamerila.
*
Pomagal ji jc P. N. Napisal je seznam dru* žin, ki naj bi jih obiskala. Ti obiski so Ma* rjetico pretresli: videla je kričečo revščino in sklenila pomagati. Se bolj pa so klicale na po* moč duše. Ali je potrebno ravno petje, da reši
duše? Taktično je bilo potrebno, ker je glasba privlačna. Hotela je privabiti čimveč ljudi, naj so že imeli posluh ali ne. Šlo je za duše.
Poskušala je naprej pri onih, ki bi ji mo* rali biti hvaležni. Kmalu je izkusila, da ljudje raje prejemajo, kot dajejo. S smehljajem so sicer sprejeli darove, a skremžili so obraz, ko jih je prosila, naj pridejo v nedeljo popoldne k frančiškanom.
»Nimamo časa, gospodična, moramo de* lati.« »Pojte no, v nedeljo vendar ne boste de* lali. Dobri Bog vam bo poplačal zamujeni čas!«
»Ne znamo peti, gospodična! Nimamo po* sluha!«
»Nič zato! Pridete k blagoslovu in poslu* šate!«
»Ja, no ... veste ... nimamo navade hoditi v ccrkev!« Prosila je in beračila, toda le malo jih je pregovorila. Končno je po dveh mesecih vendar zbrala nekaj ljudi, večinoma otroke. Vsi so bili brez vere.
Skrbelo jo je, kako bodo stari pevci spre* jeli nove.
»Prihodnjo nedeljo bo prišlo par novih,« je naznanila.
»Čemu?« so klicali mali. »Saj pojemo sami dovolj lepo!«
»Le mirno, zato ne gre! Le lepo jih sprej* mite, sicer ne pridem več k vam!« Starejše je komaj pregovorila, da so ostali. »Pomagajte mi vsaj vi,« je prosila. »Saj veste, da čimveč ljudi pride k petju, temveč jih bo pri maši.«
Prihodnjo nedeljo so prišli novinci. Ma* rjetica sc je naučila na pamet par stavkov flamščine, da bi jih mogla pozdraviti.
»Zelo sem vesela, da ste prišli,« je ogovo* rila prvega, ki je vstopil. Možak se je sme* hljal, rekel pa ni ne bev ne mcv.
»Upam, da se boste dobro zabavali!«
Mož se je spet nasmehljal. Vsa učenost Marjetice je bila pri kraju. Več flamščine ni znala. In tako sta se molče gledala z moža* kom, ki je vrtel v roki kapo in puhal dim iz male pipice.
K sreči je vstopila žena. Marjetica ji je stisnila roko: »Zelo sem vesela, da ste prišli!«
In spet sta molčali obe. Marjetica je bila kot na trnju. Z znamenjem jim je pokazala, naj sedejo. Prihajali so drugi in vedno jih je sprejemala z istim pozdravom: »Vesela sem, da ste prišli... Upam, da se boste izborno za* bavali!«
Novinci so se zdrenjali v kot kakor re* kruti pri naboru. Molčali so in ni bilo videti, »da bi se izborno zabavali«.
Nekaj časq so zijali drug v drugega. Otroci so se prvi naveličali te mutaste igre. Začeli so kričati in se poditi po dvorani, odraslim sc je odvezal jezik. V sobi je nastala babilonska
zmešnjava. Marjetica je zrla na to pisano množico: možje so stali nagneteni v skupinah in kadili iz pip, začrnel rudar je govoril s kri* čavim glasom in pljuval zdaj na desno, zdaj na levo, ženske so klepetale, otroci so se lasali
—	in nanjo so zrli vsi s praznim nasmeškom.
Šele sedaj se je zavedla čudnega položaja. Ona, ki naj bi te ljudi zabavala, učila peti, prodrla v njih duše, napravila iz njih kri; stjane... stoji in molči... Besed nima in ko bi jih tudi imela, preslabotna je. Najrajšc bi zbežala proč, proč ...
Pa je zbrala moči in zaklicala: »Pozor, zdaj začnemo!«
Vzela je v roke palčico in potrkala po pultu, da bi vrišč ponehal.
»Miju bestc urij cen ... een cantique in; gen.«1
Izgovarjala je te besede tako smešno in nerodno, da so se Flamci zasmejali. Vendar se jim je dobro zdelo, da sc ta gospica poizkuša v njih jeziku. To je bil njen prvi uspeh.
Ko je bilo pa treba zapeti, so molčali kot mutci, ker si niso upali. Zastonj jih je Marje; tiča bodrila in pela naprej. Le stari pcvci so sledili, novinci so smešno zijali v gospodično, ki sc jc »pačila«. Končno se je vendar zganilo tudi med novinci. Neki možak je odpiral usta. Marjetica je vsa vesela poslušala ... Glasu pa mož ni dal nobenega, samo gospodično jc po; snemal v »pačenju«.
Poiskala je v zvezku lažjo pesem.
»Stran petnajst!« je dejala. — Niso razu; meli.
Marjetica se je zasmejala in s prstom na; pisala številko po zraku. Tokrat jih jc pelo nekaj več, toda tempo jc bil strašno zategnjen.
»Hitreje!« jc bodrila.
Začela sc jc pravcata tekma, kdo bo preje na koncu. Končno so vpili drug preko drugega, da je nastala pravcata mačja godba.
Uboga pevovodkinja je mahala s palčico, da ji je pot lil z obraza. Medtem je prišel v sobo P. N. Ubogo dekle se mu jc zasmilila. Videl je njen trud in vnemo, obenem pa se mu je zdelo, da Marjetica le preveč pretirava.
To je bila njena pohvala. Med blagoslovom je klečala in si tiščala ušesa, ki so odmevala od vrišča in vpitja. Težko in bridko ji jc bilo pri srcu.
Po večernicah so se vaje nadaljevale. Soba je dišala po tobaku, ki se je v dimu valil po mračnih stenah. Ko je vsaj za prvo silo na; učila pesmi za prihodnjo nedeljo, je morala zabaviti otroke, igrati sc z njimi slepe miši, tolažiti starše, vpraševati po potrebah itd. Ko so vsi odšli, se jc do smrti zmučena zgrudila na stol...
1 Predragi moji, /apeli bomo pesem!
192
Tu jo je našel pater.	#
»Menite, gospodična, da bo šlo?«
Kaj naj reče? Sama je dvomila, a patru je zavestno dejala:
»Poizkusila bom!« Pater je majal z glavo.
Doma ni mogla večerjati. »V posteljo poj; di, Marjetica, trudna si!« je prigovarjala mati.
»V posteljo? In priprava za šolo, mamica?«
Sedla jc k pisalni mizi, odprla knjige, listala po zvezkih in pisala. Vmes pa so ji vstajale trpke misli: »Marjetica, saj nc bo šlo! Čemu si sc lotila? Tako nc boš rešila duš!«
Teh misli se jc otresla. Vzela jc evangelij in čitala zgodbo o Jezusu v Nazaretu. Misel ji je vstajala za mislijo. »Tudi Ti, Gospod, si sc ponižal v dclavnico, pa si delal mize in tesal stole. Tudi Ti si Galilcjcem kasneje pripove; doval prilike, jim delil kruh — čeprav so Ti stesali... križ.
Tvoja pot naj bo moja! Kaj zato, če jc napor brezuspešen? Prva stvar je ljubezen! Sprejmi jo, moj dobri Jezus!«
Spet je pero zaškripalo. Naloge za nasled; nji dan: Množite naslednja števila z 10: 3, 26,
0.5, 824.
Delite sledeča števila s 100: 24, 326, 124.3, 6.
V	zvoniku frančiškanske cerkve jc ura od; bila eno po polnoči.
Krist jun Andersen:
MESEC PRIPOVEDUJE...
Čuj, kaj pripoveduje mesec: Videl sem, kako je mladenič postal častnik in se je prvič pokazal v slavnostni uniformi, videl sem mlade deklice v prazničnem oblačilu, videl sem knežjo nevesto vso srečno v njeni svatovski obleki. Toda njih blaženosti ni mogoče primerjati z blaženostjo, ki sem jo danes videl pri otroku, pri majhni štiriletni deklici. Dobila jc novo, modro obleko, nov, rožnatordeč klobuček; ravnokar si jc nadela oblačilce, in vse jc vpilo po luči, zakaj žarki mesečevi, ki so prodirali skozi okno, so bili premedli. — Tam je stala mlada deklica, trdo kot lesena igrača, držeč plašno roke od obleke in z razprtimi prsti. Oh, kako so njene oči, kako ji je vse obličje žarelo od blaže* nosti. »Jutri lahko pojdeš na cesto!« je rekla mati in mala jc pogledovala gor na klobuk, navzdol na obleko in se srečno smehljala: »Mati!« je rekla, »kaj si bodo mislili psički, ko me bodo videli v tej obleki!«
ZA HIŠO IN DOM
KAKO HRANIMO SVEŽE SADJE ZA ZIMO.
OD svežega sadja shranjujemo le hruške, jabolka, deloma kutine in grozdje. Da, tudi grozdje, saj je to celo najžlahtnej« še sadje. Adam in Eva pa vsi naši predniki gori do Noeta so grozdje zobali, še le za časa Noeta so po nesreči ugotovili, da se iz gro« ^dja lahko napravi tudi opojna pijača, vino.
Pri shranjevanju sadja za zimo moramo predvsem paziti na naslednjih 5 stvari, na vrsto sadja, prostor, svetlobo, vlago in to« ploto.
Vrsta: Kdor hoče hraniti sadje od no* vembra meseca pa vse do črešenj, to je do maja, ne sme shraniti le eno vrsto sadja, tem« več več vrst. Od hrušk pride v poštev pred* vsem pastorjevka, ki traja tja do januarja meseca. Važnejše kot hruške so za zimsko shrambo jabolka, in sicer: Kanadke trajajo do januarja meseca, dunajke ali mašanegarji do februarja — marca, sevke dočakajo ma> ree, renski bobovec pa dočaka tudi črešnje. Najbolje bo napravila tisti gospodinja, ki bo shranila za zimo več zimskih vrst: če jih ne bo mogoče doma porabiti, jih bo lahko prodati. Okoli velike noči imajo jabolka precej lepo ceno. Od grozdja moramo hraniti za zimo predvsem grozdje z trdo lupino, ki ima malo soka. Tudi izabela( katanja, francosko) sc da precej dolgo shraniti.
Prostor: Stare piškave skrinje so zelo malovredna shramba. Sc manj pa so vredne vlažne, plesnive in s pajčevinami prepletene kleti. Kjer hranimo sadje za zimo, naj bo pro« stor skrbno osnažen. V jeseni moramo tak
prostor tudi pobeliti, ker apno uniči marši« katero glivico, radi katere bi sadje lahko gnilo. Preden sadje shranimo, moramo pro« stor tudi dobro zažveplati, in sicer tako, da v prostoru zažgemo nekoliko žvepla, seveda pri zaprtih vratih in oknih. Žveplo zažgemo namreč, da uniči vse plesnive kali v prostoru ter tudi zamori vse škodljivce (miši, žužke, pajke, črve itd.), ki bi se nahajali v prostoru. /Čvepleni plin naj deluje v prostoru vsaj 24 ur, nakar prostor prezračimo.
Svetloba pospešuje zorenje sadu, zato naj bo v shrambi za sadje čim temneje.
Vlaga: V shrambi za sadje ne sme biti prevlažno, ker se v vlagi prav rade razvijejo plesni in druge bolezni Ne sme pa biti tudi presuho, ker bi se sicer sadje sušilo, oddajalo lastno vlago suhi okolici in ovenevalo. Pre« obilo vlago zmanjšamo, če prinesemo v pro« stor par kosov žganega apna, ki bo vsrkalo odvišno vlago. Če pa je vlage premalo, potem postavimo v prostor posodo z vodo. A kako vemo, kdaj je prevlažno in kdaj presuho? V tem oziru dobimo točen odgovor le z vlago« merom (hidrometrom), ki kaže, koliko odstot« kov vlage je v prostoru. Ker pa si naše gospo« dinje ne bodo nabavile vlagomera, zato naj ravnajo takole: V jeseni, ko denemo sadje v shrambo, se skozi par tednov ni treba brigati za vlago. Če je potem vreme deževno, bo brez dvoma v prostoru prevlažen zrak in zato po« stavimo v kot posodo z živim apnom. Če pa je vreme suho, je potrebno deti v shrambo po« sodo z vodo. Nekateri imajo vedno v shram« bah apno in vodo. Če se sadje začne grbančiti _ postajati uvelo — je to dokaz, da je v shrambi premalo vlage. Bolje pa je, imeti v
shrambi več vlage kot premalo, ker le tako ostane sadje sočno.
Toplota: Visoka toplota pospešuje zo* renje sadja. Zato je treba, da je shramba čim hladnejša. Ker po naših hišah še nimamo le* denic za umetni led, kot jih imajo mnogo v Ameriki in tudi bogatejše družine v Evropi, si bomo za sadno shrambo zbrali najbolj hladen prostor v hiši. V ledenicah hranijo danes grozdje vse do druge letine. Kdor ima ledenico, hrani lahko tudi drugačno sadje, kot so češplje, breskve, marelice in sploh kar želi.
Sadje, katerega spravimo za zimo, mora biti zdravo, torej z roko obrano in ne piškavo ali nagnito. Največ časa ostane sveže tako sadje, ki še visi na vejici, grozdje pa na po* ganjku.
V	shrambi sami naj sadje ne leži na des* kah ali podu, temveč na lesah, spletenih iz bičja, vrbovja ali srobota. Take lese propu* ščajo zrak, in če sadje ne leži pregosto, je vsak sad obkrožen od zraku, tako da se ne zatisne ali zaleži. Grozdje najbolje hranimo obešeno, in sicer vsak grozd posebej privezan na nitki in pritrjen na žico, nategnjeno preko sobe.
Umljivo je, da moramo večkrat pogledati v sadno shrambo ter pregledati vse sadje in odstraniti vse nagnite ali drugače poškodo* vane sadove.	Jože.
France Magajna:
UMETNO CVETOČE RASTLINE.
GOJITELJI cvetlic bodo kaj kmalu de* ležni prijetnega iznenadenja. Kako pri« jetno bi bilo, ali ne, če bi sredi zime mogli pričarati na naša okna pestrega cvetja, ki nas doslej razveseljuje samo v poletju! Kako bi bila ponosna naša dekleta, če bi te* daj, ko zunaj sneži in brije ostra burja, mogla ozaljšati svoja okna in okenca s pristno cve* točimi grmiči aster, cinij, floksinij, mačeh in tako dalje!
In to je mogoče danes brez dragih cvetlič* n jakov in podobnih priprav. Toda stvar je še nova, komaj letos uveljavljena v Ameriki; morda bo šele prihodnjo zimo postala znana tudi pri nas.
Vsa skrivnost tiči v majhni ovalni krogli, ki ima velikost in obliko golobjega jajca in ki so ji že dali ime »rastlinska pilula«. Mož, ki je izumil sestavino »pilule«, je odličen znanstvenik, ki poučuje na kalifornijskem vseučilišču in se imenuje dr. W. F. Gericke.
Kompozicija ali sestava »pilule« je za vsako posamezno rastlino nekoliko drugačna; kaj vsebuje prav za prav, je za splošnost še skrivnost. Ne potrebujemo nikake prsti, ni* kakih gnojil, samo posodo za vodo in pri* merno množino vode.
Poleg cvetlic s pomočjo teh pilul lahko pridelujemo tudi vsakovrstno zelenjavo. Na« vadna toplina, ki vlada v zimi v naših stano* vanjih, povsem zadostuje. Kemične snovi, ki so v piluli, silijo rastlino k življenju, tudi če je temperatura nekoliko nižja kot je za njo primerna zunaj v naravi.
Največ je ta izum vreden za cvetličar* stvo. Ako želimo imeti pozimi cvetoče vrt* nice, moramo že v avgustu narezati vr* šičkov in jih vtakniti v posodo, v kateri ima* mo vodo in v njej raztopljeno pilulo. Posoda je vsaka dobra, da le ne pušča; prav pri* merni so litrski in dvolitrski lonci ali pa steklenice ali kozarci, ki so namenjeni za konzerviranje sadja. Posodo pokrijemo s pokrovcem iz lepenke ali pluta, skozi ka* terega smo napravili luknjico za vršiček. Ta mora biti dovolj dolg, da sega do dna, zgoraj pa mora gledati iz posode za ped vi* soko; tistih listov, ki so na vršičku zunaj posode, ne smemo porezati. V posodo vrže* mo pilulo in jo napolnimo do polovice ali do treh četrtin z vodo; sedanjo višino vode na posodi zaznamujemo, da je pozneje vedno toliko dolijemo, kolikor je izhlapi; višina vode mora biti vedno enaka.
Ko je to končano, denemo posodo na okno ali kak drugi svetel prostor v sobi in jo pustimo v miru. Kmalu bo vršiček začel poganjati v vodi drobne koreninice, zgoraj bo pa začel odganjati in se bo v določenem času razcvetel. Dobo, ki je potrebna, da se vršiček popolnoma razcvete, je izumitelj dr. Gericke izračunal za dve sto različnih vrst cvetlic, traja pa pri različnih cvetlicah od dveh do šestih mesecev. Vršički vrtnic, ki smo jih narezali in vtaknili v vodo z raztop* ljcno rastlinsko pilulo v avgustu, sc bodo raz* cveteli za božični praznik, če pa hočemo imeti cvetje že v novembru, moramo nare* zati vršičke že v juliju. Ko nastopi pomlad in gorko vreme, lahko presadimo vršičke na vrt, kjer bodo prav živahno rastli in cveteli tudi v poletju.
Enoletne cvetlice (n. pr. astre, cinije, ma* čehe itd.) prisilimo k bujnemu cvetenju ob določenem času na isti način. Sredi poletja vsejemo seme najprej na vrt na zasenčene lehe. Ko se nekoliko razvijejo, jih izkopamo in vtaknemo v posodo z vodo, v kateri je raztopljena rastlinska pilula. Tako tudi pri* delujemo lahko iz semena zelenjavo, kar pa nima posebne praktične vrednosti. Ame»
ričani se za izum dr. Gerickeja zelo zani* majo in skoraj gotovo je, da so v tem času »rastlinske pilule« že na ameriškem trgu. Čez leto ali še pozneje bodo morda tudi tu. Kdorkoli se za to novost osebno zanima, se lahko obrne naravnost na izumitelja, čigar naslov je: »Dr. W. F. Gericke, University of California, United States of America.«
EGIPTOVSKA OČESNA BOLEZEN.
Ta bolezen se je posebno v vojnem času sila raz.ši= rila. Bivši vojaki jo poznajo pod imenom trahom in se spominjajo na velika taborišča, v katerih so so ločeni zdravili trahomisti. Na stotine je bilo slučajev, ko so si vojaki pri 97. pešpolku v Radgoni »kupili« trahom, da so sc lahko potuhnili in niso odšli v fronto. Zato je trahom tudi pri nas precej razširjena bolezen, ki daja očesnim zdravnikom največ opravila.
Trahom jc zelo nalezljiva, težka in dolgotrajna očesna bolezen. Če je o pravem času nc začne zdraviti strokoven zdravnik, lahko privede do oslepljcnja. Tra* hom začenja s tem, da obolelo oko postane občutljivo za svetlobo, peče, sc orosi, veke se lepijo, veznica po« stane rdeča, vneta in se zdebeli. Pozneje sc na notranji strani vek stvorijo zrncu, ki kasneje počijo in se zaec« lijo, pusteč brazgotinieo. Pri tem sc veke zavijejo na znotraj. Obrnjene trepalnice dražijo očesno rožnico, ki se tudi vname. Oko je samo napol odprto, ker jc zgornja veka povešena. Vse to traja mesece in mesece, tudi leta; vneto oko vedno bolj propadu. Oko jc motno, kot z mrežo zastrto. Vid peša. Bolnik lahko oslepi, ali pa more razločevati samo svetlobo od teme. Zanemarjen trahom se torej v težjem stadiju razvije v hudo, težko ozdrav. ljivo bolezen. Dokler pa je trahom še v početkih, ga očesni zdravnik luhko in gotovo zatre in oko ozdravi.
Trahom povzročajo posebni bucili, ki so v gnoju bolnega očesa. Bacili se prenašajo s tem gnojem. V Kadgoni so si vojaki, ki so se tresli pred fronto, kupo« vuli kroglice bombuževinc, s katero si je bil trahomist izbrisal bolne oči; takti kroglica je stula eno krono. Ku< pec si je z okuženo kroglico namuzul oči — in je že imel »krasen« trahom, kur danes marsikdo bridko ob« žaluje! — Ker se trahom prenaša', treba paziti na snago: ne rabimo skupne vode za umivanje, vsaka oseba imej lastno brisačo in svoj robec. To še posebno strogo velja za družine, v katerih je kdo na očeh bolan! Ce se nu kakem družinskem članu pokaže truhom, je najbolje, če gre v bolnico in se za časa korenito zdravi.
Pri naših ljudeh jc treba odločno pobijati luhkomi« sel no mnenje, da je truhom nedolžna bolezen, ki po« vzroča le nekaj solzcnja. V resnici se trahom, če ga za« nomariš, razvije v težko bolezen in lahko tudi popolno slepoto. Zato velja s poukom in nasveti pobijati to do« kaj razširjeno socialno bolezen.	^r•	J-
ZA KUHINJO.
Napolnjeni paradižniki. Prerezi paradižnike vo« doravno čez sredo, očisti jih semen in razvrsti enega poleg drugega v kozico. Napolni votline s krušnimi drobtinami, katerim si primešala česna, peteršilja, soli in popra. Nato vlij nanje gorkega olja. Peci jih štirideset minut na počasnem ognju. Ker jih ne moreš obračati, napolni tudi pokrivačo z ogljem, da se bodo spekli na obeh straneh.
Češpljevi cmoki. — Skuhaj krompir na močnem ognju, nato ga olupi in ohladi. Ko je mrzel, ga dobro zmečkaj, zmešaj z moko in dodaj drobne soli, malo mleka in eno celo jajce. Ko je testo vmešano, je razvle« ci, zreži na primerno velike kose in v sredo vsakega deni češpljo, kateri si odvzela koščico in dala na njeno mesto sladkorja. Nato zavij češpljo v testo. Kuhaj cmoke na vreli, ;;lani vodi. Ko priplavajo na vrh, so kuhani. — Za? 1-eliš jih z maslom in krušnimi drobtinami. Komur ugaja, jih lahko potrosi s sladkorjem.
Keksi — angleško pecivo. — Mešaj tri cela jajca s 7 dkg sirovega masla in 10 dkg sladkorja četrt ure. Nato prilij četrt litra mrzlega mleka, nekaj vanilije in 35 dkg moke. Ko si to dobro zmešala, pustiš naj stoji v skledi d drugega dne. Drugi dan dodaš še 40 dkg moke in zmeSaš na deski. Ko je testo gladko zgneteno, jc razdeli v dva hlebčka, razvleci in zreži na koščke raznih oblik: src, kolesc, zvezd itd. in vsakega pomaži z mlekom in potrosi z zmletimi orehi, ki si jih že prej zmešala z drob« t>nami in sladkorjem. Razvrsti jih na pekačo in speci v \ roči peči, da postanejo rumeni.
Jetrni žličniki. — Vzemi 1 dkg telečjih ali govejih jetrc, 3 dkg masla, pol dkg čebule in peteršilja, 1 jajce, 3 žlice kruhovih drobtinic, par žlic mleka. Nastrgaj jc« trcu z nožem ter jih pretlači skozi sito. Potem jim pri« deni v surovem maslu opraženo sesekljano čebulo in pe* teišilj, sol, poper, jajce, kruhove drobtinice in mleko. Iz tegu napravi majhne žličnike, katere skuhuj na vreli juhi.
't elečji »ptički«. Vzemi 5 telečjih zrezkov, 10 dkg s l.muie, 1 žlico smetane, sol, mali' česna, limonov olupek, materino dušico (times), 15 dkg pečenega mesa, 1 ru< ir.cnjuk, 5 dkg čebule. Potolci telečje zrezke in jih nasoli. Nato napravi sledeči nadev: zarumeni 5 dkg na majhne kocke zrezane slanine, prideni smetano, zmečkan če-.en, prav malo sesekljanega limonovega olupka, zmlc« to ali dobro nasekljano pečeno meso, sol in rumenjak ter vse to dobro zmešaj. S tem nadevom namaži zrezke, zvij jih ter povezi z nitko ali pa prebodi z zobotrebcem.
—	V kozico deni na liste zrezano slanino in ravno tako zrezano čebulo. Vrhu tega naloži »ptičke« in jih duši, da se zmehčajo, medtem ko jih po malem polivaš z vodo ali juho.
Jabolčno praženje (sniurn). — Vzemi '/« kg moko, sti, */» litra mleka. Žvrkljaj (stepaj) mleko,, sladkor, sol, S dkg sladkorja, sol, eno jajce, pol kg jabolk, 5 dkg ma» jajce in moko, da dobiš gladko testo, kateremu prime« šaš olupljena in na tanke liste zrezana jabolka. To tva« rino deni v razbeljeno mast ter peci najprej na eni stra« ni potem na drugi, končno raztrgaj jo z vilicami na drobne kosce ter še nekoliko časa duši.
Tone Knap:
ROPARJI MED RASTLINAMI.
l)a živali uživajo rastlinsko hrano, je čisto vsakda* nja stvar, malo bolj čudno pa sc ho marsikomu /delo, da nekatere rastline posegajo po živalskem mesu. Teh žužkojedih rastlin ni veliko vrst, so pa tembolj zaiiimi* ve po svojih napravah, s katerimi si lovijo hrano.
Jedilni list teh rastlinskih roparjev obsega po večini manjše žuželke, mušice, pa tudi mravlje in večje hrošče. Da pridejo do takega kosila, imajo različne priprave
—	pasti.
Našo mešinko (utricularia) dobimo po kanalih, moč* vir jih, lužah, mlakah, ribnikih, sploh samo v vodi. Na globokejših krajih plava na vodi popolnoma prosto. Rastlina raste kot vsaka druga, Ic na delih v vodi lina majhno mehurčke. Vsak tak mehurček ima majhna vratca, ki se odpirajo le na notranjo stran. Skozi ta vrata pridejo male žuželke, hodisi iz potrebo ali iz ra« dovednosti; ko pa hočejo zopet nazaj, ne morejo nika' mor, ker se vrata ne dajo odpreti. Ne pomaga nobeno prizadevanje; po par dneh, če ne že preje, poginejo radi lakote in pomanjkanja zraku.
Precej drugače lovi svoj plen rosiku (drosera), ki raste na pustih močvirnatih krajih. Bele cvete ima na tenkih pecljih, pri tleh pa v krogu liste, ki so posejani z malimi betiči. Glavice na koncu betičev izločujejo poseben sok, ki se na solneu prav lepo blišči. Prav te bliščeče se glavice so vabe žuželkam. Da bi ne bile žu* želke tako sladkosnede! Tako jih pa zapelje, da mislijo, kako lepo se bodo napasle sladkega medu, pa pridejo v past. Lepljivi sok jih pridrži, betiči pa obdajo od vseh strani. Če ni dovolj en list, pa pomaga še sosednji, da bolj gotovo od vseh strani omrežijo ubogo žrtev. Br« eanje ne pomaga, marveč le še bolj »razdraži« rastlino. Po par minutah je konec muk, še telo večje žuželke se ne morejo več ustavljati, ko jim sok pokrije celo telo.
Svoje vrste patent ima v Severni Ameriki muhovka
(dionea). Listi so podobni knjigi, samo da so okroglo podolgovati. V sredi raste par ščetinie. Čim sede od truda zmučena žuželka na list in se dotakne teh ščetinie, se list začne zapirati kot knjiga. V 10	30	sekundah
jo žuželka v precepu in stisnjena.
f
Podobno, samo, da sc list zvije od robov skupaj, lovi mastnlce (pignicula) po alpskih močvirjih. Grozo« viti roparji so na malajskih otokih Nepeuthes. Po* sebno piko imajo na mravlje. Listi so ustvarjeni prav kot nalašč za lov na uboge mravlje. Na koncu so vrča-sto razširjeni in ob robu cedijo med ali podobno snov, ki posebno mravljam dobro diši. In kako bi se za vse slad« kosti navdušeno mravljino srce ne vnelo, ko zavoha ta« ke slaščice! Hitro zleze po peclju na listov rob in se začne sladkati. Toda pri tem ne pazi, kam stopi; kar na celem se ji spodrsne in pada, pada, dokler sc ne ustavi na dnu. Ven ne more, ker je ves list znotraj po« voščen in zato zelo gladek.
Vse te posamezne naprave pri različnih vrstah so namenjene za lov na žuželke, s katerimi se potem rast« lina hrani. In kako rastlina poje te nalovljene žuželke? Z zobmi no, ker jih nima, torej mora imeti drugo pri« pravo. Tudi pri ljudeh se zgodi, da kdo nima zob, pa vendar je, to se pravi, poglavitna reč je želodec, ki pre« bavlja. Podobno pospravijo tudi naši razbojniki svoj plen. Izločujejo poseben sok, ki prebavi vse mehke dele; vso to prekrojeno kašo zopet posrkajo. Ko to delo opravijo, se pa zopet pripravijo na lov. Naše znanke pa niso tako razbojniške kot bi kdo mislil. Vsak list po* spravi pod svojo streho le določeno število žuželk, po* tem pa ovene in odpade.
Eno lastnost imajo posebno dobro razvito, namreč »okus«. So prebrisane, da se ne pustijo ukaniti. Postavi na list majhen kamenček in sc list še zmenil ne bo; ali, če se bo v prevelikem navdušenju malce skrčil, se bo tudi takoj spet zravnal. Pač so pa pri rosiki ugotovili, da ima precej velik tek in da je njen jedilni list malo bolj obsežen kot pri drugih podobnih rastlinah. Ne gre
ji v slast samo žuželkino meso, ampak tudi kuhano, go« veje in trdo kuhano jajce; celo dober sir se ji ne ustav* lja. Gojimo jih pa lahko tudi tako, da jim predpišemo dieto brez mesa, in bodo vendar rastle; pozna se jim le toliko, da hitreje opešajo in postanejo slabotnejše.
DEBELUHAR.
Znano je, da se v naših krajih dobijo precej debela drevesa, tudi taka,da jih štirje komaj objamejo. Vse te pa prekaša afrikansko drevo baobab ali opičje drevo. Tudi najdebelejši hrast mu ni kos. Pri tleh meri tak de* beluhar do 9 m v premeru; treba bi bilo torej približno 1() ljudi, da bi ga objeli. Kes, častivredna debelost! Te« mu primerno pa ima tudi starejše veje do 22 metrov dolge in lub 8 — 10 cm debel. Seveda ima časa dovolj, da sc redi, ker doseže do 1000 let starosti. V Zahodni Afriki rastejo celi gozdovi teh dreves, vendar se pravi debeluharji košatijo !c bolj na samem.
BODIMO PRIJATELJI!
Tudi drevesa dobro vedo, da je boljše živeti v pri« jateljstvu, kakor pa v sovraštvu. Posebno mravlje imajo to prednost, da so se priljubile, posebno nekaterim ra« stlinam. Lepe zglede za to dobimo v Zahodni Afriki. Barteria se imenuje malo drevo, ki ima posebne veje, v katerih stanujejo mravlje. Tu dobijo zavetišče pred so« vražniki in cel labirint stanovanj. Veje rastejo narav« n ost) iz debla in so par centimetrov iz debla masivne, potom pa v sredi votle; zrastejo 1 — l'/i m dolge. Vhod v mravljično stanovanje je neposredno za masivnim de« lom. Kot dobri čuvaji in vojaki si napravijo popolno barikado v podobi mole kroglice, ki je trša od veje in ima v sredi majhno luknjico za vhod. Najemnino za stanovanje plačujejo mravlje s tem, da varujejo drevo pred raznim škodljivim mrčesom.
Se bolj vljudne so neke druge rastline, med njimi cecropiti, acacia corni^era i. t. d., ki pa ne dajejo mrav« Ijam le stanovanja, ampak celo hrano »mravljinčji kruh«. To so mala zrnca, imenovana po Beltu, ki jih je odkril, bcltova telesca. Pa je šo vse polno dreves in rastlin, ki na ta ali oni način nudijo mravljam bivališče. Nekatere imajo ob začetku steblo močno odebeljeno in tam napravljajo prostore za svoje čuvaje, mravlje, dru« ge zopet po celem steblu gradijo pripravne hodnike. Ni pa vse to popolnoma dokazano, da jc ravno tako. Ne« kateri so tudi mnenja, da je treba drevesom in drugim rastlinam mravelj ravno toliko, kot beraču uši in da mravlje ne napravijo prav nobenega dobička. Drugi pa trdijo,	da so mravlje	potrebne,	da	pokončujejo mrčes
i. t. d.	Mi se ne bomo	prepirali,	kdo ima pravo; dovolj,
da vidimo, kako dobro se med seboj razumejo ter drug drugemu pomagajo.
NARAVNOST V GRLO.
»(".'emu dežnik«?, me je nagovoril prijatelj, ki že 3 leta ni	imel dežnika.	»Čemu?	Saj	vendar vidiš, da bo
deževalo! Mar naj se	premočim	do	kože?« V takem
vremenu ostani doma, pa ne boš moker in tudi dežnika ne boš potreboval. — Aha, ta je pa dobra! Eden ' /.amc dežnik, drugi se skrije, pa sta oba suha. Vsak se po svoje brani neprijetne vlage.
Ne le ljudje, tudi rastline, posebno one, ki so iz« postavljene vednemu dežju, se znajo varovati. Neka« tere imajo na listih in na steblih tanke kocinice prav nagosto nasajene, druge imajo liste prevlečene z voskom, da se voda lažje odteka in se ne nabira. Vse to je pa samo zato, da ne začnejo posebno listi radi prevelike vlage gniti.
Vse drugačna je naprava, ki dovaja vodo koreni« nam. Vse stremi za tem, da teče voda naravnost h kore« ninam. Radi tega lahko že takoj po zunanjosti spoznaš, ima li drevo korenine zelo razsežne in daleč od debla ali naravnost v tla, torej v majhni razdalji od debla.
V	prvem primeru ima drevo (ali sploh rastlina) vse liste tako razporejene, da visijo nazven in odvajajo vodo v velikem krogu okrog debla. Oglejmo si samo par domačih rastlin ali dreves, n. pr.: divji kostanj ir. lipo. Ostale rastline pa, ki imajo korenine le v zemljo ali sploh le eno samo korenino, pa dvigajo vse liste po večini pokoncu in proti sredi. Tako pada dež na list, sc potoči po notranjosti lista kot po lijaku v sredo k deblu in po tem v zemljo h koreninam. Zelo lep zgled imamo povsod doma pri zelju (kapusu). Kako lepo je vse ure« jcno, ker si rastlina sama ne more pomagati ne z roka« mi in ne z nogami. Voda ji teče naravnost v grlo in z vodo potrebna hrana.
Prof. Rado Bednarik:
V	„PEKLU."
V	eni zadnjih številk naše »Družine« smo se prerili v osrčje zemlje. Sklad nad skladom se dviguje, prav kot poje pesnik; plini, lava, jeklo, iz teh sestavin je zgrajeno osrčje naše matere. Pa kaj, ko smo mogli prodreti komaj nekaj nad 2 kilometra na globoko; od nas pa doli do sredine našega planeta je pa celih 6370 kilometrov!
Toda že na tej kratki poti navzdol smo se pošteno potili. Ni čuda, da smo sc vpra* šali, ali ni pekel že kje blizu. Saj si mislimo, da mora biti tam doli pošteno vroče, kjer nagi pcklenščeki cmarijo grešnike v ve« likanskih razbeljenih kotlih. Kje bi torej imel Lucifer svoj grad, če ne kje doli pod nami?
Zdaj se pa poučimo, ali je res tam tako toplo kot se »spodobi« za pekel. Vajeni smo, da je v kleteh bolj hlad ko zunaj. Seveda je, ker so kleti malo pod zemljo in v senci. Glav« no pa kar vpliva na nižjo temperaturo je to, da segrejejo solnčni žarki tla le do neke globine. Vemo, da se tekom dneva toplota spreminja. Zjutraj in zvečer je bolj hladno kot opoldne. Te spremembe temperature se zaznajo tudi pod zemljo. Obesimo v precej globoko klet termometer: zjutraj bo n. pr. zunaj 15° C, v kleti bo nekaj manj, kakih 13 ali 14; opoldne bo zunaj 20° C, v kleti ne* kaj manj, tako tudi zvečer. Ta razlika med
temperaturo tal in med temperaturo zraka je pa vedno večja čim globlje gremo. To je tudi razumljivo, ker solnčni žarki imajo moč samo do neke globine. V globini kakih 20 metrov je pa temperatura vedno enaka. Tu je »nevtralna plast«; tukaj se vpliv solnčnih žarkov, takozvana »insolacija«, ne čuti več.
Pojdimo zdaj junaško še globlje. Brž se občuti, da toplota narašča. Ta pojav so jeli opažati v 18. stoletju v rudnikih in pa pri vrtanju predorov. Da pa toplina proti sre* dini zemlje narašča, so jasen dokaz tudi vroči vrelci, ki prihajajo iz precejšnjih glo* bin, in pa ognjeniki. Zatorej ni nobenega dvoma, da izpod omenjene nevtralne plasti vročina narašča, in sicer v neki stalni meri. Če se spustimo za 30 do 33 metrov navzdol, zraste temperatura za 1 °C. Ta 30 metrov debela plast zemlje, za katero se je treba spustiti navzdol, da zraste temperatura za 1° C, se imenuje v učenem svetu »gcoter* mijska stopinja«. Geotermijska stopinja pa ni povsod enako debela. To je odvisno od kakovosti in sestavine kamenin. Če imajo kamenine železo v sebi, hitreje prevajajo toploto od središča zemlje navzgor; torej bo ta geotermijska stopinja tanjša. Kjer so pa peščenjak^, bo dosegla tudi 60 metrov, to se pravi, da je treba celih 60 metrov navzdol, da se toplota zveča za eno stopinjo.
Kot smo že zgoraj dejali, se pa morejo raziskovalci radi naraščajoče vročine spu* stiti lc kaka 2 kilometra proti jedru zemlje.
V	poljskem rudniku Czuhowu je v globini 2200 metrov 83 stopinj nad ničlo. Rudarji vztrajajo le po par minut in še jim morajo dovajati mrzle vode, ki jo posebni aparati razprše v drobne kapljice, da ohladc žarko ozračje. Kako toplo je nižje doli, pa povejo le računi in domnevanja.
Vpoštevajoč, da zrase temperatura pov* prečno vsakih 33 metrov za 1° C, bi moralo biti v globini 30 kilometrov 1000° C vročine. Zc prava peklenska vročina! Zemljepisec Ritter je učil, da mora biti prav v osrčju 20.000 do 30.000 stopinj gorkote. Še hujšo to* ploto si predstavlja učeni Svante Arrhe* nius. Izhaja od fizičnega pojava, da čim večji je pritisk zgornjih plasti na spodnje, tem večja toplota sc razvije v spodnjih plasteh. Ker torej leže na spodnjih plasteh Zemlje tisoč in tisoč kilometrov debeli zgornji skla* di, je Arrhcnius preračunal, da mora biti v sredi Zemlje sto tisoč stopinj gorkote. Za naše možgane nekaj nerazumljivega! Zavoljo tolikšne vročine morajo biti vse sestavine v nekem trdem plinastem stanju. Vsaka snov se namreč pri določeni temperaturi razkroji in spremeni iz trdne v tekočo, ali ta v plinasto.
Novejše šole so pa te fantastične številke zavrgle. Pravijo, da je v notranjščini Zemlje največ do 2000 stopinj toplote. Svoje trs ditve opirajo na raziskavanje vrele lave, ki privre skozi ognjeniška žrela iz silnih globin na dan. Malokje so našli lavo, ki bi imela več ko 1200° C topline. Po tem takem bi ti nauki bili še najbolj sprejemljivi.
Pa že tudi v taki toploti bi se kamenje talilo. Kontinentov bi od spodaj kar zmanj* kovati začelo. Toda tu je zopet previdnost Stvarnikova poskrbela za red v vesoljstvu. Znano je bravcem že iz zadnjega restavka, da zgornje težje plasti leže na spodnjih la* žjih, na gostotekoči magmi. Pri rotaciji Zem= Ije (vrtenju okoli osi) se torej spodnje red* kejše plasti nekako izpodmaknejo izpod zgornjih težjih. Na ta način pridejo pod morsko dno in oddajo tam nekaj od svoje velikanske množine toplote. Ko zopet pri* drsnejo pod kontinentalne plasti, so ti spod* nji skladi že bolj ohlajeni in ni več nevar* nosti, da bi se v prehudi vročini kamenine raztajale. Do takih izsledkov so prišli neki učenjaki v zadnjih letih. Mi se pa moramo le čuditi, kako je v naravi lepo poskrbljeno, da je njen lastni »peklenski« ogenj ne razje.
Prof. Rudo Bednarik:
ČUDA SVETA.
Toliko in tako raznovrstne so danes iznajdbe in pota človeškega duha, da se nam že vse zdi naravno. In ven« dar so stvari, ki nas še danes osupijo in jih smatramo za moderna čuda.
Taka čuda sveta, ne vsakdanje stvari, ki so vzbu« jalo občudovanje vseh sodobnikov, so poznali že v sta» rem veku. Zgodovinarji naštevajo sedmero stvaritev staroveškega duha, ki so takrat in ki deloma še danes vzbujajo pozornost. Na sliki vidite vseh sedmero oz. osmero čudes. To so: piramide, mavzolej, Dianin tem« pelj v Efezu, sfinga, viseči vrtovi Semiramidc, kolos na Kodu, svetilnik v Aleksandriji in Zevsov kip v Olimpiji.
Vse te spomenike je uničil čas. Lc piramide in sfin« ga so preživele skoro šest tisočletij, kot mejniki med preteklostjo in sedanjostjo ob robu puščave. Piramide so nagrobni spomeniki staroegipčanskih kraljev. Največ jih je ob spodnjem Nilu od Kuirc do Fujuma. Največja je Keopsova piramida; visoka je 146 metrov, ob podlagi meri 233 metrov. Dandanes ne bi več mogli zgraditi takšnih velikanskih stavb. Suj pa tudi ne bi mogli do« biti toliko tisočev delavcev in sužnjev, ki so zadnjo sru< go krvi potočili, da se ohrani čez tisočletja spomin na faraone.
Iz egiptovskih časov je ohranjena tudi sfinga. To jc velikanski kip z levjim telesom in človeško glavo. Sfinga je navadno stala ob vhodu v egiptovska svetišča in j« bila simbol solnčncga bogu Ozirisa. Sfinga v puščavi j“
M-mlU ]
Jill
Verižnik v operi. — Kje pa ste bili sinoči, gospod Vran? so vprašali vcrižnika.
—	A, bil sem v operi, v loži. Dajali so tisto »Proda* no smetano«, pa ni nič posebnega.
ki so ga mornarji že 50—60 kilometrov daleč opazili.
Nekateri stari zgodovinarji prištevajo med čuda sta* rega sveta tudi znameniti Zevsov kip v Olimpiji. I/.; klesal ga je kipar Fidija iz zlata in slonove kosti. Visok je bil 18 metrov.
ZA SMEH.
Popolna vzajemnost. — Strokovna zveza poštnih uslužbencev v Kaunasu, glavnem mestu Litve, je sklenila, da stopi dne 1. avgusta 1929 v stavko, ki bo posebne vrste. Dokler vlada poštnim uslužbencem ne zviša plače, si nihče izmed njih ne bo bril brade.
Društvo poštnih uradnic je izjavilo, da se bo soli« darno udeležilo stavke.
velikanskega obsega. Tekom tisočletij jo je samtim fpu* ščavski veter s prahom) precej zasul. Nos so ji pa od« bili, ko so ga ob nekih vojaških vajah izbrali za tarčo topovskih krogel. Nekateri egiptologi so mnenja, da je bilo v sfinginem truplu velikansko svetišče.
Podobno kot piramide ni bil tudi mavzolej ničesar drugega kot orjaški nagrobni spomenik kralja Mavzola (377—353 pr. Kr.) iz llalikarnasa v Mali Aziji. Na mav« zolejcvi strehi se je dvigala visoka piramida, vrhu katere sta bila upodobljena Mavzol in njegova žena Artemi* zija. Ta dva kipa sta danes v britanskem muzeju v Lon« donu. Mavzolej sam pa je bil med 12. in 15. stoletjem razrušen. Mavzoleje še dandanes zovemo veličastne na» grobne stavbe.
Dianin tempelj v Efezu je bil čudo tedanje gradbene umetnosti. I,. 356. pr. Kr. je neki Herostrat ta tempelj zažgal samo, da bi prišlo njegovo ime v zgodovino. Tem* pel j so kasneje še lepše sezidali, a ko so ga 1. 266. po Kr. Vzhodni Gotje razrušili, ni več vstal iz razvalin.
V	starem veku so bili zelo na glasu Semiramidini viseči vrtovi. Sciniramis je bila bajeslovna asirska kra« Ijica 2000 let pred Kristusom. Njeni viseči vrtovi so bili /grajeni bržkone v obliki zidanih teras, eden nad dru« gim. Ostanki razvalin teh teras se še vidijo.
Natančnejši podatki so se ohranili o naslednjem čudu iz starega veka, o kolosu na grškem otoku Rodu v Egejskem morju. Kolos je grška beseda in pomeni velikanski, orjaški. Kolos na Rodu je bila človeška po* stava ulita iz hrona. Visok je bil 32 metrov, v rokah je držal hakljo in je bil posvečen solnčnemu bogu. Baje so •ned razkrečenima nogama plule ladje v rodsko pri* stanišče.
Prav praktičen namen pa je imelo sedmo čudo: svc» tilnik pred pomorskim mestom Aleksandrijo. Zgradili s<> ga v 3. stoletju pred Kristusom na otoku (sedaj je Polotok) Faru pred Aleksandrijo. Odtod izvira tudi bc* •soda »farus«, ki pomeni svetilnik sploh. Omenjeni sve« tilnik je bil 160 metrov visok. Na vrhu je gorel ogenj,
Kdaj naj krade? — Neki odvetnik je zagovarjal dva navihanca, katerih prvi je kradel podnevi, drugi ponoči.
V	zagovoru se je odvetnik skliceval na to, rekoč: »Go* spod državni pravdnik je označil kot obtežilno dejstvo, da je prvi obtoženec z neverjetno predrznostjo kradel pri belem dnevu. Potem je trdil, da drugega obtoženca zelo obtožuje dejstvo, da je potuhnjeno kradel v nevar* nem nočnem času. Zato vprašam gospoda državnega pravdnika: Kdaj naj pa ta lump krade?«
Strašni gozd. — Mojster Šileč in njegov učenec Mi* hec sta šla v nedeljo popoldne v gozd na sprehod. Mihec je potem pravil tovarišem:
— V gozdu me je bilo strah.
— Pa zakaj?
Ker tam rastejo šibe.
Opravičilo. — Neki Irec je bil zelo grdega obraza. To je vedel in je večkrat zagotavljal prijateljem, da pravzaprav ni tako grd, kot se' zdi: zakaj v zibelki so ga zamenjali z drugim.
Obleka za premoderno damo. — Ko je pred dvema letoma meda ukazovala kratka krila, bluzo brez rokavov in izrezke, je gospa Trobilja prav natančno izpolnjevala ta navodila. Pravila je, da vsa njena večerna obleka tehta 300 gramov.
Ko je na Miklavžev večer sedela v veliki družbi, dobi v dar krasno škatlico iz dragocenega lesa in lepo rezljano. Na njej je bilo napisano: obleka za gospo TrO* bil jo. Gospa je ponosno in radovedno odprla škatlico in dobila v njej figovo pero.
Savel je našel osle. — Trije poredneži so srečali sta* rega Žida.
Dobro jutro, oče Abraham! pravi prvi.
— Dobro jutro, oče Izak! reče drugi.
Dobro jutro, oče Jakob! zakliče tretji.
Motite se, gospodje! Jaz nisem ne Abraham ne Izak ne Jakob. Jaz sem Savel, ki je šel iskat osle svojega očeta. In našel sem jih, našel!
UGANK E.
Urednik Peter Butkovič — Domen. Slonico, P. Prosecco (Prov. Trieste).
1. ČRKOVNICA.
(France. — Šteje 10 točk.)
	i	S' ?	A T ra	OET 3.	/T	
e	č	č	d	d	d	e
e	e	e	e	f	f	g
i	i	i	i	X	L	j
	A			b	£	
		A	T _£l 1	£		
				T=>7 H		
	fen	<n		n	b	
n	n	n	n	fi-	XX	0.
0	0	0	0	0	£	P
X	£	r	r	T	X	s.
		t_ t	i <1 u ž	L8- Jt-		
soglasnik časom er nevaren človek kraj na Goriškem moško krstno ime hišna oprava mlekarski izdelek žival soglasnik srečen kraj konjska oprema čednost greh
namizna oprava podoba število samoglasnik
l’o sredi navzdol dobiš izraženo željo upravništva.
2.	ČRKOVNA PODOBNICA.
(S. O. — Šteje 14 točk.)
EelS-zRA-SaR-CUM-HVZ
3. DEKLE.
(Domen. — Šteje 11 točk.)
4. SADJE.
(Domen. Šteje 15 točk.)
A
C"
D®
\£
oo*t e n
Rešitev ugank v 5. številki „Družine“.
1. P o m n i c a.
GOSPODARSKA ČITANKA.
2. N a t r f> u.
Druga kmetica je jagode zastonj (brezuspešno) po> nujala.
3. C r k o v n i c a.
1	s	t	r	a
S	r	a	k	a
k	e	b	e	r
A	d	0	'	
z	a	r	i	a
4. V r c m e n s k a u tl a n k a za avgust.
Namesto številk vzamemo črke iz naslova uganko; dobimo:
C.e dei o svetem Koku ne gre, ostanejo v natrganih čevljih suhe noge.
5. Mrež a.
Najprvo vzamemo črke v najmanjšem šestnajstero* kotniku kakor kažejo kvadrati v sredi, nato pa prav tako iz srednjega in zunanjega; dobimo:
K tir sezidajo skrbni st ur Si, to nadenejo slabi tovariši.
Odgovorni urednik dr. Engelbert Besednjak. Tiskala Kuloliika tiskarna v Gorici. (Za tiskarno odgovoren Ludovik Špacapan.)