* *
jk.
A '---»J ««H
KREDARICA
BILTEN DRUŠTVA SLOVENCEV V NOVEM SADU
Letnik II številka 5.
WWW.KREDARICA.S5. COM
Novi Sad, marec 2002.
PRVEGA MARCA 2002 LETA ¥ RADNICKEM DOMU OBELEŽENA
PETA OBLETNICA OBSTOJA IN DELA DRUŠTVA SLOVENCEV »KREDARICA»
V NOVEM SADU
Društvo Slovencev »Kredarica» v Novem Sadu je 1. marca 2002 leta obeležila peto obletnico obstoja in dela. Svečani zbor je bil v veliki dvorani Radničkega doma ob prisotnosti 180-tih članov Društva. Svečanost pa so s svojo prisotnostjo uveličali tudi gostje: gospod Anton Roje, kot IZASLANIK beograjskega nadškofa njegove ekselence rnonsignorja Stanislava Hočevarja, gospod Jožef Dojčman, predstavnik Veleposlaništva Republike Slovenije v Beogradu, gospod Mihal Hiža, predsednik slovaškega društva »Jožef Šafarik» iz Novega Sada, kot tudi predstavniki Društva Slovencev »Sava» iz Beograda in »Planika» iz Zrenjanina.
V pozdravnem govoru je predsednik Društva Slovencev »Kredarica» iz Novega Sada, gospod Franc Cevc rekel:
- Spoštovane dame in gospodje, ccnjeni gosti in drage naše Slovenke in Slovenci ter vsi ostali člani Društva Slovencev »Kredarica» ki niso slovenskega rodu, lepo pozdravljeni in dobro nam došli na naše redno mesečno srečanje, ki bo danes bilo slovesno, ker bomo obhajali peto obletnico od ustanovitve istega. Zahvaljujemo se vsem. da ste si vzeli časa, da bi sc udeležili tej skromni slovesnosti.
Dozvolitc mi, da še posebej pozdravim drage nam goste: gospoda Antona Rojca, izaslanika beograjskega nadškofa njegove ekselence Stanislava Hočevarja, gospoda Jožefa Dojčmana, predstavnika Veleposlaništva R Slovenije v Jugoslaviji, gospoda Mihala Hižo, predsednika Slovačkog društva »Jožef Šafarik» iz Novega Sada in predstavniki društva Slovencev »Sava» iz Beograda in »Planika» iz Zrenjanina.
Zelo nas veseli, da so poleg naše »Kredarice» še dva društva Slovencev »Planika» in »Sava» , tako da se slovenska javnost in oblast prepričata, da tudi v sedanji ZR Jugoslaviji živijo Slovenci, ki so s srcem in dušo vezani in zvesti svoji domovini, naši skupni lepi Sloveniji. Čeprav smo bili v desetletni totalni izolaciji, brez veleposlaništva in konzulata, takorekoč brez vsake zaščite uradne
slovenske oblasti, smo le še ostali Slovenci zvesti svoji domovini in ponosni na to, da smo Slovenci to se pravi na svoje poreklo. Slišati se
	
jH K, ^ggggjg	
	' . : : ' . ; V: ; . •
	
	:
■wappMBti	
	
	
■MNHi	
	
[.............	
Gospod Franc Cevc, predsednik Društva Slovencev »Kredarica»
je, da se pripravlja v drugih mestih v ZR Jugoslaviji ustanovitev slovenskih društev: Subotica, Šabac itd. To pa nas zelo veseli, ker če nas bo več, bomo močnejši in lažje prepričali slovenske oblasti in javnost, da moraju v bodoče upoštevati tudi našo prisotnost v reševanju problemov, ki jih imamo, to se pravi postopati po članu 5. slovenske Ustave.
Mi smo vsi iz »Kredarice» zelo ponosni, da smo nas 21 utemeljiteljev uspeli organizirati tako močno in kompaktno društvo, ki sedaj šteje že okoli 500 članov. Število bi bilo še večje, ker jih veliko čaka na sprejem v društvo, ampak kot vidite nimamo dovolj prostora za sestanke za vse člane.
Voditi samo z volonterji tako veliko organizacijo je nemogoče. Glavni problem so nezadostna finančna sredstva, ki jih imamo na razpolago. Nimamo nobenega sponzorja niti donatorja, čeprav je že nekoliko slovenskih podjetij odprlo svoja predstavništva in prodajalne v Novem Sadu in ZR Jugoslaviji.
Seznanil bi Vas še, da bo današnje srečanje bolj pestro, kot je to ponavadi. Poleg uradnega dela bo še prireditev in nastop zbora ter šole slovenskega jezika. In na koncu koktel od dobrot, ki smo jih sami od doma prinesli.
ČESTITKA ZA JUBILEJ URADA RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU
Dragi rojaki!
Prisrčno se Vam zahvaljujemo za vabilo na proslavo ob peti obletnici osnivanja Vašega društva. Zal se zaradi obveznosti, proslave ne bom mogla udeležiti.
Ob tej priložnosti izrekam društvu in vsem njegovim članom iskrene čestitke! Društvo »Kredarica» je kot prvo slovensko društvo v ZRJ v sorazmerno kratkem času v težkih okoliščinah opravilo veliko in vsebinski izredno bogato delo zlasti pri utrjevanju kulturne identitete in vzpostavljanju stikov in sodelovanja s Slovenijo. Delovanje društva »Krcdarica» je v veliki meri spodbudilo tudi organiziranje Slovencev v drugih krajih v ZRJ. Društvo je s svojimi številnimi dejavnostmi opravilo plemenito poslanstvo. Ob tej priložnosti Vam izrekam iskreno priznanje in Vam zagotavljam vso našo podporo v prihodnje.
Društvu in vsem članicam in članom ter njihovim družinam želim uspešno delo in osebno srečo. S prisrčnim pozdravom.	Magdalena Tovornik, državna sekretarka
-
Medlem pa druženje, ples, z eno besedo -veselica -.
Priznanja zaslužnim
Po končani pozdravni besedi predsednika Društva, so zaslužnim članom, sodelavcem in sponzorjem podeljena priznanja.
PLAKETE so dobili: beograjski nadškof njegova ekselenca monsignor Stanislav Hočevar, sekretar Veleposlaništva R Slovenije v Jugoslaviji gospod Jožer Keček in člani Društva Slovencev »Kredarica» gospoda: Franc Cevc, Franjo Mihevc, Albert Kužner, Ivan Zavrtanik in Albin Zavrtanik.
ZAHVALNICE so dobili: utemeljitelji Društva: Ana Mihcvc, Ivanka Mihevc, Franja Ploh, Milan Podgornik, Petar Barbek, Ljiljana Cevc, Valerija Volkar, Valerija Hajdu, Silva Stakič, Jožef Hertl, Emil Volkar st. , Emil Volkar ml., Franc Koša in Marta Ploh. Zahvalnice so dodeljene tudi: KUD »Jožef Safarik» iz Novega Sada. Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike	Slovenije,
Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije in Slovenska izseljenska matica.
Zahvalnice so dobile tudi učiteljice Angela Arandjelovič in Desanka Poslon; Milan Breberina za šport in rekreacijo; slikarji: Mirjana Kolman, Igor Cvejanovič in Miroslava Radovič; Uredniški odbor Biltena »Kredarica»: Zlatica Radisavljevič, Rajko Maric, Marija Lovrič, Aleksandra Djilas in Ljubomir Rakič; pravnik Toma Krasula; umetnici: Florjan Balaž in Aleksandar Kovačevič; mladina - Tanj ara Kliček;
Zahvalnice so podeljene tudi donatorjem: Jožefa Srdič, Mirna Milutinovič, Josip Hajdu, Dušan Savanovič, družina Pipan, družina Vlasov, družina Pušibrk in družina Jatič.
Svečana prireditev
Prisotni so toplo pozdravili kratek kulturno umetniški program v izvajanju članov našega Društva. Organizatorka je bila gospa profesorica Silva Stakič, učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in referent za kulturo Društva. Povezovalka programa jc bila Dunja Kersnik.
Na začetku je trio: Radmila Bocev, Dušica Mladenovič in Aleksandra Herček, na dve violini in violončelu, odigral skladbo Preludium in fugo.
Pevski zbor je zapel pel pesmi pod vodstvom gospoda profesorja Fedora Prodanova: Luna sije. Kje so liste stezice. Pri farni cerkvici. Je pa davi slanca pala in Slovenski smo fantje.
Isidora Nikolič, Dina Stanič, Dunja
Kersnik, Vladimir Ivaz in. Rade Ilič mladi 2 -
slušatelji pouka slovenskega jezika, so nam povedali nekaj grafitov in šal.
Delovni del Zbora
Po končanem svečanem delu Zbora Društva je nastopil delovni del v katerem je predsednik Izvršnega odbora gospod Albert Kužner podal sporočilo o delu v času 01.06. do 31.12.2001, gospa Desanka Poslon pa nas je seznanila o delu šole dopolnilnega pouka slovenskega jezika v Novem Sadu za 2001/2002 leto. Podano je tudi poročilo o finančnem poslovanju. Vsa tri poročila so enoglasno sprejeta.
Sprejete spremembe in dopolnitve Statuta
Februarja je na javni razpravi bil predlog spremembe in dopolnila Statuta Društva Slovencev »Kredarica» v Novem Sadu (statut je bil na ogled na oglasni tabli v Klubu). Vsi predlogi in pripombe so prebrane na Zboru in
so enoglasno sprejeti. Ena od dopolnitev je tudi dopolnitev člana 7. ki jo jc predložil Uredniški odbor, naj se vnese, da Društvo izdaja Bilten pod nazivom »Kredarica», štirikrat na leto. Na samem zobru je sprejela dopolnitev oz. sprememba, ki jo je predložil član Društva Milko Pavlic, ki pa se nanaša na člen 24, - da se zbriše del. ki glasi »puna saglas-nosl predsednika Društva i predsednika Nadzornega odbora».
Vcselica je prirejena v avli Radničkog doma ob prigrizku, ki so ga člani prinesli sami od doma in ki ga je pripravila uprava Društva. Pripravljena je bila tudi torta z oznako petletnice obstoja Društva Slovencev »Kredarica», ki pa jo je naredila (spekla in okrasila) gospa Valerija Volkar, in je bila pohvaljena od strani vseh. ki sojo probali. Povdarili bi. da sla gospa Valerija in njen soprog, gospod Emil Volkar st. v največji meri prispevala pri organizaciji veselice tako. da je vse poteklo v najboljšem redu. Tudi glasbe z novega glasbenega stolpa, ki je kupljen Društvu, ni manjkalo. Lepo druženje je zaključeno s plesom. Srečen jubilej!	Zlatica Radisavljevič
--- KREDARICA --
LETNO POROČILO ŠOLE DOPOLNILNEGA POUKA SLOVENSKEGA JEZIKA V NOVEM SADU ZA LETO
2001/2002
Pouk slovenskega jezika v šoli dopolnilnega pouku slovenskega jezika poteka dobro.
Kakor ludi lansko leto, dela šola tudi letos v prostorih Odprte univerze v Radnički ulici št. 20, v takoimenovanem »kabinetu slovenačkog jezika» na prvem nadstropju.
Pouk slovenksega jezika obiskuje med 70 in 80 slušateljev, oziroma število slušateljev je nekaj večje kot lansko leto.
Slušatelji so zainteresirani za pouk in so v tej svoji želji tudi zahtevni, kar je zelo pozitivno. Eno število slušateljev je že zelo dobro obvladalo govorico in slovnico, a toplo upamo, da bo število takih slušateljev s časoma še večje.
Imamo tudi novo skupino otrok od šestega do desetega leta. kar je zelo pomembno za šolo.
Povdarjamo, da večji del slušateljev sodeluje pri prireditvah Društva in da je med njimi veliko glasbenih potencijalov. Lansko leto so naši mlajši učenci bili v poletni šoli slovenskega jezika v Domžalah. Letos jim se, razen Domžal, ponuja še taborjenje na Jezerskem (za učence od 12-18 let), kakor tudi bivanje v Novem mestu, kjer se v društvu za razvijanje prostovoljnega dela snidejo mladi iz celega sveta.
Poletni seminarji za učenje slovenskega jezika ponujajo našim slušateljem več kot lansko leto. Na sestanku vodij pouka v januarju je omenjeno, da učenci dopolnilnega pouka slovenščine iz Jugoslavije, razen štipendije za seminar jezika, lahko dobijo tudi bivanje v domu v času trajanja seminarja.
Oktobra 2001 leta je šolo dopolnilnega pouka slovenščine obiskala gospa Melita Stciner iz Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. To je bil prvi obisk gospe Stciner naši šoli. ki nam je veliko pomenil in je zelo dobro potekel.
Povdarila bi. da je v Ljubljani održan sestanek vodij dopolnilnega pouka slovenskega jezika, kjer je natančno določeno, kako mora potekati delo našega aktiva učiteljic in kako se treba ravnati.
Desanka Poslon, učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega
jezika
----2
Dve violini in violončelo - Radmila Bocev, Dušica Mladenovič in Aleksandra Berček
29. decembra 2001 v Novem Sadu v župnijski cerkvi Imena Marijinega
PRVIČ MAŠA V SLOVENSKEM JEZIKU
Sveto mašo je opravil monsignor Stanislav Hočevar, beograjski nadškof
29. december je bi! dan, ki se ga bomo vedno spominjali s posebnimi občutki, hkrati pa je bila lo priložnost za enkraten užitek.
V	naši stolnici smo imeli prvič sveto mašo v slovenskem jeziku. Mašo je opravil monsignor Stanislav K^ . var, beograjski nadškof, ki je s svojimi sodelavci ob tej priložnosti prišel v Novi Sad.
V	prijaznem in lepem ambientu praznovanja božiča, ob zvokih orgelj in na pragu noveea 2002* leta. smo poslušali božjo besedo	v slovenščini. Ob sveti maši smo tudi zapeli božične pesmi. Nekateri med nami jih ne poznajo, ali so jih že pozabili. Potem nam je naš cenjeni in dragi gost, veličastni Stanislav Hočevar podaril lepe in prisrčne besede.
Ob tej priložnosti ga je posebej pozdravil predsednik našega Društva, gospod Franc Cevc in se zahvalil.
Gospod nadškof se je zahvalil in podaril vernikom ter članom Društva Slovencev »Kredarica» slaščice ter žogo za otroke.
Monsignor Stanislav Hočevar, beograjski nadškof
naj bi pridno igrali nogomet in se tekmovali z Beograjčani.
Veliko vernikov je imelo res izredno priložnost slišati sveto mašo v slovenščini, kajti dobro vemo, da lahko Slovenci v Novem Sadu spremljamo svete maše le na hrvaškem	in
madžarskem jeziku.
Zvedeli smo, da bi bilo možno organizirati v prihodnosti eno sveto mašo mesečno v slovenščini v mali cerkvi Svetega Roka v Novem Sadu. če bi bilo dovolj interesentov.
To je prijazna ponudba župnika veličastnega Strikovič Janoša iz naše stolnice	Imena Marijinega v Novem Sadu. Tudi njemu sla se, nadškof Stanislav Hočevar in gospod Franc Cevc. zahvalila na sodelovanju in pomoči pri pripravi svete maše v slovenskem jeziku.
Ne samo za vernike pač pa za vse ljudi je to bil lep dogodek ter priložnost,	da
pokažemo koliko si želimo negovati in nadaljevati tradicijo, navade, kulturo in duh slovenskega jezika na naših prostorih.
Zdenka Lukan
prije v
nas 01.0.
ana veselica. Čas nam je liilro slokel ob trie m kramljanju in izmenjavi izkušenj. Novi Sad smo sc vrnili zadovoljni, z željo, da tudi oni kmalu obiščejo na veselici >.2002 leta.
Mirjana Skokandič tajnica Društva Slovcnccv »Kredarica»
OBISK DRUŠTVU »SAVA» V BEOGRADU
08.02.2002 smo g. Albert Kužner. g.Ivan Zavrtanik in jaz bili v Beogradu, kamor nas je povabilo Slovensko društvo »SAVA» na proslavo kulturnega praznika R Slovenije posvečenega dr. Francetu Prešernu.
Zelo lepo so nas sprejeli. Naše celotno bivanje je potekalo v prijetnem raspoloženju ¡11 v družbi članov Društva ter gostov.
Presenečeni smo bili nad pripravljenim programom, s samimi izvajalci programa še posebej pa pevskim zborom.
Gospod Kužner je v imenu našega Društva pozdravil vse prisotne, gospo predsednico Društva »Sava» Anico Sabo in jim podaril knjigo o Sloveniji, ob začetku delovanja 11 j i -liove knjižnice.
Po končani, prelepi
prireditvi je bila orga- j

Dragi bralci.
Društvo Slovencev »Kredarica» je le dni obeležila 5. obletnico svojega obstoja. Uredniški odbor Biltena »Kredarica» pa beleži pivo obletnico.
V	lanskem 2001 letu smo izdali štiri številke. Mit ¡e * uvctiiiiM. politiki določeno, izhajamo kvartalno ift trenutno jc pred Vami redna številka
V	Biltenu, kot periodični publikaciji, smo beležili vse odločbe Izvršnega odbora in Zbora Društva Slovencev, kar je njegov prvotni namen, vendar smo vschin.' že od prve Številko obogatili 7 rodnimi ruhrsami. kot so: delo šole slovenskega jezika predstavili smo naše zaslužne člane, pisali o znai ¡enitih slovenskih pisateljih in njihovih delih, obveščali o sodelovanju s Slovensko amlia ido v Budimpešti. zadnjih mesecev pa v 7.T-.I v Beogradu. Posebej srno pisali o konzularnih dnevih Veleposlaništva Republike Slovenije v Novem Sadu. ki se odvija enkrat na mesec v prostorih Odprte univerze v Radnieki ulici štev. 20. Redne so ludi rubrike o slovenskih običajih in navadah', kakor ludi recepti slovenske kuhinje. Vedno pa jo bilo dovolj prostora za aktueiaa obveščanja.
Upamo, da smo na ta način uspeli obvestili člane Društva o delu izvoljenih organov, pa tudi o drugih temah, za katere smo menili, da so zanimivo. Trudili sn» se. da skozi pisano besedo negujem;) slovens ;i jezik na teh prostorih.
Uredniški odi or sestavljajo: Zlatica Radisavljevie. in\ Jnik, Marija Lovrič. Rajko Maric. Angela Ai mdjelovič in Albert Kužner. člani, delamo vulo iicrski in ob pomoči še nekaterih članov Dri štva. ki jih želimo ob tej priložnosti omenil in jim se zahvaliti.
Veliko zahvalil, a dolgujemo gospodu Albinu Zavnaniku. k> i brezplačno v svoji tiskarni »MIYA<- v Ve; miku. tiskal vse dosedanje številke Bilk na.
Od sodelaveev želimo omeniti še nekatere elitne, ki so se za: :s trudili, da s svojim delom pripomorejo k izb ijanju Biltena. To so: Goran Radisavljevie. ki tehnično uredil prvi dve š:o\iiki. potem '.j' nimir Rakič. ki se je od tretje številke oprijel ie-mičnega urejanja, hiteli smo rosen problem lektoriranja tekstov. Prvi dve
številki smo iz je iekioriral go-.r čeme številke pa naloge h.1 iia «osp: tudi problem lolo: vzel gospod Mick; tudi podatek, d: Aleksandra Djil Sloveneev »Krc
ti brez lektorjev, tretjo številko p 'd Miroslav Slražmester. od ! S0 jc na naše zadovoljstvo te Danijela Jankovič. Rešili smo al iranja. ker je to nalogo pre-Vidcr. Pomembno jo ' -menili je članica našega Društva s uredila sajt o Društvu arica» in podatke redno
ažmirala.
in tako se. malo po malo, naša ekipa pclih članov počasi več:.. To je šc vedno premalo in Vas zato vabimo k sodelovanju pri Biltenu. Tako bo )io!j raznovrsten in s tem tudi zanimivejši.
Uredniški orib >r Kiltcna »KR1CDAK1CA»
Nasi,(iv is k i1 š t v a s t o v k n c i: v »Krt: i) a * i ta » n a 1 nt k ft n e t u \v vv w . k ! ki) ah [ca. S S. CA) m
	 KREDARICA 			30
Predstavljamo naše člane
EMIL VOLKAR ST. IN NJEGOVA DRUŽINA
Na prireditvi 5. obletnice ustanovitve Društva Slovencev »Kredarica» v Novem Sadu v petek 01. marca 2002 leta med člani Društva, ki so dobili Zahvalnico, se je trikrat slišal priimek Volkar: Emil starejši.Valerija in Emil mlajši. Vsi trije so bili med utemeljitelji Društva. Tudi ta večer so imeli »polne roke dela» okrog organizacije veselice, po končanem svečanem delu.
To je bil tudi razlog, da jih poiščem in se pogovorim z njimi, z namenom predstaviti jih. Na moja vprašanja je odgovarjal Emil starejši.
Bi mi prosim povedali nekaj o sebi?
Če že moram predstaviti sebe, je najbolj pomembno povedati od kod sem in iz kakšne družine potekam, ter kako sem prišel v Novi Sad. Ne bi pripovedoval na dolgo in široko pač se boni osvrnil na najbolj važna dejstva.
Rojen sem v Kranju 1941. leta. Otroštvo in kasneje šolanje sem končal tudi v Kranju. Potekam iz delavske družine. V rojstnem mestu sem živel do 1961 leta in potem odšel na služenje vojnega roka.
Pri rojakih v Novem Sadu sem spoznal mojo soprogo, tako, da smo se leta 1963 poročila v Kranju. Zaradi taščine bolezni sva se vrnila v Novi Sad in tukaj ostala. Leta 1965. se nama jc rodil sin Emil.
Vi in Vaša družina ste med utemeljitelji Društva Slovencev »Kredarica». Kako je to bilo?
Ce se vrnem nazaj na leto 1997. se spominjam, da je nekje v januarju prišel k nam domov gospod Franja Mihevc z vprašanjem, če bi se hoteli vpisati v Društvo Slovencev. Čeprav je bilo politično stanje takšno, da ni bilo dobro potencirati nacionalnost, smo vendarle vsi trije želeli biti člani Društva.
Ko smo imeli prvi sestanek v februarju, nas je bilo le okoli 20. Kasneje pa je število članov hitro naraslo.
Osebno sem se takoj vključil v delo Društva. Na začetku je bilo zelo pomembno, da vsak član poma-
ga kolikor more, saj jc bilo Društvo zelo revno. V prvem letu delovanja Društva jc bilo najlepše, saj nas je bilo malo in smo se med seboj vsi poznali. Imeli smo veselice in nasploh je bilo boljše vzdušje.
Sedaj nas je veliko in se med seboj ne poznamo, saj skoraj polovica članov ne prihaja na sestanke.
Kakšne težave so bile v Vašem delu?
V petletnem obstoju Društva »Kredarica» sem bil dvakrat izvoljen za ekonoma Društva. To pomeni dosti dolžnosti, kot naprimer: skrb za inventar, pribor za druženje, tukaj spada tudi pijača, jedača, semete itd., organizacija druženja, deljenje pomoči članom in akcije človekoljubnosti.
Vse te dejavnosti mi niso težke, čeprav vse to ne poteka gladko. Če omenim deljenje pomoči iz Slovenije 2000/2001, jc bilo zelo naporno. Trajalo je
mesec in pol v garaži na Telepu v zimskem času. Da ne omenjam vožnje z lastnim avtomobilom in gorivo. Saj nimam namena obrekovati, pač samo pov-darjam. da sem vso to delo opravljal z voljo, da nam bo vsem v Društvu bolje.
Moram omeniti tudi akcijo zbiranja pomoči za otroke v Veterniku, ki prav tako ni šla brez problemov. Obenem bi pohvalil mojo soprogo, ki je bila tudi aktivna, skupaj z menoj.
Sin Emil je celo nadomeščal gospoda Kužnerja na mestu tajnika, ko je bil odsoten tri mesece.
Nam lahko poveste kakšno zanimivost?
Eden starejših članov Društva, s katerim smo se zelo lepo družili, a sedaj je tu njegova hčer, je bil pokojni Zupančič. On je v mladosti študiral v Parizu, a mene je klical »Emil Zola».
Znano je, da ste bili na vseh sestankih Društva do sedaj. To je tudi kuriozitet in posebna kvaliteta. Kaj bi priporočili članom »Kredaricc»?
To je resnica, da sem bil prisoten na vseh sestankih v minulih petih letih. Osebno mislim, če se človek vključi v neko družabno življenje, mora delovati z vsemi svojimi močmi. V nasprotnem sploh nima pomena biti v takih organizacijah.
Če pogledamo naše Društvo, koliko članov imamo sedaj, jih je zelo malo vključenih v aktivno delo Društva. Sploh pa je porazno, kako malo jih pride na mesečne sestanke. Približno polovica ali celo nekaj manj in to vedno eni in isti. V članstvu pa jih je dosti, ki hodijo na sestanke samo zaradi vize. Osnovno je tudi, da se plača članarina, pa še liste nekateri ne plačajo.
Moram reči, da je 5. obletnica Društva Slovencev »Kredarica», posebno »veseli del» bil dobro organiziran in pripravljen, a velika torta gospe Valerije tako dobra, da bi jo rad poskusil celo pravi Emil Zola.
Pogovor vodila Marija Lovrič
Slovenski Kulturni dan v Novem Sadu
PREŠERNU V ČAST
Bojan Skokandič
8. februarja jc Kulturni praznik Slovenije.
Posvečen je največjemu slovenskemu pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849). Njemu v čast so člani Društva Slovencev »Kredarica» v Novem Sadu, 1. februarja 2002 leta v lepi dvorani Delavskega doma ¡meli prireditev. Prireditev jc omislila in organizirala gospa Silva Stakič, učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in referent za kulturo Društva, v sodelovanju z učiteljicam dopolnilnega pouka slovenskega jezika gospo Dcsanko Poslon in gospo Angelo Arandjclovič.
Povczovalki programa sta bili Dunja Kersnik in Lena Stanič.
Na začetku je predsednik DS »Kredarica» gospod Franc Cevc pozdravil prisotne člane Društva, posebej pa gospoda Jožeta Kečka, svetovalca v Veleposlaništvu Slovenije v Jugoslaviji, ter goste Društva Slovencev »Sava» iz Beograda.
V programu so sodelovali: Zdenka in Djordje Lukan, Jugoslava Dobrosavljcv in Tanja Zener, ki so nairTrccitirali TURJAŠKO ROZAMUN-DO. Potem smo imeli čast slišati violinista maestra gospoda Florijana Balaža ob spremljavi na klavirju. profesorja gospoda Saše
Kovačeviča, pijanista in skladatelja. Odigrala sta dve čudoviti skladbi: MEDITACIJE (Masne) in MADŽARSKA IGRA 5 (Johancs Brams). Prešernovo lirsko pesem HČERE SVET so recitirali: Marija Lovrič, Mirko Pavlic in Jelena Miloševič ter DOHTARJA: Tamara Kličck in Mirko Pavlic.
Pevski zbor Društva Slovencev »Kredarica» je pod vodstvom profesorja Fedora Prodanova zapel tri pesmi: JE PA DAVI SLANCA PALA, LUNA SIJE IN SLOVENSKI SMO FANTJE. Posebnost je pesem »Luna sije», ker jc skladba komponirana na verze Franceta Prešerna.
Goran Sinčič jc recitiral pesem POD OKNOM, kasneje je z Ivanom Huzjanom in Milanom Nikoličcm recitiral še pesem SOLDAŠKA, ki nam opeva ljubezen do domovine, do vojaškega stanu in do svoje ljubice.
Marina Kersnik je recitirala pesem SILA SPOMINA.
Zelo lep vtis jc na prisotne napravil mlad fant Bojan Skokandič, ki je na kitari odigral kompozicijo MALA MELODIJA skladatelja Slavka Fumiča. Po končani prireditvi Sta Dunja in Lena povedali, da BREZ LJUBEZNI NI ŽIVLJENJA in nas spomnili na 14. februar, praznik
Svetega Valentina - DNEVA ZALJUBLJENIH ter vse prisotne, ki so nekoč bili zaljubljeni, ki so sedaj ali pa še bodo, naj pridejo ta dan na koncert gospoda Florjana Balaža v Sinagogo.
Na koncu svečanega dela zbora, se je predsednik Izvršnega odbora Društva Slovencev »Kredarica» gospod Albert Kužncr zahvalil izvajalcem programa in pričel z delovnim delom Zbora.	Zlatica Radisavljevič
4
KREDAH f CA
4
POROČILO O DELU DRUŠTVA SLOVENCEV »KREDARICA» IZ NOVEGA SADA ZA OBDOBJE
OD 1.06.-31.12.2001 LETA

Uvod
Slovenci v Novem Sadu smo sc prvič sestali 25.02.1997 leta v prostorih slovaškega društva »Jožef Safarik» in danes praznujemo 5. obletnico obstoja. Danes je V. redna svečana skupščina Društva ali 48. skupni sestanek od osnivanja.
Lahko še enkrat ugotovimo, da obstajamo že polnih pet let in da nas je vsak mesec nekaj več, do današnjega dne skupaj štejemo uradno 440 članov. Na začetku smo se sestajali vsake prve srede v mesecu in potern, kakor tudi danes vsak prvi petek v mesecu, kar so nam omogočili naši ljubeznivi domačini Slovaki. Od decembra lanskega leta, zaradi povečanja števila članov, smo se preselili v lepe prostore Delavskega doma.
Na prvem ustanovljenem sestanku 25.02.1997. leta je bilo prisotnih 15 članov od 22 prijavljenih. Izvoljena sta prvi Izvršni in Nadzorni odbor in to: predsednik Društva - Franc Cevc. tajnik -Albert Kužner, blagajnik - Ana Mihevc; Nadzorni odbor: Franjo Mihevc, predsednik, Valerija Hajdu in Emil Volkar st. člani.
Društvo je uradno registrirano 13. maja 1997 leta. In tako se je začelo.
Aktivnosti Društva
V preteklem obdobju smo imeli 4 skupne seje Društva, kot jih Gospa Ana sedaj imenujemo zborov, po pred- Izvršnega loženih spremembah statuta in 9 sej Izvršnega odbora v prostorih kluba v Futoški 12. Vse o naših aktivnostih ste lahko prebrali v 4. številki našega biltena »KREDARICA« in zato menim, da ni potrebno podrobneje pisati o tem.
Spomnimo se, da smo decembra leta 2000 imeli našo prvo kulturno prireditev v prekrasni plavi dvorani na Trgu svobode v počastitev 200. obletnice našega največjega pesnika gospoda dr. Franccta Prešerna in od takrat se dogajanja na kulturnem polju vrstijo ena za drugim. Oktobra smo imeli proslavo 125. obletnice rojstva pisatelja Ivana Cankarja in je bila izdana posebna spominska brošura o pisatelju. Prisotna je bila gospa Melita Steiner, svetovalka vlade pri Ministrstvu za znanost, šolstvo in šport R. Slovenije. Novembra smo imeli kratek kulturni program z nastopom našega zbora in decembra je pripravljen program o predbožičnih in božičnih običajih.
29. decembra smo imeli poseben dogodek v novosadski cerkvi-katedrali »Ime Marijino» na Trgu svobode. Prvič na teh prostorih smo imeli mašo na slovenskem jeziku. Mašo je opravil beograjski nadškof, njegova ekselenca monsignor Stanislav Hočevar. Maše se je udeležilo veliko članov Društva in je bilo zares lepo videti polno cerkev, čeprav je bilo zelo mrzlo.
Mihcvc prejema Zahvalnico od predsednika odbora DS »Kredarica» gospoda Alberta Kužncrja
V drugem poletju je aktivno pričelo z delom slovensko veleposlaništvo v Beogradu in smo imeli od samega začetka pogoste stike z njimi. Vmes nas je obiskal ambasador gospod Borut Šuklje in ob tej priložnosti smo se pogovorili o skupnem sodelovanju. O vsem tem ste lahko prebrali v našem biltenu.
Novembra je Izvršni odbor sprejel finančni načrt za leto 2002, ki ste ga prebrali v 4. številki biltena. Načrt je bil podlaga za prijavo na razpise Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za kulturo. Rezultatov še nimamo. Istočasno smo sprejeli tudi načrt kulturnih prireditev in aktivnosti, ki so v neposrednem stiku s finančnim načrtom.
Mnenja sem, da smo v veliki meri prispevali pri ustanavljanju novih društev v ZRJ. Pri tem mislim na beograjsko društvo »Sava» in društvo v Zrenjaninu »Planika»,
s katerimi imamo stalne stike in nameravamo poglobiti sodelovanje.
Kulturna dejavnost pri Društvu
Naše Društvo ima uspešno šolo slovenskega jezika, kjer poučujejo naše učiteljice: Dcsanka Poslon, Silva Stakič in Angela Arandjelovič. Pouk in šolo finansira Ministrstvo za znanost, šolstvo in šport R Slovenije. Pouk je bil organiziran v prostorih kluba in je kasneje preseljen na Odprto univerzo v Radnički ulici 20. Pouka slovenskega jezika se udeležuje okoli 60 - 70 slušateljev.
Učenje našega jezika je zanimivo vsem starostnim skupinam. Motiv za učenje je večnamenski: ohranjanje lastne identitete, vzdrževanje vezi z rodnim krajem, želje mladih po učenju slovenskega jezika. V naši strukturi so skoraj 100 % mešani zakoni in se slovenski jezik ne uporablja veliko. Pouk je prava priložnost za vse generacije za dodatno učenje in spoznavanje slovenskega jezika in kulture. Za vse to imamo veliko moralno in materialno podporo iz Slovenije, ki vse te aktivnosti finansira. Posebej se naši učenci udeležujejo poletnih šol, kar je bilo prav tako finansirano od strani Ministrstva za znanost, šolstvo in šport. S tem je narejeno zelo veliko, predvsem zmanjšujemo kulturno asimilacijo, ki je očitna na vseh ravneh v preteklem obdobju.
Naša šola, učiteljice in učenci so v veliki meri prispevali k uspešnosti prireditev in se jim za to posebno zahvaljujemo.
Pri Društvu smo ponovno obnovili pevski zbor, ki je uspešno sodeloval na omenjenih prireditvah pod strokovnim vodstvom dirigenta gospoda Fedora Prodanova.
Zaključek
V tem poročilu je podan kratek povzetek našega dela. Lahko smo zadovoljni z rezultati in pogoji za delo vnaprej so tudi bolj obetavni. Na vseh naših sestankih je do 60 % prisotnih članov. Več moramo storiti za družabno življenje, organizirati izlete in podobno. Treba pa je tudi posodobiti naše kulturne in druge dejavnosti..
Posebej smo zahvalni naši matici Republiki Sloveniji in vsem instancam s katerimi sodelujemo na njihovi vsestranski pomoči. Prepričani smo, da bomo naprej še bolj sodelovali in prav oni so nam osnovna podpora za naš, predvsem, kulturni obstoj v novih pogojih.
In na koncu lega poročila se zahvaljujemo vsem našim članom na volonterskem delu, finančni in drugi pomoči.
Za Izvršni odbor poročilo sestavil predsednik: Albert Kužner, dipl. ing.
gradb.

 KREDARICA 
		5
Gostovanje Slovenskega narodnega gledališča v Srpskom narodnom pozorištu
ČAKALI SMO GODOA
Semjuel Beket: »Čakajoč Godoa», v režiji Dušana Jovanoviča
Sredi februarja je Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane gostovalo z osmimi predstavami v Beogradu, od katerih sta dve prikazani v Novem Sadu: 15 februarja so v SNP na sceni »Jovan Djordievič» izvaiali komad Semjucla Beketa »Čakajoč Godoa». a 16. februarja, na isti sceni dramo mladega škotskega pisca Dejvida Herovera »Noži v kokoših».
Za člane Društva Slovence\ »Kredarica» je bil organiziran skupinski obisk gostujočemu znanemu Beketovenui komadu v režiji priznanega slovenskega režiserja Dušana Jovanoviča. Predsednik Izvršnega Odbora našega društva, gospod Albert Kužner in njegovi sodelavci so se potrudili, da obvestijo pmveeje število članov o gostovanju Slovenskega narodnega gledališča v Novem Sadu. Za člane Društva so bile priskrbljene vstopnice s 30 % popustom.
Kaj povedati o predstavi? Vse je bilo izredno! Od igralcev, ki so uspeli držati s svojo domiselno igro pozornost gledalcev cele tri ure, vse do scenografije Mete Hočevar: Griček (ali pust otok. ali planet
zemlje) z golim drevesom, ki je dokler smo »Čakali Godoa» celo olistalo! Štirje mladi igralci: Bojan Emeršič kot Estragon, Gregor Bakovič kot Vladimir, Jernej Sugman kot Poco in Alojz Svete kot Luki (Srečko), zdelo se je, da so z lahkoto opravili svojo nalogo, ki jim jo je zaupal režiser Dušan Jovanovič. Neke scene so bile izredne: »Prase (Lucy) misli». Vladimirjev »ročk koncert», še posebej Vladimirjcva in Estragonova igra s klobuki.
»Dobili smo dramo, pravljico, farso in še marsikaj v enem večeru. Pravzaprav smo dobili Godoa, ki smo ga, zdi se nam, tako
dolgo čakali.» (Petra Pogarevc. Dnevnik. Ljubljana 13.05.2000)
Od 11.05.2000, ko je bila predstava pre-mijerno prikazana v Ljubljani, so igralci in režiser zaslužno osvojili pomembne nagrade v Sloveniji in na festivalih v Podgorici in v Sarajevu.
Za Slovence na teh prostorih, ki so imeli priložnost, da si ogledajo Godoa, je bilo je izredno doživetje, saj smo po dolgem času videli veliko predstavo na materinem jeziku.
Čakali smo Godoa in se lepo zabavali. Nepozabno doživetje!
Zlatica Radisavljevič
V tednu po j rvi pomladanski luni se praznuje velika noč.
praznovanje starodavnega izvora in polno simbolike. v katerem se prepletajo kul-lrne sestavine i 'ličnih narodov i> tradicij iz ..... r i/¡ieuih
obdobij.
Po smrti na križu je po v erov anju Kristjanov Jezus v noči iz sobote na nedeljo, oziroma ob jutranjem svitu vstal od mrtvih in z v stajanjem odrešil svet. Zato Slovenci in npr. Cehi ta praznik imenujejo VELIKA NOC. Veliko noč praznujejo v Kj ščanski cerkvi že od 4. stoletja naprej.
En teden pred veliko nočjo, na t.i. cvetno nedel jo po slovenskih cerkvah poleg oljčnih vejic blagoslavljajo pomladansko zelenje, povezano v šope. To se po slovenskih pokrajinah različno imenuje. V okolici Ljubljane in na Štajerskem mu rečejo velikonočna butara ((udi hutariea). Je
O
posebnost v evropskem merilu, saj jo poleg brinja, pušpana ali ciprese, bršljana. sestavljajo še različno obarvani oblanci. Takšne butarice starši krasijo otrokom še s pomarančami, jabolki in v novejšem času tudi bonboni. Praznik naj bi spominjal na Jezusov
prihod
v
Jeruzalem, ko so ga slovesno pričakali s palmini listi, s katerimi so mu prekrili pot.
Velikonočno praznovanje začne s »svetim tridnevjem»: sreda, četrtek in petek. Po župnijskih cerkvah postavijo na veliko sredo božji grob. navadno v stranski kapeli. Na veliki četrtek utihnejo vsi zvonovi in zvončki po cerkvah, kakor tudi orgle za tri dni. do sobote. Na Dolenjskem in Štajerskem pravijo, da utihnejo zvonovi zaradi Jezusove smrti »ker so Bogec umrli». Veliki petek je edini dan v letu, ko v cerkvi ni maše. Ta dan je veliki post. Sledi velika sobota praznik ognja in vode. Fantiči nesejo nadvse zgodaj drevesne gobe na koncu
žice v cerkev, da jih prižgejo z blagoslovljenim ognjem. Odrasli pa gredo po krstno vodo s katero pokropijo hiše, vinograde, polje in njih sadeže. Sobotno -Jf^	popoldne je posvečeno
4	Velikonočnemu žcgm;. V jerbas
(okrogla, posebno pletena košara brez ročaja) gospodinja ali hči položi jedi: meso (prispodoba za Jezusovo telo), potico (prispodoba za trnovo krono), hren (prispodoba za žeblje) in pirhe (prispodoba za kaplje krvi). Jedi se pokrijejo z belim prtičem in gospodinja ali hči odnese k žegnu v cerkev. Zelo vesel dogodek, še posej za otroke, je barvanje jajc, ki se opravi v petek ali soboto zjutraj.
Vrhunec velikonočnega praznovanja je velikonočna nedelja. Takoj zjutraj vsi hitijo k maši k vstajenju. Doma jih čaka od sobote popoldne v jerbasu žegen in nihče se ga ne dotakne, preden se ne zbere vsa družina v hiši. ko se vrne od rane maše ali jutranjega vstajenja.
K velikonočnemu praznovanju spada tudi veliki ponedeljek. Koroška in Štajerska posebnost je. da na veliki ponedeljek botri obdarujejo svoje krščence in bir-mance s pisanko.
Angela Arandjolovič

 KREDARICA 
		6
PREŽIHOV VORANC (1893-1950)
V	drugem obdobju rncd obema vojnama (19301941) zmagajo realistično usmerjeni književniki, glasniki rcvolueije in pripravijalci novega družbenega reda (socialni ali novi realizem). Zanimajo jih v prvi vrsli soeialne in gospodarske razmere slovenskega ljudstva.
V	drugi polovici 30-tih lei se je v slovenski književnosti nenadoma pojavil pisatelj, ki je ustvaril monumcnlalne podobe iz življenja slovenskega ljudstva na Koroškem, pisatelj z veliko oblikovalno močjo, kakršne ni pred njim razen Cankarja pokazal še nihče, pesnik koroške zemlje Prcžihov Voranc (1893-1950). Njegovo pravo ime je bilo Lovro ali Lovrenc Kuhar. Rodil se je kol sin najemnika na gro-fovski »lnibi» v Podgorju pri Kotljah. v tistem delu Koroške, ki je po saintgermainski pogodbi pripadla Jugoslaviji.
Po končani osnovni šoli je delal nekaj časa doma. Pozneje je obiskoval zadružno šolo v Ljubljani, nato pa višji zadružni tečaj na Dunaju. Prebiral je dela slovenskih pisateljev in rusko literaturo. Začel je pisati v liste in revije. Po 1. svetovni vojni je bil zaposlen v jeklarni na Ravnah. V domačem kraju je ustanovil komunistično celico. Sodeloval je pri političnih listih in revijah. Leta 1925 je izdal knjigo POVESTI. Zaradi preganjanja je leta 1930 pobegnil čez mej ti. V emigraciji jc prebil devet let. Pred koncem leta 1939 se jc vrnil v domovino in živel v ilegali. Po ustanovitvi O F (osvobodilna fronta) je vodil nov-
OMJ, MIKU
Moji starši so bili botri neki siroti, ki je živela s svojo materjo v bajti pod goro. Ko se jc bližala velika noč in čas pisan k. se je v hiši veliko govorilo o tem. kako pisan ko naj ta sirota dobi. K pisan ki spada seveda šartclj in pobarvano jajce.
Pri nas je taka šega, da se pisanke raznašajo na	velikonočni
ponedeljek. Takrat so vsi otroci polni pričakovanja.
V ponedeljek popoldne mi jc mati povezala v culo šartclj z lepo rdečo pisan ko. Vrh šartclj na sla tičala dva zeksa.
Sredi pota jc bilo veliko razpotje, kjer jc pet raznih poli Šlo križem na vse strani. To razpotje ni bilo predobro zapisano v otroških srcih daleč naokoli. Stari ljudje so govorili, da na tem razpolju včasih straši. Stisnjenega srca sem se bližal temu razpotju in sem bil zelo vesel, ko sem ravno tu srečal drugega dečka, svojega sošolca, ki mi je tudi s pisankami prišel naproti. Tudi ta lan t je nekam tesno stiskal culo k sebi. Ko pa sva se pogledala, je bilo najine tesnobe takoj konec.
Poslala sva celo razposajena. Jaz sem pri tem čisto pozabil, da ima moj šartclj le dva zeksa.
»Komu pa nosiš?» se ni vprašal dečka, ki jc imel večjo culo. kot jc bila moja.
»K O t u na vaš kraj. In ti. kam neses?»
»V bajto pod goro.»
Potem sva se usedla na roh ceste, ki je bil porasel z na pol suhim veresjem.
Nisva Še dolgo sedela, ko se je zabliskala na jasi pos lava mlade deklice, ki jc prišla s culo v rokah. Meni jc ob pogledu nan jo zastala kri v žilah. To je bila hčerka mojega botra in je gotovo bila s pisanko zame namenjena k nam. Cula v njenih rokah je bila zelo velika. Ko
inarski. pisateljski in umetniški aktiv. Konec leta 1942 so ga Nemci odgnali v Begunje, nato pa v Maulhausen. Po vojni sc je vrnil domov težko bolan in 1950 leta umrl. Pokopan je v Kotljah.
Prve črtice in povesti je objavljal v Domačem prijatelju, ki so ostale neopažene. Toda po desetih letih je ponovno stopil v slovensko književnost z imenom Prcžihov Voranc. kot človek z bogatimi izkušnjami in kol zrel pisatelj.
Novele: Boj na požiravaiku, Samorastniki, so plastično prikazale trpljenje, ponižanje, ljubezen in sovraštvo koroških kmečkih ljudi.
Leta 1939 jc izšel njegov prvi roman Požganica, v katerem jc prikazal boj za svobodo Koroške. V »romanu soseske» Jamnica (1941) je ustvaril monu-mcntalno podobo življenja v rodnih Kotljah, epopejo svoje pokrajine v letih 1921-1930, njenih krepkih, neuklonjivih in samoraslih ljudi.
V nadaljuj h knjigah jc pisatelj popisal svoje poli po slovenski zemlji, ljudske značaje in navade, zaostalo kmetijstvo.
Pisateljeva zadnja knjiga je bila zbirka mladostnih spominov Solzlec (Šmarnicc. 1949). V njej je pokazal materino skrb za otroke in svojo ljubezen do nje, sočutje s trpečimi in socialno neenakost, ljubezen do materinega jezika in domovine, povezanost z naravo in zemljo.
Preži h je opisoval koroško življenje v vsej razsežnosti in bistvenih značilnostih. Njegovi ljudje
jz »irmu
naju je zagledala, je povesila oči. ko da bi jo postalo sram. Potem sc jc napravila, ko da mc nc pozna, in je hotela mimo naju dalje.
Jaz se nisem upal kaj reči, toda moj tovariš jo je ustavil.
»Pojdi sem in sc usedi k nama. Ali nosiš pisanko?
Zdaj smo trije taki. Ali ni to lepo?»
»K vam grem.» je reklo dekle sramežljivo in pogledalo name. Položila jc culo k najinima dvema.
»Potem bomo pa kar jedli.» jc dejal fant, ki je bil z menoj in se smejal. »saj jc to tvoja pisan-ka.»
»Tega pa ne.» je reklo dekle in hotela zopet pobrati svojo culo. »Jaz moram oddati celo pisanko.»
Znenada je deček predlagal:
»Poglejmo, kake so pisanke.»
Tudi dekle je reklo, polno neke razposajene radovednosti: »Pa poglejmo!»
Najprej jc dekle razveza I o svojo culo. Kako bogastvo je bilo to! Velik, rumen in lepo pečen šariclj, iz katerega so gledale črne. mehke rozine, sc je zasvetil pred menoj. Vrh šartclj na je tičal velik, svetel raj niš. ki je bil iz samega srebra. Jajce, ki je bilo zraven, je bilo tako nežno pobarv ano, ko da bi kdo v njega dihnil rahle rdeče barve.
Potem je dekle začelo odvezovali culo mojega tovariša.
Tudi i a pisanka ni bila preskopa. Šartclj je bil res nekoliko manjši od dekličinega, tudi manj rozin je gledalo iz testa, toda pogača je bila lepa bela in skoraj razkošna in rumena. Vrh šartclj na jc tičal a svetla krona. Pisanka je bila pobarvana z lepimi pisanimi rožami.
Ko je dekle tudi to culo lepo zavezalo, je prišla vrsta na mojo culo. Meni jc postalo vroče in na lihem sem obžaloval, da sem se sploh dal zapeljali k le mu počitku.
so živi, izklesani kakor iz skale, robati, siloviti, trdni in neukrotljivi. Prcžihov jezik jc naraven, nazoren, stvaren. Prcžih je bil rojen epik. ki jc znal mojstrsko in prepričljivo opisovati tudi drobne stvari.
Priredila: Angela Arandjclovič
Toda dekličje roke so razrnilc haderco moje cule.
Pred mojimi očmi se jc zabl iskal majhen, krmcžljav šarteljček. ki ga jc moja mali še malo prej tako skrbno zavezovala v culo. Imel je črnikasto premočno pečeno skorjo in bil je slabo shajan in mnogo prenizek. Onadva šartclj na sta bila še enkrat višja od mojega. Tudi iz njega niso kukale rozinaste oči. Ali kar jc bilo še hujše, na vrhu sc ni svetil velik, lep denar, ampak sta tičala le dva siromašna zeksa. Nato jc dekle vzelo v svojo drobno roko pisankko. ki je bila oblita s težko črnordečo barvo.
Dekle je menda čutilo mojo zadrego, zalo jc naglo začelo povezovati culo in ni reklo ničesar. Le deček je dejal:
»Komaj dva zeksa sta notri.»
»Komaj dva zeksa,» sem zašepetal jaz, ves vroč od ponižanja. »To je pa zato, ker smo mi revni.....»
Deček in deklica nista na to nič odgovorila.
Ko smo šc nekaj časa sedeli na veresju, sem naenkrat zaprosil dekle:
»Daj mi raj niš»
»Nc smem ga dati. Bili mora v šarleljnu, ki ga prinesem k vam.» mi je odgovorilo dekle.
»Daj mi raj niš, saj je moja pisanka. doma ne bodo nič rekli.» sem prosil dalje.
»Zakaj pa?» je le daj vprašalo dekle z iznenadenimi očmi.
»Zato, ker bi ga rad imel. Je tako lep in svetal,» sem jo skoraj prosil.
»Tu ga imaš.» jc reklo dekle, izdrlo denar iz potice in mi ga dalo. »Samo doma bom povedala, da si ga že med potjo vzel, se je dekle šc opravičevala.
Zgrabil sem denar in ga s pestjo vred stisnil v žep.
Na 10 smo šli vsak svojo pot: dekle je šlo proti nam, deček svojo pot, jaz pa sem jo mahnil proti gori. In sredi jase je ostal samoten križ.
Ko sem bil sam sredi gozda in sem sc prepričal, da mc nikdo nc opazuje, sem pokleknil pred culo, pomaknil haderco na stran, da se jc prikazal šailelj. pobral iz njega tista dva zeksa, v šartclj pa porinil tisti svetli rajniš. ki mi gaje na jasi dala deklica.
Pri srcu mi je postalo laže, ko sem to opravil. Nisem napravil ničesar slabega s tem, saj je bil rajniš moja pisanka in sem s svojim denarjem popravil sramoto in revščino naše hiše. Pri tem nisem mislil morda toliko na revščino v bajti pod goro in na veselje, ki ga bo tista sirota. ko bo dobila pisanke, pri tem imela, ampak bol mislil na ugled naše koče in svojih staršev, botrov, na našo revščino.
Tudi na lo nisem mislil, da bo tisli rajniš. na katerega smo doma žc celo leto računali, sedaj doma manjkal in da mogoče ne bom dobil klobuka ali pa čevljev.
Takrat smo hili otroci, ki smo imeli sonce v očeh.
(Prcžihov Voranc »Solzicc», Mladinska knjiga 1973. ilustriral Milan Bizovičar)
10
KREDARICA
7
K. O J. ¿K i- M O iiiE
Povsod po svetu se dogajajo različne naravne nesreče ali nesreče, ki jih povzroči človek sam. Z druge strani pa je spet človek tisti, ki pomaga ljudem ali otrokom, ki so ponesrečeni ali kako drugače prikrajšani, da živijo normalno življenje.
Zato je Izvršni odbor Društva Slovencev »Kredarica» sprejel sklep, da pričnemo zbirati človekoljubno po*;,.,-- vjuukuru v Veterniku. To je darilo otrokom, ki so ometeni v razvoju.
Ko smo v preteklem letu dobili za naš klub pomoč iz Slovenije, smo del te pomoči odnesli otrokom v Veterniku in to predsednik Društva gospod Cevc in jaz. Tam so nam pokazali, kako ti otroci živijo. Vse kar jim je potrebno za hrano in ostale stvari, pridelajo sami. Zelo ganljivo je videti s kakšno vnemo ti otroci delajo na farmi in v pekarni, saj si sami pečejo kruh.
Prav zato smo sklenili, da ponovno sprožimo akcijo v našem Klubu, tako da smo zbirali pomoč v decembru 2001 leta. Res je, da je akcija trajala dokaj kratko a smo v tem času le zbrali okoli 120 kg različne garderobe in čevljev. Poleg tega pa smo zbrali tudi 500 din za katere smo kupili dokaj bonbonov in keksov. Vse skupaj sva
odnesla predsednik Izvršnega odbora Društva Slovencev »Kredarica» gospod Kužner in jaz z dvema automobiloma v Veternik. Tam smo bili zelo lepo sprejeti. Celo z gospo direktorico Miro Radin in nekaj uslužbencev smo skupaj zajtrkovali. Zelo so bili veseli našega darila.
Če se ozremo nazaj na našo akcijo, bi rekel, da je v tem sodelovalo okoli 50 ljudi. Čeprav je bilo vse skupaj na hitro organizirano, bi zaključil, da je cela akcija imela slab odziv in slabe rezultate. Glede na to, da imamo v »Kredarici» čez 500 članov, to ne znaša več kot 10 % udeležbe. Sploh pa me je presenetilo, da člani, ki niso imeli garderobe, se niso spomnili in pustili v Klubu kakšen dinar za te otroke.
Osebno mislim, da je odziv za to akcijo bil zelo majhen. Vse pohvale tistim, ki so bili aktivni v akciji, ampak v bodoče pričakujem, da se bo več članov udeležilo zbiranju pomoči, kajti zavedajmo se, da je na svetu veliko nesreče.
Na koncu se zahvaljujem Izvršnemu odboru, da so me podprli v akciji, posebno zahvalo gospodu Albertu Kužnerju, da je skupaj z menoj prispeval h koncu akcije.
Emil Volkar st.

OREHOVA POTICA
Kako pripraviš testo. Vse za testo potrebne sestavine daj za nekaj časa na topel prostor. Tako npr. mleko, jajca, sol, skledo s presejano moko, desko, na kateri boš gnetla ali valjala testo, prtič, s katerim boš testo pokrila, itd.
Vzemi 4 žlice mlačnega mleka, 2 in pol ali 3 dkg kvasa, žlica sladkorja, liter presejanc moke, 1/4 1 mleka, 8 do 10 dkg masla, 6 dkg sladkorja, nariban limonin olupek, vanili sladkor, 2-5 rumenjakov , pol žlice soli. 4 žlice mlačnega mleka zmešaj s kvasom in sladkorjem ter daj za nekaj minut na toplo, da vzhaja. V skledo presej moko, napravi v sredi jamico, vlij vanjo vzhajan kvas in mu primesi s kuhalnico nekaj moke. Medtem, ko vzhaja, žvrkljaj v lončku približno 1/4 1 mleka, maslo, sladkor in rumenjake. Vlij h kvasu, zmešaj z moko in dodaj sol. Stepaj testo tako
dolgo, da je gladko in dela mehurčke ter se loči od kuhalnice; potrebno je približno četrt ure. Nato postavi testo na toplo, da spet vzhaja, in sicer 1 in pol do 2 uri.
Nadev: 7 dkg presnega masla, 3 rumenjaki, 20 do 30 dkg sladkorja z nastrgano limonino lupino, nožev vrh kličkov, pol žlice cimeta, 4 žlicc sladke smetane, 1/2 1 zmletih orehov, sneg 2 beljakov in še 1/2 1 zmletih orehov. Presno maslo penasto vmešaj z rumenjaki in sladkorjem. Prideni dišave, smetano, pol litra orehov in rahlo zamešaj sneg beljakov.
Vzhajano testo raz-valjaj, pomaži z nadevom in potresi s pol litre orehov. Potico tesno zvij, položi jo v namazan model, daj na toplo in vzhajano pomaži z jajccm ter spcci. (1 h pri 200" C).
Angela Arandjelovič
PISMO LITERARNEGA KLUBA DRAGOTINA
KETTEJA IZ NOVEGA MESTA
Kako smo začeli:
Leta 1990 smo se zbrali mladi literarni ustvarjalci Novega mesta in okolice in začeli javno nastopati ter hkrati svojo poezijo in prozo tudi objavljati. Združila nas je ljubezen do literature. Nastopali smo na številnih literarnih večerih in se povezovali z ostalimi društvi.
In kako nadaljevali:
Leta 1994 smo izdali svojo prvo skupno literarno publikacijo, antologijo mladih literarnih ustvarjalcev Novega mesta in okolice.
Mednarodna sodelovanja kluba:
Literarni klub Dragotina Ketteja iz Novega mesta je v času svojega kratkega delovanja organizirala številne prireditve in literarne večere in več kulturnih izmenjav z literati in društvi v tujini. Tudi v bodoče si želimo, da bi se kulturna izmenjava še bolj utrdila, tudi s Slovenci na področju nekdanje Jugoslavije. Že leta organiziramo literarna srečanja, ki smo jih poimenovali mednarodni literarni maraton. Tako smo leta 1997 organizirali 1. mednarodni literarni maraton Novo mesto -Bihač. Že naslednjega leta smo odgovorili na poziv Bihača in organizirali povratni maraton Bihač - Novo mesto. Predstavili smo se bosanski publiki. Prisotni smo bili Damjan Šinigoj, Marjanca Hočevar, oba člana Društva slovenskih pisateljev, Klavdija Kotar in Samo Dražumerič.
V letu 1999 smo v Novem mestu organizirali 3. mednarodni literarni maraton Novo mesto -Beograd - Užice. Leta 2000 pa smo bili člani društva povabljeni v Užice in Požego.V času bivanja v Užicah nas je obiskala tudi članica Društva Slovencev »Kredarica» iz Novega Sada gospa Danijela Jankovič in nas v imenu Društva Slovencev pova bila v Novi Sad. Seveda smo se povabila zelo razveselili in obljubili, da Vas spomladi 2002 leta obiščemo in predstavimo literarni klub in kulturno dogajanje v našem mestu.
Veselimo se srečanja z vami!
Klavdija Kotar
Novo mesto, 08.03.2002
GRAFITI
Zjutraj ne jen», ker mislim na te. Dopoldne ne jem, ker mislim na te. Zvečer ne jem, ker mislim na te. Ponoči ne spim, ker sem lačen.
Ženska je kot senca. Če tečeš za njo, še ti izmika, če pa bežiš pred njo,
ti sledi. ***
Ko se rodiš - so veseli. Ko omrcS -so žalostni. Ko živiš ■ jim jc vseeno
Če se veliko učiš - veliko veš; Če veliko veš - veliko pozabiš.
Če veliko pozabiš - tnalo veš. ***
Vidi, vidi! Nič se ne vidi!
Bilten "KREDARICA" • Izhaja tromesečno • Uredniški odbor Zlatica Radisavljevič, urednik, Marija Lovrič, Rajko Maric Angela Arandelovič in Albert Kužner, člani • Lektor Danijela Jankovič • priprema tiska Ljubomir Rakič • tisk: SZR "Miva" Veternik »Tiraž 200 primerkov • Primerek brezplačen • Naslov uredništva: Društvo Slovencev "Kredarica"
21000 Novi Sad Futoška 12 .Telefon 611-541