DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino

T R S T - 30. septembra 1988 - Leto XL. - Štev. 14./15. - Petnajstdnevnik - Quindicinale - Abbon. postale - Gruppo II/70 - 500 lir
Postopek za globalni zakon spet na mrtvi točki
Samo s pritiskom bomo ohraniti vlogo osebka pri naši zaščiti
Zakaj PSI noče vložiti svojega predloga v senatu?
Luči in sence v programu Biasuttijeve deželne vlade
Mimo je že prvo leto parlamentarnega mandata. Teoretično je to ena petina dobe, a kaj, ko ni več jasno, ali mandat traja pet ali štiri leta, ali celo tri, če pride do predčasnega razpusta. Nekateri že govorijo, da utegne Craxi sprožiti vladno krizo in nove volitve za leto 1990, če bi evropske volitve prihodnjo pomlad pokazale novo okrepitev njegove stranke na račun komunistov.
Prav zato, ker ne vemo, koliko let imamo na razpolago, se nam v boju za globalno zaščito tako mudi in nas grize vsako zavlačevanje, vsako slepomišenje, vsaka ravnodušnost.
V enem letu nam je uspelo ohraniti finančno kritje potreb manjšine, vključiti v zakon o mejnem sodelovanju tudi 24 milijard lir za manjšinske kultur-
ne ustanove. Uspelo nam je sprožiti formalni začetek razprave o globalni zaščiti in sicer v senatu, kot doslej, kljub manevrom listarja Camberja in socialista Labriole v poslanski zbornici.
In vendar se stvari ne premakne z mrtve točke!
V pristojni senatni komisiji je delo zamrlo, najprej v pričakovanju, da vse stranke predložijo svoje zakonske osnutke, nato pa, da vlada pove svoje namene.
Glede predložitve zakonskih osnutkov, je stvar sedaj taka: na samem začetku mandatne dobe smo zakon predložili komunisti, sledila je SSk preko svojih avtonomističnih zaveznikov, proletarska demokracija in neodvisna levica. Manjkata osnutka KD in PSI. De-
mokristjani so se mu baje odpovedali, čeprav furlanski poslanec Bertoli napoveduje neke svoje pobude. Socialisti pa so osnutek vložili v zbornici, torej tam, kjer ne spada, v senatu pa jim podpisi nikakor ne gredo iz rok. Vse kaže, da ga ne nameravajo predložiti, čeprav so ga že večkrat napovedali in obljubljali.
Tako, žal, velja spoznanje, da so v komisiji le osnutki iz vrst opozicije in manjšinskih strank. Obe veliki vladni stranki, KD in PSI, pa se obotavljata in zavirata, čeprav je globalna zaščita formalno vključena v program De Mitove vlade in torej je ne moremo razumeti zgolj kot obljubo tajnika stranke relativne večine.
Medtem pa smo Slovenci v Trstu, Gorici in Benečiji izpostavljeni novim pritiskom in diskriminacijam. V teku je kampanja proti izdajanju dvojezičnih izkaznic v štirih tržaških občinah s pretežno slovenskim prebivalstvom, v resnici pa je ost kampanje usmerjena predvsem na Nabrežino, kjer PSI zahteva italijanskega župana, posl. Camber pa ukinitev dvojezičnih izkaznic. Tudi «Piccolo» se zadnje čase pogosteje oglaša s svojimi tiradami.
Kaj nameravata KD in PSI? Najprej sta zadevo spravili na pogajanja za oblikovanje deželne uprave. Kaj se je izcimilo iz dogovarjanja med KD, PSI, PSDI, PRI, PLI in SSk sedaj že vemo. Iz Biasuttijevih izjav preveva predvsem določen pesimizem, skorajda dvom v to, ali bo mogoče zadostiti pričakovanjem slovenske manjšine o zaščitnem zakonu. Zdi se tudi, da Biasutti tudi tokrat ne bo mož beseda, saj že leto dni obljublja na levo in desno neko «posredovanje», kateremu pa se v trenutku dejanj redno izmika.
V deželnem programu so vsekakor smernice, ki mestoma kažejo na dolo-
/aključni shod na vsedržavnem festivalu Unità v Firencah je bil res edinstvena manifestacija. Edinstven je bil tudi festival v celoti. Toliko različnih pobud, z najrazličnejših področij, ni še bilo doslej. Verjetno tudi toliko obiskovalcev ni bilo nikoli. Mesto samo, s svojim kulturnim bogastvom, je verjetno k temu tudi prispevalo. Toda za to se gre v prvi vrsti zahvaliti obnovljeni volji komunistov, da v prvi osebi sodelujejo v bitkah za napredek naše družbe. Napis nad govorniki ni le parola. V vrstah KPI je res čutiti novo moč. Kdor je bil med to množico 18. septembra, se je tega nedvomno zavedel.
čen premik, drugje pa smo priča najbolj togim interpretacijam.
Pozitivna je vsekakor trditev, da mora zaščitni zakon zaobjeti celotno ozemlje, kjer živimo Slovenci, in torej tudi področja videmske pokrajine.
Seveda se takoj odpira vprašanje: kako ta področja določiti? Po našem naj bi veljal zgodovinski princip, v vsakem primeru pa bi morala manjšina odločilno sodelovati. O kakem dialogu s slovensko manjšino in njenim zastopstvom pa v programu deželne vlade ni niti besedice. Mar mislijo vladne stranke, da jim je udeležba SSk za pogajalno mizo zadostno jamstvo? Očitno ni in ne more biti tako.
Program vladne večine takoj poudarja dvoje vsebinskih omejitev: nasprotovanje «dvojezičnosti» s čudnim namigovanjem na «druge izkušnje» (Južna Tirolska?) ter poudarjanje načela različne ravni zaščite glede na «gostoto» slovenske prisotnosti. Spet se postavlja vprašanje, ali je tu mišljeno «ugotavljanje» manjšine s popisom ali referendumi, ali pa zgolj praktično diferenciacijo intenzivnosti zaščitnih ukrepov v različnih sredinah. Prav odsotnost vsakršnega sklicevanja na dogovarjanje z manjšino nam daje slutiti, da utegne v vsakem primeru obveljati najslabša interpretacija.
Kar zadeva KPI smo večkrat poudarili, da smo pripravljeni poiskati za Slovence zadovoljiv kompromis z drugimi strankami, vendar le pod določenimi pogoji: pravice naj bodo na razpolago povsod, kjer Slovenci živijo, o morebitni postopnosti v izvajanju zakonskih norm pa bi morala soodločati manjšina sama.
Če se vračamo k Biasuttijevim izjavam, lahko takoj poudarimo, da nas skrbi tudi sklicevanje na «pravice po gostoti», kar zveni kot (čigava?) koncesija Listi za Trst in njeni nacionalistični kampanji, saj je formulacija programa na las podobna stavkom iz programov melonarskih uprav tržaške občine in pokrajine. Skrbijo nas tudi politične posledice teh formulacij, ki nikoli niso tja-vendan. Zadosti je, če pomislimo na smisel tega načela, če ga apliciramo na nabrežinsko občino, kot je sedaj in kakršna bo, če bo uresničen načrt za se-sljanski zaliv, za katerega prevzema odgovornost Brezigarjeva uprava. Bo «gostota» Slovencev še zadostna za zaščito, ali pa bo Nabrežina z Miljami, Trstom, Gorico in Čedadom že v coni «šibkejše zaščite»?
V perspektivi se nam zdi zaščita po gostoti nevaren princip, saj utegne privesti do selitve prebivalstva in širjenja vrzeli med skupnostma. V nekaj desetletjih bi se naprimer iz področja «večje zaščite» izselili Slovencem nenaklonjeni Italijani, obratno pa bi se zavedne slovenske družine selile na «zaščiteno področje». Gostota v prvem področju bi se torej naglo manjšala, v nekaj desetletjih bi se Slovenci znašli v nekak-
šnih «rezervatih», zunaj njih pa bi neusmiljeno deloval asimilacijski stroj. So na to pomislili vsi podpisniki programa deželne vlade? So razmišljali o destabi-lizacijski moči take rešitve?
V teh pogojih se torej obnavlja v Rimu parlamentarna dejavnost. Pri tem se moramo vprašati, kaj bo storila vlada. Minister Maccanico seje strinjal, da bi vlada morala sodelovati pri usklajevanju besedil s svojimi pripombami. Izdelovanje vladnega načrta bi namreč bilo zamudno in težko, predvsem zaviralno in po dosedanjih izkušnjah sodeč tudi neuspešno. Komunisti bomo zahtevali, naj pristojna komisija nadaljuje z delom, četudi bi socialisti ne vložili svojega osnutka v senatu. Politično vzeto pa bo to težavneje šlo od rok. Medtem se namreč pojavljajo glasovi, češ naj vlada izdela svoj predlog. Tega posla so se doslej že lotili drugi ministri za deželna vprašanja, kot Romita in Vizzini. Rezultati so znani, klavrni.
Zato je sedaj čas, ko naj manjšina sama in z vsemi razpoložljivimi zavezniki zahteva, naj gre «slovenska zaščita» svojo pot naprej, brez nadaljnjih zavla-
čevanj. Sicer bo minila tudi ta mandatna doba, ne da bi izpolnili 6. člena ustave. Bo manjšina še naprej tako potrpežljiva? Ali naj še verjamemo dobri volji osimskih podpisnikov, zagotovilom predsednika vlade in predsednika republike?
Če Biasutti res namerava posredovati pri iskanju zadovoljivega kompromisa, naj to stori takoj: skliče naj sestanek parlamentarcev iz naše dežele, kot je to že velikokrat storil. Doslej mu ni uspelo, da bi spravil «slovensko vprašanje» na dnevni red srečanj. Če mu tudi tokrat ne uspe, je bolje, da odneha in naj kar prizna, da ni ali ne more biti mož beseda. Če ga kdo pri tem ovira, naj pokaže nanj s prstom, da bomo tudi mi vedeli.
Slovenska manjšina pa si v tem času ne more več privoščiti dosedanje pasivnosti. Na razpolago so nam najrazličnejše oblike pritiska, od pogovarjanja za mizo do oblik civilne neposlušnosti: nekaj moramo storiti, če res hočemo biti subjet in če želimo soodločati o skupni usodi.
Stojan Spetič
Nova doba v italijanskem političnem življenju
Ko je vladni predsednik De Mita prevzel oblast v Palači Chigi v Rimu, je zagotovil, da se bosta začela nova politična doba in nov tok v okviru institucij.
Minilo je nekaj mesecev, vendar ni videti pozitivnih znakov v političnem življenju države.
Državo vodi stara petorica arogantno in v polni zaprtosti. Znake političnega nazadovanja je opaziti na celi črti. Prizadeti so najrazličnejši sloji in področja.
V tovarnah je opaziti poostritev pritiska delodajalcev nad uslužbenci. Delovnih mest je vedno manj, bodisi zaradi tehnološkega napredka, bodisi zaradi prekinitve dejavnosti marsikaterega obrata. Trst, a tudi drugi kraji dežele, znajo o tem marsikaj povedati. Vlada se pa ne potrudi, da bi prevzela potrebne pobude za razvoj proizvodnje in za zagotovitev krvavo potrebnih mest.
Pri vsem tem so močno prizadete ženske in mladina.
Močan je pritisk vlade nad šolo. Vlada zanika finančna sredstva za javne šole, istočasno jih pa najde za zasebno šolstvo in predlaga njegovo okrepitev. V ta namen predvideva ukinitev določil o celodnevnem pouku v osnovnih šolah. Na ta način upa, da se bo večje število družin odločilo za zasebno šolo. Ta politična izbira pa predstavlja močan udarec pridobitvam, ki so jih z dolgoletnimi boji izvojevali šolniki, starši in dijaki ter zapira možnosti uveljavitve demokratičnega in naprednega šolskega si-
stema, kar je nujno v moderni družbi.
K temu naj se še doda sklep državnega sveta o vprašanju poučevanja verouka v šolah, ki vsiljuje nazadnjaška stališča in podreja njihovi volji hotenje onega ne-malega dela starševa in učencev, ki se ne opredeljujejo za obiskovanje verouka na šoli.
Tudi ob obravnavi novega državnega finančnega zakona v parlamentu se vlada skrbno poteguje, da bi še enkrat prizadela manj premožne sloje in da bi otežila delovanje krajevnih ustanov in uprav. Namesto da bi namreč močan državni primanjkljaj krila z novimi pobudami in da bi obremenila predvsem premožne sloje, brska zopet po žepih podrejenih delavcev in ljudi z najnižjimi dohodki. Obenem črta finančna nakazila občinam (in drugim avtonomijam) ter jih poziva, naj nadoknadijo odvzete zneske s povišanjem občinskih davkov. Na ta način se očitno skuša iznebiti dela odgovornosti za slabo upravljanje državne blagajne in stremi za tem, da bi zvrnila ta del odgovornosti na krajevne upravne organe.
Najbolj je pa očitna vladna predrznost, ko se preide na področje organiziranega kriminala.
Že mnogokrat je bilo dokazano sodelovanje določenih ljudi nekaterih vladnih strank s tajnimi hudodelskimi organizacijami. Toda namesto da bi omenjene stranke izločile te ljudi, saj jim gotovo niso v čast, se krčevito upi-
rajo vsakemu namigu o odgovornosti tega ali onega prvaka, ki je osumljen povezave s kriminalnostjo. Zadnji, kričeči primer je stališče Krščanske demokracije in njenega tajnika, De Mite, ki sta se odločno zoperstavila odstavki ministra za notranje zadeve, Gave, osumljenega, daje imel stike z organiziranim hododelstvom, ko je slednje ugrabilo demokristianskega prvaka, Cirilla, in ko da ga je Cava (z drugimi) hotel rešiti. Znano je, da to odstavko mi komunisti odločno zahtevamo. Ni mogoče, ne sme biti, da ostane osumljena oseba na tako odgovornem mestu, kot je notranje ministrstvo, ki skrbi za javno varnost, ki je prvo poklicano da se bori proti kriminalu. Vendar se vlada okrog vprašanja Gave zapira kot jež. Pri tem je zanimivo, kako se tudi Craxi in socialistična stranka potegujeta, da bi Gava ostal na svojem mestu! Minister ne sme odstopiti! Najprej «enotnost» vlade in medsebojna vladna solidarnost, torej, in šele potem prizadevanje za boj proti kriminalnosti!
Istočasno se pa poskrbi za to, da se sodi... sodnikom, ki so imeli pogum poklicati na odgovornost ministra za notranje zadeve! Sodba sodnikov je pa
sklenjena po naročilu ministra za pravosodje, ki je socialist!
Ta ni sicer edinstveni primer. Tudi drugim sodnikom je trda predla, ko so prikazali resnico, ko so ugotovili zlorabe, pomanjkljvosti in poskuse določenih krogov, da bi ošibili ukrepe proti kriminalnosti in tozadevne organizacijske pripomočke (glej primer poola specializirane skupine sodnikov, ki mu na-čeljuje Falcone, v Palermu). Pool je zelo važen instrument v boju proti mafiji, a hoteli so ga izjaloviti. Le pod močnim pritiskom demokratičnega gibanja in javnega mnenja in s trezno razsodbo Višjega sodnega sveta se je stvar rešila in niso specializirane skupine sodnikov razpustili.
S tako politiko se torej predstavlja sedanja vlada. Ta naj bi bila nova politična doba, ki jo je razglašal De Mita!.
Kam namerava torej ta vlada? Kakšno državo hoče vsiliti ljudstvu v Italiji? Kakšno Italijo hoče predstaviti evropskim partnerjem, ko bodo prihodnje leto volitve za obnovitev evropskega parlamenta?
S tem nazadovanjem, kije glavni cilj De Mitove vlade, se moramo torej soočati komunisti. KPI se mora vsakodnev-
no spopadati z izredno težkimi razmerami. Njene po zadnjih volitvah ošib-Ijene pozicije, ki so že očitno porodile negativne učinke, še bolj obremenjujejo vse delo, vse prizadevanje, vse pobude.
Vendar, ne glede na težave, se moramo vsi zavedati, daje v tem tako zapletenem položaju le KPI tista zdrava in pametna sila, ki se spretno vključuje v sedanjo stvarnost v Italiji in da so njena vloga, sila in pomen izredno velikega pomena. KPI je potrebna vsej italijanski družbi, tudi če ji je del volilcev odpovedal svojo podporo.
Ni dvoma, da stojijo pred komunisti nelahke naloge in da je pri tem važno politično razmišljanje, a so ravno tako potrebne organizacijske spremembe in bogatejša idejna pripravljenost partijskih kadrov.
Položaj v Italiji zahteva, da premostimo slabosti in da se krepko oprimemo dela.
Nas komuniste potrebuje narod v Italiji odločne in budne v parlamentu, v krajevnih ustanovah, v deželah in v vsakdanjem političnem boju v vsej državi.
Jelka Gerbec
Vsak si po svoje otožnost odganja..
Hladna burja stresa oknice, dež neusmiljeno mije poletni prah z asfalta. Redki preostali kmetje se pripravljajo na bendimo, zato pa odpirajo osmice, da bi iztočili sode starega.
In ni je hujše jesenske konkurence našim zadnjim praznikom komunističnega tiska. Tako je pač življenje. Čas dopustov je mimo, odprla so se šolska vrata in obnovile vse stare skrbi. V Trstu se nadaljuje cirkuška predstava «komu
župana», medtem ko se povsod vali nesnaga, semaforji slepo miže in se upokojenci spet pripravljajo na nevšečnosti zimskega časa. Kaj jim mar, zmagovalcem volitev! Narod je zadovoljen tako, četudi ga dobi po grbi. Saj smo v Trstu, kjer je triumfalni klic reformiza starodavni «viva là e po’ bon», kateremu se lahko kvečjemu doda, bolj potihoma, a zato prav tako odločno «fora i sc...». Saj nikoli ne veš, ali se bo Ar-
duinu Agnelliju, senatorju in tajniku, uresničil sen, da bi v Nabrežini prejel italijanskega župana DOC. Dokler ne bo Brezigar držal svete obljube, bosta morala Harej in Lokar lepo potrpeti in počakati pred vrati. Jagodic ne, saj so mu volilci trobarvnega nageljna že zagotovili zaslužen počitek doma.
Velike spremembe so se zgodile v osrednjem zamejskem glasilu, kar pa ni šlo brez brcanja in polemik. Vendar o vsem lepo po vrsti, kakor hiše v Trsti.
* * *
Najprej o festivalih « Unità in Dela», ki so v glavnem lepo uspeli, posebno tisti na Krasu in v okolici. Oni na razstavišču pa nekoliko manj, saj je bilo tako vroče, da se ljudem ni dalo v cementne bloke. Drugič bomo morali razmišljati, ali ne spada tak festival raje na konec, prve dni septembra, ko so pasji dnevi le vroč spomin.
Ker že govorimo o festivalih, moramo objaviti pismo, ki smo ga prejeli v uredništvo. Glasi se tako-le:
«Moji dragi.
ne bom Vam kradla dragocenega prostora, vendar sem bila takorekoč za pero pocukana in se moram opravičiti. Že nekaj noči nisem spala, ker me tlači velika krivda, večja kot vsi moji pretekli grehi, za katere mi Gospod milostljivo odpusti.
Bilo je avgusta že, ko me obstope prijatelji iz gornje Kolonje, kjer stoji ma-lokaterim znani krožek «Pečar». Reko
Glasba je bila glavna (očka ne letošnjem pokrajinskem festivalu Unità v Trstu. Ponudba je bila res pestra in obilna (brez namigovanj na gornjo sliko, ki prikazuje skupino Alfreda Lacosegliaza) kljub temu pa ni privabila kdove koliko ljudi. Priznati je treba, daje bil letošnji pokrajinski festival pravi polom. Malo zaradi pasje vročine, razlogi so pa gotovo tudi drugje. Do prihodnjega leta jih moramo nujno odpraviti.
Izid prve številke Dela po poletnih dopustih se je zaradi tehničnih težav (v prvi vrsti selitve tiskarne) močno zavlekel. Oproščamo se bralcem, istočasno se pa zahvaljujemo za pozornost, ki ste nam jo izkazali s številnimi protesti.
Uredništvo
mi, da praznik dela pripravljajo, da se bo narod pozabaval, zraven pa srknil pri viru ljudske kulture. Pobarala sem jih, kaj lahko naredim zanje. In res, iz-kašljali so se. Ti-le naši pobi redkodaj sučejo peresa, pa jim gre zborni jezik težko od rok. Prej bi skopali jarek, prepleskali kiosk, napekli stot mesa, iztočili pletenko vina. «Poslušaj», so mi djali, «vzemi ti lepo na svoj dom osnutke letakov z vabilom, da bo v njih slovenščina kot se spodobi. Verč in Kobal, nepridiprava, ki sta celo tvoja šolarja bila nekaj let, si nas tokrat ne smeta privoščiti. Ne bosta nas imela v zobeh». Kaj pa imata Verč in Kobal z vami, sem vprašala. Tedaj mi razodenejo skrivnost, da so oni sicer kulturni krožek «Pečar», politično pa se jim pravi sekcija «Pratolongo». A, ha. Vse mi je bilo jasno. S seboj sem vzela papirje in jih skrbno spravila, da jih do prvega maja
lepo popravim. In tu sem se bridko uštela. Mislila sem, da že zarana pripravljajo praznik dela, prvi majnik, a so oni drugače mislili le na praznik «Dela», kar takoj. A mene ni bilo od nikoder, papirje sem tiščala v stari torbi in se odpravila v Komen na vsakoletne počitnice k stari prijateljici, kjer rada pokramljam. Na zagorele obraze in krožka «Pečar», ki se mu po italijansko pravi «Pratolongo» sem že pozabila, ko me prijateljica opozori, da je v «Primorskem» zloben pripis k napakam, katerih nisem utegnila popraviti. In zraven še namig,
naj drugič pošiljajo sporočila v italijanščini, kot delajo druge politične stranke, ki so spoštovanja vredne. No, zdaj pa imaš, sem si rekla in se pokarala: Narda, Narda, odslej boš morala napak napisane komunistične letake na licu mesta popravljati, da ne bo sramota padla tudi nate.
Tako je, tovariši. Zato se Vam vsem oproščam. Pokoro bom pa delala skozi vse leto v razredu, ko me bodo gledale nedolžne otroške oči, ne vedoč, kakšno krivdo nosim globoko zatajeno v srcu.
Lepo Vas pozdravlja skesana
učiteljica Bernarda Piciga.»
* * *
V Trstu snujejo občinske, pokrajinske in druge odbore. Nekoč so temu pravili kravji semenj, a je prispodoba sedaj prespodobna. Nobenih programov, nobenih predlogov, samo nenehno preklanje z vprašanji «kdo bo župan, kdo predsednik pokrajine, komu pristanišče, komu zdravstvene strukture, sklad za Trst, industrijska cona, banke, letoviščarska ustanova, prevozno podjetje?» Temu se ne pravi mafijska delitev torte po volitvah, pač pa postmoderni reformizem, kateremu komunisti nismo dorasli, ker smo zaplankano ostali pri kategorijah, kot so koristi družbe in razvojni programi.
Pripravljamo se na kongres in tudi tako dokazujemo, da nas je čas prehitel. Naročiti bi morali hotelsko halo, dobro dozo koktejlov za novinarje in sklicati «seminar» po geslih, nekako tako: «Porkafiks, parkirati v Trstu», nato « Ugnjusa, ali mestna čistoča», «Polž, polž, mestni avtobusi», in še «Pocestnice, ati obiskovalci mestnih teatrov, kijih ni»... Na vseh bi nastopala, s koktejlom v roki, vidna zastopnika «politic-jet-society», da bi se cajtengi razpisali, predvsem v naslovih, ki jih vsi bero. Vsebina ni važna, saj je človeški spomin slabo selektiven. Za vse bomo našli reformistično močan odgovor. In sliko na dva stolpca! To je obvezno.
* * *
Pred počitnicami seje zgodilo, kar so dalj časa napovedovali: v hiši na ulici Montecchi so zamenjali glavnega urednika. Preden si je privoščil prezasluže-ni dopust pa se je Bogec vendarle izka-šljal. Na «Primorskem»? Tudi, predvsem pa v «Meridianu» in «Piccolu» (dvakrat). V objavljenem jamranju so izstopale obtožbe na račun «košutov-cev», ki naj bi mu kopali prerani politični grobek. Odtlej je bila najljubša družabna igra letošnjega poletja, ob ri-
«Utrdila se je stabilnost» ! ?
Ko smo se pred tremi meseci podali na volišča si verjetno nihče ni predstavljal, da bo povolilno upravno življenje tako klavrno obtičalo na mrtvem tiru. Toni volilne kampanije, še zlasti večinskih strank, so dali namreč slutiti, da bo vsa zadeva stekla v najboljšem redu, v duhu najbolj trdnih zavezništev, ki naj bodo zajamčila stabilnost novih odborov v novoizvoljenih upravnih telesih.
«Glasuj za stabilnost»... To je bilo zlorabljeno geslo večinskih strank v predvolilni fazi; «utrdila se je stabilnost» je bilo drugo zlorabljeno geslo tik po volilnem izidu, ko je Lista za Trst zabeležila svoj zgodovinski poraz in so stranke petstrankarskega loka najavile, da se za Trst in za njegovo upravno ter politično življenje vendar najavljajo boljši in obetavnejši časi.
Dogodki, ki so sledili obljubam in svetlim izjavam, so popolnoma zasenčili še vsako najmanjše upanje, da bi se politične in upravne razmere našega mesta in njene okolice res izboljšale.
Dejstva so na dlani: po treh mesecih neuspešnih pogajanj in zavlačevanj nimamo še odborov v občinskem in pokrajinskem svetu, kar ‘žal’ ne pomeni natanko, da je upravno življenje paralizirano. Smo pred paradoksalno situacijo, da v dokaj spremenjenih političnih okvirih nova vodstva niso še nastala in usoda mesta je še vedno v rokah starih odborov, ki «in prorogatio» takorekoč nemoteno posegajo in ukrepajo s posledicami, ki so najbrž vsem zelo jasne.
Komunisti smo javno že obsodili to nevzdržno zavlačevanje, ki ga stranke tako imenovane vladne večine opravičujejo z izgovorom, da se bodo dolgi tempi pogajanj obrestovali z zavezniško večino, ki naj bi se odlikovala po stabilnosti, kompaktnosti in seveda po soglasnosti glede programov, kar so potrebni pogoji za uspešno in učinkovito
upravljanje.
Prepričljivost takih izgovorov je že zdavnaj zbledela, tako da je že povzročila vrsto reakcij in neprikritih zadreg, ki se dvigujejo iz marsikaterih krogov. V javnem mnenju se ta zadrega že ža-čenja stopnjevati in nedvoumno prihajati na dan. Na straneh tržaškega dnev-< nika II Piccolo se je že razvila živahna razprava, predvsem okrog izjav samega direktorja, kije med drugin dejal, da iz kregarjanja ne morejo nastati ne dobre upravne ne dobri župani. (Naj omenimo, da je upravna stagnacija v Trstu odjeknila tudi v vsedržavnem tisku).
V pokrajinskem svetu, ki seje doslej sestal že trikrat (naslednje zasedanje bo na vrsti 10. oktobra) je komunistična svetovalska skupina, preko svojega načelnika Martoneja, nakazala možnost ‘alternativne’ večine, ki naj bi potisnila KD in Listo za Trst v opozicijo. Taka večinska koalicija, ki bi vključevale, poleg KPI in PSI, predstavnika liberalne in republikanske stranke, še dva predstavnika zelenih in predstavnika Slovenske Skupnosti, bi bila številčno utemeljena, saj bi združevala 13 svetovalcev na skupnih štiriindavajset. Vendar tu ne gre samo za številke. Predlog je nastal predvsem kot politični izziv, da bi se pokrajina rešila v prvi vrsti tiste politične podrejene vloge nasproti drugim izvoljenim telesom, še zlasti občine.
10. oktobra se bomo torej ponovno sestali v Palači Gaiatti. V vprašanju, ki so ga zadnjič predložili predstavniki PLI, PRI, PSI in KD je bila izjavljena obveza, da bo v primeru, da ne bi do takrat stranke dosegle sporazumov, vseeno prišlo do volitev predsednika in odbornikov pokrajinske uprave.
Ganljiv in zgovoren primer doslednosti, trdnosti, stabilnosti itd, itd, itd, kajne?
Nives Košuta
Leto preosnove šolstva?
bah, vinu in algah, prav iskanje krivcev za zlodejstvo. Poglejmo rezultate, ki so plod raziskave snane družbe WSG, specializirane v testiranju samsopriljublje-nosti. Na samem vrhu lojtrce je «lite-rarnokošutovska» struja, pesnik Učko Košuta in esejist Miran istoimenski. Gledališče pri tem ni ničesar zakrivilo. Pravijo, da je kriška kri viharna, kakor morje pod njim.
Sledi «gospodarskokošutovska» frakcija, ki jo vodita partizansko razboriti Dušan in importeksportno spretni Marino.
Pravijo, da prosvetnošolska košutov-ska zveza z Egidijem in Ljubico, predvsem pa z goriško-kriškim Mundijem nima nič pri tem. Kdo pa jim verjame?
Ko so vprašali za mnenje Ljubico Berce (Košuta), je v telefon zagostolela samo: «Adijo, pa zdrav nam ostani...»
Nadebudni «vseved» Igor Škamperle, ki nam je celo poletje povzročal glavobol, iz Udoviča pa izvlekel celo poluradno obsodbo, tvega po objavi zadnjih ostroumnih pogruntacij iz ljubljanskega političnega laboratorija, da bo zaradi njega prišlo do prave mednarodne krize. Ko je s polnimi prgišči na desno in levo sipal modrost neukim množicam zamejskim in domovinskim, mimogrede obračunal z Marksom, Cankarjem, Schopenhauerjem in Disneyem, nezgodovinskostjo slovenskega spomina in primitivizmom balkanskih sevdalink, čulbastije in pleskavic, se je Škamperle zapletel v žolčno polemiko o vlogi srbske vojske na sveti slovenski zemljici, kjer murke cveto. Najprej je prišlo pismo z bregov Donave, sedaj pa vrši v daljni Srbiji parola o veliki demonstraciji Srbov in Črnogorcev pred pravoslavno cerkvijo ob Kanalu pri Rusem mostu. Večtisočglava množica bo pred templjem sv. Spiridiona vzklikala Miloševiču in srbskemu Kosovu, zraven pa skandirala geslo «Škamperla na kol», pa še «majka jim šip tarska», na levo in desno. Po demonstraciji obvezen obisk tržaških orožarn. Kdor prinese izrezek prebrane Škamperlove glose, prejme dober popust.
Začelo se je novo šolsko leto. Nekateri ga optimistično imenujejo «leto preosnove šolstva». Dejstvo je, da si je šola z dolgim bojem šolnikov za novo delovno pogodbo priklicala zanimanje javnosti in oblasti. Omenjeni optimisti izhajajo iz vrst sindikalne zveze CGIL, ki že pripravlja popravke doseženi pogodbi na normativnem področju.
Razprava v zvezi s pogodbo namreč se sploh ni dotaknila nekaterih ključnih vprašanj, kot je nujna reforma osnovne šole in podaljšanje obveznega šolanja za dve leti, ali ureditev vprašanja stale-ža, avtonomije šole, da omenimo le najvažnejše. Toda zastopniki vladnih sil spričo tako velikih problemov ponovno prihajajo na dan z obrobnimi, parcialnimi posegi. Reforma zrelostnega izpita, ko je potrebna reforma celotne višje šole, podaljšanje šole za vzgojiteljice in učiteljišča, ko se vsi strokovnjaki strinjajo, da je za vzgojo potrebna univerzitetna izobrazba. Prihajajo s predlogom, da se iz državne blagajne finansira privatno šolstvo, le nekaj mesecev potem, ko so hoteli državljanom vsiliti novi davek za kritje stroškov za šolo. In minister Galloni v krog obiskov na prvi dan pouka vključi tudi privatno šolo, ki že prejema javne prispevke. Tem študentom izjavi, da je njegov ideal tista šola, kjer pridejo na dan lastnosti posameznika. Galloni se ne sprašuje, kako bo svoje lastnosti odkrilo 120.000 otrok, ki je lani zapustilo obvezno šolo.
In to v trenutku, ko se v Združenih državah gospodarski krogi zgražajo nad ugotovitvijo, da je kar petina mladih praktično nepismena. 23 milijonov ljudi v najrazvitejši državi na svetu. Ti ljudje, ki so obiskovali ameriške javne šole, niso sposobni razumeti navodil na prometnih znakih, ne znajo sestaviti prošnje za sprejem v službo. Jim hočemo slediti?
KPI in sindikat CGIL sta že napovedala ostro nasprotovanje Gallonijevemu zakonskemu osnutku o reformi osnovne šole. Gre za poskus, da se odpravi edine dosežke na tem področju v zadn-
jih letih. Krščanska demokracija hoče odpraviti celodnevno šolo, iz katere so izšle najzanimivejše pobude za modernizacijo pouka. Celodnevna šola je tudi ena od prednosti privatnih šol, kar pomeni, da je Gallonijev predlog še dodatna podpora privatnemu šolstvu, torej predvsem tistemu, ki ga organizira cerkev. S celodnevnimi šolami so tudi zagotovili zaposlitev učnemu osebju, ki je v vse večji meri odvečno glede na stalno upadanje števila otrok. V prvi vrsti pa prizadene odprava celodnevne šole najrevnejše sloje, in še posebej ženske, ki so se ob gotovosti, da so otroci na varnem in opravljajo svoje dolžnosti, lahko posvetile službi.
M E K/E. fr K*> 3E Rlt-v t-oslej 5	RSOv'Pn iEh
'v£hN C VEsElo .
DAJ	rctlMCt
hOPlo V PVOil QNO
v v/jsr/ ; ,r>v/) Po »v p
Darovi in prispevki
Ob poravnavi naročnine so v sklad Dela prispevali tovariši: Maver Karmelo iz Boljunca 4.000 lir, Lovriha Dušan iz Doline 24.000 lir, Žafran Ivan iz Doline 4.000 lir, Žerjal Slavko iz Boršta
4.000	lir, Purič Ivan iz Repna 4.000 lir in Meula Santina iz Trsta 14.000 lir.
Ob 22. obletnici smrti drage žene Valerije se je z ljubeznijo spominja mož Angel Veljak od Domia in daruje 20.000 lir za Delo.
V	spomin na Rudija Wilhelma darujejo žena Marija in sin Vladimir z ženo Livio 50.000 lir za Delo.
V	počastitev spomina Silvana Petaro-sa ob 10. obletnici smrti daruje žena Santina Meula 10.000 lir v sklad Dela.
Ob obletnici tragične smrti tovariša Karla Starca (Cilena) darujejo nečaki Pepi, Mara, Draga, Silva in Milko
25.000	lir za komunistično glasilo Delo.
V	spomin na brata Oskarja daruje Jolanda Vatovac Bertok 20.000 lir za Delo.
Svetovalci KPI v deželnem svetu. Deželna uprava je edina, ki je bila sestavljena v sprejemljivo kratkem času po volitvah.
Reforma zaporov
Pred nedavnim ja bila v dvorani «Sauro» hotela Jolly v Trstu zelo zanimiva razprava, ki jo je priredila komisija za pravosodje Tržaške federacije KPI, in sicer na temo «Reforma zaporov v Furlaniji-Julijski krajini — soočanje izkušenj in idej».
Pri debati so sodelovali nadzorni sodnik, dr. Pasquale Mangoni, odvetnica, dr. Roberta Rustia in član tajništva federacije, Maurizio Pessato. Zaključno besedo je imel senator Mario Gozzini, ki je odločilno prispeval izdelavi zakona za reformo zaporov iz leta 1986. Predsedovala je podpisana.
Namen debate je bil osredotočiti pozornost javnega mnenja na stopnjo izvajanja reforme zakona o zaporih v naši deželi, na položaj, v katerem se nahaja zaporni sistem pri nas, pregledati pozitivne izkušnje, obenem tudi pomanjkl-javosti, težave in ovire, s katerimi se dnevno srečujejo uslužbenci tega področja.
Zakon o reformi zaporov iz leta 1986 je brez dvoma važna pridobitev v drža-- vi (kakor je važen tudi prvi zakon o reformi iz leta 1975), ker upošteva zaporno dobo kot dobo, ki sloni na osnovi, prožnosti obsodbe. Po tem načelu se, namreč, upošteva prilagoditev kazni, ki je namenja posamezniku, njegovemu vedenju v zaporu in njegovim potrebam. Ta akpekt je zelo važen, ker pre-divdeva istočasno prevzgojo in napore za ponovno vključitev zapornika v družbo. Ta načela so popolnoma v skladu z duhom in črko republiške ustave in zelo je pomembno, da jih državna zakonodaja upošteva in izvaja.
Zapornika, ki je obsojen na določeno število let kazni, ne smemo odtrgati od družbe za celo življenje, kakor je na žalost še v praksi v naši državi. V dobi, ki jo prebije v zaporu, se človek v velikih primerih zave svoje krivde, spozna, da je storil nekaj hudega, se želi vključiti v družbo z namenom, da ne bo več zagrešil zločina. Vemo, da to ne velja za vse, vendar nuditi moramo vsem pogoje za poboljšanje. Nikjer ni napisano, da mora ostati nekdo, ki je tudi hudo prekršil zakone, za vedno in nepremično v «trenutku», ko je storil nekaj zlega. Zato mora biti zapor ne samo represivno sredstvo, temveč tudi prevzgojno središče.
Reči moramo, da je položaj, v katerem se nahajajo trenutno zapori v Italiji, zelo težak in da je zato v zelo omejeni obliki mogoče izvajati reformo in uvesti prevzgojno usmeritev. Danes je zaprtih v Italiji približno 36.000 ljudi, a to v zaporih, ki so zgrajeni za skupno
20.000	oseb. Vprašanje ni aktualno v
Trstu, ker je tu zaprtih danes manj ljudi, kakor jih lahko sprejme Koronejsko poslopje. Vendar vprašanje je aktualno skoraj povsod v Italiji, kjer so zapori prenasičeni, kjer včasih celice štirih oseb sprejemajo celo osem zapornikov.
Tudi so velike težave pri zaposlitvi zapornikov. Danes je vse premalo ljudi, obsojenih na več let kazni, ki imajo pravico po zakonu do delne prostoti in ki so zaposleni izven zapora. Ta praksa ima velik pomen pri prevzgoji zapornika in mu v mnogih primerih pomaga, da se po opravljeni kazni naravno in brez težav vključi v družbeno življenje in delo. Vendar veliko pomanjkanje delovnih mest v državi, kjer je 3 milijone brezposelnih, ovira možnost vključevanja zapornika v delo.
Tudi socialnih asistentov, ki so dragoceni na področju prevzgoje, je danes vse premalo.
Zelo pomembna je pri tem vloga osebja zaporov (agentov, upraviteljev). Toda položaj, v katerem se to osebje nahaja, je zelo težak in povsem neurejen. Že mnogo let čakajo uslužbenci zaporov na reformo, ki kljub vsem pritiskom še vedno leži v parlamentu. V naši deželi in marsikje po Italiji ni organikov za civilno in celo za vojaško osebje. Agenti so večkrat prepuščeni samim sebi, saj osrednja pristojne uprava nanje pozablja. V zaporni splošni upravi je opaziti pomanjkanje organizacije. Kdor izvaja pristojne zakone, mora upoštevati dejstvo, da se mora nova zakonodaja soočati tudi s starimi zakoni, ki so še vedno v veljavi in so z novimi priti-slovni. Premalo sredstev je na razpolago za zapore in za izvajanje zakonov o reformi. Šibke so vezi z občinami, pokrajinami in z deželo.
Tudi vodilno sebje ima velike težave. Za vso deželo sta le dva ravnatelja zaporov. Ko eden zboli, ostane na rame-nah drugega skrb za vse zapore. Kakor je znano, ravnatelj spada med civilno osebje, je pa tudi vojaški komandant in mora skrbeti za vse: za poslopja, za splošno poslovanje, za prevzgojo, za računovodstvo itd. Kako sta v naši deželi obremenjena omenjena ravnatelja, si lahko le predstavljamo.
Pogostokrat je osebje vse premalo strokovno pripravljeno in ni kos svoji nalogi, svojemu poslanstvu.
Ponekod celo zdravniška oskrba zelo pomanjkljivo posluje, ne po krivdi zdravnikov, seveda, temveč zaradi pomanjkljivih sredstev, struktur in nezadostne zunanje pomoči.
Zelo primanjkujejo vzgojitelji: na 120 zapornikov sta v Vidmu, na primer, en sam vzgojitelj en sam psiholog. V Go-
rici pa ni nobenega psihologa. Tudi v Trstu je beležiti pomanjkanje tega kadra.
V Trstu, Gorici in Vidmu je močno občutiti tudi pomanjkanje osebja, ki naj bi obvladalo slovenščino, oziroma srbohrvaščino, spričo dejstva, da je v zaporih teh mest tudi več jugoslovanskih državljanov (tu pa tam tudi kak Slovenec naših krajev).
Skratka, če bi hoteli resnično izvajati reformo, bi bilo treba predvsem ustvariti nove pogoje za delo v zaporih. Namestiti bi bilo treba več nadzornih sodnikov, vzgojiteljev, socialnih asistentov, nujno poskrbeti za zakon o reformi za agente, preurediti organike in jih pokriti. V naših krajih bi bilo treba poskrbeti tudi za vzgojitelje in osebje, ki pozna slovenščino in srbohrvaščino.
Vendar zahteva reforma zaporov še nekaj neodpovedljivega: nov odnos družbe do zapornika. Družba mora sprejeti v svojo sredo kaznjenca, ki uživa režim delne prostosti, in prav tako Tistega, ki se vrača v njeno naročje po opravljeni kazni. Na splošno pa družba pri nas še ni dojela važnosti tega novega odnosa do človeka, ki je zgrešil in ki je že obračunal s pravico. Ko se pripornik vrača v družbo, še vedno ne ve, kam naj bi se obrnil; ima večkrat nerešeno vprašanje stanovanja, dela, primernega okolja. Še vedno predsodki ne dopuščajo, da bi se vključil v družbo kot polnopravni član.
Zato je nujno, da se nekaj spremeni v zavesti posameznika in družbe. Opustiti je treba staro mišljenje, predsodke, nerazumevanje. Sprejeti je treba prevzgojo kot možni, najboljši koncept pri obravnavi vprašanja zapornikov in se zavedati, daje strogo represivni sistem le nesmotrno maščevanje. To nam dokazujejo primeri, kjer je bilo mogoče izvesti «delno prostost». Včasih za nekatere res ta režim ni uspesten: nekateri se, na primer, ob tej možnosti niso vrnili v zapor, če so se odpravili na delo ali na začasni dopust. Vendar ogromna večina, ki je uživala in ki uživa ta režim se je vračala in se redno vrača ponovno v zapor, da dokončna svojo kazen.
Star pregovor pravi, da, če dobro ravnaš s človekom, naletiš na hvaležnost. V hvaležnosti je možno poboljšanje.
Vsekakor si prizadevajmo za alternativo zaporu, tudi to je stvar vzgoje, seveda, in sicer vzgoje celotne družbe.
Jelka Gerbec
Izseljena delovna sila: problem ali potencial?
Pogovor s sen. S. Spetičem po evropski celinski konferenci o problemih izseljene delovne sile v Strassbourgu
Prejšnji teden je bila v Strassburgu, na francosko-nemški meji, evropska celinska konferenca o izseljeništvu, ki je po vrsti že tretja celinska konferenca pred zaključno, ki bo konec novembra v Rimu. Tedaj bodo delegati z vseh koncev sveta osvetlili položaj izseljenih delavcev, povedali, kaj jih muči in kaj si pričakujejo od Italije in njenih oblasti na pragu tretjega tisočletja, oziroma trenutka evropske združitve dela in kapitala ter tržišč ob odpravljenih carinskih in drugih pregradah.
Pred strassburško evropsko izseljeniško konferenco sta bili že celinski konferenci za severno Ameriko (ZDA in Kanada) v New Yorku, prve dni junija, ter celinska konferenca za Južno Ameriko v Buenos Airesu. Oktobra pa bo zadnja celinska konferenca za Avstralijo in južno Afriko in sicer v Melbournu.
Na vseh teh konferencah sodelujejo predstavniki vlade (podtajnik v zunanjem ministrstvu Bonalumi, ministra Andreotti in Formica) ter parlamentarci, ki so člani pripravljalnega odbora konference. Iz naše dežele sta demokristjan Mario Fioret in tovariš Stojan Spetič.
Slednjega smo vprašali, kateri so, po njegovem, temeljni problemi izseljenca osemdesetih let.
«Časi so se v 13 letih po prvi izseljeniški konferenci dokaj spremenili. Val izseljevanja cenene delovne sile iz nerazvitih področij južne Italije in njenih gora je usahnil, mnogi so se celo vrnili za popotresno obnovo, pri nas in na Jugu. V Evropi se pojavlja nov lik revnega emigranta iz Afrike, Turčije, Jugoslavije. Ustvarja se že ločevanje po kategorijah. Izseljenci iz drugih evropskih držav se postopoma spreminjajo v nekakšno mobilno delovno silo, ki deluje na skupnem tržišču dela. Postopoma bi se morale pravice teh delavcev izenačiti, kar pa terja korenite politike usklajevanja socialnih, delovnih, zdravstvenih in skrbstvenih zakonodaj. Da bomo leta 1992 zares pojmovali prehod iz delovnega mesta v Italiji naprimer v Nemčijo kot se danes pojmuje menjava delovnega mesta v isti državi, iz mesta v mesto, iz dežele v deželo».
Je Italija na to že pripravljena?
«Kje pa! Pogoj za to bi naprimer bila uvedba anagrafske službe za italijanske delavce na tujem. To pomeni povezati preko elektronskih terminalov ves italijanski anagrafski sistem s konzulati in drugimi izpostavami v državah, kjer živijo izseljenci. Tako bi ustvarili temelj za druge pravice. No, zakon o tem se vleče že nekaj mandatnih dob.
Sedaj ga vlada spet obljublja, vendar smo prav komunisti v senatu morali na ves glas opozoriti, da za to službo ni denarja. Moj popravek so tedaj kratko-malo zavrnili, sedaj pa dokazujejo, da bodo denar nekako našli pred evropskimi volitvami».
Kaj pa svoboščine na tujem?
«Izseljenca bi morali, vsaj v Evropi, obravnavati kot sodržavljana. Modernejše družbe jim priznavajo tudi upravno volilno pravico in torej pravico do politične dejavnosti, druge pa samo šolske in kulturne pravice. V Nemčiji se naprimer samo socialdemokrati zavzemajo, da bi drugim izseljencem priznali volilno pravico, kot jo že imajo na Nizozemskem ali na Švedskem. Tudi to je korak na poti emancipacije in odpravljanja diskriminaciji. V Nemčiji je samo Italijanov več kot pol milijona, pa bi se jim morale mestne uprave dobrikati, če bi hotele njihovo podporo. Da o Turkih in drugih ne govorimo».
Kaj je s tem v Italiji?
«Neka reciprociteta bi že morala biti. Italija sedaj ne priznava upravne volilne pravice priseljencem, zato je tudi ne more tako prepričano zahtevati za svoje na tujem. Zato pa nekateri dema-goško raje poudarjajo drugo volilno pravico, se pravi možnost, da bi italijanski izseljenci glasovali za rimski parlament kar iz tujine. Mi smo načelno tudi za to, vendar menimo, da stvar ni tako preprosta, kot nekateri mislijo».
Katere komplikacije misliš?
« Vzemimo samo Nemčijo. Tu italijanskim izseljencem niso dovolili, da bi volili svoje sosvete pri konzulatih! Poleg tega bi morali zajamčiti svobodno volilno propagando. V ZR Nemčiji pa je komunistična dejavnost prepovedana. Če pa gremo drugam, naprimer v Latinsko Ameriko, kjer je prav tako ogromno italijanskih izseljencev, je položaj še bolj zapleten. Si predstavljate uresničevanje demokratičnih pravic v državah, kjer so še danes vojaške diktature? Kakšno imuniteto bi užival, naprimer, komunistični poslanec iz Čila ali Paragvaja? Če so to skrajni primeri, naj povem samo, da je v New Yorku, med izseljeniško konferenco prišlo tudi do fizičnega obračunavanja, ker je policijski funkcionar hotel za vsako ceno kontrolirati, kaj počenja skupina socialističnih
Kot je že postala tradicija se openski festival tiska začenja z resno razpravo o kakem aktualnem vprašanju. Letošnja tema je bil načrt za poenotenje evropskega tržišča in njegov pomen za Trst. Tema, o kateri bomo še dolgo razpravljali in ki je za nas izredno važna, saj bi v okviru Evrope Trst utegnil doživeti nov razcvet. Vse je pa odvisno, kdo in kako ga bo upravljal. Če bo razprava o tem tudi v bodoče pritegnila tako omejeno zanimanje, kot ga je srečanje na Opčinah, bo našemu mestu trda predla.
delegatov. Zanj so bili vsi rdeči prevratniki...».
Kaj bi morala storiti Italija za izseljence druge in tretje generacije?
«To so sinovi in hčerke emigrantov, marsikdaj so že tuji državljani, ki želijo ohraniti kulturne in jezikovne korenine ter povezanost z nekdanjo domovino. Vse to bi morala Italija upoštevati. V New Yorku, na večerji z vidnimi predstavniki ameriške in italo-ameriške kulture, sem prisotnim spregovoril o tem, kako smo Slovenci zasnovali pojem enotnega narodnega, oziroma kulturnega prostora. To bi bilo mogoče strniti z Zupančičevim pojmom, da v sodobnem svetu, kjer ljudje krožijo in padajo državne pregrade, domovina nima več meja. Poudariti moram, da so me razumeli in odobravali».
Kaj pa slovenski izseljenci, si jih srečal?
«Manjšinci-izseljenci so stvarnost, mimo katere ne smemo nikoli. Slovenski izseljenci, iz cele Primorske in Benečije, so domala povsod. Predvsem v Evropi, največ v Belgiji, Nemčiji in Švici, nato pa v Latinski Ameriki, Avstraliji in Kanadi. V Argentini bodo v kratkem, še pred koncem leta, odprli svoj dom. V Buenos Airesu so slovenski predstavniki javno nastopili z zelo tehtnimi predlogi in mnenji. Zanimivo je, da so bile najbolj bojevite ženske, tako delegatka iz Argentine, kot predstavnica brazilskega mesta Sao Paolo, kjer je tudi veliko naših ljudi. V Buenos Airesu sem se srečal tudi s staro primorsko emigracijo, kateri moramo tudi posvetiti našo skrb, saj so med njimi mnogi še italijanski državljani in torej del naše manjšine».
Kaj bi morala Italija narediti zanje?
«Priznati jim mora pravico, da ohranijo tudi na tujem, svoje specifično bistvo. To pomeni, da bi morali predvideti, poleg italijanskega, tudi slovenski pouk. V Nemčiji sem se pogovarjal s predstavniki italijanskih inštitutov za kulturo, ki pripravljajo večere furlanske in slovenske kulture. Razumevanja torej ne manjka, če ga ne bodo zavrli iz Rima ali iz naše dežele».
Kaj lahko naredi izseljeništvo na področju mednarodnega sodelovanja?
«Sploh je to danes nova, čedalje bolj razširjena oblika izseljeništva. Furlanska podjetja naprimer gradijo v Rusiji velike tovarne s svojimi delavci, ki ostanejo v ZSSR nekaj let, nato pa se vrnejo. Drugi delajo v afriškem rogu, Mozambiku, Salvadorju in podobno. Pretok delovne sile je torej tudi pokazatelj oblik mednarodnega sodelovanja. Poleg tega pa imajo veliko vlogo izseljenci ali sinovi in hčere izseljencev, ki so se že vključili v novo okolje, marsikdaj se študijsko usposobili in prevzeli pomembne funkcije. Ti so lahko «terminali» gospodarskih tokov, storitev, informacij in poslovnih pobud, takorekoč v obe smeri. S tem bi se morala soočiti
tudi naša manjšina. Zakon o mednarodnem sodelovanju, ki biga moral v kratkem odobriti tudi senat, če ne bo novih zapletov, pa to vlogo še potencira».
Velja to za vse?
«Žal ne. Ponekod bi naši izseljenci radi opravljali to funkcijo, so za to tudi poslovno usposobljeni, a jih zavira negativna gospodarsko-finančna konjunk-
Tesno mi je pri srcu. Nihče ni sposoben odločanja o ladji strupov. To niso besede navadnega človeka, ki je ravnokar gledal televizijske posnetke o ladji Karin B. To so besede predsednika republike, ki jih je izrekel v Bologni. Če pogledamo koledar dogodkov okrog teh odpadkov, mu lahko le pritrdimo. Nigerija je sprožila afero 9. junija. Tri mesece in pol, pa še ne vemo, kako se bo končalo. In Karin Bje le prva ladja odpadkov. V prihodnjih mesecih bodo iz raznih držav-smetnišnic poslali domov okoli 30 tisoč ton nevarnih odpadkov. Govori se o štirinajstih ladjah, ki so že na poti. Natančnih podatkov pa nima nihče. Kot ni niti točnih podatkov o vsebini sodčkov na sami Karin B, po skoraj štirih mesecih. Te dni je vlada odločila, da bodo morali plačati tudi odgovorni.
Reči «končno» je odločno premalo. Kot je že odveč, če se zgražamo nad dejstvom, da se vsak problem v naši državi imenuje «hud nepredviden dogodek»
tura. V Latinski Ameriki je to prava frustracija zaradi inflacije, ki razžira vse s težavo nakopičene kapitale. Ljudje životarijo, mladina sanja o povratku v Italijo, ki je zanjo še vedno predvsem peta industrijska velesila Zahoda, čeprav ima na svojem ozemlju tri milijone nezaposlenih».
— tako prevaja slovar priljubljen izraz «emergenza». In vprašanje okolja je res hud dogodek, ne more se pa reči, da je tudi nepričakovan. Če bi vlada že desetletja ne krpala rešitev v zadnjem trenutku za vsak problem, bi lahko videla kar so ekologisti toliko časa kazali. Rešitev vprašanija Karin B, za katero so kot kaže potrebni štirje meseci, ni nikakršna rešitev. Neupoštevanje nasprotovanja prebivalstva, vsiljevanje naprav za uničevanje odpadkov, kot ga predvideva nedavni zakon, tudi ni rešitev. Komunisti zahtevamo, da se proučijo možnosti korenite preusmeritve proizvodnje, ki naj ne ustvarja več tolikšne količine odpadkov, posebno še nevarnih. Toda za to, da se vpliva na proizvodnjo, je potrebna drugačna večina na krmilu države, so potrebni dolgoročni načrti v gospodarstvu, ki naj bodo v skladu z novimi potrebami zaščite okolja. In tega žal naša vlada ni sposobna. Zato je tudi predsedniku Cossigi težko pri srcu.
Ex tempore na festivalu liska v Zgoniku. Na otroke so se spomnili skoraj vsi organizatorji festivalov. Večinoma se je pa izkazalo, da le redki otroei radi sodelujejo pri pobudah, posebno v mestih. Kaže, da se otroci sploh več ne znajo igrati z drugimi. Kako bodo kot odrasli lahko sodelovali v širši skupnosti? Skrb za aktivnosti otrok so pa zadnja briga naših oblasti, ki jim hočejo odvzeti tudi celodnevno šolo.
t.č.
«hud nepredviden dogodek»
«Teoria in praksa», revija za družbena vprašanja štev. 5 1988 - JELKA GERBEC
Emancipacija žensk v Italiji: med normo in stvarnostjo
Jelka Gerbec se je rodila leta 1927 v slovenski antifašistični delavski družini v Trstu, kjer živi tudi danes. Leta 1943 je stopila v odporniško gibanje, leta 1944 je bila sprejeta v SKOJ. Od leta 1945 do 1949 je poučevala na osnovnih in strokovnih šolah. Ves čas po vojni je nepretrgoma delovala v vrstah KP, kjer je opravljala najrazličnejše dolžnosti: med drugim je bila od leta 1953 dalje članica CK KP Svobodnega tržaškega ozemlja, kasneje članica pokrajinskega odbora Avtonomne tržaške federacije KPI; v tej federaciji je bila od 1963 do 1967 odgovorna za ženska vprašanja, od 1965 do 1968 za vprašanja slovenske manjšine, od 1965 do 1976 je odgovarjala za tisk in propagando pri tajništvu Tržaške federacije, od 1978 do 1987 je bila članica vsedržavne komisije za ženska vprašanja KPI. Leta 1970 je ustanovila Enotni antifašistični odbor v Trstu in bila njegova tajnica do leta 1976. Od 1976 do 1987 je bila senatorka republike Italije, od 1980 do 1983 je predstavljala Italijo v Evropskem svetu kot senatorka KPI. Sedaj je članica vsedržavnega sveta Združenja emigrantov (F1LEF) in članica njegovega osrednjega odbora; je članica predsedstva združenja Italija-ZSSR v Trstu, članica pokrajinskega odbora in izvršnega odbora Tržaške federacije KPI, članica deželnega odbora KPI za Furlanijo-Julijsko krajino, odgovorna na pokrajinski in deželni ravni za področje pravosodja in javnih institucij.
UREDNIŠTVO: Znano je, da je fašizem zelo utrdil ideologijo in prakso »domestifikacije« žensk. Ali bi lahko predstavili ključne značilnosti te družbene urejenosti v predvojni oz. medvojni Italiji?
J. GERBEC: Za časa fašizma je bila po trinoški ideologiji ženska zapisana domu in družini. Zelo je bila opevana mnogoštevilna družina, da bi mogli pomnožiti italijansko fašistično družbo. Ženske so bile — prav tako kot moški — hierarhično organizirane in to že od otroških let naprej. Tako so bile najprej povezane v vrstah »Sinov volkulje« (Figli della Lupa), potem »Mladih Italijank«, nato še »Fašističnih žensk« oziroma »Kmečkih žensk« (na podeželju). Ženske, ki niso stopile v te organizacije, so stalno preganjali in jim grozili. Tudi v šolah so otroke obvezno vpisovali v te organizacije in jih oblačili v uniforme, če se v njih že niso sami predstavili. Tako organizirane ženske so se shajale po fašističnih domovih in se ukvarjale s fašističnimi dejavnostmi v podporo režima (npr. zbiranje volne za vojake, pletenje, nabiranje zlatnine za državni zaklad in podobno).
J fìtta M, D H 7f VSEH /2 APOSTOLOV ttCŠKEdA S PC Ut" JE HB6t>RLtNP
yl£KLf) K K! SU'soj------------
"jHHC/tt, DR SC ' PULČk/ VSI MOŠKI', JE M J tU 4. fSNEGVLČICf) P/upco ZAKLJUČEK :	POSTOLI
(sedem palčkov lahko mašujejo,
pane/.
K C tv JE JE
n EPE Ì tv k RE D/L a J E MO: UtT/^ ŽREBCI NITI KCti/LEf,
/ S/t'OZVU
/ NP re I n o •'
Ženska pa ni imela volilne pravice; tudi ni bila enakopravna z moškim v družbi in na delu. Za enako delo je bila plačana drugače — manj kot moški. Ni imela dostopa do vseh delovanih področij, seveda ne tudi v obsegu, ki ga omogoča sedanja italijanska družba.
UREDNIŠTVO: Kako so pa drugi svetovni vojni v ključnih pravnih aktih (ustava itd.) zagotovljene enake pravice za oba spola in kako so določena jamstva za uresničevanje teh pravic?
J. GERBEC: Ustava italijanske republike vključuje tudi priznanje ženskih pravic in ženske enakopravnosti v družini, v družbi, na delu, v šoli. Saj sloni na načelih odporništva, demokracije in svobode. Ko so odpravljali hude krivice in protiljudska določila stare fašistične zakonodaje, so njeni povojni sestavljala upoštevali v temeljnem državnem aktu odpravo diskriminacije žensk ter ugotovili, da gre za pomemben in kvaliteten zasuk v italijanski družbi.
Kako se konkretno ureja žensko vprašanje, je razvidno iz mnogih členov ustave. Drugi člen npr. priznava in jamči nedotakljivost pravic človeka kot posameznika, hkrati pa tudi kot pripadnika družbenih skupin, v katerih se uveljavlja njegova osebnost. To velja kajpak za moške kot tudi za ženske. Iz tega izhajajo tudi vsa druga priznanja posameznic in kolektivov ženskega spola, kar se zelo očitno izraža v tretjem členu. Ta namreč pravi: »Vsi državljani imajo enako socialno dostojanstvo in so enaki pred zakonom, ne glede na
spol, raso, jezik, veroizpoved, politične nazore, osebne in socialne pogoje«. Najprej se torej upošteva odprava spolnih razlik.
Ustava določa tudi odpravo vseh gospodarskih in socialnih ovir, ki z omejevanjem svobode in enakosti državljanov onemogočajo polni razvoj človeka in dejansko soudeležbo vseh delovnih ljudi pri politični, gospodarski in socialni organizacij države.
Kar zadeva žensko enakopravnost na delu, določa člen 37. »enake pravice in enake mezde in plače, ki pritičejo delavcu moškega spola za enako delo«. Ustava jamči tudi primerno varnost matere in otroka in uskladitev vloge ženske doma z njeno delovno obveznostjo.
Šolsko obvezno in brezplačno vzgojo skoz osem let za vse jamči 34. člen ustave, ki zagotavlja tudi dostopnost do višje vzgoje na podlagi sposobnosti — in to seveda enako za oba spola.
Velika pridobitev žensk v novi ustavi je brez dvoma volilna pravica, ki jo zagotavlja člen 48, in seveda tudi vključevanje ženske v vse javne urade in njena izvolitev na javna mesta pod enakimi pogoji, kar predvideva člen 51. Žensko se lahko izvoli v poslansko zbornico (člen 56), v senat (člen 58), na mesto predsednika republike (člen 84), v vse javne uprave, v Višji sodni svet (člen 104), v Ustavni svet (člen 135). Ženske se lahko potegujejo za službo v vseh javnih upravah, kjer so predvidena imenovanja na podlagi natečajev. Ženske so lahko imenovane na mesta sodnikov in pravdnikov, za katere je predviden izbor na podlagi natečajev. Ženske lahko postanejo svetniki Kasacijskega sodišča, v katerega imenuje sodnike Višji sodni svet v skladu s posebnimi pogoji (člen 106).
Tudi v pogledu razmer v družini zagotavlja ustava enakopravnost ženske z moškimi ter predvideva moralno in ju-ridično enakopravnost partnerjev v zakonskem stanu (člen 29).
Prav tako je prosto in enako omogočeno moškim in ženskam shajanje in združevanje v organizacije in stranke, in to na politične, kulturnem, socialnem, zadružnem, izobraževalnem šolskem, gospodarskem, rekreacijskem, zabavnem, verskem področju — in sicer tako v pogledu notranje tematike, kot tudi glede vprašanj, ki so zunaj te stvarnosti oz. zadevajo druge subjekte.
Vojaške službe za ženske pa ustava ne predvideva, oziroma to vprašanje prepušča posebnim zakonom. Toda doslej sprejeta zakonodaja prav tako ne predvideva te službe. Ženska gibanja tudi sicer niso ravno navdušena nad to službo.
UREDNIŠTVO: Kakšen je dejanski položaj v praksi; ali obstaja razkorak med razglašenim in uresničenim; kako so se v praksi postopno zagotavljale dejanske možnosti izenačevanja in koliko časa je trajalo, da je obča, z ustavo zajamčena pravica (s pomočjo zakona) postala dosegljiva na ključnih področjih življenja in delovanja žensk (izobraževanje, delo, udeležba v političnem, življenju, družina)?
J. GERBEC: Med ustavo in stvarnostjo je še velika razdalja. V parlamentu so izglasovali vrsto zakonov za priznanje ženskih pravic in za uresničevanje ustave. Kar zadeva delo in zaposlitev naj omenim: zakon iz leta 1963, ki predvideva prepoved odpusta iz službe tistih žensk, ki stopijo v zakonski stan, da bi preprečili val odpuščanja žensk ob poroki; zakon iz leta 1964 o denarnih podporah ob porodu; zakon iz leta 1973 o nočnih delovnih urnikih v industrijskih podjetjih; zakon iz istega leta o ustanovitvi Vsedržavne komisije za vprašanja zaposlovanja žensk pri ministru za delo; zakon iz leta 1977 o enakem tretira-nju žensk in moških na službenem mestu (koliko let po vojni so se v tem pogledu trdovratno ohranjali pogoji, ki so bili v veljavi v stari, fašistični Italiji!); zakon iz leta 1983 o ustanovitvi vsedržavnega odbora za izvajanje načela enakega ravnanja in uveljavljanje enakih možnosti za delavce in delavke; zakon iz leta 1976 o zaščiti otrok in naraščajnikov na delu. V tem pogledu je bilo veliko zlorab; otroško delo so delodajalci slabo plačevali, brez pristojbin in njihovo delo ni bilo zaščiteno. Sicer je mladinsko delo pred petnajstim letom starosti prepovedano, vendar je mnogo takih — zlasti in revnejših slojev — ki se lotijo dela v zgodnji mladosti, če se ne vdajo zlikovstvu. Po večini so vključeni v delo »na črno«, torej zunaj javne regulative.
Iz letnic sprejemanja zakonov je razvidno, kako pozno se je uresničeval tisti del ustave, ki zadeva enakopravnost žensk na delu.
Leta 1952 je bilo ratificiranih sedemindvajset mednarodnih konvencij o delu, ki se v dobršni meri nanašajo na otroke in ženske in ki jih je fašistična Italija vseskozi sabotirala. Po vojni je italijanska republika te mednarodne dogovore priznala in se tako uvrstila med dežele, ki tem vprašanjem namenjajo večjo pozornost.
Zanimivi so tudi zakoni, ki določajo ženski prostor v političnem življenju in v družbi, kot so npr: zakon iz leta 1956 o udeležbi ženske pri upravljanju pravosodja na porotnih sodiščih in na sodiščih za mladoletnike; zakonski predpisi za pristop h konvenciji iz New Yor-
ka iz leta 1953 o političnih pravicah žensk; italijanski parlament jih je sprejel 14 let po podpisani konvenciji, se pravi leta 1967!; ratifikacija konvencije iz leta 1985 o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki so jo sprejeli v New Yorku 1979. leta (pri čemer sem tudi sama sodelovala).
Prav tako je za ženske v Italiji pomembna zakonodaja s področja reforme družinskega prava iz leta 1975, ki spreminja člene civilnega kodeksa, ureja družinske odnose in jih ustrezno vklu-čuje v sodobne razmere italijanske družbe.
Za vso družbo in še posebej za ženske je pomembna zakonodaja o razpo-roki. Prvi zakon je izšel šele leta 1972. Izsilili smo ga po dolgotrajnem in trdem boju — in to šele po ljudskem referendumu. Ta zakonodaja bistveno olajšuje položaj prizadetih žensk, saj je bila dotlej ženska ob zakonski razvezi zelo prizadeta; predvsem je ostala z zelo nizkimi dohodki ali celo brez njih; težko je našla zaposlitev, ker zvečine ni bila za delo strokovno usposobljena; tudi ni mogla stopiti v nov zakonski stan (stara oblika ločitve namreč ni dopuščala obnovitve zakona); če pa je že našla novega partnerja, ni imela po njegovi morebitni smrti nobene pravice do imovi-ne oziroma pokojnine na podlagi reverzibilnosti (posmrtnega prenosa).
Ne gre spregledati tudi zakona iz leta 1985 o posvojiti otrok, ki postavlja v ospredje skrb za otroka, usklajuje odnos staršev do otrok, do njihovih potreb in njihove vzgoje.
Ob državni zakonodaji je pomembna tudi deželna zakonodaja, ki zagotavlja varstvo ženske in otroka v pogledu opravljanja storitev, zaščite okolja, strokovne izobrazbe in še glede drugih vprašanj, ki so v pristojnosti dežele.
Kljub temu pa moramo povedati, da mnogoteri ustavni predpisi, ki zadevajo enakopravnost žensk, še niso uresničeni. Ženska še nima enakih pravic ne v družini, ne v družbi in tudi ne na delu. V družini je še vedno velik del bremen in domačih opravil naložen ženski, tudi delavki, ki nosi s tem dvojno obremenitev. Pri delu ni enako priznana, četudi je povprečna izobrazba žensk v Italiji višja kot nekdaj ; in četudi je delež žensk med italijanskim prebivalstvom z višjo srednješolsko izobrazbo kar 53%, se na delovnih mestih in v družbi ta stvarnost sploh ne pokaže; za kolikor bolj odgovorna oziroma višja delovna mesta gre, toliko manjši je odstotek angažiranih (zaposlenih) žensk. Med skoraj trimilijonsko množico nezaposlenih je okoli dva milijona žensk. Če so v nekem podjetju na dnevnem redu odpusti, so ženske prve na seznamu, če pa se odpirajo nova podjetja in nov delovna mesta, so pa ženske na repu.
UREDNIŠTVO: Kako je organiziran boj za žensko enakopravnost? Ali bi lahko v strategiji odnosa predstavili raz-
like do žensk in ženskega vprašanja pri glavnih strankah v Italiji — KPI, socialistih, demokristjanih...?
J. GERBEC: Boj za enakopravnost vodijo ženske v okviru skupin, gibanj, strank, ki jim pripadajo — pa tudi enotno.
V	okviru KPI je močno in organizirano žensko gibanje, ki ga vodi osrednja ženska komisija in komisije, ki delujejo pri deželnih in pokrajinskih odborih partije. Sicer pa je boj za žensko enakopravnost oziroma za enake možnosti med moškimi in ženskami stvar celotne partijske organizacije. Tako namreč je zapisano v statutu, v kongresnih tezah (zelo zanimive so teze 17. kongresa KPI, ki je bil leta 1986 v Firencah) in partijski pravilniki. Članice KPI so pred nedavnim izdale tudi svojo »listino«, ki vidi »žensko moč v samih ženskah«; to listino so posredovale tudi ženskam drugih gibanj.
Kar zadeva KPI je zanimivo tudi to, da je organizirala neko skupno telo, imenovano »medparlamentarna ženska zveza«, ki združuje vse njene izvoljene poslanke in senatorke, pridružile pa so se ji tudi neodvisne ženske (zunaj strank), ki so bile izvoljene na listah KPI. Ta »zveza« se redno sestaja, proučuje zakone, ki zadevajo ženska vprašanja, oblikuje o njih svoja mnenja; izdeluje pa tudi nove osnutke zakonov v korist žensk in pregleduje vladne zakonske predloge, ki se v celoti ali le delno nanašajo na ženska nerešena vprašanja.
Tudi socialistično organizirane ženske vodijo svoj boj s pomočjo osrednje strankine komisije ter vrsto drugih obrobnih skupin in komisij.
Krščanska demokracija ima svojo organizacijo močno povezano s cerkvenimi sedeži in je precej aktivna na ženskem področju. Toda v njenih vrstah je še vedno močno zasidrana ideja o ženski, ki je navezana na dom, na otroke in družino; seveda pa je v porastu tudi število katoliških in demokristjanskih žensk, ki se vključujejo v razne aktivnosti zunaj doma in se odločajo za delo.
Druge stranke imajo manj pomembna in samo občasno organizirana gibanja, seveda v primerjavi s prej naštetimi. Radikalna stranka ima sicer večje število organiziranih žensk, ki se vključujejo v razne pobude za žensko enakopravnost; isto velja za Proletarsko demokracijo.
Glede na odnos strank do svojih pripadnic (ženskega spola) je treba povedati, da jih v parlament, v deželne svete, v občinske, pokrajinske in krajevne svete največ predlaga in izvoli KPI. To je dokaj zgovoren dokaz zanimanja strank za ženska vprašanja.
V	Italiji je zelo pomembno tudi enotno žensko gibanje, v katerega se zelo vidno in močno uvršča Zveza žensk Italije, ki jo sestavljajo predvsem članice KPI, socialistične stranke in neodvisne ženske. Tudi katoliške ženske imajo
prostor v združenju ACLI, v Ženskem centru in drugih gibanjih okoli farov-žev. V boju za emancipacijo so ženske angažirane še v vrstah manjših feminističnih gibanj.
UREDNIŠTVO: Kako je z navzočnostjo žensk v sindikalnem gibanju?
J. GERBEC: Na tem področju je zaznaven prav v zadnjem času bistven napredek. Sindikalno gibanje žensk se krepi, in to je zelo pozitiven znak. Pred par meseci je bila na pobudo treh poglavitnih sindikalnih gibanj, CGIL, CISL in UIL v Rimu velika ženska manifestacija, katere se je udeležilo približno dvesto tisoč žensk. Zelo pozitivno in pomembno je to, da so se članice komunistične in socialistične stranke, ki so povezane v CGIL, katoliške, ki so vključene v CISL in druge, ki so povezane v UIL, znašle skupaj in skupaj manifestirale za pravico do dela za vse ženske, za enakopravnost pri mezdah in plačah, za nov režim delovnih urnikov in podobno. Menimo, da je to zelo pomemben korak na poti k sindikalni enotnosti in hkrati enoten natop za enake možnosti moških in žensk.
UREDNIŠTVO: Ali se z ženskimi problemi v novejšem času ukvarjajo tudi oporečniška gibanja — in kakšen je njihov pristop?
J. GERBEC: Oporečniška gibanja se sicer z ženskim vprašanjem ukvarjajo že dalj časa, ker je njihov sestav mešan — v njihovih vrstah je dobršen del žensk oz. deklet. Ta dekleta so pretežno povezana v feminističnih gibanjih, občasno pa se vključujejo tudi v velike enotne manifestacije oziroma vodijo posamične bitke za uresničitev raznih pobud — npr. glede nerešenega vprašanja legalizacije splava, zaradi vprašanja transseksualcev, z ozirom na vprašanja homoseksualcev, pa tudi glede drugih vprašanj, ki zadevajo civilne pravice in drugo.
UREDNIŠTVO: Z večjo samostojnostjo žensk se spreminja tudi njihovo mesto v družini in v zakonski zvezi. Kako se to kaže npr. ob razvezi?
J. GERBEC: Sedaj ko je razporoka uzakonjena, je vse bolj enostavno. Če dobi delovno mesto, se vanj vključi, vendar je velikokrat še mnogo težav, ker pri nas ni na voljo dovolj delovnih mest. Če dobi novega partnerja, se lahko ponovno omoži. Seveda ne more več ponoviti cerkvenega obreda, če si to želi, ker cerkev tega ne dopušča, lahko pa se ponovno zakonsko poveže pred civilno oblastjo, to je na občini. V primeru smrti drugega moža ima pravico do pre-nosta pokojnine. Če ima nizke dohodke ali pa jih sploh nima, ima tudi pravico do pomoči s strani prvega partnerja; je pa predvidena tudi drugačna možnost: če je moški revnejši, ima slednji pravico do ženine podpore. Vsekakor imajo še vedno največ problemov ženske na jugu, ki so povprečno revnejše in manj kulturno in strokovno usposobljene.
UREDNIŠTVO: Ali je v novejšem času spremenjen tudi položaj otrok v družini in družbi?
J. GERBEC:. O tem ni dvoma; na podlagi obstoječe zakonodaje ima danes otrok močnejšo zaščito in večje možnosti v pogledu izobraževanja. Vendar spričo hudih pojavov posiljevanja, tudi v družini, največ pa v družbi, spričo pedofilije, izkoriščanja otrok na področju pornografije itd. bo treba po eni strani še izpolniti zakonodajo, po drugi strani pa izpeljati močno kampanjo za spolno vzgojo in spoštovanje mladoletnikov, se pravi močno kulturno kampanjo.
UREDNIŠTVO: Kakšen je položaj žesk na trgu delovne sile in kakšni so motivi (spodbude) za zaposlovanje žensk? Ali obstajata diskriminacija in segregacija v zaposlovanju in napredo-
vanju na delovnem mestu?
J. GERBEC: Danes je med vsemi zaposlenimi v Italiji 27 odstotkov žensk. Prej sem že povedala, koliko je žensk, ki čakajo na zaposlitev: dve tretjini vseh brezposelnih. Se veliko preveč žensk je vključenih v tradicionalne sektorje dela, res pa je tudi, da ženske kljub vsemu počasi prodirajo na tista delovna področja, ki so bila dolgo namenjena samo moškim. Določene terciarne dejavnosti, mesta ki pripadajo tehnološkemu in raziskovalnemu področju, mesta v industriji, mesta v javni upravli — se sicer počasi, vendar končno le odpirajo tudi ženski delavki. Danes je vedno več žensk, ki so policijski kvestorji, advokati, sodniki. Pred mesecem dni je rimska mestna uprava sprejela v službo prvo žensko — voznico mestih avtobusov. Precej je že tudi občin, ki so službo mestnega stražarja odprle ženski — kar je bilo nekoč nepojmljivo.
UREDNIŠTVO: Kdaj so nastopile občutnejše spremembe v izobrazbeni strukturi žensk in kakšne težnje se kažejo?
J. GERBEC: Spremembe so zaznavne v zadnjih šestih ali sedmih letih, to pa glede na postopno rast nižjega srednješolskega izobraževanja. Na področju višjega in visokošolskega izobraževanja je proces počasnejši, vendar traja že več let. Vsekakor kažeta oba pojava tendenco vzpona.
UREDNIŠTVO: Kako se kaže kriza socialne države (države blaginje) v zagotavljanju družbenih pogojev za večjo enakost spolov (službe za varstvo otrok, pomoč ostarelim itd.) in glede na razredno pripadnost? Kakšne rešitve ponujajo za ženske?
J. GERBEC: Socialna država je velika pridobitev za delavstvo in zlasti za delavke. Večje število jasli, zavetišč in drugih uslug v državi prinaša ženski večjo možnost zaposlitve in razbremenitve pri domačih obveznostih. Na žalost državni proračuni zadnjih treh let močno udarjajo po socialni državi in omejujejo financiranje uslug, ki so zlasti pomembne za to, da bi se ženske lahko zaposlile in vključile v družbene dejavnosti. Zadnje vladne koalicije so postopno črtale iz proračunov del nakazil za razne vrste invalidov in za usluge, ki jih potrebujejo, da ne bi bili neprestano odvisni od družine in še posebej od katere od žensk v družini (matere, hčere, sestre, žene). Vladne koalicije so črtale tudi velik del nakazil za občine in druge krajevne avtonomije, ki so poklicane, da skrbijo za jasli, zavetišča in druge usluge. Danes torej država malo, mnogo premalo podpira žensko v njenem boju za enakost v družbi in družini. Zato je žensko in demokratično gibanje, posebej sindikalno gibanje vseskozi angažirano v boju za zopetno pridobitev izgubljenih socialnih služb oz. za njihovo širitev; to se izraža zlasti v okviru prizadevanj žensk in enotnega sindikalne-
Na festivalu tiska v Dolini so poskrbeli tudi za šport. Pa ne tisti, kjer si tekmovalci kvarijo zdravje z raznimi poživili in napihujejo mišice z zdravili. Šport kot zabava, sprostitev, je se najlepši.
ga gibanja z geslom »delo za vse ženske, ki željo delati«.
UREDNIŠTVO: Slovenska manjšina je že kot skupnost v težavnem (neenakopravnem) položaju. Kako je s položajem ženske v tej skupnosti?
J. GERBEC: Slovenska ženska je dvakrat prizadeta: kot pripadnica manjšine, ki ne uživa enakega priznaj a, kot ga uživata ostali dve narodni manjšini v Italiji (nemška v Zgornjem Poadižju in francoska v Val d’Aosti), in kot ženska. Zato je vključena v boj za priznanje ženskih in manjšinskih pravic, za izvajanje tistih členov ustave, ki zadevajo žensko enakost, in onih, ki se tičejo priznavanja pripadnosti svojemu narodu; bije se za lastno identiteto kot ženska in kot Slovenka. Če italijanska ženska težko prodira v javno življenje, še težje prodira slovenska ženska, saj ima običajno težave ne samo, ker je ženska, temveč tudi, ker je Slovenka. Če si italijanska ženska težko utira pot na odgovorna in zahtevna mesta kot ženska, se enako godi slovenski ženski, vendar je ta pot zanjo še trša zaradi njene nacionalne pripadnosti.
Kljub težavam pa je treba pripomniti, da pogostokrat dobi slovenska ženska v terciarnih, trgovinskih in komercialnih dejavnostih prej zaposlitev kot italijanska ženska, ker govori — zlasti na tržaškem in goriškem območju — dva jezika. Manj prihaja to dejstvo do veljave v videmski pokrajini, ker sta na tem območju slovenski jezik in narodnost še bolj prezirana in uradno še manj priznana. Na tem območju sta tudi maloobmejni promet in maloobmejna trgovina manj razvita kot na Tržaškem in Goriškem in je zato v uradih in trgovinah povpraševanje po znanju slovenščine ali hrvaščine manjše kot v Trstu in Gorici, kjer je priliv jugoslovanskih odjemalcev večji.
UREDNIŠTVO: Ker ste bili dolgo vrsto let senatorka in ker ste si zelo prizadevali za pripravo zakona o globalni zaščiti Slovencev, Vas prosimo, da bi predstavili vse tegobe, s katerimi ste se srečevali; na kratko — kako ste se vključili v boj za zakonsko zaščito Slovencev?
J. GERBEC: V boj za našo zaščito sem vključena od vsega začetka, od vklučitve v ilegalno gibanje in odporništvo — in še bolj odločno od vstopa najprej v vrste komunistične mladine in kasneje komunistične partije. Celo življenje si prizadevam za priznanje pravic Slovencev, seveda iz različnih zornih kotov in položajev. Ko sem bila izvoljena v sentat, je bila moja vključitev v boj za globalni zakon povsem normalna zadeva.
V ta boj sem se vključila z vsemi moč-
mi; postal je moja osrednja skrb v senatu, kar pa seveda ne pomeni, da sem ostale zadeve zanemarjala. Pri tem pa moram povedati, da je bil ta boj najtežji izmed vseh bojev, ki sem se jih v življenju udeležila. Druge, vladne stranke so namreč vseskozi postavljale neverjetno veliko ovir in zaprek. Razpravo o zakonskih osnutkih so sabotirale z vsemi sredstvi. Ko smo komunisti — včasih v sodelovanju s socialisti — uspeli postaviti razpravo na dnevni red pristojne komisije, so drugi pristajali na to z nejevoljo, potem pa iskali mnoge poti za odlaganje razprave. Ko je kljub vsemu stvar že toliko napredovala, da smo le sestavili ožji odbor, ki naj bi poenotil pet predloženih zakonskih osnutkov in smo bili pripravljeni, da bi se lotili podrobnega dela, je pa predsednik Craxi v Beogradu obljubil, da bo vlada pripravila svoj zakonski osnutek — kar pomeni premostitev (preskok) dela za poenotenje osnutkov, ki so jih predložile stranke. Obljubil je, da bo zakon pripravljen v desetih dneh. Toda čakali smo skoraj dve leti, ker vlada svojega osnutka ni bila sposobna izdelati: mnenja so si bila globalno v navzkrižju in ni bilo nobene možnosti, da bi se mogla vlada predstaviti z enotnim besedilom. To se je sicer vedelo od vsega začetka: že ob govoru Craxija v Beogradu smo vedeli, da se taka obljuba nikakor ne bo mogla uresničiti, da je bila to zgolj poteza zavlačevanja. Zato smo tudi zapeli sile, da bi razpravo spet začeli v ožjem odboru pri pristojni senatni komisiji za ustavna vprašanja. To nam je tudi uspelo. Po dolgi razpravi je poročevalec tudi sestavil enoten zakonski osnutek, četudi je bil slab. Vsekakor bi ga mogli vsaj delno spremeniti s popravki. A stvar je ostala pri tem, ker je nastopila vladna kriza in je predsednik republike sklical predčasne volitve. Zdaj, v novi mandatni dobi, po skoraj letu dni, nekatere stranke, ki so osnutke predložile v prejšnjih mandatnih dobah, še
do danes tega niso storile (za ta mandat), druge, ki pa so osnutke le predložile, so to storile šele pred nedavnim! Zato se vsi, ki nam je pri srcu zaščita slovenske manjšine, s tesnobo sprašujemo, kaj namerava vlada, kaj namerava krščanska demokracija, kdaj bo mogoče začeti z razpravo? !
UREDNIŠTVO: Kakšne perspektive vidite za svoje osebno delo in življenje ter širše: za ženske ob geslu, ki ga je razglasila KPI — »od žensk — moč žensk«?
J. GERBEC: Vsaka ženska izžareva svojo moč tam, kjer živi, dela in se udejstvuje. Vedno bolj občutimo pri posamezni ženski voljo, da svojo moč pridruži moči drugih žensk. Vse bolj se čuti, da je ženska pripravljena vključiti svoje ideje, svoje sposobnosti, svoje načrte v one kolektivne, v načrte ostalih žensk. Ta posamezna hotenja je treba združiti v skupno hotenje in tako udejaniti skupno moč žensk. Zato je nujno, da iščemo poti za bolj ustrezno soočanje in združitev, da razporedimo pravo mrežo medsebojnih stikov in občevanja. Sila pomembno je tudi, da si za ta cilj zagotovimo primerna mesta in primerna sredstva. Cilj, h kateremu težimo, je krepitev ženske moči in njene pogajalske sposobnosti snotraj javnih ustanov, znotraj političnih ustanov in glede na te ustanove. V temu smislu se bijemo proti oblasti, ki je namenjena sama sebi, ki ne upošteva težav in tesnob, ki so prisotne v naši državi, ki se ne ozira na potencialne moči naše družbe, saj je osvoboditev žensk možna le zunaj logike nadrejenosti in nadoblasti, zunaj logike (sedanjega načina) trošenja bogastev.
V tej zamisli vidim tudi prostor zase, za svoje delo in žvljenje.
(Z Jelko Gerbec se je pogovarjala dr. Maca Jogan)
DELO - glasilo KPI za slovensko narodno manjšino - Direktor ALBIN ŠKERK - Ureja uredniški odbor - Odgovarja FERDI ZIDAR - Uredništvo in uprava: Trst - Ulica Capitolina, 3 - telet. 76.48.72 - 74.40.47 - Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2 - telet. 0481/84436 - Poštni tekoči račun 14454342 -
Letna naročnina 6.000 lir - Tisk: Tipo/lito Stella sne - Ulica Molino a Vento 72 - Trst