319
hotel odpreti višje učilišče v Gabrovu, ali ni imel nikogar, ki bi mu mogel zaupati vodstvo učilišča. Obrnil se je torej na trnovskega metropolita Ilariona s prošnjo, da bi mu priporočil sposobnega voditelja. Ilarion mu je priporočil Rilskega, ki se je Hil poprej seznanil z lankastersko metodo v Bukareštu. 2. januarja 1835 je Rilski odprl v Gabrovu učilišče, ki je postalo zibelka bolgarske prosvete. V ti d6bi je Rilski spisal prvo bolgarsko slovnico in iz grščine prevel na bolgarski jezik Sv. pismo nove zaveze. L. 1836. so mu ponudili dostojanstvo srbskega metropolita, a Rilski je ponudbo odklonil in je rajši ustanavljal in vodil bolgarska učilišča v Kazanluku, v Koprevštini in v Stari Zagori. Nameravali so ga izvoliti za plov-divskega vladiko, a Rilski je zopet hvaležno odklonil in je ostal preprost »daskal" — učitelj. L. 1848. je bil poklican od grškega patriarha za učitelja slovanskega jezika pri bogoslovskem učilišču na otoku Halki. S tem letom se začenja plodovita književna delavnost Rilskega. Sestavilje„Kristomatijoslavjansko" s slovarjem in začel sestavljati velik ,,Slovar za blgarski jezik". L. 1852. se je vrnil v rilski samostan, kjer je ostal do smrti 1. 1881. Razen že omenjenih spisov je Rilski izdal še: »Žitje na Ivana Rilski , „Aritmetika", „Vzaimnoučitelni tablici", »Bukvar", »Krasnopisanie", »Katihizis", »Cerkoven tipik" in nekoliko pesmi spi-sanih pri raznih priložnostih.                        Fr. St.
Nikolaj Aleksandrovič Lejkin, ruski humo-ristični pisatelj, je umrl dne 16. januarja v marijinski bolnišnici. N. A. Lejkin je bil pristen Peterburžec. Porodil se je 8. dec. 1841 iz stare trgovske družine. Njegov oče je znal veliko citatov iz »Evgenija One-gina" in „Gorja ot uma", mati je bila marljiva čite-teljicaDickensovih romanov. Ljubezen do književnosti so mu torej že v srce vcepili starši s svojo vzgojo. Lejkin je bil vzgojen v reformatskem zavodu, ki ga je 1. 1858. zapustil. Že v zavodu je spisal nekoliko kratkih iger v nemškem in ruskem jeziku za gledišče svojih součencev. Izpočetka je pomagal očetu v trgovini; potem je bil pisar v neki peterburški zavarovalnici in končno se je posvetil le književnemu delu. Prva njegova pesen „Koljco" je izšla v »Russkem Miru". L. 1861. je objavil v „Peterburgskem Vestniku" prvo svojo povest »Grobovščik". V ti d6bi je postal stalni sotrudnik »Iskre" ter se je seznanil z brati Ku-ročkini", ki so „Iskro" izdajali in imeli velik vpliv na smer in razvoj njegove tvorbe. Večje povesti je objavil v »Biblioteki dlja čtenija", „Sovremenniku" in »Otečestvenih zapiskih". L. 1869. je izšla v „Pe-terb. Listku" novela „Kusok hleba" in v „Biblioteki", »Hristova nevesta", ki spadata med najboljše Lejkinove spise in sta mu pridobili literarno ime. Vidi se v njih velika nadarjenost, fini okus, humor in globoko znanje meščanskih in trgovskih krogov, katere je popisoval. Ali Lejkin vanj stavljenih upov ni izpolnil; neprijazne
razmere so silile, da je hitro pisal, za trenotno zabavo in po okusu neizbirčnih bravcev. Lejkin je stvoril posebne, za trenotne zahteve primerne podlistkove genre, posebno leposlovno, duhovito, izvirno in smelo obliko. Njegove takozvane »scenke", ki so polne živahnosti in humorja, ?o mu pridobile izredno veliko bravcev in »Peterburgski Gazeti", kjer jih je objavljal, veliko naročnikov. Nekatere njegove povesti, zbrane v samostalne zbirke, so izšle v več izdajah; izmed njih imenujem : »Naši zabavniki", »Šutigoro-hovije", „Savrasy bez udzy", „Gde apeljsinv zrejut?", »Naši za gmnicej (12 izdaj)", „Cvety lazorevye" itd. Od njegovih romanov so bolj znani: »Stukin i Hru-sialjnikov", „Nimfa'. Razen tega je rajnik napisal nekoliko komičnih iger za gledišče: „Privykat nado", »Medalj", „Kum-požarnyj" V mladih letih se je zanimal za gledališče in večkrat je tudi sam nastopil na odru. — Razvoju Lejkinove nadarjenosti je veliko škodovala izredna plodovitost. Število njegovih drobnih spisov znaša več nego 10.000; njegovih izbranih spisov je izšlo 40 zvezkov. Umljrvo, da ni Lejkin utegn'1 vsega premisliti in oskrbeti za umetniško stavbo ter logično razvijanje dejanj. Vendrr je Lej-kinova nadarjenost izviina, individualna; on je stvoril poseben komičen humor, ki je ž njim umrl.
Kaj čita rusko preprosto ljudstvo. Že peto leto obstoji v Nižnem Novgorodu takozvana „Bos-jackaja čitalnja". Ime „bosjackaja" je ta čitalnica dobila radi tega, ker se nahaja v samem središču »bosjakov", to je najnižjih slojev mestnega prebival-siva. Glavni obiskovavci te čitalnice so takozvani »bosjaki" (mužiki, ki iščejo zaslužka v mestu, revni rokodelci, dninarji itd.) Uradno ime čitalnice je: „Nižegorodskaja Puškimkaja narodnaja čitalnja", ker je bila ustanovljena ob priliki proslave stoletnice po rojstvu velikega ruskega pesnika Puškina. Čitalnico obiskuje na leto povprečno 36.000 bravcev, vsak dan jo obišče blizu 100 oseb. V štirih letih jo je obiskalo 175.000 čitateljev. Po statističnih podatkih knjižničar-jevih so čitali v štirih letih 54 odstotkov krajnih listov, 4 odst. pa velikih dnevnikov in 16 odstotkov ilustriranih listov. Leposlovnih knjig se je prečitalo 12 odst, zgodovinskih knjig in življenjepisov 1*54 odstotkov, prirodoslovnih 1'53 odst., zemljepisnih in potopisnih 15 odst., verske vsebine L46 odst., zdravniških knjig 0 53 odst.; najmanj se čitajo vzgoje-slovne 0*2 odst. Potemtakem „bosjaki" najrajši čitajo politične,liste, ilustrirane časopise in leposlovne knjige. Izmed leposlovnih knjig so največ čitali spise Puškina („Kapitanskaja dočka", „Boris Godunov", »Dubrov-skij"), L. N. Tolstega (»Vojna i mir", „Anna Kare-nina" itd.), Gogolja (,,Mertvyja duši", »Taras Bulba", „Večera na hutore"), Dostojevskega (,,Prestuplenie i nakazanie", »Zapiski mrtvago doma", »Bratja Kara-mazovi"), Turgenjeva (»Zapiski ohotnika", „Oici i deti"). Mnogo so tudi čitali pesni Nekrasova, Niki-tina, Koljcova, spise Lermontova in osobito povestice