J. E. Bogomil
Šola na vrtu
neg se še ni čisto odpovedal. Zdaj in zdaj je še prištorkljal po-gledat, kako se ljudje kaj pripravljajo na prihod gospe pomladi, Kračmanova dva, oče in sinko, sta bila že na sadnem vrtu. 1 Trebila sta drevje. Kar je bilo suhega, je moralo proč. Mati doma je bila vesela. Za peko bo pa ravno prav prišlo, Debla in veje sta pa Kračmanova tudi osnažila tnahu in nepotrebnih lišajev. Par suhih debel sta kar na celo podrla. Ni bilo drugače. Kaj hoče suho štorovje na. sadnem .vrtu?
Najbolj zanimivo je bilo pa za Kračmanovega Tineta to, ko je gledal, kako oče cepi sadno drevje. To ga je imelo! Še najrajši bi bil pa poiz-kusil, če zna sam že tudi. Pa je videl, kako oče zmajuje z glavo: »Ti boš drevesce samo pokvaril.  Še nisi mož za tako delo.  Počakaj!«
In Tine je čakal. Pa ne rad. Kar vleklo ga je k štoru na koncu vrta, Tam je pognalo nekaj mladik iz posckanega debla. Kar tri tistih J3 cepil Tine, kakor je prej videl očeta.
Dan za dnem je potem prihajal k štoru. Ali zastonj je prihajaf giedat. Cepil je dobro, a cepiči so se posušili. Tine je pa le še upal, a cepiči so ostali suhi,
Očetovi cepiči so se pa skoro vsi prijeli in ozeleneli.
Tineta je bilo sram. Očetu je potožil o svojem neuspehu. Pa sta šia z očetom k tistemu štoru, in pričela se je šola.
Napak je bilo čez potrebo. Tine je drevesce premočno obrczah Cepič jc premalo pritrdil k divjaku. Tudi preslabo je s smolo zalil. In pa — Tine je vsak dan poizkušal, če sta se cepič in divjak že sprijela. Če bi se tudi bila, ju je Tine v svoji nepočakanosti sproti spet ločil.
Naslednje leto sta pa Tiric in ope spet cepila drevje. Tine je spet gledal in gledal. In spet je šel k svojemu štoru in spet cepil. A topot je bil bolj previden. Lanska površnost ga je naučila. Trdno je bil pre-pričan, da bo letos uspeh.
In bil je. Tine je od veselja poskočil. Še na glavo se je postavil pred očeta.
»Norčaj!« so dejali oče.
»Oh! Prijelo se je!   Se že drži!« je kliknil.
»Pa kaj?«
»Kar sem cepil.«
Šla sta gledat. Ne, Tine je kar tekcl in z zmagoslavnim: »No!« jc očetu pokazal uspeh svojih rok.
»Viš ga, saj se je res prijelo,« so dejali oče.
Kako oče cepi sadno drevje.
»Res, res!«
»Kdo bi sj bil mislil!«
»Kaj ne, da zdaj že znam.«
»Če le ne boš pozabil. Drugo leto ti bom pa že dal, da boš precepil vsaj eno drevesce na vrtu.  Če boš dobro naredil, pa bo tvoje.«
Jej, je Tine težko čakal drugega leta! A prišlo je okrog, in Tine je prišel do svojega drevesca.
Od tistega časa je pa Tine pocepil žc mnogo drevja. In vesel je, ko vidi, da mu gre delo dobro izpod rok. Danes je edcn prvih sadjarjev v okolici. A tako kakor je bil ob prvem uspehu, se zdaj več ne more razveseliti. Razen — če ujame kakega ukaželjnega otroka, da mu pove in pokaže, kako ta reč gre. Tcdaj mu zažari lice kakor v mladostnem ognju, da je spet ves srečen kakor otrok.