J^USiMl-
♦POMOUtJfo 102»
gtran lr
1928 MATI IN GOSPODINJA i^u
Gospodinja In dekla.
V zadnjem č»tm smo večkrat čitall v <asopi*fb. kak« so v tej ali oni družini prazno-, ali 20, 'A 80, 40 celo 50 letnice pridnih kuharic, a** al in »ploh raznih do-am -ii) uslužbea««* ia uslužbenk, čemu take proslave? Kw je ravno ta stalnost, ta zvestoba in pridnost znamenje resnega mišljenja, lepega značaja in resničnega domačega čuvstvovanja z družino.
Kakor pa taka dolga vrsia J»t saavi uslužbenca, tako in prav nič manj Je v čast tudi gospodarju in gospodinji. Kajti, če bi se v vseh teh letih ne bila tudi onadva potrudila, da sta svoje dolžnosti napram njemu vršila, bi se mu najbrž ne bilo nabralo toliko let v eni službi.
Ako dandanes po pravici tožimo v tako pogostem menjavanju služb in uslužbencev je seveda prav gotovo vzrok to, ker so ljudje pač rajši brez dela, se rajše dobro imajo, ne da bi bilo treba trdo delati. Toda v prav mnogih slučajih pa je krivda tudi na gospodarju ali gospodinji, ki mislita, da je uslužbenec za samo delo, kakor živina in mislita, da sta že vse storila, če sta mu dala hrano in stanovanje in veliko dela, ki ga je komaj zmogel. Da bi mu bil pa kdo dal prijazno in lepo besedo, na to nihče ni mislil. Celo še zaničevanje in zmerjanje je, kakor se zdi, marsikje v delovni in uslužbenski pogodbi. Koliko sitnosti ima marsikje prestati služkinja od strani svoje gospodinje! Koliko preziranja in zasramovanja! Saj nekatera gospodinja ne ve, kako bi pokazala svojo meč in gospodarstvo.
Res je, da gospodinji gre gotova inera samozavesti in tudi oblasti. Da bi se pa razpasla v prevzetnost, ki ji nihče ne more do vrha, je pa vsekakor nedopustno. Zlasti obnašanje napram domačim uslužbencem najbolj označuje, ali je gospodinja dobra ali ne. Iz tega se najlažje spozna, ali je v nji kaj tistih lepih čednosti, ki so dičile Marijo, ko je odšla k Elizabeti za več mesecev opravljat vsa hišna, tudi poniževalna dela. Razmerje med gospodinjo in deklo ni bilo nikjer lepše in prisrčneje kakor prav tu. To pa zato, ker sta bili obe sveti, obe iz ljubezni do Boga pripravljeni na žrtve, ki sta jih obe prenašali prav z velikodušnim srcem.
Kadar je težko vzdržati pravilno razmerje in že kar kipi v nas od nepotrpežlji-vosti, takrat se obračajmo vse: gospodinja in dekle, gospodujoče in služeče, v Eliza-betino hišo in lažje nam bo! _
Kuhiinia.
Mleko. Mlečna jedila so za ctroke kakor za odrasle in stare. Mleko je zelo zdrava jed; tudi kislo mleko, smetana, sir iz kislega mleka in siratka je zelo priporočljiva. Poznam imenitnega gospoda, ki je pred več leti prišel z Dunaja z univerze ves bolan. Zdravniki so mu svetovali, naj gre na deželo, morda se še
pozdravi od znane bolezni jetike. In res, Vztrajal je. Pil je vsak dan v precejšnji meri aJra&o, zraven pa jedel sir s črnim kruhom Jn s*k oliko slanine. Danes je star 60 let ter je HI in zdrav. Zato naj navedem navodilo, kako se pripravi %lratka:
Postavi na ognjišče ali v peč, ko nehaš kuhnti, aleledo (latvico) kislega mleka (ki ga seveda prej jtosnemi), pokrij ga in to se mleko zrodenl, se napravi sir is sumita. Sedaj vse skupaj stresi na praei gosto Pteto rešeto (rešeto položi na lonec), aa se siratka odteče. Siratka je zelo zdrava pijača za zdrave in bolne. Tu imaš sir in siratko vse skupaj zelo poceni ln z majhnim trudom pripravljeno.
Mešanica sira. Zmešaj krožnik odteče-nega sira z nekaj žlicami kisle smetane, prideni nekoliko soli, kumne ali drobnjaka ter postavi s kruhom na mizo. Zelo zdrava in tečna jed.
špiitača z mlekom, špinačo operi in kuhaj v vreli vodi 10 minut (pri kuhi jo ne pokrivaj, da ostane zelena). Potem jo nalahko odcedi in sesekljaj. Razgrej v kozi za jajce surovega masla ali masti, v vročo stresi pol žlice moke in ko se bledo zarumeni, prideni Še žlico krušnih drobtin in žličico drobno zrezanega drobnjaka. Vse to zlij v pripravljeno špinačo ter jo zalij z nezavretim mlekom toliko, da je pokrita; ko nekoleko pre-vre, prideni še soli in ščep popra. Ko vse skupaj par minut vre, je špinača gotova. Jed je posebno priporočljiva za otroke, ko začno j jesti; pa tudi za vse bolne in zdrave.
Jajčni kolač s špinačo. Razmotaj v loncu četrt litra nezavretega mleka, dve žlici moke, nekoliko soli in dve jajci. Deni v plitvo okroglo ponev (ponev za omlete) za oreh masti; ko se segreje, prilij četrtino jajčne zmesi in postavi na ognjišče (na žrjavico), da se zarumeni; ko je kolač zarumenel na eni strani, ga obrni in ga zarumeni še na drugi strani. Iz vsega tega napraviš lahko štiri kolače in vsakega nadevaj z zgoraj opisano nadevo (špinačo) in ga narahlo dvakrat zavij. Tudi lahko kuhano špinačo sesekljaš in dušiš v surovem maslu. Kolač postavi kot samostojno jed na mizo.
Žemljev pečenjak (šmarn) s črešnjami. Zreži 5 en dan starih žemelj na kocke. Deni jih v skledo in polij z % litrom mleka, med katerega zmešaj dve jajci, kavino žlico sladkorja in nekoliko drebno zrezane limonine lupine. Pokrij in postavi vsaj za % ure na stran, da se zemlje napoje. Petem primešaj 2 pesti črešenj, ki si jim odstranila peske in pecije. Vse skupaj stresi v pripravljeno široko (plitvo) ponev ali kozo, ki si v njej razgrela za pet žlic masti ali masla. Pečnjak razravnaj 1—2 prsta na debelo, postavi ga v pečico in speci. Pečenega zdrobi, stresi na krožnik in postavi s sladkorjem potresenega na mizo.	M- B.
Zobni atelje Filipa Ogriža
dentista v Novem mestu Je do konca julija zapit
Dr. T. R.
O zdravljenju
in zdravnikih.
Različno gledajo naši ljudje na zdrav-« nika. Eden vidi v njem vsezmožnega čii-dodelca in pričakuje — včasih malone zahteva od njega, naj dela čudeže. Vse, kar je v dolgih letih nezdravega življenja bolnik zagrešil nad svojim telesom, naj bi zdravnik s kapljicami in mazili tako rekoč preko noči pozdravil. Ker se to ne zgodi, je račun kratek: zdravnik ni dober. Prične se mučno in drago romanje od zdravnika do zdravnika, ki traja dokler ne zmanjka denarja oziroma dokler narava sama ne napravi bodisi dobrega ali slabega konca.
Druga vrsta ljudi zdravnika prezira. Zaupanje vanj je tako majhno, da pridejo pred njim na vrsto vsi padarji, vse stare coprnice, vsi brivci in konjederci in kaj vem kdo vse in šele ko vse to nič ne koristi, se pozove zdravnik. Ker v takem slučaju navadno tudi on ne more ničesar več napraviti, je prezirljiva sodba, ki so jo ti ljudje že preje imeli o zdravniku, še bolj utrjena, skoroda z dokazi potrjena.
Nešteto je slabih posledic, ki izvirajo iz teh naziranj. Bolnik, ki misli, da more in mora zdravnik ozdraviti vsako bolezen, le prerad greši z zanikarnostjo napram samemu sebi in s predrznim zaupanjem v zdravnika, češ: kaj bi se čuval ozir. kaj bi že sedaj hodil k zdravniku, ko pa bi on — če bo treba ali če ne bo samo od sebe bolje, pozneje tudi še lahko zagovoril bolezen. Oni zopet, ki zdravnika iz podcenjevanja ne pokličejo kadar treba, zapravljajo svoje zdravje na naravnost brezvesten način, češ: kaj bom klical zdravnika in metal denar ven, ko mi ne bo nič pomagal; umrl bom pa tudi brez njega lahko!
Kar se zdravljenja samega tiče, ni nič bolje. Bolnik dobi od zdravnika zdravila in navodila kako se zdravi. Dva ali. tri dni jih jemlje in se ravna po navodilih, čim pa nimajo najhujše težave, pozabi na zdravljenje. Ko se čez par dni bolezen povrne, je kriv seveda zdravnik. Posledica tega je, da dotični ali sploh ne gre več k zdravniku nego se zdravi z domačimi čarodejstvi in pri" domačih čarodejnikih, ali pa gre k drugemu, kjer je uspeh po njegovi lastni krivdi isti kot je bil pri prvemu. Zgodi se celo, da bolnik zdravil sploh ne jemlje, ker živi v zmotnem prepričanju, da so vsa umetna zdravila strupi. Da nastane še večja zmešnjava, laže tak bolnik zdravniku, da zdravila jemlje in tako sam sebi jamo koplje.
Druga vrsta bolnikov visi nasprotno z dušo in telesom na zdravilih. Zdravnik, ki jim za sleherno bolezen ne predpiše celo vrsto zdravil, pri njih ne velja nič. Zdravila so vse, ostalo je postranska stvar. Od vsake kapljice, ki jo popijejo in vsakega praška, ki ga pojedo, pričakujejo sigurnega ozdravljenja. Počitek, dobra hrana in nasveti, ki jih dobe od zdravnika so brez pomena. Pol premoženja bi dali za zdra-
T
vila, da bi si pa vsaj za nekaj časa privoščili boljše hrane ali najeli človeka, ki bi za skromno plačo opravljal začasno njihovo delo, to jim je predrago. Tega pa ne vedo, koliko denarja gre v izgubo že za zdravila in pa zato, ker sami vsled bolezni, ki ji ni kraji, niso za nobeno rabo.
Tako torej ni prav. Kako pa?
(Dalje prih.)
Potonka.
Mesec junij—rožnik je pač že za nami. Kako bahato ho se šopirile potonke s svojimi velikimi, težkimi cvetovi. Vse so lepe, pa naj bodo bele, rumene, rožnate, temno ali svetlordeče, ali pa pisane. Škoda, da cveto samo enkrat na leto. Potonk je več vrst. Po obliki so enostavne in polnjene.
Razločujemo rane, srednjerane in pozne potonke. Najpreje zacvete drevesasta potonka, ki se od drugih razločuje v tem, da so njena stebla drevesasta ali bolje rečeno: lesnata. Starejši grmi zrastejo do dva metra visoko. Najbolj navadne in pri uas tudi že zelo razširjene so tiste, ki imajo -polno cvetje svetlo roža ste barve. Cwte l že v prvi polovici meseca maja. Cvetoč i grm te vrste potonke je občudovanja vre-dern Poleg svetlorožaste «e dobe tudi bele, rdeče in lilaste barve. Kako lepo se poda i ob potu na robu gredice!
Ljubi globoko in zrahljano rodovitno zemljo ter zavarovano solnčno lego. Dokler je mlada, je zeiu občutljiva proti mrazu. — Siara je utrjena in prenese več mraza. Za zimo ji treba pri koreninah odeje iz listja ali gnoja. Mlajše treba bolj debelo odeti kot starejše. Razmnožuje se z razdeljevanjem korenin in sicer v mesecu avgustu. Najboljše je, če korenine izkopljemo in potem razdelimo in presadimo. Izkopati moramo globoko, tako da vse izrastke brez škode lahko potegnemo iz zemlje. Presajeno moramo nekaj časa pridno zamakati.
Razmnožuje se tudi s cepljenjem, ki pa ni lahko in tudi ne preprosto. Razdeljujemo seveda le stare, močne in utrjene grme.
Druga tudi prelepa vrsta potonk je ona s temnordečo barvo in velikim težkim cve-
Nalboljše, najprljjetnejie, najzanesljivejše
sredstvo za čiščenje ŽELODCA in ČrREV za OTROKE in ODRASLE je:
PRAŠEK	ker čsti brez
BOLEČIN - je prijetnega okusa ter obenem o-svežuje in desin-ficira ŽELODEC in GREVA in s tem preprečuje težja obolenja.
Ako redDo jemljete po vsakem obedu na špici noža v pol čaSe vode praSck MAGNA, Vain pospešuje prebavo in preprečuje trdovratno zaprtje.
ODSTRANJUJE preobilno kislino v želodcu, neprijeten duli iz ost. pehanle. vzdlgovanje, aorečico.
ZDKAVl katar 2e1.00ca, katar obev, bolezni jeter. krče v želodcu, Uemeroide, tvore v iieiodcu.
SU6AK, TvornUk. ulic.	pdl^^Umu lO^ld
gj	v znamkah .a 2iavoja.
tom. Ta cvete v drugi polovici maja ali p« v začetku junija. Zgodi se, da zacvete prej ali tudi kasneje z ozirom na vreme in na temperaturo kraja. Tudi ta potonka se razmnožuje z razdeljevanjem korenin v mesecu avgustu. Rožnata drevesnica in temno-rdeča potonka se ponašata le s prelepim cvetjem, a brez vonja.
Pozne potonke pa nas razveseljujejo s prelepim raznobarvnim cvetjem in s pri-kupljivim vonjem, ki spominja na vrtnice.
Pozne potonke se dandanes dobe skoraj v vseh barvah. Poleg belih ko mleko in rdečih kot kri se dobe temnordeče, skoraj črne, svetlordeče, rožnate, rumene in pisane. Razmnožujejo se pozne potonke isto-tako kot zgoraj imenovani vrsti: z razdeljevanjem korenin v mesecu avgustu.
Če so grmi potonk že zelo stari, opešajo korenine in v tem slučaju jih moramo vzeti iz zemlje ter jih razdeliti in presaditi na druga mesta.
Puhovnik aH oleander.
Puhovnik ali oleander je doma v južni Evropi. Pri nas je že precej vdomačen, ne le po mestih, tudi po deželi ga goje radi lepega cvetja. Puhovnik je ovetica grmičnica ali dreveščnica. Dokler je majhna, jo sadimo v lonce, ko pa zraste, jo presadimo v lesene kible. Cvete celo poletje. Cvetje je rdeče ali belo in rumenkasto.
Razmnožuje se s potaknicami na več načinov. Oglejmo si jihl
Razmnoževanje s potaknenci v steklenicah. Za tako razmnoževanje so najboljši izrastki, ki pribodejo iz debla. Od debla jih odrežemo tako, da se drži malo lesa na koncu, ker taki veliko rajše in hitrejše poženejo korenine. Te izrastke de-nemo v steklenice, napolnjene z vodo in jih potem zamašimo z zamaški ali s papirjem. Postavimo jih na solnčen prostor, najbolje med okna. Vode ne smemo premin-jati. Ko poženejo korenine, jih vzamemo iz steklenic in jih posadimo v lonce. Imeti jih moramo na solncu in treba jim je pridno zalivati. "Razmnožujemo oleandre lahko celo leto. Najboljši so junij, julij in avgust, ko je vroče, ker v vročini potaknenci veliko hitreje napravijo korenine. Na ta način in te vrste potaknjenci navadno vsi poženejo korenine.
Razmnoževanje na vrtni gredi. Za to razmnoževanje zadostujejo vršički; teh je več kot pa izrastkov iz debla, zato jih lahko tudi več narežemo, ker vsi se nam ne bodo prijeli. Na vrtni gredi ali v topli gredi odločimo solnčen prostor, kamor bomo posadili potaknence. Zemljo zrahljamo, potem pa posadimo vršičke, tako da pride 3 do 4 cm sadike v zemljo. Sadimo 5 do 10 cm narazen. Zalivati moramo prav obilno. Za kakih 6 tednov bodo pognali vršički, ki so nam uspeli. Te presadimo v lonce, postavimo na solnce in pridno zalivamo.
Oleander razmnožujemo tudi z izrastki, ki pribodejo iz zemlje, oziroma iz korenine. Ti se nam bodo brez dvojbe vsi prijeli, ker že tvorijo korenine. Za te odkop-ljemo toliko zemlje, da izrastek, ki ima že koreninice, previdno odrežemo od koreni-ne-matice in ga presadimo v za to pripravljen lonec. Oleander uspeva v vsaki vrtni
zemlji, vendar pa ljubi bolj gozdno, lu,!™*,. zemljo.	^
Oleander je precej trdna rastlina um. nese 2 stopinji pod ničlo, vendar je boljše da ga pred mrazom spravimo v hladno klet' ali v sobo, kjer se ne kuri.	'
Vrtno delo v juliju.
Endivijo sejemo, nasejano in godno za presaditev pa presajamo. — Presajamo tu-di pozno zeienjad, kakor: zelje, ohrovt, ko. lerabe, karfijole. Že prej nasajeno okopa« vamo in os i parno. — Salato, namenjeno za seme, zaznamujemo s količki. Le najlepša solata se pusti za seme. Ker nekaj kaže, da letošnji večni dež, vendar ne bo večen, zato moramo ob suši prav pridno zalivati zeienjad. — Paradižnike moramo otrebiti za-listnikov in glavno steblo treba privezati k količkom. — še je čas, da nasejemo nagelje dvoletnike. — Odcvetele vrtaice treba sproti porezati, žvepljati proti plesni in jim pridno uničevati uši. — Glejmo, da bomo imeli gredice in pota vedno lepo opleta.
Praktični migljaji.
Za uničevanje moljev je najboljši ter-pentin. Namoči navaden pivnik v terpen-
tinovo olje ter porazdeli med obleko. *
Ako sam barvaš nogavice, pobarvaj tudi^ nekoliko volne ali bombaža. Tako
imaš za krpanje nogavic volno iste barve. *
Sirup je nerodno meriti. Toda ako posod, s katero meriš, pomočiš v vrelo
vodo, bodeš z lahkoto natančno zmeril. *
Kadar pereš rjuhe, prideni vodi par žlic glicerina. S tem se voda omehča in rjuhe ne bodo trde.
*
Iz zrezljanega pohištva, žičnih mo-drocev itd. je prah težko odstraniti. Z
zračno sesaljko biciklja se to lahko izvrši. *
Včasih škarje nočejo rezati, dasi niso ša skrhane. Segrej železno palico ali žico tako, da bo rdeča, nato pa pritisni na vsako stran vijaka, s katerim so škarje spojene. Tako bosta obe rezili bolj stisnjeni drugo k drugemu in škarje bodo zopet rezale.
Kriška domačija*
(Konec.)
Par dni je prešlo. Bled in plah je hodil Nande okoli; oči so mu skrivnostno bleščale.
Prehladil se je in vročico ima, je raz-: lagal, ko je njegovo nenavadno obnašanje postalo sumljivo.
V bližnjem trgu je bilo žegnanje. Prav velikodušno in s posebno prijaznostjo je Nande dovolil, da je služinčad zvečer od' šla tja na veselico. »Živine itak ni treba varovati, ker je ni, hiša pa ne bo ušla,« je smeje pristavil.
Sam je po odhodu družine odšel V vaško gostilno in je tam mnogo pil in ve-!
UR DELA MANJ
Če se ravnate po novi metodi, katero Vam priporoča Schicht
ŽENSKA HVALA
\
raztopljena v vodi odpravlja nesnago preko noči, drugo jutro pa se vzame za izkuhavanje perila
SCHICHTOVO TERPENTIN MILO
liko govoril, a včasih hipoma utihnil in nekaj razmišljal.
Naenkrat se zunaj zasliši vpitje: »Gori, gori!«
Vse je planilo iz gostilne in ugibalo, kje bi moglo goreti, Nekdo je pridirjal v smeri od ognja: »Križ gori!«
»Ljudje, pomagajte!« je kriknil Nande smrtnobled in planil na konja ter oddirjal proti domu. Drugi za njim.
Grozno je požar razsvetljeval noč. Od sosedov so bili že vsi pri gašenju, na čelu jim mladi Bergant. Pa vse je bilo zastonj, ogenj je segal z uničujočimi rokami vedno dalje okoli sebe. Kriška hiša se je že sesula. Skladišče je gorelo z nebotičnimi plameni, vnela se je že tovarna, ko je pridrvel Nande. Nobeno gašenje ni pomagalo, zdelo se je, da začenja goreti na vseh koncih. Zrušilo se je ostrešje in pokopalo stroje pod seboj.
Le en vogal je stal nedotaknjen: vogal v Križem. Vsi so gledali to čudo prestrašeni. Tudi Nande je to gledal, bled v obraz. Križ, samo križ! Ali je to pričevanje zoper njega?
Zasmejal se je kot blazen in usmiljeni ljudje so mu pomagali do ravnateljeve vile, kamor požar ni dosegel. Tja so spravili tudi njegovega konja.
Drugi dan se je smejal svoji babje-vernosti. Z notranjim zadovoljstvom je ugotovil, da se je vse tako izvršilo, kakor je hotel; nato je prostodušno pričakoval še zadnje točke svojega programa: izplačila zavarovalnine. Potem pa: proč, daleč proč ,,,
Komisija je že precenila škodo; vzroku požara pa ni prišla na sled. V par dnevih bo zavarovalnica izplačala celotno zavarovalno vsoto.
Nenadoma so se pojavile čudne govorice, hude obsodbe.
Sumljivi pogledi so padali na Nan-
deta.--Splošno mnenje je bilo, da je
takemu človeku lahko vse pripisati.
Mladi Bergant je na raznih krajih pogorišča našel žveplene niti, tleč bombaž in druge podobne stvari, ko je prvi pri-hitel pomagat.
In ljudje so govorili še mnogo, govorice so dobile peroti in dosegle tudi zavarovalno družbo.
V	hladno vljudnem tonu pisano pismo je prišlo čez par dni na Nandeta. Družba da je odredila nov komisijonalen ogled, ker se slišijo razne govorice.
»Tisoč vragov,« je kriknil Nande. Ze mirneje pa je pristavil, da je lahko kateri izmed odpuščenieh delavcev zažgal tovarno ... Potem pa je skočil na konja in odjezdil v mesto, da pri šampanjcu pozabi na mrke misli.
Pozno, šele po polnoči se je vračal domov.
Kljub jesenskim dnem je bilo čez dan soparno kakor poleti. Ko se je Nande vračal, je od planin doli divjal vihar. Temo so razsvetljevali bliski in grom se ni niti za hipec polegel. Pri vsakem blisku se je konj v strahu vzpel, da ga je komal krotil.
V	daljavi pa se je svetila rdeča luč. Čez čas, ko se je vnovič zabliskalo, je zagledal kos zidu s križem in pred njim rdečo luč ...
Nande se je stresel. Že leta ni gorela tam nič več luč. Ni se mogel domisliti, da je danes obletnica Marjančine smrti in da ji je usmiljena roka prižgala lučko v spomin. Jezno je požrl že napol izgovorjeno kletev. Škoda, da ni druge poti.
Naprej! In je spodbodel konja, ki je v divjem diru dosegel dom. Tam pred križem pa je obstal in ni hotel dalje, prestrašen od rdeče luči, ki jo je majal sem ter tja silni piš, V tem hipu je zažarel silen
blisk, ki mu je takoj sledil grom, kakor bi zarezal. Obojega se je konj prestrašil, skd« čil v stran in vrgel jezdeca raz sebe ter oddirjal v noč.
Težak padec... Z vso močjo je uda« rila z viška glava ob kamenito stopnico pred križem; pretresujoč krik se je razlegal v noč — potem pa je bilo vse tiho ,., Ravnatelj je planil iz svojega sfano« vanja. Za božjo voljo, kaj vendar je? Par delavcev, ki je stanovalo poleg, je priteklo zraven. V trenotku je pridivjal konj mimo, »Luč! In na pomoč!« Stekli so, držeč svetilke k tlom. Tam pri križu nekaj črnega. »Jezus, Marija, naš gospod!« Sklonijo se, posvetijo in od strahu odskočijo. Gospodar z razbito glavo, stisnjene pesti še dvignjene, steklene oči široko odprte. Od ostre, neizhojene stopnice pa curlja kri, Osupnjeni od tega naglega konca so stali možje ob mrliču. Pa so se spomnili prekletstva stare Urše in potem žene — gospodinje ...
Ob vznožju križa, kjer je tedaj izustil bogokletstvo, ga je zadela sodba!
Molče so se odkrili in odmolili očfe* naš za dušo, ki jo je Bog že sodil.
In rdeča lučka je gorela nad razbito
glavo, kakor mrtvaška luč za ubogo dušo. * * *
Kriške domačije in tovarne niso več pozidali, Bergant je od ogoljufanih in oškodovanih upnikov kupil svet s pogoriščem. Odpeljal je groblje in izkopal temelje. Čez leto in dan je že rezal plug zemljo. Čez zopetno leto so se že pripogibali na istem mestu težki klasi rži in pšenice.
Le visok ostanek zidu s križem^ je pustil ter mu v ozadje postavil še močan steber iz domačega kamena.
Sredi zlatega žitnega polja stoji oH poljski stezi križ ln blagoslavlja polja in
travnike ter ljudi, ki hodijo tod mimo,
&
Ribez ali sv. Janeza grozdjiče.
Noč je začela razprostirati svoja mračna krila čez vso zemljo. Popotnik je prišel po poti. Dolga Je že bila njegova pot in dolga se je še razprostirala pred njim, ker
Suščava, kamor je bil namenjen, je bila še aleč, daleč.
Hotel si je poiskati ležišče za noč, ker je bil truden. Po poti je že pridigoval mnogim, k so ga hoteli poslušati, in je pripravljal pot Gospodovo. Popotnik je bil sv. Janez Krstnik.
Pastirji, ki so pasli tu ob robu puščave evojo živinico, so ga prijazno sprejeli. Pokazali so mu skalnato votlino, kjer so imeli svoja ležišča. Pogostili so ga s skromno večerjo. Svetnik jim je bil iz srca hvaležen. Ko je legal spat, je mislil, kako naj jim povrne to dobroto.
Ko se je drugo jutro poslavljal od gostoljubnih pastirjev, jim reče: >Prinesite mi eno izmed divjih trt, ki rastejo tamle ob skali. Hočem jo blagosloviti v plačilo za vašo gostoljubnost.«
Eden izmed pastirjev, ki sv. Janeza ni poznal, kakor tudi njegovi tovariši ne, mu tudi ni verjel, kar je rekel. V šali je odtrgal vejico prvega grma, ki jo je dosegel in prinesel : vetniku.
Sv. Jane c pa se je naredil, kakor da ni ničesar opazil, je vzel vejico in jo je pobožno blagoslovil. Za izkazano gostoljubnost pa se je še in še zahvaljeval; potem pa je odšel.
Toda glej čudež! Čez nekaj časa po svetnikovem odhodu so dobili vsi nizki grmiči, ki so rastli tam okoli, drobne, rdeče grozdiče. Pastirji so jih pokusili in zelo dobri so se jim zdeli. Ogasili so jim žejo in so jim bili zaradi prijetnega okusa pravi nadomestek za grozdje. Z veseljem so obirali drobne grozdke in čez leto in dan so si iz njih napravili hladilno pijačo.
V hvaležen spomin so to grozdjiče imenovali sv. Janeza grozdjiče in to ime mu je ostalo do današnjega dne.
Ka! na! se Igramo.
Brzojavka.
Ko smo v nedeljo Orlice v senci za vojašnico čakale na nastop, smo se igrale razne družabne igre.
Eno izmed teh vam povem, da se je tudi vi naučite.
Voditeljica igre je narekovala te-le glasnike iz abecede: p, j, v, z, n, p, b, m. Te črke smo si vse napisale. Vsaka je morala iz teh črk napraviti besede za brzojavko. Vsaka beseda se je začenjala 7, eno izmeti napisanih črk. Končno je vsaka prebrala svojo brzojavko.
Nekatere tu napišem: Pridem jutri, vlak zamudila. — Nogo poškodovala. Bol-
nica. Manca. — Peter jutri, vlak zamudil, Nace padel. Bog! Meta. — Potok ar jezen. Veter zvrnil. Boter pride, mama ne. — Itd.
—	Mnogo smeha je bilo.
Poskusite še vi!
Jejmo z vrvice? Ta igra spominja nekoliko na slepe ku-povalce, ki smo jih že imeli v »Domoljubu«.
—	Na vrtu od drevesa do drevesa privezi
■JU.
motvoz (špago) v primerni višini, da lahko vsi igralci z nosom dosežejo. Na vrvic« obee' razne stvari: n. pr. češnje, suhe hruške, slacflcorček, figo ali (če je žegnanjei bob ali krof. Igralci se postavijo v vrsto Prvemu zaveži oči ter zahtevaj od njega, da samo z usti (ne z roko) in z zavezanimi očmi vzame stvar z vrvice. Trikrat sme po-skusiti. Če so mu je posrečilo, je stvar njegova. Če se mu ni posrečilo, mora dati nekaj v poroštvo. — Tako morajo priti vsi na vrsto. Nazadnje pa pride reševanje z/istav-ljenih reči iz poroštva, kot po navadi.
V VSAKO HIŠO »DOMOLJUBA«!
Kraljestvo metuljčkov.
Ali se spominjate, kako so zadnjič rae-tuljčkovi otroci telovadili? Prav tako, kakor v nedeljo Orli na Stadionu. — Toda, ko so se tudi tega dobro naučili, pa dobe nekaj prav lepega v dar. Solnee, ki je vsak dan pošiljalo tople, vedno .toplejše in nazadnje že kar \Toče žarke na metuljkine bube, je nekega dne odposlalo svoje posebne odposlance k njim. Vsak je prinesel vsakemu, v bubi spečemu metuljčku par nežnih, lepobarvnih krilc.
Le poglejte, kako na sliki dva solnčko-va odposlanca obdarujeta metuljčkove
Kmalu kmalu poletita tudi ta dva za njim y zrak in se okopljeta v solnčni svetlobi in toploti.
Veliko dela jih še čaka preden bodo znali letati po zraku, sedati na dišeče cvetke in se zibati nad njimi. Morebiti bodo te vaje v letanju še težje kot pa one zadnjič, ko so plezali po vrvi in skakali ž nje v globino?
Vsega tega jih bosta naučila oče-nie-tulj in mati-metuljka, ki sta v vseh teli vajah dobro izvežbana. Gotovo pa jim bosta pomagala kolnčkova odposlanca, ki sta
otroke! Eden prav kar sprejema svoja nova krilca in solnčni žarek mu gotovo naroča, kako naj pazi nanje.
Drugi solnčni žarek pa obeša nežna krilca malemu metuljčkovemu otroku na hrbet. Le poglejte ga, kako je mali nestrpen! Najrajše bi stekel in zletel. A tretji? Saj ga niti več ne poznamo od zadnjič! Zletel je v zrak; krilca ga neso više in više. Bog ve, če se ne bo prestrašil oblaka-velikana, kateremu leti nasproti?
| jim prinesla take izredne darove od bo-; ga tega strička solnca Še celo tetka lunica j se bo v večernih urah zabavala pri teh le-| talnih vajah. Saj bodo vaje dolgotrajne, go-j tovo iz dneva v noč.
Upajmo, da se do prihodnjič dobro nauče in jih bomo prihodnjič že lahko gledali na prvem izletu.
Le pomislite do prihodnjič, kakšnih barv bodo, da jih takoj spoziialel