SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) L (44) Štev. (N») 11
E SLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 4 de abril - 4. aprila 1991
OBISKI IZ SLOVENIJE
SPOMENKA HRIBAR IN ALENKA PUHAR
VLADIMIR MENART
SLOVENCI V AVSTRALIJI ZAHTEVAMO
Predlagam, da delegati Avstralske slovenske konference ne prisostvujejo na Slovenskem svetovnem kongresu v Sloveniji, dokler ni s slovenske zastave uradno odstranjena rdeča zvezda.
V podporo svojega predloga navajam sledeče:
Ko vidim na televiziji domonstracije v Moskvi, kjer plapola morje ruskih zastav istih barv, kot so slovenske, toda brez rdeče zvezde, me zaboli srce, ker vem, da z javnih poslopij v Ljubljani Se vedno vihrajo zastave z rdečo zvezdo, da so rdeče zvezde še vedno na uniformah državnih uslužbencev in da imajo uradna pisma in listine še vedno rdečo zvezdo z boljševiškim grbom v zaglavju.
Ne vem, kako si Slovenci lahko predstavljajo, da bodo z rdečo zvezdo prikorakali v Evropo. Kdo jih bo pa sprejel, ko so se pred malo več kot letom dni slovenski komunisti prekrstili v stranko demokratske prenove, so zavrgli rdečo zvezdo za rumeno zvezdo na modrem polju z geslom: „Evropa zdaj“. Rumeno zvezdo in modro polje so vzeli iz zastave evropske skupnosti. To so storili, ne, ker so spremenili svoja mišljenja, temveč, da bi jih Evropa sprejela ali jim vsaj pomagala s posojili. Geslo „Evropa zdaj“ bi se pravzaprav moralo glasiti „Evropa daj“. Evropski politiki pa tudi niso šele včeraj priplavali na prežgani juhi in se zavedajo, da volk dlako menja ne pa nravi. Čeprav jim je Evropa ploskala in vzpodbujala še k večjim spremembam, ni bila pripravljena, da sprejme Slovenijo z njimi na oblasti.
Tudi ni verjetno, da bo Evropa sprejela Slovenijo v svojo sredo, dokler so tam še vedno na vrhu Drnovški, Kučani, Zlobci im Kmeclji, tudi če si delijo oblast z demokratičnimi strankami. Osebno predstavljajo stranke, ki temeljijo na marksizmu, če že ne na leninizmu, a v evropski skupnosti ni nobenih pomembnih strank, ki bi se še ukvarjale z marksizmom. Kot smo lahko opazili iz poročil svetovnega kongresa socialistov, ki je bil pred kratkim v Avstraliji, nobena od pričujočih socialističnih strank ne jemlje več Marxa za preroka.
Evropejci vidijo, da gre v Sloveniji grozno počasi z demokratizacijo, čeprav je bila med prvimi, ki so pričeli z demokratizacijo. Povsod drugod, kjer so ovrgli komunistične režime, so izginili njihovi simboli čez noč od vsepovsod. Kako si lahko to razlagamo mi in kako si to razlagajo Evropejci. Mislim, da si to razlagamo oboji enako in sicer, da so komunisti v Sloveniji še vedno v premoči in da trenutno celo zopet dvigajo svoje glave.
Na moči pridobivajo, ker nesramno in brez zadržkov izrabljajo težke gospodarske razmere, ki so jih oni sami povzročili skozi petinštirideset let
komunističnega upravljanja. Razmere se pa še slabšajo, ker ni več posojil in morajo podjetja postati kompetitivna, če hočejo preživeti. Prehod iz komunističnega gospodarstva v tržno gospodarstvo in privatno podjetništvo je zelo težak. Med prehodom bo vedno več podjetij šlo v stečaj in tudi tista podjetja, ki bodo ostala, bodo morala shujšati. Vedno več bo brezposelnih in tem gotovo ne bo lahko. A tako se dogaja po vseh deželah, ki zapuščajo komunistični red, tudi v vzhodni Nemčiji, ki uživa ogromno pomoč bogate in gospodarsko trdne zapadne Nemčije, pomoč, ki je Slovenija nima in je ne more pričakovati. Včeraj je v svojem govoru avstralski ministrski predsednik Hawke rekel za Avstralijo: Things will get worse before they get better.
Komunisti mislijo: zdaj je naš čas: Ker imajo v rokah praktično vsa podjetja, obtožujejo demokratično vlado Demosa, da morajo odpuščati delavce, ker jim vlada ne da denarja za sanacijo nerentabilnih podjetij. Ker so vsi sodniki komunisti, sabotirajo zakonodajo, da nima uspeha. Ker imajo v rokah še vedno vse medije, zganjajo nesramno in brezobzirno kampanjo proti Demosovim politikom, da jih popolnoma neodgovorno diskreditirajo. Skrupuli so nekaj, kar komunisti ne poznajo. Škoda, da jim gre tolikokrat na led tudi slovenski radijski program. Sinoči smo lahko slišali, da slovenska skupščina razpravlja o rdeči zvezdi namesto, kako bi pomagala brezposelnim.
Položaj je podoben kmečkim uporom pred štirimi in petimi stoletji. „Za staro pravdo“ je bilo geslo povsod po Evropi, kjer so bili kmečki upori in ne samo pri nas. Kmetje so si želeli nazaj fevdalizem, ker je bilo življenje na prehodu iz fevdalizma v tržno gospodarstvo pretežko, dočim je fevdalizem takrat, kot komunizem v današnjih časih, po svoje skrbel za ljudi od „zibelke do groba“. Preprosto ljudstvo, niti takrat niti danes, ni videlo in ne vidi, daje cena za skrb „od zibelke do groba“ omejena osebna svoboda in popolna podreditev tistim, ki mu vladajo.
Po eni strani imajo slovenski komunisti srečo, da oblast ni popolnoma v njihovih rokah. Kot je sedaj, imajo dovolj moči, da lahko spotikajo Demos in zadržujejo zakone, medtem ko ljudi prepričujejo, da oni niso krivi. Kaj če bi bilo tako, kot je v Srbiji in Črni gori. Kot tam, bi bili oni vsega krivi.
Mi od tukaj lahko precej pomagamo demokratizaciji Slovenije in njenemu vstopu v Evropo, če odločno zahtevamo,
Na svojem potovanju po Ameriki, ko sta obiskali ZDA in Kanado, sta prišli med Slovence v Argentini znani javni delavki Spomenka Hribar in Alenka Puhar.
V glavnem sta imeli namen spoznati naše življenje in naše mišljenje, obenem pa še razjasniti pojme o Svetovnem slovenskem kongresu. Spomenka Hribar je poslanka, predsednica konference Republike Slovenije za ta kongres in na njenih ramenih leži praktična priprava poteka, sicer pa je med nami zelo poznana kot prva pobudnica gibanja za spravo oziroma za spravno svečanost v Kočevskem Rogu. Alenka Puhar pa je časnikarka pri Delu, kjer sodeluje pri kulturnem poročanju, obenem pa se zanima za psihologijo in pedagogijo; izdala je nekaj knjig (imamo jih tudi v knjižnici ZS) ter lani vodila simpozij o dr. Tinetu Debeljaku v Škofji Loki.
Med nami sta ostali kratkih štiri dni, ki sta jih izrabili do zadnje minute. Poleg osebnih obiskov sta želeli spoznati čim več Slovencev tako med starimi kot novimi emigranti.
Pri Slovenski kulturni akciji v Slovenski hiši dne 22. marca sta,imeli pogovor, ki se ga je udeležilo izredno število Slovencev. Po kratkem nagovoru in pojasnilu ge. Hribarjeve so pričela na obe govornici kar deževati vprašanja, in
V sredo, 20. marca sta nas obiskala kranjski župan inž. Vitomil Gros in podjetnik Pavel Židan. V. Gros je diplomiran inženir, samostojni podjetnik, poslanec Skupščine Slovenije v Zboru občin, kranjski župan in član vodstva liberalne stranke, katera se je osnovala iz Slovenske obrtniške stranke; je oče šestih otrok.
Inž. Gros je v svojih predavanjih in pogovorih orisal sedanji politični položaj
» 111111111 n i..im.........mm mini
da nočemo rdeče zvezde na slovenski zastavi in nikjer drugje.
Kar pa zadeva mene samega, lahko rečem, da ne bi rad videl fotografije, kako se naši avstralski delegati rokujejo in zborujejo pod rdečo zvezdo. Prepričan sem, da bi „Delo“ in ostala komunistična trobila z veseljem posnela in objavila take slike.
(Na sestanku SNS 13. 3.1991 pri Slovenskem društvu Sydney)
Pripomba: Predlog VI. Menarta je bil po burni debati (titovci) sprejet sledeče: „Slovenska avstralska konferenca zahteva od Slovenske skupščine, da se uradno odstrani rdeča zvezda iz slovenske narodne zastave, predno se začne Vseslovenska konferenca v Cankarjevem domu.“
ne samo vprašanja, ampak tudi pojasnila, pritožbe, zahteve, ipd., ki se niso tikale samo kongresa, ampak vseh možnih vprašanj aktualnega slovenskega življenja, kot Izseljenska matica, sprava, zvezdo na zastavi, itd., včasih v skoraj že preostrem tonu. Sta bili pač prvi uradni obiskovalki, s katerima so ljudje imeli možnost javne debate; in po 45 letih seje marsikaj nabralo.
Obe sta se sestali še s komisijo Zedinjene Slovenije za kongres, pa z bivšimi domobranci, bili sta v Rožmanovem zavetišču ter na cvetno nedeljo v Slomškovem domu, kjer sta imeli priložnost spoznati naše življenje po okrajnih domovih. Obiskali sta tudi osnovni šoli v San Justu in na Pristavi ter srednješolski tečaj v Slovenski hiši.
Obiskali sta tudi predvojne naseljence v društvu Triglav in bili povabljeni na radijsko oddajo Slovenski kotiček.
Prav je, da med nas pride čim več javnih delavcev iz Slovenije, da se tako spoznamo, pogovorimo in najdemo skupne rešitve in pot, po kateri moramo napredovati v bodočnost. Premostiti moramo tako prostorsko kot časovno razdaljo, pa tudi različnost mišljenj in gledanj. Saj je končno le v demokraciji rešitev za slovenski narod kakor tudi za našo skupnost v Argentini.
TD
v Sloveniji in nam predstavil delovanje in program liberalne stranke. Pri tem je poudaril, da ime nima nikake zveze s predvojno liberralno stranko in še manj z liberalno demokratsko stranko mladine. Stranka se prizadeva za enakopravne pogoje v gospodarstvu, da bi se s tem omogočili trdni temelji za novo državo Slovenijo. Stranka je v vseh primerih odločna za osamosvojitev Slovenije in prav tako odločna proti prejšnji vladi nasilja ter vsem njenim ostankom.,
,Narodni dohodek naj ostaja doma v Sloveniji!“, je poudaril V. Gros. Izrazil je željo, naj bi premožnejši Slovenci izven domovine investirali v Sloveniji z ustanovitvijo novih podjetij ali nakupom, da bi s tem preprečili prodajo slovenskega premoženja tujcem, ki se polaščajo slovenskega imetja po znižani ceni.
V argentinskem parlamentu je prišel v stik s tukajšnjimi poslanci, kateri so mu zagotovili vso pomoč in razumevanje za čas, ko bodo države priznale in sprejele našo Slovenijo v vrsto sebi enakih. Isto željo in zahvalo je župan izrekel tudi po Radio Nacional.
Inž. Gros se je s Slovenci sestal pri dveh predavanjih: v sredo, 20. marca v Slovenski hiši, kjer je orisal politični položaj doma, ter v petek, 22. marca v slovenski trgovski zbornici s temo o nujnosti pritoka slovenskega kapitala v Slovenijo.
Boštjan Kocmur ml
ING. VITOMIL GROS
SLOVENIJA S PERSPEKTIVE ŠIRŠEGA SVETA
Dr. Zdravko Inzko, Draga 1. septembra 1990 — št. 6.
Ili i ill
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
V ospredju vsega bi pa moralo stati znanje naše mladine, kije največji kapital nove Slovenije. Saj hoče nova vlada graditi duhovno, kulturno, humano in socialno pravično državo, državo izobraženih. (Od petih izumiteljev ameriške vodikove bombe so štirje obiskovali isto gimnazijo v Budimpešti.) Saj so izabrazba, kultiviran človeški duh in razvita moralna zavest največja garancija za resnično demokratični politični sistem. Ravno zato država ne sme štediti na področjih izobrazbe in kulture, Štediti ne sme zato, ker bi taka država štedila pri svoji bodočnosti. Gospodarstveniki morajo razumeti, da se bo vsak dinar, ki ga bodo investirali na tem področju, vrnil v obliki neprecenljive vrednosti, v obliki vlade kultiviranih in izobraženih osebnosti. In najboljša vlada na svetu je tista, ki je obenem izobražena in etična.
V.	Slovenija naj bo ekološka država, država, kjer se je stvarstvo ohranilo v svoji najprvotnejši obliki, kjer kmetje niso samo producenti živil, ampak tudi in predvsem vrtnarji Slovenije. Slovenija bo torej dežela , katere zrak bodo deželani globoko vdihavali, katere prebivalci bodo živeli v pokrajinah, prijetnih za oko in srce.
VI.	Slovenija naj bo gospodarsko uspešna država.
Saj ni mogoče graditi demokracije na praznih želodcih, oziroma sredi ekonomskega kaosa. Vendar poudarjam, da si Slovenije ne predstavljam kot dežele, kjer bi celotna politika države bila podrejena izključno gospodarskim zakonom.
Ne glede na to se seveda tudi Slovenija ne bo mogla izogniti ekonomskim zakonitostim, nasprotno, vključiti se bo morala popolnoma v evropske gospodarske tokove, in če bo to storila preudarno, bo prav gotovo spadala med najbolj razvite države Evrope in to že kar kmalu, v petih do desetih letih.
Ker se v tej zvezi stalno postavlja vprašanje tujih investicij, bi rad citiral nobelovega nagrajenca Friedmana, ki ga poznamo med drugim po izreku, da ni zastonjskega kosila, ki pravi, da je tuja pomoč smrtni udarec za deželo, ki to pomoč sprejme, da nič ne uniči te države hitreje kot tuje investicije.
Kot primere navaja Singapur, Taiwan in Hongkong, ki niso dobili niti enega groša gospodarske pomoči in ravno zaradi tega še posebej cvetijo.
Priedmanna sem citiral samo v premislek, sam pa mislim, da so investicije od zunaj do določene mere in pod določenimi pogoji potrebne. Zaradi omejenega časa in ker ne želim, da bi bil tole gospodarski referat, samo nekaj zapovedi, korakov, v brzojavnem stilu, kako bi gospodarstvo Slovenije lahko prišlo na zeleno vejo.
1.	Vlada mora ustvariti jasne okvirne pogoje za gospodarski razvoj, za slovenski ekonomski čudež. Vrniti mora narodu gospodarstvo in hkrati s tem ekonomsko življenjsko perspektivo. Nosilec tega gospodarskega razvoja pa naj bi bil ustvarjalni podjetniški duh in inovacijsko veselje srednje velikih in malih podjetij.
2.	Vlada bo morala radikalno izvesti princip: več trga, manj države, oz. več privatnega, manj državnega. Tudi
gospodarska misel in duh bi se morala privatizirati, saj sta edini garant za konkurenčnost v svetu. Takoj bi morala vlada podržaviti vse družbeno premoženje in začenjati prodajati večje sektorje privatnikom. Na ta način bi država prišla do ogromnih vsot denarja. Npr.: če slovenska vlada proda po 50.000 mark, kar je malo, 100.000 stanovanj, bi to pomenilo pet milijard mark dohodka. Po predhodni skrbni analizi bi se sploh lahko prodalo vse, od državnih transportnih podjetij, ki jih je cela vrsta, vključno avtobusne linije, do davčnih frizernic, saj je dosti, če se slovenska vlada briga za glave državljanov, ni pa potrebno, da se briga tudi za njihove lase.
Nobenega vzroka tudi ne vidim, da se ne bi prodalo 49% večjih slovenskih podjetij, kot so to Adria (zakaj ne Slovenian) Airways, Elan (Beneton je hotel kupiti avstrijsko smučarsko firmo, pa ni uspel) ali Radenska. Glavno je, da se država dolgoročno iz gospodarstva sploh umakne.
3.	Vlada bo morala ustanoviti investicijsko banko ali agencijo za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. Smisel te banke bi bil, da se najdejo svetovno gledano najboljši partnerji za Slovenijo in da se prepreči razprodaja narodnega premoženja.
4.	Vlada bi morala gledati na gospodarstvo' celostno, integralno in uvesti visoke davke na grehe (alkohol, kajenje, onesnaževanje okolja, torej še višje cene za naftne proizvode). Cena za zdravljenje stvarstva in človeka je namreč astronomska. Odklanjati je treba tudi trgovino z diktatorji (Irak) ali z orožjem.
5.	Povabi naj se v Slovenijo etnodolar in etnopamet, ki jo imamo po svetu. Če so Andreju Bajuku, absolventu Berkeley University, ene najznamenitejših na svetu, Bajuku torej, ki je šef kabineta Interamerikanske razvojne banke (del World Bank) ponudili, da postane finančni/ekonomski minister Argentine v vladi Menema, potem ga mi vsaj lahko vprašamo za nasvet.
6.	Poleg etnokapitala naj Slovenija seveda nagovori predvsem tudi podjetnike iz bližnjih regij, kot so Bavarska, severna Italija in Avstrija.
7.	Ne sme se pa Slovenija zapirati nekonvencionalnim rešitvam. Tako je ta teden dobilo 52 prebivalcev Hongkonga državljanstvo NDR, s tem da investirajo v tem delu Nemčije v naslednjih letih deset milijard dolarjev (iz kolonije sedaj bežijo predvsem bogati zaradi priključitve Pekingu). Vzpostavitev intenzivnih gospodarskih stikov s Taiwanom. Ta propagira parolo „ena dežela, dve vladi” in ima po Japonski največje devizne rezerve na svetu (preko 70 milijard dolarjev). Je dvanajsta ekonomska sila na svetu, ima pa samo s 26. miniaturnimi državami tretjega sveta diplomatske odnose, ostali jih imajo s Pekingom. Taiwan hrepeni po priznanju iz Evrope in bi sigurno bil pripravljen za to investirati večje vsote. Čisto ekonomsko gledano bi mu pa Slovenija lahko služila kot odskočna deska za centralno Evropo. Če pa nič drugega, bi Taiwan vsaj lahko saniral Iskro, saj ima eno najmočnejših elektronskih industrij na svetu.
(se nadaljuje)
Ljudska modrost je izredno jasna inje vedno pri roki, dajo uporabljamo po mili volji, zlasti kadar gre za politiko. Tisto, da je človek edina „žival“, ki se dvakrat spodtakne ob istem kamnu, spada v to območje. Tako lahko vidimo, kako se isti položaji, enake napake, isti poizkusi ponavljajo nenehoma, medtem ko se spreminjajo vlade, ko se zamenjujejo predsedniki, ali pa, v skorajšnji preteklosti, ko so se ob krmilu države menjavale vojaške uniforme s civilnimi oblekami.
KAKO STRAŠNA SLEPOTA JE ČLOVEKA
Ne le, da to v politiki tudi velja, marveč da tu zadobi posebno moč. Oblastiželjnost slepi človeka bolj kot vsaka druga težnja. Tako najdemo nenehno poizkuse strank in mož, kako doseči absolutno in dolgotrajno oblast. Iz te težnje se nenehno tudi rojevajo notranji boji, ki kalijo socialni mir in bojkotirajo normalni razvoj življenja ter možnost, da bi narod našel pot iz zagate.
Mnogokrat ti poizkusi bolj škodujejo ljudstvu, kot pa položaj sam. Pomislimo le nekaj let nazaj, ko je Alfonsm stal pred volitvami novega predsednika, ki naj bi ga zamenjal ob krmilu države: v tedanjem naporu, da se ohrani umeten vidik blagostanja, je šlo v nič toliko denarnih sredstev, da bi z njimi lahko odpravili večji del argentinskih mizernih selišč.
Seveda to težnjo oblasti ni zaslediti le pri Alfonsinu. Odkar je Peron nasiloma moral zapustiti oblast in se nastaniti v izgnanstvu, ni bilo vlade (s častnimi izjemami), ki ne bi težila v to stran. Morda je, od povratka v demokracijo ob koncu petdesetega desetletja, predsednik Illia edina izjema temu pravilu. Ongania in Lanusse sta sanjala o tem. Zlasti Lanusse s svojim GAN (Gran Acuerdo Nacional — Veliki narodni sporazum). Peronisti in radikali nikdar niso dokončali svojih sanj o „tretjem zgodovinskem gibanju“, ki bi tem strankam podaril desetletja nadvlade.
A to morda preveč izgleda prazno mahanje po zraku. Kljub temu pa ima težko praktično posledico za življenje naroda. Kajti medtem ko vlade (civilne in vojaške) sanjajo o svojih gradovih, ne vidijo konkretnih potreb naroda in celotno življenje ljudi navežejo na svoje težnje. Alfonsfn je potrošil nad tisoč milijonov dolarjev v zloglasnem „Plan Primavera“, da bi narod ne spoznal, kako zavožen je položaj in bi volil radikalnega kandidata; Galtieri je ukazal invazijo Malvinov in državo zapeljal v vojno z Anglijo, ker je čutil jjudski upor in videl preblizu konec vojaškega režima...
IN VENDAR...
...je stvar tako enostavna. Menem je iz strahu pred nepokornim kongresom ves čas svojega, vladanja uporabljal vrsto dekretov in starih zakonov, da si omili vladanje in si s tem še bolj zgotovil jezo radikalov in sumničenje ter nejevoljo lastnih peronistov. Pa se je pokazal Cavallo kot „nadminister“ in dosegel, da je kongres v enem tednu potrdil polemični zakon o konvertibilnosti. Kako mu je to uspelo? Enostavno: šel je v kongres in obrazložil stanje in poslance ter senatorje prepričal, daje v danem položaju to edini
izhod. Peronisti so mu pritrdili in radikali se niso upirali. Danes je zakon v veljavi.
Seveda Cavallo nima političnih poželenj (zaenkrat še ne, vsaj javno ne). Zato je njegov položaj lažji, ker nihče ne sumi, da bi za njegovimi potezami stal skrit namen. Medtem ko se sedanjim in bodočim kandidatom rado dogodi, da prijatelji in nasprotniki sumničijo zahrbtne namene.
To je danes na dnevnem redu. Medtem ko se gospodarski položaj bliskovito stabilizira, kot posledica zadnjih ukrepov ministra Cavalla, se enako hitro razpihuje ogenj volilnih priprav. Zanimivo je, da je ena zadnjih anket pokazala, da je peronizem na področju Velikega Buenos Airesa znova ena najbolj priljubljenih strank. To seveda še ne pomeni, da bi peronistični kandidat zmagal, če bi bile volitve danes. Kar se kandidatov tiče, je postala že tradicija, da največ procentov volilcev izpove svojo neodločenost.
Vendar že samo dejstvo utrditve peronistične zavesti pripravlja teren, da bo podpredsednik Duhalde enega teh dni napovedal svojo kandidaturo za buenosaireško guvernacijo. Medtem so tudi radikali še nejasni glede kandidata. Pohitele pa so alternativne stranke. Neodvisni Santiago de Estrada je že napovedal svojo kandidaturo, z zaslombo stranke Partido Federal in pa Linea Popular. Obe stranki sta se spojili pod imenom Union Cuidadana in vabita sorodne formacije, naj se jima pridružijo. Enako že kandidira tudi predsednik Osvaldo Cornide s svojim Cambio Ciudadano. Eden in drugi kandidat polagata mnogo upanja v zaslombo majhnih občinskih strank, ki nenehno rastejo na moči spričo zatona tradicionalnih strank. Računajo pa tudi na odmev plebiscita v buenosaireški provinci, ki je lanskega avgusta pomenil krvav udarec zvezi med peronizmom in radikalizmom. Vendar je vse še ena velika neznanka.
SREČA V NESREČI?
Tukajšnji politični (in nepolitični) opazovalci stalno poudarjajo, da predsednik, vsem ki se mu približajo, nosi smolo. Dolgi seznami potrdilnih dogodkov pričajo o tem (npr. poraz nogometne reprezentance proti Camerunu). A sam, da ima mnogo sreče. S tega vidika gledajo tudi na sedanje delovanje gospodarskega ministra, na zlom železničarske stavke, na razkrivanje številnih dogodkov korupcije; na dogodke kot poraz buenosaireškega plebiscita (ki je bil negativen zanj, a napeljal kot dobro vodo na lasten mlin). Vse to naj bi bila sreča v nesreči. Kajti njegova priljubljenost je trenutno celo nižja kot Alfonsinova.
A tudi ni vse blesteče: železničarji imajo za seboj precej močno javno mnenje: korupcija je bila vedno, a nikdar tako razpasena, kot pod peronisti; in končno še njegovo osebno življenje, ko mu žena sodnijsko zahteva ločitev, in svaki izgledajo zapleteni v „pranje narko-dolarjev“.
Vse to bo prišlo do veljave, čim bolj se bomo bližali volitvam. In nekaj je važno: vse ankete govore, da ljudje sicer še vedno upoštevajo politične stranke, a vedno manj zaupajo politikom. To pa je, spričo danih okoliščin, popolnoma razumljivo.
PISMO OD DOMA
„Blagodati osvoboditve“
Sedaj, ko Ti pišem to pismo — pozno popoldan — nisem zbran in miren. Glej, med vsemi, ki sem jih poznal, doživljal dobro in slabo, rastel in si oblikoval svoj nazor, ni razen tebe nikogar več. Presunilo me je: „vse so pobili.“ Saj to sem vedel že vseskozi, živel sem s tem, toda nikdar nisem bil pripravljen tako jasno pogledati resnici v oči kot sedaj. Morda boš vprašal kako to? če si hotel v tej boljševistični dobi preživeti, si moral vse, prav vse zakopati globoko v zavest. Ničesar nisi smel podoživljati, saj bi sicer ne zdržal, ne bi mogel normalno živeti in delati. Zato verjamem tistim, ki pravijo, da so vse slovesnosti, članki v časopisih in po TV samo odpiranje ran. Resje, moja je bila zaceljena, ker sem tako sam hotel, vendar pa nikdar izčiščena. Toda rana se mora izčistiti in zdravo zaceliti. Vse kar se dogaja ob tem, mora biti. In ob tem zdravljenju ran, me prvič preveva ponos. Ničesar ne skrivam in ničesar me ni sram. Nisem več drugorazredni človek. Življenje pri nas je bilo tako prepleteno s tipalkami komunizma v raznih oblikah, da si moral biti pripravljen na vsako presenečenje. Delno sem že poznal komunizem že iz časov pred letom 1945, kasneje sem ga vedno bolj spoznaval in metode, ki so jih uporabljali, sem pričakoval in se tako vedno znal zavarovati. Če tega ne bi delal, najbrž ne bi preživel poletje 1945. Morda Ti bo jasno vse, če Ti povem, da moja družina o mojem življenju od 1943 do 1945 praktično ni vedela nič. Pa ne zato, ker bi jim to skrival iz osebnih razlogov ali ker bi hotel kaj prikriti, pač pa zato,* da jih ne izpostavim raznim pritiskom. Nič lažjega ni kot ožje člane družine z raznimi metodami prisiliti, da kaj povedo. In nato ostane strahotna samoobtožba, pa čeprav je izsiljeno priznanje. Nikdar nisem hotel, da bi kogar koli spravil v brezizhodno situacijo. Stvari so se v Sloveniji že pred nekaj leti začele spreminjati, to pa mi je tudi olajšalo, da sem domače seznanil, brez strahu, tudi o podrobnostih. Otroci so odrasli in hvala Bogu, s takšnim nazorom, da sem lahko vesel in zadovoljen. Ni bilo lahko ob vsej propagandi in vzgojni mašineriji, da bi mladi človek ne zapadel komunistični ideologiji. Tudi doma ni bilo mogoče vzgajati drugače ali z nasprotnimi argumenti, kajti otrok je otrok in šola z učitelji na čelu je bila le ena od ekspozitur sistema in tudi policije. Saj so v šolah dajali naslove šolskim nalogam s takšno temo, kije omogočala vpogled v dogajanje v družini. Toda vse kar so tako prefinjeno gradili, se jim je zrušilo kot hiša iz kart. Koliko je danes tistih, ki se sprenevedajo, češ, da niso nič vedeli, da so delali v dobri veri itd. Bili so tudi „zapeljani“ in „zmanipulirani“ in bogve kakšne izgovore imajo na jeziku. Ostaja pa dejstvo, da so nam vzeli 45 let življenja, da so nas osiromašili in meni in moji generaciji ukradli mladost. Nikdar nisem pričakoval, da se bo ta sistem zrušil brez prelivanja krvi. Marsikdo je menil, da trenutka, ko bodo komunisti izgubili oblast, ne bo dočakal. No, pa smo ga le in to še pravi čas, da mnoge priče lahko povedo resnico in dajo izve ves slovenski narod in svet.
Ni še vse končano in moč komunistov je še vedno precejšnja. Morda ne več toliko kot organizacija, saj najbrž ne bodo nikdar več dobili 17% glasov na volitvah, pač pa pri posameznikih; ki imajo razne položaje, na katere so prišli kot
komunisti. Neformalne povezave med njimi pa so še zelo močne. Razbijajo jih razne afere, slabo gospodarenje, itd., toda ta traja precej časa in povzroča tudi gospodarsko škodo na ugledu, gospodarstvu in Sloveniji v stikih z inozemstvom. Moram reči, da sedanja vlada zelo aktivno dela, toda problemov je preveč, da bi jih lahko rešila uspešno. Prav v tem času se stvari čistijo in najbrže bo v manj kot pol leta jasno, kaj bo s Slovenijo in kaj z Jugoslavijo.
In sedaj je že čas, da Ti opišem mojo zgodbo.
(Sledi opis, kako je bil pisec vrnjen iz Vetrinja in brutalno zasliševanj
In tako sem dočakal amnestijo, seveda med samimi mladimi fanti. Tudi tam smo spali na tleh, bila pa so vsaj iz lesa. Zaradi sestradanosti so nam kosti štrlela iz telesa. Najbolj izraziti so bili kolki in ramena. Oboje je bilo zarado ležanja na trdih tleh vijoličasto podpluto. In ob pričakovanju, da nas bodo izpustili, bilo je okrog 5. ali 6. avgusta, sem izvedel, da zame amnestija ne velja. Samo to in nič več. Vsi so odšli, le okoli 15 mladih nas je ostalo. Najprej so nam rekli, da zato, da bomo počistili nesnago. Toda mi nismo bili sposobni za delo. Res smo sicer nekaj brkljali, toda koristi ni bilo nobene. Kasneje pa nas niti na delo niso več spustili. Takrat pa sem bil že nesiguren in zdelo se mi je, da se je pri meni zapletlo. Lahko si misliš v kakšnem stanju sem bil, saj sem bil fizično popolnoma izčrpan in sestradan, psihično pa sem tudi že bil precej načet.
Nato meje štirinajst dni po amnestiji poklical stražar na zaslišanje. V pisarni je bil oznovski major v svetlomodri obleki in steklenim očesom. Kasneje sem ugotovil, kdo je bil. Zahteval je, da vse še enkrat povem o času od leta 1941 do 1945. Toda moje moči so bile takrat na koncu in sredi pripovedovanja sem se začel tresti in sicer tako silovito, da sem dobesedno poskakoval. Tega ni bilo mogoče zaustaviti. Šklepetal sem z zobmi in se sesul na tla. Drgetanje ni prenehalo in najbrž sem izgubil zavest. Vem le to, da sem se znašel na stolu in oznovec je ukazal stražarju: „Odpelji ga ven.“ Mislil sem, da me pelje k izhodu, toda po stopnicah sva zavila proti kletnim stopnicam in odpeljal me je v kletni bunker. Znašel sem se v kletnem prostoru, ki je bil poln človeškega blata, na stenah pa so bila pretresljiva sporočila, napisana s svinčnikom ali kako drugače. Sporočila, kaj se je z njimi dogajalo, kdo je bil tu, koga naj se obvesti, zadnje želje pred smrtjo itd. Sredi prostora pa je s stropa visel kavelj, na katerem je bila obešena zanka za obešanje. Več kot grozljivo, še danes se zgrozim, če se spomnim tistega prostora. Kako sem prestal noč, se ne spomnim več. Najbrže sem bil že toliko izčrpan, da nisem bil pri polni zavesti. Nekako sredi dopoldneva pa je zaškrtnil ključ in v sobo je stopil steklenooki oznovec z rokama na hrbtu. Takrat sem se zavedel, daje prišel konec. Glasno mi je ukazal: „Obrni se in stopi k steni!“ Tako sem tudi naredil, prepričan, da je vsega konec. Ko sem pričakoval strel, pa mi je pod nos pomolil list — amnestija. Dejal je: „Zgini domov in glej, da se z babami pred vhodom ne boš zgovarjal.“
Tam blizu sem dobil obleko, kajti nevarno je bilo vračati se domov v uniformi. Marsikdo ni prišel do doma. Janeza Majeršiča so izpustili ob amnestiji
v začetku avgusta. Bil je iz Tržiča. Ko je prestopil domači prag, pa ga je sestra-partizanka — pred očmi matere ustrelila.
Prispel sem z vlakom in od železniške postaje do doma sem porabil tri ure, Bil sem popolnoma izčrpan in spomnim se, da sem na mostu kar trikrat počival. Ko sem prišel po stopnicah do predsobe, me je mama iz razdalje 8 metrov vprašala: „Kaj pa želite?“ Ni me spoznala, pa čeprav sem bil dobre tri mesece preje doma.
Bil sem en sam skelet, spomnim se, da sem lahko cel palec vtaknil v luknjo, ki je nastala pod ušesom. Tudi oče je bil doma. Izpuščen je bil že prej. Morda zanimivost ali prenos misli ali slučaj! Oče ni vedel, da sem v Sent Vidu, in jaz nisem vedel zanj.
Nato se je pričela bitka za življenje. Paziti je bilo treba na hrano, te pa ni bilo dovolj. Kart za hrano za očeta in mene ni bilo. Nekako sem se izvlekel, čeprav sem bil še leta potem zelo suh in vedno sem imel prebavne motnje. In sicer takšne, da nikdar nisem mogel gledati filma, da ne bi vsaj enkrat šel med predstavo na stranišče. Nekaj posledic je pač moralo ostati. Mnogi pa, ki so imeli na razpolago dovolj hrane — kmetje — pa so željo po hrani plačali s smrtjo.
Nato sem začel uživati „blagodati“ osvoboditve. Bil sem brez državljanskih pravic, brez volivne pravice in praktično izobčen. Karte sem sicer dobival in to je bilo vse. Ko sem se potegoval za volilno pravico, kar je bil pogoj za pridobitev drugih pravic, sem potegnil krajši konec. Dobil sem prepoved študija. Poleg tega pa so mi razveljavili vse razrede od 1943 do 1945. Uradno sem imel priznane le štiri razrede gimanzije. Bilo pa je iluzorno misliti, da bi sploh lahko redno nadaljeval s šolanjem, saj so bile takrat običajne metode „ven z reakcionarji“, „ven z okupatorjevimi sodelavci“, „ven z izdajalci“ itd. Najbrže v gimnaziji ne bi
Upamo, da ste že osnovali INICIATIVNI ODBOR ZLRP v Argentini. Obveščamo Vas, daje prva od dveh stopenj sprejemanja Zakona o denacionalizaciji že opravljena.
Sprejeto je bilo stališče, naj se v drugi stopnji upoštevajo dodatne pripombe, zlasti razlaščencev v domovini in izven nje.
Pripombe je treba naslavljati na naslednje naslove:
—	dr. Franc Bučar, predsednik Skupščine RS, Šubičeva 4, telefaks (61) 219-940;
—	gospod Lojze Peterle, predsednik IS RS, Prešernova 10, telefaks (61) 219-401 in
—	dr. Rajko Pirnat, rep. sekretar za pravosodje in upravo, Župančičeva 3, telefaks (61) 210-200.
Želimo, da na navedene naslove pošljete (telefakse) z naslednjo vsebino:
„Slovenci V Argentini budno spremljamo dogajanja v domovini in smo tudi podrobno obveščeni o pripravah na denacionalizacijo in o delovanju ZDRUŽENJA	LASTNIKOV
RAZLAŠČENEGA PREMOŽENJA SLOVENIJE (ZLRP).
Skrbno smo pregledali vladni Osnutek
dočakal niti prve redovalne konference, ker bi me Skoj spodil iz šole.
Ni mi preostalo drugega, kot da se zaposlim. Finančno stanje v družini je bilo slabo. Oče je dobil zaposlitev. Plača je bila nizka, doma pa družina. Nastopil sem službo v podjetju za izdelavo čevljev. Tam sem bil do odhoda v vojsko, ki sem jo kaj hitro odslužil, in se nato zaposlil v trgovskem podjetju, s katerim sem tudi odraščal in se izobraževal v poklicu. Ker nisem imel nobene prave izobrazbe, sem moral sam iskati znanje. Tako sem prevzel mesto vodje finančnega sektorja odn. računovodje v trgovskem podjetju, ki se je razvilo v največje te stroke. Vendar pa ves čas mojega službovanja nisem dosegel mesto enakopravnega člana odn. sodelavca. Moja funkcija je bila dokaj pomembna, vendar tajni dokumenti niso nikdar prišli na mojo mizo. Vedno je bil za primer „posebnih razmer“ imenovan nekdo iz vrst partijcev, pa ne glede na znanaje in sposobnost. Nikdar nisem bil izvoljen v noben organ, tudi se nisem potegoval zanj. In tako sem počasi dočakal pokoj. Toda nekoliko manjša pokojnina odtehta vse tisto, kar bi v podjetju še doživljal. Nazadnje je bilo tako, da strokovnost sploh ni več pomenila in da so podjetje vodile bolj partijske celice z lenuhi in stremuhi kot pa strokovni delavci.
O svoji preteklosti nisem nikjer in nikdar govoril, bil sem že toliko izkušen, da sem vedel, da so povsod nastavljena ušesa in to celo dvojna.
Pri nas se je marsikaj dogajalo po vojni. Ljudi so zapirali, ljudje so izginjali, bili so obtoženi na podlagi lažnih obtožb, Goli otok, družbeno koristno delo (za politične nasprotnike oblika taborišča) in nacionalizacije, zaplembe, čudne nesreče, javni umori brez posledic za morilce itd. Težko se je bilo izogniti temu, posebej če si imel „kartoteko“ v udbovskih arhivih.
Pisec uredništvu znan.
zakona o denacionalizaciji, pa tudi pripombe na osnutek tega zakona, ki jih je izdelalo ZLRP v Ljubljani.
Sporočamo Vam naše trdno prepričanje, da od ZLRP predlagane dopolnitve zakona resnično zagotavljajo pravičnost in odpravo v preteklosti storjenih krivic. Sprejem takšnega zakona bo ugled matične domovine resnično dvignil.“
Seveda pa lahko pregledano besedilo dopolnite še z Vašimi pogledi.
Sloveniji in Slovencem boste storili neprecenljivo uslugo, če boste gornje besedilo čim preje poslali na navedene naslove.
S prisrčnimi pozdravi
Franc Izgoršek predsednik ZLRP
Vsem rojakom, ki jih zanima ta problem, sporočamo, da bomo v naslednji številki našega lista objavili datum in kraj sestanka, kjer se bodo lahko podrobneje seznanili z delom tega združenja in možnostjo in koristim sodelovanja.
nTTiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiririTTTTTTiiiiiiiiiiiiiiiiiilijminn
PREJELI SMO V OBJAVO	Ljubljana, 22. marca 1991
Združenje lastnikov razlaščenega premoženja
PREDSTAVNIKI SLOVENIJE V TUJINI
DUNAJ — dr. Karel Smolle, Slovenec, avstrijski državljan.
WASHINGTON — Peter Millonig, slovenske narodnosti, avstrijski državljan.
BRUSELJ — dr. Lojze Sočan, vodja predstavništva Ljubljanske banke (LB) v Bruslju.
MOSKVA — Janez Golc, direktor predstavništva Slovenija-lesa.
PRAGA — Štefan Locnar, predstavnik LB v ČSFR.
LUKSEMBURG — Franc Zlatko Dren, lastnik firme Arolex, Slovenec, jugoslovanski državljan.
RIM in VATIKAN — dr. Štefan Falež, predsednik finančne družbe Hotel Invest Italiana.
ABIDŽAN — dr. Jože Kunič, predstavnik za Slonokoščeno obalo, Benin, Burkino Fasso, Niger, Senegal, Togo, sicer predstavnik LB v Abidžanu.
Letos naj bi, kot je bilo mogoče razbrati iz informacije sekretariata za zunanjo politiko, odprli še predstavništva v Parizu, Budimpešti, Mtinchnu in Sidneyu, v primeru osamosvojitve Slovenije pa še v Londonu, Bonnu (oz. Berlinu), Ženevi in New Yorku.
(po Delu)
Kulturna nagrada Zorku Simčiču
Odbor Hranilnice in posojilnice Slovenije v Torontu vsako leto dobro premisli, komu podeli svojo kulturno nagrado. Za leto 1990 je bila podeljena Zorku Simičiču. To je priznanje vsemu kulturnemu delu Slovencev v Argentini in specifično Z. Simčiču kot enemu najbolj požrtvovalnih delavcev tako na polju literarnega ustavarjanja kot uredniškega dela za več publikacij in še organizacijskega dela na kulturnem polju več desetletij. Sedaj, ko je Slovenija postala demokratska in se je odprla za kulturno ustvarjanje izseljencev, bo Simčičevo delo prišlo še bolj do izraza in bo zablestelo. Pri vseh njegovih preteklih in bodočih uspehih se mi z njim veselimo in mu iskreno želimo: „Bog te živi.“
dr. Peter Klopčič
ODMEVI
V	slovenskih medijih pogosto naletimo na poročila o argentinskih Slovencih in njihovem delovanju na različnih področjih. Tako je Lev Detela, rojak iz Dunaja, opisal v Književnih listih Dela (21. februarja) najnovejše zvezke revije Meddobje, del slovenske zdomske kulture. V članku najdemo lepo število domačih imen in tudi krajšo zgodovino publikacije.
Delo je tudi poročalo (25. februarja) o četrtem vzponu na San Valentin, najvišji vrh v Južni Ptagoniji. Franc Savenc omenja, da sta bila člana prvega pristopa z bariloško skupino leta 1952 argentinska rojaka, „takorekoč naša“, Dinko Bertoncelj in pokojni Tonček Pangerc. Poročilo pa je posredoval dr. Vojko Arko.
V	športni prilogi dne 4. marca poroča o novi številki Planinskega vestnika, kjer pohvalno in obširno govori o prispevku o slovenskem andinizmu, ki ga bo skozi vse
im i mrrrmTfi 11111111 m 111111 miiimrmi 1111111111111111 mn 1111 m urnim i n urn
NOVICE IZ SLOVENIJE
LJUBLJANA — Uporabnikov programa Lotus naj bi bilo v celi Jugoslaviji okoli 27.000. Vendar pa je takih legalnih uporabnikov le 5.000, ostali — 22.000 — pa so piratski uporabniki. Te številke so krožile na srečanju v Cankarjevem domu, ko se je zbralo kakih 400 uporabnikov. Z boljšim servisom, prodajno mrežo in tehnično pomočjo bodo skušali iz „ilegale“ pripeljati čim več uporabnikov.
LJUBLJANA — Dr. p. Roman Leon
Tominec OFM, star 92 let, je umrl 23. februarja.
CELJE — Na dnevih slovenskega filma so maloštevilni gledalci izbrali za najboljši film Do konca in naprej, delo Jureta Pervanje. Uradna žirija pa je podelila zlato nagrado Karpu Godina za režijo filma Umetni raj, Borisu Višnevcu za kratki film Panjske končnice, scenografu Janezu Koviču in fotografu Valentinu Perku pa za njuno delo pri filmu Ječarji.
leto priobčeval dr. Vojko Arko v tej reviji.
11.	marca pa objavlja daljše poročilo Tineta Debeljaka o proslavi 40-letnice Slovenskega planinskega društva v Bariločah, s kratko zgodovino in oceno umetniške razstave.
V	petek, 23. februarja, je bil povabljen na oddajo Slovenci po svetu (Radio Slovenija 1. program) Janez Rihar, vodja katoliškega središča Slovencev po svetu, kateri je v enournem pogovoru opisal med drugim tudi delo slovenskih duhovnikov v Argentini.
V	februarski številki Ognjišča je gost meseca Ladislav Lenček, ki se je pred kratkim preselil v Slovenijo. Lenček govori v večstranskem pogovoru s Francom Boletom o štiridesetletnemu urejanju Katoliških misijonov, o Slovenski vasi, Slovenski kulturni akciji itd.
Delo in Dnevnik (dan preje pa še televizijski Dnevnik) sta 27. februarja objavila poročilo o knjigi Človek na obeh straneh stene Zorka Simčiča, kije izšla v Založništvu slovenske knjige in bila predstavljena v prostorih Društva slovenskih pisateljev. „Zorko Simčič je naš rojak, ki živi v Argentini, ustvarjajoč in dvomeč v to svoje ustvarjanje“, je rekel pisateljev prijatelj prof. Janko Moder.
Pri televizijskem dnevniku pa so tudi intervjuvali slikarko Marjeto Dolinar, ki je bila na obisku v domovini in bo imela julija skupaj s sestro Andrejo nekaj razstav po Sloveniji.
V	tržaški Mladiki je objavljen dolg pogovor z Nikolajem Jeločnikom, ki opisuje vse svoje kulturno in politično delovanje.
m 111111111 ii 111 m rmrmrmi i n rmn i m 111 m i m i m 111 n 11 n n n 11 m 1111 rm 111111 n i n 1111111 iimrm
11111111 m 11 i U 111 HI ! 111 ì i II 1111II ! M i ! HTTITI1111 ! Il 111.1II
RUDI BRAS
99
Žalostno delo Slovencev"
cc
Prijatelj iz Kanade mi je poslal fotokopijo članka „Žalostno delo Slovencev“.
Pod tem naslovom je koroški mesečnik „Družina in dom“ objavil razmišljanje dr. Amtona Trstenjaka o spravi med Slovenci. Dr. A. Trstenjak je najbolj priznan psiholog med Slovenci.
Po tem uvodu sledi razmišljanje dr. Trstenjaka:
„Te žalne slovesnosti (najbrž je mislil slovesnosti v Kočevskem Rogu in Teharjah, m. op.) so imenovali obenem spravo, s katero naj bi se vendarle že enkrat za vselej končala bratomorna državljanska vojna v letih 1941 do 1945. Gotovo so bila ta leta za naš mali slovenski narod najbolj žalostno v vsej zgodovini: Slovenec je moril Slovenca tako neusmiljeno, kakor da se hočejo do konca iztrebiti in izkrvaveti. Na obeh straneh so šli v boj „za sveto stvar“. Komunisti za osvoboditev Slovencev od okupatorja in za svetovno revolucijo, domobranci pa za krščansko vero zoper brezbožni komunizem, Po dokončnem porazu domobrancev so ti veljali do danes za izdajalce naroda, komunisti pa v očeh domobrancev po končanem pokolu za zločince.“
Omejil se bom v svojem „razmišljanju“ le na zgoraj prepisani uvod.
V Kočevskem Rogu in v Teharjah so bile opravljene slovesnosti, ki jih nekateri in dr. Trstenjak imenujejo „žalne“. Pri teh slovesnostih je sodelovala uradno tudi slovenska Cerkev in to z navzočnostjo svojih najvišjih predstavnikov, nadškofa
metropolita dr. A. Šuštarja oz. škofa Krambergerja iz Maribora. Oba sta darovala svečani maši, ki sta bili darovani Bogu za spravo med dušami pokojnih in med Bogom.
Dr. Trstenjak imenuje komunistično revolucijo v letih 41-45 „bratomorno vojno“. Danes je splošno znano, da so bile komunistične „likvidacije“ še pred našim oboroženim odporom navadni umori in enako 12.000 domobrancev po vojni.. Če so komunisti padali v borbi pod našimi streli, verjemite, g. doktor, da jih v to nismo priganjali, tako kot so komunistični komisarji silili pred naše puške svoje mobilizirance s pištolo za njihovimi hrbti.
„Slovenec je moril Slovenca...“, pravi dr. Trstenjak, a temu ni tako, pač pa je resnično bilo, da je komunist „moril Slovenca brata“. Če v samoobrambi ubijem tistega, ki me hoče likvidirati (komunistični izraz za ubijanje, m. op.), s tem vloga ubijalca še ni zamenjana. Ubijalec, ubijalec ostane, le rezultat je drug. In za našo domobransko obrambo imamo dokazov dovolj.
D. Trstenjak pravi, da smo „šli domobranci v boj za krščansko vero“. To ni resnično. Domobranci smo zgrabili za orožje — okupatorsko — ker druge izbire ni bilo, samo zato, da si rešimo življenje v norem, kar počez pobijanju komunistov, da ohranimo smrti še druge sonarodnajke, ne samo moških, pač pa tudi žensk in nebogljenih dojenčkov in hromcev, da rešimo opustošenja vseh naših krščanskih vrednot, materialnih in moralnih, da preprečimo vzpostavitev enopartijskega, diktatorskega sistema po
vojni. Tudi zato smo šli v boj, ker smo hoteli ohraniti našo narodno zavest, h kateri nas je bodril naš narodni prebuditelj škof Slomšek s svojim znamenitim klicem: „Edini Bog me je Slovenca ustvaril.“ Torej ne kot Nemca, ne Italijana, pa tudi ne kot internacionalca, kar so bili in ostajajo — komunisti. Naša verska vzgoja je „kriva“ in papeška modrost, z njo pa še resnica dr. Rožmana, danes jasno izpričana in potrjena s svobodnimi volitvami v domovini; „Komunizem je za Slovence največje zlo!“ Domobranci smo šli v boj za obrambo zgoraj omenjenih vrednot in gledano iz narodnostnega vidika smo imeli domobranci pravico do orožja po mednarodnem pravu, pa če bi morali to orožje sprejeti od samega vraga!
„Na obeh straneh so šli v boj za „sveto stvar“,“ piše dr. Trstenjak. Kaj oz. katera je bila „sveta“ komunistom? Leta 1974 je „Zagrebškemu Vjesniku“ sam Tito pojasnil: „Ves naš osvobodilni boj je bil le borba za oblast.“ Jasnejše povedati se ne da!
„Sveta“ stvar na domobranski strani pa je bil boj za ohranitev krščanskih vrednot in boj za pravo ceno človeka! Če dr. Trstenjak misli enako, kor Kermauner, da bi se kot verniki morali pustiti pobiti, potem zavračam to misel z dejstvom, da sem poleg vernika še zaveden Slovenec. Namreč, če sem veren, sem tudi zaveden Slovenc. Domobranci smo se borili za vrednote, ki sem jih naštel zgoraj, poudarjam pa, daje bila v ta boj že v naprej vključena obramba naše vere. Samo v tem zaporedju je jemati
domobranski odpor, ki je bil le posledica komunističnega terorja, še pred našo oboroženo obrambo.
Do sponatane oborožene vstaje, proti komunističnemu nasilju v Št. Joštu, junija 1942. leta, so kumunisti pobili od 1500 do 2000 civilistov. Po vojni 12.000 domobrancev in več, kot toliko civilnega prebivalstva; tudi te žrtve so bile neoborožene oz. razorožene in zvezane. Res je, da ukrade tisti, ki samo Žakelj drži, priznati pa je treba, da so bile med partizani tudi častne izjeme.
Psihologija je del filozofije, ki obravnava dušo, nje možnosti in njeno delovanje. Pričakovati je, da bi se dr. Trstenjak poglobil — zvest svojemu poklicu — študiju duše kumunistov v tiste čase, ko so se ti odločali pobiti tisti del naroda, ki z njimi ni šel v korak. Upoštevati je možnost, da so partizani od vsega začetka in po vojni zaradi slabih informacij, oz. dezinformacij o resničnem namenu OF, vzdrževali komunistično tezo: kdor ni z nami, je proti nam, zato ga moramo „spraviti s poti“ —v našo končno zmago. Danes pa , ko je ves svet odkril perfidnost toliko opevanega „raja na zemlji“, ki so ga obljubljali komunisti, bi človek upravičeno pričakoval, s strani partijcev, danes prenoviteljev: priznanje zmote. To pa je prvi korak k tako zaželeni narodni spravi, ki pa mora trdno stati na pravici, pravičnosti in resnici.
Samo preko takšne justice smemo z gotovostjo pričakovati, da se Peterletov in Kučanov: „NIKOLI VEČ“, izgovorjen v Kočevskem Rogu in Teharjah na svečanostih — tudi uresniči!
NOVICE IZ SLOVENIJE
SLOVENCI V ARGENTINI
Začetek slovenskih osnovnih šol
LJUBLJANA — Steletovo nagrado podeljujejo tistim, ki si prizadevajo na področju restavriranja in koserviranja. Letošnjo nagrado je za svoje življenjsko delo prejela umetnostna zgodovinarka in samostojna konservatorka specialistka Andreja Volavšek. Poleg nagrade so podelili še tri priznanja raznim konservatorjem za njih dela v Piranu, Trstu in Ptuju.
LJUBLJANA — Narodni dohodek na prebivalca v Sloveniji se je v letu 1989 zmanjšal. V povprečju je bil 17.700 din. V primerjavi z onim iz leta 1988 je padel za pol odstotka. Najvišjega so zabeležili v občini Ljubjana Center (50.367 din), najnižji pa v občini Lenart (7.552 din).
VRTOJBA — Prvi bencinski servis, zgrajen po najsodobnejših ekoloških načelih, so zgradili v tem kraju. Prvi v Sloveniji in Jugoslaviji. Poleg drugih varnostnih priprav ima tudi to prednost, da ne onesnažuje zraka pri polnjenju avtomobilskih rezervoarjev, ker se bencinski plini vračajo po posebnih ceveh nazaj v podzemno skladišče.
LJUBLJANA — Ljubljanska Opera ima novega vršilca dolžnosti direktorja. Je to Darko Brlek, šestindvajsetletni aktivni glasbenik in uspešen manager. Študiral je klarinet v Ljubljani in ga končal v Gradcu. Kot svoji glavni nalogi si je zastavil dvig operno-baletnega gledališča v Ljubljani in ureditev statusa Opere kot državno gledališče, kar je ta po vojni izgubila.
LJUBLJANA — Reden pre^g2 potnikov in blaga med Ljubljano in Moskvo sta podpisala Adria Airways in Aeroflot. Adria bo letela trikrat na teden, Aeroflot pa enkrat.
MARIBOR — Arhitekturni dosežki zadnjega desetletja v Mariboru so pripravljeni za ogled. Na razstavi so v avstrijskem Gradcu, potem bodo odšli še v Italijo, na Madžarsko in končno še v Ljubljano.
LJUBLJANA — Za javno porabo v Jugoslaviji so v januarju namenili 38 milijard dinarjev. Od teh jih je v Sloveniji bilo porabljenih 6,7 milijard dinarjev. V primerjavi z lanskim januarjem je javna poraba v Sloveniji najmanj nanesla.
MARIBOR — Za Goethejevega Fausta v režiji Tomaža Pandurja so na beograjskem mednarodnem gledališkem festivalu podelili nagrado Grand prix Bitef 90.
MÜNCHEN, ZRN — Dirigent Uroš Lajovic je gostoval v tem mestu in nastopil z miinchensko fiharmonijo ter violinistom Thomasom Zehtmairjem. Igrali so Mahlerjevo Prvo simfonijo in Čajkovskega Koncert za violino in orkester. Kritika in občinstvo sta njegov nastop sprejela z velikim navdušenjem.
JURŠINCI — Ob stoletnici slovenskega trsničarstva so ugotovili, da je v Sloveniji še vedno 14.000 hektarov, na katerih bi bilo potrebno urediti vinograde. Zaradi dobrih trsnih cepljenk pa sodi slovensko vinogradništvo med najuspešnejše v svetu. V Juršincih so obenem praznovali 85-letnico prve sovenske trsničarske zadruge.
LJUBLJANA — Za nakup nafte in plina bo Slovenija letos potrebovala 770 milijonov dolarjev. Zaenkrat je dobro oskrbovana, vendar se lahko pokažejo problemi, ker devizni trg ne deluje in se pojavljajo težave pri zagotavljanju deviz za njen nakup.
KOPER — Narkomani na slovenski obali so najštevilnejši takoj za Ljubljano. Po kadilcih marihuane so se pojavili tudi uživalci „trdih“ mamil. A Slovenija kot država nima posebej izdelanega programa za zdravo življenje niti nima ustreznega oddelka v svojih bolnišnicah za eventualno zdravljenje tovrstnih bolnikov.
MARIBOR — Humanitarni koncert za zdravljenje otrok iz Černobila so pripravili v Unionski dvorani. Izkupiček tega, osmega koncerta v ta namen, bo služil za zdravljenje teh otrok, od katerih jih bo 160 prišlo na enomesečno letovanje v mesecu maju. Na koncertu so sodelovali Don Juan, Baltinška banda, Taxi, Ajda, mažoretke iz Maribora in še drugi.
MARIBOR — Prodaja alkoholnih pijač in njih točenje v lokalih je možna le od devete ure zjutraj naprej. Tako je odločila mariborska občinska skupščina, ki pripravlja odlok za odpravo kajenja na javnih mestih. Vse spada v projekt z naslovom „Maribor — zdravo mesto“.
LJUBELJ — Slovenski avtomobilisti so začeli uporabljati oznako SL namesto YU na svojih avtomobilih. Vendar pa je jugoslovanska agencija Tanjug poročala, da so v Avstriji nekateri policisti začeli ustavljati take avtomobile in jih kaznovali s 400 šilingi. Kasnejše vesti pa so te novice zanikale, pa da je kazen za prekršek le 100 šilingov.
Redni letni občni zbor je bil v soboto, 16. marca 1991 ob 20. uri v Slomškovem domu. Vodil ga je predsednik Božidar Fink. Po pozdravu je ugotovil pravilen sklic, objavo in sklepčnost. Povabil je navzoče, da so se z molitvijo očenaša spomnili vseh članov, umrlih v preteklem letu. Po predhodni odobritvi so poslali z občnega zbora pozdravna pisma sestrskim zadrugam v Kanado, na Koroško, na Primorsko ter ministru za gospodarstvo in gradnjo Republike Slovenije Izidorju Rejcu in podpredsedniku kranjske občine Stanetu Vrečku.
Sledil je dnevni red. Na predlog Jerneja Tomazina sta bila izvoljena za overovatelja zapisnika občnega zbora Valentin Bohinc in Franc Pergar, za preštevalce glasov pa Valentin Štefe, Maijan Jeriha in Franc Tomazin. O delu zadruge so poročali predsednik, tajnik, blagajnik in nadzornik. Presednik Božidar Fink je omenil, da je zadruga kljub silno nestalnim gospodarskim in političnim razmeram v Argentini vedno uživala zaupanje članov. Poročal je, daje vodstvo zadruge s prevrednotenjem glavnice bistveno povečalo rezerve in tako zavarovalo družbeni kapital in delež pred rastočo devalorizacijo. V svojem poročilu je nadaljeval, da so se po lanskih političnih spremembah v Sloveniji začele odpirati tudi možnosti za gospodarsko sodelovanje med slovenskim podjetništvom v Argentini in Sloveniji. Zato je SLOGA pobudila v Buenos Airesu ustanovitev trgovske zbornice za izmenjavo gospodarskih in kulturnih dobrin med Slovenijo in latinskoameriškimi državami, posebno Argentino. Dokler zbornica sama ne
V nedeljo, 10. marca v Slovenski hiši. Učenci, starši in učitelji so se udeležili sv. maše, ki jo je daroval na čast Svetemu Duhu prelat dr. Alojzij Starc. V pridigi je uporabil berilo o Izraelcih v babilonski sužnosti, njihovo skrb, da bi ostali zvesti Bogu in izgubljeni domovini in to je prenesel v naš zdomski primer. Udeleženci šolske kolonije so ob spremljanju kitar poskrbeli za ubrano cerkveno petje.
Po prihodu sedem zastavonoš in njihovih spremljevalcev iz posameznih slovenskih šol in po petju himne Slovenije v svetu je v dvorani Slovenske hiše pozdravil navzoče šolski referent Zedinjene Slovenije France Vitrih. Iz njegovega govora posnemamo: Pri sv. maši smo prosili Vsemogočnega za blagoslov v novem šolskem letu in se zahvalili za duhovne velikane, ki so pred 46. leti začeli s slovenskim poukom v Argentini. Zdaj dela v našem šolstvu 91 njihovih posnemovalcev. V deželi pod Triglavom, v Sloveniji so nastale velike spremembe. Če Bog da, jih bo še več. To nas ne sme zapeljati, da bi pri svojem delu odnehali ali se predali samoveličju. Še z večjim navdušenjem in ljubeznijo nadaljujmo svoje delo v slovenskem šolstvu, da bomo domovini v zgled in
zaživi, ji daje zadruga SLOGA kot njen ustanovni član oporo s prostorom in osebnimi opravili. Tajnik lic. Marjan Schiffrer je v svojem poročilu omenil, da je v preteklem letu pristopilo 63 novih članov, umrlo pa 25 članov in je zadruga 31. decembra 1991 štela 2945 članov. Pri tem je poudaril dejstvo, da pristopajo predvsem mladi člani, kar je poroštvo za rast in napredek zadruge. Blagajnik Janez Jereb je poročal o denarnem prometu ter prečital letno bilanco. Prisotni so mu lahko sledili s pomočjo brošure, ki je bila na voljo pri vhodu. Nadzornik dr. Anton Šimenc je ugotovil, da je bilo vse poslovanje v sladu z zakonom ter pravili zadruge. Predložil je, naj se odboru izglasuje razrešnica s pohvalo. Vsa poročila so bila po krajši debati soglasno odobrena.
Zapadli mandati za odbomiška mesta so bili deloma potrjeni in deloma spremenjeni. Odbor za leto 1991 je naslednji: predsednik Božidar Fink, podpredsednik Ivan Makovec; tajnik lic. Maija Schiffrer, namestnik Janez Teraš; blagajnik Janez Jerteb, namestnik Janez Čeč; svetovalci: Tone Podržaj, Milan Keržič, Janez Jenko, Marjan Kopač in Stane Mehle; namestnika Mavricij Kočar in Roman Piber; nadzornik dr. Anton Šimenc, namestnik Avgust Jeločnik in upravnik Marjan Loboda. Odbor je bi izvoljen soglasno.
Po izčrpnem uradnem dnevnem redu je upravnik Marjan Loboda podal še nekaj zanimivosti iz poslovanja zadruge.
Udeleženci občnega zbora so se nato še dalj časa zadržali v prijateljskem razgovoru pri pogrnjenih mizah v prijaznih prostorih Slomškovega doma.
M. S.
oporo pri gigantskem delu za srečnejšo bodočnost slovenskega naroda. — Nato je France Vitrih omenil šolsko kolonijo in se zahvalil voditeljem in njihovim pomočnikom. Udeleženci te kolonije so zapeli tri pesmi in sprejeli hvaležno priznanje. Vsi se veselimo lepega slovenskega petja in bi si tega želeli pri vseh srečanjih osnovnih šol.
Sledila je lutkovna predstava Sovica Okica v izvedbi šole „France Balantič“ iz San Justa. Vsebina: V sovinem gnezdu spijo tri sovice in oče sovir. Ko nastane noč, gredo sove na lov, le mali Oki se ne ljubi; raje bi spala ponoči in podnevi hodila na sprehod. Zato se očku soviiju upre in mala Oka ostane doma. Pravijo ji Oka, ker ima tako velike oči. Po lovu se sove vrnejo domov in gredo spat. Ko posije sonce, gre Oka na sprehod in si natakne sončna očala. V gozdu sreča zajčka, račko, lisico — ta hoče Oko požreti — nato medveda in miško. Vse živalce se zberejo in skupaj z Oko kaznujejo lisico.
Oka se po napornem dnevu, polnem zanimivosti vrne v domače gnezdo. Očka sovir jo s skrbjo pričakuje. Okica prosi odpuščanja in obljubi, da ne bo več dnevna ampak nočna sovica.
Lutke na slovenskih odrih so gojili že prej: gojenci adroguejskega zavoda, skupine iz San Justa, Morona in še kje. Pod vodstvom Danice Malovrh in njenih pomočnikov je ta lutkovna predstava res lepo uspela. Hvaležno priznanje je izrekel šolski referent Vitrih, posebej voditeljici Balantičeve šole Angelci Klanšek in Danici Malovrh in nato lutkarjem, ki so bili: Ana Marija Petelin, Ingrid Ahlin, Marjeta Urbanc, Monika Indihar, Veronika Malovrh in Gregor Modic, ter pomočnikom ki so bili: Franci Modic, Lojze Modic, Janez Kržišnik, pri lučih Pavel Malovrh in Tone Oblak, ki je izdelal izvrstno sceno.
Z veseljem pričakujemo novih nastopov domačih lutkarjev.
Misli iz pridige v cerkvi, iz govora v dvorani in iz Oznanilovega uvodnika „Naše šole — naše bogastvo“ naj nas spremljajo skozi celo šolsko leto, pa ga bomo srečno dokončali.
I.	V.
Osebne novice
Krst: Krščena je bila 16. marca Lavra Gabrijela Re, hči Roberta in Magde roj. Klemenc.
Staršem naše čestitke!
Novi diplomanti: Na univerzi v Floridi (ZDA) je promoviral za doktorja agronomije Danijel Ivan Leskovar iz
Cipollettija, Rio Negro, že prej magister znanosti z Univerze v Californiji in inženir agronomije z Univerze Comahue (Argentina).
Na višji tehnični šoli je končal študije in postal „tècnico superior en control automàtico y sistemas digitales“ Maijan Petkovšek.
Na inženirski fakulkteti Buenos-aireške univerze je diplomiral Damijan Andrej Eiletz in dobil naslov „licenciado en anälisis de sistemas“.
Vsem iskreno čestitamo!
11111111111111111111 m ii n 1111111111111111111111111111111111111111111111 n m i m 1111111 iim
Kreditna zadruga SLOGA
REDNI LETNI OBČNI ZBOR
SLOGA SPOROČA
vsem članom, ki v sistemu socialnih podpor sedaj spadajo v skupino KARTA SLOGA II, pa imajo v navadni hranilni vlogi manj kot A 200.000.;, da do 30-4-1991 zvišajo svojo naložbo na vsaj to vsoto. Po tem datumu bodo vsi člani, ki imajo KARTO SLOGA, pa njihova naložba v navadni hranilni vlogi ne bo znašala vsaj A 200.000.- v sistemu socialnih podpor spadali v skupino KARTA SLOGA I.
To smo primorani storiti zavoljo ukrepov novega gospodarskega načrta, ki ga je vlada vpeljala s 1. aprilom t. 1., ki je med drugim povzročil drastično znižanje obrestnih mer, kar vpliva tudi na naš sistem socialnih podpor, ki bazirajo na obrestih, ki jih prinašajo naložbe članov.
Kot je bilo že objavljeno, so od 1. aprila 1991 za skupino KARTA SLOGA II v veljavi zvišane socialne podpore:
A 1.200.000.- za poroko, rojstvo, dovrši te v uradne srednje šole in za dovršitev nekaterih univerzitetnih študijev.
A 3.500.000 za uradno proglašeno stalno in popolno nesposobnost za delo in smrt.
Novi člani in dosedanji člani iz skupine KARTA SLOGA I lahko prestopijo v skupino KARTA SLOGA II (z maksimalnimi podporami), če vložijo v navadno hranilno vlogo v MUTUALU SLOGA vsaj A 300.000.-. Pravico do podpor imajo po preteku določenih čakalnih dob. Dosedanji člani iz skupine KARTA SLOGA
I	imajo posebno ugodnost, da so v primeru prestopa v skupino KARTA SLOGA
II	oproščeni čakalne dobe za primer smrti.
Podrobnejše informacije v naši glavni pisarni, Bmé. Mitre 97 - Ramos Mejia, tel. 658-6574 in 654-6438 v uradnih urah ob delavnikih od 10. do 19. ure in v naših podružnicah.
V SLOGI JE MOČ!
COOPERATIVA DE CONSUMO Y VIVIENDA “CASTELLI” LIMITADA
Matricida I.N.A.C. N9 6932
Castelli 28 — 1704 Ramos Mejia — La Matanza — Pcia. Bs. As.
CONVOCATORIA
De conformidad con lo dispuesto por el art. 229 de los Estatutos Sociales el Consejo de Administración de la Cooperativa de Consumo y Vivienda “CASTELLI” Ltda. convoca a los asociados a la Asamblea General Ordinaria, que se celebrarà el dia 28 de Abril de 1991 a las 10 horas en su sede, calle Castelli N9 28, en la ciuddad de Ramos Mejia, pallido de La Matanza, Provincia de Buenos Aires, para tratarel siguiente:
ORDFt’ PEI PIA
1)	Designación de dos asambleistas para suscribir el Acta de la Asamblea seguii los Estatutos Sociales.
2)	Elección de la Comisión Escrutadora de tres miembros.
3)	Consideración de la Memoria, Inventario, Balance General, Estado de Resultados, Anexos I y II e Informe del Sindico y del Auditor correspondiente al Ejercicio N9 20 iniciado el 19 de Enero de 1990 y finalizado el 31 de Diciembre de 1991.
4)	Elección de los miembros del Consejo de Administración segùn lo determinado por los arts. 18 y 27 de los Estatutos sociales: Por 3 arios 2 Vocales Titulares, Por 1 arto: 3 Vocales Suplentes, 1 Sindico Titular y 1 Sindico Suplente.
Ramos Mejia, 6 de Marzo de 1991
EL CONSEJO DE ADMINISTRACIÓN
Art. 31: Transcurrida una horadespués de lafijada para la reunión sin conseguir quòrum, la Asamblea se celebrarà con la presencia de cualquier nùmero de socios, siendo vàlidas sus decisiones.
Art. 41: Serà nula toda deliberación o resolución sobre asuntos no incluidos en el Orden del dia.
MALI OGLASI
PSIHOANALIZA
Psihoanalitični kanzultorij; lic. psih. Marko Mustar; French 3531, 5s „B“ — Capital — T.E. 801-8220 in 71-3546
ELEKTRONIKA
Elektro Ader — Električni material za industrijo in dom, splošne inštalacije. Ader 3295 - Munro; Tel.: 766-8947.
Varnostni elektronski sistemi (alarmas) za hiše - tovarne - avtomobile.
Inž. Janez M. Petkovšek, Amianot 9969 -Tel.: 769-1791 - Loma Hermosa Kadar se o računalnikih (kompjuterjih) govori, inž. Janez Kocmur vam poskrbi. Tel.: 651-7459 - Brandsen 2167 - San Justo. SERVIS
Dolenc Lojze - popravila barvne TV, videokaset, radio snemalcev, kaset in avdio -Cervino 3942 - San Justo - Tel.: 651-2176. ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber - splošna odontologija, implantes óseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Belgrano 3826 - 7. nadstr. „B“
-	San Martin - Tel.: 755-1353.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Senk - Tel.: 762-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek,
sreda, petek od 17 do 19 - Don Bosco 168 -
San Isidro - Tel.: 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek,
torek, petek od 16 do 20 - Tucumän 1455 -
9. nadstr. „E“ - Capital - Tel.: 45-0320 in 46-
7991
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne -trgovske - industrijske - odobritev načrtov
-	Andrej Marolt - Avellaneda 216 - San Miguel - Tel.: 664-1656.
ŽADOM
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Péguy 1035 - (1708) Morón.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge - Bolivar 224 - Ramos Mejia - tel.: 654-0352.
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom
-	L. Vernet 4225 - (1826) Rem. de Escalada
-	Tel.: 248-4021.
Garden Pools — konstrukcije bazenov - filtri
-	avtomatično zalivanje - Andrej Marolt -Pte. Illia (Ruta 8) N8 3113 - (1663) San Miguel - Tel.: 664-1656.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital (1 kvadra severno od postaje Liniers).
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385 - 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97
-	(1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19.. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure. SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 - Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande Češarek). SLOGA—PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 - Tel.: 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do 11.30 ure (gdč. Julka Moder).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Córdoba 129 - Tel.: 755-1266 - Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
/-------------------------------\
Zvezna odbora SDO in SFZ
vabita vse mlade in starejše na
lahkoatletski turnir, ki bo v nedeljo, 14. aprila.
Začetek s sv. mašo, ki bo ob 9.00 uri v La Salle,
La Crujia 5100.
Pozor! V slučaju slabega vremena bo turnir v nedeljo, 28. aprila, in bo v nedeljo,
14. aprila mladinska sv. maša v Slovenski hiši. — Te pričakujemo!
V________________________________/
Sporočamo, da je Zavetišče dr. Gregorija Rožmana dobilo telefon. Nova številka je: 369-1684.
Sporočamo tudi, da telefon v Slovenski hiši spet deluje.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redacción y Administración:
RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 69-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak mL Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N8 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N8 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual Na 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije:
za Argentino A 360.000; pri pošiljanju po pošti pa A 400.000; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svobodno Slovenijo: v Trstu: Knjigarna Fortunato, Vfa Paganini 2; v Celovcu: knjigama Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
v Ljubljani: Pri Prešernovem spomeniku. Stavljenje: MALUVILKO
Talieres Gräficos “VILKO” S.RL., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires - TeL: 362-7215
SOBOTA, 6. aprila:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15, uri.
NEDELJA, 7. aprila:
36. SLOVENSKI DAN — Slovenska Pristava. Celodnevna prireditev.
NEDELJA, 14. aprila
Nadaljevanje občnega zbora Zedinjene Slovenije ob 10.30 v Slovenski hiši.
SOBOTA, 13. aprila:
Razstava del arh. Viktorja Sulčiča; pri
Slovenski kulturni akciji v Slovenski hiši.
SOBOTA, 20. aprila
V San Martinu ples HOUSE II ob 21. uri. SOBOTA, 27. aprila
Koncert pevskega zbora Gallusa ob 20.30 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 12. maja
Slovensko romanje v Lujdn.
Nedelja, 7. aprila 1991 SLOVENSKA PRISTAVA
BOG ŽIVI VSE SLOVENCE
36. SLOVENSKI DAN
Ob 11.30 Dviganje zastav Ob 12.00 Koncelebrirana sv maša Ob 13.00 Kosilo Ob 17.00 Kulturni program Slavnostni govornik: Tine Debeljak Potem prosta zabava, s plesom Kosilo: samo za prijavljene, do srede, 3 aprila, na telefon 628-3788.
SDO	SAN MARTIN	SFZ >
te vabita na
HOUSE II
ples
20. aprila ob 21. uri
Sodeluje orkester HRAST
V____________________________________7