Iz dnevnika
malega
Šiškarja
Torek
Naš ata je bral v časopisu, da nam blazno primanjkuje surovin, da ni lesa za papir, da ni starega papirja in da sploh zelo malo stvari je. To vem, ker nam je o tem veliko pripovedoval pri kosilu.
Potem je začel razmišljati. Vsak dan dobi toliko in toliko raznih vabil, gradiv, pisem, do-pisov, pa vsak dan mora poslati toliko in toliko dopisov in pisem ter ostalega. In za vse je po-treben papir ...
Jaz moram za šolo vsak dan popisati nekaj deset listov zvezkov in listov kar tako — in spet gre papir.
Pa se je ata domislil, da bi vsak papir dva-krat uporabil. Na hrbtno stran vabil na sejo v krajevni skupnosti na primer piše razne proš-nje, na hrbtno stran gradiv za sejo običinske skupščine sestavlja vabila za sejo sindikata (če-prav je članov veliko, papirja nikoli ne zmanj-ka, na srečo).
Povzročil je sicer nekaj zmešnjave, ko so ljudje tu in tam zamešali kakšne sestanke in so nasploh menili, da je ata nor, sicer je pa vse skupaj zgledalo še kar stabilizacijsko in varčevalno.
Toda zapletlo se je zadnjič, ko je na uvodni referat uvodničarja na neki seji (na hrbtni stra-ni) napisalsvojo diskusijo, je pa potem prebral kar vse skupaj, toda ni tega nihče opazil razen uvodničarja, ki pa tudi ni zameril, saj rad sli-ši, če ga drugi citirajo.
Tako je odpadla tudi misel, da bi jaz za šolo uporabljal njegove delegatske materiale, kar je pravzaprav sreča, kajti so zadeve tako sakramensko zapletene, da je še na hrbtni stra-ni težko kaj pametnega napisati.
Mislim skratka, da se da tudi še kako dru-gače varčevati: da bi nasploh manj papirja po-rabili za neumnosti in več za pametne reči.

                                                Srečko