E. Gangl: Sonata o domovini. 549 E. Gangl: Sonata o domovini. Aj zde leži zem ta pred okem mym slzy ronicim, nekdy kolebka, nyni narodu meno rakev. Jan Kolldr. 1. Moj sveti dom — ti ljubljeni, edini, že tolikokrat poveličevan, v trepetu nemem, v srčni bolečini nedolžni mučenik objokovan! Nič solz! ... Če dete mater izgubi, bolest izliva se v potok obupa; v plen joku svojih mož ne da moči, čeprav brez dna je vseh bridkosti kupa! In v duš skrivnosti misel nate vstaja: resnica zdaj; tak, kakor te nam da čas, ki se iz sedanjosti poraja — objemajo vse želje te srca! 2. Objemajo vse želje te srca — ne, da bi plašni te pomilovali, rešitve izven sebe ti iskali — vsak daj, kar more; more pa, kar zna. Če more — mora! ... Saj edinec sam plešoč je v vetru list nagnit, usahnjen; k svobodi pa si smelo pot ravnam, od sile skupnosti močan, predahnjen! Da bi popilo jutro dolgo noč, da bi se razprostrl ob vseh vrlini, brez spon do solnca se popenjajoč: junaštvo rok naj služi veličini! 550 E. Gangl: Sonata o domovini. 3. Junaštvo rok naj služi veličini, iz sebe rasli, iz zakladov teh, ki v zemlji spe in v dušah globočini — življenja dih naj šine po grobeh! Na naši zemlji — bajni, speči svet! Če sebi ne — naš plug naj komu orje, in komu mi razmikajmo obzorje, in komu bodi novi svet odklet? Vse sebi! . . . Kvišku naj zleti zavesa! Strahu pred sodbo nihče ne pozna: dom, tebi glas častečega slovesa in slavi tvoji moč in plod duha! 4. In slavi tvoji moč in plod duha odpira vstop tja v dobo neminljivo, saj meč nobeden nikdar ne konča, kar dalo je drevo življenja živo. In od plamenov duš, zavest znanečih, ki mečejo v daljave svoj sijaj; od sil, razglabljajočih in plodečih, odražaj plemenitost se, značaj! Železna pest nasilja pač duši — pravice, zakona ne umori! In vera ta, ponosna in vesela, drhtečo dušo dvigajoč je vnela! 5. Drhtečo dušo dvigajoč je vnela kipeča pesem slavca, ko do zvezd v ponočni je tihoti hrepenela . . . Tako zna govoriti le bolest, E. Gangl: Sonata o domovini. Tako zna govoriti radost sama, ko sama sebi tajno govori; tako samo iz srčnega se hrama življenje dvigne vse, vse v njem pospi . .. Brezmejni svet, ki je in kar ga ni, ima prostora v prsih enih dosti — od kraja vladaj tam do konca dni oblast lepote, dar in kras mladosti! 6. Oblast lepote, dar in kras mladosti, svet ti zgradila notranji si moj; kar bilo je, kar je, kar bo sladkosti — iz ene čase je gorak napoj! Od silnih gor do cvetnega podolja — kakor objem tesan mi gre oko: lic tisoče, a ena sama volja, da vse je naše bilo, je in bo! In kakor njej, ki mu je dala vse, o, vse, kar je najdražjega imela — tako se nam do roke roka spne: moč je daritve nam ukaz spočela! 7. Moč je daritve nam ukaz spočela, z ljubeznijo ga krstil glas srca. Če vseh bi src na meni bol slonela — pa naj! . . . Da je, tako vsaj človek zna! O, zna, da brat je, da je oče, dete, da vse je, da ni nič, če vseh ni ves; dejanjem zlobe hoče on osvete, tolažbo lije tja, kjer gloje kes. 552 E. Gangl: Sonata o domovini. O, domovina moja, naša ti! Kako naj tvoj sem z dušo, polno zlosti? Le grehu Kajna oprostila ni — očiščen krivd, vsak služi ti v kreposti! 8. Očiščen krivd, vsak služi ti v kreposti, izpopolnitve z dobrim si želeč, saj to zapoved zdrave je modrosti, da smo ljudje; nihče ni manj — ni več! V višavah nedosežnih — ideali; čim bliže njim, tem dalje so od nas — tako neso nas hrepenenja vali, ne stavlja mej ni prostor jim, ni čas! Vro k nam zahteve velikega žitja, veleč: Nikdar ni konca vojevanja! Da ne zatarejo nam samobitja! Vihar besni in hoče žrtvovanja . . . 9. Vihar besni in hoče žrtvovanja od tebe tudi, narod skromni moj! V plašč ne zagrinjajmo se žalovanja — na živi dan, na tekmo, vsi na boj! Ne mreti, hočemo živeti, biti! Med prvimi! ... Saj ni število moč! Do zmage — vajeni po trnju iti — zaupno vase in v bodočnost zroč! Ne le grobov na svojo plodno njivo! Vrzimo tja življenja zdaj kali! Orožje naše'je nepremagljivo iz duše, iz telesa, iz krvi! E. Gangl: Sonata o domovini. 553 10. Iz duše, iz telesa, iz krvi udari, sila — zruši vse jezove! In en naj glas iz prsi vseh grmi: Pod prapor, bratje, domovina zove! Sedaj smo stvarniki, in želja ena v vseh mislih in v vseh mišicah igra! A krivda, ki je hotoma storjena, brez milosti kaznuje naj se ta! Trpljenje je postavilo ukaz, in kdor je naš, ta se služeč mu klanja! Dospel je zaželjeni, sveti čas, ne doba sanj, miru in svatovanja! 11. Ne doba sanj, miru in svatovanja, da zvodeni življenja vroči vir! Le brst, ki neprenehoma poganja, naš je simbol! . . . Beži brezdelja mir . . . Iz duše v dušo nam gorkota lije, a naš sodnik je naša dobra vest, z udarcem enim tisoč src nam bije, in tisoč rok se stiska v eno pest! O, bratje, bratje, iz zibelke ene v jasnino in daljino pot hiti: ne zamudimo ure posvečene — izvor življenja čas je naših dni! 12. Izvor življenja čas je naših dni! Kaj bo iz nas? ... Le mi odgovorimo! Ni vreden solnca, kdor se ga boji — življenje je — zatorej ga živimo! 554 E. Gangl: Sonata o domovini. Ponos, ki nam ga da pošteno delo, korak bobneč po naših vodi tleh; kar smo storili, to bo nam živelo, rodili smo ob svojih se močeh! A svojo ceno vedno dvigaj vsak, da skupna vrednost zablesti v višini, odkoder vzklik zavriska naš krepak: Moj sveti dom — ti ljubljeni, edini! 13. Moj sveti dom — ti ljubljeni, edini, objemajo vse želje te srca! Junaštvo rok naj služi veličini in slavi tvoji moč in plod duha! Drhtečo dušo dvigajoč je vnela oblast lepote, dar in kras mladosti. Moč je daritve nam ukaz spočela: očiščen krivd, vsak služi ti v kreposti! Vihar besni in hoče žrtvovanja iz duše, iz telesa, iz krvi! Ne doba sanj, miru in svatovanja, izvor življenja čas je naših dni! i