PLANINSKI VESTNIK m
zimami: rdečkast bet in siv klobuk, in to dimenzij, ki jih moraš spoštovati, tudi če jih gledaš od zgoraj. Potem sem se znašel na cesti, na ovinku z mostom, pod katero so se drevile vode Volarje, padajoč butale v skalne tesni in se penile - še kako prepričljivo sem slutil, v kaj se spreminjajo in kaj vse me še čaka. Zdaj pride torej na vrsto tisto, kar me je sililo opisati že na samem začetku, a sem se premagal, ker red je red in sladica pride na koncu.
Sonce je dnevu že uhajalo za oblake nad Matajurjem in Kolovratom, ko sem čez razmočene travnike pod obrobji Vršnega hitel k bučečim zvokom. Deževje se je premetavajoč vračalo k morju. Zadnje senožetne vesi-ne so napovedovale useke in nepredvidljive globočine. Potok Malenšček se je prvič zlamljal tik za vasjo, prijazno nabuhel in s sapo velikih pljuč. Naprej1 Iz travnika se je potegnila steza in se takoj potopila v nov graparski potok, ki se je tik pod prehodom stiščal globoko med gladke skale. Bit sem dvakratno pazljiv. Kam se vleče steza, njeni nepohojeni ostanki - morda vendarle nekako k vodi, na prod k stekajočim se hudournikom? Nedaleč sem odkril odgovor, rez med zrakom in skalo, več sto metrov globoki nič, prepojen s šumom in pršcem slapa Brlnte, ozkim vodnim repom, ki mu nisem videl, kje se združuje z dnom. Prijel sem se za bližnje deblo in se nagnil, kolikor sem si upal: po tistih prijaznih travniških preprogah, iz katerih so vrtali prvi žafrani, po sadovnjakih in vonjih kmečkega naselja, v blagi soseščini gozda je bila tista pečevnata luknja, v katero so s te in z nasprotnih strani grmele razpenjene vode, še toliko Polj divja, čuteča in obenem izžarevajoča tako smrt kot rojevanje. Steza je še nekaj časa opletala po robu in se potem umaknila za kamnat zid. Brlnte nisem več videl, tako skrita je v svojem prelomu, in na nasprotni strani tudi slap na Mrzlem potoku le nekaj korakov - zato pa se mi je Gregorčičev slap, ne najvišji, a zato daleč najmočnejši, umeščen nekako v sredino, škropeč iz globoke zareze v široki, prepadnl steni, ves čas razkazoval v svojem beloslnjem razkošju. Kar naprej je mežikal med drevjem mojega obpotja - nič večji ni bil, če sem se mu približal po kakšnem ostrem, vsaj na eno stran prepadnem slemenu, nič manjši, če sem se oddaljil po travnikih za vasjo Selce. Ves čas nedostopnost, prepad v ogromno razpoko, po dnu katere se je okrog skal divje penila voda. Hodil sem in spet posedal, se malo vrni), se še bolj spustil, strmel v neprekinjenost naravnega početja, in če sem podoživljal tiste prve poglede, podobe, ki so včasih vsebovale tudi domišljijsko možnost, kako padam in letim čez tiste robove, me je stresal obenem grozljiv in srečen srh. In čeprav je to združeno vodovje pod skupnim Imenom Volarja spodaj tik ob cesti grmelo čez jez majhne elektrarne, je bilo čudno mirno v primerjavi s tistim težkim teptanjem prodnatih tolmunov. In še videlo se ni nič več.
Ko sem se po desetih urah znova znašel na ravnem asfaltu, se mi je zdelo, kot da sem pravkar sestopil z letala ali vsaj z ladje.
Ko sem se vračal skozi obsoške vasi, je sonce še zad-340 njič potegnilo oranžno liso po strmih rebrih Mrzlega
vrha in Vodela, pod minljivimi sledovi prehojenega dneva, nakar je pustilo oblakom, da so spustili prve dežne kaplje.
Julijske gore
VERONIKA VILTUŽNIK
Prelepe Julijske gore, pod vami jezera, doline, vso zimo kot neveste ste, lepota vam ne mine.
Blestite v soncu svetlem se, iskre se vam smučine, poleti v soncu vabite nas v gore in planine.
Trop gamsov na melišču se ozira okrog zvedavo, na grebenu Zlatorog stražar ponosno zre v daljavo.
V skromni zemlji rastejo planike-gorske trave in vode bistre se vale vse do mogočne Save.
Le pojdite z menoj, prijatelji, počitek vam ponudim, med skalami pokažem vam sten kamenitih grudi.
Ko tih večer se spuščal bo nad to gora idilo, poslavljalo se vse to bo, mir, srečo vam delilo.
Brana
VERA PIPAL
Brana zaspana v jutro strmi. Sonce prijazno jo nežno budi. Brana zaspana še ni počesana, z doline pa gleda jo mnogo ljudi. To se zgodi.
Grintovec stegni/ bo svojo roko, jo nežno pobožal -zbudila se bo.