Ljubljansko Posavje v Ijudski revoluciji
V prejšn/l števllki Zbora obianov smo najavlll, da bo za praznlk občine Ljubl/ana-Bežlgrad, kl je 24. Junlja, v založbl Občlnske konterence SZDL, Izšla kn/lga LJublJansko Posavje v Ijudskl revolucljl, avtorje Mlha Čerl-na. V tej števllkl Zbora občanov pa začenjamo ob/avl/atl krajie odlomke Iz pripravl/ene vseblne. Knjlga bo Imela 4 poglavja In Iz prvega poglav-Ja, kl Ima naslov LJubljansko Po*avje v preteklostl, objavljamo nekollko skrajšan odlomek, z naalovom Zna-menitl Posavcl.
ZNAMENITI POSAVCI
Posavje ima precej šolanih Ijudi, ki so s svojim življenjskim delom prispevali v kulturno zakHadnico svoje ožje in širše domovine. V bližnje mesto so pošiljali svoje otroke premožni kmetje, (esto po nasvetu svojih župnikov; v začetku 20. stoletja so obiskovali Ijubljanske šole tu-di otroci bajtarjev; nadarjenitn revnejšim mladim Posavcem so omogočili šolanje tudi razni meceni.
Robida Karel (1804-1877) iz Male vasi Lt. 2, fizik, nabožni in poljudno znanstve-ni pisatelj, služboval je kot profesor na gimnaziji v Celovcu; pri dijakih si je pri-dobil sloves, da dobro in lepo razlaga in modro vzgaja. Ko se je leta 1874 poslovil od dijakov, so mu profesorji in dijaki pri-redili baklado. Mnogo je pisal v »Sloven-sko Bčelo« in Slomškove »Drobtinica«. Slomžek ga je cenil. teš da z entuzia-zmom dela za slovenski jezik. Podpisal je oklic, naj se osnuje društvo za izdajanje in širjenje slovenskih knjig (1851), bil v pripravljalnem odboru Mohorjeve drut-be; po ustanovitvi le-te pa do smrti pre-gledovalec društvenih rafiunov in preso-jevalec rokopisov za njene publikacije. Prevajal je tudi pri deželni vladi Koroške. Napisal je tudi vrsto znanstvenih knjig v slov. in nem. jeziku.
Semrajc Martin (1825-1849) iz To-mačeva, pesnik. Na Ounaju je študiral filozofijo in pravo in bil soustanovitelj političnega društva Slovenija; goreče je zagovarjal Zedinjeno Slovenijo leta 1848. Kot pesnik je bolj skromen, zanosna pe-sem »Triglav- in »Slovenca zakladi« sta izjemi; v obeh razodeva razpoloženje leta 1848; podpisoval se je s psevdonimom: Tomačevski.
Levac Fran (1846-1916) rojen na Ježi-ci v hiši, kjer je bila nekdaj gostilna pri »Florjančku«. Bil je književni zgodovinar, kritik, urednik in knjizevni organizator; profesor za slovenščino. nemščino, zgo-dovino in zemljepis, ravnatelj učiteljišča. deželni šolski nadzornik. Več kot dvajset let je delova! kot vodilni usmerjevalec slovenske literature. Kot študent dunaj-ske univerze je bil organizator slovenske liberalne akademske mladine (druStvo Slovenija). Prvi je napisal sodobno slo-vensko literarno zgodovino, ki pa se je širila samo v rokopisu in prepisu. Bil je eden od pobudnikov realistične leposlov-ne revije Ljubljanski zvon (izhajal od 1881-1941) in njegov glavni urednik od 1881 do 1890, podpredsednik in predsed-nik Slovenske matice 1886-1906, ki je pod njegovim vodstvom postala osrednji narodni, kulturni in književni zavod ter je na njegovo pobudo začela izdajati več novih edicij. Napisal je prvi Slovenski pravopis. Imenovan je bil za častnega občana Ljubljane. Bi! je osrednja oseb-nost vsega našega kulturnega življenja na prehodu 19. in 20. stoletja, »učitelj, v najvišjem pomenu besede, ki je premeril vso puščavo naše kulturne pretsklosti, z Ijubeznijo odkrivajoč vsako najmanjšo vazo, ki je osamljeno ozelenela«. (Ivan Prijatelj).
Schumi Franc (1848-1916), strokovni pisatelj in krajevni zgodovinar iz To-mačeva. Po poklicu je bi! slaščičar (na-slednica njegove slaščičarske delavnice je sedanja Ijubljanska tovarna bonbonov, desertov in peciva - Šumi.) Za zgodovi-
no sta ga navdušila Andrej Praprotnik, Solnik in pisatelj ter zgodovinar Jurij Ko-zina, ki mu je posojal zgodovinske knji-ge; po Kozinovi smrti je Schumi kupil Kozinovo zbirko regestov, nanašajoč se na Kranjsko, ko je še izpopolnil in objavil: Urkunden - und Regestenbuch des He-zogtums Krain I. in II. Dalje je izdal Archiv fur Heimatkunde I. in II. V Ljubljani je še izšla ena številka njegovega »Slovenske-ga doma-, tista za zabavo in pouk (1890) in razni krajši sestavki v Ljubljanskem zvonu (Plemeniti Prežirni, 1883). Bil je prizadeven zgodovinar, dasi mu je manj-kalo šolanje v zgodovinski stroki. V za-dnjih letih se je bavil s teozofijo (mističen nauk o intuitivnem spoznavanju Boga).
Dimnik Jakob (1856-1924) iz Jarš, uči-telj in šolski ravnatelj, pedagoški pisatelj, publicist in urednlk Učiteljskega tovariša (1894-1903), tudi zelo delaven član na-rodnonapredne stranke in 16 let upravni svetnik Mestne hramlnice.
Sitar Matija iz Ježice (1860-1903), pi-sec prispevkov s področja umetnostne zgodovine.
Dr. Alojzij Merhar - Silvin Sardenko r. 1878 v Stožicah pri Čamru, znani nabožni pesnik in pisatelj, sodelavec in prijatelj pesnikov naLe moderne (Cankar, Župa-nčič, Kette, Murn). Izšel je iz njihove »Za-druge«; svoje epsko-lirične speve (Mater Dolorosa) je prelil tudi v dramatične sli-ke, jih vprizarjal in tudi sam režiral na ježenskem odru, posebno v letih pred prvo svetovno vojno. Leta 1902 je imel novo mašo na Ježici, pri kateri mu je bil govornik prijatelj F. S. Finžgar. Pri študi-ju ga je podpirala Urbančkova družina.
Cerar Danilo (1896-1980) se je rodil sicer v Trznu pri Moravčah, a se je devet-leten preselil s starši v Ljubljano in svoja najboljša leta preživel kot organist in skladatelj na Ježici. Že kot dljak je orglal in vodil pevski zbor v Kamniku; skladatelj Stanko Premrl mu je omogočil študij na glasbeni šoli na Ounaju, vendar mu je študiie preprečila vojna; kot ruski vojni
ujetnik je uglaševal klavirje in se spoznal z ruskimi glasbeniki, ki so mu omogočili nadaljnji študij glasbe na ruski pedagoš-ki akademiji. Leta 1917 jepostal upravnik vrtcev v Semipalatinsku in obenem poučeval glasbo na gimnaziji. V domovi-no se je vrnil 5ele leta 1921. Ker mu niso priznali ruskih spričeval, se je vplsal na Ijubljanski konservatorij in ponovno opravil izpite za profesorja. Živel je nekaj časa v Logatcu in tam ustanovil godbo na pihala in bil njen dirigent. Kmalu se je preselil na Ježico, kjer je bil organist, obenem je pel v zboru Ijubljanske opere. Na Ježici je vodil tudi pevski zbor Kat. prosvetnega društva in Imel vrsto uspelih koncertov; tamburaški zbor na Ježici je prav tako njegovo delo. Vzgojil je tudi vrsto dobrih pevcev. vodil je pevski zbor Grafike v Ljubljani in godbo na pihala Zarjo. Spominjamo se tudi njegovih na-stopov v Ijubljanskem radiu, 25 let je poučeval glasbo na klasičnj gimnaziji v Ljubljani in se uveljavil tudi kot sklada-telj. (Moravška dolina, Ljubljana 1979, str. 425-427).
France PavlovBC (1897-1959), se je ro-dil v Trnovem pri llirski Bistrici, a je pre-težni del svojega življenja preživel na Po-savju v Stožicah (1920-1959). Nižjo gi-mnazijo je študiral v Ljubljani, v prvi sve-tovni vojni pnšel v rusko ujetniitvo, vsto-pil v Odesi med jugoslovanske dobrovolj-ce, z njimi odšel 1919 prek Soluna na balkansko ^ronto. Po vojni se je zaposlil na železnici, vmes obiskoval slikarsko Solo »Probudo«, nato odšel v Zagreb (1923-28), študiral slikarstvo pri prof. BeciCu in Krizmanu. Bil je predvsem kra-jinar - impresionist, v začetku je delal skupaj z R. Jakopičem, vse slike, tudi portrete in tihožitja je naslikal v olju; predmet njegovega slikarstva je pred-vsem Sava od Medna do Ježice, Gamelj-ne, Bohinj, kamor je zahajal posebno za-dnja leta in ustvaril čudovite vode in kra-jine. Večkrat je razstavljal v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu in leta 1930 v Londo-nu (četrta generacija). Njegove slike so liriien preplet barv tako impresiven, da so Ijubitelji slik naravnost sproti jemali slike izpod njegove palete, še mokre in jih odnašali na svoje domove, da skoraj ni imel kaj razstavljati. Dvakrat zaporedo-ma je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado (1949, 1950).