Poštnina plačana v gotovini
PRIJATELJ

"■
m
mR
,

tl
3?I
t ■
	-n-...	r		1 Otona Ring-a tekoči lep
<	mm	v	Syn d etikon skleji, zlepi, skita vse.
N.			
Zahtevajte za Vaše žimnice in tapecirano pohištvo žimo samo z zaščitno plombo
»STERILIZIRANO«
Naša žima je higiensko očiščena in sterilizirana na pari tl5° C, ne diši, je brez maščobe in fermentov, ker je naša tovarna opremljena v ta namen z najmodernejšimi stroji in aparati.
Odklanjajte žimo iz prepovedanih šušmarskih obratov, ker je slabo in nehigiensko izdelana, ni desinficirana, vsebuje fermente in ima neprijeten duh. V njej se zaredijo molji in mrčes.
Prepričajte se pred nakupom! — Naše cene so najsolidnejše!
Zato zahtevajte samo žimo z zaščitno plombo!
»STERILIZIRANO «
Jože Žabjek
KNJIGOVEZNICA LJUBLJANA DALMATINOVA 10
Nojmoderneje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črtalni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za »ŽENO IN DOM«
TELEFON 24-87
dobite pri
TMeHeaCc. £iuaioM
ftadišti St. 10	"UtcfoH H. ZZ-6S
Tehnično dovršene
pisalne stroje
KLIŠEJE
ENO- IN VEČBARVNE
JUGOGROFIKO
LJUBLJANA, SV. PETRA NASIP 23
Slabo pregrizena hrana obtežuje želodec in večkrat povzroči obolenje. Zaradi tega pazite zlasti na nego zob in se varujte zobnega kamna, ki lahko razmaja zobe in povzroči, da prerano izpadejo.
Trdni in zdravi so samo tisti zobje, ki so brez zobnega kamna. Uporabljajte za nego zob vedno Sargov Kalodontl Ta izvrstna zobna pasta vsebuje sulforicin oleat, ki razkraja polagoma, vendar zanesljivo, zobni kamen in prepreči njegovo ponovno tvorjenje.
KALODDNT
Proti
zobnemu
kamnu
cbiaj) je 6tmu> 4i&tL
ki lahko
pravilno žveči hrano!
f
ALI OŠABNOST?
Pogosto se ponos in ošabnost zamenjujeta, v resnici pa sta ti dve lastnosti čisto različni. Ponos je plemenita lastnost, ošabnost pa neumnost. Človek je lahko zelo ponosen, ne da bi bil količkaj ošaben. Nekoga drugega pa je sama ošabnost, in vendar nima nobenega ponosa. Če plavimo o koin, da je ponosen človek, naj bo to po večini priznanje; ako pa rečemo, da je ošaben, je to zmeraj graja.
V čem je razlika med obema lastno-stima? Na kaj so ljudje ponosni? Zakaj so ošabni?
Če kdo v življenju mnogo dobrega in vrednega stori, je lahko z vso pravico na to ponosen. Ta ponos pa se ne bo izražal s tem, da bo ta človek prevzetno gledal na tiste, ki se niso nikamor povzpeli. Prav on dobro ve, da so sposobnost, nudarjenost, genialnost darovi dobre narave, ki jih ni vsak
deležen. Komur narava teh darov ni dala, kdor je torej samo dober in povprečen človek, ne zasluži, da bi ga gledali čez ramo. Samo tisti, ki jim je usoda naklonila velike darove, pa jih iz lenobe, malomarnosti in značajne slabosti ne izkoriščajo, zaslužijo grajo.
Če ima mati zdrave in dobro vzgojene otroke, bo upravičeno ponosna nanje. Imela bo svoje otroke za najpametnejše, srečna bo, da jih ima. Ako pa bi ob tem pogledu na druge otroke, ki so manj dobro uspeli, s prezirljivim smehljajem in poudarjeno samozavestjo podčrtovala odlike lastnih otrok, bi bila to ošabnost, ki žali druge matere.
Tudi telesna lepota nas ne sme nikoli zapeljati, da bi bile zaradi tega prevzetne. Lepota je prirojena, torej ni zasluga. Na žalost pa se le prepogosto srečujemo s čednimi ljudmi, ki s prevzetnostjo v obrazu dokazujejo, kako se imajo za očarljive. Taki ljudje pa navadno nimajo dosti pravega ponosa v sebi.
Čisto brez vzroka so ošabni večkrat ljudje, ki sami niso mnogo storili, pač pa so v življenju na odličnem položaju po golem naključju svojega rojstva. Ker imajo vse dobrine in podedovano, slavno ime, si domišljajo, da so več ko ljudje, ki jih sreča ni obdarila z brezskrbnim življenjem. S tem dokazujejo, da jim manjka razsodnost in modrost.
Ponos in ošabnost sta zelo neenaka brat in sestra. Razločujeta se po tem, da ponos ni slep za lastne napake, medtem ko se ošabnost samoljubno ogleduje v zlatem zrcalu. Če ji bo nekega dne to zrcalo kdo iz roke izbil, bo spoznala svojo slabost in razumela, kako se je s svojim prevzetovanjem osmešila.
Ošabnost je znamenje, da je človek po srcu majhen, ponos pa je dar človeku, da se nikoli ne kaže majhnega, temveč dostojno nosi svojo srečo in svojo nesrečo.
Oh ta --- jeziček!
Govoriti o predolgem, odnosno preveč gibčnem jezičku je zelo kočljiva zadeva. Toda potrebna je. Zato jemljem vso veliko odgovornost, da se mordu po nedolžnem komu zamerim, ponižno nase.
Predvsem moram pribiti, da je grda laž, da bi bil ženski jezik daljši od moškega. Če bi ga izmerili z najnatančnejšimi merili in še stehtali, bi ugotovili, da je prav tolikšen kakor moški jezik. Očitek, da je ženski jezik daljši, je najbrž zrasel na zelniku kakšnega zakrknjenega samca ali premalo spokorjenega zakonskega grešnika. Vendar pa tega pravila ne moremo popolnoma izpodbiti, ker smo žal menda že po pramateri Evi podedovale grdo razvado, da svoj jeziček prevečkrat po nepotrebnem rabimo. To je bridka resnica, ki jo moramo ponižno vzeti na “svoja ramena, ker nam nič drugega ne kaže.
Če malo poiščemo V svoji preteklosti, bomo najbrž kmalu naletele na kakšno nevšečnost, ki nam jo je pripravil naš predolgi, odnosno preveč gibčni jezik. Takole na primer smo mimogrede kaj zvedele o svoji znanki, in seveda naš preurni jeziček tega ni mogel obdržati zase. Pri prvi priložnosti smo se o vsem na dolgo in široko razgovorile z drugo znanko, ki je potem vso reč z našimi in še s svojimi pripombami prenesla hitro drugam. Tako je iz neznatnega dogodka s pomočjo gibčnih jezičkov nastala cela gromozanska povest, ki seveda glavni junakinji ni mogla biti všeč, ko je zvedela zanjo. Posledice, ki so iz tega nastale, pa si lahko mislite same.
Na sodišču imajo posebno «sobo prepirov® ali po domače «špetircimer». Tam se pred sodniki spletajo in razpletajo takšni dogodki, ki so jili na-snovali prehudi jezički. Če si tja poklicana in potem obsojena zaradi jezikanja, seveda ni nič prijetnega in tudi ne častnega. Tudi ni posebno prijetno pisati takšne izjave za časopise, ki jih bere toliko naših znancev in znank: Obžalujem, kar sem govorila o gospe T. T. in izjavljam, da so vsi očitki iz trte izviti, ter se ji zahvaljujem, da je odstopila od kazenskega pregona...
Zadnjič sem v kolodvorski čakalnici naletela na mlado družinico: na očka, mamico in nekako petletnega fantička.
Brez težav
daluje Darmol. K (emu prljolnoil pri uporabi: nobenega kuhanja čajev,niti poliranja krogljlc In ne gi— kih soli. Darmol je okusen ki
ren-
akor
čokolada. Ne posduiajte z nepreizkušenimi preparali, temveč uredite svojo prebavo z dobrim odvajalnim ,r,ds,vom
Mk* Ml a t ml Irtu ul
Vsi trije so bili zelo lepo in skrbno oblečeni, da je človek o njih takoj mislil, da spadajo k tako imenovanim boljšim ljudem. V čakalnici je bilo dosti potnikov, med njimi tudi starejši duhovnik. Fantiček se je začel smukati okrog gospoda, ki se mu je prijazno nasmehnil in ga vprašal, kako mu je ime.
cBorut!® je ponosno povedal fant.
«Ali si kaj priden?® je vprašal gospod.
Otrok je odkimal.
«Ne posebno,® je odkrito priznal, «maina me večkrat ozmerja, da sem pankrt.®
Mamica je zardela prav do platinastih umetnih kodrcev.
«Ampak, Borut, kuj vendar govoriš! Da te ni sram! Kdo te je naučil takšnih grdih besed? Najbrž Ančka?®
«0 ne, mamica, ti si mi rekla, še danes zjutraj si mi tako rekla.®
Vsi v čakalnici so se zasmejali. Mož je jezno odrinil ženo, trdo pograbil otroka za roko in ga odvedel ven. Mlada lepa gospa z najmodernejšim klobučkom na glavi se je kakor pijana opotekala za njim. Za seboj je še vedno slišala smeh. Nekdo je rekel glasno:
«Kaj se bodo zdaj jezili nad otrokom! Otrok je otrok, kar sliši doma, to pove.®
Oh, kako jo je bilo sram! Najrajši bi se v zemljo vdrla.
Take in enake nam nagode naš jezik, če ga rabimo preveč in ob nepravem času. Prav je imel tisti, ki je
rekel, da je strupen jezik nevarnejši ko najbolj krvoločne zveri. Koliko gorja je strupeni jezik že povzročil v družinah! Dostikrat je nekaj pikro izrečenih besed za vse večne čase razbilo srečo, ki smo jo zgradile s tolikšno ljubeznijo in s trpljenjem.
Življenje je dandanes že tako samo po sebi dosti bridko, zakaj bi ga še s svojim jezikom zastrupljale. Zato sc trenirajmo, da bo postal manj uren in drzek ter bo spregovoril šele, ko mu bosta to ukazala naš razum in naše srce. Da, tudi srce moramo vselej vprašati za svet. Nanj tako rade pozabljamo, ko je vse tako trdo in mrzlo okrog nas, in zlasti še, če nas zaslepi jeza. Toda naj bo naša jeza še tolikšna in storjena krivica morda vnebovpijoča, ne prenaglimo se! Jezik naj počaka, čeprav težko, in prepusti sodbo in obsodbo razumu in srcu, ki bosta najpravičnejša sodnika.
Če bi bile v tem vse dosledne, bi najhitreje spravile s sveta rek o dolgem jeziku, pa tudi drugače bi marsikaj na svetu in v našem življenju postalo lepše in boljše. *	Is.
idoalMna
optikcu
LJUBLJANA
PASAŽA
NEBOTIČNIKA
s°
Rnlf Urban:
v
StevidJca. 41-40 se n.2 javi...
«Ljuba moja punčka,« je rekel pri kosilu gospod Andrej Bitenc svoji ženki, »nocoj pu ne pridem k večerji. Ne bom utegnil. Imam zelo važne poslovne razgovore, ki se bodo nemara zavlekli...*
«Tvoji poslovni razgovori se vselej zavlečejo,« je menila gospa Vlasta, «in tudi vedno pogostnejši so. Le ne pretegni sel Preveč garanja škoduje!*
»Moram pač, moram! Neodložljive zadeve so to, dušica moja,« je zatrjeval gospod Andrej Bitenc, kakor da je žen-kine besede o pretegnenju in garanju sploh preslišal.
»Jaz, seveda,« je nadaljevala Vlasta, «jaz naj pa večer za večerom lepo sama posedam doma in pletem nogavice ... 'Zdaj mi je že dovolj! Nocoj pojdem z doma!*
Gospod Andrej Bitenc je momljal nekaj prijaznega, zakaj kadar je imel zvečer važne poslovne razgovore, je bil že opoldne vedno zelo ljubezniv in uslužen ...
*
Dobra volja pa se mu je še stopnjevala, ko je zvečer po končanih važnih poslovnih razgovorih sedel v gostilni pri «Vitezu Tomažu«, kjer se je vsaj trikrat na teden zbrala pisana družba razboritih gospodov; to so bili: poštni inšpektor Miha Babšek, univerzitetni profesor Fran Pogrebnik, kulturni referent Janko Počasne, železniški uradnik in pisatelj Joža Deček, profesor matematike Tone Ošaben, slikar Mirko Resnica, ekonom Janko Pagat, urednik Pavel Jezičnik in še drugi ugledniki
Gospod Andrej Bitenc se je v tej družbi vedno dobro počutil, kar je bila tudi neovrgljiva zasluga krčmaričinih poslastic, ob katerih je po navadi hitro pozabil na domačo večerjo, in slastnega traminca, ki mu je mladil in medil kri... To pot pa ga je ob desetih nenadoma vgriznil črni črv kesanja. Nervozno je trikrat zapored pogledal na uro in potem po tihem ugotovil sam pri sebi: Vlasta se pravkar spravlja spat, nemara celo že leži v postelji in čita. Saj ima na nočni omarici vedno kakšno «slovstveno» senzacijo, ki jo sijajno zaziblje v spokojni sen — — — toda, čakaj, ali mu ni rekla pri kosilu, da pojde nocoj sama z doma? Sicer je bilo to itak vse bol j na koncu jezika ... ampak —
aZdajle moram pa poklicati ženo,« je rekel gospod Andrej Bitenc svojim prijateljem, ko je četrtič pogledal na uro, «in ji povedati, naj nikar ne čaka name.«
S tem izgovorom je stopil k telefonskemu aparatu, zavrtel številke 41-40 in prislonil slušalko tesno k uhlju... Zasedeno. Zzzzzzzz ...
«Hoho,» je zamrmral gospod Andrej Bitenc, «to je vendar čudno. S kom naj bi se ob tem nemogočem dnevnem času pogovarjala moja žena?«
Še nekajkrat je poskusil svojo srečo, potem pa jo je z nejevoljno gubo na čelu odkuril k omizju nazaj. Tam se je sicer še dalje udeleževal burnih pogovorov, toda zaradi notranjih motenj ni bil več prav pri stvari.
Kmalu jo je znova ubral k aparatu. Spet tisto zoprno: zzzzzzzz...
Kaj neki naj to pomeni? Gospod Andrej Bitenc je ostal pri aparatu in z naraščajočo zagrizenostjo vrtel kar neprestano 41-40, 41-40, 41-40... Toda iz slušalke je samo brnelo: zzzzzzzz ...
Ali se je bilo nemara kaj zgodilo? Saj se je že pripetilo, da so ljudje v stiski potegnili slušalko z vilic, več pa niso zmogli, ker je že kruta roka morilčeva...
Gospod Andrej Bitenc je ves vztrepetal. Opustil je svoje brezsmiselno prizadevanje in zbežal iz gostilne pri «Vitezu Tomažu*, ne da bi se bil poslovil od svojih prijateljev, ki so bili ravno zatopljeni v pogovor tako, da spočetka tovariševega francoskega slovesa sploh opazili niso.
za lepoto vsake ženske!
Prve gube se pojavljajo navadno pri sencih, na čelu in okrog ust. Skrbite, da pri Vas ne pride tako kmalu do tega I
Mnogo žen misli: za nego polti zadostuje uporaba kakršne koli kreme. One pa pozabljajo, da je prvi pogoj za nego lepote dobro milo. Samo tako čisto in tako blago milo kod Elida milo, je najboljše za nego tudi najbolj občutljive polti.
Za že
ELIDA
MILA
—	—.iC/ ..	.----
pre,^--o

Uporabljajte peneči PEBECO! Ta razvija obilo mehke pene, ne vsebuje pa nikakega mila. Peneči PEBECO napravi zobe bleščeče bele, osveži sapo in obenem tudi desinficira. Samo peneči PEBECO vsebuje Pebecin. Uporablja se v majhnih količinah in je zato zelo poceni.

PZIO
Na cesti je zbegani gospod Andrej Bitenc — kolikor je spričo svoje prijazne obilnosti pač mogel — tekel do bližnjega ogla, kjer je brž sedel v taksi in velel šofer ju, naj ga čim hitreje zapelje v Vegasto ulico.
Ko je težko sopel po stopnicah v drugo nadstropje, je ginjen momljal sam pri sebi:
<Oh, Vlasta, če je vse v redu s teboj, dobiš jeseni plašč i/, kožuhovine, prav gotovo ga dobiš ... Poleg tega te prihodnjič vzamem s seboj ...»
Pred vrati stanovanja se je za trenutek oddahnil, vtaknil s tresočo se roko urno ključ v ključavnico in planil skozi temno predsobo v razsvetljeno jedilnico.
«Vlasta? Vlasta?*
«No? Lepo, tla si vendar enkrat pred polnočjo našel domov, kakor to delajo spodobni ljudje.»
Mlada žena je sedela pri mizici v kotu in krpala nogavice.
Gospod Andrej Bitenj je pomirjen nekajkrat težko so-pihnil skozi nos.
«Zdaj mi pa blagovoli razodeti, s kom si se skoraj pet četrti ure pogovarjala po telefonu!*
«Z nikomer! S kom neki?* je mirno odgovorila Vlasta in ga začudeno gledala.
«To ni res,» je strogo nadaljeval mož, «zakaj jaz sem te malone celo uro zaman poskušal priklicati, a naša številka 41-40 je bila neprestano zasedena.*
Trenutek se mlada žena kar ni mogla znajti, potem pa se je veselo zasmejala.
«Rada ti verjamem,* je vzkliknila, «da je bila naša številka 41-40 neprenehoma zasedena in da ti je venomer brnelo na uho: zzzzzzzz. Jaz namreč nisem mogla nikjer najti lesene gobe za krpanje nogavic, pu sem si pomagala s tem, da sem snela telefonsko slušalko z vilic, potegnila čeznjo nogavico in si tako olajšala krpanje. Ali nisem pametna in iznajdljiva?*
«Jzredno pametna in iznajdljiva*, je potrdil gospod Andrej Bitenc. cTebe res ni mogoče pustiti same doma, zato te bom prihodnjič vzel s seboj!*
Na plašč iz kožuhovine je bil že pozabil... Vendar ni dvoma, da ga bo pametna in iznajdljiva < ženka do jeseni še spomnila nanj ...	Predelal d’Artagnun.
S2
VERUJMO V SVOJE SPOSOBNOSTI!
Težka je doba, v kateri nam je usojeno živeti. Toda ne ustrašimo se lastnega življenjaI Verujmo v svoje sposobnosti, polem bodo tudi drugi verovali vanj e! . . .
Pogosto čujemo, koko se je ta ali oni zatekel v samoto, se zakopal v delo, ali pa se vrgel v veseljačenje. In če primerjamo številna taka opažanja, tedaj spoznamo, da pač ni nobenega načina življenja in nobenega udejstvovanja, ki bi se ne dalo porabiti za «pribežališče». Ne samo morfij in alkohol, vzdržnost in post, temveč tudi živžav po velikih kopališčih in samotnih planinah ali puščavah, ne samo prazna igra in pusto sanjarjenje, marveč tudi napeto in naporno delo in politična borba, ne le samoumor, temveč tudi šumeče življenje lahko takemu begunu nudi nekaj časa tisto, kar je iskal. Ali, česa pa prav za prav išče? Preiskava najrazličnejšh poti, ki služijo takemu begu, nas ne spravi daleč. In vendar je zelo važno, če si pojasnimo vse to čudno stanje. Kajti čim bolj razmišljamo, o njem, tem bolj se prepričujemo, da je vsak človek — tudi čitateljica ali čitatelj pričujočega članka kdaj pa kdaj na begu. In kakor je tudi navidezno lahko reči, kam bežiš, tako težko je vendarle ugotoviti, pred kom in zakaj bežiš, v koliko ti je svetovati, da sploh bežiš, in kaj je treba storiti, da zmanjšaš potrebo po begu. Kajti eno je gotovo. Vsak dezerter je strahopetec, strahopeten je tudi beg od življenja. Da pa strahopetnost ne more voditi k visokim vrednotam, nam je tudi vsem precej jasno.
Tisto še lahko pri temeljitejšem opazovanju doženemo, pred čem kdo beži ali hoče ubežati. Območje takega bega se da prav kmalu dognati. In sicer najbolje z opazovanjem samih sebe. Le toliko moramo biti pogumni, da sami sebi priznamo, če je treba, svojo lastno smešnost. Kdor pa sam ne najde območja lastne nevarnosti, mora pač smatrati, da ga bojazen pred to smešnostjo ovira in da je torej njegova lastna smešnost tudi njegova lastna nevarnost. Sredstvo, da ugotovimo lastno območje nevarnosti, je v tem, da se vprašamo: «Kaj more zame biti hujše kakor smrt? Kakšno je stanje, ki se ga hočem na vsak način in za vsako ceno ubraniti? V kakšnem položaju imam eno samo željo, da bi se čimprej pogreznil v zemljo?»
Če smo tolikanj pogumni, da lahko to vprašanje celo spravimo v razpravo v družbi, in če smo vsi tako pogumni, da drug
drugega vprašujemo in si odgovarjamo, bomo presenečeni, v kolikerih primerih bodo naši sobesedniki priznali pravkar omnejeno smešnost kot lastno nevarnost. In prav pogosto so še različne druge, navidezno čisto brezpomebne reči, katerih se pa vendarle tako zelo bojimo, da bi se od njih radi odkupili, čeprav z velikimi žrtvami. Ta ne bi rad za nobeno ceno nastopil kot javni govornik in se zatorej še na sedemdeseti rojstni dan svoje premožne tete opraviči, samo da mu ni treba nastopiti v vlogi slavnostnega govornika. Onile pa ne bi za nobeno ceno rad javno molčal in zato ne zamudi nobenega zborovanja in nobene diskusije, čeprav lahko s svojo vsiljivostjo zapravlja prijaznost svojih znanih in neznanih sodobnikov. Premnogo je na svetu ljudi, ki jim nikakor ni všeč, da bi jih kdo smatral za siromašne. Zato radi vpričo drugih zapravljajo, kolikor le morejo, in potem rajši v samoti stradajo. Zopet drugi nikakor nočejo veljati za trdoglavce in se zatorej na pamet učijo dolgoveznosti iz konverzacij-skega leksikona. Nekateri moški nikakor ne bi radi bili galantni in se boje žensk ko živega vraga. Narobe pa drugi ne žele izpustiti nobene prilike, da bi se ne laskali ženskam. Zenske pa bi nekatere na vsak način rade bile všeč prav slehernemu moškemu, druge bi nasprotno na noben način ne želele vzbuditi suma, da so koketne ali domišljave ali celo vsiljive.
Prav tako, kakor smo zgoraj navedli, da lahko sleherno torišče služi razočaranemu človeku za pribežališče, tako Idhko tudi v vrsti nevšečnosti najdemo prav vse, kar se lahko primeri v človeškem življenju. Ta in oni «čudak» se boji celo hvale in uspeha. In so na svetu ljudje, ki so na begu pred dvema docela nasprotnima rečema. Ta ali oni se za krajšo ali daljšo dobo boji samote, potem spet družbe. In dogaja se, da se istočasno boji družbe kakor samote. Potem se nikjer več ne počuti dobro, je povsod vznemirjen in razdražen, in naposled zajde v stanje, ki ga označujemo za zlom živcev ali krizo značaja.
Vsekako je zadeva z nevarnostnim območjem le na videz zapletena. Kajti skoraj brez izjeme jo lahko docela pojasnimo, če vprašamo, od kdaj in zavoljo katerih vplivov se izogibamo tega ali onega položaja. Prav pogosto se potem izkaže, da je bil človek, o katerem govorimo, kot otrok osmešen od bratov in sester ali celo od svojih vzgojiteljev ali pa, da s ga prestrašili z nerazum-
ljivimi grožnjami. (Kdor gre poleti na javna igrišča, lahko opazuje, kako se številne matere in varuške še vedno poslužujejo zaničevanja ali posmehovanja, ali celo pretenj s psi, s črnimi možmi, s čuvaji parka in še s samimi policaji, v čermer pač vidijo najvišjo vzgojno modrost. Bilo bi res prav, če bi že pisčki, nočne prikazni, čuvaji in druga oblastva protestirali zoper zlorabljanje svoje veljavnosti.
Zasmehovanje prav tako škoduje otroku kakor grožnja, in sicer v enaki meri, kolikor resnejša in dragocenejša je bila tista reč, ki je bila otroku na ta način zagrenjena, in čim bolj je otrok dotlej imel zaupanje v onega, ki mu na tak način pogazi tisto, kar je njemu najdražje, skorajda najsvetejše. Poglejte triletnega frkolinčka, ki prileti s kamenčkom v roki pa pravi: «Na, zlato sem našel, tu ga imaš!» Varuška brezbrižno zavrže kamenček in pravi: «Tepček!» —• potem pa dalje čveka s tovarišico ali s svojim oboževalcem. Kjer se to venomer ponavlja in se zvrsti kar cel ducat takih primerov, tam se vzgoji značaj, ki se nikoli v življenju ne bo upal razkriti svojemu tovarišu ali tovarišici. Zakrknjenost, nezaupanje in hladna čustvenost se morajo brezpogojno roditi iz tega in potem se območje nevarnosti glasi: «Nikar nikoli razodevati svojih čustev 1»
Štiriletno dekletce napeto prisluškuje pogovoru odraslih in venomer se vtika vmes z vprašanji: «Kaj je Rusija? Kaj so boljše-viki? Kaj je kapital? Kaj je davčni urad? Kaj je verižništvo? Kaj se pravi zatajiti davke?. . .» Vse to so nedolžnemu dekletcu skrivnostni pojmi in sam očka ne ve drugega pojasnila, kakor da bolj in bolj vznemirjen odpravi malo vpraševalko: «Ali res morajo take drobne frklje že vse vedeti? Vprašaj moža, kadar se boš poročila! Dekleta morajo molčati, če jih nihče ne vpra-ša!» — Kjer se taka reč venomer ponavlja, tam se bo razvil značaj z naslednjim prepričanjem: «Ničesar ne vem, ničesar ne razumem, ničesar se ne morem naučiti!« In nevarnostno območje se bo lahko pozneje v življenju obeležilo z geslom: «Nikar se ne približuj učenim rečem! . . .» Ljubeznivi očka pa bo divji, če punčka ne bo napredovala v gimnaziji, in bo venomer trdil: «To ni po meni, jaz sem mož zdravega razuma in sem tudi pri otroku pazil, ga je vedno razumno govoril! . . .» Ne, ljubeznivi očka ne more niti slutiti, kaj je zagrešil v notranjosti svoje hčerkice.
Kdor dalje zasleduje te zadeve, bo spoznal, da se bo poznejše oblikovanje življenja usmerjevalo z bojaznijo pred tako zgodaj ustvarjenimi nevarnostnimi območji, kakor tudi po hrepenenju po onih smotrih, ki so bili takisto že zgodaj zastavljeni. Da, še več: človeški smotri se dajo v veliki meri izvajati od strahu pred nevarnostjo. Kdor se boji «sramote» zavoljo revščine, hlepi predvsem po denarju. Kdor se boji, da bi jo kdaj polomil zaradi malovednosti, hlepi po znanju. In kdor je kdaj občutil pekočo bolečino in sramoto zaradi tega, ker so ga zasmehovali, ima en sam smoter v življenju: da bi bil od vseh občudovan. In če se zdaj vprašamo, kaj je skupnega pri različnih nevarnostnih območjih, doženemo, da se vse to da označiti z izrazom «poraz» ali »minus« ali čim podobnim. In zdaj ni več tako važno, kaj občuti posameznik za svoj poraz ali za svoj minus, — gre zgolj za to, da ima vsak človek tak svoj osredek, kateremu se hoče za vsako ceno izogniti. In sicer je nagon k begu pred takim minusom tem bolj neizprosen, — posledki, ki nastajajo iz strahu, pa za vse življenje tem bolj uničujoči in človek tem manj svoboden, čim globlje in čim bolestneje mu je bil v njegovi mladosti tak poraz ali minus v njegovo dušo vžgan. Kjer je strah večji kakor ostanek poguma, tam je tudi nesvobodnost in strahopetnost večja kakor svoboda in ustvarjalna moč: tu smo na meji živčnega razkroja. In čim bolj gire svoboda, tem bolj se bližamo strahotnemu področju, ki se navidezno kaže kot popolna prostodušnost, je pa v resnici popolna zakrknjenost. Približali smo se področju duševne zmedenosti.
Vsak beg se torej »azodene kot beg pred porazom. In sicer pred onim porazom, ki pomeni posamezniku najhujši minus, pravcati pekel na zemlji. Kdor beži v samoto, stori to zato, da se umakne svojemu porazu ali svoji pomanjkljivosti. In kdor čuti potrebo, da se vrže v pustni vrvež, stori to iz enakega vzroka. To tem bolj, kolikor bolj je k temu prisiljen in čim manj ima notranje svobode, da bi v danem primeru storil tudi nasprotno.
Ampak življenje je tako urejeno, da se nevarnostno območje tem bolj širi, čim bolj
se mu umikamo. Kdor se boji smešnosti in ne mara javno govoriti, se boji tudi vsake priložnosti, kjer bi se lahko izvežbal v javnem nastopanju. In tako se kmalu niti v najožjem krogu ne bo upal govoriti. In čim bolj pekoče mu je pri srcu, ko se tega ogiba, čim bolj se vsemu odteguje, kadar gre za razgovore v treh ali celo med dvema osebama, tem bolj brezupno se umika v osamljenost. Njegova občutljivost zoper nevarnost je vedno večja, rad bi se izogibal v vedno večjem loku. Strah pred javnostjo se izpreminja v strah pred ljudmi. Tako se potem zgodi, da se pomanjkljivost takega značaja, ki sama na sebi ni dosti pomembna, razvije v hudo živčno bolezen.
Toda ta nevarnost vsebuje navsezadnje vendarle precej dragoceno jedro našega življenja. Kajti čim večje postaja nevarnostno območje, tem potrebnejše bo, da čezenj napravimo križ. Tak obračun se izkaže kot edina možnost, da si spe* pridobimo svobodo, ustvarjalno silo, dejavnost in živahnost. Pogumno je torej treba pogledati nevarnosti v oči, tisti nevarnosti ali nevšečnosti, katere se ogibamo in pred katero hočemo zbežati. Sleherni beg pred porazom je beg pred obračunom z lastno bojazljivostjo. Obračun z lastnim strahopetstvom pa je prav tisto, kar sicer imenujemo razvoj, zorenje, rast in ustvarjalno moč. Zato je beg pred porazom prav isto kakor beg pred življenjem.
Kdor se leta in leta ogiblje ljudi, si mora lepega dne priznati, da je takšno vedenje nastalo iz strahu pred prepiri, sovraštvi, razočaranji in blamažami, vsekakor pred samimi porazi. In bo spoznal, da se taka bojazen venomer le stopnjuje. V takem usodnem trenutku se mora bojazen pred ljudmi prevreči v strah pred osamljenostjo. Tak človek si mora priznati, da tako ne more dalje živeti, sicer oo končal kot posebnež, sitnež ali celo kot težak bolnik. In strah pred neuspehom v lastnem življenju (da, morda že samo spoznanje, da dosedanje življenje ni bilo kaj plodovito in uspešno), mu bo ustvaril prepričanje, da je njegovo življenje brezpomembno. In kar mu je pravkar bilo še najvažnejše, namreč izogi-
banje porazov, mu zdaj postane ravnodušno.
Z neke vrste obešenjaškim humorjem je tak človek spoznaval, da nima prav za prav ničesar iskati v življenju in da mu ni čisto nič mar, če se ljudje nad njim muzajo. Vzrok, zakaj se je umaknil ljudem, zdaj odpade. Strah pred porazom izgine, kakor izgine tudi hrepenenje po uspehih. Bankrot lastnega življenja razveljavi vse obveznosti, ki smo jih prej imeli do samega sebe. In ker nimamo več strahu pred porazom, se mu izpostavljamo, ne da bi se zanj menili — in zdaj spoznamo, da je vse tisto, kar smo doslej imeli za poraz ali pomanjkljivost, bila sama domišljija, sama pusta utvara. Zdaj nismo več podložni, ako se sami ne smatramo za take.
Zmota, malovednosj, ponesrečen poizkus javnega nastopa, — to so zdaj hipoma tako nedolžne reči, da se vsakemu človeku lahko sleherni dan primerijo. In če nas celo ljudje zasmehujejo, tedaj pač to še ni ni-kaka smrtna obsodba, marveč živimo lepo dalje, preprosto, skromno, brez velike domišljavosti in brez velikih zahtevkov. In ker se nikakor ne jezimo, če se nam kdo posmehuje, se takoj pokaže, da tudi drugim ni več do tega, da bi nas brez pravega vzroka zasmehovali. Tako lahko vsak izmed nas postane razumen človek, ki doživi svojo pravo vrednost ravno tisti trenutek, ko je domnevno že obračunal s svojim človeškim dostojanstvom. Sele kadar se strah pred življenjem stopnjuje do skrajnosti, nastopi pogum razdvoja. En sam okret, — ali prav tedaj, ko smo prepričani, da nas bo požrl tisti lev, katerega se tako bojimo, — prav tisti trenutek se izkaže, da strahotni lev nima ostrih zob, da sploh ni krvoločen, mar-•več da je pohleven kakor konjiček. In prav hitro se naučimo čvrsto sedeti v sedlu in se napotiti v novo življenje. Beg pred življenjem je prav za prav beg pred smrtjo. Je namreč beg pred korakom, katerega po lastni sodbi kar ne moremo preživeti. Kdor pa neha bežati, kdor se zna postaviti nevarnosti po robu, tisti takoj preizkusi, da je uničevanje, pred katerim je na begu, v resnici življenje sdmo.
ALI VERJAMETE V SVOJE SPOSOBNOSTI? Ali ste pazljivo prečitali zgornje vrstice? Ce imate sami dovolj samozavesti, poučite o tem tiste, ki jim primanjkuje. Dajte jim prečitati zgornje nasvete. Dandanes potrebujemo močnih in neustrašenih ljudi, ljudi z jeklenimi živci. In taki članki so za omahljivce v veliko korist.
Kako Vam je všeč naša «Bredica, ki vzgaja starše«? Ali ni Vaša hčerka ali Vaš sinko prav tak? In kaj pravite k «Vitezu copatarjev«? Priznajte, da bi tudi pri Vas bilo marsikdaj lepše, če bi napravili po zgledu tega viteza. Članek »Kako je treba živeti« je potreben za Vaše zdravje. In ali niste tudi Vi našega mnenja, da so nam v sedanjih časih zelo potrebni dobri prijatelji in da Vam bo članek «Pot do uspeha« prinesel marsikakšno korist. Nalašč vprašajte v knjigarni, koliko stane angleški izvod te knjige. Znatno več, kakor pa je naročnina Vašega «Prijatelja». Če dobro premislite, boste radi priznali, da boste imeli že od enega samega dobrega nasveta, ki ga dobite v «Prijatelju», več koristi, kakor pa Vas stane »Prijatelj«. Če pri tem pomislite, da so zgoraj omenjeni članki objavljeni v tej številki in da bo takih nasvetov med letom precejšnje število, boste gotovo rekli, da je letna naročnina 62 dinarjev zelo nizka za toliko koristnega gradiva. Pri tem pa še nismo omenili zanimivih povesti in šaljivih prigod, ki jih dobite v «prijatelju». Končno pa naj omenimo še prilogo «Za pridne roke«. Koliko novih pobud za lepa, praktična in cenena ročna delal
Čeprav so se cene tiskarskim izdelkom in papirja znatno podražile, vendar naročnine nismo zvišali. Edino, kar želimo od Vas, je to, da nakažete naročnino naprej. Tudi mi moramo danes vse naprej plačati. Za Vas je morda težko 62 dinarjev takoj nakazati. Toda premislite samo na koristi, ki jih imate od «Prijatelja». Večina naročnic je že ugodila naši želji in nakazala naročnino že prejšnji mesec. Hvala vsem za njihovo uvidevnosti Tiste, ki tega še niste storile, pa prosimo, poiščite položnico, ki je v prvi številki. Če ne morete nakazati za vse leto, pa nakažite 32 dinarjev za pol leta. Če ste položnico izgubili, jo dobite pri poštnem uradu za 25 par. Na to položnico zapišite: «Prijatelj«, uprava, Ljubljana, štev. 16.104. Torej nikar ne odlašajte s plačiloml
HA OGNJIŠČU
Tistega deževnega dne, tiste družbe in njenih besed se spominjam tako živo, kakor da je bilo včeraj; tako mi je ostal vtisnjen le še kak spomin iz mladosti.
Že prejšnji večer sem bil prišel v Brda. Po prašni cesti s Furlanske ravnine, med njivami in hišami, potem čez Preval, kjer se pokrajina spremeni, kakor da je nastala iz bridkih solz^ in veselih pesmi, pa po poti, ki se ie v mraku kakor siv trak vila med jagnedi. Travniki, njive, na prvi vzpetini gozda akacij, nad njimi prvi vinogradi in hiše s sadovnjaki.
Bilo je spomladi, drevje je pravkar zazelenelo, zemlja je dišala. Tiho, nikogar na cesti, sam sem hodil svojo pot, le iz neke krčme na križišču je sijala luč, udarjala govorica in pesem. Nad griči drobni glasovi zvonov, kakor da nekdo tiho hodi skozi nastajajočo noč in mu na najtanjšo struno igra srce. Na obzorju temne silhuete dreves, dolga prošnja procesija, nebo pa zastrto z gosto tančico, skozi katero se je medlo svetil zadnji krajec meseca ...
Zarana me je prebudil dež, ki je škropotal po strehi, pel kakor drobni, monotoni udarci bobničev; kakor svilen plašč je šumel mimo okna, zapiral razgled, bičal mlado listje in zagrinjal pokrajino v siv mrč in otožno melodijo.
Med hišami, tesno stisnjenimi druga k drugi, ni bilo nikogar. V šumot kapelj se je le zdaj pa zdaj raztegnil glas človeka ali živali in zopet utihnil. Spodaj je na velikem ognjišču gorel ogenj, lizal v sajasti kotel na verigi, plameni so obkroževali lonce, ki so prekipevali. Včasih je kakor porojena iz tihote nenadoma zavela sapa, težke kaplje so udarjale na šipe, iz dimnika je buhnil dim, napolnil prostor in se gostil pod stropom.
Sedeli smo na ognjišču, na nizkih klopeh ob steni, v polkrogu okoli ognja, tiščali dlani med koleni, nekoliko sključeni od ugodja suhote in toplote, in govorili. Govoril je prav za prav en sam, starec Gušto, ki je nekoč klal živino po vaseh, to in ono doživel in slišal. Mi smo ga le poslušali in mu trgali govor s smehom in opazkami. Tam je sedel v kotu prav za kotlom, s cigareto med prsti, ki si jo je zdaj pa zdaj.zvil iz lesene tobačnice, majhen in sivolas. Živahne oči so mu venomer prebirale obraze,-kazno je bilo, da človeku nekam šegavo prodirajo v dušo.
Govor mu je tekel kakor namazan, zgodba je sledila zgodbi, vse so bile «resnične», vse so se pripetile njemu, naj jim kdo verjame ali ne. In nejevernih ljudi, ki sicer radi poslušajo, a za vsak nič zmajejo z glavo, je nič koliko na svetu. In vsak doživljaj, ki ga je pripovedoval in zanj navajal žive in mrtve priče, je mrgolel od čudovitih neverjetnosti, a jih je tako spretno povezal z znanimi kraji in ljudmi, tako prepričevalno poudarjal, da je še najbolj nejeverne poslušalce za trenutek potegnil s seboj. A nobeni izmed dogodivščin ni manjkalo tistega prvobitnega humorja, kakršnega je dandanes nekaj le še na tem kosu zemlje. Pripovedovanje je sililo na smeh kljub temu, da je bila skoraj vsaka zgodba prežeta z neko grozo, kakor da jih je rodila domišljija ob polnočni uri naravnost iz vina in teme, in jim je bolj kumoval objestni zlodej kakor veseli vinski bratec.
«Gušto!» se je oglasil plavolasi dolgin, ki je vtikal konec veje v ogenj, da $1 prižge cigareto. «Pa veruješ v hudiča?*
Starcu so se rahlo zožile sive, vražje oči; potegnil je dim iz cigarete in ga v gostem oblačku puhnil predse.
»Če bi ga ne bilo, kako bi zlezel v človeka, da govori iz njega in uganja še druge reči?*
»A! Pa je vate kdaj zlezel?*
»Ko bi -bil, bi ti ga pokazal*, se je starec zarežal. »Videl pa sem človeka, ki je bil obseden od hudiča.*
Plavolasec si je prižgal cigareto. Pri tem je pomežiknil drugim, češ: zdaj boste slišali.
»Vraga!* je vzkliknil. »Kje?*
Zgodba je bila že stara. Poznala so jo že vsa Brda. Starec je to vedel, a ga ni motilo. Pripovedoval je iz nekega notranjega gona, zaradi katerega drugi zgodbe pišejo, iz užitka, ki ga je občutil pri tem. Imel je dovolj humorja, da ga ni užalilo norčevanje.
»To je bilo takrat, ko je še živel rajni Tona*, je začel. «Saj veste, bil je zmerom z menoj, kamor sem se ganil. Pomagal mi je pri delu; za to pa ni zahteval drugega plačila kakor nekaj pijače. Veliko je ni prenesel, več ko enkrat sem ga pustil ležati v jarku. Veliko sva skupaj doživela, prenekatero uganila, včasih je on potegnil mene, drugič jaz njega, a sva si vendar ostala dobra prijatelja.
,Ti,' sem mu dejal nekoč, ko nisva imela pametnega dela, ,veliko sva že doživela, marsikaj preizkusila. Kaj praviš, Tona, pa bi šla enkrat pogledat tudi tja, kjer izganjajo hudiča’?*
«Na Staro goro?*
»Fejl* je starec nejevoljno izpljunil. »Tam so že pred sto leti izgnali zadnjega hudiča. Kažejo ga v tleh pod glavnim oltarjem, a je tako klavrn, da ga ni vredno pogledati ... Hudiča še danes izganjajo v Klavžetu, to je daleč za Vidmom, tam nekje pri Svetem Danijelu ... Tona, ki je bil kuhan in pečen vedno za menoj, je bil takoj pripravljen. Odšla sva na pot. Cesta je bila huda, a ne zaradi daljave in vročine, ampak ker prej že dolgo nisva nič použila. Kdor hoče izganjati ali videti hudiča, ne sme prej dva tedna nič jesti, a ne trdim, da zato nisva tem več pila. S težavo sva dospela, v Klavžetu pa toliko ljudi, da se je vse trlo, zakaj bil je velik praznik, vse je tiščalo v cerkev, ker je vsak hotel videti ali izganjati vraga. S Tono sva se spogledala. Kaj pa zdaj? Ali bova morala suha nazaj in sva se zaman postila? Tedaj se v diru pripelje lepo oblečen gospod v krasni kočiji, v katero sta bila vprežena dva najlepša vranca. Ustavi in naju vpraša: ,Kaj pa vidva tu?’ Tona in jaz mu odgovoriva: ,Hudiča izganjava.' Gospod stopi iz kočije in pravi: ,0, ravno prav, da vaju najdem. Hudiča imam tu notri', pokaže na prsi. Jake uganja, da nimam miru ne ponoči ne podnevi. Ali mi ga moreta izgnati?' Takoj sva bila pripravljena, niti malo nisva podvomila v uspeh. Ali sva se mar zaman postila? ,Če mi to storita,' je dejal gospod, ,vama bom dal za jed in za pijačo, kolikor bosta hotela'. Jaz pa: ,Če je tako, je najbolje, da takoj stopimo v krčmo.’ Gospod je bil zadovoljen. Sedli smo za mizo. Krčmarica nam je donašala jedi in pijače. Ker sva bila bila s Tono pošteno lačna, sva jedla in pila za tri, gospod pa jedi ni pokusil, le gledal je debelo, zakaj hudič se mu je začel gibati v trebuhu. Preden sva bila s Tono sita, je začel hudič usipati skozi njegova usta tako grozne kletve, menda so bile madžarske, da so se nama ježili lasje. ,Zdaj je čas', sva dejala, Pustila sva jed in pijačo
in začela z molitvicami, ki vragu niso všeč. Takoj je pomagalo. Gospodu se je debelo pogrezalo, hudič mu je začel lesti navzgor, vedno više, nazadnje ga je že čutil v grlu. ,Molil' sem rekel Toni. ,Mar boš zastonj jedel in pil?' Molila sva in gospoda škropila z blagoslovljeno vodo, hudič pa mu je medtem lezel iz grla. Pol mu ga je že viselo iz ust, a pol ga je bilo v njem, da je postal ves zaripel v obraz in se je davil. Mrzlo me je spreletelo po hrbtu. Kaj pa zdaj? Tedaj se spomnim, zgrabim križ in udarim z njim gospoda po hrbtu. Počilo je, kakor da bi sprožil sto topov. Hudič je treščil z vsemi štirimi na tla. Mislil sem, da se je ubil. Pa je že poskočil na noge in milo zapiskal, in ves nag, črn, kosmat, rogat in repat, kakor je bil, je stekel iz izbe, pa naravnost na voz, udaril po konjih in z njimi zletel v oblake ...»
«Ali ni šel v pekel?* je vprašal nekdo.
Starec ga je ostro pogledal in nehal pripovedovati, akotudi svoji zgodbi še ni bil postavil pike.
«ln gospod?*
«Gospod se je razpočil*, je rekel dolgin. «Ali nisi slišal?*
«Kdo je pa plačal račun?* se je oglasila gospodinja, ki je devala na ogenj.
Nastal je smeh. Gušto je bil medtem odprl tobačnico na kolenu in si s trdimi, nerodnimi prsti zvijal novo cigareto. Ni trenil z obrazom, nobeno še tako pikro vprašanje ga ni spravilo iz ravnovesja. Pod zgubano kožo lic mu je drobno drgetalo, kakor poredna misel; kazno je bilo, da iz bogatih spominov izgreba novo zgodbo.
«Kaj pa jež, ki ti je s celo družino kradel hruške?*
Starec je obliznil cigareto in si jo prižgal ob žarečem oglu, ki si ga je bil vzel na dlan. Vsi smo gledali vanj. Ali bo po prvem potegljaju dišečega dima začel pripovedovati o ježu, ki se je v jesenskih nočeh s celo družino valjal po njegovih hruškah in jih na bodicah odnašal v brlog? Morda je izkopal kako drugo zgodbo?
Zunaj je deževalo brez prestanka, enakomerno; dolgi, sivi curki so se risali na šipe. Sedeli smo na ognjišču, v dimu, v suhoti in toploti, od ugodja rahlo sključeni, tiščali dlani med kolena in poslušali. V polenu, ki se je vlažno solzilo, je tiho cvililo.
£ C2
rmm

^ r'   --v; /'
r VA-.
...
, - -.


i -> j
Ptice naše prijateljice
(_) 6raal
RUSIJE
Po vsem svetu se danes piše od dneva do dneva o Rusiji, ki je napadla malo sosedo Finsko. Mirno lahko rečemo, da ni človeka, ki bi tega ne obsoial. Posebno mali narodi ne moremo odobravati, da veliki narodi s svojo silno premočjo teptajo in gazijo pravice malih.
S to vojno najbrže tudi ruski narod ne soglaša in jo v srcu obsoja. Toda ruski narod vodijo danes vlastodržci-samozvanci, ki gospodujejo velikanski državi. Priti pa
ff::,
prevratu prišlo daleč iz Rusije v roke, smo spoznali grozote bojev izza revolucije in slavospeve prvim pionirjem novo nastajajoče industrije in novega poljedelstva, Ruski filmi, kolikor jih je doslej prišlo v naše kraje, so zbudili mnogo zanimanja. Sodba je bila deljena; gotovo pa ni mogoče odrekati moderni ruski filmski industriji velikih umetniških kvalitet, kakor ji tudi ni mogoče očitati, da bi ne znala izkoriščati obilja, ki se ji ponuja v pogledu dogodkov, krajev in tipov na vsem območju Zveze sovjetskih republik. Spominjamo se zlasti dveh filmov, ki sta bila pri nas najmanj hvaljena, ki pa jima je poleg polne umetniške vrednosti pritikal prilastek dveh odličnih kulturnih filmov. Kulturnih namreč v tem smislu, da sta nam na svojevrsten način prikazala ljudsko življenje na jugu Rusije in med ruskimi cigani («2ena za tisoč rubljev« in «Cigani»).
Vsega, kar premore Rusija v narodnem žitju, vsega tega ogromnega zaklada nam seveda ne more predstaviti en sam film in tudi ne ena sama knjiga. Ali imate sploh kaj pojma o obsežnosti Rusije? Dovolite, da vam njeno širino nakažemo z naslednjim podatkom: vsako popoldne ob 17. uri krene iz Moskve transsibirski vlak na najdaljše železniško potovanje na svetu. Vlak je sleherni dan poln potnikov in prispe v dve sto in tridesetih urah v Vladivostok. Od Moskve tja do obale Tihega oceana traja torej vožnja čez rusko zemljo devet in pol dneva, skoraj toliko, kakor od Londona do San Francisca. Ekspres dirja čez sibirske rav-mora dan, ko bo tudi taki diktaturi- od-	o ruskem narodu	-— iz	del Leva Tolstoja,	nine,	požira stotine in tisoče	kilometrov,
zvonilo. Za nas so Rusi Slovani. Režimi se	Dostojevskega, Gogolja,	Saltykova in dru-	Koliko	čudovitosti ostane potnikom, ki ze-
menjavajo, narod pa ostane. Zato se po-	g ih — smo spoznavali duševno plat ruskega hajo v brzovlaku, docela neopaženih . . .
menimo o Rusih brez politikel Ne govorimo	naroda, točneje	rečeno,	njegovega plem-	Samo	ta naša kratka navedba	nam pove,
o boljševikih ali komunistih, marveč o ljud-	stva, — medtem	ko so	nam vsi ti klasiki	kako	prostrana je Rusija, ki	obsega nič
skih tipih prostrane države.	ruske literature predstavljali življenje pre-
Rusija je ogromno prostranstvo, ki ga ne	prostega naroda le mimogrede. Sele ruska
moremo nikoli docela spoznati, temveč sa-	moderna, ki je nastopila tamle okrog pri-
mo slutiti. «Sveta Rusija« so pravili pred	četka novega stoletja, je začela zajemati
revolucijo. «Večna Rusija« pravijo danes ne globlje iz najširših plasti in nam je pred-samo Rusi, temveč tudi ves drugi svet.	stavila življenje ruskega malega človeka:
Kajti kaj je Rusija? Narodi ne menjajo svoje	kmeta, splavarja, ladjarja, pristaniškega de-
nature, ali pa jo tu in tam spremenijo prav	lavca, potepuha, bosjaka. Tam gori od si-
naglo. Lahko se reče, da politika posamez-	birskih tajg do Črnega morja se je širilo
nega naroda, ki ima svoje pogoje v zem-	območje modernega ruskega pisatelja.
Ijepisni legi, v plemenskih lastnostih, šegah Maksim Gorki, ki se je povzpel od pe-in običajih, v različnih potrebah in nalogah,	kovskega vajenčka in potepuha do najslav-
v življenjskih možnostih in v naklonjenosti	nejjega ruskega epika zadnjih desetletij, je
ljudstva do mirnega, ustaljenega življenja	pQ svojih dragocenih umetninah, ki jih je
v toku stoletij, da taka politika le malo	naše| na dnu ruskega živ|jenja, postal živa
izpreminja svoje glavne cilje. V posamez-	vez med rusko predvojno in porevolucijsko
nih dobah lahko narodni voditelji ali celotne	|i)era)uro, p0 prevra(u so nam prišli v goste
vlade tako rekoč elektrizirajo naravna	s|avnj moskovski «Hudožestveniki». Ko so
stremljenja svojih narodov in jih lahko tudi	nam zaigrdi Golega dramatske slike «Na
umirijo. Ali če gledamo z vidika večnosti,	dnu)>i se nam je predstavila in neizbrisno
ne morejo posamezne vlade v posebno ve-	v)jsni|a y spomin gQ|erija |ip0Vi kj jih je
liki meri izpreminjati zgodovinskih, zemlje-	predmes)na podzemska beznica zbrala iz
pisnih, gospodarskih, političnih in duševnih	ve|ikega mestcl| z deže|e in iz katorge. V
zakonov, ki so osnovna gonilna sila na-	romanih in črticahi ko|ikor nam .jih je po
rgdov.
Današnja Rusija nam je sfinga, ki pa bolj in bolj izgublja svojo skrivnost. Seveda jo v glavnem spoznavamo le po njenem vedno večjem političnem uveljavljanju v Evropi in pa po bolj ali manj hrupni propagandi, ki govori o velikanskem pionirstvu v pogledu tehnike in poljedelstva, za kar ima dane vse pogoje. O življenju ljudstva samega vemo malo, prav malo. Iz velikih epopej
manj kakor osem milijonov štirijaških kilometrov, — a to se pravi: še več kakor Zedinjene države z Aljasko, Kanado in Mehiko skupaj. Dve tretjini tega ogromnega prostranstva so brezkončne stepe in divji pragozdovi ali tajge sovjetske Azije. V tem širnem prostranstvu, ki je na zemljevidu le velik črn madež, izgubi človek pravi smisel za mero prostora in časa in se — čim dalje potuje po Sibiriji — bolj in bolj zaveda, da je to pionirski svet, ki se mu šele odpira bodočnost. Od južnega Urala do Bajkalskega jezera prodira kmetijstvo v stepo. Traktorji vlečejo pluge po ravninah, kjer je bila zemlja doslej deviška, nedotaknjena. Sibirija ima za zdaj komaj 6 % prebivalstva celotne Rusije, toda v njej je že obdelanih 12 % celotne ruske površine. Najboljši in najbolj pristopni deli deviške zemlje so že zasedeni; nastala so nova mesta, vasi in traktorske postaje, od koder dovažajo vlaki ali prenašajo letala v zapadno Rusijo obilje vsakdanjega kruha v najrazličnejši obliki.
Ne vemo, ali so današnji prebivalci ogromne Rusije srečni ali nezadovoljni. Za nas je glavno: živijo. In letni prirastek prebivalstva vse Rusije, ki šteje zdaj že čez 180,000.000, je vsako leto nekaj manj kakor dva milijona duš. Samotni lovci v tundrah, bosjaki. po sibirskih stepah, orači na deviški zemlji, zdravo zagorele kmetice v severnih sibirskih predelih, modri starci daleč za Uralom, splavarji na Volgi, krasne Gruzinke, bistrooki Čerkezi, ribiči ob Črnem morju in ostro rezani orientalski tipi po južnih republikah sovjetske zveze, trobentači in gajdači na veselih svatbah, kozaki pri svojih vžigajočih džigitovkah, zala kmetska dekleta pri šolskem pouku — to je le drobec iz ruskega življenja, ki ga skušajo prikazati naše slike
Jono:
<Sn. dan. '	'/|
V PLANINAH !
h
Jasen dan je vsfajal izza gora. Sonce je s prvimi žarki poljubilo nasprotne bregove in jih rožnato pobarvalo. Visoko nad vrhom je zaplaval črn ptič in poletel proti jasnemu nebu. Doline in dolinice so bile pokrite s svežim, iskrečim se snegom, le nekaj smuč’
se je vodilo proti koči, ki je še vsa zaspana stala malo pod vrhom. Prav takrat je spolzelo sonce s strehe na okna, da so zable-sketala kakor čisto srebro. Veter se je igral z dimom, ki se je prav po malem dvigal iz dimnika.
Sončni žarki, ki so se sprva ustavili na šipah pri oknih, so smuknili skozi špranjo v oknicah še v sobo in se poigrali na zaspanem Nad,nem obrazu, ki se je še v snu držal na smeh. Najprej so se odpočili na čelu, poiem so šli čez oči, da je Nada v sanjah zamahnila z roko, kakor bi hotela odgnati sitno muho. Nazadnje so se ustavili pod nosom in jo prav neusmiljeno pošče-getali.
«Cih, čih, čih», je zadonelo po sobi in zbudilo še druga tri dekleta, ki so spala na sosednjih posteljah.
«Kaj pa noriš?» se je oglasila Majda, največja zaspanka. «Zakaj nas sredi noči budiš iz spanja!»
«bog pomagaj, bi mi rajši rekla, kot pa da na vse zgodaj sitnariš. Sicer pa nismo več sredi noči, saj je zunaj že svetel dan. Prepričana sem, da so fantje že vsi na smučeh.®
V odgovor na to se je iz sosednje sobe oglasilo globoko smrčanje in spravilo vsa dekleta v dobro voljo.
«Le poslušaj jih, kako smučajo®, se je smejala Jelka, medtem ko je stopila k oknu in odprla oknice, da je sončna luč na mah poskočila v sobo in osvetlila mračne kote.
dve
«J o j, kako je lepo!» so zaklicale vse štiri hkrati, skočile k oknu in z glasnimi «jeji» in «joji» občudovale prebujajočo se zimsko naravo. Iz sosednje sobe pa se je vedno oglašalo globoko smrčanje.
Zdaj so se dekleta hitro oblekla, in Metka, ki je znala imenitno kuhati, je zakurila v štedilniku in pristavila vodo k ognju. Ko je zavrela in je bila miza že pogrnjena za zajtrk, so pograblie pokrovke in lonce, in v tišino zimskega jutra je zazvenela najubra-nejša budnica ter vrgla zaspance iz toplih postelj.
Po obilnem zajtrku je bilo sklenjeno, da izlet zaradi naporne poti prejšnjega dne ne bo preveč dolg, da bodo danes predvsem preizkusili, kaj vse so od lanskega leta že pozabili. Marko, ki je bil ta dan dežurni, je glasno vzdihoval, ko je mazal vseh šestnajst smuči in jih nosil na sneg. Ko so prišli drugi za njim, so se tiho zazrli v dolino, ki je bila še vsa odeta v meglo in so iz meglenega jezera le posamezni vrhovi blesteli v soncu. Okrog njih se je ivje, ki je ležalo na snegu, prižigalo in ugašalo v tisočih drobnih lučk.
Klanec, ki je bil še pred eno uro deviško bel in nepohojen, je bil zdaj razrit od mnogih smuči, in na dnu dolinice so bile druga zraven druge razvrščene velike luknje. Bregovi so odmevali od veselega smeha, ki je spremljal vsak padec. Dekleta, ki so bile posebno spretne za to, so kakor sneženi možje hodile navzgor in skoraj z zavistjo gledale fante, ki so se v drznih smukih spuščali v dolino. Ko so enkrat vsi štirje spet izginili za ovinkom in jih dolgo ni bilo na spregled, je Majda, največja lenoba, odpela smuči, sedla na deske pred kočo in dvignila svoj zardeli, še malo pegasti nosek proti soncu. Kakor bi mignil, so bile tudi druge tri pri njej. In ko so se čez nekaj minut spet prikazali fantje, so videli osem smuči, ki so se sušile v soncu, zraven njih pa od raznih krem se blesteče štiri obraze.
«To je misel», se je navdušil Peter, in ni trajalo dolgo, pa so tudi fantje ležali zrave/i njih in zdaj pa zdaj kritizirali, kdo je bolj zagorel.
Po kosilu, ki je bilo sicer skromno, a je vendar teknilo bolj kakor vsaka pojedina v
Po veselem smučanju eno ali
Za prijeten počitek ni treba mehkih blazin.
uri resnega učenja za izpit.
mestu, so odšli na kratek izlet. To je bila priprava za naslednji dan, ko so nameravali in na sosednji vrh v štiri ure oddaljeno kočo gledat, kdo in kaj prebiva tam. Ko so po mnogem trudu prišli na vrh, so posedli po smučeh in se v nemem sožitju zazrli v dolino. Ko je zašlo sonce in so se prve mračne sence splašile na bregove, so se odpeljali h koči in potem še nekaj časa zrli skozi okno na svetle zvezde, ki so se užigale na nebu. Tiha pesem je zazvenela v noč, pesem v pozdrav luni, ki je priplavala čez gore in z medlo svetlobo oblila hribe in doline in vso noč čula nad kočo in osmimi ljudmi, ki so spokojno, v sladke sanje zaviti zaspali v njej.
Ina Slokanova t
> desetih zvečer so mamo odpeljali. Se se je slišal polagoma zamirajoči ropot oddaljujočega se rešilnega voza. Pavlina in Mira sta ostali sami. Spogledali sta se. Bili sta bledi kakor smrt in objokani. Plamen sveče, ki je stala na mizi, je nemirno trpolel in razsvetljeval le sredo sobe, koti pa so bili polni skrivnostnega, grozotnega mraka.
Postelja, kjer je ležala mati, je bila vsa razrita. Na pomečkani rjuhi je bilo polno rumenkastih drobtin od ki ga je mama hotela opoldne jesti, pa ga ni mogla. Na stolu je ležal v modro cunjo zavit kos opeke, s katero si je grela hrbet. Na koncu postelje je ležala njena naglavTia ruta in srajca, ki si jo je preoblekla, je še kiselkasto dišala po znoju.
Pavlina se je opotekla k postelji, pograbila materino srajco, jo privila na prsi, poljubljala in se spet razjokala: «Mamica, zlata mamicaa ...»
Tudi Miri so tekle po licih debele solze, toda premagovala se je in ni glasno zajokala. Tiho je odmaknila stol od postelje, pogladila blazino in jecljaje hotela pomiriti starejšo sestro:
«Sssaj bodo v bolnici mamo pozdravili, boš videla . ..* Pavlina pa se ni mogla potolažiti. Zmeraj huje je jokala. Zarila je obraz v blazino in tožila:
«Mamica, mamica ljuba. Ne bo ozdravela. Morda bo še ponoči umrla. Nikoli več ne pride k nama v to sobo. Sami bova ostali, čisto sami.*
Zdaj se tudi Mira ni mogla več premagovati. Vrgla se je počez na posteljo in zateglo jokala. Tako sta jokali, omamljeni od žalosti in utrujenosti. Nista slišali ure, ki je nekje zunaj počasi odbila enajsto. Po cesti je ropotaje privozil tramvaj. Nekje v hiši se je prebudil dojenček In zajokal. Sveča na mizi je polagoma dogorevala.
Polagoma je tudi njun jok začel pojemati in prešel v zateglo ihtenje. Utrujenost je premagala žalost. Ko je sveča dogorela in ugasnila, sta Pavlina in Mira kar tako, oblečeni in objeti, ležali na materini postelji in že spali.
Zjutraj ju je zbudil ropot mesarskih voz, ki so vozili meso na tržnico. V sobi je bilo še čisto temno, le skozi ozke špranje težkih železnih oknic se |e medlo svetlikalo jutro. Te oknice je mati navadno zvečer, preden so legli, odprla, da je bilo v sobi svetlejše in se ni zjutraj predolgo zaležala. Onidve pa sta zvečer na to pozabili. In prav to ju je najprej spomnilo vseh težav, ki jih je nenadoma naložilo življenje na njune mlade slabotne rame.
Bili sta tako utrujeni in zbiti od prejšnjega večera. Od joka sta čutili težo v glavi in oči so ju pekle. Tako sta nekaj časa negibno obležali in tiho strmeli v temo, ki je ob oknih začenjala siveti. Najrajši bi tako ležali ves dan in še vso naslednjo noč in še in še prav do takrat, ko bi jima sporočili, da je mama ozdravela. Toda saj to ni bilo mogoče. Vstati morata. Pripraviti si bosta morali zajtrk. Čeprav jima ni nič do jedi, jesti vendarle morata, saj jima je od lakote že skoraj slabo. Včeraj nista nič večerjali in opoldne sta jedli tako malo, ker nista utegnili, ker sta morali neprestano streči bolni materi. Potem pa bo treba oditi v šolo, seveda, kakor vsak dan.
Pavlina je vstala in odprla oknice. Zunaj se je prebujalo sončno jutro pozne pomladi. Na gimnazijskem vrtu onkraj ceste je pel ščinkavec.
«Mama!» |o je spet bolečina zgrabila z vso silo, da so ji roke omahnile in je onemoglo obslonela na okenski polici.
«Če nama umre, bova kakor beračici, ko nimava nikogar. Najbrž bova morali v sirotišče, kaj misliš?» je tiho rekla Mira, ki je še vedno sedela na postelji.
«Molči vendar!* je skoraj kriknila in se pognala od okna. «Mama bo ozdravela. V bolnišnici ozdravijo vsakega. Danes ji je najbrž že dosti bolje.»
Zakurila je v peči, da skuha zajtrk. V sobi namreč ni bilo štedilnika, in je mati večerjo in zajtrk kuhala kar v navadni lončeni sobni peči, kosilo pa so jemali v javni kuhinji. Toda kuhanje v peči je bila velika umetnost, ki ji Pavlina in Mira nista bili kos. Trikrat je morala Pavlina iznova zakuriti, ker je ogenj hipoma ugasnil, vselej, kadar je pristavila lonec z vodo. Nazadnje se je lonec z vodo prevrnil. Spoznali sta, da tako ne bo nič z njunim zajtrkom.
«Pojdi k sosedi in poprosi za malo kropa,» se je končno domislila Pavlina.
Mira je prinesla kropa in z njim sta polili zmleto žitno kavo. Kavo sta potem pokrili in pustili, da bi se izčistila. Pa se kar ni hotela izčistiti. Ko sta končno prilili surovega mleka in jo nalili v skodelici, je bila še vedno polna gošče. Toda saj danes nista ne mogli in ne utegnili misliti na to, ali je kava dobra ali ne.
«Ti ostaneš doma, da boš pospravila,* je odločila Pavlina. «V šoli te bom že jaz opravičila. Morda pride tudi kdo iz bolnišnice kaj povedat,* je pristavila po kratkem molku, «potem moraš takoj priti v šolo pome.*
V šoli je Pavlina najprej opravičila Miro, potem pa je odšla v svoj razred. Sprva je hotela stopiti k učiteljici in jo prositi, naj je ne vpraša, ker se ni utegnila pripraviti, pa se je premislila. Tako bridko ji je bilo govoriti o materini bolezni, posebno tukaj v šoli. Gospodična bi jo gotovo o vsem natanko izprašala, in ona bi morala na vse odgovoriti. Pri vsakem vprašanju bi morala iznova seči v svoje izmučeno srce, da bi iznova zakrvavelo iz neštetih ran, kakor včeraj zvečer, zdaj, ko se je komaj rahlo umirilo in pozabilo tu v razredu, ki je bil poln sonca in dekliškega smeha, kakor vse druge dni. Rajši bo molčala.
Tiho je sedla na svoj prostor. Njene misli so bile tope od bridkosti. Zagledala se je skozi okno. Bilo je v začetku junija, in na šolskem vrtu so cvetele prve rože. Rasle so tik visokega belega zidu, in zato so se zdeli njihovi cveti še bolj živordeči in veliki. Sonce je toplo sijalo, in po jablani, ki je komaj odcvetela, so se spreletavale sinice. Mislila je na mamo. Kako ji je zdajle? Ali vidi tudi ona še to svetlo božje sonce? Ali še tako strašno trpi kakor včeraj? Ali, ali... Tedaj je vstopila razrednica.
Odmolili so.
«Sedite!» Razrednični glas je bil vsakdanji.
Za računsko uro je bilo treba pripraviti zvezke in peresnike.
Pavlina je iskala pod klopjo. Vse je že trikrat prebrskala. Peresnika ni bilo nikjer. Pozabila ga je doma. Morala je prositi tovarišico, ki je sedela v isti klopi, naj ji posodi svojega starega.
»Pozabila sem svoje doma,* je zašepetala opravičujoče, «vsa sem zmešana, našo mamo so včeraj zvečer odpeljali v bolnišnico.*
Dekletce ji je odstopilo svoj boljši peresnik in se zazrlo vanjo z velikimi sočutnimi očmi.
«Ali bo umrla?* je tiho vprašala.
Pavlina je zmignila z rameni in -se zagledala skozi okno. Solze so ji kakor rahla koprena zastrle pogled.
Učiteljica je razlagala nekaj o trikotnikih in četverokotnikih. Risala jih je na desko. Nenadoma se je njen pogled ustavil na Pavlini, ki je še vedno gledala skozi okno.
«Ponovi, sem rekla! Slišiš ali ne?» Učiteljičin glas je bil oster.
Pavlina je mehanično vstala in prazno buljila vanjo.
»Ponovi, sem rekla! Slišiš ali ne?» Učiteljičin glas je bil še ostrejši.
Pavlina je nekaj zajecljala. Rdečica ji je planila v obraz. Glava ji je klonila vedno niže. Končno se ni mogla več premagovati. Zajokala je.
»Kaj pa je s teboj danes?* se je učiteljica začudila.
Pavlinina tovarišica je vstala in povedala: «Njena mama je zbolela. Včeraj zvečer so jo odpeljali v bolnišnico.*
Pavlina je omahnila na klop in glasno zaihtela. Njeno ubogo srce, ki je prej s silo tajilo v sebi bolečino, se je odprlo na stežaj, in vse, kar je bilo bolečega v njem, se je izsulo v obupen jok. Pogledi sošolk so sočutno viseli na njej.
»Zakaj mi nisi tega prej povedala?* je mehko rekla učiteljica. Stopila je k mizi. Vzela je iz miznice knjigo, v katero je zapisovala rede, in jo odprla.
«Pojdi domov,* je rekla, «če bi mami ne bilo bolje, ostani kar doma. Tvoje rede tako imam. Saj bi se zdaj ne mogla učiti.*
Pavlina ni dvignila glave. Še vedno je jokala. Soseda jo je opozorila: «Pojdi domov, saj je rekla gospodična.* Vse njene reči je lepo pospravila in zložila: «Tako, vidiš, vse imaš pripravljeno, pojdi, no .. .»
Pavlina je dvignila svoj objokani obraz.
»Pojdi domov,* je ponovila učiteljica, ko je ujela njen vprašujoči pogled.
Z robcem si je otrla solze, potem pa je počasi vstala, vzela svoje reči in s sklonjeno glavo odšla proti vratom.
Doma je v veži naletela na gručo žensk iz hiše. Nekaj so se glasno pogovarjale. Ko so jo zagledale, so potihnile.
«0, ti reva, ali so te iz šole pustili domov? Prav je tako,* je zajaskala debelušna Smrečnica, ki ni imela svojih otrok in ni menda še nikoli v svojem življenju doživela ničesar posebno bridkega.
Pavlina je hotela tiho mimo njih, pa je niso pustile.
«Popoldne gresta pač z Miro k mami v bolnišnico, kajne? Oh, sirote, le kako, da je tako hitro zbolela. In če bi umrla, kaj pa potem?*
«Nimata prav nikjer sorodnikov? Kakšne tete ali strica? Prav nikogar? Hm, hm.»
Pavlina se je s težavo prerila do vrat stanovanja in jih trdo zaprla za seboj.
Mira je pometala. Ni se začudila, da je sestra tako zgodaj prišla domov. To se ji je zdelo samo po sebi umevno.
Pavlina ne more več jokati. Vse še neizjokane solze so okamenele v njej in se strnile v velik strahotno težek kamen, ki ji leži na srcu, katero komaj še utriplje.
»Če mama umrje, bom umrla tudi jaz,* je prepričevalno rekla Miri, ko se je ta vrnila z dvorišča.
Mira jo je pogledala s široko razprtimi očmi.
»Kako pa to misliš?* je vprašala otročje, »ali bi se utopila?*
»Tega ne vem. O tem še nisem razmišljala. Umrla bi. Kako, to je pa vseeno.*
*
Popoldne sta obiskali mater v bolnišnici. Dolgo sta morali spraševati in jo iskati po sobah. To spraševanje
in Iskanje |e bilo tako grozno. Nenehoma sta se bali, da jima bo kdo povedal, da je mati v tisti nizki, na samem stoječi stavbi, pred katero se žalobno sklanja vrba ža-lujka. Slednjič pa sta jo vendarle našli v veliki bolniški sobi. Zdaj šele sta zadihali. Na dnu src je spet vzplamenelo svetlo upanje: mama bo ozdravela.
Materina postelja je bila v kotu, nekoliko odmaknjena od drugih. Vsa bleda in neskončno izmučena je ležala njena glava na kupu blazin. Ko je zagledala hčerki, se ni zganila. Bila je preveč slaba. Le oči je za spoznanje bolj razprla, in v zenicah se ji je svetlo utrnilo.
«Mamica! Mamica!* Težko sta se premagovali, da nista zajokali, toda vedeli sta, da tega ne smeta. Tu pri mami ne smeta jokati. Sedli sta na rob postelje in božali materi roko, to ljubo, dobro shujšano roko. Materin pogled je svetlo sijal vanju. Bilo jima je tako dobro. Celo večnost bi tako sedeli pri materi. Vse grenko in boleče se je nekam razgubilo. Bridke misli so splahnele, kakor da bi jih nikoli ne bilo. Le mamin pogled je ostal, svetel in lep, in je toliko pripovedoval. Toliko. Miri je bilo tako lepo, da se je nehote skoraj glasno zasmejala. Potem pa se je prestrašila lastnega glasu in plašno umaknila pogled pred sestrinimi očitajočimi očmi.
«Ali' sta jedli?* sta kakor iz neskončnih dalj zaslišali rahli materin glas.
«Seveda,» je prikimala Mira, «špinačo in krompir. Samo kava zjutraj se nama je skazila, tako gosta je bila.*
«Zakaj nista prosili sosedo, da bi vama jo skuhala?* Materin glas se je razdrobil v nerazumljiv šepet. Bolestno je trznila z glavo in si pokrila obraz z dlanjo.
Tedaj je zazvonilo. Prišle so strežnice z metlami in začele izganjati obiskovalce. Mira in Pavlina sta vstali. Se enkrat sta pobožali materino roko: «Mama, zbogom!*
Mati je s trudom dvignila glavo in skušala z roko seči pod blazino: »To, tukaj, vzemita.*
Pavlina je iskala pod blazino mesto nje. Našla je zalepljeno pismo. Na njem je bil s svinčnikom napisan naslov. Napisala ga je mati s slabotno, tresočo roko.
»To nesita botrici, še danes, zdajle, takoj!*
Pavlina je neodločno držala pismo v roki. Materine oči so prosile. Njene posinele, izsušene ustne so se pregibale, kakor da bi rade ponovile: «K botrici nesita, zdajle, takoj!*
Prikimala je: «Da, mamica!*
Sli sta proti predmestju, kjer je bila botrina vila. Dan je bil tako sončen in lep. V parku so se igrali otroci. Lovili so se, kričali in se smejali. Dekletca so bila oblečena v svetle, lepe rožaste oblekice. Vse je bilo tako lepo in veselo!
Mira je počasi šla za sestro. Vročina1 jo je dušila. Njena temna suknena obleka je bila pretopla za te dni. Mama je obljubila, da jima sešije takšne svetle rožaste oblekice, potem pa je zbolela. Lasje so ji grdo viseli ob ušesih. Prerahlo si je zjutraj zavezala petljo. Včasih ji jo je zavezovala mama.
«Pavlina, popravi mi no lase, saj vidiš, kakšna sem.*
Pavlina pa je niti pogledala ni.
»Ah, saj je dobro, kar za ušesa si jih zatlači. Jaz te ne morem frizirati. Zdaj ne. Tako me skrbi, kaj je v tem pismu. Najrajši bi sedla na tla in umrla, kar tukaj, sredi ceste.*
»Pa ga odpri in poglej!*
«Ko pa ne morem. Zalepljeno je. In tudi bojim se, oh, tako se bojim!*
«Daj ga meni! Jaz ga znam tako odpreti, da se ne bo poznalo. Če ti ne boš hotela brati, bom pa jaz.*
Sedli sta na klop. Mira je z glavnikom odlepila ovitek.
Potegnila je iz n|ega pismo in ga razgrnila. Pavlina je videla, da je napisanih samo nekaj vrstic. Kako strahotno zverižena je bila mamina včasih tako lepa, ljuba pisava. Vidi se, kako težko je pisala. Iztrgala je sestri pismo iz rok.
»Spoštovana gospa! Z menoj gre hitro h koncu. Umiram. Moji hčerki bosta ostali čisto sami. Prosim, zavzemite se zanju in jima pomagajte v najhujšem.*
Pavlina in Mira sta strmeli v pismo. V teh nekaj bolno zveriženih besed, ki so bile zanju tako grozne. Sonce je hipoma ugasnilo. Mladozelena drevesa, smejoči otroci v veselih svetlih oblekah, rože v gredicah, in na vsaki je bilo napisano z živo srčno krvjo: Z menoj gre hitro h koncu! Umiram! Ko bi vsaj mogli jokati. Dobre, hladilne solze, kje ste? Ne, niti teh ni. Okamenele so in se izpre-menile v skale, ki leže na srcu. To drobno ubogo človeško srce, kako vzdrži! Toliko teže in bridkosti leži na njem, pa še vedno živi, še vedno utriplje ...
Mira se je prva znašla. Vtaknila je pismo nazaj v ovojko in ga zalepila.
«Pismo morava na vsak način oddati. Mama je tako hotela.*
V oknih botrine vile se je smejalo sonce. To so bila širokčl in visoka okna, kakršna imajo samo gosposki domovi. Sli sta skozi vrt po beli peščeni stezi in skoraj nista opazili gredic, ki so bile polne cvetk, lepo izbranih po barvi in vrsti. Odprla je služkinja. Milostiva je legla, pogledala bom, če se je morda že zbudila. Izročila sta ji materino pismo.
Čakali sta na verandi, ki je bila prepolna oken, na katerih so biil beli zastori s čipkastim vložkom. Tam je bila tudi belo pregrnjena miza z narezanim kolačem in s krožnikom češenj, ki so najbrž ostale od obeda. Lepo in prijetno je bilo gledati vse to. Se lepše in prijetnejše je bilo neprestano živeti v takšnem okolju. Botrica je bila pač srečna.
Steklena vrata so se odprla. Na pragu je stala gospa botra. V rožasti domači halji. Lase je imela še nekoliko razkuštrane od ležanja. V roki je mečkala pismo in bila je nekoliko razburjena.
»Da, ljubi moji, kaj pa naj jaz naredim z vama, če je vajina mati bolna? Menda le ne bo tako hudo, kaj? Mene so že imeli trikrat na operacijski mizi. Vso so me skoraj razrezali, pa sem še zmeraj tukaj. Se bo že pozdravila, bosta videli,* ju je tolažila, ko je videla, da komaj zadržujeta solze.
»Sta morda lačni?*
Pavlina je odločno odkimala. Gospa pa se je vzlic temu obrnila in zaklicala proti kuhinji: «Tončka, zavij tiste koščke kolača in češnje, ki so ostale.*
«Pa čeveljčke imaš že precej izhojene,* je pogledala Miro pod noge. »Tončka,* je naročila služkinji, ki je prišla po kolačke in češnje, da jih zavije, »pojdi no gor v sobo in poišči rjave čevlje naše Medi in še one sandale pa ono modro obleko, ki je na plečih obledela, in vse skupaj zavij. Tako,* se jima je nasmehnila, «nekaj bomo že segnali za vaju. Nič ne jokajta, čez teden dni bo mama že zdrava. Če bi bili kdaj lačni, kar pridita, štirinajst dni ostanemo še v mestu, da Medi konča šolo, potem pojdemo na počitnice.*
Služkinja je prinesla dva precejšnja zavoja. Vzeli sta jih in se zahvalili. Potem sta šli. Botrica je še malo postala med odprtimi vrati in gledala za njima. Potem je zavzdihnila: »Oh, Marija, kakor da človek nima svojih križev in težavi* in odšla k Tončki v kuhinio.
Onidve pa sta šli svojo pot. Zavoja sta bila težka, nerodna. Le čemu sta jih sploh vzeli? Saj jima ni bilo do ničesar. Spet sta šli skozi park. Tam sta sedli na klop.
Opazovali sta otroke, ki so se igrali, in vrabce, ki so se podili za krušnimi drobtinami. Čez nekaj časa je Mira odprla zavoj, kjer je bil kolač in češnje. Začela je jesti. Kolač je bil zelo dober, češnje pa še boljše. Polovico je dala Pavlini.
Pavlina se je sprva branila, potem pa je začela jesti. Drobtine je metala vrabcem,- ki se jih je vse polno na-, bralo okoli klopi.
Domov sta prišli šele v mraku in še takrat neradi. Misel na dom ju je plašila. Kaj bi tam, ko je tako prazno in žalostno. Toda nič drugega jima ni ostajalo. Čez noč nista mogli ostati zunaj. Zgodaj sta'legli. Toda zaspati nista mogli. Tako tesno jima je bilo, kakor da neprestano nečesa pričakujeta. Vsak šum zunaj na cesti in v hiši ju je splašil. Oknice so bile odprte. V kot pri vratih je medlo sijala plinska svetilka. Stojalo za obleke se je pošastno risalo iz teme, kakor prikazen.
»Ti, ali se ti ne zdi, da stoji tam pri vratih nekaj belega,* je zašepetala Mira sestri v uho in se stresla od groze.
«Neumnica, pusti me, da zaspim,* se je zjezila Pavlina in si še bolj pritegnila odejo. K vratom pa se ni upala pogledati.
«Poglej, poglej, joj, mene je tako strah! Zdi se mi, da se premika.*
Pavlina se je s silo zbrala in pogledala k vratom.
«To je vendar brisača,* se je oddahnila. «Sama si jo obesila tja, neumnica, kaj več ne veš?*
«Oh, mene je bilo pa tako strah!* se je oddahnila Mira.
«Česa?»
«Če bi mama umrla in ...»
«Molči, molči!*
Noč je bila polna strahotnega molka.
Ko sta naslednji dan obiskali mater, sta jo našli prav tako bledo, izmučeno in skoraj negibno, kakor prejšnji dan. Le njene oči so živele. V njih se je svetlo utrinjalo.
Povedali sta, kako sta opravili pri botrici. Dobra je, dala jima je kolača in češenj, obleko in čevlje, in še naj prideta. Drugo sta zamolčali. Mati je lahno prikimala, zadovoljen usmev ji je legel na usta.
«Srečna je,» je z grenkobo pomislila Pavlina. «Zdaj misli, da lahko brez skrbi umre. Oh, mama, mama.*
Toda mama je živela še tretji, četrti, peti, šesti, sedmi in osmi dan, zmerom enaka: bleda, shujšana skoraj do kosti, slabotna in negibna. Vsak dan sta jo obiskali. Dve uri sta sedeli ob njeni postelji, in to sta bili najlepši uri celega tistega dneva. Vsak dan so ju potem doma sosede radovedno spraševale: «No, kako je mami? Je že kaj bolje?* Same med seboj so se pa potem čudile: «Le kaj drži to žensko tako dolgo pri življenju? Menda samo skrb in ljubezen do otrok.*
Deveti dan sta pa prihiteli domov vsi nasmejani in srečni. Sami sta poiskali sosede in pripovedovali vedno iznova in obe hkrati:
«Mama bo ozdravela. Zdravnik je rekel. Danes je že smela jesti mlečno jed. Še štirinajst dni, potem bo pa prišla domov. Zdravnik je rekel.*
Na dvorišču so se žogali otroci.
«Ti, Pavlina, jaz se grem pa malo igrat.« Mira je stekla 'na dvorišče. Pavlina je počasi odšla za njo.
»Ampak veš, ne igraj se predolgo,* je rekla pokroviteljsko, «dosti opravkov imava. Pomeniti se bova morali, kako bova pospravili in uredili stanovanje, preden pride mama. Štirinajst dni mine kar hitro. Vse morava zelo lepo pripraviti, da bo vesela.*
Tako lepo jima je bilo. Ta dan sta po dolgem času prvič spet čutili, da sije toplo, zlato sonce tudi zanju.
2
1940

'Pže.te.na
IcahikCLStcL
(Slika 26)
To praktično jopico, ki jo oblačimo čez bluzo in na Športno krilo, pletemo z angorsko volno v dveh barvah, in sicer s črno in belo, z modro in belo ali pa z modro in sivo volno. Usnjeni pas in gumbi so lahko rdeči ali pa modri.
Za to jopico potrebujemo 150 g črne ali modre in 150 g bele ali pa sivo angorsko volne, 5 gumbov in usnjen pas.
Karira,tisti osnovni vzore,c pletemo z dvoma klobčičema različne barve. Stovilo petelj mora biti deljivo s 6.
/. vrsta: Pletemo z osnovno barvo (z modro ali črno) samo desno potijo.
2. vrsta: Naredimo izmenoma po 8 leve petlje z osnovno barvo — menjamo nit — in po 8 levo potijo z drugo barvo. Nit loži pred ročnim delom in je ne smemo prevoč nategniti. Tako menjavamo po vsakih 8 petljah barvo. Na licu so videti torej samo desno petlje.
8. vrsta: Delamo izmenoma po 8 desne petlje s svetlo in po 3 desno petljo z osnovno barvo. Nit, s katero ne pletemo, leži za ročnim delom.
4. vrsta: Pletemo jo kakor drugo vrsto.
'lako pletemo dalje in menjavamo barve kvadratov po vsakih troh vrstah.
Najprej naredimo zadnik, za katerega nasnu-mo na spodnjem robu primerno število petelj ter snemamo, dovzemamo in zazankujemo .po kroju.
Na obeh prednikih moramo napraviti rslzporok za žep in v naslednji vrsti priplesti žepno podlogo.
Hokav pričnemo pri zapestju in pletemo najprej 8 cm visoko, izmenoma po dve desni in po dvo levi petlji. To so zapestki, ki jih potem zavihamo. Dalje delamo rokav po kroju v osnovnem vzorcu.
Nato sešijemo jopico ob straneh in na ramah ter sešijemo in všijemo rokave, ki jih na rami nekoliko napuščamo.
Zdaj obkvačkamo vso robove z gostimi petljami, in sicer z osnovno barvo.
Obrobo na obeh prednjih robovih in ob vratni izrezi kvačkamo precej trdo z gostimi petljami v kratkih vrstah som in tja. Delati jo pričnemo z osnovno barvo na spodnjem robu in vrinemo pri prehodu na vratno izrezo nekaj krajših vrst, da nastane topi kot. Na obrobi desnega prednika naredimo sproti 5 gumbnic. Preden obrobo prišijemo,. jo obkvačkamo krog in krog z gostimi potljami. Ko šivamo obrobo na jopico, jo ob vratni izrezi nokliko napuščamo, pri okroglini pa natezamo.
VjzčeAna. jopica.
(Slika 27)
Narisek vzorca za večerno jopico na sliki 27.
Zanjo potrebujemo približno 225 g barvastega mercerizi-ranega kvačkanca, 2 dolgi pletenki, kvačko in 1 gumb.
Čipkasti vzorec jopice kvačkamo po narisku na sliki 27/a. Vsak vzorčni oddelek je po 16 petelj širok, število nadutih petelj mora biti torej deljivo s 16. K tem petljam moramo nasnuti še 2 robni petlji. Prvo petljo v vsaki vrsti oredenemo, zadnjo pa levo podpletemo. Ti dvo robni petlji v narisku nista navedeni. Ko pletemo vrste sem in tja, se vrstita vodno po 1 vzorčna vrsta in po 1 vrsta levih petelj. Narisek vzorca beremo za vzorčno vrste od desno proti levi, pri čemor pustimo prazne kvadrate vnemar. Vsak kvadrat pomeni po 1 petljo, ki jo podpletemo tako, kakor jo označeno na narisku. V povratnih vrstah (levih petelj) podpletemo prvega izmed dvojnih ovojev
desno, drugega pa levo. Pri tem upoštevamo tudi ovoje drugo, osme, dvanajste in šestnajste vrste, iz katerih naredimo v naslednji vrsti (tja grede) po 2 desnozasukani petlji, torej napravimo iz dveh zaporednih ovojev 4 petlje. Vzorec na narisku se ponavlja v širino in višino, kolikor jo pač treba.
Levi prednik začnemo plesti na spodnjem robu, potem pa ob straneh, ob rokavni izrezi in ob vratni izrezi po kroju dovzemamo in snemamo.
Desni prednik pletemo tako kakor levega samo obratno.
Zadnik ima spodaj dva razporka, ki sta oddaljena vsak po 5Va cm od sredino in sta po 10 cm visoka. Zadnik pričnemo spodaj in ga pletemo zaradi razporkov 10 centimetrov visoko v treh delih. V vsakega izmed teh dveh razporkov všijemo potem trikotno kozico, katere spodnja stranica (kjer jo pričnemo plesti) je dolga 9 cm, obe ostali pa po 10 cm (kakor razporek).
ltokave pričnemo plesti na spodnjem robu ter potem petlje po kroju dovzemamo, snemamo in zazankujemo.
Ko jopico sešijemo, obkvačkamo vse robove z gostimi petljami in naredimo na desni prodnik zanko, na levega pa prišijemo gumb.
Slika 27 a. Narisek vzorca.
Posamezni znaki pomenijo:
0desna petlja 1*1 ovoj
312 petlji hkrati desno spletemo |jj 1 petljo predenemo, 1 petljo podpletemo potegnemo predeto petljo čez podpleteno |^| desno zasukana pellja
□ prazni kvadrat ne pomeni nobene petlje.

Slike 27.
V&čahsia jopica
JM 3LU2J
Slika 28 a
in
Slika 31.
V«
>4?/
v /'
fyf£
a
Slika 32.
Slika 30.
Slika 33.
Slika 33. Za ta slinček potrebujemo kos lanenega platna 13X10 cm in prav tolikšen kos flanele za podlogo. Vezemo s prejico muline in porabimo 2 predenci svetlomodre in svetlorjave
ter po 1 predence modrozelene, ru-menkastordeče in rumeno-sive barve.
Vzorec vezemo po narisku s križnim vbodom.
Slika 34.	Slika 35.	Slika 36.
VZORCI
ja ytte, Majine, senčnike in jaitote
Slika 38. Lep cvetni vzorec, ki ga vezemo s senčnim in okrasnim vbodom na belem voalu. Sestavljen je iz večjega in iz manjšega šopka, za katera izberemo nežne pastelne barve. Prt in blazino povzdignejo razen vzorca tudi precej nabrane volane. Manjše slike kažejo, za kaj lahko vzorec še porabimo. Odlikanico «Ultra» za prt, ki ima v premeru 90 cm, in za blazino, ki meri 30 X 30 cm, lahko naročite pod Bl-H 6962.
Slika 38.
mmSmOKi
Mmmmmmmrn? 'J
®iiii:ig
JVlreša^to Icuačkari prt
Za ta preprosti in okusni prt potrebujemo 800 g kvačkanem Št. 20 in primerno kvačko. Ker jo vzorec čisto preprost, ga dolamo lahko kar po sliki. Ves prt kvačkamo v vrstah som in tja, le predzadnjo luknjičasto in zadnjo gosto vrsto na robu dolamo naokrog, potem ko je prt že narejen.
Za nasnutok naredimo vorižico iz 507 zračnih petelj in napravimo v prvi vrsti prvi dvojni stebriček v šosto zračno petljo (čo Štejemo od kvačke), potom pa do konca vrsto v vsako zračno petljo po enega. V prvi vrsti imamo torej 508 dvojnih stebričkov. Nazadnje skvačkamo 4 zračno poti je in obrnemo.
2.	vrsta: Naredimo po 1 dvojni stebriček v predzadnjega in v tri naslednjo stebričke prvo vrsto, nato pa izmenoma po 1 zračno petljo in po 1 dvojni stebriček v drugi naslednji stebriček prvo vrste kar do vštetega petega stebrička prod koncem vrsto (prvi stebriček prvo vrste, ki ga nadomošča 5 zračnih petelj, tudi štejemo, nazadnje pa napravimo po 1 dvojni stebriček v zadnjo 4 stebričke prvo vrste.
3.	—5. vrsto delamo kakor drugo vrsto in kvačkamo pri tem vedno stebriček na stebriček.
C), vrsta: Naredimo 4 zračne petljo, nato po 1 dvojni stebriček v drugi in v tri naslednjo stebričke prejšnje vrsto, potem osemkrat izmenoma po 1 zračno petljo in po 1 dvojni stebriček v naslednji stebriček prejšnje vrste, zdaj stoosemintridesetkrat izmenoma po 3 zračne petljo in po 1 dvojni stebriček v drugi naslednji dvojni stebriček prejšnje vrste, nato osemkrat izmenoma po 1 zračno petljo in po 1 dvojni stebriček v naslednji spodnji dvojni stebriček, nazadnje pa 4 dvojne stebričko.
7.—33. vrsta: Kvačkamo jih kakor šesto vrsto. Pri 188 praznih kvadratih pride dvojni stebriček na dvojni stebriček.
V 34. vrsti se začenja lik v sredini. Najprej kvačkamo kakor po navadi, potem pa napravimo 84 praznih kvadratov; nato naredimo 1 zračno petljo, 1 dvojni stebriček v srednjo izmed treh naslednjih zračnih petelj, 1 zračno petljo in 1 dvojni stebriček v naslednji dvojni stebriček, potem 68 praznih kvadratov, po 1 dvojni sto-bričok v naslednjo 3 zračne petljo, potlej dvojni stebriček v naslednje 3 zračne petlje in še en dvojni stebriček. Zdaj končamo vrsto s 33 praznimi kvadrati in z običajnim robom.
35. vrsta: Začnemo jo tako kakor po navadi, nato pa naredimo 33 praznih kvadratov, po 1 dvojni stebriček v 8 spodnjih dvojnih stebričkov, potem 3. zračne petljo in naslednji dvojni stebriček, 66 praznih kvadratov, 1 zračno petljo, 1 dvojni stebriček v sredo izmed 3 naslednjih zračnih petelj, trikrat izmonoma po 1 zračno petljo in po 1 dvojni stebriček v naslednji spodnji dvojni stebriček, nato 34 praznih kvadratov in običajni konec.
Dalje delamo po sliki. Za prazne kvadrate kvačkamo po 3 zračno petlje in po 1 dvojni stebriček, za ožje presledke po 1 zračno petljo in po 1 dvojni stebriček v drugo naslednjo petljo, za polno kvadrato pa po 4 dvojno stebričko.
V 115. vrsti je lik na sredi končan, nakar naredimo 33 vrst tako kakor prvih 33, samo obratno.
Nato obkvočkamo prt s praznimi kvadrati, ki morajo biti v isti višini kakor kvadrati v sredini. V petljo na vogalu naredimo po dva dvojna stebrička, ki ju loči 7 zračnih petelj. Nazadnje naredimo še krog dvojnih ste: bričkov, v vsako spodnjo petljo po enega, v vogalno pa p«t.
Slika 40 a.
I L*
fr
4- '
Slika 39. Slika 39 a.
A.
37 'r-i-
B
|	52j.,......—j
0 2--"-9-'13i-18—“25 27 o 2.......II.....20™"27 O	16"”21
Slika 39 b.
mmm
■mmm
?■ 5?f f || F P/št*
<^v ;•:' ‘Jf£
•> 4 ^ Z* %HK*
, /*j' /	-1
W^^pV
~ iW/5
SB=4?:f Sft
5 4'	v?<: K	• • Ml .
:v*S? *• -*3s>4'*»ir -s’<>'v•
i,y ■ ftpM- A>, -• :* »raSStfft
\
m
Slika 40 b.
Slik« 40.
Hudales Oskar:
—Usada	baiA^a Sc&a&^a
Čeprav je bila njegova smrt precej nenavadna in je umrl v tujem kraju, vendar ni vzbudila nobene pozornosti. Tistih predpisanih osem in štirideset ur so ga hranili v mračni mrtvašnici, potem pa so ga pokopali že takoj po jutranji maši. Ko je ležal na mrtvaškem odru, so ga prihajali gledat nekateri ljudje — največ otroci — a ne iz usmiljenja, ali da bi mu izkazali poslednjo čast, temveč iz radovednosti. Košček sveče, ki mu jo je prižgala stara, pobožna ženica, je kmalu dogorel. Potem je vso ledeno-mrzlo decembrsko noč ležal tiho in negibno, z na pol priprtimi očmi, ves čas v temi.
Anton Solar bi nikoli ne bil ležal tako sam in zapuščen v tej mrtvašnici, ko ...
Stara, vsakdanja zgodba!
Hribovska zemlja je trda in skopa. Človek mora prekleto garati, da izkoplje iz nje tisto malo kruha, ki je potrebno, da nekako živiš od ene zime do druge. Anton Solar je to vedel že takrat, ko je zadnje leto hodil v šolo.
2e tedaj se ga je zemlja oprijela kakor klop. Blatna in lepljiva, se je prijemala njegovih rok, nog, obraza, vsega telesa. Naj se je boril z njo z lopato, z ravnico ali motiko, nikoli je ni mogel ugnati. Kakor svinec težka, mu je ležala v udih, kadar je zvečer legel v posteljo.
Nekega večera v zgodnjem poletju, ko je ležal na kozolcu v svežem, dišečem senu, je izpred hleva zaslišal materin glas. Govorila je jezno in glasno:
«Ne boš me prepričal, ne! Preveč ga mučiš, saj dela kakor živina. Kako naj zmore? Otrok je še!»
Anton je prisluhnil. Vedel je, da govorita o njem.
«Tiho bodib jo je jezno zavrnil oče. «Zmerom ga zagovarjaš. Potuho mu daješ. Edini sin je, in še ta naj se spači v lenuha. Tudi jaz sem moral že zgodaj prijeti za delo. Ali sem mar jaz kriv, če si za vsako pošteno opravilo za nič in če nimava več otrok, ki bi pri delu že lahko pomagali! Sam tudi ne morem vsega.*
Mati ni odgovorila. Slišal je samo še očetove težke korake, ki so se oddaljili nekam za hlev.
Večkrat sta se prepirala, in vselej se je prepir končal s tem očetovim očitkom in materinim molkom. Nekoč jo je Anton našel po takem prepiru za drvarnico. Slonela je ob steni in tiho jokala.
«Zakaj jočete, mati?* jo je vprašal, čeprav je vedel.
Ni mu odgovorila. Samo objela ga je in privila k sebi. Ko je zakašljala in pljunila, je Anton videl, da je pljunek krvav.
Tisto zimo je mati umrla. Preden je za vedno zatisnila oči, mu je hotela še nekaj povedati, a je samo težko zahropla.
Oče ni bil dolgo sam. Oženil se je že po veliki noči in se takoj ves pomladil. Druga žena, mlada in močna, mu je rodila otrok, kolikor jih je hotel. Vsako leto enega.
Bila je kočarska hči, ki si je s to poroko utešila privzgojeni in podedovani glad po zemlji. Zakraljevala je na posestvu s strastjo človeka, ki je nepričakovano dosegel svoj cilj in je zato pripravljen, braniti svoje tudi za ceno lastnega življenja. Pred njeno neomajno voljo, da hoče gospodariti, je moral kloniti celo mož. Omamila ga je s svojo pridnostjo, svojim zdravjem in svojo mladostjo. Pozabil je, da je še pred kratkim živel z drugo ženo. Na to razdobje svojega življenja se je spomnil
samo tedaj, kadar je ugledal Antona. Takrat se ni mogel otresti nekega neprijetnega, temnega občutka krivde. Opazil je, kako mačeha izriva fanta iz hiše. Ni se mogla sprijazniti z mislijo, da je tudi Anton član družine, da bo tudi on moral nekoč dobiti svoj del kakor njeni otroci. Zato ga je sovražila iz dna duše in mu je to sovraštvo z užitkom pokazala večkrat na dan.
Anton je molčal. Tudi očetu ni nikoli potožil. Vedel je, da oče ni tako pogumen, da bi ga ščitil, čeprav je videl krivico, ki se je godila sinu. Tako se je primerilo, da Anton še sam ni vedel, kdaj je postal čisto navaden hlapec.
Tisti dan sta se z očetom srečala na hlevskih vratih. Anton je pravkar prinesel iz hiše kovčeg z obleko in ga porinil pod posteljo.
Strupeno se je nasmejal očetu in rekel:
«No, koliko boste dali plače svojemu novemu hlapcu?*
Oče se je prvi hip zmedel. Očitek je bil težak in ga je zadel v živo. Samo za trenutek ga je zapekla vest, potem pa so se mu oči jezno zabliskale.
«Tiho bodi, smrkavec!* je siknil skozi zobe.
«Ne! Ne bom vam več tiho*, je nenadoma vzkipel Anton. Jeza je z vso silo planila iz njega. «Ali mislite, da me boste zgarali do smrti, kakor ste mater? Naj vam delajo tisti, ki imajo pravico pri hiši. Vaša mlada žena in vaši pankrti.*
«Ti, ti...» je izjecljal oče, skočil k njemu in ga s pestjo udaril v obraz.
Smrtno bled je Anton pograbil gnojne vile in zasopihal:
«Samo še enkrat udarite! Takoj vam jih poženem med rebra.*
Oče je opazil besnost, ki je sinu sijala iz oči. Tiho se je okrenil in s težkimi koraki odšel čez dvorišče.
Po tem dogodku se je Anton še bolj zaprl vase. Odkar je umrla mati, ni bilo pri hiši nikogar, ki bi ga lepo pogledal. Pogrešal je tople besede bolj ko košček kruha. Ko je ob tihih večerih ležal na postelji in prisluškoval skrivnostnim glasovom prihajajoče noči, je sanjaj,, z odprtimi očmi.
Spomin na mater mu je že nekoliko obledel. Namesto njega mu je v srcu raslo hrepenenje po lepšem življenju, ki je bilo skrito nekje v širokem svetu, po mehkih ženskih rokah, po ljubezni...
Sredi maja, ko je trava opojno dišala in so iz gozda valovile vonjave mladega smrečja, so se mu sanje o ljubezni nenadoma izpolnile.
Napajal je živino, ko sta stopila na dvorišče brusač s krošnjo na hrbtu in njegova hči. Na kmetijo je kak tujec le redko zašel, tak pa celo ne. Dekle je Antona ošinilo s porednim pogledom in stopilo v hišo vprašat gospodinjo, če hoče, da ji nabrusita škarje ali nož. Za plačilo da zahtevata samo malo mleka in kruha in prenočišče. Dekle se je kmalu vrnilo s celim naročjem take ropotije.
Brusač je bil že star in okoren. Globoko je vzdihnil, ko je postavil krošnjo na tla in se pripravil k delu. Antonu je bilo kar malo nerodno. Stal je v hlevu in skozi na pol priprta vrata opazoval dekle. Vsaka njena kretnja je čarala pred Antona lepe oblike njenega dekliškega telesa. Kri mu je šinila v obraz, ko se je zasačil pri drzni misli, da bi stopil k njej in jo objel čez pas. Dekleta, ki jih je poznal iz soseščine, so bila vsa drugačna. Na njih
ni bilo nič tako toplega kakor na tej brusačevi hčeri. Tudi od mladih sosed je težka gorska zemlja neizprosno terjala svoje.
Stopil [e k brusaču, izvlekel žepni nož In zaprosil dekleta:
«Pa še meni nabrusite tole.*
»Bomo, bomo*, je zagostolelo dekle in ga zopet pogledalo poredno in veselo, da se je Anton nerodno prestopil. Ni vedel, kaj bi ji odvrnil. V zadregi je molčal in ni šel prej za delom, dokler ga ni mačeha opomnila, naj nastelje živini.
Anton se je zdrznil in odšel v hlev. Sram ga je bilo in na tihem je preklel mačeho, ki ga je z rezkim glasom nenadoma zopet vrgla v pusto vsakdanjost.
Zvečer sta brusač in jegova hči odšla spat na kozolec. Anton je z dvorišča gledal za njima. Njemu se ni ljubilo k počitku. Sedel je na prag pred kletjo in se predal sladkim mislim.
Ni sedel dolgo, ko mu je veter sem od kozolca prinesel glasove tihe pesmi. Pela je brusačeva hči. Takoj je spoznal njen glas. Vstal je in prisluhnil. Pesem je čudno sladko donela v noč. Pripovedovala je o belih cestah, veselih voznikih in brhkih natakaricah. Anton se je raznežil. Dekletov glas ga je privlačeval z neodoljivo silo. Tiho, skoraj po prstih je odšel proti kozolcu.
V tisti opojni noči se je Anton Šolar iztrgal iz objema težke gorske zemlje.
Naslednje jutro ga je oče zaman klical in iskal. Ni ga bilo več. Brez sledu sta izginila tudi brusač in njegova hči.
Tisti čas je bil Anton že daleč v dolini. Nosil je brusačevo krošnjo in veselo korakal poleg dekleta, ki je vse žarelo kakor mlado majniško jutro. Stari se ni dosti menil za to, kaj počne njegova hči. Našel je v Antonu dobrega učenca, in tako mu po nekaj tednih tudi delati ni bilo treba več. V jeseni se je nekaj prehladil. Anton in Agata sta ga pustila v mestni bolnici, kjer je čez nekaj dni umrl.
Za Antona se je šele sedaj začelo tisto življenje, o katerem je včasih sanjal. Ob ognju njegove ljubezni je Agata cvetela kakor roža. Vsak dan sta bila v drugem kraju, saj je svet tako velik. Nič, prav nič jima ni kalilo sreče. Bele ceste in bele hiše, svoboda in sonce, dekletova ljubezen, tihe noči, ko sta živela samo ob sebi, vse to ga je opajalo kakor pravljica. Tri leta so minila kakor trije sončni dnevi. Potem je moral Anton k vojakom.
Osemnajst mesecev je v tujem svetu hrepenel po Agati. Ves nesrečen je že bil od hrepenenja. Ko se je v najhu|ši zimi vrnil, je našel krošnjo, Agate pa ne.
«Kam je šla?* je vprašal s trdim, hripavim glasom.
«Ne verno*, so mu rekli. «Pred tremi meseci je odšla z mladim ciganom. Vesel fant je bil in harmoniko je imel. Tako lepo je igral, da so se nam srca topila.*
Zadnjega stavka že ni slišal več. Pograbil je krošnjo in odhitel po cesti. Sredi polja je obstal. Pogledal je po zasneženi pokrajini in globoko vzdihnil.
«Prekleto življenje!*
Izza sivkastih hribov na vzhodu se je plazila noč. Njene sence so lezle po snegu, temne in mrzle. Prinesle so s seboj strupen, oster veter. Anton je vztrepetal. Zeblo ga je...
V hiši nad cesto je kmet kuhal žganje. Anton se je zatekel k njemu, da bi se pogrel.
«Čisto sem že otrpnil*, je rekel kmetu, ki ga ni nič kaj prijazno sprejel. «Malo naj se ogrejem, potem pojdem itak svojo pot.*
Kam bo šel, ni vedel. Konec je bilo njegovih sanj. Sedel je h kotlu in zagrebel glavo v dlani. Misli so se mu prepletale in mešale s spomini, da nobene ni mogel do kraja domisliti. Vsaka se mu je kakor nož zarezala v srce. Izza prstov so mu pričele kapljati solze. Kmet ga je začudeno gledal.
Nenadoma je vstal, si otrl oči in rekel kmetu:
«Lepo in dobro britev imam. Napraviva kupčijo! Dajte mi liter žganja zanjo.*
Kmet se ni obotavljal, ker mu je bila britev všeč. Anton je zopet sedel in pil. Najprej počasi, potem pa je sunkoma vlival žgano pijačo v sebe, dokler je je kaj bilo v steklenici.
Le s težavo si je oprtal krošnjo in se opotekel na piano. Brezizrazno je gledal v kmeta, ki mu je nekaj dopovedoval. Odšel je navzdol proti cesti. Spotikal se je in padal. Ostri, zmrznjeni sneg mu je do krvi opraskal zapestje. Hodil je dolgo, prekoračil cesto in zavil med njive. Težko je hodil. Svinčena utrujenost mu je zlezla v ude. Ko je zopet padel, se ni več pobral. Sključil se je, ker ga je pričelo mraziti.
»Stisni se k meni, Agata, da naju ne bo zeblo*, je zamomljal. Potem je zaspal.
Tam so ga našil ljudje, ko so zjutraj šli v cerkev.
(f^hAcLiCjCL i/JZfya.ja. si/joja stahša
Bred-ici je bilo šele pet let, pa je bila že zelo razumna. Pred njo se je smelo prav previdno govoriti o rečeli, ki niso bile za otroško uho.
Posebno dobra lastnost Bredice je bila, da ni zlepa česa pozabila.
Starši so jo čisto pravilno vzgajali. Izgovarjali so sami in tudi Bredica je morala izgovarjati vsako besedo tako, kakor se je glasila. Nič ni veljal klu-hek, otka, poljuptek, Koka, bdita, ampak samo kruhek, očka, poljubček, Zorka, Bredica.
Do tod torej — pametni starši.
Starši so tudi učili otroka, da mora reči vselej «prosim» in «hvala». Bredica ni nikoli dobila ničesar, za kar ni prej prosila; in tudi ni smela obdržati, če je pozabila reči «hvala».
Povedali smo že, da je imela Bredica dober spomin. Torej — ali ni imela prav, če je to, kar se je zahtevalo od nje, želela tudi od »velikih*, zlasti od očke in mamice? — Zakaj moram jaz, tako se je spraševalo dekletce, vedno reči »hvala* in »prosim*, mamica in očka pa tega ne rečeta?
Velike vprašujoče otroške oči so pogledale nekega jutra pri zajtrku najprej očeta, nato mater. Nekaj očitno ni bilo v redu. Očka se je držal godrnjavo, mama pa ni bila tako vesela kakor sicer.
Ko je gospodinja nalila svojemu možu kavo, ne da bi zinila besedo, in jo je mož prav tako brez vsake besede sprejel, ni oilo to Bredici všeč. Ona je svojo skodelico lepo primaknila in rekla glasno, razločno in s takim poudarkom, da starši tega niso mogli preslišati:
»Prosim, mamica.* Celo očka, ki je bil zatopljen v časopis, je pogledal. In potem, ko je Bredici mama nalila, je rekla ta še bolj razločno: »Hvala, mamica.* Mama je pred očitajočim pogledom svoje male hčerke skoraj osramočena povesila glavo. Potem je sedelo troje ljudi pri kavi: dva velika človeka in en majhen. Vsak je mislil svoje. — Velika dva človeka sta si pridržala svoje misli zase, dekletce pa je pogledalo najprej mamo, potem pa očeta:
»Zakaj pa morajo samo otroci vselej reči »prosim* in »hvala*, veliki ljudje pa ne?»
Nekaj časa nista — — velika člo veka — — rekla prav nič, potem pa je mamica vzela Bredico v naročje, jo iskreno poljubila in rekla s pogledom na »vzgojitelja*:
»Da, Bredica, imaš čisto prav, očka je to samo — — pozabil.*
Vso gostilniško posebno sobo so zadimili. Saj ni čuda, ob tako važnih razgovorih zakonskih mož, kadar ubeže svojim boljšim polovicam. Od politike, preko šefov v službi so končno dospeli do najzanimivejše točke, do pogovora o ženskah vobče in o zakonskih ženah posebej. Saj, če so takole možje med seboj, v soseščini dobrega vinca, kaj lahko pozabijo, da pripadajo prav za prav »molčečemu* spolu.
Nu, razume se, da so se s »sočutjem* spominjali vseh tistih ' revežev, ki zakonsko breme teže prenašajo, kakor bi bilo treba. Marsikatera zasmehljiva in pikra opazka je kronala to «sočutje» in noben od njih ni hotel veljati za copatarja.
Pristav Novačan je bil edini, ki se ni mešal v pogovor.
Z levo roko si je podpiral brado, z desno pa je sem pa tja dvignil kozarec k ustom in se tiho predse smehljal.
»Ti,* ga je nagovoril tovariš Lojze, «tako oholo pa tudi ni treba gledati na nas. Bog ve, če...?!
Vsi so se zakrohotali. Če...?!
Novačana so poznali vsi, da je bil kot študent presneto «udaren» in bojaželjen fant, pa tudi še danes se zdi kaj podjeten.
Tem bolj pa se je vse omizje začudilo, ko se je nagovorjeni veselo namuznil, zmajal z glavo in menil: »Jaz ohol? Bes ne vem, zakaj naj bi bil? Če verjamete ali ne, tudi jaz sem član zasmehovane bratovščine copatarjev in sem ravnokar premišljal, kako bi vam dopovedal, da to ni tako zaničevanja vredno, kakor se vam zdi.*
«Ti?» Obrazi so se vsem neverjetno poduljšali.
Novačana je to čudenje razdražilo. Zato je postal bolj odkrit, kakor je morda spočetka nameraval.
»Jaz, da! Med copatarjem in copatarjem je včasih velika razlika. Saj ni treba, da bi mož v ženi vedno videl zmaja, ki ga je treba krotiti. Potrebno razumevanje, obzirnost, človečnost privedejo mursikakega možu do spoznanja, da je zukon dvojna vprega, kjer ne gre, da bi eden vlekel na levo, drugi na desno. Znano vam je, da sem že dve leti poročen, in sicer zelo srečno. Zadovoljen sem s svojo ženo. Tudi v svoji vlogi kot copatar se počutim tako prijetno, kakor se le more počutiti človek v položaju, ki si ga je sam ustvaril.
Moja žena je poosebljena dobrodušnost in zelo pametna, toda zelo nagle jeze je. Ko pa se jeza poleže, se prav tako strastno kesa, kakor se je prej razburjala. Rečem vam, ni ena najslabših. Kaj pomaga pridigati o premagovanju! To je v krvi, in če se tak človek včasih ne sprosti,, lahko resno zboli.
No, vsega tega v začetku nisem hotel uvideti. Tudi mi moj moški ponos ni dal, da bi popuščal. Lahko si tedaj mislite dramatične prizore, ki so se med nama odigravali.
Slednjič sem pa le spoznal, da je to nujkrajša pot v nesrečen zakon. Vneto sem razmišljal, kako bi zaustavil temperament svojega vročekrvnega vražička.
To je bilo preklicano težko, lahko mi verjamete! Po njenem mnenju sem bil zmerom jaz kriv.
Zadnjič je močnato jed samo zato zažgala, ker sem nekaj minut prepozno prišel. Ondan sem pa prišel prezgodaj, kar jo je spet spravilo docela iz ravnotežja. Posledice so bile iste. No, da, nekaj ur pozneje mi je z objokanimi očmi padla okrog vratu in me skesano prosila odpuščanja.
Že sem imel klobuk v roki, da bi ves jezen odšel, pa me je le premugalo. Potegnil sem jo na divan in ji rekel: »Nuj bo, ljubica! Spet je vse v redu. Zdaj pa poslušaj! Tako ne sine in ne more več iti dalje. Končno bova sita teh prerekanj, in to bo za oba zelo mučno. To mi lahko verjameš!*
V potrdilo me je vgriznila v uho. Zelo dražestna zna biti, samo če hoče.
Potem sem nadaljeval: »Najpametneje bi bilo seveda, da bi vsako krivdo, ki jo v svoji ljubeznivosti zvališ name,
tudi res kur prevzel. Toda potem bi se pripr. i sprave, ki bi jih nerad pogrešal. Še nikoli njem življenju se nisem tuko nerad prepir i spravljal.*
»Dragi angel moj, ker sva že pač poročen'. m< življenje z vsemi dobrotami, mukami, pra» i nostmi. Tu ni pomoči. Toda kot jurist se naj bom vedno le jaz krivec? Je to pravič.
Moja pamet pravi: ne in še enkrut ne! Ni' vurjaj, dragica, pusti, da povem do konca. T nem premisleku sedanjih okoliščin ti predi Enkrat jaz, enkrat ti, kakor pri šahu: poteze
Jutri na primer naj bo moj dan. Vse, t ,ri,o!i jutri zgodilo, prevzamem jaz na svoja pleča. j.,,., sem o« govorni urednik, sem dekle za vse. Če boš jutri svoje svinčnike ostrila z mojo britvijo ali zabijala s petami mojih najboljših čevljev žeblje v steno, ne bom mignil z očmi. Mea culpa, mea malima culpa! Molče bom priznal svojo veliko krivdo!
Pojutrišnjem pa je tvoj dan. Razumeš? Takrat vzameš ti nase vse, kar se bo zgodilo. Potem pa nobenih izgovorov! Vsako razlaganje, vsaka debata je izključena. No, kaj praviš? Ali ni to sijajna ideja?*
Žena je «ustmeno* zapečatila dogovor.
Prvi teden je prešel mirno. Nič posebnega ni bilo. Da je ravno na moj dan nekdo ukradel služkinji košaro z vsemi nakupi, medtem ko je klepetala s svojim narednikom, to me je precej nezasluženo zadelo. Toda požrl sem ta hudo neprebavljivi grižljaj s tiho vdanostjo.
Prihodnji teden je bil že živahnejši. Dnevi moje žene so sicer potekli v miru, moje pa je gotovo sam vrag naročil. Dve prismojeni kokoši, kos mesa, ki ga je naš Pluto ukradel mesarju, gospod, ki je spodrsnil ivu naših ne dovolj obrisanih stopnicah, obisk dveh starih, sitnih tet in nepričakovani vpad moje tašče ter njena revizija perila, vse to in še več je prišlo na moj račun. Toda prenesel sem.
Slednjič se je vendar nekaj zgodilo na njen dan. Opoldne ' pri kosilu sem hotel ravno vzeti kozarec vina v roko, ko mi je žena v istem hipu položilu nu krožnik kos pečenke. Rdeče vino se je seveda razlilo po mojih novih, svetlosivih hlačah, kar me je toliko bolj zadelo, ker še niso bile plačane. Posvetil sem jim samo žalosten pogled in jih prepustil ženinemu čiščenju brez zle besede, kdo je krivec.
Videl sem, kako zelo se je morala premagovati. Junaško in mirno je prenesla. Rad priznam, da me je to strašno veselilo. To je bil uspeh prve vrste. Popoldne in zvečer je bila hladnejša ko sicer. Ponoči sem prišel od seje pozno domov in sem jo kljub temu našel bedečo. Vezla je. Kakor vselej, mi je voščila prijazno »lahko noč*, n vendar sem imel občutek, da »nekaj v zraku visi*. Naredil sem se neumnega, legel v posteljo in takoj zaspal, ker sem bil utrujen.
Šele proti jutru sem se prebudil. Pomel sem’ si oči in videl pri slabi luči nočne svetilke, da sedi moja žena v postelji, strastno vihti roke in nekaj nerazumljivega mrmra. Prebudil sem jo docela in jo vprašal, kaj ji je. Ni mi odgovorila. Legla je in mi pokazala hrbet.
Ali je tako živo sanjala, ali je bedela, ne vem. Zjutraj sem jo spomnil na to. Toda nič ni hotela vedeti o tem. Pri kosilu ni okusila grižljaja. Zvečer je vzela samo nekaj slaščic. Ne pije, ne je, kaj ji je? Morda je bolna? Prevzel me je strah. »Kaj pa je vendar s teboj?* sem ji rekel. «če se ne počutiš dobro, ti bom poklical zdravnika.*
Melanholično je odmajala z lepo glavico. Kaj še, saj bi tudi zdravniku ne dala odgovora. »Danes*, je pristavila, «si bom pripravila posteljo v sobi za goste, da te ne bom spet motila s svojimi sanjami.*
i. Nesmisel, prav tega je še treba! Toda trmo-jala. Čisto iz sebe je bila. Končno sem jo ven-1, da tega ni storila.
oč zopet ista komedija. Pomislile! Zbudil sem dveh po polnoči. Mesec je sijal v sobo, in svo-em verjel, kar sem zdaj zagledal. Kaj ti ne na v lahni nočni obleki pri oknu in nekaj
docela predramil, sem spoznal, tla ima v eni : hlače, v drugi cunjo, ki jo zdaj pa zdaj po-;teklenico; po sobi se širi duh po bencinu. ?neš?* ji zakličem potem, ko sem jo že dalje
e je zdrznila in se mi počasi približala. Z obse je nato vrgla na mojo posteljo in rekla: tega madeža iz hlač in ne spravim. Vse sem
Objela me je, in grenke solze so se ji kotrljale po licu: »Ne misli slabo o meni, možiček*, je stokala. »Toda nebesa so mi priča, da res ne morem nič za to. Res ni moja krivda! In moram ti to povedati, moram, če ne, zblaznim!*
Ali si sploh morete misliti, kako sem se moral premagovati, da sc nisem glasno zasmejal in užalil njenega srca, ki me z vsakim vlaknom ljubi. Vidite, od tiste ure dalje sem copatar. To se pravi, molče se predajam vsem njenim trenutnim izzivanjem. Do sedaj mi to še ni škodilo, in ženica je od takrat še mnogo ljubkejša in prisega, da sem vzor moža. Torej kaj hočete še več!
»Tako,* je pristav Novačan sklenil svojo povest, «luhko si domišljate, kar si hočete, lahko me imenujete žalostnega viteza copatarjev, če vas veseli. Toda le med nami prosim! Zelo bi mi bilo namreč žal, če bi moral komu pokvečiti lepi nos!*
PARFUMIRANI ROBEC
Preklicani parfuinirani robec! Ko bi ga ne bilo, bi oče Škrjanec ne bil zapustil svoje stare žene in jo mahnil za neko rdečelasko, ki je samo postopala brez dela in je dobrega očeta Škrjanca, piskro. eza in lepilca porcelana, ki je dotlej mirno živel na deželi v ženinem komedijantskem vozu, potegnila za seboj prav v Pariz, v to mravljišče vsega dobrega in zlega.
Pa je prišla vojna, in rdečelaska je že pri prvem alarmu ob prihodu sovražnih letal izjavila, da bo odšla s tistimi, ki jih bo magistrat evakuiral tja nekam k Rokavskemu zalivu ali v Bretanjo.
Tega pa oče Škerjanc nikakor ni maral. Zato ji je kar na kratko odgovoril:
»Morje pa ni za mojo naravo in za moje živce. Ga predobro poznam!*
Zdaj se je dekle pošteno ujezilo:
»Če hočeš ostati, ostani*, mu je zabrusila. »Jaz pa na vsak način odjadram. Ne bom tu izpostavljala svoje kože!*
Čudno je bilo, da to pot stari Škrjanec ni popustil. Ni in ni.
Rdečelaska je odšla.
On je ostal.
Ni pa ostal zato, da bi se prostovoljno nastavil bombam, temveč zato, ker si je bil vtepel v glavo, da se vrne spet k svoji stari, ki je prebivala v svojem komedijantskem vozu v neki prijazni vasici, ki se je izgubljala sredi prostranih travnikov.
Dve sto kilometrov poti ga ni plašilo. Prehodil bi jih počasi, vsak dan nekaj.
Oče Škrjanec je pregledal svoje čevlje, ki niso bili več v najboljšem stanju in so mu zato povzročali malo skrbi, vzel palico in krenil na pot, ne da bi se še enkrut ozrl po brlogu, v katerega se je bil pred dvema letoma vkrcal z zapeljivo rdečelasko.
Njegova stara! Ah, ta bi ga prav gotovo ne bila pustila čisto samega z
bombami, letali in smrtonosnimi plini... Ona, ona bi mu rekla:
«Ne zapustim te, možiček! Če moraš umreti, bom umrla s teboj!*
Skoraj dvajset let sta se oče Škrjanec in njegova žena, ki so ji rekli mati »Bonbon*, to pa zaradi velikih rožnatih sladkorčkov, ki jih je prodajala po vseh vaških semnjih in žegnanjih, skoraj dvajset let sta se torej oče Škrjanec in mati »Bonbon* imela rada od vsega srca, kakor se pač moreta imeti rada dober mož. in dobra žena.
*
Pa se je pojavila tista vražja rdečelaska — in vse se je obrnilo v zlo. Z nagonom hudobnih ljudi je to zanikrno pegasto dekle brž spoznalo, da je oče Škrjanec mehak človek, ki se ne zna braniti. In ker je mislila, da je bogat — nekoč je slišala, kako je prešteval novce v svojem komedijantskem vozu —, si je bila po tihem prisegla, da ga bo spravila v Pariz. Vendar bi se ji ne bilo posrečilo, ukrasti ga materi »Bonbon*, če bi ne bilo tiste zadeve z robcem ...
Ali ni stari bedak, oče škrjanec, iz gole nepremišljenosti vtaknil v svoj žep rdečelaskin robec, in to prav tisti dan, ko ji je — še zdaj mu je presneto žal za tiste novce — podaril stekleničico parfuma! Stara je doma kaj kmalu zavohala ' dišavo in tudi takoj vedela, od kod prihaja.
Oče Škrjanec je najprej lagal, zaklinjajoč se na vse načine, da diši samo po kleju za lepljenje porcelana, ne pa po vijolicah. Ko pa mu je stara zmagovito potegnila iz žepa parfumi-rani robec, se je ujezil, da mu je lica zalila rdečica, in začel kričati:
»No, če je pa tako, pa rajši grem!* Oh, kolikokrat je pozneje/ obžaloval te nepremišljene besede! Kaj neki ga je bilo takrat vščipuilo, da jih je bleknil?...
Tako je oče Škrjanec obračal svoje spomine in korakal, korakal... Do'go
pol je bil že pustil za seboj, ko je ugotovil, da so njegovi stari čevlji jeli zijati, da že od vseh strani sili pesek vanje in da ob vsakem koraku neusmiljeno ječe: klok, klok.
Dnevi in dnevi so minuli. Poti ni ho elo biti konca in noge ubogega možakarja so pričele otekati, otekati.
Čedalje bolj so ga bolele. Tako so mu naposled nabreknile, da jih že ni več mogel spraviti v svoje stare, raztrgane čevlje. Toda oče Škrjanec je navzlic temu hotel naprej. Zdaj mu je počila koža. Ob vsakem koraku je ral zavzdihniti. Kako naj nadaljuje pot s takimi razbolelimi in onemoglimi nogami?
Oče Škrjanec je sedel na pobočje ob cesti in čakal. Bil je lep, sončen dan v poznenl oktobru.
»Bo že prišel kakšen voz mimo in me vzel s seboj ...»
Sezul si je čevlje. Njegove gole, trudne, okrvavljene noge so počivale na zeleni travi...
Nenadoma se je oče Škrjanec srepo zagledal po cesti. Tale stari konj, ki spotoma zmiguje z glavo, tale zeleni komedijantski voz, ves vegast in škripav, in tale stara ženska, ki sedi spredaj na debeli konjski odeji... Mati »Bonbon* in njena hišica!
Postavil se je na gole noge, iztegnil roke in zakričal:
»Tončka! Tvoj stari, ali ga še po-* znaš?*
Kako je le mogla tako hitro biti tu. ta mati »Bonbon*, s svojini revmatizmom in e svojimi starimi, betežnimi, trdimi nogami?
Gledala je okrvavljena moževa stopala in rekla:
«Kakšen pa si vendar, ubogi moj možiček? Moj Bog. kakšne so tvoje noge!*
In takoj ga je hotela obvezati.
Izginila je v svoj komedijantski voz in se brž spet prikazala s skledo vode in krpo fine tkanine. Ta krpa fine tkanine — je bil rdečelaskin parfumirani robec.	Prevedel d’Artagnan.
Sdo-irm tano.h. cCojo cCjnoni poje. v hjidiu t\o.uL šdjUj&h.: „
.. .in kako- so q.& posduš&iL
listi Wi
Gospod finančni svetnik ne mara takih melodij.
Gospodična Lili:
«Zakaj pa ne, zakaj pa ne? Sem ko nalašč za te dekle! Moj Leonček, s teboj bi Lili šla takoj . . .»
In kritik glasbeni besni, divja, razbil bo amplion na kosa dva.

Mojstru Kozlu se želodec spet obrača,
ko takrat, ko se je z ladjo vozil do otoka Brača.
Teta Meta —ta uživa, o preteklih časih sniva
J " ■■■	s:;j5$
In gospod profesor -r- ta strmi pohujšanja rtiladine se boji.
Tenor Pavlini pa se smeje in z[obno sam pri sebi deje: «Takole še takrat jaz nisem kričal, ko v mokrih sem plenicah tičalI»
'$r.	
	
	3L1
	
	
jp ; k* i j L ‘ f Im	Btv
i\VfW	
A k X« ^	i I t 3> /
	Ijfh
	
Vsa srečna pa sta on in ona	oba prešinja misel ena:
ob sladkih zvokih ampliona,	jaz tvoj sem, moja ti, Milena!
ZA KULISAMI
FILMSKIH KULIS
C) umetniških problemih gledališkega odra imamo že obširno književnost. Zastopniki in teoretiki raznih smeri so že razložili svoje stališče v knjigah in ga uresničili na odru, nakar so se spet vnele učene razprave o realistični, dinamični, konstruktivistični in drugih scenah.
Filmska umetnost še nima teh književnosti in tudi — kakor je podoba — sploh nima velikih teoretičnih problemov. Res je, da igrajo gledališča že več ko tisoč let in da so prva teoretična spoznanja bila znana že starim Grkom in Indom, ko živi filmska umetnost komaj nekoliko desetletij. Res je pa tudi, da je postal film umetniška hrana ali, če hočete, nadomestilo umetnosti za široke plasti prav v dobi, ko je vsaka zasebna podjetnost do popolnosti kup-čijska zadeva in ko postaja seveda tudi umetnost za ljudstvo izpred vsega predmet kupčije, ne pa umetnost. In tako se je zgodilo, da je trgovsko stališče ustvarilo v filmu tudi to, kar bi lahko imenovali njega slog, in da je namesto ognjevitih razprav in obširne književna slika nam kaže, kako različni predmeti so spraoljeni o filmskih delavnicah na istem kraju, kjer čakajo, da pridejo spet na vrsto.
nosti odločevala prav za prav kupčija o tem, kako so se razvila načela filmskega igralstva, načela filmske režije in načela ustvarjajočega okolja filmskih kulis.
Kako je torej s temi filmskimi kulisami? V devet in devetdeset primerih izmed sto so realistične, to se pravi, si prizadevajo, da bi v gledalcu vzbudile dojem resničnega okolja, tiste resničnosti, ki se v njej dejanje odigrava. Nastale so resnične notranjščine hiš, resnične ulice, da celo cele mestne četrti in pokrajine, ki naj bi pričarale dojem na j verne jšc res ničnosti.
Iz celotnega namena stvariteljev teh filmov pa izhaja, da to ni raznolična resničnost, resničnost brez izjeme, ampak večjidel zgolj resničnost določnega okolja, tistega bleščečega, srečnega, elegantnega, izkratka popolnega okolja dandanašnjega sveta. Pa tudi tam, kjer se prikazuje okolje zločina ali pa bede, je zmerom poskrbljeno za to, da bi se še v zadostni meri pokazala zlata pena tega sveta, prav tako kakor mora v zgodovinskem filmu priti do veljave romantična dražest stare, davno zašle minulosti.
Ali pomeni to, da ta realistična filmska kulisa ne more ugajati človeku, ki je prepojen z duhom moderne dobe in z njeno umetnostjo? S tisto umetnostjo,
ki od Gauguinovih časov ne priznava nobene resnice razen resnice »umetniške
1 aži»? Nikakor. Tudi tam, kjer ni Gau-guinove »umetniške laži», ni treba, da hi bila sama estetična puščava. Treba je samo, da gledamo na to realistično filmsko kuliso kakor na izraz »umetniške laži», seveda nehotne, ne pa namerne, da bi odkrili v njej dosti svojstvenega čara — nekako tako, kakor uporabljajo v moderni upodabljajoči umetnosti realistične pomočke za posebno močne učinke, ki so pravo nasprotje naivnega realističnega dojemanja. Posebno močno se pa pojavi ta drugotni učinek filmske resničnosti, ki ni bil v namenu ustvarjalcev, če vidimo filmsko kuliso samo, brez igralcev, ne v končanem filmu. Tu smo že pre-cej oddaljeni od te prvotne sladke realnosti, ki so jo bili zamislili ustvuritelji filma, in dostikrat se čutimo že čisto blizu tistega, kar nam s svojimi književnimi deli in slikami pripovedujejo moderni umetniki.
Kos trga iz 14. stoletja. Zgodovinska resničnost je bila zaradi varčevanja poenostavljena in zaradi čim večje učinkovitosti stilizirana.
pr: *>„
/
V. v
a	; * ! i.


r
Na sliki vidimo srednjeveško ulico, lik nje pa del mestnega obzidja s stolpom — dve stvari, ki nikakor ne sodita skupaj. Toda o filmu tega tudi nikakor ne vidimo skupaj, v njem tigra* ali samo ulica ali pa samo mestno obzidje s stolpom.
/akuiisni svet je zmerom pester in fantastičen, svet filmskega zakulisja pa še v veliko večji meri. Naše slike nam kažejo nekoliko zakulisnih količkov iz čeških filmskih delavnic na Barrando-vem pri Pragi.
f ilmske stavbe so že zelo popolna specializirana stroka, ki je dovršeno prilagojena potrebam dandanašnje filmske proizvodnje. Med lemi potrebami je na prvem mestu la, da filmske stavbe čim manj stanejo in čim bolj učinkujejo. Naša slika nam to nazorno kaže: razen pročelij hiš ni niti trohice nepotrebnega materiala, tako da je dajo le kulise z majhno izpremembo porabili tudi za drugačno okolje.

Vilko Ukmar, ravnatelj opere.
Ido Peruzzi:
Ope.h.H.0 pismo
(Iz pogovora z direktorjem Vilkom Ukmarjem.)
Spoštovani gospod uredniki
Vaše zanimanje za delo našega opernega gledaližča me je zelo lepo presenetilo in hvaležen sem Vam za pozornost, ki ste jo kot predstavnik Svoje cenjene revije pokazali za trenutni položaj naše Opere in posebej za moje iiodo delo, ki mi je bilo naloženo s tem mojim položajem. V.elo rad Vam odgovarjam na stavljena mi vprašanja in Vam — čeprav v skromnem obsegu odstrem zaveso pred sočasnim delovanjem našega opernega organizma.
Prvi počutki na ((glasbenem prestolu*.
Odkrito priznam, da sem s težkim srcem nastopil to mesto, ker sem se predobro zavedal velike odgovornosti, ki je zvezana s tem mestom — odgovornosti do članov gledališča, katerim je treba opore in smernic, da se prav razvijejo, a nič manj odgovornosti do občinstva in do vse slovenske javnosti, ki upravičeno zahteva, da Opera čim više in popolneje reprezentira nazoen slovensko kulturo. In še z druge strani sem z nemirom o srcu prihajal na to mesto. Kot dolgoletni kritik sem si namreč ustvaril podobo operne umetnosti tako visoko, da se mi je zaustavil korak, ko mi je bilo kar čez noč in brez prave priprave naloženo, da stvarno uresničim te svoje ideale, pa ml je bit izročen v roke organizem, ki je bil opešal in je bil preveč utrujen, da bi takoj dosegel zp mišljeno umetniško raven.
Tako ni ostalo nič drugega, kakor da sem se vpregel v ta voz z zavesijo, da bom moral vodili delo, ki še dolgo
ne bo skladno z mojo lastno notranjo predstavo, — da bom moral vzeti nase vse očitke javnosti, ki je sledila prej moje kritično delo, pa mi bo nekje o svoji nestrpnosti sedaj upravičeno očitala neskladnost dejanskih uspehov z onimi, za katerimi sem stremel o svojih spisih. Toda odločil sem se kljub vsemu — zavedajoč se, kaj vse se da s pravo močjo doseči, in upajoč, da je z neomajno voljo v zli c uporu vendarle možno približati se zastavljenim idealom. In tako se je delo pričelo. Zdi se mi, kakor da sekamo sproti stopinje v skale, da se borimo z uporno snovjo in z nasprotnimi viharji dan za dnem. A delo napreduje. Resda počasi; a prepričan sem, da bo nekoč ta trud poplačan, in da bo zaživela naša operna umetnost nekje blizu naših idealov, v radost in ponos vse naše javnosti.
Ali je dober, stalen in izključno slovenski ansambel opernih solistov že mogoč?
Takemu idealu smo se že močno približali, in je tudi že dejansko možen. Vedeti moramo, da smo Slovenci izrazito pevski narod, ki je prava zakladnica glasov. Z vso skrbjo bi bilo treba tedaj posvetiti delo oblikovanju še neizbrušenih pevcev, ki jih je polno med našim ljudstvom, in si tako za bodočnost zagotoviti trajen dotok izvež-banili pevcev. Prepričan' sem, da bi tako vzlic temu, da bi nam marsikakšen slavec odletel o toplejše kraje, vendarle ostalo na domači Operi dovolj najboljših glasov, ki bi se po vrednosti mogli meriti s, pevci velikih tujih Oper, še zlasti, če bi nam dala usoda tudi še nekaj prvovrstnih pevskih vzgojiteljev. — Na laki osnovi bi bilo mogoče — seveda s primerno Dečjo denarno subvencijo — že danes postaviti dober, stalen in izključno slovenski ansambel opernih solistov, ki bi bil zavidanja vreden.
S katerimi močmi?
Znano je, da sta danes stebra zagrebške Opere slovenska pevca Gostit in Križaj, da se mudi v Beogradu Rijavec in prav tam tudi Mezetooa, da se danes ponaša Dunaj z Drmolo in Rusom, da čaka o Rimu na angažma Golobova, da vodi Opero v Aussigu Tratnikova itd. Če bi izbrali še iz poznanega ansambla ljubljanske Opere dobre moči, ki jih je mnogo — bi se dala sestavili skupnost pevcev solistoD, ki bi se lahko kosala s svetovnimi gledališči.
Iz izredno lepega pevskega materiala, ki je kar edinstveno bogato posejan med slovenskim ljudstvom, bi bilo dalje mogoče sestaviti pevski zbor, ki bi mu po zvočni lepoti bilo težko kje najti enakega. Na podobno umetniško raven pa bi bilo mogoče dvigniti tudi orkester. Saj je na primer med prvimi instrumentalisti beograjskega orkestra, ki si je o zadnjem času pridobil slooes, na vodilnih mestih pet Slovencev. Mnogo dobrih godbenikov pa je raztresenih
še drugod po svetu. Zato je verjetno, da bi mogel tudi naš orkester samo z domačimi močmi zadostiti Dsem umetniškim pogojem, ki jih postavlja čista estetska volja.
Sedanji križi in težave.
Mislim, da po vsem tem ne bo treba dosti dokazovati, da so glavne težave pri uresničevanju lakih smotrov zagozdene v pomanjkanju denarnih sredstev. Prav gotovo je vzlic izredni za-vzelnosti za gledališko umetnost ljubljansko občinstvo premaloštevilno, da bi moglo z obiskom kriti visoke izdatke, ki bi bili zvezani s sodelovanjem takega idealnega umetniškega ansambla, čeprav bi se nedvomno obisk pri taki umetniški kakovosti močno dvignil. Zato bi morali priskočiti na pomoč slovenski javni člnitelji, ki so odgovorni za življenje slovenskega naroda, in to iz jasne zavesti, da je taka visoka umetniška reprezentanca v korist celotnemu narodu. Malo nas je, in zato se z nobeno drugo silo ne bomo mogli vzdržati na površju tako, kakor s svojo kulturno močjo, ki more biti naša naj-večja obramba v borbi za lastni obstanek.
Iz iste osnove se v glavnem razvijajo tudi drugi križi in težave pri sočasnem gledališkem delovanju. Opera, ki živi svoje samostojno življenje, kakor ga živi naša, potrebuje nujno večji ansambel, da je mogoče tako tu in tam razbremeniti preveliko zaposlenost. Poleg tega pa se z dvojno zasedbo vlog omogoča reden potek dnevnega repertoarja. Pevec je občutljiv človek in je tudi razumljivo zaskrbljen za svoj pevski organ, ki mu je večinoma edini vir dohodkov za življenje. In zalo je bolezen tu še celo nevarna. Kakor hitro pa je zasegla enega izmed važnejših pevcev, je s lem prizadela posredno tudi - predstavo — in že je razbit tudi dnevni spored Predvsem zato se dogaja, da se tolikokrat spremeni že napovedana predstava, gotovo v neooljo občinstva, ki se je morda z veseljem na to predstavo pripravilo, v nič manjšo neooljo pa tudi vodstvu, ki mu taka neljuba presenečenja pripravljajo veliko nadlog. Tako in še drugače so speljane vse niti težav do enega središča, ki je v premajhni gibljivosti in razpoložljivosti gmotnih sredstev, in semkaj bo treba napeljati vso voljo, da se vrelec poveča o olajšanje življenja vsemu opernemu organizmu.
Mnogo, zelo mnogo nevšečnosti pa izhaja še iz dejstva, da vsa različna umetniška mesta tega organizma niso prav srečno zasedena in da zato ni mogoče prav razviti celotnega umetniškega dela. Toda ker je bilo ob mojem prihodu vse to že vzpostavljeno, ne ostane sedaj nič drugera, kakor da počakamo na prihodnjo sezono, ko bodo popustile vsaj deloma vezi in ko se bo po svobodnem novem spozna ju dalo marsikaj popraviti.
8o
Idejna siner slovenske Opere.
V bistvu se idejna smer slovenske Opere krije s smermi vseh opernih gledališč, le s to razliko, da je ta idejna smer vezana še posebej na značaj našega naroda in na njega življenjske smotre.
Opera je kot umetniška ustanova svojevrsten pojav, ki so ga z raznih strani osvetljevali že svetovni glasbeni analitiki in teoretiki ter prihajali glede njega do najrazličnejših zaključkov. Ne glede na razna mnenja o večji ali manjši estetski vrednosti te umetniške smeri pa je gotovo tole: Opera je tista vrsta umetnosti, ki prepričuje najbolj s svojo dano obliko, tedaj umetnost, ki ima večji poudarek na vrednosti zgradbe in uprizoritve, kakor na vsebini dra-matskega dogajanja. Tu prihaja do veljave tisti način umetniškega učinkovanja, kjer harmonična oblika neposredno urejuje in plemeniti do jemalca, ga notranje dviga ter s tem priklepa nase. «Kako» se dviga nad «kaj», in zato je razumljivo, da se vsaka Opera stalno bori predvsem za vrednost uprizarjanja, kateremu hoče dati s čim boljšimi močmi in sredstvi čim popolnejšo obliko. Seveda pa prava umetniška zavest izbira istočasno tudi vsebinsko močne, globoke in čiste umetnine, na katere veže svoja oblikovna prizadevanja.
Vse to spada tudi v osnovno idejno smer slovenske Opere. Toda ta nosi o svojem bistvu še druge smotre, ki so ji naloženi kot predstavit el jici slovenskega naroda in njegove kulture pred mednarodno javnostjo. Zato je njeno stremljenje po čim večji umetniški popolnosti zvezano obenem s stremljenjem za ustvarjanjem domače operne tradicije. Dolžna je, najvišje operne zglede s tujih tal presajati v domače okolje, pa jih obenem predahniti z domačo miselnostjo in čustvenostjo, da se tako razvije na jvišja, n domača slovenska operna kultura. To je ideal, ki se bo mogel uresničili z močno voljo za dvigom izvajalne, a tudi ustvarjalne moči. Posebno zadnja je pri nas še zelo nebogljena, kajti prave svoje reprezentativne operne umetnine Slovenci še danes nimamo. Upajmo pa, da nam jo bodo dale nove razmere, v katerih naj bi dvignjena umetniška izvajalna moč naše Opere in stopnjevano zanimanje zanjo (razpis banovinskih nagrad bo gotovo k temu marsikaj doprinesel) iz-podbudila tvorce k uspešnemu delu.
Bodoči operni repertoar?
Sestava opernega repertoarja je gotovo težka in zapletena naloga, kajti premnogo dejstev je, ki vplivajo nanjo. Že občinstvo samo je kaj pisano, želje in okusi prav tako. Vsem pa želi gledališče po možnosti ustreči. Nekdo si želi Wagnei ja, drugi Puccinija, tretji Masseneta in zopet drugi Mussorgskega. Premnogo jih je zaverovanih v opereto in sploh v umetnost lažje vrste. Ker pa
je z nagnjenostjo opernega vodstva, da se ozira na ose različne želje, zvezana dolžnost, da vzdrži operni spored na neoporečni umetniški višini in da zavestno plemeniti okus občinstva, zato bo bodoči operni repertoar skušal povezati v celoto umetniško čiste operne in deloma tudi operetne tvorbe oseh različnih narodnih glasbenih kultur in stilnih vrst. Seveda bo pa vplivalo na sestavo sporeda tudi dejansko stanje našega opernega organizma, to se pravi, da bo moral biti spored o skladu s sposobnostmi in s posebnimi značilnostmi angažiranih umetnikov ter naposled o skladu z zmožnostjo uprizarjanja naše Opere, ki je v svoji skromnosti vezana bolj na komorno delo in more le izjemoma izvajati operne tvorbe, ki so o zahtevi sredstev preraz-košne.
Vaši sodelavci.
Na to vprašanje bom odgovoril najbolje, če izpovem svoje načelo, po katerem smatram vsakega sposobnega člana tega opernega organizma za nepogrešljivega in na svojem mestu za enakovrednega. Opero gledam kot telo, ki more zdravo živeti le, če so sile vseh sestavnih delov zgoščene v eni volji — o volji za dosego čim višjega umetniškega uspeha. To skupno voljo pa je mogoče doseči samo na osnovi ozke medsebojne srčne povezanosti, iz katere se rodi močna zavest skupnosti in stremljenje za medsebojnim podpiranjem. Na tej osnovi, ki se je o tekoči sezoni že lepo razvila, gledam kot sodelavca vsakega člana naše Opere in skušam upoštevati vsako zdravo misel in vsak predlog, ki je skupnemu delu v korist. Seveda sem pa pri tem v najožjem stiku s člani, ki stoje na odgovornih mestih, kajti prav ti imajo dolgoletno prakso in morejo mnogo koristiti s svojimi nasveti. Kdor pozna več ko desetletno delo šef-režiserja Cirila Debevca, kdor je zasledoval skrbno umetniško delo naših dirigentov Nef-fata, Štritofa, dr. Švare in še drugih dirigentov in režiserjev, ta si bo lahko predstavljal, da je mogoče z iskrenim sodelovanjem vsakega izmed njih smotrno in uspešno reševati problematiko opernega dela in da so s takim resnim
Zenske se delijo po svojem značaju na tri skupine. V prvo spadajo talentirane ženske, v drugi so žene, ki imajo določen poklic, in sicer poklic gospodinje. Te se zadovoljujejo z materinstvom in gospodinjstvom. Stalno so zaooslene in koristne, vsestransko simpatične. Najštevilnejša pa je tretja skupina tako imenovanih «eksploziv-nih» žensk. Te nimajo nobene posebno izražene sposobnosti niti poklica, one se zanimajo za hišo in otroke le mimogrede, tako da jim po opravljenem domačem delu ostane še dovolj časa, energije, spo-
sodelovanjem že za naprej zagotovljene trdne opore za uspešen umetniški razvoj našega opernega gledališča.
Beli žarki v črnih nočeh.
Upam,, da ne bo sprejeto slabo, če izdam, da sem prestal najtršo preizkušnjo, ko sem ob pričetku tekoče sezone prevzel to vodilno mesto o razmerah, ki so bile skrajno težke. Z odhodom prejšnjega ravnatelja je bila naša Opera nekako razmajana; moj prihod pa je bil z zunanje strani sprejet z dovolj očitno skepso, da ne rečem celo z odporom z nekih strani. V istem času se je z izbruhom vojne zatresla osa javnost, in vsestranska zbeganost ni ostala brez občutnega vpliva tudi na Opero. Toda volja je premagala za zdaj vse grozeče ovire, posijali so zopet svetlejši žarki in danes moremo z zadovoljstvom ugotoviti, da smo glavne težave že premostili. V opernem razvoju samem so se razmere zelo ublažile; med članstvom se je dvignilo medsebojno zaupanje in iz občutja prave svobode je zagorela ljubezen do dela.
To pa je najjasnejša znanilka lepših dni.
Vesela fanfara v negotovo bodočnost.
Vžlic občutljivi naravi, ki močno sprejema vse utripe okolice, in kljub temu, da so ta utripanja danes še temno in mrzla, sem vendar ostal neomajen optimist. Prepričan sem, da nobena žrtev ni brezplodna in da mora vselej in vsako pravo delo roditi uspeh, pa čeprav šele čez čas. Zato zrem z jasnim pogledom o bodočnost.
Iz svojega opazovanja sem se prepričal, da imamo Slovenci ravno na glasbenem polju izredne sposobnosti, in zato vem, da je mogoče v pravih razmerah in s pravo previdnostjo te sposobnosti tako zelo razviti, da se nam bo iz njih rodila naravnost zgledna glasbena in še posebej operna kultura. Treba nam je le neomajne volje, močne samozavesti in čiste požrtvovalnosti. Potem verujem v uspeh, ki nam bo zagotovil trajen obstoj med valovi oseh pisanih narodnih glasbenih kultur.
Vilko Ukmar.
sobnosti in možnosti, ki jih ne znajo izkoristiti.
Ker je taka žena nezavisna in omikana, bi bila rada svojemu svetu koristna neposredno, ne samo preko svojega moža ali svojih otrok. Ampak na žalost ima za to le redko priložnost. Ce pa vzlic temu kdaj poskusi storiti nekaj izrednega, nekaj resnejšega, kakor njene tovarišice, mora slišati: «Draga moja, vi ste res čudni 1» Pri tem pa tako govoreče mislijo: «Za Boga, le zakaj ta ženska dela take reči?» — «Misli, da bog ve kako s tem imponiral«
Pearl S. Buckova:	v v v
E M A M C I P A C IJ A N A KRIŽIŠČU
Take stvari ji očitajo, ker mislijo, da ima neke predpravice, privilegije. Zlasti orientalske žene se rade pritožujejo: «Kaj pa ve? Ve morate biti srečne. Svobodne ste in enakopravne z možmi.«
Tem ženam bi jaz odgovorila: «Res smo svobodne in lahko postanemo, kar hočemo: odvetnice, zdravnice, umetnice itd. Pa je takih vendarle malo!«
«Zakaj?» bi se začudile orientalke.
In res je to težko razumeti. Zakaj se v deželah, kjer je ženskam vse dovoljeno, žena le redkokdaj izkaže? Moški nas povsod prekašajo razen v roditvi otrok. Ženam je namreč odvzet največji blagoslov življenja moških — namreč možnost, da bi šle ven v svet in si neposredno služile svoj vsakdanji kruh. In ta blagoslov je dragocenejši ko vse naše predpravice; on je prisilil moške, da napno vse sile in delajo, ker bi sicer gladovali sami in njihove žene. 2ene, pa morajo gledati in_ delati samo na to, da bi možem ugajale, ker bi drugače morale gladovati, zakaj možje bi jih ne hoteli hraniti. Iz tega preprostega, ponižujočega razloga so postali moški tvoritelji, vladarji in umetniki.
Resnica je, da morejo in morajo mnoge žene delati doma. Ampak svoje domače delo opravljajo po svojem časovnem razporedu in na svoj osebni način. One ne poznajo duševne discipline borbenega mišljenja niti neusmiljene discipline društvene organizacije. Delo za zaslužek je mnogo bolj suhoparno in naporno in veliko bolj utruja živce kakor vodstvo gospodinjstva. Zena je varna in preskrbljena v svojem domu, kuhanje, pospravljanje in opravki z deco so navsezadnje samo prijetno igranje v primeri z negotovostjo in brezobzirnostjo v trgovini, umetnosti itd. Ženi se ni treba nikoli popolnoma duševno osredotočiti. V trenutku, ko otroci dorastejo in odidejo z doma, in kadar ona izvrši svoje mehanično delo, je prosta in tako rekoč >— za nič.
Žene se ne izkažejo pogosto. Toda vzroki niso v tem, da so morda moški možgani boljši kakor ženski.
«Zakaj bi delala, če mi ni treba?« me vprašujejo nekatere. Zakaj, ko se sploh ne vidi, da bi se ženske čutile srečne, ko bi kakor moški mogle v polni meri izkoriščati svoje sposobnosti in možnosti? Vselej se razveselim, kadar čujem, da si žena sama služi za svoj obstanek. To ni «sirota», kakor ljudje večkrat mislijo, ampak njej moremo samo čestitati, ker je slednjič prisiljena, da uporablja svoje telo in svojega duha, in ker lahko spozna, kaj je resnična in poštena utrujenost in blagodejna bojazen, da morda ni dovolj dobra za svoj poklic. Ona se navadi živeti v svetu pogumnosti in konkurence ter spozna višek radosti nad opravljenim delom.
Najbolj žalostno bitje naše civilizacije je žena srednjih let, ki so njene dolžnosti v gospodinjstvu že pri kraju, ki so ji otroci odrasli in so odšli z doma, ona pa je še duševno in telesno močna in sveža, a mora čutiti, da ni več potrebna. Vendar pa ne vem, ali naj pomilujemo bolj njo ali pa tiste mnoge mlade ženske, ki niso vzgojene za noben določen poklic in ki se šele po
izstopu iz šole prizadevajo, da bi nekaj postale, za kar so sposobne. Zato se večina njih omoži in krene na isto pot, ki jo je pravkar prehodila petdesetletna žena, da bo po toliko in toliko letih prišla do istega brezsmotrnega cilja.
«Kaj je treba, da bi delale?« vprašujejo nekatere. «Saj nimamo posla v javnem življenju.«
Toda jaz ne poznam kraja in mesta, kjer bi ne videla potrebe ženskih sposobnosti. Žene lahko delajo za izboljšanje stanovanjskih pogojev, za boljšo vzgojo otrok. Zakaj naj bodo samo moški zdravniki za ženske bolezni, zobni zdravniki, učenjaki ali arhitekti? Ko bi žene ne ostajale samo doma, bi se nikoli ne razvil današnji napeti donos med kapitalom in delom, ker so ženske veliko bolj praktične v stiku z ljudmi kakor moški, imajo več čuta za pravičnost in so bolj pripravne za sklepanje raznih kompromisov.
Jaz sem preveč realistka, da bi 'morda mislila, da bi se narod docela prevrgel na
Dale Carnegie:
Kako si pridobivamo prijatelje
(Nadaljevanje.)
Ne varčujte s pohvalo!
Ali ste že kdaj pomislili, kako je mogoče pripraviti ljudi do tega, da store to, kar vi hočete? Samo eno sredstvo je: vplivati morate nanje, da bodo radi prav to storili, kar hočete vi.
Ne smete me napačno razumeti: Vi seveda lahko nekoga prisilite, da vam da svojo uro, s tem, da mu pomolite revolver pred nos. Vi lahko zanikrnega uslužbenca prisilite k delu — dokler stojite zraven —, ako mu zagrozite, da ga boste takoj odpustili. In lahko tudi otroka prisilite, da stori, kar vi hočete, če mu pokažete palico. Toda vsi ti preprosti in začetniški načini rodijo tudi nezaželen odpor.
Glavni nagib za vsa človeška dejanja je predvsem želja, da bi človek nekaj pomenil, da bi nekaj v svetu «predstavljal». To je važno, in naši članki se bodo vedno povračali prav na to.
Kam merijo želje ljudi? V resnici niso bog ve kako velike, ampak človek si vedno nekaj želi. Za te svoje želje noče biti ogoljufan. Skoraj vsi ljudje si želijo te-le dobrine:
1.	Zdravje in dolgo življenje.
2.	Zadostno hrano.
3.	Zdravo spanje.
4.	Denar in to, kar se da zanj kupiti.
5.	Življenje na onem svetu.
6.	Spolni užitek.
7.	Uspeh otrok.
8.	Občutek, da nekaj «predstavljajo».
Skoraj vse te želje se morejo izpolniti —
vse razen ene. In vendar je ta tako velika in močna, tako zapovedljiva kakor — recimo — želja pa kruhu in spanju. To je
dobro, ako bi ženske v polni meri vršile svoje poslanstvo. Toda zgodila bi se velika izprememba z ženskami samimi — t. j. z (»eksplozivnimi« ženskami. One bi ne bile več razdražljive in zmedene. Njihova energija bi se srečno sprostila v korist mož in otrok.
Žene bi lahko znatno pripomogle, da bi se izboljšali življenjski pogoji v vseh deželah. Ponavljam, da je čisto nesmiselno, če nekatere žene sprašujejo, kako morejo delati, ko nimajo kaj delati. Če hoče žena opravljati podrobno delo, naj se ozre po svoji okolici. Ako bi rada izvrševala večjo nalogo, naj pogleda po svoji državi in svojem narodu ali pa naj pomisli, da je izven mej države še cel velik svet.
Za (»eksplozivne« žene obstoje še velike nade. Poslušam njihovo nezadovoljstvo z neko razburjenostjo, kakor zdravnik, ki posluša utripanje vznemirjenega srca. Dobro vem, da je žena, vse dokler toži, še vedno »»eksplozivna« žena in da še zmeraj živi.
želja po veljavi in vplivu, želja, nekaj v svetu »»predstavljati«. Ta želja razlikuje človeka od živali in je gonilna sila vsega napredka, vse civilizacije in vsega duševnega prizadevanja poedincev. Brez nje bi ne bilo učenjakov ne romanopiscev. In to željo moramo podpirati, moramo dajati še izpod-budo poedincem, da si prizadevajo, da bi jo izpolnili.
Svoje otroke, svoje prijatelje in svoje uslužbence in nameščence oskrbujemo s hrano, toda le redko jim privoščimo hvalo, ki daje moč. Se ne spomnimo se na to, da bi jim privoščili nekaj prijaznih besed priznanja. Morda bo kdo ugovarjal, češ, take reči ne »»vlečejo« več, ker pametni človek se za hvalo in za dobrikanje ne meni. Dobro. Toda to nič ne izpremeni dejstva, da je veliko, zelo veliko ljudi naravnost žejnih priznanja in pohvale.
Seveda če bi ne bilo treba nič drugega, kakor govoriti laskave besede, bi to znal vsak, in mi vsi bi bili izvedenci in strokovnjaki v občevanju z ljudmi.
Kadar nismo ravno zaposleni s kakim važnim vprašanjem, uporabimo navadno pet in devetdeset odstotkov svojega časa za to, da premišljujemo o samih sebi. Zakaj bi samo nekaj tega časa ne uporabili za to, da bi mislili na dobre sposobnosti in dobra nagnjenja drugih ljudi? Prenehajmo že vendar vedno in vedno premišljevati o svojih uspehih in svojih željah. Namesto tega poskušajmo, da bi razumeli drugega, nikar mu ne delajmo cenenih poklonov. Rajši mu povejmo, če tako čutimo, svoje pošteno priznanje. Bodimo skopi, kadar grajamo, nikoli pa ne, kadar hvalimo in priznavamo. Potem bomo morda doživeli, da se bodo ljudje še na naše besede spominjali, ko jih bomo sami že davno pozabili.
POT DO USPEHA
SLADKO KAVO
Če hočemo doseči svoj cilj, moramo gledati na želje drugih in jim pokazati, kako bi se dale te želje uresničiti. Mislimo pa že danes na to neizpodbitno dejstvo, če hočemo pri komer koli nekaj doseči. Recimo, da hočete vi svojega fanta odvaditi kajenja. Mar mislite, da se ga bo kaj prijelo, če mu boste dopovedovali, kako kajenje zdravju škoduje? Povejte mu rajši, da mu vsaka poedina cigareta zmanjša možnost, da bi zmagal pri nogometu ali v teku na sto metrov! To bo imelo že večji učinek.
Ne zamerite mi, če pravim, da je pri otrocih prav tako kakor pri teletih. Nekoč sta hotela oče in sin spraviti tele v hlev, Pri tem pa sta delala oba to napako, da sta mislila samo na to, kaj bi onadva rada: sin je vlekel tele spredaj, oče pa ga je rinil od zadaj. Toda tele je prav tako kakor onadva mislilo samo na to, kaj nje-g a veseli. In tako se je upiralo z vsemi nogami iz čisto preprostega razloga, ker mu je zunaj na paši bolj ugajalo. To je videla dekla, ki jima je znala takoj pomagati. Vtaknila je teletu prst v gobec in pustila, da je tele tako dolgo sesalo prst, dokler ga ni lepo spravila v hlev.
Vsako človeško dejanje izvira iz neke človeške želje. Zato svetujemo vsem, naj v poslovnem življenju, v šoli, doma, v politiki in kjer koli drugod skušajo v drugem človeku zbuditi želje, ki jih približajo njihovim lastnim ciljem. Kdor se ravna po tem nasvetu, bo imel svet na svoji strani. Kdor ga zavrne, bo stal ob strani na samem.
Recimo, da hočete jutri pri nekom nekaj doseči. Bodite tako prijazni in napravite, preden boste s tem pričeli, čisto kratek odmor ter se vprašajte: «Kako bom najlaže prišel do svojega cilja? Kako bi mogel na tega človeka vplivati in mu vsiliti svojo misel, kaj bi rad imel od njega?»
To kratko vprašanje vam namreč prihrani veliko nepotrebnega govorjenja, s katerim obrobljate in zagrinjate svoje lastne želje.
Tisoč in tisoč ljudi, ki bi radi prodali to ali ono blago, leta malosrčno in brez poguma okrog, tako da jih noge bole. In kaj je tega vzrok? Vedno isto — ker delajo zmerom to napako, da mislijo samo na to, kar oni sami hočejo. Noče in noče jim biti jasno, da jim niti vi niti jaz ne želiva nekaj odkupiti. Zakaj če bi midva rada nekaj kupila, bi lahko to dobila tudi povsod drugje.
Ce vam bo čitanje teh člankov prineslo samo ta dobiček, da si boste vedno prizadevali, gledati reči tudi z vidika drugega človeka, potem so izpolnili svoj glavni namen. Ta namen je: odpreti vam oči ter vam pokazati pot k uspehu.
Nekdo je imel skrbi za svojega malega sina. Otrok je bil premalo rejen in ni hotel jesti. Njegovi starši so se zatekli k običajnim sredstvom, to se pravi, da so se jezili in pretili: «Mamica hoče, da to ješ in da ono ješ, in očka hoče, da bi ti rastel, da bi bil velik in močan.«
Mar mislite, da se je mali za te večne predpise in grožnje menil? Toliko, kakor vi in jaz za lanski sneg.
Nihče, ki ima le količkaj zdrave človeške pameti, ne bo pri triletnem otroku pričakoval, da bo gledal reči tako kakor njegov tridesetletni oče. Tudi ta oče je slednjič to spoznal in je samega sebe vprašal: «Kaj bi neki moj mali prav za prav rad, in kako bi jaz mogel svoje želje združiti z njegovimi?«
To je bil začetek. In vse drugo je potem prišlo samo od sebe. Mali je imel tricikel, na katerem se je rad vozil, in sicer najrajši na stranskem mirnem potu. Nekaj hiš dalje je stanoval «sovražnik» — malo starejši deček, ki je vselej odrinil malega s kolesa in se potem sam vozil. Mali je prijokal k materi, ki je spet vzela »sovražniku« kolo in ga dala malemu. To se je ponavljalo skoraj vsak dan.
Kaj si je torej mali želel? Njegov ponos, njegova jeza, njegova samozavest — vsa ta pračustva človeka so ga silila, da naj bi se nad «sovražnikom» maščeval in ga udaril. Na to mu je rekel njegov oče, da to nekega dne prav lahko stori, ampak mora tudi veliko jesti, kakor je zahtevala mati. Od tistega dne ni bilo več skrbi, kako bi pripravli dečka do tega, da bi jedel. Jedel je špinačo, kislo zelje, sploh vse s končnim ciljem: da bi bil že vendar dovolj velik, da bi se mogel nad večjim dečkom, ki mu je jemal kolo, maščevati.
(Nadaljevanje na str. 88.)
LIPSK.I POMLADMI SEJEM 1340
,ulili!
i«

OD 3. — 8. MARCA
50°/,, popusta na nemških železnicah, znatni popusti v drugih državah
lijih
Vsa pojasnila dajejo:
ZVANIČNI BIRO LAJPČI-ŠKOG SAJMA BEOGRAD,
Knez Mihajlova 33/1.
OD 3. — 8. MARCA
in častni zastopniki
i
ING. TONNIES, Ljubljana,1
Tyrševa cesta 33 — Telefon št. 27-62
JOSIP BEZJAK — Maribor,
Gosposka ulica 25 — Telefon št. 20-97
Ih
'

1
►
Alexis Carrel:
Moje lieba živeti
Samo živeti ni dovolj. Potrebna nam je tudi še radost iz življenja in nad življenjem. In pogoj za to radost je zdravje. Na žalost pa je prav malo res zdravih in takih ljudi, ki znajo varovati zdravje, kakor je potrebno. Navadno mislimo, da je zdravje samo stanje brez bolečin. Pozabljamo pa, da je za zdravje potrebna življenjska sposobnost, zaupanje v samega sebe, moč in volja za borbo, za ljubezen in . za ustvarjanje sreče.
Toda predvsem pozabljamo, da se pojem zdravje nanaša i na telo i na dušo. Pogoj zdravja ni samo odpornost proti boleznim, ne samo telesna sposobnost za izredne napore, temveč tudi moralna, nravna moč in duševna uravnovešenost.
Sodobnemu človeku je bolj ko kdaj prej potrebno popolno zdravje, ker mora vzdržati nezaslišana razburjenja, hrup in zmedo današnje družbe. V poklicu in doma smo preobremenjeni s skrbmi in živčno utrujeni. Zato ne moremo presojati zdravja samo s čisto fiziološkega, telesnega vidika. Tudi duševno in nravno zdravje je izraz popolno razvitega človeškega bitja.
Zdravje je odvisno kakor od sposobnosti organov tako tudi od harmonije, od skladnosti njihovih odnošajev. Zdravje se na primer slabša, kadar poapnenje žil (arterioskleroza) pokvari krvni obtok. Toda prav tako se tudi poslabša, kadar jeza, strah ali nejevolja vržejo iz ravnotežja živčni sestav naših notranjih organov, možganov ali srca.
Zdravo telo živi v miru. Dokler je zdravo, se sploh ne zavedamo njegovega delovanja. Vsi organi našega telesa imajo izredno občutljive živce. Z njih pomočjo pošiljajo tiha naročila in sporočila samostojnim živčnim središčem, zlasti pa možganom. Ta podzavestna poročila dajejo življenju raznoličnost. Preden nastopi bolezen, izzovejo lahko pri nas občutek, da bo nastala neka motnja. Ako pa poročila prihajajo iz zdravih organov, nas napolnjujejo s srečo, z radostjo nad življenjem.
Mi vsi pa bi morali razumeti neka določena načela. Varovanje ali vračanje zdravja je namreč odvisno od volje za spoznavanje in delo. Zdravje je v bistvu osebna zadeva. Zdravje se ne more kupiti niti pri zdravniku niti pri lekarnarju. Dobiti ga moremo samo za ceno neprestane lastne pazljivosti in sistematičnega osebnega prizadevanja.
Glavno pravilo je: Varuj se strupov! Strupi lahko napadajo od znotraj ali od zunaj. Negovati moramo prebavila, zlasti se moramo varovati zapeke, pokvarjenih zob in in raznega okuženja, če hočemo preprečiti zastrupljenje od znotraj. Veliko težje je preprečiti zastrupljenje od zunaj. Za to mora biti človek odločen, da se odreče kajenju ali da ga vsaj znatno omeji. Treba je močne volje, da se človek odreče pitju žganja pred jedjo ali kadar je utrujen. V sodobnem življenju se uporablja zelo mnogo uspavalnih sredstev. Toda ta uspavala so v mnogih primerih bolj škodljiva kakor nespečnost.
Koliko ima stroškov ON, preden se poroči
Mlad moški sreča dekleta. Leto kasneje se vzameta.
Tukaj vidite, koliko izdatkov mu ona povzroči v tem zadnjem letu:
365 din
60'- din
10.000'- din	din
Knjiga 0 lepem vedenju . .	60,—
Knjiga 0 idealnem zakonu . Milo, brisače in ogledalo v	90,—
pisarni		180.50
Dežnik		130,—
Telegrami	 Bolj pogostno britje in stri-	145.75
ženje las 		178.—
čiščenje čevljev		60,—
Pravni nasveti		150,—
Poročna prstana in poroka .	300,—
Plesni učitelj		180,—
Telefonski pogovoii ....	59.25
Fantovščina	 Alkohol za utapljanje živčnih	580.—
pretresov ih polic, kazni .	365,—
Čevlji, nogavice in kravate .	710.—
Vožnje s taksiji		340.50
Šopki, sladkarije		523.—
Nove obleke 	 Noči brez spanja — beg pred	4.890,—
samoto		684,—
Kino, gledališče		486,—
«Odpravnina» bivši zaročenki	10.000,—
Vse skupaj ga stanc . . .	20.012.—
1890'- din
523'- din
180'- din
178'- din
Zdravje zahteva, da izkoriščamo pogoje svoje okolice. Izpremembe okolnih pogojev povzročajo delovanje posebnega fiziološkega ustroja — sposobnosti prilagojevanja. To dovoljuje organom, da se lahko hitro poslužijo sredstev, s katerih pomočjo se lahko postavijo novemu položaju v bran. Kadar na primer raste zunanja toplota, preprečuje ta ustroj avtomatično nadaljnje dviganje naše notranje toplote. Če se srečamo s sovražnikom, prisili naša jeza žleze, da izločajo v obtok krvi neke snovi, ki povzročajo, da nam žfla hitreje bije, in zvečujejo krvni pritisk ter količino sladkorja, potrebnega mišicam kot gorivo za napad ali za obrambo. Podobno je tudi z bakterijami. Če pridejo v telesno tkivo, povzroče reakcijo, protidelovanje, ki jih uničuje.
Tako nam ta sposobnost za prilagojevanje
organizma daje moč za boj z boleznimi in za vzdrževanje notranje skladnosti. Vztrajnost in odpornost se povečuje, kakor hitro začnemo krepiti organizem, ki se prilago-juje s sistematičnim vežbanjem, t. j. z borbo z okolico in s prilikami. Zdravje je v bistvu posledica naših sposobnosti, prilagojevati se okolici in prilikam.
Naša sreča je, da moremo živeti v našem podnebju. To podnebje je izredno ugodno, ker se menjava toplota s hladom, dež in sneg s sončno pripeko. Vse ugodnosti tega podnebja bi mi izgubili, ako bi hoteli živeti v preveč toplem, suhem in nespremenljivem podnebju, kakor doma tako v pisarni, v avtomobilu itd. Naši koži je potrebno, da je v stiku z burjo, dežjem in vročim soncem. Pogoj za vzdrževanje stika z naravo pa je močan značaj in vestno
Koliko stroškov ima ONA, preden se poroči
'Tole je pa pregled izdatkov, ki jih ima zaradi Njega Ona v istem letu pred poroko.
Kakšno ho to razmerje izdatkov v prvem letu po sklenjenem zakonu, je pa drugo poglavje!
37‘50 din
260’- oin
1350 - din
3o0 - din
Knjiga o vzgoji za zakon Knjiga o življenjskih vzoril Aspirin za pomirjenje živce\ Telegrami bivšemu zaročenci Honorar vedeževalki . . Kuharski tečaj, nauk o serviranju ....................
Parfum (Blue Grass, ki ga ima rad On) .... Dopisni kurz o šarmantnost Zdravniški nasveti . . . Tečaj za zdravje in lepolo Tramvaj, vlak. avto .	.
Kavarne, Petriček s prijate ljicami, da sc pogovarja njimi o njemu ....
Perilo ...................
Klobuki ..................
Čevlji ...................
Šminka, puder.............
Nogavice ........
Telefonski pogovor' . .	.
Kodranje................
Obleke..................
Vse skupaj znese
1.350.
150.— 160.— 320.—-260,— 336.50
128.— 932.— 380.— 818.— 160.— 255.— 37.50 220,— 5.736.-
11.580.50
15'- din
150 - din
128'- din
0/o6 - a.n
prizadevanje. Včasih je na primer dovolj, če vstanemo eno ali dve uri prej in se s krepkim korakom izprehodimo po parku ali sicer v prosti naravi.
Vsi Vemo, da je treba paziti na hrano. Vemo, da dobivamo snovi, ki so neogibno potrebne za gradnjo zdravega in krepkega tkiva, iz mešane hrane — sveže zelenjave in povrtnine sploh, sadja, žita, mleka in mesa, in da nam jih ni treba izpolnjevati z dragimi lekarniškimi izdelki. Pa se vzlic temu le prepogosto izogibljemo povrtnini in solatam, čeprav vemo, da je to organizmu potrebno. Sami smo odgovorni za svoj organizem. Ali se zavedamo te odgovornosti? Ali izpolnjujemo svoje dolžnosti do organizma pametno in dosledno?
Naše zdravje je odvisno tudi še od duševnih in družabnih pogojev. Varovati se moramo pogostnega razburjenja, nepre-
stanih prememb, navad, prepogostnega obiskovanja kinematografov ali stalnega poslušanja radia. Čuvati se moramo tudi prevelikega hrupa in nepotrebnih skrbi. Razen tega bi morali svojemu notranjemu «jazu» postaviti stroga pravila vsakdanjega telesnega in duševnega napora, načela časti in nesebičnosti. Nesporno je dejstvo, da so zakoni duševne higiene istovetni z nravnimi, moralnimi zakoni.
Na koncu bi rad povedal še nekaj: zdravje telesa in duše ni končni cilj. Glavni značaj zdravja je v tem, da daje vsakemu silo in moč, da razvija prirojene zmožnosti in da v drami življenja dovršeno odigra svojo življenjsko vlogo, pa naj je velika ali majhna. Četudi morejo zdravniki znatno izboljšati naše zdravje, vendar je predvsem naša lastna naloga, da si prizadevamo, da bi bili zdravi. Zakaj ne vzgajajo medicinske
šole poleg specialistov tudi še zdravnikov, ki bi imeli široko razumevanje za človeka kot celoto in ki bi nas znali poučiti, kako bomo lahko dosegli čim več telesnega in duševnega zdravja?
Te reči bi nam bilo treba poznati, ker nihče ne more za nas izvrševati naše glavne naloge — da bi bili zdravi. V lastno korist bi si morali mi kar najbolj prizadevati, da bi poznali sebe in se posluževali doseženih izkustev v svojo lastno korist. Toda, da to dosežemo, je potrebno lastno, osebno prizadevanje in osebna disciplina. Nedvomno se nam bodo ti napori poplačali. Marsikoga bodo obvarovali raznih bolezni, vsem pa bodo prinesli več radosti nad življenjem.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIN
JV MALENKOSTI O VELIKIH LJUDEH 9	9 ii
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH
Milton: Slavni slepi angleški pesnik Milton je bil tretjič oženjen, in sicer prav nesrečno. Eden izmed njegovih znancev ga je hotel izpodbuditi in mu je pravil, tla se lahko njegova gospa primerja vrtnici.
«Po barvi je ne morem poznati, ker sem slep,* je dejal Milton, «ampak po njenih trnih čutim, da imate pruv.»
Voltaire. K Voltairju, francoskemu pesniku in filozofu, je prišel mlad pesnik ter ga prosil, ali mu sme pre-čitati svoje pesmi. Voltaire mu je se-vedu to dovolil. Med čitanjem je pesnik Voltaire večkrat privzdignil čepico in, ko ga je mladi pesnik vprašal, zakaj se odkriva, mu je odgovoril: «Q, kadar srečam stare znance, imam navado, da jih pozdravim.*
Dumas: Dumas, slavni francoski pisatelj, je sedel v pariškem gledališču in gledal svojo lastno igro. Zraven njega je sedel njegov znanec, s katerim se je v odmoru prav živahno zabaval. Pripovedoval mu je namreč, da je prejšnji večer gledal v tem gledališču igro, ki jo je spisal Soumet.
«Pa kakšna je bila?« je vprašal znanec.
«Slubu», je menil Dumas. »Ljudje so se strašno dolgočasili in mnogo jih je dremalo.*
Njegov znanec mu je pokazal na nekoga, ki je spal, ker menda tudi ni bil bog ve kako navdušen za Duina-sovo igro.
Ampak to Dumasu ni spravilo v zadrego; takoj je veselo odgovoril: »Motite se; to je še eden od včerajšnjih gledaliških gostov!®
Za pt>ibm wke
opisi ročnih del štev. 2
Pomotoma je ta opis postavljen s premajhnimi črkami. Prosimo, da to pomoto, ki se ne bo več zgodila, oprostite.
VEČERNA BLUZA
(Slika 28)
Zu tu mladostno bluzo, ki jo pletemo v presleguslem vzorcu a frotirno volno kakršnekoli pastelne barvo, potrebujemo približno 175 g »vile, 2 dolgi pletenki in primerno kvačko.
Vse tri dele života in rokavu pletemo po kroju v vrstah sem in tja. Vsak dol pričnemo na spodnjem robu in nasnuje mo zanj primerno število petelj, ki mora biti deljivo s 10, in 2 petlji za rob. Tjagrede pletemo vzorčno vrsto po narisku, nazajgrode (v povratni vrsti) pa delamo same love petlje. Pri tem prvo potijo vselej predenemo, zadnjo pa levo podpletemo.
Na narisku (na sliki 28/a) predočuje vsak kvadrat po 1 petljo. Kakšne petlje pomenijo posamezni kvadrati, pove pojasnilo pod nariskom. V deveti in petindvajseti vrsti prekrižamo po 0 petelj (kitasti vzorec). V ta namen predenemo prve 8 petlje teh šestih petelj na pomožno pletenko, podpletemo naslednje 3 petlje desno, nato pa šele tiste 3 petlje s pomožne pletenke tudi desno. Vzorčni oddelek osnovnega vzorca je 82 vrst visok in 16 petelj širok in se potem ponavlja.
Preden pričnemo plesti jopico, naredimo košček pletenine za poizkušnjo, ga nategnemo in pomerimo, koliko petelj pride na 3—4 cm. Po tem razmerju se ravna število nasnutih petelj.
Kadar moramo ob stranskem robu petljo- dovzeti, naredimo iz robne petlje po 2 petlji, tako da jo prvič samo predenemo, drugič pa, še preden jo snamemo, dosno podpletemo. Ce hočemo pa ob stranskem robu potijo sneti, spletemo po 2 petlji hkrati.
Ker ima zadnik spodaj, približno 61/* cm od sredine, dva razporka, ki sta nekako po 1U cm visoka, ga moramo v začetku plesti v treh delih. Najprej nasnujemo srednji del in pričnemo osnovni vzorec tako, da pride na sredo cel kvadrat. Ko naredimo ta del do konca razporka, napravimo tako visoko še oba stranska dela in moramo pri tem paziti, da se vzorec ujema, ko nad razporkoma vso tri dele združimo. Med oba razporka všijemo kasneje po eno kozico, ki ima obliko trikotnika, katerega osnovnica je dolga približno 9 cm, ostali dve stranici sta pa tako dolgi kakor razporek. Obe kozici pričnemo plesti na osnovnici ter snemamo potem na obeh koncih.
Ko so posamezni deli narejeni, jih skrbno pritrdimo po kroju na desko, potem pa poškropimo in počakamo, da se posuše.
Nato všijemo z omotico na narobni strani najprej kozici med oba razporka na zadniku, potem pa sešijemo posamezne dele života ob straneh in na rami ter sešijemo in všijemo rokave. Ko šivamo rokave, jih ob stranskem robu natezamo, ob rami pa nabiramo v gube. Dobro je, če podložimo rokave na rami z ozko togo plaso, ki jo položimo v gube.
Potem obkvačkamo vso robove najprej z gostimi petljami, nato pa še z zobčki, za katere delamo izmenoma po 5 podaljšanih navadnih stebričkov v eno petljo, po 2 zračni petlji in po 2 gosti petlji preskočimo, 'li stebrički naj bodo 2 cm visoki.
Nazadnje pritrdimo na prednji rob vsakega prednika po tri vrvice z lesenim zvončastim okraskom na koncu in zvežemo po dve in dve v petljo. Dobro je, če podložimo zadnik v pasu z ozkim trakcem.
KVAČKANA VEČERNA BLUZA
(Slika 29).
To bluzo kvačkamo s črno ali z modro motno prejo ali pa z vrvico («lacet»). Gumbi so isto barve kakor jopica.
PreBlegasti vzorec je sestavljen iz dolgih zračnih in iz gostih petelj. Najbolje je, če naredimo košček vzorca za poizkušnjo, da lahko izračunamo, koliko petelj naj za posamezne dele nasnujemo.
Oba prednika, zadnik in rokave delamo po kroju in jih pričnemo kvačkati na spodnjem robu.
Ko naredimo primerno dolgo in rahlo verižico iz zračnih petelj, kvačkamo takole: (glej vzorec na sliki 29/a.
1.	vrsta: Napravimo 1 gosto petljo v predzadnjo zračno petlio nasnutka, -f- potegnemo zanko toliko, da je približno •/* cm dolga, prevlečemo to zanko z 1 petljo, naredimo v to dolgo petljo 1 gosto petljo, ki objema samo posamezni zadnji člen petlje, ter od -j- dalje še enkrat ponovimo. Nato napravimo 1 gosto petljo v čotrto naslednjo zračno petljo verižice in od -f- dalje neprestano ponavljamo.
2.	vrsta: Obrnemo, # podaljšamo zanko na kvački na */4 cm in prevlečemo zanko tako kakor prej z eno petljo, napravimo nato 1 gosto petljo v dolgo petljo, nakar oa * dalje enkrat ponovimo, naredimo potem po 1 gosto petljo okoli obeh zgornjih členov dveh dolgih petelj naslednjega loka in kvačkamo zdaj izmenoma po 1 lok, ki jo sestavljen iz 1 dolge zračne petlje, 1 goste petlje, 1 dolge zračne petlje in 1 goste potlje, in po 2 gosti petlji v naslednji spodnji lok; nazadnje pa napravimo samo 1 gosto petljo.
Najprej pričnemo delati zadnik, in sicer na spodnjem robu. Ob stranskem robu snemamo tako, da naredimo na koncu vrste pri zadnjem loku samo eno dolgo petljo in eno gosto petljo, nato pa 1 navadni stebriček v spodnji lok na robu. Ob vratni izrezi zadnika naredimo za obrobo še eno vrsto, v kateri menjavamo po 2 gosti petlji v lok in približno po 8 zračne petlje (kolikor jih je pač treba, da se izreza lepo zaokroži).
Kadar hočemo ob stranskem robu dovzeti. naredimo na začetku vrste prvi lok iz treh dolgih petelj (namesto iz dveh) in napravimo na koncu naslednje vrste v ta lok
razen 2 gostih petelj, ki ju naredimo po navadi, Se en lok in 1 navadni stebriček v tretjo dolgo petlio.
Na prednjem poševnem robu prednika (spodaj) dovzo-mamo tako, da napravimo na koncu vrste še en lok in 1 gosto petljo v dolgo petljo robnega loka, v katero sicer ne kvačkamo; na začetku naslednje vrste je prva dolga petlja potem še nekoliko daljša.
Ko so vsi doli jopice narejeni, jih skrbno napneino po kroju na dosko ter jih poškropimo in počakamo, da so posuše. Nato sešijemo posamozne dole života z narobno strani tik roba ob straneh in na rami ter sešijemo in všijemo rokave.
Nazadnje obkvačkamo spodnji rob jopice in rokavov z dvoma ali pa s tremi vrstami gostih petelj, okoli vratne izreze pa naredimo gosto vrsto S‘/s cin dolgih navadnih stebričkov, ki so videti kakor nabor.
Ko je vso drugo napravljeno, prišijemo na prednji rob levega prednika 6 gumbov, ki so zapenjajo v luknjice preslegastega vzorca.
HLAČNA OBLEKICA
(Slika 30).
Zanjo potrebujemo približno 140 g sivomodre angorske volne, dve dolgi pletenki, klobčič rdeče, nekaj rumene, zelene in temnomodre angorske volne, primerno kvačko,
6 gumbov iz biserovine in 3 manjšo lesene gumbe.
hlačke so zapenjajo v koraku, zivotek pa na levi rami. Oblekica je primerna za majhne dečko in deklice. Pletemo jo po kroju v zrnatem vbodu takole:
1. in 2. vrsta: Delamo izmenoma po 1 desno in po 1 levo petljo.
3. in 4. vrsta: Pletemo izmenoma po 1 levo in po 1 desno petljo, tako da pridejo nad leve petlje desne, nad desne pa leve petlje, 'le štiri vrste se potem neprestano ponavljajo.
Hlačke pričnemo plesti na spodnjem robu hlačnice. Najprej naredimo 2 cm v rebrastem vzorcu, izmenoma po dve desni in po dve levi petlji, Takoj nad obrouo dovza-memo v prvi vrsti zrnatega vzorca enakomerno na več mestih po eno petljo. Ko naredimo vsako hlačnico zase in dovzemamo pri tem po kroju na obeh robovih do koraka, ju združimo in pletemo dalje v krogu do obramka, kjer vse petlje zazankamo. Kadar ob strani snemamo, spletemo po 2 petlji hkrati.
Obramek delamo v dveh delih, ker se oblekica na lovi rami zapenja. Vsak tel obramka pričnemo plesti na spodnjem roou.
Rokav pričnemo pri zapestju in pletemo za zapestnik najprej 47*—0 cm visoko v rebrastem vzorcu (izmenoma po dve desni in po dve levi petlji), dalje pa delamo zrnati vzorec ter pri tem na obeh koncih po kroju dovzemamo.
'ludi žepe pričnemo plesti spodaj.
Ko so posamezni deli narejeni, jih pripnemo natanko po kroju na desko in jih propariuio, nato jih pa sešijemo. Potem naberemo v koraku na notranjem robu hlačnic primerno število petelj in pletemo na teli petljah 2 cm visoko sem in tja desno. Nazadnje te petlje rahlo zazankamo in naredimo na predujem robu hlačnic 6 zank. V ta namen kvačkamo 1 vrsto gostih petelj, med katerimi preskočimo šestkrat v enakih presledkih po nekaj petelj z zračnimi petljami, potem neradimo pa še 1 vrsto gostih petelj in obkvačkamo pri tem tudi zračne petlje.
/.daj ohrooimo vratno izruzo in oba žepa z zooci, ki jih kvačkamo z rdečo angorsko volno tako, da naredimo izmenoma po 1 gosto petljo v rob, po 1 zoocek ^za katerega napravimo 8 zračne ponje in 1 gosto petljo v prvo zračno petljo) in po 1 robno potijo preskočimo.
Nazadnje naredimo na levi rami prednjega obramka 3 zanke, na levo ramo zadnjega obramka pa prišijemo 3 primerno veliko obkvačkano gumbe.
Na oblekico lahko uvezemo s križci vzorec, v katerega se bo zamaknilo marsikatero otroško oko.
KARIRASTA DEKLIŠKA OBLEKICA
(Slika 31).
Ce delamo oblekico za šestletno deklico, potrebujemo nekako 30U g peščonosive, 50 g bele in 100 g rjave srednje debele volne, 20 g rdeče in 20 g modre angorske volne, 2 srednjedeboli in 2 tenki pletenki, primerno kvačko, 8 rjave gumbe in 15 cm belega pikeja za ovratnik (80 cm širokega).
Oblekico pletemo s srednjedebolimi pletenkami po kroju sem in tja desno. Barve se menjavajo takole: Najprej naredimo 9 vrst s peščenosivo volno, nato 2 vrsti z rjavo, 4 vrste s peščenosivo, 2 vrsti z belo in 12 vrst s poščeno-sivo volno. * Zdaj pletemo 2 vrsti z rjavo, 2 vrsti s peščonosivo, 2 vrsti z belo in 12 vrst _ s peščenosivo volno, nakar bq vrstijo barve od % dalje enakomerno.
Ko spletemo obe poli krila, obramek zadnika, levi in desni obramek prednika ter oba rokava — vsak del zase napeljemo Bkozi petlje navpične niti rdeče in modre angorske volne. Te niti prepletamo tako, da gremo s šivanko nad desnimi in pod zgornjimi členi levih petelj. Modra in rdeča barva navpičnih črt se menjavata takole: Skozi četrto petljo od stranskega roba začnemo prepletati modro nit, nato preskočimo 2 sosednji petlji in napeljemo rdečo nit skozi naslednjo (sedmo) in sosednjo (osmo) petljo, zdaj preskočimo 1 petljo in prevlečemo rdečo nit skozi naslednji dve petlji (deseto in enajsto). Tako razvrščamo potem barve enakomerno do drugega stranskega roba. Ko prepletamo navpične niti, moramo paziti na to, da jih preveč ne nategujemo.
Prednik krilca pričnemo plest! na spodnjem robu na primernem številu petelj ter menjavamo barve tako, kakor smo opisali zgoraj. Kadar hočemo ob stranskem robu sneti, spletemo po dve petlji hkrati.
Zadnik krilca je prav tak takor prednik.
Levi obramek prednika pričnemo plesti pri spodnji konici pod pazduho. Nasnujemo 8 petlje in dovzemamo do višine rame po kroju na obeh koncih tako, da naredimo iz robne petlje po dve petlji. V ta namen podpletemo robno netijo najprej desno, potom pa, preden jo snamemo z lovo pletenko, Še desnozasukano. Da dobi rama poševno obliko, skrajšujemo vrste tako, da zazankujemo petlje, Prednji ravni rob razporka dobimo, če na robu petlje enakomerno snemamo. Prav tako oblikujemo po kroju tudi vratno izrezo ter pri tem petljo zazankujemo in snemamo.
Desni obramek prednika pričnemo na spodnji konici prednjega razporka in dovzemamo do vratne izreze na obeh koncih. Gumbnic ne delamo sproti. Ob vratni izrezi petlje zazankamo, snamemo ali pa dovzamemo, kakor pokaže pač kroj. Prav tako oblikujemo po kroju tudi ro-kavno izrezo in poševno ramo.
Obramek zadnika pričnemo plesti pri spodnji konici leve rokavne izreze in ga oblikujemo po kroju.
Pri rokavu naredimo s tanjšimi pletenkami najprej zapestek, za katerega pletemo v vrstah sem in tja po dve desni in po dve levi petlji. Nato nadaljujemo rokav z debelejšimi pletenkami v osnovnem vzorcu ter po kroju na obeh koncih dovzemamo oziroma snemamo in zazankujemo.
Ko so vsi doli narejeni, napnemo vsakega po kroju na desko tako, da je narobna stran pletenine zgoraj, potem jih pa poškropimo in počakamo, da se posuše, ali jih pa preparimo na ta način, da položimo čez pletenino vlažno krpo, po kateri narahlo likamo, ne da bi kdaj pritisnili likalo z vso težo na pletenino.
Zdaj prevlečemo v presledkih, ki smo jih navedli pri vzorcu, modre in rdeče niti navpično skozi zgornje člene levih petelj.
Nato naredimo na desnem obramku prednika tri gumbnice. V ta namen podložimo rob razporka s 4 cm Široko plaso podloge, na katero zarišemo s svinčnikom gumbnico in šivamo s strojem dvakrat po tej črti, in sicer drugič tik prvega prešiva. Zdaj šele zarežemo gumbnice in jih na liou obzankamo s peščenosivo volno, nakar ta del še enkrat preparimo.
Potem sešijemo z narobne strani posamezne dele na omotico. Ko je obramek prišit, ga prešijemo še na licu tik roba na prednik. Vratno izrezo in robove obramka obkvačkamo z gostimi petljami, in sicer s peščenosivo volno. Nazadnje prišijemo na lovi obramek prednika tri gumbe, okoli vratu pa bel dvojnati ovratnik.
PLETENA DEKLIŠKA OBLEKICA
(Slika 32).
Za to oblekico potrebujemo približno 350 g rdeče sred-njedebele in mehke volne, 50 g belo vozličaste svile, 2 primerni pletenki, primerno kvačko in 8 steklene gumbe.
Oblekico pletemo po kroju v temle osnovnem vzorcu: Število nasnutih petelj mora biti deljivo z 2.
1.	vrsta: Pletemo same leve petlje; prvo (robno) petljo vselej predenemo, zadnjo pa vselej levo podpletemo.
2.	vrsta: Delamo same leve petlje.
3.	vrsta (lice): Pletemo izmenoma po 1 dosno in po 1 levo potijo.
4.	vrsta: Delamo samo leve petlje.
Te štiri vrste tvorijo en vzorčni oddelek in jih potem neprestano ponavljamo. V tistih vrstah, kjer menjavamo po 1 dosno in po 1 levo petljo, moramo paziti na to, da so posamične desno petljo v isti črti druga nad drugo, prav tako tudi leve.
Krilce pričnemo na spodnjem robu in nasnujemo zanj primerno Število petelj. Pletemo ga v enem kosu, in sicer v vrstali sem in tja, ne da bi kaj snemali, nazadnje pa vse petlje zazankamo.
Tudi obramek pričnemo plesti na spodnjem robu. Ob rokavnih izrezali in ob vratu zazankujemo in snemamo petlje po kroju. Na rami, ki naj bo poševna, skrajšujemo zadnje vrste tako, da ne podpletemo ob roki v vsaki drugi naslednji vrsti nadaljnjo tretjino (oziroma Četrtino) petelj, zadnjikrat pa pletemo čez vse petlje rame, nakar vse petlje v eni vrsti zazankamo.
Zadnik obramka pletemo nekaj časa v celem, potem pa zaradi razporka v dveh delili.
Rokarve, ki jih pričnemo plesti takoj pri zapestju v osnovnem vzorcu, oblikujemo po kroju. Na obeh robovih dovzemamo petlje tako, da naredimo iz robne petlje po dvo petlji; pr\ič jo podpletemo desno, drugič pa desnozasukano.	.
Ko so posamezni deli narejeni, jih pritrdimo po kroju na desko (z narobno stranjo navzgor) in jih prav narahlo polikamo skozi vlažno krpo, ali pa samo poškropimo in počakamo, da so pletenina posuši. Nato sešijemo vse dele z narobne strani na omotico in naberemo pri tem zgornji rob krilca. Potem obkvačkamo vratno izrezo in razporek na zadniku obramka z gostimi petljami in naredimo pri tem na desnem robu razporka tri zanke tako, da preskočimo trikrat po nekaj petelj z nekaj zračnimi petljami, na levi rob razporka pa prišijemo tri steklene gumbe.
Ovratnik in zapestke kvačkamo z belo vozličasto svilo. V kratkih navpičnih vrstah, izmed katerih so nekatere krajše, delamo same goste petlje.
Ovratnik pričnemo kvačkati zadaj ua sredini iu uasuu jemo zanj primerno Število petelj, ki se rama po Širini ovratnika. Ker mora biti ovratnik zaokrožen, kvačkamo vseekozi izmenoma po 2 vrsti do kraja, po 2 vrsti pa samo do polovice Širine, nazadnje pa naredimo 2 vrsti do kraja.
Zapestke delamo tako kakor ovratnik, samo da kvačkamo izmenoma po 4 vrste do kraja, po 2 vrsti pa samo do polovice.
Nazadnje priSijemo ovratnik in zapestke z omotico na oblekico, zapestke zavihamo in jih na nekaterih mestih z nekaj Sivi pripnemo.
Ovratnik in zapestki so lahko tudi iz angorske volne.
OBLEKICA Z BELIM OVRATNIKOM
(Slika 34).
Za to oblekico potrebujemo približno 400 g sredujedo-bele rdeče volne, c primerno doneli dolgi pletenki, 2 lunj-Si pletenki, primerno kvačko, ld gumbov m m cm belega pikojtt.
liiacke pletemo na licu desno, ua narobni strani levo, bluzo pa v reurastem vzorcu, izmenoma po 1 uesnozasu-kano in po 1 levo petljo.
hUu h e pričnemo picou ua spodnjem robu leve hlačnica in do v zeuuuno uo koraka luaCnice po kroju na obeli končni, tuao ua napravimo »z roonu petljo po 2 petlji (prvič jo podpieluino uosno, drugič, se preden jo snamemo, pa Uesnozasukano); od koraka dalje pa spet na obeli koncih po kroju snemamo m spletamo v ta namen po z. poujl na roou hkrati. Ko je niaenica spredaj zadosti visoka, začnemo navzad vrste skrajševati, aer morajo biti niacKO zadaj nekoliko višje, kri tem ne zazankamo petelj, coz katere vec no pletemo, ampak jih oodrziuio na levi plo-tenki. Ko ima niaenica pravo ooiiko, zazankamo samo u-Sie petlje, kjer uodo luačke položene v guoo, druge pa naberemo na nit, da bomo kasneje na vrhu obeh Inačmc nkrati ialrko domicili pas. Vesno Hlačnico deianio taao kakor levo, samo ouratno. Ko pridemo do začetka prednjega hlačnega razporka, dosnujemo za spodnjo plaso razporka primerno število petelj.
Nato napnemo vsako hlačnico zase na kroj (z narobno stranjo navzgor), jo poškropimo in prav narahlo potikamo skozi vlažno krpo. Z-daj seSijomo najprej vsako hlačnico zase, potem pa obe cm upaj z ouietico in spletemo na vseh petljali ooeli hlačnic, ki smo jih bili nabrali na iiit, pas. zmaj plete izumoma po 1 de&nozasuk ono in po 1 levo petljo in naredimo pri tem pod zgornjim robom več pokoncnm gumouic, ua uoancni prednjem robu razporka pa eno vodoravno gumbnico, nazadnje vse petlje pasu zazankamo tor obkvackamo levi prednji rob razporka z gostimi petljami.
Nato priSijemo pod levi rob razporka dvojuato podlogo iz blaga, v katero smo napravili nekaj gunmnio, na roou pa pritrdimo to podlogo med posameznimi gumbnicami z nekaj sivi na hlačne. Desni rob razporka podložimo s o cin Široko plaso blaga m prišijemo nanj 3 uiajnne gumbe, ua pas pa en srednjevelik gumb. Zdaj izpodvihamo' rob obeh Hlačnic in ju prišijemo z ouietico tako, da se na licu Sivi ne opazijo.
Hlačke imajo naramnice ki jih pletemo počez v kratkih vrstah, in sicer v rebrastem vzorcu (po 1 dosnozasukana in po i leva petlja). ie naramnice podložimo potem s tra*. kom in pribijemo na vsak konec po en velik gumb.
Zadnik bluze pričnemo ua spodnjem robu in pletemo približno 4 cm visoko s tanjšimi pletenkami reorasti vzorec (po ona desuozasukana in po ona leva petlja), dalje pa isti vzorec z debelejšimi pletenkami iu oolikujemo po kroju rokavni izrezi in vratno izrozo. Za poševno ramo skrajšujemo postopoma vrste.
PredmK bluze delamo malone do naprsnega razporka tako kakor zadnik, potem pa pričnemo plesti navidezni uaprsnik, pri katerem so na licu samo desne petljo, sik-sakasti okrasek pa tvorijo levo petlje, ki so pomaknjene v vsaki naslednji vrsti za eno mesto proti desni oziroma proti levi. V vsaki črti je po 8 levih petelj.
Ko pridemo do razporaa, razdelimo prednik v dve polovici, dosnujemo na robu razporka nekaj petelj in naredimo najprej levo polovico do kraja. l'n tem napravimo ob razporku 5 gumbnic, za katere spletemo po 2 petlji hkrati in naredimo takoj nato po en ovoj. Ko jo leva olovica narejena, pričnemo delati desno polovico in na-oremo zanjo ob razporku Se dosuuto petlje leve polovico.
Rokave pričnemo pri zapestju in pletemo približno 4 cm visoko s tanjSimi pletenkami, izmenoma po 1 desnožasu-kano in po 1 levo petljo, daljo pa delamo rokav z debelejšimi pletenkami iu ga oblikujemo po kroju.
Ko so vsi deli narejeni, jih sešijemo z narobne strani na ometieo. Nazadnje obkvackumo prodiije robovo razporka in vratno izrezo z gostimi petljami in prišijemo na desni rob razporka 5 majhnih gumbov.
Ovratnik jo iz dvojuatega blaga iu ga pripnemo na oblekico z redkimi Sivi.
Slika 35. Pletena oblekica iz temnomodre volne. Bluza in pokončni ovratnik so zapenjata na desni strani. Na naprsnem žepu, ki je na levi strani, jo začetnica krstnega imena iz rdeče našite vrvce. Pas je iz rdečega lakastega usnja.
suka 30. Deška oblekica, pletena s temnomodro volno. Kratko vrečasto hlačke imajo naramnice iu se lahko nosijo tudi k drugačni bluzi, kakor vidimo na zgornji sliki.
PLETEN PULOVER Z DOLGIMI ROKAVI
(Slika 89).
Vzorec glej na sliki 39/a, kroj pa na sliki 89/b. Kroj je za prsno širino 104 cm. A = prednik, B = zadnik, C = rokav (vsakega polpvica).
Za ta pulover potrebujemo 480 g tomnoriave volne ter koščene pletenke štev. 3 in jekleno pletenke št. 10.
Život pulovra pletemo v dvoh delili.
Prednik pričnomo plesti ua »podujein robu. Zuuj ua-»nujemo na jeklene pletenke 112 petelj in pletemo v vrstah sem in tja.
1.	vrsta: 1 petljo desno predenemo, nato pletemo iz menoma po 1 petljo desno in po 1 petljo levo, nazadnje pa naredimo 1 desno petljo.
2.	vrsta: 1 petljo desno predenemo, potem nlutemo čez naslednjih 14 petelj levo petlje na levo iu desne petlje na desne, čez naslednjih 23 petelj delamo biserni vzorec (na leve petlje prejšnje vrste pletemo desne, na desne petlje pa leve), čez naslednjih 35 petelj pletemo spot tako, da pridejo na desne petlje desne, na leve petlje pa leve. čez naslednjih 23 petelj pletemo biserni vzorec, čez naslednjih 15 petelj spet desne petlje na desne, leve petlje pa na leve. Zadnjo petljo podplotemo v tej in v vseh naslednjih vrstah desno.
Ud 3.—34. vrste pletemo tako kakor drugo VTSto (glej sliko 39/a).
Ud 3o. vrsto dalje pletemo s pletenkami štev. 3 tale vzorec: 1 petljo desno predenemo, pletemo nato 15 petelj tako, da so na licu same desne petlje (torej izmenoma eno vrsto desno, drugo levo), naslodnjih 22 petelj pletemo v bisernem vzorcu, naslednjih 36 petelj tako, da so na licu same desne petlje, naslednjih 22 petelj v bisernem vzorcu in nato 16 petelj tako, da so na licu same desne petlje.
Uba robova prednika oblikujemo tako, da dovzamemo na vsakem robu v deseti vrsti iu še šestkrat, in sicer v vsaki deseti naslednji vzorčni vrsti, po 1 petljo iu zazankamo v 122. vrsti za žepni razporek po 22 petelj obeh plas, ki jih pletemo v bisernem vzorcu. Za žepni podlogi narodimo v bisernem vzorcu dva po 22 petelj široka in 32 vrst visoka koščka pletiva, ki ju vpletemo v 123. vrsti. To vrsto in vse naslednje pletemo samo v bisernem vzorcu.
Na začetku 128. vrste zazankamo za levo rokavno izrezo 8 petelj, vpletemo 22 petelj široko podlogo, pletemo dalje Še čez naslodnjih 22 petelj, nato pa obrnemo, ker začnemo delati prednji razporek. Ustalih 59 petelj obdržimo za zdaj na pletenki.
Nato končamo najprej levo ramo in snamemo pri tem ob rokavni izrezi na začotku drugo vrste in še štirikrat, in sicer v vsaki drugi naslednji vrsti, po 1 petljo. Kazen tega zazankamo za gumbnice v 134., 156. in 178. vrsti petlje od 8. do 6., ki jih v naslednji vrsti iznova na-snujemo.
Za vratno izrezo zazankamo v 182. vrsti prvih 13 po-telj in snamemo na začetku druge naslednje vrste in še devetkrat, in sicer v vsaki drugi naslednji vrsti, po 1 petljo.
Zaradi poševne oblike ramo obdržimo na koncu 202. vrste 8 petelj in Še dvakrat, in sicer v vsaki drugi na-lednji vrti, po 8 petelj več nepodpletenih na pletenki in pletemo šo enkrat čez otalih 7 petelj, nakar zazankamo vse petlje rame.
Desni obramni del nadaljujomo na 59 petljah, ki smo jih pustili na pletenki, in dosnujemo zaradi razporka spredaj v sredini še 8 petelj, ki jih poberemo iz zadnjih osmih petelj plase za gumbnice. Ta obramni del delamo tako kakor levega, samo v nasprotni smeri in broz gumbnic.
Za žepnice poberemo iz zgornjega roba žepnega razporka 22 vpletenih petelj in pletemo 11 vrst v bisernem vzorcu, pri čemer zazankamo v deveti vrsti za gumbnico petlje od 10. do 18. in dosnujemo namesto teh v naslednji vrsti spet 4 nove petlje. Od dvanajste vrste dalje snemamo na začetku in na koncu vrst po 1 petljo, dokler nimamo samo še 2 petlji, ki ju potem zazankamo, in obkvačkamo vnanji rob žepnice z gostimi petljami.
Zadnik delamo do 222. vrsto tako kakor prednik, toda broz žepov in brez razporka.
V 223. vrsti zazankamo za rob vratne izrezo, potem ko smo pustili v 222. vrsti zadnjih 8 petelj nepodpletenih na pletenki, vse petlje od 27. do 58. in dokončamo na naslednjih 34 petljah levo ramo tako, da pričnemo na koncu te vrste oblikovati poševno ramo, vsled česar ne podpletemo zadnjih 8 petelj, in končavamo dalje ramo tako kakor pri predniku.
Ub vratni izrezi na tilniku snamemo v naslednjih treh vrstah po 1 petljo.
Desno ramo delamo nato kakor levo, in sicer na 26 petljah, ki smo jih bili obdržali na pletenki.
Za 41 cm široki in 8 cm visoki ovratnik nasnujemo s pletenkami Štev. 8 140 petelj in pletemo 30 vrst visoko izmenoma po 1 desno in po 1 levo petljo, nakar vso petlje zazankamo.
Rokave pričnemo plesti pri rami in nasnujemo zanje s pletenkami štev. 3 po 31 petelj. Pletemo jih v bisernem vzorcu sem in tja.
Na koncu vsake vrste od 1. do 32. dovzemamo po 2 petlji, dokler nimamo 95 petelj. Nato snamemo na obeh robovih po dvanajstkrat, in sicer izmenoma v vsaki osmi in vsaki sedmi naslednji vrsti, po 1 petljo. V 211. vrsti je še 47 petelj. Ko naredimo nato še 7 vrst, pletemo še 25 vrst za zapestke, in sicer izmenoma po 1 desno in po 1 levo petljo. Nazadnje petlje zazankamo.
Zdaj sešijemo posamezne delo života ob straneh in na ramah, sešijemo in všijomo rokave ter prišijemo ovratnik. Nazadnje obšijemo gumbnice in prišijemo 21/* cm velike temnorjave gumbe.
PLETEN TELOVINK Z OBROBO
(Slika 40)
Vzorec glej na sliki 40a, kroj pa na sliki 40b. Kroj je za prsno širino 88 cm. A = prednik, B = polovica zadnika.
Zanj potrebujemo 210 g melirane (sivo-rjave) volne in jeklene pletenke štev. 8/0.
Telovnik je sestavljen iz treh delov.
Za levo polovico prednika nasnujemo 60 petelj in pletemo od spodaj navzgor v vrstah sem in tja.
1.—20. vrsta: 1 petljo desno predenemo, naredimo nato
1	desno petljo, potem pletemo izmonoma po 2 lovi in po
2	desni petlji, nazadnje pa napravimo 1 levo petljo in 1 desno petljo. Tako spletemo rob.
Dalje pletemo kockasti vzorec.
1.—4. vrsta: 1 petljo predenemo, naredimo nato 1 levo petljo, potem pletemo izmenoma po 2 desni In po 2 levi petlji, nazadnje pa napravimo 2 desni petlji.
5.—S. vrsta: V peti vrsti vzorec premaknemo, take da pridejo na leve petlje desne in obratno. Mimo tega snamemo ob stranskem robu na začetku pete vrste in potem še petkrat, in sicer v \saki četrti naslednji vrsti, po 1 petljo s tem, da spletemo vsakokrat drugo in tretjo petljo hkrati, bodisi levo ali pa desno.
Ta vzorec od 1.—8. vrste neprestano ponavljamo (glej sliko 3/a). Na začetku 33. vrste (zdaj Štejemo vedno od prve vzorčne vrste) in še sedemkrat, in sicer v vsaki osmi naslednji vrsti, dovzamemo ob stranskem robu po 1 petljo in pletemo potem samo čez 62 petelj do 124. vrste.
Na začetku 125. vrste zazankamo za rokavno izrezo prvih 13 petelj in snamemo zanjo spet na začetku druge naslednje vrste in še petkrat, in sicer v vsaki drugi naslednji vrsti, po 1 petljo.
Za vratno izrezo snamemo v 130. vrsti (povratna vrsta) in Šo štirinajstkrat, in sicer v vsaki četrti nasleduji vrsti po 1 petljo. Na 28 petljah, ki še ostanejo, pletemo potem še do 219. vrste.
Na koncu 220. vrste pustimo zadnjih 6 petelj, na koncu druge naslednje vrsto pa 5 nadaljnjih petelj nepodpletenih na pletenki. Ud tu dalje puščamo v vsaki drugi naslednji vrsti izmenoma zdaj po 6, zdaj po 5 nadaljnjih petelj nepodpletenih, spletemo nato šo 1 vrsto čez ostalih 6 petelj, nakar vse petlje zazankamo.
Desno polovico prednika pletemo tako kakor levo, samo obratno.
Za zadnik nasnujemo 120 petelj in pletemo do rokavne izreze 124 vrst tako kakor obe polovici prednika in oblikujemo pri tem oba stranska robova.
Za rokavni izrez zazankamo na začetku 125. in 126. vrste po 15 petelj, potem pa snamemo šo na začetku 127. in naslednjih sedemnajstih vrst po 1 petljo. Na 76 petljah pletemo potem do 224. vrsto.
V 225. vrsti pričnemo oblikovati poševno ramo tako kakor pri prodniku, pletemo nato čez ostalih 32 petelj in takoj dalje čez petlje desne rame, nakar vse potijo zazankajo.
Zdaj sešijemo z narobno strani vso tri delo života ob straneh in na ramah in spletemo ob rokavnih izrezah, ob prednjih robovih in ob vratni izrezi obrobo.
Za to obrobo naberemo ob rokavnih izrezah po 140 petelj (nabirati jih pričnemo pod pazduho) iu pletemo v krogih izmenoma po 2 levi in po 2 desni petlji. V drugem krogu in šo trikrat, in sicer v vsakem drugom naslednjem krogu, snamemo na začetku in na koncu kroga po
1	potijo. Ko naredimo 9 krogov, petljo zazankamo.
Na oboli prednjih robovih naberemo za obrobo po 184 petelj, na tilniku pa 20 petelj, tako da imamo vsega 388 petelj. 1'lesti začnemo pri spodnjem robu dosno polovico prednika in delamo v vrstah sem in tja izmonoma po
2	desni in po 2 levi petlji. V peti vrsti naredimo na levi polovici prednika gumbnice tako, da zazankamo potlje od 277. do 284., pletemo nato 8 petolj vzorca, naslednjih 8 petelj za spet zazankamo. V naslednji vrsti nasnujemo iznova vse v prejšnji vrati zazankano petlje in plotemo po vzorcu do deseto vrste. V deseti vrati zazankamo vse petlje.
Nazadnje obzankamo gumbnice z isto volno in prišijemo na desno polovico prodnika 2 cm velike temnozelene gumbe.
PLETENA SPODNJA JOPICA
(Slika 25)
Za to jopico potrebujemo 100 g rumene petnitne volne in pletenke štev. 3.
Pričnemo jo plesti na spodnjem robu in nasnujemo 200 petelj. Nato naredimo najprej 30 krogov v vzorcu izmenoma po 2 desni in po 2 levi petlji, potem pa 3 kroge desnih petelj in snamemo v prvem teh treh krogov 2 petlji, da nam ostane za osnovni vzorec pravilno Štovilo petelj:
-j- V naslednjem krogu pričnemo plesti osnovni vzorec takole:
Naredimo izmenoma po 8 desne petlje, po 1 ovoj, po 3 petlje hkrati desno spletemo in napravimo spet po 1 ovoj. Nato pletemo 3 kroge desno, nakar naredimo spet en krog v osnovnem vzorcu, toda tako, da jo vzorec premaknjen. Plotemo torej: izmenoma 1 ovoj, 3 petlje hkrati desno spletemo, 1 ovoj in 3 desne petlje. Ko naredimo Šo 3 kroge desnih petelj, ponavljamo ta 8 vrat visoki vzorec od -j- dalje (glej vzorec ua sliki 25/a).
V	73. vrati (če štejemo od prvega kroga desnih petelj nad obrobo) razdelimo ročno delo na prednik in zadnik V ta namen zazankamo za desno rokavno izrezo pet^e od 93. do 106., za levo rokavno izrezo pa zadnjih 7 iu prvih 7 petelj naslednjega kroga (= prve vrste).
Na naslednjih 85 petljah pletemo nato v vrstah sem in tja najprej prednik do kraja. Pri tem pletemo povratne vrste vedno levo in podpletemo zadnjo petljo vsake vrste desno, prvo petljo pa vselej desno predenemo, da nastane vozlasti rob. Ub rokavni izrezi snamemo na začetku in na koncu tretje vrste in še petkrat, in sicer v vsaki drugi naslednji vrati, po 1 petljo.
Za vratno izrezo zazankamo v naslednji (štirinajsti) vrsti petlje od 80. do 44. in končamo na naslednjih 29 petljali levo ramo. Pri tem snamemo ob vratni izrezi na začetku druge vrste in Še devetkrat, in sicer v vsaki drugi nasleduji vrsti, po 1 petljo. Na ostalih 19 petljah naredimo potem šo 39 vrst, nakar zazankamo vse petlje. Desno ramo končamo na 29 petljali, ki so nam ostale, tako kakor levo, samo obratno.
Zdaj nadaljujemo na 85 petljah zadnik in oblikujemo rokavni izrezi in vratno izrezo tako kakor pri predniku, samo da zazankamo ob vratni izrezi potlje namesto v Štirinajsti vrati v petintrideseti in da pletemo rami na 19 petljali namesto 89 vrst samo 19 vrat visoko.
Ko sešijemo jopico na ramah, obkvačkamo vratno in rokavni izrezi z dvema krogoma takole:
V	1. krogu delamo same goste petlje.
V	2. krogu pa naredimo najprej 1 gosto petljo v gosto petljo prejšnjega kroga, potem pa kvačkamo izmenoma po 3 zračne petlje, po 8 navadne stebričke v tretjo naslednjo gosto petljo, po 8 zračne petlje in po 1 gosto petljo v tretjo naslednjo gosto petljo.
A3ašo kožo
oari4em j.aa!
Bodisi da dežuje, da sneži ali pa da pada toča, tudi če oster, mrzel veter brije okrog oglov, vedno je NIVEA pripravljena, varovati Vam kožo. Zato si dobro namažite lice in roke s kremo NIVEA, preden greste ven v naravo. Tako preprečite, da Vam koža ne razpoka ali pa ne postane hrapava. Ker NIVEA vsebuje EUCERIT, ima blagodejen vpliv globoko v kožo. Koža jo popolnoma posrka in zato ne zapusti nikakega mastnega sijaia
POT DO \JhS PEHA
(Nadaljevanje s strani 83.)
Neki drugi starši so imeli sina, ki je imel nelepo navado, da je močil posteljo. Spal je pri svoji stari materi, in zjutraj, ko se je prebudila in čutila, da je postelja mokra, je rekla: «Poglej, Rudi, kaj si že spet naredil.« In Rudi je vselej dejal: «To nisem bil jaz, to si bila ti.» Oštevali so ga, mu grozili in vedno in vedno pravili, da njegova mamica tega ne mara. Nič ni pomagalo. Zato so se starši vprašali: «Le kako bi pripravili dečka do tega, da bi imel sam interes na tem, da bi ne močil postelje.«
Premišljevali so torej o njegovih željah. Predvsem si je želel pižamo, kakršno je nosil očka, ne pa smešne spalne srajce, kakršno je imela stara mati. Stara mati mu je res obljubila, da mu bo kupila tri pižame, če se bo poboljšal. Pa še eno veliko željo je imel: lastno posteljo... Tudi temu stara mati ni ugovarjala.
Njegova mati ga je torej vzela s seboj v trgovino in rekla prodajalki: «Tukajle je mlad gospod, ki bi rad pri vas nekaj kupil.« Prodajalka ga je nadvse vljudno vprašala: «Mladi gospod, s čim bi vam smela postreči?« V trenutku je bil Janezek za nekaj centimetrov večji in je važno povedal, da bi rad posteljo — in sicer posteljo za sebe.
Ko je prodajalka pokazala primerno posteljo, ji je mati pomignila, da bi se mali
čutil popolnoma samostojnega kupca.
Drugi dan je imel Janezek posteljo že doma. In ko je prišel zvečer oče domov, mu je tekel mali naproti in kričal: «Očka, očka, pojdi z menoj in poglej posteljo, ki sem si jo kupil.«
Prvo očetovo vprašanje pred novo posteljo je bilo, ali bo zdaj še kdaj zmočil lepo novo posteljo. «Ne, ne, res ne, te-le postelje gotovo ne.» In mali je svojo obljubo izpolnil, zakaj ponos se mu je prebudil. To, kar je tam stalo, je bila njegova postelja, in samo on jo je kupil. In potem je nosil pižame kakor majhen mož in zato se je hotel tudi vesti kakor mož.
In zdaj še neka druga vrsta očetov. Inženir N. ni mogel pri svoji triletni hčerki nikakor doseči, da bi za zajtrk jedla, kar bi morala. Spet običajni prizori. Pa so se starši vprašali, kako bi neki mogli narediti, da bi si želela isto, kar bi radi starši.
Deklica je rada posnemala mater in delala tako, kakor da je že odrasla. Zato so jo starši nekega jutra posadili na pravi stol, na kakršnih sede odrasli, in morala je pripraviti zajtrk. Točno v pravem trenutku je prišel oče v kuhinjo, ko je ravno mešala ovseno kašo. «Glej, očka, danes pripravljam ovsene kosmiče.« In tisto jutro je pojedla dve porciji namesto polovične, in sicer brez vsakega upiranja, samo zato, ker je bila pri pripravljanju udeležena. Zdajci se ji je prebudila samozavest: saj je vendar sama pripravila zajtrk ...
Po pravici pravijo, da ne potrebuje človeška narava ničesar bolj kakor samozavest. To velja povsod, še posebno pa za naše poslovne odnose. Imamo na primer imenitno misel: zakaj se z njo bahamo naokoli, namesto da bi spretno vrgli drugemu vabo, da bi zanjo prijel, ter ga tako spravili v domnevo, da nismo imeli te zamisli mi, ampak on. Boste videli, potem bo namreč prav tako «pridkan» kakor mala dekliča, ki ni hotela jesti ovsenih kosmičev, in potem bo hotel imeti ne eno, ampak dve porciji.
Torej: «vzbudimo najprej v drugem človeku želje, ki nas približajo našim lastnim ciljem. Kdor se po tem nasvetu ravna, bo imel ljudi na svoji strani. Kdor jih zavrne, bo stal ob strani sam.« •
(Se bo nadaljevalo.) * I.
Srbske epske narodne pesmi so neizčrpen zaklad narodne poezije. Pri Zvezi društev «Šola in dom», Ljubljana, Dalmatinova ulica 8/L, so izšle v dveh zvezkih. Naročite jih takoj!
Grimmove prnyljice v nemščini,
I.	del, so izšle v II. izdaji. Najbolj priljubljena knjiga med mladino, najprimernejša za pouk nemščine. Naročite jo takoj pri Zvezi društev «Šola in dom«, Ljubljana, Dalmatinova ul. 8/1.
Založba Zveze društev «šoln in dom» je izdala naslednje knjige:
1.	) srbskohrvatske:
a)	A. Šenoa: Karanfil s pjesni-kova groba;
b)	Epske narodne pesmi, I. del;
c)	Epske narodne pesmi, II. del;
2.	) francoske:
a)	Perault: Contes de Fees:
3.	) nemške:
a)	O. Ludvvig: Der Erbforster;
b)	Grimms Marchen, I. del;
c)	Grimms Marchen, II. del; Knjige so najprimernejši dar za
mladino srednjih in strokovnih šol.
Naročite jih pri Zvezi društev ».šola in dom», Dalmatinova uliea 8/1.
Ali se učite francoščine? Knjiga Perault: »Contes de Fees* je najprimernejša za vajo v jezikovnem pouku. Dobi se pri Zvezi društev »šola in dom*, Ljubljana, Dalmatinova 8/1.
Rešitev ugank štev. 1
Križanka.
Vodoravno: 1. usta; prav, — 2, v; kobilar; t.	—	3.	ko, pevec; li.	—	4.
rop; las; Rus.	—	5.	kleč; n; soba.	—	6.
otep, šema. — 7. zver; v; nada. — 8. Rok; pir; nad. — 9. za; silen; Ra. — 10. k; bolezen; m. — lt. toda; rama.
Navpično: I. krov; zrak. — 2. u; kolovoz; t. —	3.	S.	K.; petek; bo.	4.
top; čer; sod.	—	5.	Abel; p; pila.	—	6.
Ivan; vile. — 7. ples; š; Reza. — 8. car; sen; nem. 9. ar; roman; na. — 10. v; lubadar; r. — 11. tisa; Adam. Posetnica: Preglednik finančne straže. Skrivalnica: Ljubite se med seboj! Zlogovnica: Iznenada, Računar, Lazar, Joe, usmiljenka, Dolomiti, el jen. mlinarica =r Mir ljudem na zemlji!
Uganke štev. 2
Veriga.
Iz zlogov:
bel, ce, ce, čev, gro, je, je, ko, ko, lje, ni, no, no, se, so, vi, vi sestavi šest zemljepisnih imen, in sicer: 1. postaja na progi Zidani most—Maribor; 2. kopališče na Jadranu; 3. kraj nad Škofjo Loko (roj. kraj nekega našega pisatelja); 4. mesto v Sloveniji; 5. mesto v Sloveniji; mesto v Sloveniji.
Besede uredi tako, da je zadnji zlog ene besede hkrati prvi zlog naslednje.
Magičen lik.
A A A A A Besede pomenijo: 1. pekov-A A A I I sko orodje; 2. sad juž. dre-L L L L O vesa; 3. svetopis. ime; O P P R R 4. neka evrop. agencija;
R T T V V 5. kmetovalec.
KRIŽANKA.
p rs~	1 1	M
m m		
H	m	
■ ■	B!	m
■ ■	1 fl	
1 ■	B	
B	fl' I	
■ m m ■	■MB	
m	b	B	
B 1	BI	
Bi	B	■ I	B
I 23	4	5	678	9	1(1	11
Vodoravno: 1. vozilo; dom. žival:
2.	člani rodbine; sogl.; svoj. zaim.; 3. števnik; poljska cvetlica; pogojni veznik; 4. samogl.; ki veruje; samogl.:
3.	sogl.; del sobe: tolšča; predlog; 6. predlog; nemarljiv, karta; 7. je v cerkvi; evr. gl. mesto; žen. ime; 8. sogl.; sogl.; sogl.; sogl.; samogl.: 9. sogl.; severna žival; sanje; tona; 10. plosk, mera: jugosl. pristanišče; os. zaimek: II. pesnitev; svoj. zaim.; vprašalnica.
Navpično: t. povrat. zaim.; vgriz; pritrdilnica: 2. biograf; del ust: kvar-taški izraz; 3. os. zaim.; predi; sogl.; sogl.; sogl.: 4. ali; dom. žival; močnik: 5. predlog: mera; morska žival: 6. dvojica; vrsta; kaz. zaim.; 7. samogl.; vrsta preprog; sijanje; 8. kratica za starejši; nerabljen: vzročni veznik; 9. svetopis. ime; sogl.; samogl.: sogl.; samogl.; 10. travnik; rim. pozdrav; tega'leta; 11. os. zaim.; žuželka; os. zaim.
Nekoč je mala Milica zvečer molila: «Ljubi Bog, stori, da bo Rim glavno mesto Turčije!®
»Zakaj pa?» je vprašala mama.
«Zato, ker sem to danes v šoli zapisala v nalogo.®
Ženitev v filmu.
Ondan se je oženil slaven filmski igralec. Prijatelj se mu je opravičil, da ne bo mogel priti na svatbo.
«Nič ne de,» mu je odgovoril igralec, «boš pa prihodnjič prišel.*
V norišnici.
Ko je ravnatelj norišnice odpuščal neozdravljivega bolnika, mu je takole govoril:
«iorej, gospod, zdaj se spet lepo vrnite domov k svoji ženi!®
«Kaj mislite, da sem še zmeraj blazen?®
Kar se za hrbtom godi...
Striček je vprašal:
«In poslušaj, Janko, kolikokrat pa te je oče nasekal?®
»Jaz se ne brigam za to, kar se za mojim hrbtom godi!*
Zakaj je zaspan?
»Zakaj si danes tako zaspan?* vpraša tovariš gospoda Vodopivca v pisarni.
«Ab,» odgovori gospod Vodopivec nejevoljno, »nikar se ne čudi! Sinoči smo slavili Jernejev god. Ko sem prišel zjutraj domov in sem se slačil, se je zbudila moja žena in rekla: .Poslušaj, zakaj pa danes tako zgodaj vstajaš?' Kaj sem hotel? Moral sem jo pustiti pri tem in se spet obleči ter iti v pisarno.®
Nikamor ne pride.
Ona: »Jaz nikamor ne pridem. Vedno moram sedeti doma!*
On: »Kako to? Saj si bila ta teden trikrat v gledališču!*
Ona: »Že, ampak s teboj!*
Kako se veselo praznuje, Vam pove knjiga: «Veselo praznujmo®, ki jo dobite za polovično ceno 15.— din, ali pet knjig za 37.— din. Preberite stran 5 in 14 prve številke «Prijalelja». Nakažite še danes.
Ali je gospodinji potreben mikroskop,
da določi razliko med navadno praženim ječmenom in »Kneippovo*? Ni, ker se to lahko vidi tudi s prostim očesom, ako zrno zdrobimo. Navadno praženi ječmen ima rumenkasto, močnato jedro (opraženo moko), medtem ko je jedro »Kneippove sladne kave* temnorjavo, svetlikajoče in kristalično od karame-liziranega sladkorja, ki daje kavi veliko redilnost in fin okus.
KNJIGA-O ZDRAVILNIH RASTLINAH IZ LETA 1590.
V neki knjigi o zdravilnih rastlinah iz leta 1590. Čitaino naslednje: »Uživanje potrošnika (divje cikorije), kuhanega z ječmenovim sladom, prija onim, ki čutijo kdaj bolečine v želodcu.® Pijača iz cikorije je bila torej že v srednjem veku znano po svoji zdravilnosti. Ko so z Vzhoda prenesli v Evropo zrnato kavo, je postala cikorija v podobi dobre bele kave s Pravim Frančkom sestavni del naše vsakdanje hrane.
»PRIJATELJ® izhaja vsakega 15. v mesecu. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina je: letno 12 številk revije «PRIJATEU» in priloga «Zo pridne roke® din 62.—. Če se plačuje v obrokih, je četrtletna naročnina din 17.—. — Odgovorni urednik Emil Podkrajšek v Ljubljani. Za prilogo «Za pridne roke® odgovarja Rija Podkrajšek. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ul. 8/1. Tel. 21-32. Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani. Za tiskarno odgovoren France Pintar.


IRUGA V 10 URI
IZDELKIH
mm TISKARNE
ODVLJUBLJANin
MIKLOŠIČEVA G16
TELEF-21-32

ii ii if
'm
Mii
m

\m
LJU8LJ &NSK fl H8CDITN4 8flNWft
DIN 100

DRUŽBE » DE

;■
eD^to-
S KATERO SE^MČlillfc) IE 'METJU IN OONOSjl»rPI«yi
MK
• l J U 9 i J ft N
"■ mm i
DELNIŠKA ti»n$ggpgf: