ŠTUDENTSKI ČASOPIS 3DIN. LETNIK XXVIII ,ST.4 UUBUANA, 30. 10. tribuna za delavsko samoupravo TRIBUNIN UVODNIK VPRAŠANJA VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA DELA VSKO SAMOUPRA VUANJE ZA (skupna programska osnova v usmerjenem izobraževanju) Zavod SR Slovenije za šolstvo nam je nedolgo tega postregel s pred/ogom Skupne programske osnove v usmerjenem izobraževanju. Predlog, ki velja za srednje šolstvo, sestavljajo poleg uvodnega dela, predmetnika še učni načrti, v katere se tu (zaenkrat!) ne bomo spuščali. Predlog temelji na skupni vzgojnoizobrazbeni osnovi, ki zajema štiri področja: splošno kulturno, družboslovno-ekonomsko, naravoslovno-matematično, ter proizvodno-tehnično. Poleg opredelitve, ki v tem predlogu vidi utemeljena izhodišča družbenopolitičnih dokumentov o vzgoji in izobraževanju je opredeljen tudi smoter skupne vzgojnoizobrazbene osnove, ki ga je predlagatelj utemeljil tako: ,,Višja skupna vzgojnoizobrazbena raven skupne pro-gramske osnove naj prispeva k usposabljanju za aktivno vključevanje v samoupravne procese in k uspešnemu prila-gajanju spremembam v delitvi deia in sodobnim življenj-skim razmeram, ki jih porajata družbeni in gospodarski razvoj." Tisto najzanimivejše, kar predlog poleg že citiranega vsebu/e, je predmetnik skupne programske osnove, ki nam ga predlagatetj predstavlja na peti strani. Gre za pred-metnik prvega in drugega letnika srednje šole, ki naj za-gotovita — predvsem drugi — s primarno programsko usmeritvijo oziroma podusmeritvijo v poktice in v „ . .. skladu s svojimi sposobnostmi in doseženim uspehom pri obv/adovanju skupne programske osnove, v skladu s po-klicno željo in potrebami združenega dela", da se bo učenec po tem, ko bo absorbiral neko ,,sp/ošno znanje", lahko usmeril v ,čvo'i"poklic. Oglejmo si pobliže urnik predmetnika za prvi dve leti usmerjenega izobraževanja. Predmeti, ki se bodo poučevali v obeh letnikih, se pravi dve leti so: slovenski jezik (228 ur), obramba in zaščita (133 ur), telesna in zdravstvena vzgoja (209 ur), samo-upravljanje s temelji marksizma (152 ur), osnove tehnike in proizvodnje (228 ur), proizvodno delo (152 ur) in pro-stovoljni izbirni predmeti (152 ur). Tuj jezik, umetnostna vzgoja, zgodovina, geografija, matematika, fizika, kemija in biologija pa je zajeta le v prvem letniku in to tako, da je razen matematiki (114 ur) in tujem jeziku (95 ur) na-menjeno tem predmetom le po 76 ur. Kar sledi iz tega, /e to, da se bo slednje predmete sicer poučevalo tudi v drugem, tretjem, četrtem letniku. Toda tisti, ki bodo obiskovali pouk pri teh predmetih tudi v drugem, tretjem in četrtem letniku, ga bodo najverjetneje tudi v prvem in drugem, itd. letniku višje ali visoke šole. Drugače povedano, tuj jezik naj bi znal le ta, kiga bofnaj bi) potreboval v svojem poklicu, ostali ga ne potrebujejo in simbolično število ur je dovolj veliko, da se z njim spoznajo in ne morejo reči, da se ga ,,niso učili". Tako je vnaprej zacementirano, da bo recimo usn/ar res usnjar, da bo zdravnik res le zdravnik, pevec le pevec, itd. Predlog skupne programske osnove naj bi imel za cilj tudi: — zagotoviti mladini in odraslim možnosti za vsestran-ski razvoj socialistične samoupravne osebnosti Ko si pobliže ogledamo predmetnik ugotovimo, da si v mnogočem sam nasprotuje. Zagotoviti možnosti za vse-stranski razvoj socialistične samoupravne osebnosti je, po-vedano z Marxom, zagotavljanje možnosti, da Ijudje razvi-jejo ,,totaliteto sposobnosti", karpa trenutna organizacija dela in tehnika proizvodnje še ne omogočata. Stara, po-dedovana in še obnavljajoča se delitev dela reproducira hierarhijske odnose dominacije in upravljanja, ki so ločeni od neposredne proizvodnje (presežne vrednosti). Ne-dvomno ni cilj uveljavitve delavskega samoupravljanja, ki smo si ga zastavili, zgolj to, da delavci postanejo kolek-tivni lastniki sredstev za proizvodnjo, t.j. družbena lastni-na sredstev za proizvodnjo, ampak tudi, da se v naročju dela razvijajo vse sposobnosti posameznika, kakor smo dejali ,,totaliteta sposobnosti". V nasprotnem bo dejanski model ostal nespremenjen, družbena lastnina nad proiz-vajalnimi sredstvi pa le abstrakten pristop k pravnemu lastništvu. Predlog skupne programske osnove pravi, da vzgofo in izobraževanje prilagaja ,,spremembam v delitvi dela", ter ffsodobnim življenjskim razmeram, ki jih porajata družbe-ni in gospodarski razvoj". Če bi šlo predlagateljem za resnični razvoj socialistične samoupravne osebnosti, bi morali le-ti vzeti v pretres obstoječo delitev dela, ki še vedno koncentrira umetniški talent v posamezniku in ga zatira v veliki množici (Marx), ki še vedno monopolizira znanje, kot obliko kapitalističnega prisvajanja znanstve-nih dosežkov (tehnokracija) in je v bistvu še vedno delna posledica ločevanja neposrednih proizvajalcev od njihovih sredstev za proizvodnjo. Vendar ne; predlagatelj tako de-litev dela sprejema in ji celo prilagaja vzgojnoizobrazfisuo^ raven, ki ji pritakne še pridevnik: višja. Tako delitetdete ne bomo odpravili s tem, da ,,si jo bomo izbili iz gta^e (Marx), ampak jo moramo izbiti iz tega, čemur predlaga^. telj spet prilagaja skupno programsko osnovo: Jz sodo^ nih življenjskih razmer, ki jih porajata družbeni in ga darski razvoj". Mora nam biti jasno, da naša prizadevanja za uvelja-vitev delavskega samoupravljanja zavirajo tudi /fsodob življenjske razmere, ki jih porajata družbeni in gosp ski razvoj" kapitalizma kot svetovnega procesa, tota/it) iz katere tudi SFR Jugoslavija ni izvzeta. Mora na jasno, da kljub nekaterim referatom ne moremo trdi imamo ,,vse", da smo dosegli ,,vse", torej lahko tn da delavskega samoupravljanja še nismo uveljavili i"n nas na tem področju (uveljavljanja ustave in Zako^ združenem delu) čaka še ve/iko — razrednih — naspigfd vanj. Zato lahko rečemo, da je ,,prilagaianje" vzgbjp Naša naloga je organizirano delovati proti takim in-tencam. Za to imamo vse možnosti, ki nam jih nudi/o organizirane subjektivne sile naše družbe. Vsi, ki so za socialistično delavsko samoupravljanje, morajo stopiti v bojne vrste in boj, ki se bo moral še dolgo bojevati. Tudt znotraj lastnih vrst. In bo/za delavsko samoupravljanje je razredna fronta v naši družbi! NAJŽIVIPROLETARSKA REVOLUCIJA! Uredništvo izobraževalnega sistema obstoječim in f/sodobnim ž/Šffe-njskim razmeram" reakcionamo. Razvijanje sposobnosti posameznikov tako spet puščamo povpraševanju, ki je spet odvisno od delitvel in danega načina proizvodnje, ta pa še vedno ne zag\ Ija vsestranski razvoj socialistične samoupravne oseb kakor to ne bo zagotavljalo tudi tako usmerjeno izob\ ževanje. To je le še en dokaz, da vzgojnoizobraževa/, sistem dejansko ne deluje po neki ,,preživeti logiki ii tujeno združenem delu" (kar se najbolj očita Univerk da je svobodna menjava dela svobodna le v toliko kt je nadgradnja odnosov, ki še vedno vladajo v združ< delu. Nasprotja združenega dela so nasprotja vzgoj izobraževanja in zgleda, kakor, da bi nova progra^ osnova hotela ta nasprotja čimbolj poenotiti v obeh ločenih — sferah, ne pa jih odpraviti. Njen namen seči, da bi ne bilo slikarjev, ampak le Ijudje, ki bi se-rrfe& drugim ukvarjali tudis slikanjerr\, rMh najrf$&tu&ni,da O--bi Ijudje prostovoljno vstopali Stihija in nuja naj vladata dalfc&Namen gramske osnove je izobraževanje poklic" v skladu s svojimi spošpti uspehom, v skladu s poklicno že, p i] nega dela" s tem, da so sposobnc $tf v katerih se uveljavljajo in razvi)ajo; posledica, poklicna želja materflne dualna sposobnost in dosežen usp ffr družbenih okoliščin ali, če hočet p potrebe združenega dela pa ptVr$ dela, ki ni objektivna nujnost smpa načina proizvodnje, akumulac^^^ečanj* kapitala, kisezaradisodelovanja ^ctH/Bni^posai na podlagi stihijnosti ne pa še pr Tstdvoffn&sti^ nega samoupravljanja, še vedno poetov/fo 7di užbšif) kapital) nasproti posamezniku, razredu, kot neka tuja in odtujena sila. Če delavec ne pozna nič drugega ali malo več od tega kar dela vsak dan na svojem delovnem mestu, če so direktorji, komercialni, administracija, mojstri zanj še vedno ,,bog i batina", če dela hitro, da bl povečal dobiček, če se šest dni dolgočasi in komaj čaka prosto soboto ali nedeljo, če ima sestanek samoupravnih organov pa se mu zdi, da je popolnoma vseeno, če je poleg ali ne, če so zbori delavcev mnogokrat čisto formalna zadeva in če si delavec iz bratske republike ne upa spregovoriti iz neštetih razlogov, če gre raje pit in je to največkrat sploh vse, kar lahko počne v prostem času pa ga še potem vtaknejo v ,,Nočno kroniko": ,fV gostilni Kolovrat je Mujo H. pod vplivom maliganov.. .", itd. — ali je to vsestransko razvita samoupravna socialistična osebnost? Ali bo skupna programska osnova storila kaj v prid odprave take delitve dela? Ne. Toda ali to pomeni, da so akcije, ki jih je vodila in jih vodi zveza komunistov pod skupnim imenom ,,Človek, delo in kultura", brezvredne? Brez pomena? Ali to pomeni, da smo z vsem obstoječim res tako zelo zadovoljni, kakor smo imeli priložnost slišati na mladinskem kongresu pred nedavnim v Novi Gorici? Nekateri očitno, da. Pa o tem na koncu. Skupna programska osnova govori tudi o ,,odpravlja-nju socialnih razlik" bodimo natančni, govori o zmanjše-vanju teh razlik. A o tem govori neodvisno od načina proizvodnje in proizvodnih odnosov, torej neodvisno od razrednega boja. 0 socialnih razlikah govori kot o nekem sociološkem ali socialnem pojmu. Na ta način ne moremo razumeti zgodovinske vloge delavskega razreda saj se re-ducira na skupek posameznikov, ki imajo isti socialni status ali pa jim ga je potrebno zagotoviti. Govori se o ,,mladih" in f,starih", ki jih moramo zagotovitimožnosti za.. . ne omenja pa se niti z besedo, da je te možnosti potrebno zagotoviti vprvi vrsti delavskemu razredu. Redni javni sestanki urednStva so ob ponedeljkih ob 10. uri Naročnina: celoletna za dijake in itudente je 50 din, za druge 75 din Poštnina plačana v gotovini. Roko-pisov ne vračamo in pisem uredni-Stvu ne honoriramo. Številka žiro računa 50101-678-47303, z obveznim pri-pisom za Tribuno. Oproščeni te-meljnega davka na promet po pri-stojnem sklepu št. 421-1/70 od 22. januarja 1973. TRIBUNA - ŠTUDEIMTSKI LIST TRG OSVOBODITVE 1/ll,soba86 Telefon: 21-280 61000 UUBUANA UREDNIŠTVO: (glavni urednik) Srečo Zajc, (odgovorni urednik) Igor Bavčar, Franc Milošič (Univerza), Bojan Korsika, Svetomir Jurcan (Teorija), Aleš Erjavec, Blaž Lukan, Igor Ža-gar (Kultura), Rudi Podgornik, Sta-ško Jujčnič (Naravoslovje), (grafično oblikovanje) Ante Goran Čala, Branko Bratkovič Nives Vidrih (lektura), Mitja Mairu-ško (prodaja), Ludvik Stepančič; Tanja Zgonc — tajnica. IZDAJATELJSKISVET: Rudi Rizman, Matjaž Maček (pred- sednik), Milan Katič, Srečo Koliar, Vera Šeško, Viktor Lovrenčič, Mi- ran Žilavec, Sreičo Kirn, Srečo Zajc, Igor Bavčar. Uradne ure so vsak delavnik od 110. do 13. ure. Priprava za tisk: Dnevnik, BEP, Tisk: Tiskarna Ljudske pravitce, Ljubljana Vabimo vas na predavanje prof. dr. S.J.Schmidta (univerza v Bielefeldu) 0 TEORIJI KNJIŽEVNOSTI, ki bo v petek, 3. novembra ob 117. uri na filozofski fakulteti v predavalnici 102/1 Predavanje bo prevajano! 10.K0NGRES ZSMS BESEDESKONGRESA, BESEDE O KONGRESU Dragi bralci, stari in mladi! Ker je deseti kongres ZSM Slovenije končal z delom 14. 10. 1978, tekste za tretjo številko Tribune pa smo morali oddati že deset dni pred tem, vam o kongresu poročamo v tej, četrti številki. To je dobro. Dobro zato, ker razen prvih dni po kongresu in pa med kongresom, ko so bile naslovnice naših časopisov polne tovrstnih poročil, danes ni o kongresu nič več slišati. Kampanje je konec? Nova Gorica je bila zasičena z napisi, da bi težko našel kraj, kamor bi ahko zapisal še novo geslo. Stotine besed je sijalo s papirja, še več je bilo zrečenih ali poudarjenih. Ker besed ni nikoli preveč, jih tudi v Novi Gorici ii bilo; nekaterih je bilo celo premalo (o tem pozneje). Začelo se je tako, tot se začnejo kongresi — bučno in obetavno, predvsem pa odlično >rganizirano. Fizične- razsežnosti kaže statistika: iz slovenske mladinske >rganizacije je prispel 501 delegat, skupaj z delegati organizacij in društev pa ih je bilo kar 736. Ob tej številki pa se je trlo še vetiko gostov desetega congresa ZSMS. Imena najpomembnejših tako ali tako že poznate iz drugih >bčil. »RAVI ZAČETEK Na svečani otvoritvi je uvodni referat prebral predsednik RK ZSMS Ljubo lasnič. Poudarjena je bila potreba po boljši organiziranosti mtadine in po rečjem vključevanju le-te v delo drugih družbenopolitičnih organizacij. Če je >ila podana ocena medkongresnega dela ZSM za celotno organizacijo, pa se e tovarišu Jasniču zdelo potrebno posebej poudariti oceno študentske x»pulacije, ki da ,,še ni dovolj vključena v delovne in samoupravne procese Jružbe, to pa pomeni, da v teh procesih še vedno bc>j opazuje, kot pa ;odeluje in je zato tudi razumljivo, da je zunaj akcije". Ker posebej )bjavljamo celotno Jasničevo ocena dela študentov med kongresoma, naj istim, ki jo bodo prebrali, navržemo še nekaj podatkov. Od omenjenega itevila delegatov (501) mladinske organizacije je bilo na kongresu nad 130 itudentov, od tega sta jih le 15 delegirali obe univerzitetni konferenci, 120 »tudentov pa je zaupanie za kongres dobilo v drugih sredinah, kjer prav lotovo nekaj delajo. V SR Sloveniji imamo trenutno okrog 320.000 nladincev, od tega študentov. Pozdrave predsedstev ZK in SZDL je na kongres prinesel predsednik RK 5ZDL Mitja Ribičič in med drugim pozval mlade, da se bolj vključijo v delo 5ZDL Drugi dan kongresa so mikrcrfon dobtli detegati, da bi povedali, razpravljali, polemizirali in se dogovarjali o delu, napakah, akcijah . . . Ker se kar vsevprek ne da govoriti, so po osnovnih problemih formirali pet delovnih skupin, ki so se ločeno lotevale svojih nalog. -. KOMISIJA ZA DRUŽBENOEKONOMSKA VPRAŠANJA Ta komisija je poskušala zajeti vprašanja krajevne skupnosti, družbenoekonomske odnose na področju kmetijstva in oceniti dosedanje rezultate, zadata pa si je tudi nalogo odkrito spregovoriti o sedanjem družbenoekonomskem položaju mladih delavcev, kmetov in študirajoče mladine. Pri oceni dela mladinske organizacije v krajevni skupnosti so vsi delegati poudarjali, da bi se mladi morali bolj vključevati v delo samoupravnih organov in delegatski sistem v KS. Tarnali so, da še vedno niso enakopraven partner drugim DPO, nihče pa ni spregovoril zakaj. Pač, valili so krivdo nase in na druge, a to je bilo le žongliranje z besedami. Vsi govorijo: morali bomo . . ., nihče ne pove tako in tako! Ta označitev bolj ali manj velja za vsa področja, ki so se jih delegati kongresa lotili. Za nameček bomo dodajali misli iz referatov, ki so najbolj jedrnate in tako ali drugače najbolj zanimive. M. HARALOVIČ (Krško): Pri uresničevanju naše naloge smo večkrat naleteli na nerazumevanje tako družbenopolitičnih organizacij kakor tudi krajanov samih, predvsem zaradi miselnosti, da je mladinska organizacija tista oblika oraanizacije, ki naj bi imela za nalogo urejanje in čiščenje okolju. SENEKOVIČ M. (JareninaJ: Kako pritegniti mlade k delu v KS? Nekateri so očitno mnenja, da gre tu za alternativo: ali delati v DPO ali pa hoditi v cerkev. To je smešno. Če že nismo uspeli vzbuditi želje po samoupravljanju pri mladih Ijudeh, če smo se zanje prav malo zanimali, potem je zdaj več kot nepošteno postavljati alternative.. . Nedvomno bi sestanki, seje, razprave »td. (ahko bili bistveni del družbenega življenja, če b» izvrševanje sklepov in uresničevanje stališč, programov. . . razumeli in občutili kot družbeno življenje. Na področju kmetijstva nam že dolgo ne cvetijo rožice in tega se mladi dobro zavedajo, saj nekatere ti problemi neposredno žulijo. Precej delegatov x je dotaknilo kmetijstva in celo sistematično zajelo širok razpon prob/emov od lastnine do pospeševalnih služb. Dejstvo, da so bili delegati }rece/ konkretni v svojih razpravah, je razveseljivo le do meje, ko je treba beležitf^in opazovati sedanje stanje. Zopet so se pojavljali stavki: treba bi bilo, morali bi... JURŠA F. (LjtJtorner): Ktnetje Se vedno občutijo neenak družbeni položaj kmeta in delavca, zatb je.n^ihov bistveni interes v tem, da z modernizacijo in mehanizacijo kmetije in z^intenzffikacijo proizvodnje zagotavljajo večji dohodek in socialno varnost ^**-«^^ MAZGANA M. (Radlje): Če gremd še^d/je in skušamo ugotoviti, zakaj itak četrti kmet (v KS Vuzenica) ne čobi ^gospodinje oziroma žene, opazimo, da se dekleta ne branijo kmečkih fantov/ampak kmečkega dela. HERGA M. (Ormož): Glavne vzroke za beg mladih š^kme^ij je treba iskati i neorganiziranosti in nestabilnosti trga s kmetijskimi proizvodi^.. Kljub kredno ugodnim možnostim za najemanje investicijskih kreditov/*Še v$čina imetov zanje le s težavo odloči, kajti pri tako nestabilnem trgu seprehitro^ jainvestiraš" v proizvodnjo, s katero imaš pozneje same izgube. Pa tudi fospodarski kiksi v zvezi z uvozom ali neizvozom pozameznih kmetijskih proizvodov se pojavljajo iz leta v leto. Področje družbenoekonomskega sistema in samoupravnih odnosov v združenem delu je dalo delegatom široke možnosti razpravljanja. Opazen uspeh je bil pri nekaterih na novo načetih vprašanjih, kot je položaj delavcev iz bratskih republik in vprašanje vključevanja Romov v naš sistem. KRANJE B. (Novo mestol: Med nami ostajajo zakoreninjeni predsodki io zaposlovanja Romov. ROŽMAN T. (Lj. — Bežigrad): Invalidna mladina nima možnosti 'prejemati štipendij iz skladov (Titov, Kidričev) ker delovna organizacija nima interesa zaposlovati invalidov in jih zato tudi ne predlaga. DRUEPAN R. (Lj.-Bežigrad): Mladi aelavci iz drugih republik se v velikem številu udeležujejo vseh oblik izobraževanja. To je edino področje, ki ni obdano s problemi, čeprav bi o delavskih univerzah in cenah njihovih storitev bilo potrebno posebej spregovoriti. MraDOJČIČ M. (Krško): Plani poslovanja in ostali programi, kot so Ttanovanjski, kadrovski in štipendijski v posameznih OZD so še vse prevečkrat le mala umetnost poslovodnih organov ali pa posameznih fikovnjakov. GOLMAJER V. (Tržič): Zato nas premajhno število prijavljenih patentov tehničnih izboljšav sili v akcijo za hitrejši tehnološki in družbeni napredek spomočjo večjega izkoriščanja in uveliavliania naše oameti. KOMISIJA ZA RAZVOJ POLITIČNEGA SISTEMA SOCIALISTIČNE SAMOUPRAVNE DEMOKRACIJE Tudi v tej komisiji so bili izpostavljeni problemi v pretežni meri zaviti v ustaljene jezikovne fraze političnega jezika. Z nekaj izjemami so imeti referati skupno noto v potrebi po večjem in aktivnejšem vključevanju mladine v druge DPO. Obenem so ugotavljali, da so precej za to nesodelovanje krivi sami, krivdo pa potem delijo še z drugimi OPO, čeS da te ne sprejemajo mladine kot sebi enake. Značilna jezikovna formulacija, ki ocenjuje delo mladinske organizacije pravi, da je sicer bil dosežen napredek, vendar s tem še no moramo biti zadovoljni. Prav je, da je prisotna težnja po vedno večjih uspehih in da se na neki točki ne zadovoljimo z obstoječim stanjem. Vendar smo že s tolikokrat izročenimpopolnoma enakim stavkom dosegli, da je poleg fraze postal še obvezen politični modni dodatek. Ne vem, če kdo danes to ,,nezadovoljnost" resno ima za nezadovoljnost. Pomembna ugotovitev, ki sicer ni nova, pravi, da so mladinski problemi družbeni in družbeni mladinski in ta je bila prisotna v dobršnem delu razprav. Brez pomena pa tudi ni nenehno poudarjanje, da mladina zaradi zgornje ugotovitve nikakor ne sme ostati izven aktualnih družbenopolitičnih dogajanj. Zanimivo je, da so celo prisotne težnje za znižanje starostne meje, ki je potrebna za sprejem v organizacijo. Da bi takšno znižanje na trinajst let imelo dejanski učinek, bo ZSM morala prej opraviti še veliko dela. Najprej bo treba vključiti mladince, ki jih zaenkrat v organizaciji ni niti čutiti niti videti, njihova starost pa se giblje med štirinajstim in skoraj dvajsetim letom, ponekod pa gre kar do zgornje starostne meje. Prav v tej komisiji je bilo spoznano, da so na kongresu predvsem starejši mladinci. Večina delegatov je funkcionarjev v mladinski organizaciji in to bolj pri zgornji starostni meji. Torej vodstva osnovnih organizacij in občinskih konferenc niso v najbolj rosnih letih. Tu je vzrok za toliko vzdihovano in začudujočo nezainteresiranost mladih v naši družbi. Mladinska organizacija da štirinajstletniku v roke le mladinsko izkaznico, ki pa jo ta v večini primerov lahko mirno vrže v predal, saj mu vanjo tako ali tako ne bo nihče vpisal niti vplačane članarine, kaj šele, da bi vanjo dobil kakšno priznanje. Mladinski forumi pa javkajo, da so sami sicer pripravljeni delati, da pa med članstvom ni zanimanja. Večina funkcionarjev misli, da se je z zrelejšimi leti vanje vselilo spoznanje o prav vseh miadinskih problemih in da jim zato ni potrebno prav nobeno ,,terensko" delo, kjer bi iahko ugotavljali dejanske probleme. Problem, ki se načenja s tem je problem politične kulture. MAJCEN R. (Celje): V pogojih samoupravljanja je popolna, točna in pravočasna politična informacija nu/na, da dobimo lahko objektivno sliko stanja in reagiranja. ŽAGAR O. (Žalec): Pouk vojaških ved in spretnosti je zajel najširši krog mladih v višjih in visokih šolah, toda žal ugotavljamo, da so tudi tu ženski člani mladine izvzeti, kot skoraj iz vseh oblik splošnega Ijudskega odpora. LOVRENČIČ V. (UK-Ljubljana): Ali je res širina organizacije nujna ne glede na ceno? Vprašanje kdo je in kakšen mora biti član ZSM je bilo in je še tema diskusij v večini osnovnih organizacij. HAJDINJAK M. (Murska Sobota): Prav gotovo je, da je ZSMS z združitvijo skupnosti študentov pridobila maso aktivnih in idejno osveščenih mladincev. MEGLIČ V.: Parcialna avtomatizacija, katere prihod čutimo, nam ustvarja dve vrsti delavcev. Prvi, ki s sredstvi delajo in drugi, ki vodijo tehnološki proces in ga razumejo. KOMISUA ZA VZGOJO IN IZOBRAŽEVAIMJE Medtem, ko smo delo ostalih komisij na desetem kongresu ZSMS malo manj spremljali, smo delo tretje komisije, to je komisije za vzgojo in izobraževanje spremljali dokaj podrobno. Ta podrobnost je bila namenjena predvsem (v tej komisiji zelo prisotnim) razglabljanjem o konceptu usmerjenega izobraževanja. Največje število delegatov je svoj referat posvetilo prav podpori konceptu usmerjenega izobraževanja. V zvezi s tem je bilo izrečenih mnogo kritičnih na račun ,,nepovezanosti vzgoje in izobraževanja z združenim delom", ,,slabega planiranja kadrov", ,,potreb za proizvodnimi delavci", itd. Če bi na kratko ocenili razprave delegatov, ki so govorili o konceptu usmerjenega izobraževanja bi lahko dejali, da razen redkih (ampak res redkih) izjem, večini delegatov koncept usmerjenega izobraževanja, predvsem pa njegove posledice, niso jasne. Ta nejasnost se je lepo izkazovala v samih razpravah, ko so delegati nezavedno ob podpiranju koncepta usmerjenega izobraževanja razgalili pravo intenco tega koncepta. Sonja Gubenšek iz OK ZSMS Domžale pravi naslednje:" ^¦•^roizvodnja zelo potrebuje delavce nižjih kategorij glede na stopnjo zahtevnofti znanja. Vemo pa, da se osnovnoiolci premalo odločajo za poklicne sble^torej za proizvodne poklice, hkrati pa se povečuje pritisk na neproizvodne pdklice. Tu se najbrŽ kaže že a priori odpor do določenih poklicev, kot so sipr^kljugavničar, strugar, varilec ipd., na drugi strani pa pretirana zanimanja in /ažnfr-ve$elje do administrativnih poklicev in ostalih neproizvodnih posfov. Razglabljanje qjtem, kje tiči razlog za tako mišljenje je nesmiselno in nepotrebno. Pomembno ga je mladim Ijudem, predvsem osnovnošolcem, prikazati proizvodno deid-^v^jpravi luči. Vključevanje učencev v proizvodno delo igra tu pomembno vlbpo,^sajučenci v industriji spoznajo življenje v delovni organizaciji, medsebojne človešk$,samoupravne in družbeno-ekonomske odnose, probleme delovne organizacije^delovno okolje, ter se seznanijo z družbeno pofitično vlogo delavcev kot neposrednih proizvajalcev." Kaj lahko rečemo ob takem referatu? Samo zgrozimo se lahko! Več o teh problemih si lahko preberete v uvodniku k tej številki. Veliko je bilo povedanega, kakor smo že dejali, o ,,nepovezanosti" združenega dela in vzgoje in izobraževanja (to je sploh hit zadnjih mesecev). Večina delegatov je menila, da je razlog temu — slabo planiranje kadrovskih potreb. Seničar Edita iz UK ZSMS Maribor pravi: ,,Tako se postavlja vprašanje, zakaj se pri nas še vedno v nezmanjšanem številu izobražujejo določene vrste strokovnjakov, čepa vemo, da so njihove možnosti za zaposlitev vedno manjše. Do tega prihaja zaradi tega, ker v tem trenutku nismo sposobni izraziti kadrovskih potreb. Da je to res kaže podatek, da sta pred kratkim dve republiški instituciji naredili kadrovske Plane. Oa SO se DOdatki razliknvali nnnnlcnri tiiHi m 1 /V) V. " Le zelo malo delegatov je prešio okvire deklarativnega izjavljanja o tem, da je (oziroma mora biti) Jzobraževanje sestavni del združenega dela in družbene produkcije" (čeprav to že jeU, saj je večina delegatov v isti sapi zatrjevala in zahtevala spremembe ali v ,,vzgojnoizobraževalnem procesu, ki da se odtujuje združenemu deliTali pa vzdruženemdelu, ki z ,,neusklajenim planiranjem vodi vzgojo in izobraževanje za nos". Zato so bile besede delegatke OK ZSMS Tolmin Gianina Ljube še kako pomembne a bržkone splavale mimo ušes polprazne dvorane goriške občinske skupščine: „ Vse dosedanje reforme vzgoje in izobraževanja so namreč pokazale, da jih ni mogoče uresničiti samo s spremembami šolskega sistema oziroma spremembami tehnologije. Očitno je, da je preobrazba mogoča samo na tistih osnovah, na katerih se spreminja celotna socialistična družbena preobrazba (? ,op. pisj, ki je začrtana v ustavi in zakonu o združenem delu." Nekaj izvlečkov iz referatov delegatov na desetem kongresu ZSMS; komisija za vzgojo, izobraževanje, kulturo in znanost Maja Šeruga, OK ZSMS Murska Sobota referat: ROMI ,,Toda pri tem se javlja tudi pomembno vprašanje in sicer vprašanje slovenskega jezika, s katerim naj bi se srečali že tukaj (Romi v vrtcih). Namreč v skupini sebi enakih otrok obstaja vedno možnost, da se ti otroci med sabo pogovarjajo v romanščini ali prekmurščini in zgodi se, da pride otrok v šolo in ne ve slovenskega jezika. Zato bi bilo nujno potrebno te otroke vključevati tudi v vrtce v M. Soboti, kjer bi bili prisiljeni fpodčrt pis.) vzpostaviti stike z ostalimi otroci in se pogovarjati v slovenskem jeziku." Grobelnik Boris, OK ZSMS Moste referat: PREDMET SAMOUPRAVLJANJA S TEMEUI MARKSIZMA NASREDNJIHŠOLAH Ko je navajal slabosti, ki nujno zahtevajo obravnavo in spremembo v podajanju predmeta je ob tem, da je omenil preveliko teoretičnost, oddaljenost od družbene prakse, učenje na pamet, neaktualnost, premajhna seznanjenost s samoupravljanjem, itd. dejal tudi: HPrevelikje poudarek na historijskem prikazu marksizma." Skratka, v tretji komisiji desetega kongresa ZSMS smo obravnavali zelo pomembna vprašanja, ki pa so jim delegati posvečali največkrat zelo formalno pozornost. Vse prevečkrat je bilo v njih čutiti tisti žurnalistični ton, ki priča o tem, da je fronta za uveljavljanje koncepta o usmerjenem izobraževanju zelo široka in zajema tudi večino teh, ki smo jim v Novi Gorici rekli ,,mlada generacija", v resnici pa pridevnik mlada velja samo za njihove biološko-fiziološke lastnosti. V tej tretji komisiji je svoj predlog k resoluciji, svoj amandma dala tudi UK ZSMS Ljubljana. Amandma seglasi: ,,V okviru prizadevanj za nadaljnjo preobrazbo sistema vzgoje in izobraževanja, se bo ZSMS prizadevala za takšen družbeno ekonomski po/ožaj v sistemu vzgoje in izobraževanja, ki bo temeljil na delu in na rezultatu dela mladih, ki jih dosegajo v izobraževanju in proizvodnem delu in, ki bo izhajajoč iz Studija iz dela, kot osnovne obfike izobraževanja, pomenil postopno izenačevanje njegovih pravic in dolžnosti, s pravicami in dolžnostmi ostalih delavcev v združenem delu." Kaj lahko rečemo k temu amandmaju? Nedvomno je minilo dolgo časa od začetka razprav ali je študent tudi delavec, amandma predstavlja eno izmed stopnic v prizadevanjih, da bi se študentovo delo ustrezno (tudi materialno) vrednotilo. Tem prizadevanjem pa bi lahko dodali fe eno, ki je s tem prvim povezano in ga tudi razrešuje — namreč, da bo vsak delavec študent, konkretneje, da bo vsak delavec izobražen (samo to, da si študent še ne pomeni, da si izobražen, to še toliko manj, kolikor bolj bo uveljavljen koncept usmerjenega izobraževanja). O tem pa se na tretji komisiji ni govorilo. V zaključnem, t.j. popoldanskem delu komisije se je zvrstilo še nekaj referatov, ki so opozorili na pomembnost dela s pionirji, na slab predmet ,,samoupravi; - ja", ki ga poučujejo na srednjih in osnovnih §olah, na delo klubov OZN, na pouk telesne vzgoje, delo z invalidi in psiho-motorično motenimi osebnostmi, itd. ,,lzredno dobro živimo, nič nam ne manjka, imamo vse in še več kar nam je potrebno za delo, učenje, študij." Ljubo Jasnič na X. kongresu ZSMS UUBO JASNIČ V UVODNEM FtEFERATU Preobrazba srednjega in visokega šolstva v usmerjeno izobraževanje je poleg reforme osnovne šole nadalje temeljna skrb ZSMS. Vsekakor imajo študentje pomembno vlogo pri teh vprašanjih delovanja ZSMS. Vendar pa tplošno stanje v študentski mladinski organizaciji ne zadovoljuje. Ne zadovoljuje podatek članov ZSM med študenti, še bolj pa podatek, da veliko Studentov, ki so člani ZK, niso člani ZSM, čeprav jih sklepi 3. konference ZKJ In resolucije partijskih kongresov še kako obvezujejo, da se znatno bolj angažirajo prav med svojimi vrstniki. Članstvo v mladinski organizaciji pa je prvi pogoj za takšno aktivnost V času pred 21. sejo so bili zelo razširjeni nezori o mladini kot o posebnem družbenem sloju. Na tej podlagi. naj se spomnimo, so se porajale ideje, da ima mladina kot svojevrstna socialna kategorija, predvsem pa intelektualna mladina kot del inteligence, avantgardno vlogo v družbi — da ustvarja vizijo družbenega razvoja, da ima fvoje politične zamisli, ki so različne od realnega programa bo/a delavskega o-.zreda in ZK. Toda 3. konferenca ZKJ je takšne težnje najodločneje ' *i>'mla in obsodila. Tedaj je bilo posebno poudarjeno, da se lahko življenjski ! % ¦¦'.'¦»*/ in napredne težnje mladine uspešno uresničujejo samo, če so i. \ i.-•'/»/ del boja delavskega razreda za osvoboditev dela in človekove < k.;h ¦ ¦ ~»sti na podlagi socialističnega samoupravljanja. : vposrodno po 9. kongresu ZSM se je znatno povečal sprejem v rx?nfzacijo, toda nekaj mesecev pozneje je ta aktivnost splahnela. Vzrokov r» pojavov ni lahko ugotoviti. Določen del Studentske in srednješolske t't»jine je objektivno ša vedno v takšnem položaju, da svoje politično .".zifiišče gradi mimo aktualnih družbenih dogodkov. Študentje niso dovolj rsljučeni v delovne in samoupravne procese družbe, to pa pomeni, da v teh '-.ocesih še vedno boljopazujejo kotpasodelujejo in jezato tudirazumljivo, r;a so zunaj akcije. Naslednji vzrok se v glavnem navezuje na organizacijsko prašanje. Tudi na fakulutetah, kjer organizacije ZSMS obstajajo in kjer Jalujejo, so glede na število članstva tako velike, da onemogočajo jstvar/a/no in odgovorno angažiranje posameznikov. Poleg tega so delovni programi pogosto posplošeni, slabo prilagojeni resničnim potrebam okolja, kateremu so namenjeni in niso dovolj usklajeni z drugimi družbenopolitičnimi organizacijatni. Treba je dodati še to, da je zelo malo storjenega tudi na področju vkjlučevanja osnovnih organizacij ZSM v delo občinskih organizacij in pri krepitvi sodelovanja z dngimi sloji mladine. Tu so brez dvoma neizkoriščene relike možnosti, da bi uresničili eno od osnovnih opredelitev 9. kongresa ZSMS — enotnost in delo vseh delov mladine. n dOgodki predstavljeni. Vernost in točnost poročanja pa sta odvisni od razumevanja, znanja, poklicne izur-enosti in čuta odgovornosti novi-tarjev." (The Role of Unesco, by ihe Unesco Secretariat, v knjigi The Tnining of Journalists, Unesco 1958) Danes postaja novinarstvo vse iolj zahteven poklic Sodobni rne-1iji množičnega komun/ciranja že ami po sebi zahtevajo veliko novi-larsko in tehnično spretnost, ven-lar mora biti novinar prav tako spo- < oben razumeti in razumljivo poda-ati hitro se spreminjajočo in kom-ileksno panoramo sodobnega sveta. Tem zahtevam pa lahko zadostijo le lovinarji z visokošolsko izobrazbo. lazprave o uvajanju univerzitetnega 'tudija novinarstva so se zače/e že Bta 1955 v DruStvu novinarjev Slo-vnije v okviru komisije za strokov-w izobraževanje novinarjev, k/joje vkrat vodil dr. France Vreg, kasneje tobudnik ustanovitve novinarske catedre na fakulteti za sociologijo, tofitfčne vede in novinarstvo. Vkoli-tor so bili takrat še pred dilemo, ali ta/ se novinar poklicno oblikuja amo v praksi, kar je bito sicer do ¦akrat uveljavtjen način izobrazbe wvinarjev v Jugoslaviji, so po su-lestijah Unesca vendarle prišli do poznanja, da moramo tudi mi uve-tti univerzitetno izobraževanje novi-tarjev, seveda ob upoštevanju speci-fičnosti jugoslovanskega socializma n potreb samoupravne družbe. Leta 1962 je bil pri Inštitutu za jociologijo in filozofijo univerze v Ljubljani ustanovljen oddelek za jovinarstvo kot nekaka predpripra-ra za študijsko smer novinarstva na Višji šoli za politične vede (današn/i fakulteti za sociologijo, politične /ede in novinarstvo). Oblikovanje ftudijske smeri novinarstva na te/ fisokošolski ustanovi je bilo primer-ieje zaradi njenega učnega progra-na, ker zajema največ tistih družbo-itovnih znanj, ki so nujno potrebna za novinarja. Leta 1963 je bila ustanovljena katedra za novinarstvo na Ljubljan-sAr/ VŠP, kije v 15 letih svojega ob-rtoja in delovanja izoblikovala učne jrograme za študij novinarstva na unhfBfzitetni ravni, po katerih se zgledujejo vse ostale jugoslovanske univerze. Ti programi so rezultat kritičnega prevrednotenja znanosti zahodnih in socialističnih dežel ter graditve komunikacijskih znanosti s pozicij marksizma in jugoslovanske teorije samoupravljanja, v ker/e vlo-žen dolgoleten napor. Med sadovi tega truda je tudi študij komuniko-logije na tretji stopnji, ki je razen v Ljubljani možen le Se na beograjski fakulteti političnih ved, medtem ko jepromocija doktorjev komunikacij-skih ved možna le na Ijubljanski FSPN, tako da ta predstavlja Stu-dijski center za študente novinarstva iz dmgih republik. Na FSPN se izo-bražujejo novinarji dveh profilov: družbeno-političnega in informacij-sko-organizacijskega. Novinarji spe-cifičnejših profilov pa se izobliku-jejo s kombiniranim študijem na FSPN in drugih fakultetah (največ-krat na filozofski in ekonomski fa-kulteti). Vendar novinarska študij-ska usmeritev na FSPN pokriva ve-čino potreb po kadrih v slovenskem prostoru tudi za lokalne liste in ra-dijske posta/e, za tovarniški tisk in INDOK centre, vse do zunanje in notranje političnih rubrik pri osred-njih slovenskih redakcijah. Novinarska katedra /e že od svoje ustanovitve v stalni povezavi z vsetni slovenskimi redakcijami in prizna-nimi strokovnjaki iz družbene prakse, ki aktivno sodelujejo pri oblikovanju učnih programov in iz-peljavi praktičnib vaj za bodoče no-vinar/e. Poleg študija novinarstva /e katedra organizirala tudi center za raziskovanja družbenega komunici-ranja, ki izpeljuje raziskave o komu-' nikacijskem sistamu, novinarstvu in množičnih medijih. Katedra in cen-ter sta v stalnih stikih z drugimi evropskimi faku/tetamf in razisko-va/nimi institucijami, organizirala pa sta tudi že nekaj pomembnih svetov-nih kongresov in simpozijev, kot na primer leta 1968 v Ljubljani, nekaj let kasneje na Bledu itd. Med uspehi petnajstletnega de-lovanja katedre so tudiprva domača dela s področja komunikacijske zna-nosti. Leta 1974 je izšla knjiga Družbano komuniciranje, ki /a pre-vedena v srbohr/aščino in makedon-ščino ter predstavlja temeljno Htera-turo za študij komunikologije na tretji stopnji. Pravkar izhajajo rezul-tati raziskav o delegatskem sistemu, ki so sad skupnega dela celotne ka-tedre, ne smemo pa pozabiti tudi na štodije pedagoško znanstvenih de-lavcev katedre s področja novinarst-va. Jesen letošnjega šolskega leta je torej že petnajsta za novinarsko ka-todro na FSPN. M. Strelec VZročnost & Slučajnost Samo Kuščer :ilozofske osnove " Že otroci se pri vsakem pojavu sprašujejo po vzroku njegovega nastanka. .jkaj je ponoči temno? Zakaj je mamica bolna? Zakaj ne smem v kino? lakaj je tiger velik? Ali so ta vprašanja in njihovi odgovori (ker je sonce ašlo, ker se je nalezla gripe,. ..) brez povezave ali obstaja med njimi loločena vez? Gre torej za vprašanje, ali obstaja v naravi princip vzročnosti - kavzalnosti. Poglejmo, kako so se tega osnovnega koncepta lotili nekateri ilozofi: Angleški filozof David Hume je trdil, da se razum navadi na dogodka, ki e večkrat pojavita skupaj in ustvari med njima povezavo, ki jo imenuje zročnost. Po tej konstrukciji pa pričakuje, da bosta dogodka še naprej kupaj. Tako na primer, ko za strelo večkrat slišimo grom, pričakujemo, da a bomo sliSali vedno kmalu zatem, ko bomo videli blisk. V resnici pa ne toremo čutiti prav nobene povezave med tema dogodkoma, temveč lahko utimo le dogodka sama. Hume torej vidi v kavzalnosti le f iktivno povezavo veškega razuma med dogodkoma, ki sta večkrat skupaj. Nemški filozof Imanuel Kant postavi zakon kavzalnosti a priori — izovanje vzroka in učinka moramo predpostaviti, če hočemo opazovanja zaznave) objektivizirati. Le s pomočjo tega zakona lahko karkoli azumemo, saj pomeni razumevanje povezavo, povezava v racionalnem umu kje ravno kavzalnost. Brez kavzalnosti spoznavanje torej ni mogoče. FPoljski logik Jan Lukasievvicz izhaja iz platonskega pojmovanja idealne tcsistence. Trdi, da pojem vzročnosti ni vezan na predstavo, temveč je bstrakten predmet, ki ne obstaja niti v času niti v prostoru niti v :lovekovem razumu. Odnos med vzrokom in učinkom je nujen: vzrok nujno ovzroča učinek in če ni učinka, nujno ni vzroka. Vendar: če je učinek, ni tujno, da je vzrok in če ni vzroka, ni nujno, da ni učinka. tz tega sledi tudi, la iz učinka ne moremo sklepati na en sam vzrok. Lukasievviczeva izpeljava zročnosti je logistična in se bistveno razlikuje od psihologistične obravnave loma in drugih, ki psihološko raziskujejo izvore pojma vzroka. I Zdi se, da je pri relaciji vzrok — učinek časovni odnos vedno prisoten. IV zvezi s tem omenja Lukasievvicz dve pojmovanji: I Humovo, ki pravi, da je vzrok vedno pred učinkom ter Sigvvartovo, ki -di, da vzrok in učinek nastopata istočasno. Lukasievvicz zanika absolutno veljavnost obeh teorij in argumentira svojo nisel z namišljenim primerom iz f iziologije: I ,,Če v trenutku t vzdražimo živec, ki vodi k mišici, se mora v trenutku t + I mišica skrčiti; iz tega izhaja, da če se v trenutku t + ti mišica ne skrči, v enutku t živec ni vzdražen. .. Ker iz neprisotnosti učinka sledi eprisotnost vzroka, lahko ugotovimo vsaj nekaj takih primerov, v katerih eprisotnost v prihodnosti povzroča neprisotnost drugih primerov v edanjosti.. ."(a) Slovenski filozof Frane Jerman v svoji kritiki Lukasievviczeve filozofije avaja, da ,,ta trditev ni točna, saj je iz nje razvidno, da Lukasievvicz ne pošteva bistvene značilnosti — nujnosti spremembe. Kajti kakor hitro •riznavamo spremembo kot nujno značilnost vzročnosti, potem je gornji irimer, pri katerem naj bi bil vzrok v prihodnosti, učinek pa v edanjosti.brez vsake vrednosti, saj tu ni mogoče izpričati kako spremembo tanja."(b) kd f ilozof ijo in znanostjo I Aristotel pravi v svoji knjigi Fizika, da je znanje cilj našega raziskovanja in I Ijudje ne mislijo, da kaj vedo, dokler ne dojamejo ..zakaja", kar pomeni, tla spoznajo primarni vzrok. Ta stavek dobro pojasnjuje običajno poimovanje vzročnosti. Vendar trdi moderni filozof Bertrand Russel, da je tozlog, da je fizika nehala iskati vzroke ta, da kaj takega sploh ne obstaja. ¦nim, da je zakon kavzalnosti, kot mnogo reči, ki jih prežvekujejo filozofi, panek pretekle dobe in se dhranja prav tako kot monarhija le zaradi fcotnega mišljenja, da ne povzroča nobene škode." (c) Fiziki pa seveda še ¦r naprej, ne ozirajoč se na Bertranda, iščemo vzroke. Kot smo videli že Itj, je formulacija vzročnosti logična — lahko je: potrebna - tedaj so posledice navzoče le, kadar so navzoči predhodniki; zadostna — predhodniki so prisotni le, kadar so pristone posledice; potrebna in zadostna hkrati — predhodniki in posledice so neločljivo prisotni. V primeru potrebne in hkrati zadostne povezave en dogodek strogo določa drugega in sta predhodnik in posledica ekvivalentna. S tem v zvezi je ontološko vprašanje — vprašanje izvora — ter Lukrecijeva trditev, da se nič ne more roditi iz nič. V istem smislu vsako stvar, kateri ne najdemo vzroka (npr. čudež), razložimo z našim nepoznavanjem vzroka. V znanosti ima ta pogled dve obliki: V principu ohranitve, kjer se kvaliteta substance niti ne poraja niti ne uničuje. V relaciji ekvivalence, ki so jo srednjeveški sholasti formulirali kot: vzrok je ekvivalenten postedici. Iz predpostavke, da ima vse vzrok in da iz nič ni nič, sledi, da eksistenca ne more slediti iz neeksistence. Posledica torej ne more vsebovati ničesar, kar ni bilo vsebovano v vzroku. Z vrednostmi spremenljivk, stanja v času t so določene vrednosti istih spremenljivk stanja v času t', ki je lahko večji ali manjši od časa t. Na teh osnovah bi bil fizikalni zakon matematično pravilo, po katerem bi lahko iz vrednosti spremenljivk v enem času izračunali vrednosti spremenljivk v vseh ostalih časih. Laplace, pristaš strogega determinizma, je to idejo uporabil na Nevvtonovi mehaniki in jo takole izrazil: ,,Predstavljajmo si razum, ki bi v danem trenutku poznal vse sile, delujoče v naravi in lege vseh delcev, iz katerih sestoji svet; predpostavimo, da bi ta Razum vse te podatke lahko podvrgel matematični analizi. Potem bi mogel priti do rezultata, ki bi v eni sami formuli zaobjel gibanja največjih teles v vesolju in najmanjših atomov. Temu Razumu bi ne bilo nič nedoločeno, Preteklost in prihodnost bi imel pred očmi." (d) Tak ozek pogled na svet, da lahko vse, kar obstaja, obravnavamo tako rekoč z eno samo formulo, se imenuje filozofija determinističnega mehanizma. Laplace je seveda poleg drugega pozabil tudi to, da je vseh časov neskončno mnogo in da bi še tako popotno bitje ne moglo vsega izračunati v končnem času. Torej je tudi pod tako strogimi pogoji dokončno spoznanje vsega nedosegljivo. V resničnem obravnavanju pojavov pa se vedno omejimo na končno število podatkov in delcev, na zaključeno območje. Kar ostane zunaj tega območja, so kontingentni dejavniki, ki vplivajo na naš pojav, vendar niso podvrženi zakonom naše obravnave in se zato kažejo v obliki slučajnih vplivov. Tako na primer gravitacijski zakon trdi, da papirček, ki ga spustimo, pade na tla. Zaradi kontingenc, kot je lahko na primer veter, ki ni vključen v gravitacijski zakon, pa to ni nujno. Ce razširimo območje opazovanja, lahko najdemo zakone, katerim se pokoravajo nekatere izmed kontingenc. Toda vedno znova pridemo do novih kontingenc ih nič ne kaže, da je temu mogoče priti do konca in zaobjeti v obravnavo prav vse. Nekatere kontingence lahko obravnavamo statistično, se pravi, da povemo rezultate le za veliko število dogodkov in ne za enega samega. V fiziki je najbolj slaven statističen zakon statistična mehanika, ki namesto tega, da bi napovedovala gibanja posameznih delcev, napoveduje le povprečne vrednosti spremenljivk stanja in odmike od teh povprečnih vrednosti. Taka razmišljanja nas privedejo do koncepta različnih plasti spoznavanja. V toploti je, na primer, prva plast termodinamika, ki se ukvarja le z makroskopskimi količinami. V tej plasti ima opis stanja idealnega plina obliko pV = T. Tu so p, V in T makroskopske količine, ki prav ničesar ne povedo o gibanju posameznih molekut, katerih pravzaprav v tej plasti sploh ne priznavamo. Termodinamske — makroskopske — količine pa lahko razumemo tudi kot statistične rezultate mikroskopskega obravnavanja. Ta naslednja plast — mrkroskopska — se ukvarja z gibanjem posameznih molekul kot togih teles. Kavzalen opis, kakršnega smo uporabili v termodinamiki, je v tej plasti prezahteven in se zato raje poslužimo statistične obravnave. Naslednja plast globlje je plast subatomnih delcev — .protonov, nevtronov, elektronov itd. Zadnja leta odkrivajo delce, ki kažejo na še nižje plasti. Prav nobenega razloga ni, da bi verjeli, da je plasti končno mnogo. Plasti spoznavanja pa seveda ne smemo imeti za nekaj, kar je v naravi vsebovano. Definirajo jih le zakoni, ki veljajo za tisto določeno območje. Zakoni vsake plasti morajo veljati za vse prejšnje, za globlje pa seveda ne morejo. Tako na primer zakoni posebne teorije relativnosti veijajo tudi pri majhnih hitrostih, Nevvtonovi pa pri veiikih ne. Ni pa nobene potrebe, da bi pri majhnih hitrostih uporabljali Einsteinovo teorijo in je to pribiižno tako smiselno, kot muho ubijati s kanonom. V plasti majhnih hitrosti (v primerjavi s svetlobno, seveda) klasične mehanike je torej Newtonova obravnava edina pravilna. Aplikacija zakonov gfobljih plasti na nižje težeče je tem težja in bolj zahtevna, čim globlje prodiramo. Filozofija mehanizma, to je vera, da se da vse, kar obstaja, razložiti z eno samo teorijo, je torej iluzorna iz dveh vzrokov: 1. Vera v končno število plasti je brez osnove. 2. Obravnavanje nižje ležečih plasti z zakoni globlje ležečih plasti je prezahtevno, če že ne protislovno. Alternativne razlage kvantne mehanike Kvantna mehanika se je razvila predvsem zaradi navidez dualnega obnašanja materije. Bohr je videl v tem, da je mogoče pojave razložiti enkrat z valovno teorijo, drugič pa z delčno, princip komplementarnosti. Tudi v Heisenbergovem načelu nedoločenosti je opazil potrditev tega principa. Princip komplementarnosti pravi preprosto: eno ali drugo, nikdar oboje naenkrat. Mnogi mu pripisujejo globok pomen, jaz pa vidim v njem le dvostransko gtedanje namesto enostranskega. Toda kdo pravi, da je narava kot kovanei ' Tudi načelu nedoločenosti večina preveč stepo zaupa. Res to načelo v kvantni mehaniki nedvomno velja, toda v plasti pod njo, katere obstoja ne smemo a priori zanikati, prav lahko izgubi pomen. Ob rojstvu kvantne mehanike se je začela burna debata, ali je naravo sploh še mogoče deterministično obravnavati, se pravi, ali je kvantna teorija deterministična ali ne. Teorija je strogo deterministična, kadar so vsi njeni zakoni kavzalni. Taka, kvantna mehanika gotovo ni, saj napoveduje le statistične rezultate. Če pa pojem kavzalnosti razširtmo na statistiko, lahko determinizem §e vedno obdržimo. Večkrat se pojavlja vprašanje, ali si smemo predstavljati, da se delec nahaja na točno določenem mestu, čeprav je po kvantni teoriji mogoče izračunati le verjetnost, da ga najdemo na nekem kraju. Ernest Nagel trdi, da nastopi težava zaradi mešanja pojmov: pojma delca in svetovne točke smo iz klasične mehanike, kamor spadata, vtaknili v kvantno teorijo. Ti pojmi so bili dobri, da smo novo teorijo na njih zgradili, sedaj pa moramo pozabiti nanje in sj izoblikovati druge. Najbolje storimo, če delec opišemo s funkcijo. Če poznamo funkcijo v nekem trenutku, lahko iz nje s pomočjo Schrodingerjeve enačbe izračunamo funkcijo v nekem drugem času. V tem smislu je kvantna teorija deterministična. Kajpada funkcija le statistično opisuje veliko število ,,delcev". Zanimivo možno interpretacijo kvantne teorije predstavlja teorija skritih spremenljivk. Ta predstavlja subkvantno plast, kjer se spremenljivke ne pokoravajo načelu nedoločenosti, temveč morda spet preprostim kavzalnim zakonom kot Nevvtonova mehanika. Princip nedoločenosti v taki razlagi ne predstavlja tudi nobene merske omejitve več, saj ne pride do veljave, če opravimo poskus na subkvantnem nivoju, temveč predstavlja le še statistično razmazanost spremenljivk. John von Neumann je dokazal, da skrite spremenljivke ne morejo obstajati.vendar je v svojem dokazu preveč predpostavil in tako ta teorija zaenkrat ni niti potrjena niti ovržena. Vsa zgodovina znanosti in vsa sedanja raziskovanja kažejo ne le na to, da dokončne teorije, deterministične ali indeterministične, ki bi znala razložiti vse pojave, še nismo odkrili, temveč da je tudi nikoli ne bomo, ker bi to nasprotovalo značaju narave, ki je, kot vse kaže, neskončnega značaja. Naj zaključim z Diracovo mislijo, ki pa govoto ni gfiginalna, da znanstveno resnico — realnost — z meritvijp §ele ustvarimo. Ta članek bo izšel tudi v naslednji (II.) številki revije ,,Zivljenje in tehnika" kar kaže na izjemno popularnost in kvaliteto avtorja (a)Jan Lukasiewicz: Analiza i konstrukcija pojecia przyczyny: P. F. IX — (b)Frane Jerman: Med logiko in filozofijo; CZ 1971 (c) Bertrand Russel: Mysticism and Logic; Doubleday (d)Pierrre-Simon, Marquis de Laplace: Introduction a la theorie analytique des probabilites, Paris 1886. To je bil sklep Osvobodilne fronte. Jerin je vse to točno delal po navo-dilih Glavnega poveljstva, ki je bilo tokrat v Ljubljani. Prav tako pa nam je tudi Sercer ukazal, naj ne streljamo. Tako smo se komaj utegnili dobro skriti in se zadržati, da nismo streljali in da nas niso opazili. Ves sprevod se je pomikal mirno mimo nas 30 do 40 metrov proč od naše zasede. Nihče nam ni pojasnil tega čudnega povelja in ko smo se vračali, so bili partizani zelo nejevoljni zaradi take odločitve. Ljubo Šercer nas je tolažil, da bomo pač kje drugje napravili akcijo. patenti Ob alarmantni novici, da povprečnemu milijonu Jugoslovanov vsako leto prideta na misel le dve ideji vredni patentiranja, je Tribuna sklenila proglasiti ta semester za semester izumov. Akcija, ki jo boš, upam, podprl in nas zasul s celo goro pikantnih patentov, bo enkrat za vselej izničila kontrarevolucionarni mit o tem, da smo Jugoslovani butci in nikoli ne pogruntamo ničesar novega. Patente, ki bodo imeli katerokoli možnost uporabe v tem ali naslednjem tisočletju, bomo navdušeno tiskali, bogato honorirali, poleg tega pa še zaščitili s Tribuninim patentnim pečatom, ki se ga je tov. odgovorni urednik zavezal v najkrajšem času izrezljati iz pristnega domačega krompirja. Do današnjega dne sta na Tribuno prišla le dva patenta, zato pa je njuna kvaliteta nad vsako kritiko: PATENT I: Zimski čas bo težka preizkušnja za prebivalce našega, že dolgo ne več belega mesta. A upanje je le, saj naši vrli znanstveniki obetajo stopiti na prste enim glavnih onesnaževalcev, Ijubljanskim dimnikom. Oim gre skozi dimnik zato, ker v peči kurimo in s tem dejanjem dim segrejemo. Vroči dim pa ima to navdušujočo lastnost, da je lažji od svojega hladnega brata. Zato sili navzgor, naravnost skozi dimnik. Dim pa je poln saj in druge nesnage. Zato mu na njegovi poti skozi dimnik na prosto postavimo zapreko v obliki vode. (Morda bodo natančnejši poizkusi, ki jih opravlja naša raziskovalna skupina, pokazali prednosti kakšne druge tekočine) Pridni dim se ob prehodu skozi vodo znebi vse svoje trde nesnage. Oo sedaj sta odkrita dva načina za namestitev vodne čistilne naprave: a) Ljubljanske ceste prekopavajo. Potem, ko je sptahnel vsak up, da bodo tako našli diplome nekaterih naših odgovornih voditeljev, smo trenutno v dobi intenzivnega razmišljanja o usodi prekopanih cest. Tu bomo priobčili le eno mnogih variant, ki pa ima, kakor kaže, največ možnosti za dejansko uresničitev. Potem ko bodo naši bratje s toplega juga (pod budnimi očesi slovenskih paznikov) prekopali Titovo po dolgem in počez, bi jo opremili s premičnimi piočniki (podobno premičnim stopnicam v veleblagovnicah). Namestili bi deset parov — glej sliko: MURPHYJEVI ZAKONI 1) Na področju znanosti bo vse, kar lahko gre narobe, tudi šlo narobe. 2) Prepuščene same sebi, bodo stvari prišle z dežja pod kap. 3) Če se ima več stvari možnost pokvariti, se bo pokvarila tista, ki bo storila največ škode. 4) Narava vedno odkrije skrite napake. 5) Mati narava je kurba. 6) Če je videti, da gre vse dobro, si gotovo nekaj spregledal. Vsak izmed pasov bi bil širok 2,5 metra, imel pa bi 10 kilometrov na uro hitrosti relativno na svoja soseda. Toiikšna hitrost omogoča varno menjavanje pasov tudi najbolj nerodnim. Edina nevarnost preži med srednjima pasovoma katerih relativna hitrost je 80 km/h. Tu bi bil nujen posebni varnostni sistem, ki pa je še v fazi preučevanja. Sedeži bodo na pasovih razporejeni tako, da ne bodo ovirali prestopa na sosednji pas. Genialna rešitev Ijubljanskega prometnega vozla bo onemogočila teror eno petinsko zasedenih osebnih avtomobilov in prihranila mnogo živcev tistim, ki so zaenkrat prisiljeni uporabljati usluge škripajočih zelencev. by STAŠKD JUZMČ Ml Ta zanimivi način zahteva vgraditev kolena v naš dimnik. (Kar bo verjetno povzročilo marsikatero preglavico dimnikarju). Koleno dimnika spefjemo v plitvo kad opremljeno z dvema odprtinama:eno za prihajajoči dim, drugo pa za odhajajočega. Poizkusite! Ta varianta ima to prednost pred prejšnjo, da ne zahteva bistvenih pcaapov v obliko dimnika. Ideja je to, da nekje blizu vrha dimnika spuščamo dimAozi tanek plaz vode, ki ga reši umazanije. Aartor patenta je sloviti absolvent agronomske fakultete, doma iz Kopra. Njegovo ime sem na žalost pozabil. Prosimo ga, da se čimprej zglasi na Tribuni zaradi zavarovanja patentnih pravic. Za ta izredni patent sta se že začeli zanimati Avto Kočevje in Viator, ki nameravata podobne čistilce namestiti na auspuhe svojih smrdljivcev. Čemu tolikšna naglica je očitno. Vsakomur je znano, kako radi Turki kadijo vodne pipe (nargile). Ižanci pa so. se že od nekdaj postavljali s turškim poreklom. Ker je Ig eno glavnih mest kranjske dežele, se pričakuje velikansko navduSenje Kranjcev nad vdihovanjem dima skozi vodo. ZAB10DE ZNANstvenE metode Kako se je pred stoletjem ali dvema začela naša doba? Svet se je odprl in pokazalo se je, da je tako širok; in čopiči mnogih raziskovalcev ter izumiteljev so nasltkali na nebo nešteto pisanih oblakov. In potem je deževalo, še in še je deževalo in vsaka kaplja se je iskrila v novi svetlobi. Prihajali so parni stroji, Ijudje so se selili, vreme se je neprestano spreminjak). Nastajaie so tovarne, zapihali so viharji, prihajal je čas socialnih revolucij. Tako je steklo dogajanje, ki je hitro začelo spreminjati podnebje vsega sveta. Vsekakor so se nekateri znašli v novih razmerah. Postali so pripadniki vladajočega razreda v novi meščanski družbi. Vremenski stroj pa je dela! naprej. Imel je čudežno veliko energije in pokazalo se je, da so se vsi tisti, ki so se prerinili do komandnega pulta, zlahka naučili upravljanja z njim. Vsaj za nekaj časa. . . Vendar niso bili blizu preprostim Ijudem, ki so jih izkoriščali, zato tudi niso mogli razumeti, kaj se v bistvu dogaja. Marsikaj se je tako zelo spremenilo.. . in bedne družbene razmere so zahtevale §e nove spremembe. . . Revolucionarji so verovaii v skrito moč človeka, a bili so otroci novega časa. Dialektiko so povezali z znanostjo. To je imelo velik vpliv na družbo, v sami naravoslovni znanstveni metodi pa se zaradi tega ni nič bistveno spremenilo. Razvoj znanostt je pač potekal po drugačnih poteh, ki so imele že od začetka bolj aristotelski kot dialektični značaj. Tega se ne da na silo spremeniti; poskušui to, bi pomenilo podcenjevati ves trud raziskovalcev in zaradi spogledovanja z dialektiko pravzaprav zanikati znanosti, ne da bi ji bili sptoh dorasli. Vendar so se zaradi velikega vpliva znanosti na življenje Ijudi v zadnji dobi izoblikovale nekatere nove značilnosti. Te spremembe niso toliko v razvoju raziskovalne metode same, temveč bolj v silno široki organiziranosti raziskovalnega dela in v velikih upih, ki jih do znanosti gojijo Ijudje. Verietno bi o njej povedali nekako takole: Copiči raziskovalcev slikajo po nebu čudovite podobe, v katere je treba verjeti kot v vsak plod človeškega dela. Lahko jo imamo radi tako kot sadje, ki raste v jeseni. V bistvu ima §e veliko prihodnost, saj nas v to prepriča že en sam pogled na razvoj, ki ga je svet doživel v zadnjih desetletjih. Danes Ijudje živijo toliko laže kot včasih. Pomislimo le na sodobno kmetijstvo in zdravstvo, prometne zveze in sisteme za obdelavo ter posredovanje informacij (knjige, filmi, TV, hi-fi, računalniki...)! Ali to ni napredek? Ekonomska beda izginja. Včasih gre kaj hudo narobe (vsi vemo, kakšno nevarnost predstavljajo sodobna orožja), vendar lahko upamo, da bomo dozoreli in kmalu dočakali čas, ko bo znanost služila le nam v prid. Saj znanost v bistvu postaja pokoren služabnik za zadovoljevanje naših potreb. Zato jo razvijajmo naprej. Toda zakaj danes devet desetin raziskovalcev ne verjame v svoje delo? Zakaj pred očmi nimajo vizije o napredku (razen v frazah) in hodijo v službo le zato, da prinesejo vsak mesec domov plačo? Odgovor je najbrž enostaven: danessez raziskovalnim delom ne ukvarjajo več le redki zanesenjaki, ki so pripravljeni marsikaj žrtvovati. Drevo, ki je vzbrstelo pred stoletji. je danes mogočno. Ima ogromno vejic in listkov ter rodi nešteto plodov. Čudežno raste in daje vsem, k» mu strežejo. Njegovi strežniki pa niso več le redki posamezniki, temveč ogromna ekipa, ki nrfora biti čimbolj povezana, da lahko drevo uspešno raste. Danes ni več potrebna vizija niti pogum, ne občutek za naravo ali vera v človeka. Najbolj zanesljiva je ena dejavnost: biti vrtnar ob drevesu, ki na moč obilno rodi, ob drevesu, ki je tako konkretno pred tabo ... Toda kam nas odnos do tega mogočnega drevesa, do tega čudežnega otroka, ki je postal gospodar, postavtja v našem človeškem bistvu? Začenjamo biti odvisni od nečesa, zato da bi ,,bolje" živeli, s tem pa izgubljamo svojo svobodo (ki je, mimogrede rečeno, tudi nujno potrebni pogoj za raziskovalno dejavnost). Vedno bolj postajamo pripadniki nekih miselnih sistemov, ki nam jih ponuja ali celo vsiljuje družba, zato da b» celotni sistem bolje tekel in da bi drevo razvoja še hitreje raslo. Na tem mestu bo verjetno marsikdo rekel, da je sodobni razvoj vendar nekaj pozitivnega. Pa to ni tako samo po sebi jasno. Dežele v razvoju se seveda skušajo čim hitreje izvleči iz socialne bede. Le nekaterim to uspeva. Vendar je to vstajanje povezano s takimi težavami (notranjimi in zunanjimi), da je navadno potrebna inflacija zahodne mtselnosti, zato da bi se razvoj pospešil. Tako se izgublja prvotna samobitnost. V zameno za to žrtev se jim od zgoraj ponuja družbena zavest in mišljenje, ki je izšlo iz Evrope. In ustrašimo se, če pomislimo, kam ta usmeritev lahko pripelje: Tisti del sveta, ki je najbolj razvit, se je znašel v krčih obupne bolezni. Potrošniška družba je kot demon, ki Ijudem ponuja §e in še, ti pa so vedno bolj izgubljeni: Ne dan, ne noč, ne svit, ne t'mal Tistega, kar je najbolj dragoceno, pač nobena družba, nobena znanost ne more dati; neoprijemljivo je in le kot slutnja se uresničuje skozi človeško dejavnost, ki temelji na Ijubezni in veri v človeka. Seveda je miselnosi potrošniške družbe preveč nemirna in agresivna, da bi bilo kaj prostora za take slutnje. Tako se lahko slej ali prej zgodi, da bo ves svet kot celota, toda izredno bolna celota, ki bo na koncu propadla, kot je v zgodovini propadla vsaka degenerirana družba. Torej gotovo ni dobro, če se zanašamo le na ,,napredek". Mnogi Ijudje mislijo drugače. Pravijo, da je narobe, ko dandanes nekateri ne verjamejo več, da bo znanost rešila vse naše probleme. Ti zagovorniki sedanje usmeritve vseeno priznajo, da so resni problemi in vzroki, ki nekatere potiskajo v dvome: obtjube o ..zelenem planu" Inačrtno kmetijstvo na sodobni znanstveni podlagi, ki naj bi rešilo problem prehrane prebivalstva) se še zdaleč ne uresničujejo tako, kakor so bile postavljene. Danes se še ne vidi izhod iz hude energetske krize, ki bo, kot kaže, prišla Čez nekaj desetletij. Naše okolje je vedno bolj onesnaženo. Sodobna medicina postavlja več problemov, kot pa jih rešuje (zaradi zastarelega pojmovanja življenja in človeka si zdravniki vedno bolj prilaščajo zdravje drugih Ijudi in ga spravljajo v nevarnost z grobim, rutinskim poseganjem v naravo življenja).; Intenzivno kmetijstvo in erozija tal bosta izčrpala oziroma odplavila zemljo. j In še in še bi lahko naštevali. . . Pravijo, da ti problemi res obstajajo, oziroma grozijo, vendar se vse da rešiti s tem, da bi Ijudje botj verjeli vi znanost in napredek. ) Našteti problemi so po njihovem mnenju samo prehodni; če gremo po' dosedanji poti naprej, jih bomo rešili. Upam, da res; vendar ne verjamem, da bi karkoli rešili, če se v naši zavesti ne bo nič spremenilo. Saj vendar vsakdo dobro ve, da slepa, iracionalna vera ni dovolj; vera mora temeljiti na sprotnih izkustvih — imeti mora torej dialektični značaj. Ne moremo obiti tega, kar se danes na svetu tudi dogaja, pa če se nam uspehi znanosti zdijo §e tako čudoviti. Če se ne bomo v vsakem trenutku trudili, da bi bili kot Ijudje, čimbolj popolni in resnični, je ves ,,napredek" samo fantazija in peseka oči ... Fantazija pijane generacije ... ¦ Mnogim znanstvenikom ni všeč, da se Ijudje ne zanimajo več toliko W uspehe znanosti. Na Zahodu menda celo upada vpis na naravoslovne oddelke fakultet, veča pa se zanimanje za sociologijo in ostate panoge, ki se ukvarjajo z Ijudmi. To bi morda lahko tolmačili takole: mladina čuti, da je naravoslovna znanost brez smisla, vse dokler bodo odnosi med Ijudmi na tako nizki stopnji, da ne bodo kos hitremu napredku tehnične moči človeka. Kajti take vrste moč je izredno nevarna, saj tehnična kultura ne prizna človeka v njegovi popolnosti. Je produkt enega samega dela človeSke zavesti; ko povratno vpliva na čtoveka (tokrat na človeka v ceioti), je tveganje veliko. Menda je nekaj podobnega rekel že Einstein, čigar odkritja so kasneje omogočila izdelavo atomske bombe. V letih po drugi svetovni vojni so veiiko razmišljali o odgovornosti znanstvenikov. Ne vem, če sejev našem mi$ljenju od tedaj kaj bistveno spremenilo, a danes so znanstveniki v zvezi s problemi oboroževanja otročje neodgovorni. Pravijo, da to ni njihov problem, da je to problem tistih, k« odkritja uporabljajo v slabe namene. A ta odnos ravno dokazuje, kako smo si Ijudje danes pravzaprav tuji. Ne veže nas človeška topiina, temveč ekonomija: če je za kako tehnično izboljšavo najboljši kupec vojska, se redkokdo upre taki kupčiji. Tako bi lahko razmišljali naprej in paradoksno ugotoviti, da v morebitnem spopadu s katastrofalnimi posledicami ne bi bil pravzaprav nihče kriv in odgovoren. Vidimo, da sodobna znanost in tehnika ustvarjata izredno hude ekološke in politične probleme, ki vedno bolj grozijo. Znanost sama jih ne bo rešila Bistvene človekove probleme je vedno reševal človek sam. Znanost danes ni dovoJj popolna, da bi razumela človeka v njegovem bistvu. Za sabo ima dosti krajšo preteklost kot celotna človeška kultura. V tej kratki dobi se Še ni utegnila razviti v nekaj, čemur bi lahko rekli znanstvena kultura. J A.nptela------- --------------J ŠKUC ŠTUDENTSKI KULTURNI CENTER ŠKUC - ? ŠKUC je odprl svoje prostore. To odprtje je bilo naznanjeno in pospremljeno s teksti, ki imajo programsko funkcijo in značaj z vabilom ,,Draga prijateljica, Ijubi prijatelj", ki ga je v imenu ŠKUCa napisal ,,vaš" Jaša L. (? ) Zlobec, s priloženim plakatom ,,RAZLIČNE SMERI ISTE POTI //OZNAČITEV - OTVORITEV// PROSTOROV ŠKUC". na hrbtni strani potiskanim z ,,veselje prihaja z jesenjo" = tekst, objavljen v Tribuni št. 2/1978 kot ,,RAZGLAS"—, ter z nekakšno ,,refleksivno" informacijo o programu študentskega kulturnega centra ,,kako mislimo, kaj vidite" in ..program se odpira, program je odprt". Temu je sledil v št. 3 letošnje Tribune §e diskusi|ski prispevek za okroglo mizo o študentski kulturj, ki ga je spet v imenu SKUCa prispeval isti Zlobec. In da bi besede ne ostale ,,prazne pleve", je sledilo ..dejanje": ,,zgodilo" se je, poleg retrospektivne razstave OHO, predavanje ,,prakristjana" Marka Pogačnika. Pa morda še kaj. Kljub temu pravijo da naj se počaka, da bo pri SKUCu kaj narejenega, da se bo videlo, kam in kako se bodo tam stvari odvijale. . . potem pa naj morda nastopi kritika. Tako stališče, ki kritiko pretvarja v golo refleksijo, s tem da ji odmerja prostor naknadnega razmišljanja o že iztečenemu procesu, je za bojujoči se materializem nesprejemljivo. To je isto, kot da bi se proletariat nagovarjalo, da naj počaka z razrednim bojem, dokler revolucija ne bo izvršena. Gre prav za razredni boj v ,,slovenski kulturi" oz. ,,študentski kulturi" kot njenem konstruktivnem delu. Gre za to, da se ,,slovenska kultura" najprej v temelju postavi — jasno — kot razredno vprašanje in šele potem se lahko naprej razpravlja o nacionalni, študentski ipd. kulturi. Ubiranje nasprotne poti, ki do razrednosti ne samo, da zvečine sploh ne dospe, če pa že, jo pa pritakne zraven kot utrgan rdeč nagelj v gurnbnico fraka, temveč jo, ko dejansko nezavedno vedno izhaja iz določene razrednosti, zakriva, odmislja, zabrisuje, takšno pristopanje k stvari, ki do stvari same sicer sploh ne pride, marveč obtiči pri svojih predstavah o njej, služi samo in edinole ohranjanju (tudi znovnemu vzpostavljanju) oblasti buržoazije —razredne vladavine buržoazije. Tj.: je vedno že v funkciji — vede ali nevede, hote ali nehote — razrednega boja buržoazije. Ne gre za to, da bi zato ,,kulturo" postavili iz razrednega boja. Gre za to, da jo v razrednem boju postavimo na nasprotno stran, na stran delavskega gjbanja, na stran taktičnega boja za socializem in strateškega za komunizem. Če v ŠKUCovem ,,veselju nad jesenjo" ni prisotna razredna anatiza, ref leksija, ne pomeni, da je odsotna tudi razredna pozicija in da ga zatorej ne more zadeti razredna analiza in kritika. Časom, ko se je dalo umetnost postavljati kot ščit pred razredno kritično-materialistično analizo, češ: umetnik sem, noli me tangere!, je treba narediti konec. Jaša se te nevarnosti zaveda. Zato se že vnaprej hiti postavljati v bran: ŠKUC da se ni ,,nikdar skušal skrivati" s ,,trkanjem na prsi razredne zavesti". Še dobro, da ne — če bi se že potrkal, bi zazvenelo, kakor ne bi ,,smelo". Sicer pa se mlada gospoda že same besede ,,razred" bolj boji kot hudič križa. Bolje je molčati o tem! Naj ta spis skuša pokazati za vso nedoločenostjo ŠKUCovih tekstov tisto določeno razredno pozicijo, ki samo to nedoločenost producira, da bi se zakrita. Začnimo pri izhodiščni točki, pri koncipiranju ,,kulturnega dogajanja": Jaša et cons. so želeli, da bi na odprtje ŠKUCovih prostorov, na ta praznični dan ,,študentske kulture" {..praznik" — tako se je ,,slovenska kultura" vedno postavljala kot kultura praznikov, kot praznična, ne kot delavniška kultura; in prazniki predvsem niso bili delavski prazniki) ,,sodelovali prav vsi, ki bojo prišli. Zato nismo hoteli izdelati klasičnega programa (kulturno-zabavnega) in z njim deliti prostor na nastopajoče in publiko. Vsakega posebej torej prijazno in z upanjem naprošamo (v takšnem stilu so pisane papeške enociklike), naj pripravi svoj košček sporeda, svoj delež dogajanja . . ." ¦"T^sakdo naj prinese svoj načrt, vsakdo naj odprtju podari svoje dejanje." Kolikšno svobodoljubje veje iz teh vrstic, kakšno svobodnjaštvo! Ena sama svoboda, bi se reklo. — Ja, svoboda, svobodnjaštvo: ideologov in (ko te ,,misli" propagirajo) apologetov buržoaznega sveta. To je ideološko izhodišče. Izhodišče, ki nikakor ni izhodišče dejanskosti, marveč je izhodišče predstavljanja dejanskosti. Predpostavka klasične buržoazne ideotogije (ki jo je bolj ali manj že sam razvoj buržoazne družbe vrgel iz prometa, tako da zdaj zgleda — ko se jo vleče iz preteklosti spet v cirkulacijo, sedanjost, kot da bi prihajala iz prihodnosti), ki meni, da mnpštvo tistih legendarnih ,,individualnih volj" (interesov, zamisli, hotenj...) v medsebojnem delovanju (,,komunikaciji") rezultira neko ,,občo vsebino", ,,občo kvaliteto", producira, morda, kar ,,zgodovinsko dogajanje". To je tisti mit, ki je — prevzeman iz kfasične politične ekonomije v meščansko politično teorijo, filozofijo . .,. in, zakaj ne, v ,,kulturo" — namenjen ovekovečanju buržoaznega razrednega gospostva. Hkrati vliva buržoaznim individuom, ki jih je realno zgodovinsko gibanje pustilo na sipini, varljivo vero, da vendarle sodelujejo v ,,zgodovinskem dogajanju". In kaj naj se, končno, bolj prilega ,,udom" f/slovenske kulture", ki je rezultat prav individualnih krčev in razodetij, ne pa družbenega zgodovinskega razvoja, ki raste iz individualne ,,intime", ne pa iz zgodovinskega boja delavskega razreda? ŠKUC se postavlja kot trg za nekonkurenčno blago ,,kultura". Kakor se v kapitalični družbi privatni producenti srečujejo na trgu, da bi zamenjali svoja blaga in s tem svojemu delu pridobili družbeno priznanje, karakter družbenosti družbeno potrebnega dela, hkrati pa si seveda, s tem (zato pa tudi delajo), zagotovili eksistenco, ki zunaj družbe pač ni mogoča, tako se naj zdaj na Starem trgu 21, kjer ,,domuje" ŠKUC, dobivajo bolj ali manj mladi — predvsem pa tisti, ki na ,,ta pravem" trgu kulture ne morejo konkurirati — privatni producenti blaga ,,kultura". SKUC se prikazuje kot pravi zeme!jski rajprirojenih kulturn(išk)ih pravic. Toda kakor v kapitalistični družbi ideologija svobode služi samo utrjevanju razrednega gospostva buržoazije (: mezdni delavec in kapitalist se ravnata samo po svoji svobodni volji, kontrahirata kot svobodni, pravno enaki osebi — to naj preslepi, da delavca dejansko žene na trg življenjska nuja, da pogodbe z lastnikom produkcijskih sredstev ne sklepa pod pogoji, ki bi jih enakopravno določal, ker je faktično v podrejenem položaju in nima kaj izbirati), tako je tudi v ŠKUCu svobodnost samo videz, ideološka prikazen, ki naj zakrije dejstvo, da s produkcijskimi sredstvi ,,študentske kulture" razpolaga, jih ima v svojih rokah določena in določljiva grupacija ,,študentov". Naj je te ..škucovce" še tako volja, da bi zamaskirali svoj vladajoči položaj, dejstvo, dejanskost njihovega gospostva vseskozi udarja na dan v tekstih, ki so jih poslali v svet. Vedno spet je tu dvojica ,,smo" (,,ste", /fmi" pregrajeni od ,,vas" z neusmiljeno trdno črto: "/". Tako se znova zastavlja začetno vprašanje. S katere razredne pozicije je postavljano to razmejevanje, kakšen je razredni značaj tega ,,gospostva"? Kajti daleč od tega, da bi po filistrsko zavračali ,,oblast" kot tako, ,,oblast" na sebi, ali bili podopni tistemu slovenskemu filozofu, ki si je umišljal, da je dospel do zadnjih meja sploh mogoče radikalnostt in svobodoljubja, ko je zavrgel pojem diktature, smo samo proti diktaturi buržoazije, vendar za diktaturo proletariata. ŠKUCovi teksti zatrjujejo strašno odprtost, ŠKUC, ki da sprejme vse. To je vsaj vsečloveški center. Orugače se reče temu preprosto ,,pozaba" razrednih razlik, ki tudi v naši prehodni družbi še so. Zato brezrazredna aJi nadrazredna pozicija ni mogoča. Ali se, pač, tudi tu najde pot? — Ja, ena sama in iluzorna. Utelešenje te pozicije je malomeščanstvo: malomeščan je, kot pravi Marx, ,,burgeois in Ijudstvo obenem". To je ŠKUC. ŠKUC, ki proklamira: ,,bodi delavec, bodi študent, bodi lumpenproletarec, bodi kmet, tu je možnost, izkoristi jo". Tu smo samo še kulturniki, razredne pozicije, socialni izvor in položaj smo pustili pred vrati svetih prostorov kot kavboji konje pred saloonom. Toda klicanje lumpenproletarski sodrgi, naj izkoristi možnost, da se izživlja za delavski denar — to ni več štos, to ni več literarna domislica. Kot da se namesto proletarsko razredno zavedne kulturne organizacije formira kulturniška družba 10. decembra? zemeljski raj ŠKUC pa se dalje reklamira, kako da ,,brez posrednikov in cenzorjev v lastnih vrstah vsakomur ponuja možnost samorealizacije, kako da sprejema ..vsakega zatnteresiranega posameznika", kako da se trudijo, da ,,ustvarjalnim posameznikom in skupinam omogočijo realizacijo projektov, ki zaradi svoje specifičnosti (?) in nevsklajenosti s tradicionalnimi, uzakonjenimi (???) oblikami drugod natetijo na gluha ušesa. Kakor ta mlada kulturniška gospoda po eni strani ponuja individualne (predvsem) in skupinske (tudi) vstopnice v kraljestvo svobode po direktni poti mimo razrednega boja in mimo nosilcev tega boja, ne da bi $e trapila z vprašanji, za kakšne persone gre, tako ji je po drugi strani malo mar, kaj bi hotele te persone početi in kaj bodo počele: za kakšno ,,samorealizacijo" (na stroške delavskega razreda!) jim gre, za kaj so (razen zase) ,,zainteresirane", kakšne ,,projekte" (mimo proletarskega razrednega boja) imajo. Pomernbno je samo in edinole to, da se bo ,,kaj dogajalo", ,,kaj pokazalo", ,,kaj povedalo" — ti ,,kaji" nosijo v sebi pač vse razen vprašanja. Kako iz tega temeljnega zabrisovanja distinkcij oz. iz tega zabrisovanja temeljnih, razrednih distinkcij poganja že kar farška težnja po brisanju protislovij, pomirjanju in združevanju nasprotij — tja do takšnihle ,,trudili ali ne, delali ali ne, uspeli ali ne" ipd., je tu drugotno vprašanje. Namreč glede na to, kako postajajo vse bolj oprijemljivi, kako se vse bolj manifestirajo od tod izvirajoči ..(idejni) pogledi na kulturo". Problem se zastavlja predvsem v sklopih elitna — množična kultura, l,,klasična meščanska fronta med ustvarjatci in porabniki, med nastopajočimi in občinstvom, med, umetnikom in publiko" (krivec za to je po Jaši L. Zlobcu #,odtujena buržoazna zavest")jkajpak je samo v tej lepi idealistični razlagi mogoča misel na ,,neodtujeno bružoazno zavest", katere družbeni nosilci so verjetno sami naši kulturniki, ki so tako enkraten fenomen utelešenja teoretskih nesmislov ter — to je nepogrešljivo — ,,ustvarjalni posameznik" verso (,,neustvarjalna") ,,in$titucija". To so vse sama nasprotja, ki ostajajo zajeta v buržoazno ideološko sfero in so kvečjemu radikalno meščanska, lahko anarhoidna. MarksiStično-leninistični pristop: razredni boj, s stališča proletarske revolucije, s stališča osvobajanja delavskega razreda in ne buržoaznih individuov zastavljeno vprašanje: razredno ali nerazredno — o tem ni pri ŠKUCu ne duha ne sluha. Zato pa toliko bolj dehteče in zvončkljajoče Čvekanje o ,,docela novem, drugačnem prostoru, kakršnega doslej pri nas še ni bilo". Na tak način opisujejo fenomenologi religije izkustvo boga. Sicer pa je to tista prefinjena zvijača buržoaznega uma, ki omogoča na lep načip obiti, izogniti se materialistični = kritični in revolucionarni dialektiki. To je eden od načinov, kako se meščanska družba trudi vedno znova postavljati samo sebe kot nekaj ,,novega", kot nekaj ,,drugega" in ,,drugačnega" pd same sebe; način odpiranja novih možnosti prav za meščansko družbo. Človek bi že skoraj mislil, da se s takimi f intami ukvarfajo pri nas samo še teologi in filozofi z eksistencialistično dušo ter vsa tista truma raznih bolj ali manj uglednih kulturniških pisunov in modrovalcev, ki jim je Pirjevčeva duhovna diktatura zlomila miselno hrbtenico — pa presenečen ugotovi, da je ta senca padla tudi celo čez tako svobodne oči, kakršne ima Jaša Zlobec. Vedno bolj smo v ,,teoretski sferi". Pa ne le v eni in ne v katerikoli. Z odprtjem ŠKUCovih prostorov zdaj znova s polnimi jadri zapiuje v slovensko ,,javnost" barčica — ,,kontrakulture": ŠKUC je bi) ..ustanovljen v zgodnjih sedemdesetih letih kot organiziran poskus, da bi tako imenovana kontrakultura, protikultura tudi na Slovenskem prešla iz obdobja teorije in samo nasprotovanja elttni kulturi v obdobje dejanskega delovanja (Jaša tu razodeva, kako misli, da je tedaj, ko nastopi ,,praksa", ,,delovanje" ..teorije" konec, da preneha biti potrebna — hvala za takšno ponudbo!), dejanskega nudenja drugačnega, protimodela." Tako si je zdaj treba prizadevati, in SKUC si je to prizadeval ,,vsa leta nazaj", da ,,teoretske sfere kontrakulture" ne bodo ostale ,,bled papir", da bi jih ,,kdo" ,,udejanil". Naj ostane zdaj ob strani to, da se ,,udejanjenje" prikazuje protikultumiški purgerski srenjj v duhu buržoazne socialne tehnologije, čisto terapevtsko, kot ,,izkričanje v socialnem prostoru" (to so kljub vsemu še vedno ,,sapice", naj bo: #/sape"). Prav tako vprašanje, kje in kakšne so omenjene ,,teoretske sfere" — menda vam ja ne utegne kaniti v glavo, da je tisto malo brkljanja s ..komuniciranji", ,,kreativnostjo", ,,organsko instinktivno čustveno močjo", ,,transcendentno konceptualno mislijo" (video-tape idr.) ,,izkušnjami", ,,skupno enostjo", #/alternativno izrabo prostora", ,,mediatorstvom" etc, etc, s tem vašim bolestno napetim ideološkim žargonom pravšnjosti, da je ta ena eklektična godlja religioznih obskurantizmov, znanstvenih misticizmov in filozofskih iracionalizmorn že — teorija? Po že povedanem nastopa zdaj nov, politično morda najzanimivejši moment. Teorija in praksa novega ŠKUCa kaže, da sploh ni nov. A. Erjavec v Tribuni št. 3/1978 (na 10. strani) opaža poskuse ,,vračanja na izhodišča izpred desetih ali petnajstih let" ter dejstvo. da so nosilci ..študentske kulture" ,,v najboljšem primeru, stari študenti". Toda to ,,starostno vprašanje" še zdaleč ni osrednji problem. *w?iSan-SkO Z9'eda> kOt da bi se hote!o oživiti dobre stare čase in k<« da so bi^UCovi proston zafunkcionirali kot družbeni materialni temeli za reprizo dela slovenskega ,,študentskega gibanja" (če se pogojno tako reče: njegovega protikulturn.škeqa dela) ter za ponovno grupacijo in nastop nekaterih PRISPEVEK K RAZREDIVEMU BCXJU njegovih (protikulturniških) protagonistov in simpatizerjev. Kar je, morda se sliši patetično: osebna tragedija teh individuov, je v družbeno-zgodovinskem pogledu farsa. Namreč tisti v nazaj obrnjeni utopizem, ki kar ne more nehati verjeti in verovati, da je ,,revolucija", ki so jo ,,delali", preteklost in da se taka, kakršna je bila, ne samo da ne more vrniti, temveč, še več, da taka, kot je bila v njihovi podobi, sploh ni bila revolucija. Gre za tisto narcisoidno zazrtost, v preteklost, za nekak historični narcizem, ki mimo lastne biografije ni sposoben uzreti nobene zgodovine in je zgodovina kvečjemu privesek, ,,okolje" njegove subjetivne afirmacije, za samozagledanost, ki ne more sprejeti dejanskega zgodovinskega procesa in njegovih dejanskih nosilcev, oziroma se mu ti prikazujejo kot moteči konkurenčni faktor, prikazujejo skozi njegovo lastno psihologijo. Tako, povedano čisto konkretno, taki protikulturniški heroji vidijo pač predvsem če ne samo to, da jih je partija vrgla ven ali jih ,,zatirala", ne pa, da je prav ona tista edina zgodovinska sila, v kateri in s katero je tu in zdaj mogoč zgodovinski boj, ki je edini pogoj možnosti revolucionarnega angažmaja. Ob tem ne smemo pozabiti, da je naša protikultura zaplula ravno v plimi liberalizacije in z njo — na kar se navadno sploh ne misli — nerazdružljivo povezane klerikalizacije. (Proti) kulturniške personifikacije obeh teh struj so zdaj, ob desetletnici točenja Coca-cole, spet pripiavale na površje in menda celo pretendirajo na to, da bi parazitirale na družbenih sredstvih (primer, kako jim to uspe, je — saj v tem kontekstu ne preseneča — ponovno izdajanje revije 2000 ob podpori Kulturne skupnosti in z uglednimi rnarksisti v izdajateljskem svetu>. Dalje. Jaša pravi, da je ,,v tej (naši današnji kulturni) popolni teoretski in idejni zmedi konec koncev delo samo edini argument, ki izreka pravo (!) resnico o tem in onem". Zato pri ŠKUCu verjamejo, da bo ,,o naši ,ustreznosti' ali ,neustreznosti' odločalo to, kar smo in bomo storili dejanskega (kaj pa to, kar zdaj delate? )". ..Teoretska in idejna zmeda". Te se pač ne bo odpravilo tako, da se bo preprosto stopilo v ,,dejansko" ,,delo". Prav to je /.teoretska in idejna zmeda". Ati bo Jaša ločeval ,,teorijo" od ,,dela", zoperstavljal ,,delo" ..teoriji" ter s tem padel na predmarksistični nivo — z vsemi od tod izvirajočimi teoretskimi in praktičnimi konsekvencami, ali pa bo njuno povezanost vendarle priznal ter iz /fpopolne teoretske in idejne zmede" dobil pač ,,popolno" ..praktično" ..zmedo". lluzorično je ,,teoretsko in idejno zmedo" pokončevati in dokončevati z ,,delom" prav te ..zmede". Teorija" sama je ,,delo" in ,,teoretsko zmedo" bo moglo odpraviti samo ,,teoretsko delo" (ki pa, če je treba na to posebej opozarjati, seveda ni ,,zunaj" siceršn/e družbene prakse). Prav tako je #,popolna teoretska in idejna zmeda" ŠKUCovo govorjenje o nirvanizmu. Pravite, da niste nirvanisti, oz. da ne prižigate zelene luči nirvanizmu. To deklarativno distancrranje ni nič drugega kot davek, ki ga rporate piačati boju, ki je bil izbojevan (ne pa še končan) drugje in brez vas. *~ v naslednjem stavku zvenčklja asociacija na enega od ideologov Ze nirvanizma. Sicer pa nirvanizmu niti ni potrebno prižigati zelene luči: saj je že notri. Na plakatu je cela povodenj različnih nirvanističnih ..elementov" od Kraljevega zena preko ,,družabnosti", ,,igrivosti", ,,stikov" in ,,dotikov", ..ustvarjanja" in ,,veselja" ipd. do točenja Čaja in ,,domačih kolačkov". Hkrati zaveje tisti nepogrešljivi — nirvanizmu bratski — katoliški duh: ŠKUC bo ,,dom", ,,dom igre in dela"; tu bo domovala ..domačnost": tu domuje ideologija ,,ognjišča"; in ne nazadnje, ,,jedli boste potico" in ,,domače kolačke in torte", ne kakršnesižebodi, marveč prav — ,,domače". Ko smo že pri tem, kar se tiče te in takšne ,,kulturne dejavnosti", bi bilo verjetno res bolje, če bi bila na Starem trgu 21 namesto ŠKUCa odprta kakšna navadna gostilna; ali pa je to način, da se tudi ženske zaposli v ,,kulturnem sektorju"? Sicer pa so te ideje tu ,,zakonit" pojav: če se pri doslednih kontrakuJturniških praktikih prakticira vračanje na predkapitalistične forme produkcije (in reprodukcije: od ekonomije do ideologije), zakaj bi bila peka ,,kolačkov" izjema? Toda kolikor že je to ,,teoretska zmeda", je vendarle teoretska. Poglejmo jo na kratko še s te strani, njeno pozitivno teoretsko vsebnost. Ne, tu ni marksizma. Samo izjema je tam v odstavku o Itkovnih predstavitvah vkomponirana izjava, da ,,imamo v načrtu razgovore teoretičnega značaja, kt bodo imeli izhodišče v marksistično zastavljeni misli o umetnosti". Zamisel se lahko samo pozdravi ter zdaj in potem, ko se bo konkretizirala, podpre. Le to naj bo že zdaj jasno, da marksizem ni ,,kontrakulturen". Sicer pa tako daleč od marksizma, kolikor dober filister splob more biti, ter tako blizu njega, kolikor je revolucionirajoči burgeois lahko, ne da bi moral prenehati biti pripadnik svojega razreda. Stališče je: ,,delo", ,,volja do dela", ,,za laboratorij dela smo vendar. . ."/ta ,,vendar še pride na vrsto). To je še najbotj podobro, še najbliže poheglovski in predmarksovski Philosophie der Tat, filozofiji djjanja. Tu so von Cieszkovvski, Moses Hess, B. Bauer idr., ne pa Marx, EngeJs, Lenin ... To je tisti temeljni nauk mladoheglovstva, ki je z regresom na Fichtejevo fHozofijo razvezalo Hegtovo enotnost subjekta )n objekta ter zoperstavilo svetu voljo, ki bi naj povzročila predrugačenje vladajočih razmer. ,,Delo" je buržoazna kategorija." ,Delo', pravi Marx. ,,je živa osnova privatne lastnine, privatna lastnina pa je, kot ustvarjalni ir oz, živa osnova njega samega ... Privatno lastnino je treba zavreči ne samo kot stanje stvari, temveč tudi kot dejavnost, kot delo, če se ji želi zadati smrtni udarec. Govoriti o svobodnem, človeškem, družbenem delu, o delu brez privatne lastnine, je eno največjih nerazumevanj stvari. ,Delo* je po svojem bistvu nesvobodna, nečloveška, nedružbena dejavnost, ki jo pogojuje privatna lastnina in ki ustvarja privatno lastnino." To velja tudi za kulturniško delo in za ŠKUC posebej, kjer so mandatorji privatnega lastništva produkcijskih in | reprodukcijskih sredstev ,,študentske kulture" zato za ..laboratorij dela", ker - J imajo to funkcijo: kakor je njihovo začasno gospodstvo ,,živa osnova" tako f kulturniške ..dejavnosti", tako takšno ,rkulturno dogajanje" vzvratno, tako 1 takšna ,,kulturna dejavnost" producira takšno ,,stanje stvari", takšno f razredno strukturo, pozicijo in funkcioniranje Studentskega kutturnega J centra; in bolj kot bo ,,delo", ,,dejanska dejavnost" tekla, trdneje bo i protikulturniška gospoda sedela v sedlu. In zdaj pride še tisti ,,vendar": pri ŠKUCu so za ,,laboratorij dela", ,,vendar brez avreole vsemogočne in vsevedoče znanosti". Tako je resno, dejansko teoretsko delo eksplicite in marksistično implicite zavrnjeno. Brezprizivno. Stvar izzveni v manifest antiintelektualizma, te najmizernejše sorte intelektuaMzma, intelektualizma, ki je buržoazna pozicija teoretskega delavca. ^ Tako. Tukaj so drugačna izhodišča za razpravo o slovensk; kulturi in predvsem za tisti del institucionalno izveninstitucionalne kultu> s ki se rada samoreklamira za drugačno, za novo, za protikulturno (ki na rJrugi strani priznava kot opozicijo pravo kulturo ali vsaj kulturo; zato proti — kultur;); pri tem pa pozablja iz česa izhaja in h komu je namenjena. Se enkrat je treja pripomniti, da Jaše L. Zlobec ni edini voditelj tega ,,odprtega" združenja ,,svobodno" in ,,prosto" mislečih. Je pa edini, ki je ekspticitnc tzpostavil svoje ime pod program in če pri tem štejemo tudi to, da je ,,slučajno" vodia SKUCa, potem njego« besedeveljajo kot dejanski program. Naša dolžnost je bila, da z diplomatskim molkom ne pr:znamo progran ;, ki je po našem mnenju sploh nesprejemljiv in ki demoraiiztra. Vsak kor. k dejanskega gibanja [e pomembnejši kot ducat programskih člankov. Če lo dejansko gibanje SKUCa zakorakalo v nasprotno smer in odpihn* o programe, ga bomo seveda pozdravili in podprli. Ne napadamo Š" JCa k t takega, gre nam za to, da bi zakorakanje ŠKUCa v drugo, na >rotno — proletarsko! — smer pospešili, prispevali k preobratu. 8 LENIN-o Tolstoju in cerkvi Postavljanje imena velikega umetnika poleg revolucije, ki je očitno ni razumel, od katere se je javno odmaknil, se lahko pokaže na prvi pogled čudno in prisiljeno. Saj ne bomo imenovali zrcalo stvari, ki očitno ne odraža pojava pravilno? Toda naša revolucija je nenavadno kompliciran pojav; v množici njenih neposrednih izvrše-valcev in udeležencev je veliko socialnih elementov, ki tudi očitno niso razumeli dogodkov, ki so se tudi odmaknili od pravih zgo-dovinskih nalog, kakršne je prednje postavil tok dogajanja. A če je pred nami resnično velik umetnik, je moral v svojih odraziti vsaj nekatere izmed bistvenih strani revolucije ... ... Protislovja v delih, nazorih, v naukih, v šoli Tolstoja so resnično kričeča. Na eni strani genialen umetnik, ki ni dal samo brezprimernih podob ruskega življenja, temveč tudi prvovrstna dela svetovne literature. Na drugi strani graščak, ki igra norčka v Kristu-su. Na eni strani nenavadno silen, neposreden in iskren protest proti družbeni laži in neresnici — na drugi strani ,,tolstojevec", se pravi ogutjeni, histerični nebogljenec, ki se mu pravi ruski inteli-gent in kvse javno trka na prsi ter govori: ,,Slab sem, grd sem, toda ukvarjam se z moralnim samoizpovedovanjem; ne jem več mesa in se hranim samo še z riževimi zrezki." Na eni strani neizprosna kritika kapitalističnega izkoriščanja, razkrinkavanja vladnih nasil-stev, komedije sodišča in državne uprave, razkrivanje vse globine protislovij med rastjo bogastva ter dosežki civilizacije in rastjo siro-maštva podivjanosti in trpinčenja detavskih množic; na drugi strani pa blaženo slaboumno propovedovanje ,,ne upirajse zlu s silo".Na eni strani najtreznejši realizem, snemanje vseh in vsakršnih krink; — na drugi strani pa propovedovanje ene najogabnejših stvari, ki jih svet premore, namreč: religije, stremljenje postaviti na mesto popov po uradni dolžnosti pope iz naravnega prepričanja, se pravi, Kultiviranje najbolj pref injene in zaradi tega posebno odvratne po-povščine. Resnično: ti si uboga, ti si obilna, ti si mogočna in si brezsilna — mati Rusija! Da spričo takih protislovij Tolstoj nikakor ni mogel razumeti niti delavskega gibanja in njegove vioge v boju za socializem niti ruske revolucije, je samo po sebi očitno. Toda protislovja v nazorih in naukih Tolstoja niso slučajna, marveč so izraz protislovnih po-gojev, v katere je bilo postavljeno rusko življenje o zadnji tretjini 19. stoletja. Patriarhalna vas, ki se je šele včeraj osvobodila tlačan-stva, je bila dobesedno kot žrtev in rop izročena kapitalu in finan-cam. Stari stebri kmečkega gospodarstva in kmečkega življenja, stebri, ki so resnično kljubovali teku stoletij, so se pričeli rušiti z nenavadno naglico. In protislovij v nazorih Tolstoja ni ocenjevati s stališča sodobnega delavskega gibanja in sodobnega socializma (taka ocenitev je kajpada neogibna, toda nezadostna), temveč s stališča protesta zoper nastajajoči kapitalizem, zoper ugonabljanje množic, ki so ostale brez zemlje, s stališča protesta, kakršen se je moral roditi v patriarhalni ruski vasi. Tolstoj je smešen kot prerok, ki je odkril recepte za rešitev človeštva — in zaradi tega so nadvse klavrni inozemski jn ruski — ,,tolstojevci", ki hočejo kakor nalašč najslabšo stran njegovega nauka spremeniti v dogmo. Tolstoj je velik kot izraz idej in razpoloženja, kakršna so nastaia v milijonih ruskega kmetstva ob času nastopa buržoazne revolucije v Rusiji. Tolstoj je originalen, kajti celokupnost njegovih nazorov, vzetih kot celota, izraža točno posebnosti naše revoluctje kot kmečko-buržoazne (kurziv Leninov) revolucije. Protislovja v nazorih Tolsto-ja so s tega stališča resnično zrcalo protislovnih pogojev, v kakršna je bila postavljena zgodovinska dejavnost kmetstva v naši revo- luciji......Tolstojeve ideje, to je zrcalo slabosti, pomanjkljivosti našega kmečkega upora, odraz mehkoudnosti patriarhalne vasi in zastarele bojazljivosti ,,gospodarstvenega kmeta." Vzemimo vojaške upore v letih 1905 do 1906. »Socialna sestava teh borcev naše revolucije je vmesna med kmetstvom in proletari-atom. Drugi je v manjšini; zaradi tega gibanja v armadi ne kaže niti približno take vseruske strnjenosti, take partijske zavednosti, kakršno je pokazal proletariatom. Drugi je v manjšini; zaradi tega gibanja v armadi ne kaže niti približno take vseruske strnjenosti, take partijske zavednosti, kakršno je pokazal proletariat, ki je kakor na migljaj z roko postal socialnodemokratičen. Po drugi strani pa ni nič bolj zmotno kakor mnenje, češ &<> je vzrok ne-uspehov vojaških uporov pomanjkanje voditeljev izmtd častništva. Nasprotno, gigantski proces revolucije od časov ,fnarocne volje" se je pokazal ravno v tem, da se ie zoper načelstvo prijelo za orožje ,,črna živina", katere samostojnost je strahovito preplašila liberalne plemiče in liberalno oficirstvo. Vojak je bil poln smisla za stvar kmetov; njegove oči so zažarele, če si le omenil zemljo. Oblast je prešla v armadi več kot enkrat v roke vojaške mase — toda ta oblast ni bila odločno izkoriščena; vojaki so omahovali. Če so ubili ka-kega osovraženega predstojnika, so osvobodili iz ječ vse druge, nato pa so čez nekaj dni, včasih čez nekaj ur, pričeli pogajanja z oblast-jo in nato stopali pred puške, legali pod šibe in se znova vzrezali v jarem — popolnoma v duhu Leva Nikolajeviča Tolstoja! Tolstoj je odrazil nakopičeno sovraštvo, dozorelo stremljenje k izboljšanju, željo otresti se preteklosti, — in nezrelost sanjarstva, politične ne-vzgojenosti, revolucionarne mehkoudnosti. Zgodovinsko — eko-nomski pogoji pojasnjujejo enako nujnost vznika revolucionarnega boja množic kakor njihovo nepripravljenost za boj, tolstojsko strpnost nasproti zlu, ki je bila zelo resen vzrok za poraz prve revolucijske kampanje ... Lev Tolstoj kot zrcalo ruske revolucije (1908) II. ... V delih Tolstoja so se izrazile sila in slabost, moč fn ome-jenost ravno kmečkega množičnega gibanja. Njegov vroči, strastni, neredko neizprosno ostri protest zoper državo in policijsko urad-niško cerkev izraža razpoloženje primitivne kmečke demokracije, v kateri so stoletja tlačanskega prava, uradniške samovolje in gra-bežljivosti, cerkvenega jezuitizma, sleparstva in prevare nakopičili gore srda in sovraštva. Njegovo nepopustljivo zanikanje privatne zemljiške posesti izraža psihologijo kmečke množice v zgodovin-skem trenutku, ko je stara, srednjeveška zemljiška posest in ple-miško in uradna ,,dodeljena" posest dokončno postala neznosna ovira nadaljnemu razvoju dežele in ko je stara zemljiška lastnina neogibno doživljala nadvse oster, neusmiljen polom. Njegovo ne-prestano obtoževanje kapitalizma, ki je polno globokega čustva in nadvse gorečega ogorčenja, izraža vso grozo patriarhalnega kmeta, na katerega se je pričel valiti nov, neviden, nepojmljiv sovražnik, ki prihaja od nekod iz mesta ali nekod iz inozemstva, ki ruši vse ,,stebre" vaškega življenja, ki nosi s seboj nezaslišano propast, siro-maštvo, lačno smrt, podivjanost, prostitucijo, sifilis ¦* vse nesreče ,,dobe prvotne akumulacije kapitala", stokrat stopnjevane z njih prenosom na ruska tla, z najnovejšimi roparskimi prijemi, ki jih je izdelal gospod Kupon. Toda goreči protestant, strastni obtoževalec, veliki kritik je po-kazal hkrati s tem v svojih delih tako nerazumevanje vzrokov krize in sredstev za izhod iz krize, ki prihaja nad Rusijo, kakršno je lastno samo patriarhalnemu, naivnemu kmetu, ne pa evropsko raz-gledanemu pisatelju. Boj s tlačansko in policijsko državo, z mo-narhijo se je pri njem spreminjal v zanikanje politike, ga privedel do nauka o ,,strpnosti nasproti zlu", ga privedel do tega, da se je popolnoma izločil iz revolucionarnega boja množic v letih 1905-1907. Boj z uradno cerkvijo se je družil s propovedovanjem nove, očiščene religije, se pravi, novega, očiščenega, prefinjenega strupa za zatirane množice ... ... Protislovja v Tolstojevih nazorih niso samo protislovja nje-gove osebne misli, temveč odraz nadvse zamotanih, protislovnih pogojev, socialnih vplivov, zgodovinskih tradicij, ki so opredeljevali psihologijo raznih razredov in raznih slojev ruske družbe v po-reformski, a predrevolucionarni dobi (kurziv Leninov). Zaradi tega je pravilna ocena Tolstoja možna samo s stališča razreda, ki je s svojo politično vlogo in s svojim bojem v času prvega razpleta teh protislovij, v času revolucije, dokazal svoj po-klic biti voditelj v boju za svobodo Ijudstva in za osvoboditev množic izkoriščanja — ki je dokazal svojo brezpogojno predanost stvari demokracije in svojo sposobnost za boj proti omejenosti in nedoslednosti buržoazne (in hkrati z njo tudi kmečke) demokra-cije. Ocena Tolstoja je možna samo s stališča socialnodemo-kratičnega proletariata. Oglejte si oceno Tolstoja v vladnih dnevnikih. Tam prelivajo krokodilje solze, zatrjujejo, da spoštujejo ,,velikega pisatelja", hkrati pa branijo celo ,,najsvetejši" sinod. Najsvetejši očetje pa so pravkar izvršili posebno ogabno gnusobo, poslali so namreč pope k umirajočemu, da bi preslepili Ijudstvo in mu govorili, češ Tolstoj ,,se je pokesal". Presveti sinod je izobčil Tolstoja iz cerkve. Tem bolje. To dejanje mu bo poplačano ob uri Ijudskega obračuna z URADNIKI V TALARJIH, Z ŽANDARJI V KRISTUSU, z mrač-nimi inkvizitorji, ki so podpirali judovske pogrome in druga ju-naštva črnoosotenske carske tolpe . .. ... Liberali povdarjajo predvsem, da je Tolstoj ,rvelika vest". Ali ni to prazna beseda, ki jo na tisoče načinov ponavlja ,,Novoje vremja" in vse, kar je njemu podobno? Ali se to ne pravi ogibati se konkretnim vprašanjem demokracije in socializma, ki jih je Tolstoj zastavil? (kurziv Leninov) Ali ne spravlja to v ospredje stvari, ki izražajo predsodke Tolstoja, ne pa njegovega razuma, kar pripada v njem preteklosti, ne pa bodočnosti, njegovemu zanikanju politike in njegove propovedi nravstvenega samoizpopolnjevanja, ne pa njegovemu burnemu protestu zoper vsako razredno gospodstvo? . L.N.Tostoj (1910) III. .. . Ko ruski delavski razred proučuje umetniška dela Leva Tolstoja, spoznava bolje svoje sovražnike, ko pa razbira Tostojev nauk (kurziv Leninov), mora vse rusko Ijudstvo razumeti, v čem je bila njegova lastna slabost, ki mu ni dopustila privesti delo svojega osvobojenja do kraja. To je treba razumeti, da bo lahko šlo naprej. To napredovanje ovirajo vsi, ki razglašajo Tolstoja za ,,splošno vest", za ,,učitelja življenja." To je laž, ki jo zavedno širijo liberali, ker hočejo izkoristiti protirevolucionarno plat Tolstojevega nauka. To laž o Tolstoju kot ,,učitelju življenja" ponavljajo za liberali tudi nekateri bivši socialdemokrati. Rusko Ijudstvo doseže osvoboditev šele tedaj, ko bo razumelo, da se mu ni učiti pri Tolstoju, kako doseči boljše življenje, temveč pri razredu, katerega pomena Tolstoj ni razumel in ki je edini sposoben porušiti Tolstoju mrzki stari svet — pri proletariatu. Tolstoj in proletarski boj (1910) IV. ... In po svoji realni zgodovinski vsebini je tolstojstvo ravno ideologija vzhodnega ustroja, aziatskega ustroja. Od tod aketizem, prenašanje zla brez nasilnega odpora, globoki prizvoki pesimizma in prepričanje, da je ,,vse nič, da je vse materialno nič" („0 smislu življenja"), in vera v ,,Duha", ,,v začetek vsega'" V RAZMERJU DO KATEREGA JE CLOVEK SAMO ,,služabnik", »postavljen za delo reševanja svoje duše" itd.... ... Tolstojev nauk je brezpogojno utopičen in po svoji vsebini reakcionaren v najtočnejšem in najglobjem pomenu te besede. Toda iz tega ne sledi, da ta nauk ne bi bil socialističen, niti da v njem ni kritičnih elementov, ki bi bili sposobni nuditi dragocen material za prosvetlitev naprednih razredov. Socializmi so lahko različni. V vseh deželah s kapitalističnim načinom proizvodnje eksistira socializem, ki izraža ideologijo razre-da, prihajajočega za buržoazijo, in eksistira socializem, ki ustreza ideoiogiji razredov, za kateremi prihaja buržoazija. Fevdalni so-cializem je na primer socializem te poslednje vrste in značaj takega socializma (Leninov kurziv) je že zdavnaj, pred več kot šestde-setimi leti, ocenil Marx hkrati z ocenjevanjem drugih oblik socia-lizma. Dalje. Kritični elementi so nauk L. Tolstoja prav tako lastni, kakor so lastni mnogim utopičnim sistemom. Toda ne pozabimo globoke Marxove pripombe, da je pomen kritičnih elementov v utopičnem socializmu ,,v obratnem razmerju z zgodovinskim raz-vojem." Čim bolj se razvija, tem bolj opredeljen značaj dobiva dejavnost družbenih sil, ki ,,urejajo" novo Rusijo in prinašajo odre-šenje od sodobnih socialnih nesreč, tem hitreje Jzgublja kritično utopični socializem vsak praktičen pomen in vsako teoretično upravičenost" ... L. N. Tolstoj in njegova doba (1911) MOLITEV K SV. TEREZIJI DETETA JEZUSA ZA RUSIJC Ljubezniva svetnica, poina sočutja, tolaži naše ruske brate, žrtve dolgega in krvavega protikrščanskega preganjanja. Izprosi jim stanovitnost v veri, napredek v ljubezni do Boga in do bližnjega in v zaupanju do presvete Matere božje; pripravi jim svetih duhovnikov, ki bodo zadoščevali za božjeropne zločine proti sveti evharistiji in za bogokletja; daj, da zacveto, posebno v mladini, angelska čistost in krščanske kreposti; da se bo ta plemeniti narod, rešen vsake sužnosti, radovoijno vrnil k edini čredi, ki jo je ljubeče Srce od smrti vstalega Kristusa vso izročilo sv. Petru in njegovim nasledni-kom, in da bo končno v edinstvu s sveto katoliško cerkvijo radosi-no slavil Očeta, Sina in Sv. Duha. Amen. Odpustek 300 dni vsakokrat; popolni odpustek enkrat v mesecu pod na-vadnimi pogoji, ako se ta molitev moli vsak dan. — Pij XI. 19. avgusta 1929. Odrešenik sveta, reši Rusijo! Vzdih sv. očeta Pija XI - 300 dni odpustka (23. maja 1922). Z dovoljenjem škof. ordinariata v Ljubljani, 10. januarja 1930, št. 103. O PRaZnOvanju pOmladi Najnovejši slovenski film, ki je v umetnostno izpovednem smislu najbolj ambiciozen filmski projekt zadnjega leta, Praznovanje pomladi, nas narav-nost sili.davzvezi z njegovim pojavom, prisotnostjo in odmevom premislimo in ugotovimo nekaj smiselnosti in problematičnosti njegove podobe in tudi njegove distribucije. Ker je film posebno zgodbo, kritika v pomanjkanju ali ,,odsotnosti" stališč že nadrobno opisovala, bo tudi pojasnjena le posredno. 1. Stilizacija kot kastracija Nedvomno je ena najlaže ugotovljivih resnic o Štigličevem filmu ta, da se obravnave povednega jedra, obravnave s scenarijem zarisanih odnosov med filmskimi osebami loteva stilizirano, da reducira njhovo udejanjanje, delovanje zgotj na prikazovanje notranjega, psihičnega rezultata oz. odmevnosti neke akcije v posamezniku, da se je odločil za eksteriorizacijo notranjih stanj glavnih protagonistov. Zato se film v naivno zapletajoči se zgodbi (ob kateri avtorji filma, tako se zdi, mislijo.da so osnovnaekspozicija dramskega spora in njeni stranski zapletki povsem zadostno tkivo za sestavo zanimive zgodbe) usmerja na rezolutno, poudarjeno prikazovanje pretresenosti ali sploh na poudarjanje čustvovanjskih klimaksov, ob tem pa si prizadeva potrebno globino teh sekvenc priboriti z dodatnim, muzikalično razporejenim zvenenjem Srebotnjakove glasbe. Gre za postopek naivno razvijajoče zgodbe, izdelane po klasiČnem vzorcu dramaturgije — tragična zmota, les noeuds dramatique, povsem stranska oseba požene dogajanje v tragični razplet, anagnoresis itd. — ki je hotel povezati usodne niti v glavnih junakih, pri tem pa popolnoma zanemaril ali kvečjemu literarno stiliziral dogajanje in vse okoliščine, ki vodijo v problem zgodbe. Štiglic si je, ne glede na vse, kar se je v filmski dramaturgiji do danes zaradi razvoja cineestetičnega čuta, zaradi razvoja naše filmske izkušnje, spremenilo, odločil za apostrofiranje, podarjanje notranjih stanj ob posameznih dramatičnih konfliktih, ne da bi bil pri tem pozoren na to ali so ti konflikti prikazani zares dramatično ali le naivno nakazani. Odločil se je za režijo emocionalnih poudarkov oz. za emocionalno kadriranje, tako da polovico fjlma gledalec ,,pada" v trpečo globino junakovih oči, v burno notranje doživljanje, ki je žal le šablonska dramatična poza. Štiglic se je torej odločil za emocionalnoutemeljeno kadriranje, za subjektivno kamero, pri tem pa ni opazil, kako žalostno naiven in igračkasto začrtan je svet zunaj junaka, po katerem se od časa do časa ozira ,,plemenito in utrujeno junakovo oko". 2. Poetizacija, ki razdejanja namesto udejanja. Štiglic poetizira na ogolelem, slabo utemeljenem pripovedniškem ozadju, kjer problem kurentovanja sploh ni popisan v vsej resnosti, eksistencialni globini, antropološki in obredni zemeljskosti, krvavosti, poganskosti, prabitnosti, v njegovem dednostnem prekletstvu, temveč nastopa le kot kastrirana, s stilizacijo v pohlevne tone prisiljena tema, v kateri sta tudi redek spopad, ali replka smrt prikazani zelo krščansko — kot spominek tragičnosti, groznosti nebivanja, kot moralne obsodbe vredna dejstva. Zato je scenarij skrčen na skromno število neprepričljivih udarcev, smešnih pregonov, na dve skoraj neizbežni smrti, ki naj filmu dasta vsaj malo verjetnosti v grozovitost. Na tem pogorišču nične zgodbe Štiglic, v preteklosti znan po izrednih, vonceptualno celovito izpeljanih poetičnih filmih, skuša poetizirati svojo istvarjalno prisotnost. Toda kako: že tako slabo kadrirano zunanje Jogajanje v povsem zmotnem, premajhnem in zato neverjetnem tlorisu »selka dodatno razbije in razčleni, tako da popolnoma razvodeni in razstavi nonfliktna razmerja med osebami, s filmsko mizansceno razbija igralčevo akcijo in povsem onemogoči sklenjeno, nestilizirano doživljanje v igralcu. Zato jih lovi v emocionalno preforsirane in netočne kadre dolgih pogledov in globokih strasti. Dramatičnih situacij med protagonisti ne razvija na način stopnjevane akcije, temveč na trenutke kaže le njihova ,,kvazi stanja". In ker so ta povsem neprepričljiva, saj drugače tudi ne more biti, jih montažno poveže in opremi — ,,poetizira" z glasbo. : 3. Filmski patos ex tempore Nedvomno je režijski pristop, kakršnega je uporabil Šgitic, nekaj, kar z naširn časom, z našim gledalcem nima ničesar skupnega. Poantirajoča režija emocionalnih klimaksov, subjektivne kamere ipd. so umetnostno-filmski postopki, na katerih gotovo ne more več sloneti večji del ali sploh vsa filmska pripoved. Današnjemu stanju gledalčeve dovzetnosti, stopnji njegove filmske skušnje je to neprepričljivo in smešno dejanje. Poetizacija, postopek, ki naj bi dodatno bogatil in z nadpomeni označeval filmsko zgodbo, je v praznovanju pomladi postal nekaj, kar še dodatno ovira govorljivost zgodbe, kar jo še bolj razbija, zapeljuje v naivnost in neprebavljivo lažni patos. Poetična vizija ,,na ta način" govori, da je prav ona vzrok kastracije scenarija. Nedvomno se v f ilmu posredno kažejo tudi posledice neurejenosti, majhnosti, nerazvitoti slovenske filmske proizvodnje, toda zelo velja premisliti, kaj doseže tako prikazovanje in kaj sploh želi doseči. In čemu? 4. Nikarte o naglavnih grehih. Za lep čas je uničena možnost aktualizacije te zares nadvse zanimive in eksistencialno tako zavezujoče teme, ki v f ilmu brezplodno išče možnost, da bi jo povprečno, z dejstvi nepoznano slovenstvo razumelo. Ali bi bil film umetniško šibkejši, če bi v glavi filma, kot to počne zapadna kinematografija, skromno navedli nekaj podatkov o ozadju te zgodbe iz časa ftiarije Terezije? Ali je res potreben kolokvij med neprepričljivim, zgodovinsko zmoteno prikazanim opatom — malteškim vitezom in fragmentarnim poveljnikom huzarjev? Običaj, ki ga nikakor ne bi smeli razumeti kot folklorno dejstvo, tako stilizirati in kostumsko opremljati? In še več: nikakor ne gre za običaj, za prikazovanje običaja, temveč za prikazovanje določene prabitne vizije sveta. Režiser v kurentovanju ne bi smel gledati oživljen običaj, ki služi za ozadje njegove zgodbe o Ijubezni, temveč bi moral v njem spoznati resnico tega sveta. Ne gre za eno od oblik bivanja, za del, za preganjani del človekove zavesti, temveč za totalno, ritualizirano vizijo te resnice. Film pa je tako lepo ,,krščanski", tako mučno zapet, da postaja mučno tudi publiki. Ponavljajo se prizori mučnih poz slovenskega filma, mučne golote, ki se z njo nič ne zgodiinne dogaja.temveč le je zato, da je in je tako - voajerska, zaradi nerodnosti celo pbrnografska, čeprav jo režiser takisto šteje za sredstvo poetizacije. Film je popolnoma brezgrešen, popolnoma brezkrven,^ brezodnosen — le poetičen je. In grozovito, zares grozno muzičen. Žal so igralci v taki mizansceni, v tako razigravaiočiti se situacijah popolnoma nemočni, postanejo objekt kamere in zato o njihovi igri ni mogoče govoriti. Gre za zbirko poz, pogledov, reakcij, ki ostajajo brez prave izpovedne utemeljenosti. Kastrirani so v svojih konfliktnih odnosih do okolja, zato to konfliktnost ilustrirajo. Režiser pa je to ilustracijo poetiziral. 5. Paradoks o publiki. Žalostno je poslušati smeh in mučno presedanje gledalcev v dvorani. Toda gre za nadvse pravično, nadvse utemeljeno reagiranje. Nikakor ne gre za nestrpnost do stovenske kinematografije, ravno nasprotno, še vse preveč slovensko hlinjene in neutemeljene, lažne patetike ter prizadetosti je v našem ogledovanju domačih filmov. Povsem neverjetno dejanje slovenskih filmskih delavcev ie, da ob sooznani eii nesDOznani jmetniški kvaliteti filma ne presojajo mesta in trenutka za njegovo pot v javnost, da se ne soočajo s celotno filmsko kulturo današnjega gledalca, ki ga ni mogoče varati, nezadostno zadovoljevati njegovih zahtev, pri katerem ni mogoče računati na patriotistično estetiko. In zavedati se je treba, da ni najprej slovenski gledalec, temveč naprej gledalec nasploh. Težko je prenašati vse upravičene, spontane reakcije na f ilm v dvorani, ko ni premiera. Slovenska f ilmska tvornost bo tako deležna še večjih nezaupanj. In bodimo pravični, tu se ne gre izgovarjati na okus, na zasičenost s tujo filmsko produkcijo, na nekulturo. Ravno nasprotno: gre za odklon od tistega, kar se po ambicijah in po zahtevnosti izpovednega postopka ceni za več kot običajno, za umetniško zahtevnejše, pa publika predobro razume, da mu zmanjkuje celo povprečne prepričljivosti in celo povprečne izpovedne moči. In tako ravnanje bo seveda tem bolj obsodila. Zato nikakor ni jasno, čemu služi obzirno, medeno reagiranje kritike na film, zakaj smeši sebe in kinematografijo še bolj, če so dejstva spoznana. In mar ni to krivično do režiserja, ki je zaslužil resnicoljuben pristop in ne jubilantskih pozdravov. Do režiserja, ki je avtor zelo tehtnih in izrednih filmskih dosežkov v preteklosti? Je to mera našega t.i. slovenstva? In drugo: nasploh se je treba zavedati mer tega pragmatističnega dualizma v razumevanju publike. Današnji filmski trenutek se ponaša z izjemno oblikovno narejenimi filmi, pa' čeprav so nekateri umetniško povsem brezvredni. Svetovna kinematografija se predvsem zaveda pomembnosti nemotene, poenotene filmske pripovedi, zaveda se ekonomije izpovednih znakov, zaveda se občutljive percepcije publike. Zato morajo biti osnove filmske govorice — dogajanje, zapleti in razpleti, trajanje sekvenc in soodsotnost kadrov, osnovni odnosi med osebami — podane natančno. Mera večvrednosti filmov pa postaja tenkočutno niansiranje osnovnih vrednosti. Najbolj nemogoča situacija fiimske komunikacije se dogaja takrat, kadar film pretenciozno deluje na publiko, ki jo je v svojem poteku že zdavnaj izgubil in prisilil v protiregiranje. In to se je, seveda, pri Praznovanju pomladi zgodjlo. Čemu potem v javnosti to obredno zatiskanje oči pred resnico.? IGOR LIKAR ,,TUDI MLATENJE PRAZNE SLAME JE DELO" Tako pravi beograjska režiserka Vida Ognjenovič v gledališkem listu v zvezi s Tremi sestrami, A. P. Čehova, ki jih je skupaj z dramaturgom Igorjem Likarjem, scenografom Miodragom Tabačkim in kostumografinjo Biljano Dragovič postavila na oder ce/jskega gledališča. Predstava je zasnovana na treh razpoloženjskih slikah, ki se poglabljajo do tiste stopnje, ko tudi minimalna emotivna zavzetost (mišljena seveda v ukviru dramatike Čehova) zgubi svoj pomen ob konkretnih dogodkih in se razblini v nekakšen kozmični mir, oziroma osta/a nekje daleč in globoko kot stalno tlenje brez možnosti za najmanjšo iskro. Ta koncept natančno ilustrira scena Miodraga Tabačkega, ki v štirih variantah daje nianso celotne atmosfere. Tako je prva s/ika zasnovana dvoplansko: v ozadju jedilnica z odprtimi vrati, ki vodijo v prvi plan, na verando, kjerse tudi odvija večji del dogajanja, ta pa je nedvomno v znamenju Irine. Njena mladostna igrivost, razposajenost, n/ena naivna že/ja po delu, velike sanje o Moskvi, upanje in zaneseno pričakovanje drugačnega življenja nenadoma prevzamejo vse, da pozabijo na dolgčas in enoličje in za trenutek celo verjamejo, da se sanje zanesljivo uresničijo. A hipna vznesenost se kaj kmalu preobrne v vsakdanjo umirjenost, življenje pred nami je zdaj utečeno med štiri stene, vrata, ki peljejo ven, so nekje v globini odra. Vzdušje krojijo splošna utrujenost in otopelost, tiraniziranje nove družinske članice Nataše, pogovori o tem, kakšno bo življenje čez tristo let in seveda sanje in hrepenenje, kipostajajo zlagoma nujnost in edino gonilo brezdelja. Tako apatično govoričenje in sanjarjenje se potem prevesi v nervozno neurejenost, v nejasnost in spozabljanje, tako da fine, dostojne meščanke Olga, Maša in Irina nenadoma postanejo tri naturalistične ženske, ki se z jezno in obupano sunkovitostjo slačijo in spravljajo spat, ne meneč se za to, ,,kaj bodo drugi rekli". To so zdaj tri zaupne prijateljice, kijih je združila slutnja o brezciljnosti življenja in ,,početja". Iz tega brezobličja in nesmise/nosti izhaja zadnja slika, ko se znajdemo sredi parka med ,,odcvetajočimi" brezami in šumom odpadlega jesenskega listja. Vse, kar je iz hrepenenja izšlo, je samo še večja praznina. dolgočasje in samota. Častniki odhajajo, Irinin zaročenec Tuzenbah pade v dvoboju, a drugi pa ostajajo, sami s sabo in s svojimi sanjavimi blodnjami, ki lebdijo nekje v krošnjah dreves, zliti so z naravo, pomirjeni, zavedajoč se, da je njihova edina svoboda nujnost neke latentne iluzije. Pomembno dejstvo celjske uprizoritve se mi zdi to, da je režiserka hote znižala socialni status junakov: tako je, recimo, baron Tuzenbah nekakšen mencajoč nebogljenec, pravo nasprotje kakega plemiškega pomembneža, zdravnik Čebutikin šaljivi starček, ki ga kdaj pa kdajpošteno srkne, Kuligin brbljavi učiteljček, Andrej Prozorov copatarski polizanec; ti Ijudje imajo kaj malo ponarejenih in prismehljanih meščanskih manir, tako da tudi Olga, Maša in Irina morajo izstopiti iz oklepa meščanskih kodeksov, pa četudi je vzrok temu morda kapriciozna razvajenost Druga omembe vredna stvar je izredna natančnost, s katerO je Vida Ognjenovič izdelala predstavo, in pa harmoničen, celovit vtis, ki ga igra pušča gledalcu. V gledališkem listu beremo, da je Čehov sam napisal, da je drama ,,Tri sestre",,nekam do/gočasna, razvlečena, okorna". To pomeni, da obstaja nevarnost, da se tudi predstava lahko izrodi v razvlečeno in dolgočasno. Vendar so v Celju dosegli prav nasproten, malodane paradoksalen rezultat: z zanimivo mizanscensko dinamiko in notranjim ritmom se jim je kljub bolj ali manj statičnemu dejanju posrečilo obdržati gledalca budnega in radovednega do konca, pri tem pa niso gradili niti na patetičnosti niti na melodramatični solzavosti. K ubranosti predstave je pripomogta tudi scenografija in p.i zlasti ves celjski ansambel, ki je z zlito uigranostjo pokazal vrsto dobro predstavljenih in zanimivih kreacij brez vidnejših izstopanj, zato pa tudi brez raznih namišljenih zveznikov in starlet, ki s svojim ,,genialnim" preigravanjem nemalokrat razbijajo celovitost tako zanovane postavitve. Aija Predan Pred kratkim je kot šestinpetdeseti in zadnji zvezek zbirke ZNAMENJ izšla knjiga lani umrlega prof. dr. Dušana Pirjevca, v kateri sta objavljeni d\ njegovi razpravi: VPRAŠANJE O POEZIJI in VPRAŠANJE NARODA. Ot razpravi, ki že s svojima naslovoma opozarjata na temeljna področja Pirje čevih razglabljanj, sta nastali v šestdesetih letih, prva sredi in druga koncer šestdesetih let. Takoj v začetku poudarjem, da namen tega zapisa ni povzemanje vsebir Pirjevčevih razprav, kajti to se mi zdi nepotrebno in pravzaprav nemogoč' Gre namreč za dvoje tako konciznih razprav, da bi sleherna nekaj stra* obsegajoča obnova pomenila prej zameglitev in neodpustno poenostavitt pojmov in bi verjetno le malo doprinesta k razumevanju problematik Razen tega je treba poudariti, da sta razpravi kratki in izjemno berljivi, kar bila sploh ena odlik pisanja dr. Pirjevca, tako da neko uvajanje in olajševan pristopa ni potrebno. Namen tega zapisa je potemtakem le neka refleksija c in o problemih, o katerih razpravlja dr. Pirjevec. Najprej je treba omeniti, da razpravljanje dr. Pirjevca poteka na izrazit filozofsko-znanstvenem nivoju in ne morda na političnem ali literarno-zna. stvenem, kar bi bilo seveda ravno tako mogoče z ozirom na oba predme razpravljanja. To pa seveda pomeni, da je mogoče adekvatno soditi in vre< notiti razpravi, vkolikor je to seveda sploh potrebno, samo s stališča in kriteriji filozofsko-znanstvenega načina mišljenja in ne morda — vsaj ne celoti in ne adekvatno - s stališča in s kriteriji literarne zgodovine, politil itd. Mi seveda vsi vemo, da se ti načini mišljenja resnice med seboj prep tajo, da se njihova področja med seboj delno pokrivajo, da se sleherni nar mišljenja poslužuje dognanj ostalih načinov, vendar je treba poudariti, noben način mišljenja ne more postati in ne sme biti kriterij drugemu nač mišljenja. Politična ali filozofska interpretacija sveta ne more biti, kot \. udarja v svojem delu VVAHRHEIT UND METHODE Hans-Georg Gadam kriterij za preverjanje resnice, ki jo sporoča umetnost, ker bi to pomeni odvisnost in temeljno nezadostnost umetnosti. A to seveda pomeni, i umetnost ali politika ne moreta biti kriterij filozofski misli, dasiravno se v trije načini mišljenja ali zrenja resnice v načelu ukvarjajo z istim svetom, a različnimi razsežnostmi njegove resničnosti in drug drugega zavezujejo le t način enakovrednosti in ne na način podrejenosti enega drugemu, ozirorr na način preverjanja enega s stališča drugega. Zdi se, da je bilo treba opoz' riti na to tako zaradi tega, ker je tudi dr. Pirjevcu vedno šlo za načelno strokovno čistost pristopa k problemom, in tudi zato, ker bi bilo neprimc no obravnavati njegov filozofski razmislek določenih pojavov in dogajanj č ga vrednotiti z nekih drugih vidikov. Treba je nadalje omeniti, kot je to storil v UREDNIKOVEM POJASNIL že urednik zbirke Rudi Šeligo, tesno tematsko zvezo obeh Pirjevčevih ra prav; tako da bi v naslovu knjige, oziroma kot njeno temeljno dognanje, pr; lahko zapisali: ,,Vprašanje naroda je vprašanje o poeziji". Iz razprav sam pa je razvidno, da to ne velja za vse narode, niti ne za poezije vseh narodo marveč velja ta formula predvsem za slovenski narod in slovensko poezij' Seveda tako za narod kot za poezijo v preteklosti. Dasiravno dr. Pirjev« predvsem v razpravi VPRAŠANJE NARODA razpravlja v bistvu o naroc nasploh in ne le o slovenskem narodu, pa je motiv za nastanek obeh razpr; vendarle bil v posebnem položaju in v posebni usodi slovenskega naroda slovenske poezije. Ta posebnost pa se kaže prav v vprašanju samem, o: roma v formuli, ki smo jo navedli kot ..vprašanje naroda je vprašanje poeziji". Ta posebnost se kot posebnost razkriva danes, ko evidentiran neke temeljne spremembe znotraj obeh obravnavanih pojavov. Vprašanje poeziji se nam namreč zastavlja kot vprašanje, kaj je s poezijo (umetnostj nasploh) zdaj, ko nima več funkcije, ki jo je imela nekoč, ko je bila kc najvišja oblika samorealtzacije jezika priča in znak obstoja ter enakc vrednosti naroda ter njegove težnje po svobodi, se pravi po tem, da bi i ,,blokiranega gibanja" postal najprej gibanje in potem ,,gospodar svoj usode" in se tako realiziral kot moč, ki je sama v sebi utemeljena in s osvobodil. Razprava dr. Pirjevca predstavlja pravzaprav neko zadrego, ki sm ji danes priča, ko tako rekoČ ne vemo, kaj je sedaj s poezijo, niti ne, kakšn naj bi bila sedaj poezija v teh spremenjenih okoliščinah, ko se je naro osvobodil in se predstavlja na drugačne, svobodnemu narodu celo adekva nejše načine in ne le na način poezije in jezika. Ali je naloga poezije zdaj, smislu Platonovih zahtev zapisanih v dialogu o državi, dejansko le to, da po| himne in hvalnice, kakor se Platonovo načelo realizira danes v večir vzhodnoevropskih držav, ali pa se poezija, neodvisno od politike in znanost končno lahko začne ukvarjati z življenjem in resnico ter sama s seboj na svc edini adekvatni poetični način, nezavezana kriterijem drugih pristopov resnici in življenju. To vprašanje je seveda tembolj zapleteno, ker hkrati tuc s samim narodom ni več tako, kot je bilo včasih, niti ne tako, kot je sar narod mislil in želel, da bo. Ne gre le za to, da se je narod osvobodil in tak postal realizirana moč, moč iz same sebe, v ničemer izven sebe utemeljen; in tako gospodar lastne usode, subjekt; marveč gre za to, da se skozi njegov današnjo usodo že kaže proces, ki ga lahko označimo kot iztek nekeg zgodovinskega obdobja in izginjanje pojava, ki je v temeljih določal in prec stavljal to zgodovinsko obdobje, gre za samoukinjanje naroda v tisti zgodc vinski obliki, ki je v določenem obdobju nastala in kateri je služila in j< afirmirala slovenska poezija. Dr. Pirjevec namreč obširno govori o zgodovir skem nastanku naroda v določenih pogojih in skupaj z Edvardom Kardeljer in drugimi avtorji ugotavlja, da se morajo končati te socialne oblike s spr€ membo pogojev, ki so jo omogočali. Vprašanje poezije se torej v tem okvin dvakrat zaplete. Najprej je to vprašanje poezije v okviru spremembe v status naroda, ki mu zdaj poezija ni več potrebna na prejšnji, tradicionalni način i potem je to vprašanje poezije v postopnem raznarodenju naroda, ko se spr< minja status jezika, ki postaja zgolj še sredstvo komunikacije in ne ve narodna svetinja, ko se pojern doma, ki je v bistvu pogojeval in opredeljev; pojem domovine, vse bolj spreminja v pojem stanovanja in ko je vse bo razvidno ,,vedno ostrejše nasprotje med načelom narodne pripadnosti < načelom moderne racionalizacije in funkcionalizacije". Tako se pravzapre vdrugo v zgodovini človeštva zastavlja vprašanje osvobojenega človeka, ki $ je nekoč projiciral v neskončnost, ki mu jo je zagotavljala njegova vera boljši red, a se je ob koncu srednjega veka nenadoma soočil z lastn končnostjo in osamljenostjo ter si našel zatočišče in osmislitev lastneg bivanja ter univerzalizacijo tega bivanja v nadčasovnem bivanju naroda; tak se je ta človek ponovno znašel v praznem prostoru, ki pa hkrati pomet svobodo in razpolaganje s samim seboj, pomeni torej tudi moč, kajti člove zdaj ni več osmišljen, a s tem tudi ni podrejen neki transcendenci. ki j onkraj in izven njega, čeprav je on sam del nje. Ugotavljanje te osvobc jenosti, ki je seveda še v veliki meri prikrita, saj je o procesu raznarodenj mogoče govoriti šele kot o dogajajočem procesu, je pravzaprav sklep knjig dr. Pirjevca. Omenil sem v začetku, da sta Pirjevčevi razpravi izšli kot zadnji zveze zbirke ZNAMENJA. Razloge za ukinitev zbirke je v UREDNIKOVEf POJASNILU razložil urednik Rudi Šeligo. Namen zbirke je bil, kot pravi, d bi preko nje ,,vsi novi, posebno pa tako imenovani avantgardistični pojav razmeroma hitro vstopali v javnost, se izpostavljali javnemu preverjanju i pobudam za svoje dozorevanje" Razlog za ukinitev zbirke pa je, po njegovi besedah, predvsem v tem, da zbirka ,,zaradi dolgotrajnega tehnološkeg postopka vključevanja del v založniški program in tiskanja" ni izpolnjeval svojega osnovnega namena. Saj so besedila tudi po tri, štiri leta čakala n iztd. Podatek je toliko bolj zanimiv, ker omenja problem tehnologije, a pre o problemu tehnologije veliko govori v svoji drugi razpravi tudi dr. Pirjevet ko razlaga vzroke za raznarodenje naroda in prehod v ,,tehnološko skup nost". Usoda ZNAMENJ tako na nek praktičen način zanika analizo di Pirjevca iz prejšnjega desetletja. Ali pa tudi ne. Morda njihova usoda sam kaže na določeno fazo v tem procesu, na delovanje mehanizmov +radicije, ! so seveda izrazito obrambni. Kakorkoli že, izid obeh razprav pomeni pomemben dogodek ne gjede r to, da sta na objavo v knjižni obliki čakali celih deset let in več in s medtem neposredni povodi zanju že v veliki meri pozabljeni in presežen Pomemben dogodek pa je to zato, ker se obe razpravi s svojo fitozofsk naravnanostjo in tehtnostjo dvigata nad svoje neposredne povode in pc menita pomemben prispevek k razmišljanju o obravnavanih vprašanjih. Tone Perša 10 ____________ POLJSKA: KRIZA DRŽA VNEGA KAPITALIZMA Chris Harman, Internationa! Socialism 94, January 77, pp. 26-31 Poljska od 1970 do i«/b Decembrska kriza leta ?0. je voditelje poljske birokracije popolnoma presenetila. Toda Kuron (n Modzelewski sta predvidevala že pet let prej, da ... (takrat začeti) investicijski program vpeljuje dvajsetodstotno povečanje deleža investicij v narodnem dohodku... Iz tzkušenj vemo, sta nadaljevala, da uresničenje investicijskih programov v resnici terja »ečja vlaganja kot je planirano, kar porneni, da bo inflacijska meja prekoračena in da bodo dejanske mezde padle pod družbeno nujno minimalno raven..." Ta razmislek ju je privedel do sklepa, da je "revolucija rteizogibna". Decembra 70. je Gomulka, da bi poskusil nadaljevati že potekajoč program obsežnega tnvestiranja, dvignil cene mesa in drugega blaga za 20 procentov. Celo potem, ko so delavske stavke in vstaje v baltiških pristaniščih povzročile Gomulkov umik, je njegov naslednik Gierek Se vedno skušal opravičevati nadaljevanje porasta cen. Stavkajočim je tzjavil: "Na partijskem kongresu smo glasovali za naraščanje življenjske ravni. Toda lega ¦iso upoštevali, ker ni bilo zaželjeno, da bi odpravili določene odločitve o investiranju v ebjekte, ki so bili tako daleč, da jih je bilo treba dokončati." Kuron in Modzelevvski sta opozarjala, da se bo prihodnja kriza vsaj v enerti pogledu razlikovala od prejšnjih. Leta 57. je bila birokracija zmotna povečati plače in odkupiti nezadovoljstvo, ker je imela nekaj "rezerv", v prihodnji krizi, sta napovedala moža, pa rezerv ne bo in krza bo nerešljiva. Ko je kriza izbruhniia, je Gierek prav to tudi priznal: "Vaša stvar je, te mi verjamete ati ne, ampak mi nimamo niti najmanjših rezerv, s pomočjo katerih bi "spravili skozi" hitrejše povečanje življenjske ravni". V letih neposredno po sedemdesetem pa je bilo videti, da je hkrati Gierek lagal in sla se Kuron in Modzelewski motila. Pod pritiskom stavk je Gierek končno privolil, da so raz-»eljavili povišanje cen in privolil v znatno povečanje realnih mezd. Povprečni čisti zasluiki v industriji so zrasli od 2390 zlotov mesečno v letu 70. na 2870 ztotov mesečno leta 73; dvig za 480 zlotov v primerjavi s poviškom samo 370 zlotov v petih tetih pred 1970 in v teh petih letih so cene rasle po stopnji 9 procentov letno, medtem ko so bi)e uradno zamrznjene 06 70-tega leta naprej. Trdijo, da je osebna potrošnja naraščala za 7 procenlov leta 71., za devet leta 72. in za enajst leta 73. Te podatke gre jemati s primerno dozo vzdržnosti, zakaj navedeni devetindvajset procentni porast osebne potrošnje v letih 70.—73. se ne ujema z ustrezajočim porastom potrošnje najbolj pomembnih postavk za življenjsko raven. Seveda pa ni nikakega dvoma, da je dejansko prišlo do manjSega zvišanja standarda. Kako to razložiti? Z nikakim povečanjem deleža narodnega dohodka v korist delavcem. Kljub povečanju dejanskih dohodkov delavcev so dobički podjetij rasli hitreje kot mezde, s čimer se je zvišala stopnja akumulacije, Delež fiksnega kapitala je porasel od 22% narodnega dohodka leta 70. na 27% leta 73. Plače so lahko rasle le zato, ker je poljsko gospodarstvo zgodaj sedemdesetega leta vstopilo v razmah popolnoma nepričakovane jačine — nepričakovane predvsem s slrani same poljske birokracije. "Plan" za obdobje 71 .-75. uradno ni bil sprejet vse do julija 72., ko naj bi po predpostavki ze 18 mesecev bil v veljavi. Kar se je v resnici dogajalo v gospodarstvu, je seveda irnelo le malo opraviti s planskimi cilji. Rast narodnega dohodka za 60% je bila za polovico večja od planirane 40-procentne, investicije so dvakratno presegle planirano stopnjo. Birokracija, ki je zaradl vstaj in stavk v letih 70.-71. od strahu izgubljala glavo, je bila pripravljena podkupiti delavstvo z dvigom reafnih mezd, predvidevajoč, da se bo mora/a ¦kumulacija prav tako povečati. Ta dvig po/jskega gospodarstva je več ali manj sovpadal z gospodarskim dvigom ostalih vzhodnoevropskih dežel. Značilno pa je, da se je dogajal hkrati z, od korejske vojne sem, nalhitrejšo ekonomsko rastjo zahodnih dežel, s kratkotrajnim in zelo hitrim boomom od T\. do 73. Videti je, da so poljski birokrati ravnali kot katerikoli kapitalist na svetu tistega časa — videli so, kako rasie proizvodnja in se širi trg ter se odločili, da bodo reševali svoje notranje probleme tako, da bodo poveeali proizvodnjo z izkoriščanjem predr.osti, ki jih daje gospodarski razmah. V vsem gospodarstvu so vzpodbodli obsežno investiranje in hkrati tudi denarne dohodke zaposlenih. Pri tem so posebej upoštevali delavce v tovarnah. Preleteli so ves svet v iskanju surovin in polizdelkov, ki jih je potrebovala industrija. Domnevali so, da bodo lahko pokrili narasle mezde in povečane proizvodne stroške s povečano ptodajo proizvedenih dobrin — natanko tako kot zahodni kapitalisti, ki so tudi delovali v svetovni konjukturi. V prvem polnem konjuktumem letu je naraset uvoz tz zafioda za polnih 50% in naslednje feto še bolj, za celih 60%, dokler ni dosegel trikratne ravni uvoza iz leta 70. Leta 75. je potekafo 55% poljske zunanje trgovine z deželami zonaj varšavskega sporazuma. Skraika, uisoke stopnje rasti v teh letih so »emeljile na popolni spremembi usmerjenosti poljske mednarodne blagovne izmenjave — prišlo je do maaovne vkfjučitve v konjunktumi zahodni svetovni trg. Toda še nekaj zefo važnega se je dogodiio: porast izvoza na zahod se nikakor ni mogel meriti s porastom uvoza od tam. Izvoz na zahod se je v treh letih skoraj podvojil, v tem fcasu pa je uvoz narasel za več kot trikrat, kar ni bilo planirano tako kot obseg konjukture ne. Petletni p)an 71-75. je načrtoval porast zunanje Irgovine za polovico, cil| pa je bil presežen že ob koncu drugega teta planskega obdobja. Celoten porast zunanje trgovine v omenjenih petih letih je namreč znašal več kot 250,%. Obnašanje poljskih birokratov je bilo enako obnašanju kapitalistov kjerkoli že po svetu v dasu gospodarskega razmaha. Verjeli so, da bo vse teklo samo po sebi, če bodo le poskrbeli za čim httrejšo gospodarsko rast. Takole je dopisnik Financial Tirnesa pisal o Siereku: "Da bi dal Poljski kar najmočnejši sunek, je premišljeno zanemaril stroške, računajoč, da ko enkrat ekonomija doseže določeno točko, začne sama avtomatično plačevati račune." V tem obdobju je enak slep optimizem označeval zahodne zagovornike kapitalističnega sistema in izjave poljskih avtoritet. Tako je Dlugosz, takratni namestnik ministra za zunanjo trgovino, trciif, da žahodna inflacija ni imela inflacijskih rezultatov na Poljskem. 2a plačevanje tega poleta so se morali zatekati, prav kakor zahodni kapitatisti, k masovnemu najemanju posojil. Trgovinskt deficit preko 20 milijard (novih) din leta 74. so lahko premostili samo tako, da so se obrnili na zahodne vire posojil. Poljska je plačevala svoje investicijske programe s pomočjo primerjalno cenenih posojil \z zahodnih dežel. Toda ravno kapitalistično kupovanje surovin vsepovsod in kolikor mogoče naglo, raba vse wedne in usposobtjene delovne sile ter množično najemanje bančnih posojil je pognalo kvišku mednarodne cene blaga in obresino mero v letu 73. Zadnja kapljica vode je bila potrojitev cen surove nafte novembra istega leta. Neposreden povod temu je bita bližnjevzhodna vojna, ampak OPEC je zmogel povišanje cen investi le zato, ker so dežele — potrošnice nafte v obdobju booma povečale svojo porabo nafte dosti bolj koi pa je narasla njena proizvodnja. Majvečja svetovna konjuktura po korejski vojnf je tako hitro odprla pot največji recesiji zadnjih 35 let. V gtavnih zahodnih deželah je padlo vlaganje v širitev proizvodnje, se je znižala zaposlenost, trg se je zožil, medtem ko je inflacijska stopnja ostala na zeto visoki ravni. Kombinacija inflacije in gospodarskega zaostajanja je imela uničujoče posledice za poljsko birokracijo. 2našla se je v enakem poloiaju kot zahodne tvrdke, ki so si v času razmaha na debelo sposojale, prepričane, da bodo lahko vračale na račon povečane prodaje. friflacija Cene poljakega uvoza surovin in reprodukcijskega blaga so rasle hkrati s svetovnim/ cenami. Pritisk je postal Se hujSt, ko so Rusi začeli dvigati cene svoje nafte, da bi po •tapah ujeti njene svetovne tržne. cene. Tako priča poročilo Združenih narodov, da so zrasle cene-sovjetske nafte v letu 75. za 130 %. Po podatkih zahodnoberlinskega Nemškega instituta za ekonomske raziskave so dvigi cen glavnih so\«)etskih surovin stali dežele varšavskega sporazuma, kot recimo Madžarsko, Vzhodno Nemčijo in Češkoslovaško eno tretjino njihovega planiranega povečanja narod-»ega dohodka v letu 75. Posledica \e bila porast notranjih cen tudi na Poljskem, kljub zamrznitvi cen živil. Leta 74. je država dvignila cene naftnih produktov, alkohola in hrane v restavracijah. Začele so rasti tudi cene sadja in zelenjave, ki so ju prodajali kmetje na svobodnem trgu. Rezu/tat: dvig uradnega indeksa cen za okoli pet odstotkov (eta 75. In •nako leta 76. Pristaši poljskega režima sedaj dopuščajo rast inflacije, le da govore o njej hot o "iz zahoda uvoženi" inflacij). Toda kot smo že videli, vsebuje poljsko gospodarstvo lastne inflacijske težnje in še vei — nekontrolirana rast je doprinesla k svetovni konjunk-turi m s tem k svetovni inflaciji kot njenemu proizvodu. Le en primer k temu: Poljska )e, akupaj z drugimi vzhodnoevropskimi deželami, povečala svoje nakupe nafte na svetovnem trgu v mesacih pred oktobrom-novembrom 73. tako kot so to storile tudi razne zahodne dežele. Od leta 70. cJo 73. je poljski uvoz nafte narasel za 50 %; Poljska torej ni bila samo žrtev svetovne inflacije, ampak jo je tudi pomagala usivariti. lieces//« Poljska birokracija rii prizadela le svetovna (nflacija, ampak tudi obstranski produkti Svetovne konjukture 71-73, še posebej zaustavljanje gospodarske dejavnosti v razvitih zahodnih deželah. Zahodna recesija je pofuSila razmerja poljske zuna/ije trgovine; vrednost izvoza nl šta v korak z inflacijsklml stroški uvoza, pričakovanja glede izvoza na zahod pa »iso bila najboljša. Poljsko vodstvo na recesijo ni odgovorilo z zmanjševanjem proiz-vodnjs, dovolilo je voditeljem posameznih gospodarskih vej škiti in proizvodnjo in nova tiaganja. Videti je, da so domnevali, da bodo narasel proizvod mogli prodati v tujino. Pri tem pa je klju-b dejstvu, da je Poljska eden največjih proizvajalcev premoga v Evropi in bi mogla pričakovati korist od naftne krize preko dviga cen premoga, ostajal njen uvoz precej večji od izvoza. Celoten trgovinski primanjklaj leta 74. je znašal okoli 7 milijard zlotov, v prvih devetih mesecih naslednjega leta pa več kot dvakrat toliko. Nakopičeni primanjkljaj v odnosu do zadodnih dežel je sedaj orjaški: preko 4 milijarde dolarjev, kar predstavlja več, koi dežela tevozi v enem celem letu! Poljski predstavniki prtznavajo, da jim obveznosti do teh dolgov sedaj pojedo eno petino vseh izvoznih zasfužkov. V prejšnje leto sestavljenem novem petletnem planu za obdobje 76 - 80 poljski voditelji niso vefi mog!i zafiskati oči pred trdo resničnostjo zunanjetrgovinske izgube in zadolže-nosti. Planski ciiji podčrtujejo nujo, da spravijo nivo uvoza pod nivo izvota: leta 76. naj bi tevoz naraščal skoraj dvakrat hitreje od uvoza. Seveda pa tak podvig ni odvisen te od dobre ¦nolje. V prvern četriletju lani je izvoz narašdal le za 4 %, kar ne zadošča za dosego zastav-Ijpnih ciljev. Enako neukrotljiv je izvoz. Mnogo velikih investicijskih podvigov iz obdobja prelektega plana je ostalo nedokončanih. Do bi jih dogotovili, morajo uvažati opremo \z tujine. Tako je uvoz kljub vsemu porasel v prvih treh mesecih 76. za eno petino, zunan-jatrgovinski primanjklaj pa se je povzpel na preko 700 miiijonov dolarjev — pol večji kot teto prej. Nikako presenečenje ni, če je Gierek izrecno primerjal svoj položaj s položajem jahodnih kapitalistov: "Vsaka dežela, ki nadaljuje s široko izgradnjo, ima tržne težave". udgovori na krzo Zaradi krize raztrgano gospodarsivo dopušča poljski birokraciji tri izbire: 1. še naprej najemati posojita v tujini in se še bolj vključevati v zahodna gospodarstva 2. plačati krizo z znižanjem življenjske ravni defavcev 3. plačati krizo na račun delov delavskega razreda in delov same birokracije z zniževanjem proizvodnje v določenih veiah gospodarstva, z zapiranjem tovarn in odpuščanjem delavcev. Prvi odgovor poljskih avtoritet je bif obrat k masovnemu najemanju tujih posoji) v letih 74 in 75, s čimer poskušajo nadaljevati še sedaj. Obrnili so se na individua!ne zahodne banke za financiranje posebnih projektov, na trg evrodolarjev (kjer si je vzhodna Evropa samo v devetih mesecih 75, izposodila ogromno vsoto petih in pol milijard dolarjev) za finan-ciranje rudniške opreme in tovarn umetnih mas ter celo na perzijskega šaha po 250 milijonov dolarjev za izgradnjo papirja in živil. Obstajajo seveda meje, preko katerih se ni več mogoče izogniti učinkom svetovne krize s pomočjo najemanja posojil zuna\. Zahodne banke postajajo bolj in bolj zaskrbljene pri posojanju denarja. Kot piše Financial Times, je Poljska leta 75. prišla na glas ene od tistih dežel varšavskega sporazuma, kjer so tveganja najmanj ugodna. Pod vplivom teh okoliščin so posojila Poljski vse bolj vezana na doioiene projekte, kar ne pomeni le povečane odvisnosti od zahodnift upnikov, ampak tudi neposredno povezavo med odseki poljske industrije in tržnimi operacijami posameznih zahodnih firm. Tako na primer je pravkar vstopil v pogon obrat, ki ga je v šleziji zgradil Fiat in ki profzvaja dele za Fiatove tovarne v Milanu. Financial Times poroča: "Konzorcij nemških družb s Kruppom na čelu pričakuje dobiti naročila vredna 17 milijard din za izgradnjo dveh vplinjevalnic premoga, obratov za izločanje raznih kemikalij iz premoga in za opremo novih rudnlkov v Sleziji. Poljaki se zanimajo za vzpostavitev vezanih poslov s Kruppom za prodajo različnih projektov po svetu. Konzorcij nemških bank dela na financiranju novih poslov..." Osrednji del novl|a petletnega plana je razširitev poljske proizvodnje bakra s pomočjo sedemmilijardne investicije, za kar naj bi poskrbele zopet zahodne banke. Toda te zahtevajo kot pogoj svoji udeležbi natančna obvestila o ležiščih bakra in pravico zaMevati spremembo v izvozni strategtji bakra, če bi to bilo potrebno. Tuja posojila so poljski birokraciji omogočila, da je ujela sapo in prešla krizo leta 70. in da je za dve leti lahko zanemarila svetovno recesijo. Toda soočijo jo z vefikimi dotgoročnimi težavami. Na neki točki bo treba posojila odplaCati, če naj bi se izognili temu, da bi vse večji del poljskega gospodarstva ne bil predan razstočim obrestim zahodnih upnikov. Zares bi mogli zahodni upniki preklicati razne kreditne olajšave, 6e izplačila ne bi potekalo kot je predvideno. Večina obrokov pa pade v čas okoli leta 80. Dalje: bolj ko je oblast odvisna od izvoza, da bi lahko krila uvoz in najemala nova posojila, bofj celotno delovanje gospodarstva postaja odvisno cd vzponov in padcev zahodnih gospodarstev. Sedaj je že mogoče slišati priznanja voditeljev ene od vzhodnih držav (Madžarske), da uspešnost njihovih planov počiva na upu v konjunkturo na zahodu. Kakor je napisal dopis-nik Financtal Timesa, upato, da "znaki novega vzpona, skupaj z rastjo osebne potrošnje in napolnitvijo zalog prispevajo k ugodnejšim okolnosttm za izpopolnitev planskih ciljev na Madžarskem." Poljska birokractja se zanaša na izvoz, na primer, 70 000 poljskih fiatov letno. Če bo tako, je seveda odvlsno od konjunkture na zahodu. Isto velja za možnosti prodaje sestavnih delov za Fiat v Milanu — ie ta ne bo mogel prodajati avtomobitov, mu Poljska ne bo mogla prodajati delov: itd. Malo artiklov recimo tako spreminja ceno kot baker. Uspeh največje investicije v prihodnjih petih letih torej ni prvenstveno odvisen od planerjev, ampak od svetovnega trga bakra na eni strani in od zahodnih bank, ki imajo tnoč kontrole nad poljsko prodajo kovine, na drugi strani. V preteklosti je bila poljska notranja gospodarska dinamika označena z naporom, da bi akumulirali na osnovi svojih odnosov s svetovnim sistemom. Hkrati pa je monolitho nadzorstvo, ki ga je nad industrijo izvajala. enotna birokratska skupina, omogočilo tej skupini, da je osamila notranji cikel kri2 od mednarodne verige vzponov in padcev. Zadnjih šest let pa so se nihanja znoiraj Poljske in po svetu vse bolj ujemala, tako da je poljska konjunktura 71-73 že predstav(ja(a del svetovnega boorna. Da bi se izognila posledicam tega, je birokracija poskusila podaljšati lasten vzpon preko trajanja svetovnega in obrnila se je na mednarodne banke. Toda to kratkoročno pomagalo je privedio do tega, da je' zmotnosi osvojitve svetovnega trga vprašan/e žfvljenja in smrti. Prihodnost poljske in-dustrije stoji na upu, da bo zahod vstopil v zares pravo obdobje gospodarskega razmaha. Toda tudi če se po kakšnem čudežu to uresniči, bo olajšanje za poljsko birokracijo -.ratkega veka. Kot za časa zadnjega vzpona bo Poljska znova prispevala h klasičnim znatilnostim spreminjanja 02. rasti svetovnih cen, mednarodnega pomanjkanja surovin in reprodukcij-skega blaga, naraščajočega izposojanja kreditov, višanja obrestnih mer. In s tem bo ta birokracija doprinesla k jačanju sll, ki povzročajo trajno nestabilnost svetovnega gospodarstva. Notranja recesija? Druga odprta možnost za rešitev \z prepada zunanje trgovine bi bila zapiranje neučinkovitih tovarn, zmanjševanje proizvodnje v drugih sekn jahtevati, da jih zapi§ejo, vztrajati pri svojem mnenju ter na osnovi novih dejstev »n preverjanja sprejetih sklepov v praksJ zahtevati ponovno proučitev tvojih stališč, pri vsem tem pa sme večina zoper manjšino delovati le s sredstvi idejne diskusije (razen, če gre za načelna nasprotovanja programu iocialistične graditve). Leta 1968 so močno poudarjali pomen spoznavne funkcije partije. Organizirana spoznavna dejavnost je uvajala razvoj ustreznih manstvenih disciptin na marksistični osnovi, s koncentracijo pozornosti na pote preobražanja razredne družbe v brezrazredno. ISamoupravljanje ! Čeprav so morda utemeljeni očitki, da so na češkoslovaškem od januarja do avgusta 1968 preveč odlašali z odločnim oblikovanjem detavskega samoupravljanja, pa ni mogoče zanikati, da so imeli resne namene. Akcijski program KPČ je že aprila postavN zahtevo po urejanju tega vprašanja, partija je samoupravljanju posvetila veliko pozornost tudi v okviru velikih raziskovalnih tem in teoretskega dela (med drugimi so se s tem ukvarjate skupine okrog znanih raziskovalcev: dr. Berteilmaa, Richte, Mlynara, dr. Slejške itd.), poleti in jeseni 1968 se je razplamtela živa javna razprava inv začetku leta 1969 je obstajalo 114 de'ujočih svetov delovnih Ijudi, nastalih na podlagi smernic vtade in ob pobudi sindikatov. Samoupravljanje so češkoslovaški teoretiki uvrščali v širši kontekst sarnouravnavanja sistemov, organizmov, družbeno samoupravljanje pa so opredelUi za ,,samouravnavanje človeške družine." Humano usmerjeno samoupravljanje deluje antifetišistično, kot zavestna spontanost predstavtja opozicijo institucionalnemu fetišizmu. Predvsem pa samoupravtjanje ni le upravljanje, temveč tudi družbena situacija določena z doseženim stanjem družbenega razvoja in z gibanjem za preseganje tega stanja. Ta situacija omogoča in uokvirja vsakršno upravljanje. Samoupravljanje kot družbeni odnos uresničuje interese družbenih skupin \n posameznikov; za razliko od demokracije, ki teži k izražanju ,,splo§nega" interesa, samoupravljanje razločuje konkretne interese in postavlja drugačno pot za njihovo vsklajevanje ter zlivanje. Uveljavija se tam, menijo, »kjer je mogoče in smotrno vzpostavfjati odnose neposrednega vptivanja Ijudi na opravtjanje družbeno pomembnih lastnih dejavnosti — predvsem v podjetju, ustanovi, iokalni skupnosti. Tako temetji delavska samouprava ,na izražanju subjektivnosti tistih enot delovnega koJektiva celovitega proizvajatnega in menjalnega procesa v družbi, ki (enote namreč) izpolnjujejo samostojnejfe funkcije. Po analogiji velja s primernimi rešitvami izraziti subjektivnost kotektivov tudi v neproizvodnih enotah družbenega tkiva. Samoupravni modet ima dve kritični točki: nasprotje med interesi kotektiva kot ,,kolektivnega podjetnika" (= podjetja) in interesi kolektiva kot strukturirane družbene skupine, ter odnos med demokradjo in strokovnostjo. Čim večje in čim bolj diferencirano \e podjetje, tem bolj se probtematizirata navedena odnosa. Zdenko Mareš ocenjuje stvarnost samoupravljanja z vidika možnosti, ki jih ima posameznik kot aktivni subjekt. Te možnosti se slabSajo z naraščanjem obsega organizacije. Enote, v kateri lahko delavci neposredno ocenjujejo \n razvijajo lastno aktivnost, so majhne in imajo malo zapleteno tehniko (oziroma imajo prtpadniki kolektiva enak odnos do te tehnike) ter imajo nizko socioprofesionalno diferenciacijo osebja. Če gre vrhu tega za takšne razmere, ki omogočajo in zahtevajo ustvarjalno dejavnost kolektiva in posameznikov, potem so možnosti za samoupravf janje blizu idealnim. Višja raven kolektivnosti, ki se začne s srečevanjem interesov osnovnih enot in sega od večjega podjetja do višjih družbenopolitičnih skupnosti vključno do države, uvaja posredniške družbeno-upravtjalske odnose. Neposredna demokracija na tem nivoju skoraj ni mogoča. Treba je računati z omejitvami in usmeritvami, ki izvirajo iz zapletenosti in neprozornosti družbenega mehanizma, organizacije interesov skupin in predvsem razredov birokrattzacije upravljanja, nedosegljivosti informacij, vsesplošne ideologizacije , .. Rešitev preko sveta podjetja vpelje v .-iamoupravtjanje toliko več prvin posredništva, kolikor bolj raznolik je družben» sestav, za katerega gre — ne le, da se zmanjšuje neposredna demokracija, povečuje se tudi vloga deiavskega sveta kot kompromisnega tempona med različnimi družbenimi interesi v kolektivu. Ker pa se osnovna interesna nasprotja pravUoma pojavljajo ob ločnici management — (ostalif kolektiv, se na tem preiomu problem »nteresnih razlik spaja s problernom odnosa med strokovnostjo in demokracijo. Družber.i interesi profesionalno-upravljalskega sloja (managementa) ter delno tudi od zunaj zastopani širši družbeni interesi se personalno ujemajo z nosilci strokovnih poobtastil, ki jih zahtevata narava in organizacija delovnih procesov, še posebej vodenje. Potrebna in dolgoročna rešitev nasprotja med demokractjo kolektiva in zahtevami organizacije delovnih procesov je dvig izobrazbeno-kulturne in delovno-kvalifikacijske ravni zaposlenih; v kratkem roku pa je v tem okviru potrebno doseči vsaj to, da delavec ne predstavtja le svojega delovnega mesta, ampak enako kompetentno vsaj svojo delovno enoto. Obrazec ,,socialističnega podjetja" naj bi uskladil odnos med obstoječima. a nasprotujočima težnjama podjetniškega upravljanja'. med tehnokratskim in samoupravnim modelom. Oba modela se ujemata glede zahtev po demokratizaciji politike in deetatizacije slednjega. Tehnokratski , model zagovarja avtokracijo strokovnega vodstva in ne opredeli jasno podjetniškega subjekta, medtem ko samoupravni modet, ki postavlja cetoten kotektiv za subjekt podjetja, omejuje oblast managementa z uveljavljanjem interesov vseh strukturnjh delov kolektiva. Konflikt načel samoupravnosti in strokovnosti oz. konflikt raziičnih interesov kolektiva (in zadeve se še bolj zapletajo z upoštevanjem širših družbenih interesov) je mogoče razreševati le s kombiniranim modetom upravljanja. Izmed naslednjih štirih alternativnih modelov: a> detavski svet odloča o vseh važnih zadevah gospodarjenja, direkcija ima predvsem izvr§i(no vlogo, b) delavci sodelujejo pri pripravi, izvedbi in kontroli aktivnosti podjetja, torej razpolagajo s svetovalno, posvetovalno in nadzorstveno funkcijo, c) delavci sodelujejo pri vprašanjih, ki se tičejo le zaposlenih kot takih in je torej krog njihovega sodetovanja omejen le na tovrstne zadeve, d) režim ,,human reJations" brez stvarnega sodelovanja delavcev pri odločanju, se je v predlogu zakona o samoupravljanju pojavil drugi modet, ki je blizu obrazcu socialističnega podjetja, ki takole razrešuje konflikt med tehnokratskimi in samoupravnimi prvinami: demokracija v razvojnih, ciijnih odločitvah, pri bruto deiitvi dohodka in imenovanju poslovodnih organov, tehnokracija pav odgovornem managementu in pri voden/u posiovania v interesu kolektiva. Pomembno vlogo pri delavskem samoupravljanju prevzemajo sindikati, ki naj bi razbremenjeni podjetniških in državnih funkcij uresničevali zaščitno funkcijo interesov delovnega človeka proti interesom družbenega kapitala in podjetništva; družbenih vplivov na samoupravljajočo enoto ne zagotavlja le prisotnost zunanjih predstavnikov v vodilnih telesih upravljanja, in gtobalna gospodarska politika, temveč tudi partija sama preko svoje podjetniške organizacije. V praksi so si sveti prisvojrli predvsem oblastniško-podjetniške funkcije: nastavljali in odstavljali so vodilne, načrtovati dotgoročen razvoj, odločali o združitvah, o uporabi sredstev. Šik poroča, da so ponekod zamenjali direktorje z novimi, kar je podjetjem koristilo. Analiza sestave svetov v začetku leta 1969 pofcaže, da je v njih članstvu bilo 70 odstotkov tehnično-ekonomsketa osebja, 25 odstotkov delavcev in 6 odstotkov administrativnega osebja — vendar so bili vvsaki kategoriji praviloma izbrani najboljši in to na tajnih volitvah. Prav tako so raziskave v letih 1968 in 1969 odkrite, da so nastopaii konflikti s tehnokracijo, da so gospodarstveniki zastopali konservattvna staJišča, predstavniki sindikatov pa so bili Še v letu 1969 zelo naklonjeni delavskemu samoupravljanju. C.8. Nobenega dvomani, da je v centru ,,svetovne javnosti", vsaj glede na to, kako nas obveščajo sredstva informiran/a (največfih svetovnih agencij xa prodajo informacij, ki imajo monopol in cenzurirajo tako, kot njim najbolj ustreza; naša sredstva informiranja so dostikrat nekritična do njih), Bližnji vzhod, južna Afrika po postopnem ,,pozabljanju" dogajanja v tatinski Amerrki(Nikaragva). V tej številki Tribune bi radi opczoriti brafce na probleme. ki so vredni, da o njih spregovorimo. -I To leto (1978) Je, kot veste ali pa morda ne, proglašeno za mednarodno leto proti apartheidu. Ta odločitevje sprejeta z 141 glasovi ,,za"; nihče se ni vzdrtal ali bil proti. (Resolucija generalne skupščine 14. decembra 1977.) V svojem programu vsebuje naslednje točke: — obveščanje svetovne javnosti o nehumanosti apartheida in njegove vse večje nevarnosti za svetovni mir — obveščanje svetovne javnosti o boju zatiranih narodov pod vodstvom njihovih osvobodilnih g/ban/za svobodo in narodno enakopravnost -obveščanje o UKAZU, OA SE PRBKINE VSAKA OBLIKA SODELOVANJA Z FEŽIMOM V JUŽNf AFRIKI NA VOJAŠKEM, POUTIČNEM ALJ DRUGEM PODROČJU — zaznamovanje mednarodnega leta boja zoper apartheid bi moralo prinesti ali pospešiti: — nadaljnjo izolacijo režima v južni Afriki — krepitev mednarodnega gibanja proti apartheidu — povečanje pomoči zatiranemu fjudstvu v južni Afriki in njegovemu osvobodilnemu gibanju. Suma sumarum zelo lepo zamišljeno, TODA ... To ni motilo neke britanske, ameriške in §e neke mednarodne druibe, da ne bi trgovala z juino Afriko; to tudi ne moti, da je bil lan Smith sprejet v ZDA in je doživel prav primerno publiciteto (čeprav mu ni bilo dovoljeno, da bi položil venec na grob neznanega vojaka v Arlingtonu). Ne glede na to, kako Je z uranom, diamanti, zfatom, bodo interesi Velike Britanije, Francije, ZDA, zahodne Nemčije GLAVNI (Čeprav nevidni) razsodniki v rešitvi južnoafriške krize, ne glede na vse proklamacije ZN, moralne in pofftične obsodbe. Dokler se bo na problem južne Afrike gfedafo kct na problem ,,ubogih črncev", a ne na problem, ki mora biti v svojem bistvu rešen v RAZREDNEM in NACIONALNEM baju, dotlej bo JUG AFRIKE zadnii bastion najbolj reakcionarnega in umazanega izraza KAPITAUSTIČNEGA izkoriščanja v našem ,,modernem in brezskrbnem veku" (vse je boljše s Coca Co(o). -1 V Newsweeku smo lahko prebrali v članku ,,o Kastrovi afriSki skupini", kako je povratnikom iz Afrike zagotovljen dober posel in barvni televizor. Toda izpred oči se nam izgublja, da /e tak internacionatizem, kot ga razglašajo Kubanci in kot je zapisan v dokumentih KP Kube RESNIČEN izraz kubanskega razumevanja internacionalistične solidarnosti in proletarskega boja. Kubanski revolucionarji že od časov zmagovite revolucije poznajo svojo dotžnost, da $e borijo proti imperializmu, kjerkoli je mogoče. Tudi sam odhod Che Guevare v Bolivijo /e 6/7 izraz fnternacionalizma. Po/eg tega ne smemo pozabiti, da se je ekonomska btokada Kube začela v dneh hladne vojne, izolirala Kubo od njenega naravnega zaledja, od njenih naravnih izvorov surovin (srednje Amerike), in da so edina rešitev nova področja. V tem primeru je to A frika. Poleg tega je odhod na bojišče osebna stvar vsakega posameznega Kubanca in njegove proletarske zavesti, pripravljenosti, da se bori; kot samipravijo: ,,To/e bo/proti imperializmu," Velikokrat pozabljamo, da so se leta 1937 zaradi istega občutka v boju proti fašizmu z ramo ob rami borili v interbrigadah tako RusLJugoslovani, Poljaki, Španci in ,,umirali z nasmehom na ustnicah" Širom po Španiji. * Jugoslavija in Angola bosta Se naprej dajatipolitično, materialno in drugo pomoč osvobodilnim gibanjem in njihovemu boju za svobodo in za dokončno likvidacijo kolonializma, raslzma in apartheida. To je bilo rečeno ob vrnitvi članov predsedništva SFRJ in osebnega odposlanca predsednika Tita Vidoja Žarkoviča z večdnevnega obiska v Angoli. ZATO: Tribuna ORGANIZIRA SOUOARNOSTNI VEČER Z BOJEM UUOSTVA NIKARAGVE IN FSLN (sandinistično fronto). S to akc/fo in z zbranimi prispevki bi radi ob pomoči Ijubljanskih družbeno-političnih organizacij in delovnih Ijudi DIREKTNO nudili moralno in materialno pomoč FSLN — edini sposobni vojaški organizaciji v Nikaragvi za odstranitev diktatorja Somoze; tako bomo izrazili vso solidarnost z njihovim bojem. Ob tejpriliki pozivamo vso mladino (.'), delovne Ijudi in občane Ljubljane, da se v velikem številu udetežijo akcije, prisostvujejo koncertom, ki bodo v ŠN (v veliki dvorani), KER GREDO VSI PRISPEVKI. ZBRANI NA TEH MANIFESTACUAH V SKLAD ZA SOLIDARNOSTS FSLN. Obenem prinašamo v tej številki poziv Ijudstva Nikaragve Ijudstvom vsega sveta za pomoč in poziv FSLN poštenim novinarjem Nikaragve, ki je izšel nek/e v Nikaragvi, ne le v ,,Hu$tracijo" tega, kar se dogaja v tej driavi, ampak tudi kot opozorilo, da se boj do dokončne zmage nikoli ne preneha. Akcija solidarnosti je že zamišljena in taka se bo izvedla v sodelovanju s Forumom, ki nam je ponudil nesebično pomoč za uspešen potek akcije in tudi našega časopisa. TO POMENIl! BULDOŽERl! PANKRTU! SKUPINA ZA IZRAZNI PLESff TRŽAŠKI PEVSKI ZBORll itd. itd. itd.. . ČAKAJO VASH VŠNSREDI DECEMBRA (postuša/te RŠ,pridite!) Poziv bralcem: kot vidimo in slišimo, se nam zdi, da vam /e ,,ravno odavde do Kosova" KAJ, KAKO in ,,proti čemu" se piše. Ali je Tribuna zares na tako sfabem glasu, da ne upa nihče priti in napisatf neka/ KRITIČNEGA (ali znate samo KRITIZIRATI), ali je tako dobra, da nima nihče NIČ PROTI. ALI JE MORDA NEKAJ TRETJEGA!? DO KONČNEZMAGE-NAPREJ!!! Uredništvo za MO ČSSR '68 CLEAN SEX hlans Magnus Encesberger Middle class blues ne moremo se pritoževati. imamo delo. siti smo. jemo. trava rase, *¦ socialni produkt, r yj noht na roki, *¦ preteklost. ceste so prazne. ft:J&ii sklepi so — perfektni. sirene molčijo. to mine. mrtvi so naredili svoj testament. dež je pojenjal vojna še ni napovedana. za to se ne mudi. jemo travo. jemo socialni produ jemo nohte. jemo preteklost. ničesar nimamo sknvat«. ničesar nimamo zamuditi. ničesar nimamo povedati. nimamo. ura je navita. razmere so urejene. krožniki so splaknjeni. poslednji avtobus pelje mimo prazen je. ne moremo se pritoževati. Aoca čo ralamn?