MARIJA STANONIK, Slovenijo je Bog nazadnje ustvaril, Vilenica slovenica 99, Ljubljana, Društvo slovenskih pisateljev, 1999, 223 strani
Knjiga z izborom štiriindvajsetih povedk in tridesetih pravljic ni obsežna, vendar ji uspe na zgoščen način predstaviti motivno pestrost posameznih pripovednih žanrov slovenske slovstvene folklore. Besedila zastopajo vse pomembnejše zbiralce tovrstnega gradiva in pokrivajo večino slovenskega ozemlja.
V uvodnem eseju avtorica predstavi nekatera dejstva, ki se nanašajo na problem slovstvene folklore. Med drugim prepričljivo zavrne negativne stereotipne predsodke, ki se nanašajo na slovstveno folkloro (češ, da je to nekaj zastarelega in preživelega v razmerju do znanosti in umetnosti, negativno pojmovanje tradicije ...) in dokaže paradoksalnost le-teh; predstavi slovensko
slovstveno folkloro skozi čas in prostor v stiku s sosednjimi narodi in kulturami ter vzpostavi razmerje med snovno mednarodnostjo in tistimi prvinami, ki so domače / narodne; opiše nekatere značilnosti povedke in pravljice, ki sta poglavitna pripovedna žanra; ter se ustavi pri najznamenitejših zbiralcih tovrstnega gradiva pri nas.
Tako kot se je literatura rodila iz knjižnega jezika, sodi slovstvena folklora v čas nastajanja človeške besede. Zaradi svoje posebne artistične oblike, ki se kaže v težnji po oblikovanju in se zato razlikuje od običajnega jezikovnega posredovanja, jo zavestno imenujemo umetnost narečja oz. govorjenega jezika. V preteklosti se je slovenska slovstvena folkloristika posvečala predvsem folklorni pesmi, šele v zadnjih desetletjih pa se je povečalo zanimanje tudi za pripovedne žanre. To med drugim potrjuje knjižna zbirka Glasovi, ki že od leta 1988 na avtoričino pobudo izhaja pri založbi Kmečki glas in izdaja slovenske folklorne pripovedi ter s tem nekako dohiteva folklorno pesem. V 12 letih je v omenjeni zbirki izšlo že 21 knjig tovrstnega gradiva, ki pokrivajo že lep del slovenskega etničnega prostora. Na podlagi te obsežne zbirke avtorica predstavi nekaj ugotovitev, ki se nanašajo na slovenske folklorne pripovedi, hkrati pa nam predoči še nerazčiščena vprašanja, na katera bi bilo mogoče odgovoriti s temeljitimi specifičnimi raziskavami gradiva.
Konkretni primeri besedil so skrbno izbrani iz različnih publikacij tako, da je zaobjet čim širši slovenski prostor, upošteva se časovni razmah od začetkov zavestnega zapisovanja v 19. stoletju do sodobnosti in so zastopani vsi pomembnejši zbiralci. Sistematično so predstavljeni vsi pripovedni žanri: razlagalne, bajčne, legendne in anekdotične povedke ter čudežne, realistične, živalske in šaljive pravljice. Pri tem se vsaka zgodba motivno navezuje na prejšnjo, tako da lahko spremljamo rdečo nit čez celoten izbor besedil. Motivna pestrost gradiva je predstavljena s poudarkom na topografski mednarodnosti. Zbirka besedil predstavi vse plasti v naši duhovni kulturi v preteklosti in danes. Zaobseči želi čim širši spekter snovi, pri tem ničesar ne olepšuje, saj zna biti folklorna pripoved v svojem jeziku tudi robata, ko gre za upovedovanje obscene tematike, ki si jo med seboj, kadar otrok ni zraven, pripovedujejo odrasli. To pomeni, da slovstvena folklora ni le nekaj otroškega in za otroke.
Zaobjeta so tudi temeljna sporočila pri posameznih žanrih. Iz zgodb je razvidna prostorska umeščenost v razgibano slovensko pokrajino in sožitje ljudi z živalmi. Z vsem tem utegnejo pripovedi krepiti spoštovanje do soljudi in ekološko zavest. Estetska funkcija je sicer le ena izmed številnih v slovstveni folklori, pa vendar lahko zaradi načina jezikovnega in nejezikovnega podajanja govorimo o poetiki govorjene besede.
Iz zapisov zgodb lahko razberemo tudi način redakcije, ki se kaže v precejšnji stopnji poenotenja na glasovni ravni, pri čemer pa so v veliki meri (ne pa tudi povsod) ohranjene posebnosti narečne leksike in skladnje. Prav to
je čar, ki ga je še posebej mogoče zaznati v besedilih, ki izhajajo s Primorske. Bralec je sicer prikrajšan za dve bistveni razsežnosti živega folklornega dogodka: za teksturo (dramsko razsežnost pripovedovanja) in kontekst (s tem, ko je pripoved iztrgana iz avtentničnega kraja, časa, prostora ter drugih okoliščin pripovedovanja), kljub temu pa bo ob branju povedk in pravljic vsakdo užival, marsikdo pa se bo ob tem spomnil, da je podobno zgodbo tudi že slišal. Skratka, namen te zbirke je dokazati, da se je pradavna umetnost govorjenega jezika na slovenskih tleh ohranila vse do danes.
Posebno težo daje knjigi prevod v angleški jezik (spremni esej je prevedla Mia Dintinjana, zgodbe pa Sonja Kravanja), s čemer bo delo dostopno tudi mednarodni strokovni javnosti.
Barbara Ivančič Kutin