Št. ft. Ljubljana, dné J. septembra toot,. VIJU. tečaj. I , otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. (Priloga Vrtcu.) Prlčetek šole. (Dober namen.) tem mesecu pričnete, vsaj večinoma, novo šolsko leto. Sedaj ste se dobro oddahnili in odpočili, ter se boste zojet s čilimi močmi lotili svojega šolskega dela. Ne bom vas opominjal, kako bodite pridni doma in v šoli. ker zaupam, da so čitateljčki ,.Angeljčkovi" že itak vsi pridni, marveč na_ neko drugo jako imenitno reč vas moram opomniti. Želim namreč, da bi vaše delo ne imelo le časne koristi, marveč tudi večno, da bi vam dobrih redov ne zapisavali samo vaši učitelji v šoli, marveč tudi vaši angelji v nebesih v nebeški „katalog" -— v bukve življenja! V to svrho pa je treba, da imate dober namen pri učenju. Kaj to pomeni, naj vam pojasni ta-le zgodbica: Slavnoznani mladinoljub p. Adolf pi. Doss se je nekoč pogovarjal s tiskarskim pomočnikom ter ga vprašal mej drugim, ali hoče postati svetnik. Mladenič je bil v zadregi in ni vedel, kaj bi odgovoril. Pater mu je pomagal iz zadrege, ter nadaljeval: „To ni tako težko, če le hočete." „Hotel bi že, pa ne vem prav, kako bi začel." „To je kaj preprosto. Vi ste črkostavec, kajne? Ako se privadite, vsako črko, katero postavite, postaviti iz ljubezni do Boga, v njegovo čast, ste opravili ravno toliko svetih vaj za nebesa, in vendar v istem času izvršili tudi svoje delo. To se imenuje dober namen." Tiskar zmaje z glavo in si misli: to že poskusim. Preteklo je več tednov in dobri pater je že pozabil oni pogovor, — kar sreča zopet tiskarja. „Izvrstno gre", vzklikne, ko zagleda patra. „Čim dalje lažje se mi zdi." „I, kaj pa, kaj?" se začudi blagi mladinoljub. „Vi ste me naučili, kako se človek posveti", odgovori pridni in pobožni črkostavec. „Do sedaj sem poskušal, pa mi gre vrlo dobro." Poprimi se tega izvrstnega pomočka tudi ti, mladi čitateljček. Ti ne veš, koliko si s tem lahko že sedaj zaslužiš v nebesih; kako se boš razveselil, ko prideš pred sodbo božjo in boš zagledal v knjigi svojega življenja toliko zaslug že iz detinskih let; začudil se boš in porečeš: kdaj pa sem si toliko pridobil!? Glej, dober namen ti je pomagal. Zato le urno na delo! Bogu daruj vse svoje misli in željč, besede in dela: vse, vse naj bo iz ljubezni do Boga, v čast božjo! Će hočeš, lahko še posamič na-šteješ najimenitnejša opravila, n. pr.: Vsako črko, ki jo bom zapisal, vsako besedo, ki jo bom bral, vsako reč, ki se je bom naučil, tebi darujem, o ljubi Bog, vsaka stopinja v šolo in iz šole domov bodi v tvojo čast itd. Za to vajo imaš prav lepo navodilo v prvem „Angeljčku" str. 29 v mični pesmici, katere tretja kitica n. pr. pravi: „Vse, kar mislim, rečem, berem, pišem, Če počivam, v sladkem spanju dišem, Vsak premikljej udov in srca — Tebi, ljubi Jezus, naj velja! , Dobri namen pa je treba večkrat ponavljati, ali z besetfo ali pa vsaj na tihem r srcu. Obudi dobri namen sedaj za vse šolsko leto, v začetku vsakega meseca za ves mesec, v nedeljo za ves teden, vsako jutro za ves dan, potlej pa še večkrat mej dnevom, zlasti pred imenitnejšimi opravili. Posebno lepo se to opravi s pogostnimi vzdihjjeji, ki se imenujejo hipne ali strelne molitve. Tak dobri namen ima pa zate še nek drug velik dobiček. Močno ti bo namreč olajšal tudi težka dela, tako da se boš kar čudil sam sebi. Ako se ti naloži težka šolska naloga, reci takoj v začetku: „Narediti jo hočem iz ljubezni do Boga, v božjo čast" — in dvakrat lažja ti bo ta sicer neljuba dolžnost. Ako ti stariši ali predstojniki ukažejo kaj neprijetnega, pomagaj si z dobrim namenom, odločno reci: „Storiti hočem v čast božjo" — in lahko ti bo to, kar se ti je zdelo skoro nemogoče. Pisatelj teh le vrstic je to sam skusil že v mladih letih. Včasih se mu je zdelo zjutraj kaj težko vstati o določeni uri; vzdihnil je prav iz srca: „Iz ljubezni do Tebe, o Jezus, hočem vstati!" in pri tej priči je bil na tleh. Zakaj če smo kaj namenili Bogu samemu, se spodobi, da takoj tudi pošteno izvršimo! ./ntenius." Angelj u. Angelj. varih moj, Varuj me nocoj: Angelj ljubi moj, Varuj mi nocoj Tudi drago mamico, Ateja zvesto. Tebi se priporočim — In sladko zaspim. Angelj ljubi moj, Varuj nas nocoj — Tvoj sem jaz in mojci vsi, Bodi naš i ti. A. P 9G Na večne počitnice! fesel trenutek je za dobrega otroka konec šolskega leta; radostnega srca se vrača iz tujine k dragim svojcem domov v sladki zavesti, da ni tratil dragega časa, marveč ga prav marljivo rabil za izobraževanje uma in izboljševanje srca. In kako srečne se čutijo stariši, ko se jim izkaže pridni otrok z odličnim spričevalom, ki je prejme ob koncu šolskega leta za neumorni trud! Konec šole in začetek počitnic, kajne, kako lep in prijeten čas! Pa boste rekli, saj to ni nič tako nenavadnega, da bi bilo vredno o tem še posebej pisati, saj to pač sami vemo in čutimo. Le počakajte, povem vam o jako pridni učenki, za katero je pa bilo to nekaj prav posebnega. Ta blaga, dobra in pridna deklica je bila naša Hedvikica C., učenka četrtega razreda uršulinske šole, ki se je pa koncem šolskega leta, in sicer 21. julija, vrnila na večne počitn ice v rajsko domovino. Mila in draga je bila svojim starišem in učiteljicam, a še ljubša je bila dobremu Kogu; zato je to Učno cvetko že v nežni mladosti presadil v svoj rajski vrt. Pričetkom letošnjega leta je obolela. Koncem meseca februarja se je njeno zdravje nekoliko zboljšalo. Tedaj je silno prosila svojo predrago mater, da jo je pripeljala v šolo. kamor je vedno zelo rada prihajala, ker je bila jako nadarjena in ukaželjna deklica. Komaj pa je dospela do šole, že jo obide slabost, tako. da se mati ob pogledu na njo milo zjoka, rekoč: .Ni mirovala, dokler ji nisem izpolnila njene želje. Hrepeni po prvem sv. obhajilu. Bog daj, da bi dočakala ta blaženi čas, in potem jo voljno — dasi težko darujem Njemu, ki mi je podaril ta dragi zaklad." Da, blagor tako srečni materi in blagor tako dobremu detetu! Po kratkem počitku se vrne Hedvikica domov in zopet obleži. Njena skrbna mati pa je storila vse, kar je vedela in znala, da bi blago dete vsaj toliko okrevalo, da bi se vredno pripravilo na najslavnejši dan v življenju, na prvo sv. obhajilo. Po veliki noči pa je bilo res toliko bolje, da je mogla hoditi v šolo in se pripravljati na prelppi dan prvega sv. obhajila. Dni 23. maja pa je bila tako srečna, da je prejela Jezusa v zakramentu ljubezni v svoje nežno srce. Veliko je prosila po sv. obhajilu ljubega Zveličarja, posebno pa mu je priporočala svojo predrago dobro mater, ki jo je prav prisrčno ljubila. Pozabila je sama sebe in svoje slabosti, da je le svojo ljubo mater zadovoljila ter jej oveselila njeno skrbno materino srce. On pa, ki podeljuje vedno več, kakor ga prosimo, in ki uslišuje posebno molitev nedolžnih, je slušal tudi to otroško prošnjo ter pripravil njeni tolikanj dobri materi najboljše darilo za ves trud in za vse trpljenje. Ljubi Bog je v svoji ne-uraljivi modrosti in ljubezni poklical mater kar nenadoma v večnost, precej potem, ko je v nedeljo 27. maja vsa gmjena videla svojo preljubo hčerko že drugič pristopiti k mizi Gospodovi. Pričela je namreč s to nedeljo blaga Hedvikica šestnedeljsko Alojzijevo po-božncst. Ta dan je pa na nagloma zaspala v Gospodu dobra in skrbna mati male Hedvikice. Kdo bi ne miloval zapuščene sirotice? Pač res velika izguba za ^težno dete! Kako naj se utolaži ? Čestokrat pa je v slabem nežnem telesu močna duša. To je bilo v istini pri Hedvikici." Tiho je točila solze po ranjki zlati mamici, sicer se je pa na vse načine zatajevala, zlasti je voljno prenašala svojo bolezen ter vse to darovala za preblago svojo mater. Posebno je molila lepe zdihljeje, da bi tako tem hitreje rešila iz vic njo, ki ji je bila za Bogom vse. Tako sta torej hčerka in mati — ona v časnosti, ta v večnosti — vzajemno prosili druga za drugo pri Bogu, ki je ljubezen sama. Ganili sta pa tudi Srce božje — in črez malo časa se je veselila Hedvikica pri svoji materi v nebeški družbi, kamor jo je poklical nebeški Mladinoljub. Kmalu po materini smrti se vrne Hedvikici prejšnja huda bolezen. V tem času, ko je hodila v šolo, je popravila vse. kar je bila zamudila v bolezni, in si je tako zaslužila najboljše rcdj v vseh predmetih. Dne 9. junija je bila še zadnjikrat v šoli; tedaj je mej drugim rekla svojim součenkam tudi to, da je pri sv. obhajilu prosila Jezusa, da želi raje umreti, kot smrtno grešiti. Izrekla je pa tudi željo, da bi šla rada k svoji mami. Drugi dan pa res tudi obleži popolnoma. Bolezen se je hitro hujšala. Hedvikica je prosila, da bi prišli častiti gospod katebet, ki so jo odslej večkrat obiskali, tolažili, jo spodbujali, da naj le rada in voljno trpi, da bo venec zmage tem lepši in sijajnejši. In že se ji bliža zadnja ura, zato sprejme 20. julija še jedenkrat preljubega Jezusa kot popotnico v večnost in tudi sv. poslednje olje. — Že drugi dan, v soboto, ko so duhovnik pri njeni smrtni postelji molili molitve za umirajoče, se je vrnila 'njena čista, nedolžna duša v naročje božje, v prelepa nebesa, kjer je našla tudi premilo svojo mater, kateri je tudi drugi dan na praznik sv. Marije Magdalene osebno častitala k njenemu imendanu. Da, res je šla Hedvikica na večne prelepe počitnice; tamkaj pa prosi za nas, da bi tudi mi kdaj srečno umrli. Blagor jim, ki v Gospodu zaspe! M. B Tatinska mačka. Po strehi hodi mačica, latinska belodlačica; Na zemljo sije topel dan, Spomladni dan kot sčn krasan.. A mački za lepoto ni, Le v golobnjak ji zró oči, MenèC: „Rejen in mlad golob Izvrsten bil bi za pod zob .. !" In splazi v golobnjak se koj .. A komaj notri je: — ojoj! Ubogo muco mine slast, Tam v kunjo se ujame past.. V bolestih strašnih se vijóé Upije mi umirajoč: „Da krasti htela sem. ni prav, Zató umiram zdaj .. mijdv.. ! Janko Leb an. Šopek Marijinih čednostij. IX. Hvaležnost, epa in pač ne težka je dolžnost, hvaležnega . se izkazovati za prejete dobrote. Človek, ki zna ceniti dobrote, lepo zahvaliti dobrotnika in dobrote tudi povračevati, kadar mu je mogoče, je hvaležen človek. Največ hvaležnosti smo dolžni Bogu, ki je naš Stvarnik in delivec vseh dobrot. Zi Bogom smo dolžni biti hvaležni najprej starišem, ki skrbč za nas. potem duhovski in deželski gosposki, in slednjič onim osebam, ki nam store kaj dobrega, čeprav nimajo do nas ni. bene dolžnosti. Marija je prekrasen vzor vseh čednostij: ona nas tudi uči, kako moramo biti hvaležni. Sveta Devica je imela veliko «Včje in boljše spoznanje o Bogu in o dolžnostih, ki jih imamo do njega, kakor mi, in zato je bila njena hvaležnost tudi toliko večja, toliko iskre-nejša. Lepo je pokazala to hvaležnost z besedami, ki jih je izrekla takrat, ko ji je bil angelj oznanil, da bode mati Jezusova. „Glej. dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi", je rekla. S temi besedami je spoznala, da sama iz sebe ni nič, da ima vse od Boga, da je pripravljena v vseh rečeh storiti božjo voljo. Te besede kažejo ponižnost, pa tudi hvaležnost. Uveko-večeno pa je Marijino hvaležno srce v prelepi hvalnici, ki jo je zapela pri svoji teti, sveti Elizabeti. „Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju, ker se je ozrl na nizkost svoje dekle- — tako je začela Marija hvaliti Boga. Vendar ni samo zahvaljevala Boga za vse, kar ji je storil, ampak ga je tudi poveličevala, rekoč: „Sveto je njegovo ime. Njegovo usmiljenje je od roda do roda njim, ki se njega boje." Kakor za neizmerno dobroto, da je bila izbrana za mater božjo, tako je bila hvaležna Marija Bogu za vse druge dobrote in je to hvaležnost kazala v goreči, prisrčni molitvi. S tem je posebno ravnala po božji volji. To se vidi že iz tega, ker je Bog v stari zavezi zaukazal posebno jutranjo in večerno zahvalno daritev, ki se je opravljala v jeruzalemskem templju. V novi zavezi pa nadomešča to daritev jutranja in večerna molitev. Kdor takrat pobožno moli Boga, kaže s tem Marija, kraljica devic. pravo hvaležnost Stvarniku za dobrote, s katerimi ga dan na dan obsipa. Prav tako je Bog ukazal že Izraelcem, da molijo po jedi in se zahvaljujejo za božje darove. Mojzes je moral naročiti vsakemu Izraelcu, da, ko bo jedel in se nasitil, naj zahvali Boga za prelepo deželo, ki jim jo je dal. Marija je poleg drugih zvesto izpolnjevala tudi to zapoved in v tem zopet kazala svojo hvaležnost. Častilci Marijini so vedno posnemali nebeško Kraljico tudi v tem, da so bili hvaležni Bogu. Sveti Frančišek Asiški je nekega vročega dne potoval s svojim tovarišem Masejem. Vsa utrujena in jako žejna prideta na kraj, kjer je izviral bister in hladen stu-denček. Tu sedeta, vzameta iz torbice kos suhega kruha, ki sta ga bila izprosila, ga pomočita v vodo. jesta in pijeta. Kar zaónó sv. Frančišku obilne solze kapljati po licih. „Oče", pravi brat Masej, „ti jokaš, zakaj pa jokaš?" —„Oh!" odgovori svetnik, „kako bi ne jokal, ko nama je božja previdnost tukaj pripravila tako dobro kosilo?" Bratu Maseju se uborno kosilce ni zdelo tako dobro in zato še bolj strmi. .Glej' vendar, dragi brat", nacftljuje svetnik, .kako je Gospod dober! Od vekomaj je že vedel, da bova nekdaj midva tukaj sem prišla žejna in utrujena; od vekomaj je torej sklenil, da naj tukaj izvira hladen studenec, da se bodeva mogla pokrepčati. S čim sva si pač zaslužila tako očetovsko skrb in ljubezen? Ali nam taka dobrotljivost ne bode privabila solz hvaležnosti in nasprotne ljubezni ?" Dejansko hvaležnost pa je pokazala Marija s tem, da je porabila vse milosti in darove v to, za kar jih ji je dal Bog. Tako si je zaslužila zopet novih milostij in darov. Nekatere darove dobivamo neposredno od Boga, druge pa nam Bog naklanja po drugih osebah, po stariših, dobrotnikih i. t. d. Zato moramo kazati svojo hvaležnost tudi starišem in dobrotnikom. Ali si morete misliti, ljubi otroci, Marijo, da bi se bila lejedenkrat pokazala nehvaležno Joahimu in Ani ? Mislite li, da so se mogli kdaj pritožiti radi njene nehvaležnosti duhovniki v templju, kjer je preživela svoja mlada leta in poslušala lepe nauke? Ali vas nič ne mika njen lepi zgled? Nehvaležen otrok ni dober otrok. Hvaležen otrok pa je- ljub Rogu in ljudem. A. Stroj. Volk. (Spisal Cvetko G.) |jföf||eglenega jutra je bilo: ozračje napolnjeno z me-sifM glami, gostimi in hladnimi, in solnce je kot bleda plošča viselo na nebu. Vsi predmeti so se zdeli nekako tajnostni, kot bi jih gledal skozi gost pajčolan; pogledaš grmovje, toda ne, to danes ni grmovje, to je povsem nekaj druzega. Podobo ima konjevo, ali to ni konj, včeraj je tu stalo grmovje. Znamenje ob cesti — kot grozen velikan strmi danes v zrak in gleda sovražno pred-se, drevesa — nekakšna strašila, in ljudje v daljavi •— popolnoma tuja bitja. Ali vse to je pro-vzročila megla, gosta in hladna, ki je ležala kot svinčena plast na zemlji. Otroci so se drsali pod cesto na precej visokem griču. Hej, to je bila radost, haj, to je bil krik in vik in smeh in jok, in sani so drčale po griču navzdol in sneg je pršil visoko v zrak, to je bilo življenje, haj, haj! „Francek, ali si videl, kako je meni šlo? Niti dihati nisem mogel, tako še našemu pastirju ne nese!" „Glej, poglej mene. a-ju-ju-u!" In z glasnim vriskom se je odpeljal po griču navzdol. Ali čuj, ta pretresljivi krik, kaj to pomeni? Kaj pomeni, da otroci popuščajo sani in bežč, bežč brez diha čez sneg, se prevračajo, vstajajo, pogrezajo v sneg in zopet dalje, dalje v brezmiselnem begu! .Volk, volk!" In zopet dalje, ne oziraje se na gosto grmovje, ki jim zapira pot, in v katero so po neprevidnosti zašli, ne oziraje se na potok, v katerega so zagazili, ne oziraje se na to, da jim sega voda do kolen. ..Naprej, brzo naprej, volk, volk!" Mej glasnim vpitjem in jokom so se pridrevili v vas in kričali na vse pretege. Razkropili so se po hišah, drhteč od strahu in jecljaje so pripovedovali, da so videli volka, groznega in velikega, ki se je plazil ob potoku. Kdo ga je prvi zagledal, o tem niso bili jedini, vsakdo je hotel, da je bil on tisti srečnik. „Jaz sem ga videl prvi!" je trdil Nackov Nacek. ..Ne, jaz sem ga zagledal najprej: dobro vem za tisto tepko je bil skrit in sèm proti meni je gledal", je govoril moško županov Rudolf. In ljudje so jim verjeli. Volk v vasi, volk! Kako lahko bi se bilo pripetilo, da je raztrgal kakšnega otroka. V istini, kakšna sreča, da so ob pridem času zapazili in utekli srečno domov. In otroci, ej, to so bili junaki'. Nikdo se ni brigal za to, če mu je curela iz nosa kri, ali če je bil opraskan po obrazu, obdrgnjen po nogi, če so bili čevlji raztrgani. Kaj to, glavna stvar je bila, da so videli na lastne oči volka, čujte volka, in mu srečno ubežali. Celo dopoldne si ni upal nikdo iz hiše. Vse je tičalo doma in bulilo skozi rosne šipe na prosto, če bi se kje prikazal špičast gobec volkov in žrelo, sršeče oči in kosmata ušesa, naježena dlaka in povešen rep. Okoli poldneva so se razširile po vasi nove in nad vse grozne povesti o volku. Kroparjev Jože ga je baje videl pod gozdom, kjer je ravno mesaril nekega človeka, Mertova Špelica ga je menda videla ob vaškem znamenju : oči so mu gorele kot oglje in zobe je imel tako ostre in špičaste kot pile. Strah je seveda vedno bolj rasel, in vse je napeto pričakovalo, kaj se izcimi iz tega. Popoldne so se vaščani oborožili z motikami, rovnicami, sekirami in drugim orodjem ter se napotili po lovca v sosednjo vas Drago. Srečno so se vrnili, njim na čelu Gabrov Joža, slaven lovec, znan daleč naokrog po svojih junaških lovskih činih. »Možje, ne bojte se", je govoril ponosno. „Volka pa že še ustrahujem, če je ravno treba. Drugače bi bilo seveda z medvedom; samo jedenkrat v življenju sem se srečal s tem stricem, in nikdar več se ne maram. Bilo je to tako-le: Sam sem bil, in snega je bilo do pasu. ko sem plezal. — več let je že od tega — po i.jubniku, saj veste, to je hrib nad Loko. Plezam sem, plezam tje, in gledam na sled pred seboj; mislil sem, da je to sled kakega srnjaka, ali sem se zmotil. Ko zavijem okrog visoke skale, opazim medveda med hrastovim drevjem. Bili so to že precej debeli hrastići, tolikšni kot moja noga, in kaj. mislite, da je mrcina počel ž njimi ■ Opletal je z repom okrog sebe, in hrasti so se kar lomili kot bilke. Jaz ga gledam in gledam strmé. Nakà, pravim, nakti, tako-le se pa že ne bodeš šalil, da bi kar v zabavo, meni nič, tebi nič, lomil in kvaril drevje. Pomerim — kosmatinec me je opazil in premeril z očesi pot do mene.— in izprožim. Dobro sem ga zadel, ali še premalo. Čudno je zarenčal in jo ubral, toda ne proč, temveč proti meni. Ustrelim drugič. Medved pade na tla, in ker je stal ravno na jako strmem mestu, se zavali po hribu navzdol. Tečem za njim, in kaj vidim ? Valil se je kot kroglja navzdol vedno hitreje in slednjič štrbunknil v Soro, ki teče ravno pod Ljub-nikom. Nisem si upal za njim, da bi še meni ne spodrsnilo in ne bi priletel v vodo, kjer bi utonil brez dvombe. — Da, taka je, možje, medveda se nisem vstrašil in volka se menda tudi ne bodem." Mej pripovedovanjem so dospeli do vasi, in tu so se razdelili, da bi poiskali volka. Prvi oddelek se je napotil proti gozdu, drugi proti potoku Lovec je odšel z zadnjim. Marsikateremu je srce drhtelo v prsih in najrajši bi jo potegnil naravnost domov pod varno streho. — a nasproti drugim se pokazati bojazljivca, ni hotel nihče. Ali volka ni hotelo biti od nikoder. Oba oddelka sta se že davno združila in oba skupaj zmrzovala sredi vasi. „No, možje, kje imate volka, da se malo pošalimo ž njim?" je govoril Gabrov Joža samozavestno. „Gotovo se nas je prestrašil in sedaj moli kes v kakšem grmovju." Vsi so se hrupno zasmejali. Vendar je bilo vaščane malo sram. da sedaj tega presnetega volka ni od nikoder. In vsi so bili tako imenitno oboroženi, — da bi se jih zbala cela četa volkov. Postali so zamišljeni in se hoteli ravno raziti, kar zakliče nekdo z drhtečim glasom: „Volk, glejte ga na hribu nad vasjo!" V hipu so bili vsi pogledi uprti tje gor Res! Mej grmovjem se je plazila žival telečje velikosti in povešenega repa. Vsa tolpa se je napotila počasi in previdno v ono smer. Sneg jim je segal do kolen, a to jih ni oviralo, krepko so korakali dalje. Prišli so do vrha, in tu je prišlo do usodnega čina. Lovec je vzel puško raz rame in ustrelil--- Žival je odskočila v zrak, zacvilila, da je šlo skozi ušesa, potem je nastala tišina. „Ha, ha, ha, saj to ni volk, to je pes!" Se je oglasil nekdo, .Da, to je mesarjev pes iz mesta." Takšen je bil konec junaškega lova na volka. Gabrovega Jožeta nisi mogel z ničemer bolj razdražiti kot z vprašanjem, kako je streljal volka. Njegova slava je potemnela. A prišlo je še huje. Mesar ga je šel tožit na sodnijo. da mu je ustrelil psa, in Jože je bil obsojen na nekaj dni zapora. In ta dogodek je našel tudi svojega mojstra, ki ga je ovekovečil s čopičem na panjevo desko. Bil je to slikar Greparček, ki je barval in slikal tisti čas znamenja in križe po okolici. Tudi jaz sem videl tisti panj: Lovec Jože stoji razkoračen v sredini z napeto puško, in okolo njega tolpa ljudij. oboroženih s sekirami. kosami in drugim orodjem, a na drugi strani je naslikan pes, stoječ pokoncu na zadnjih nogah, s prednjo taco pa salutira po vojaški svojim preganjalcem. In spodaj je napis: „Lov na mesarjevega volka." Mamica . . . Li la 11, li la là Naše manie ni doma, Micika je mamica. Ti se uči, ta naj čita — Zdaj le pridno, vi otroci. Kdor pa ne, dobi po roci: Palica je skrita Tu pri mamici, .Mladi Miciki. Kdor se pridno bo učil, Bode sladkorja dobil — Dobrega, najslajšega. Li la 11. lì la là. Naše mame ni doma, Zdaj ie mama Micika . . B Bóleslav. Ob solnčnem vzhodu. Solnca zadnji žarek Gine za goró, Kmalu črna tema Krila bo zemljó. Kaj če v srcu mojem l'pa zadnji žar, Ki me še ogreva, Vgasne za vsigdar.. ? Fr. Zdrav ko. 55. Na potu v šolo. Moderato. P. Angel i k Hribar. „p . i . / f [ i f c c- 1 ; ' - ^^ n 1. Kaj mu - diš me, oj ze - le - ni In cve- 2. Ur - ne ri • bi - ce v po - to - ki, Rad bi 3. Pti-ček ti u - teg - neš pe - ti. Kar ti 4. A - li ko pa šo - la mi-ne. Ka-kor —i——. i' 1' Efylkz i-i ' • f 1 1 * ' f 1 i { 1 / / 1 1. to - či trav-nik tiLep si, a - li v šolo 2. Yam to-va - riš bil; Tekal, skakal bi po 3. tre - ha, znaš ti že; V šolo moram jaz hi- 4- ti bom, ptifiek, prost; Hej čez jarke in kr- 1, ù 11? . ! ! f » v • 5 * S J \ ? • > <-\ J 1 H j. me-ni. Ljubi travnik, se mu - di, i. lo - ki. In me - tulje bi lo - «iL. 3. te - ti, Kjer se bistri - jo già - ré. 4. ti - ne! Travnik ves bo moj in gozd. Jof. Stritar. Pastir. V višavah tu pasem ovčice, Krog mene planinski je mir, Nabiram si v šopek cvetice, In pevam in ukam pastir! Kot kralj sem na pisani loci: Prestol mi je rahel oblak, In žezlo je palica v roci In solnce je krone mi znak! In sen me blažilen objame, Ko zvečer utrujen sem ves; Tedaj si vladarstvo prevzame Nad ovcami sultan, moj pes! Do mene v planinske višine Ne seže nobena bolest: Kot tiči vrh vodne gladine Miruje srce mi in vest! Svetišče so te mi gorice: Krasijo cvetlice oltar, In slavo popevajo tiče, Svetilo pa solnčni je žar! Ko solnce v nebeške gre dvore, Ovčice poženem domu: Molitev odmolim vrh gore, Potem pa za vriskam, juhü! Vnéslav. Jwl -Moder odgovor. V vroči Afriki sreča človek lepega ponosnega leva. Pogleda mu odkrito v oči. a lev se plemenito obrne v stran, ne prizadene mu nič zla, marveč hoče oditi dalje. A človek mu reče: ..Stoj, veličanstveni kralj, ter odgovori mi na vprašanje!-' Lev se takoj ustavi in razširi radovedno svoje okrogle in ogromne oči: a človek pravi nato: „Kaj se takohvališ in ponašašs svojim junaštvom? Pravijo, da ste vi levi najmočnejši, najprostejši, da ste najpogumnejši in najsilnejši; toda glej, jaz pa imam doma sliko, na kateri je naslikano, da je jeden človek ubil deset levov!" Nato odgovori lev tako-le: -Ej, dragi moj človek, povej mi, ko bi imeli tudi pri nas slikarje, meniš li. da ne bi mogli naslikati, da je kak lev ubil sto ijudij?" j. Kovec. Zastavica. (Priobči! Fr. Zdroko.) O — skrbi za javni red Vedno po postavi, K — pa spada poles skled H kuhinjski opravi; Ce pa prve črke ni, Takrat se seno kosi. (Odgonetku in imena rešilce» v prib. listu.) Odgonetka zastavic v 8. številki: 1. Dimnik. — 2. Hmelj. — 3. Kažipot. — 4. Pajek. — 5. Muha na stropu. Uganili so : Adami,- Dana in ilira, nndučit. kćerki. Adamič Kadivoj. dijak □a realki r Ljabljont ; Paaišek Kuro i. učenec v Kačjem; Turfid Vinko v fiavnih. Odgovorni uredpik Ant. Kržlč Tiska Katol. Tiskarna t Ljubljani. v njegovi moči. Nekdaj je bil poslan s starejšim bratom v vinograd, da bi zemljo prekopavala. Janezek je menil, da mora pri kopanju ravno tako daleč naprej priti, kakor brat; a ta želja se mu ni izpolnila. Njegov brat je bil močnejši in je bilzmiraj spredaj. — Zvečer Janezek toži materi, da je brat tako hitro delal, da ga nikakor ni mogel dohajati. Mati ga potolažijo in pravijo, da je za svojo moč že dovolj pridno delal. — Drugi dan pa dobi Janezek od neke pobožne osebe v dar podobico Matere božje. To podobico vzame s seboj v vinograd. Ko zdaj zopet prične delo na strani svojega urnega brata, položi nekoliko stopinj pred seboj Marijino podobico na tla in natiboma moli, naj mu ljuba Mati božja pomaga, da bo mogel toliko storiti, kakor njegov brat. Ko pride s kopanjem do podobice, postavi jo nekoliko stopinj naprej. Molitev in misel na ljubo Mater božjo je zelo pospeševala delo. Brat je pripovedoval zvečer doma skoraj nejevoljen, da danes ni mogel prehiteti Janezka. Pridno delo ohranjuje človeku zdravje in ga dela veselega. Najbolj vesele pesmi se slišijo mej delavci na polju in v vinogradih. Lenoba zamori v človeku vsako pravo veselje in ga dela otožnega in pustega. Po pregovoru „Kakoršna delo, tako plačilo", sme li tisti, ki pridno dela, pričakovati, da ne bo trpel pomankanja. Pridno delo je slednjič tudi podlaga dobremu, krepostnemu življenju, lenoba je pa začetek vseh hudobij. Vsi veliki možje in slavne žene se odlikujejo po pridnosti. Cesarica Marija Terezija je imela s cesarstvom veliko posla in skrbi. Kadar je pa le imela kako prosto uro, je delala s svojimi dvorjankami mašna oblačila, katera je potem radodarno delila ubožnim cerkvam. Kaj ne, ljubi otrok, da se boš potrudil sedai še bolj priden biti? S tem boš tudi posnemal in častil Marijo, ki jo tako prisrčno ljubiš. a. stroj. Moji učenci (Spisal Anton Grom.) ©e ste vi vsi taki, kakor Adolf, Karol in Tone, Sj potem je nujno potreba,.da se poboljšate . . . In kakšni so moji trije učenci? Čakajte, da vam povčm! Adolf hodi v prvi razred, Karol v druzega in Tone v tretjega. Ker pa sta zadnja dva po navadi v šoli samó takrat govorila, ka! in Tone, potem vas opominjam še jedenkrat: poboljšajte se, sicer ne bo — večerje! Ponižni slavec. je ljubi Bog vstvaril ptice, so vse sedele okoli f§§S njega. Toda skoro nobena ni bila zadovoljna z obleko, katero ji je bil dal Bog. Gos je rekla: ..Jaz bi imela rada zelene noge." Raca je rekla: „Jaz bi imela rada rudečo glavo." Škrjanček je rekel: „Jaz bi bil rad rudeč, zelen in rumen." ln takoj je imela vsaka ptica kaj pripomniti. Samo slavec je bil zadovoljen in vesel svojega rujavega oblačila. To je ljubemu Bogu ugajalo, in zato je rekel slavcu: „Ker si tako zadovoljen, bodeš znal izmej vseh ptičev najlepše peti ter bodeš ljubljenec ljudij." — Od te£a časa poslušajo ti polni veselja in občudovanja gozdnega pevca ter ga imenujejo kralja ptičev pevcev. Posi. — c— 56. V šoli. Andatile. . P Éb'3- L . W> 4 s--1 Ti tam, „Vrane 3. Kaj se ~ + Z t v U šesti v drugi druži - jo se tebi zdi?" No t 4. „Glej ga, glej, glavi - P. A n gel ik Hribar. _, 'Jjj i r klopi ! Koli-rade, ^et na bena ! „ Kaj ? To bistra! Majhen "äm m ^ ^^ ^ p i 1 / p 1. ko je šest - krat 2. smreki jih če 3. v glavo mi ne 4. de-ček, Yß - lik pet? Majhen mož na prste pi ; Puška po - Či, jedna gre!" Jedna pa - de ustre-mož; Sčasom boš še za mi- Zora. Tara vrh rožnega oblaka, Tam za goro zora spi: Cvetje nje prihoda čaka, Tu pod goro se solzi. .. Tam za goro v bajnem vrti Zora si ravna lase — — Ptički pod goro potrti Nje prihoda si žele ... Zdajci zablesti nje lice, Nasmeji se vrh neba: Zapojó pozdrav ji tiče, Cvetje sreče vztrepeta . .. Hvali zora zbor pojoči. Koplje v čašah se cvetu; In naposled k zibki skoči — Vidi dete v sladkem snü ... In šepeče mu v ušesce: Vstale cvetke, ptičice-- Dej, še ti odpri očesce, Dvigni k meni ličice. Naj imajo ptičke pesem — Cvetje naj svoj kras ima — A nasmeh tvoj s saboj nesem V grad svoj onostran gora ... In vzbudi se dete šibko, In se zori nasmeji-- In drhteč radosti, zora Dete v zibki zapusti.. . Zaklad. -Naš Goli grič le prekopamo !" Tako dejali so vaščani, „Ker zlato tele v njem dobimo, Tu so zakladi zakopani." Res, Goli grič so prekopali, Da našli skrite bi zaklade, Zaman globoko so iskali, Zastonj so bile sladke nade! V zrahljano zemljo nasadili So si povsodi vinske trte, In s tem so stoprav pridobili Zakladov polne — vinske vrte. Kratkočasnice. 1. Kaj mladi kuharici ni šlo v glavo? Novo došla kuharica je pripovedovala svoji prijateljici: „Pri nas je pa res čudna družina. Hčerka pravi, da ima dva brata. Sinček pa, katerega vprašam, vsak mi trdi, da ima le jednega brata. Pa jih kdo razumi, če jih moreš!;; 2. Velika poštenost. »Kaj delaš tu v sodišču, [aka?" — »Za pričo sem." — „V kateri pravdi?" — „Vsakemu rad postrežem, kdor me ravno potrebuje." 3. „Kaj pa vi pravite o gobah, gospod Slama? Naš gospod pravijo, da so jako nezdrave." — Slama: „Da, res je, posebno strupene so zelo škodljive." __7 Kovec. Rebus. (Priobčit Pr. Zimio.) K lar (Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)j Odgonetka zastavice v 9. številki: Orožnik, krožnik, rožnik. PraT so uganili: Gomilšek Antonija, učenka III. letnika rižje dekl. šole v Ljubljani ; Adamič Dana in Mira, nadučit. hčerki, Ojstriš Minka in Anka v Ljubljani ; učenke IV. razreda Franc-Jožefove dekliške šole v Ljutomeru : Štor Stanko, učenec v Ljubljani; Paulšek Karol v Račjem ; Slamberger Inka in Nuša, učenki r Kranju ; Zalaznik Minka in K ranca v Polh. Gradcu; Centrih Efka, natakarica, Praien Alozij. učenec v kavarni -Albert', Pušnik Jurij v kavarni „Eviopa-, Zajo Ciril in Cufer Mat. y kavarni .Valvasor*, Scopai' Tine, Fr.. Slavko, Angelika, Mici m Anica, učeu. ljudske šole, Prosenc Iv., učonuc pri g. Persché. Lukež Viljem, učenec III. razredu, Vadiiou, poštni nlicial v Ljubljani; Gregore Jo«., učenec v Novem mestu; Vrabl Nikolaj Id., gimnazijec, Vrabl Konrad in Jakob, učenca * Središču : Krunjc Fr., pekovski učenec » Velenju : Kilar Riko, učenec III razr. na c. kr. vudnici v Ljubljani : Kalin Minka in Ivanka, učenki v KosUnjevici: Tomšič Pepček, Nanka in Mici t Ilirski Bistrici; Furlani Popinu, Stefanka in Rimljanka. Aleksandra Zabredova v Ilir. Bistrici ; Lager Fiorii», učenka v Velenju ; Potočnik Mih., diarnist pri okrajni sodniji, Cirič Janko, organisi. Jančar Ciril, notarski uradnik v Gornji Radgoni : Einspieler Lambert, dijak. Kinspieler Stefani in 1'epi. Knitie Žanetka, Kreč Rožena, gospioe v Ljubljani ; Turšič Vincencij v R-ivnih nad Krškim; Vršič V., dijak v Mariboru; Rajh Alozij, dijak na c. kr. učiteljišča r Mariboru ; Gantar Anica, učenk« na Čatežu ; Cede Ant., gimnazijec v Mariboru ; Sknt Ivanka, učenka v Dramljah (Staj.) ; Slapšak Vine., dijak v Kranju ; žitko L. t Ljubljani. Odgovorni urednik Ant. Kržlč. Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani.