4 Kolofon
■ Proteus 81/1 • September 2018
Naslovnica: Okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia). Foto: Luka Pintar.
Proteus
Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupani Slavec dr. Petra Draškovič Pelc
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2018.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavleti Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah - Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.000 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna naročnina je 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 35,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147
Uvodnik
Človekova odgovornost do družbe in narave
29. avgusta zjutraj sem v bifeju Činkole nasproti Poljanske gimnazije v Ljubljani - nekoč je v neposredni bližini delovala ugledna gostilna z istim imenom - skupaj z znanci iz otroštva ob zajtrku in kavi »reševal svet«. Vmes sem »po diagonali« hitel čez prispevke v Dnevniku, dokler me ni na zadnji strani dokončno »prebudil« naslov: Univerza Harvard se obnaša kot multinacionalka. Prispevek je napisal v Ljubljani živeči Čilenec Simon Tecco, novinar, dopisnik španskega časopisa ABC ter sociolog in izvedenec za državljanske vojne in politične odnose v Južni Ameriki. Leta 1973 je zbežal iz Čila, najprej v Italijo in potem v Jugoslavijo. Kot enaindvajsetletni svobodomiselni študent je bil namreč preveč dejavno vpet v boj za lepši in pravičnejši svet, da bi ga hunta pustila živeti. Zadostna legitimacija, da je prispevek veljalo natančno prebrati. Vsebina Teccovega prispevka je v resnici šo-
kantna. Medtem ko se pri nas univerze tržijo »na drobno«, kot se to »spodobi« za univerze v perifernih, obrobnih državah, in jih politika v skladu z neoliberalno ideologijo skuša vedno znova podrejati gospodarstvu, je ameriška zasebna univerza Harvard, ki jo »krasijo mnogi superlativi, kot denimo najstarejša visokošolska ustanova v ZDA, najprestižnejša in za nekatere tudi najboljša na tem planetu«, že sama velika multinacionalna korporacija. Njeno premoženje je vredno 37 milijard dolarjev, torej več, kot je proračun marsikatere države. Univerza Harvard preko svojega hčerinskega podjetja za upravljanje s svojim kapitalom kupuje in trguje z obsežnimi kmetijskimi in gozdnimi površinami v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Afriki, Kaliforniji v ZDA in vzhodni Evropi. V Južni Ameriki je kupila zemljišča v vsaj enajstih državah, med njimi v Braziliji, Argentini in Čilu.
In kaj počnejo na teh zemljiščih? Dva primera, ki jih navaja Tecco, povesta vse. Leta 2004
V poklon Pavlu Grošlju • Ob osemdesetem letniku Proteusa 5
je Harvard v Čilu kupil 76,8 hektarja pragozda z večstoletnimi drevesi, ki so ga posekali in nadomestili s plantažami evkalipta, in to v nasprotju z zakonom, ki dopušča pogozdovanje izključno avtohtonih drevesnih vrst. Univerzo sta doleteli denarna kazen 17 milijonov pesov in obnovitev avtohtonega gozda. V Argentini pa je Harvard kupil 87.884 hektarjev veliko zemljišče v naravnem parku Esteros del Ibera, ki obsega 25.000 kvadratnih kilometrov močvirnato območje in sodi med največje vodne rezervate na svetu z izjemno raznolikim in bogatim ekosistemom. Te površine so brezobzirno spremenili v plantaže evkalipta in bora. Obe drevesni vrsti povzročata tako imenovano zeleno puščavo. Znano je, da je sožitje oziroma sobivanje evkaliptov z drugimi rastlinskimi vrstami in živalmi slabo in da listje evkalipta preprečuje razvoj mikroorganizmov in s tem nastanek rodovitne prsti. Tudi na zemljiščih, zasajenih z borovci, že po štirikratni obnovi plantaž ne raste nič več. Poleg tega ti dve drevesni vrsti potrebujeta zaradi hitre rasti ogromno vode, zato se teren postopno izsušuje in usihajo vodni viri. Proti takemu početju so poleg lokalnega prebivalstva in okoljevar-stvenih organizacij protestirali tudi študentke in študenti ter profesorice in profesorji s har-vardske univerze same (!), vendar brez večjega uspeha. Tecco je prispevek sklenil z ugotovitvijo: »Ravnanje univerze Harvard torej ni prav nič drugačno od katerekoli druge multi-nacionalke, ki imajo za edini cilj dobiček, ne oziraje se na naravno okolje in ljudi.« Neoliberalistično ravnanje vodstva univerze Harvard ima paradoksne učinke. Predstavljajmo si na primer profesorja, ki raziskuje človekov negativni vpliv na okolje, univerza pa ga plačuje z denarjem, »ustvarjenim« z dejavnostmi, ki uničujejo okolje. Njegov položaj je še absurdnejši, če je zaradi preživetja prisiljen ostati v službi na taki univerzi. Sizif je nekoč moral za kazen valiti ogromno skalo na vrh hriba. Vsakič, ko je pririnil skalo skoraj na vrh, mu je ta ušla in se skotalila na vznožje ... Dejstvo, da je Harvard najboljša univerza na svetu, hkrati pa ena od multinacionalk, ki zaradi denarja, s katerim financira svoje znanstvenice in znanstvenike, uničuje naravo, za-
stavlja vprašanje same novoveške znanosti in njene »brezbrižnosti« do družbenega okolja, v katerem deluje. Rektor Moskovske državne univerze Lomonosova Viktor A. Sadovničij je v svoji kritiki po svetu prevladujočega anglosaškega vrednotenja univerz posebej opozoril na to »brezbrižnost«: »Univerze ne predstavljajo zgolj izdani članki, citiranje anglosaških revij ali indeks Hirsch, ki meri znanstveni učinek neke publikacije. Univerza je namreč tudi center kulture, center duhovnega življenja države in regije, njena naloga pa je služiti družbi.«
Prevlada meritokratskosti nad družbeno odgovornostjo v danes globalizirani anglosaški znanosti korenini v nečem globljem. Iz tega globljega izvira tudi danes prevladujoče ne-oliberalno gospodarstvo. Septembra letos je skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav Evropske unije v pismu s povednim naslovom Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti pozvalo Evropsko unijo, njene ustanove in države članice k opustitvi samega temelja takega gospodarskega modela - rasti bruto družbenega proizvoda, ki je bila zadnjih sedem desetletij najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Z rastjo se je - med drugim - zelo povečal tudi človekov negativni vpliv na okolje. V pozivu so zapisali: »Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred bruto družbenim proizvodom. [...] Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.«
Dovolj očitno je, da je sodobna anglosaška znanost - pravimo ji tudi tehnoznanost - del in na nekaterih svojih področjih tudi pogonska sila na nenehni rasti temelječega neoli-beralnega gospodarstva. Izhod je lahko samo človekovo odgovorno sobivanje z drugimi ljudmi in naravo.
Tomaž Sajovic