katolišk cerkven list. Danic« iahaja 1., 10. in 20. dne vsacega mesca na celi poli, in velja po pošti /.a celo leto 3 gld.. za pol leta t gld. «0 kr . v tiskarnici sprejeroana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako oni dnevi zadenejo ▼ nedeljo ali praznik, izide Danica dan pnprej. Teti\i XIX. V Ljubljani 20. prosenca 1866. List 3. A? o f, a. B Sola gojilnica pa učilnica — nepreconjen tiar Božji. Učilnic zgolj samo za omikanje duhovnih zmožnost in pridobljenje vednost in umetni), ki lajšajo in slade zemeljsko življenje, serca pa ne boljšajo, rajše hujšajo, — tacih ajdovskih učilnic žele današnje dni že celo — kristjani, kteri pa žive tako, kakor so živeli in še žive naj bolj zreli in spačeni olikani neverniki starega in novega sveta, ki Boga popolno taje pa služijo samo mesenemu molohu svojega života. Med pravimi kristjani so take učilnice nemogoče, zatoraj so zibnile o začetku keršanstva, in bi tudi nikakor ne oživele, ako bi se ljudje keršanske vere stanovitno deržali. Kristjan namreč veruje, da ima na tej zemlji samo malo časa bivati, še le po smerti ga čaka stanoviten dom, — srečen, če je delal tukaj dobro, nesrečen, če je delal hudo. Modrost mu tedaj veleva naj pred skerbeti za srečo na unem svetu, potem pa tudi za časno na zemlji. Kristjan pa tudi veruje, da je njegovo serce že od rojstva nagnjeno v hudo in zato rajše raste v njem plevel, kropive, osat in tem je pregreh, kakor pa zlata pšenica čednost in dobrih del. Žalostna resnica je tudi to, da hudo poželenje človeka vedno zavira in ustavlja na poti keršan-skega življenja, ter ga napeljuje v prepovedane djanja, pogrezuje v hudobije, zakopava v brezno grcšnosti, ako ga človek ne zatira z vso silo že od mladih let. Poželjivost postane strast, ki spravi človeka v svojo oblast, kakor je jasno iz prednjega sestavka. Toraj je ravno ona naj globočeja in naj nevarneja rana romarju v obljubljeno deželo srečne večnosti, in zato jo mora tudi naj skerbneje manjšati in po moči zatirati. Ni je pa druge pomoči zoper to peklensko kačo, kakor keršanska izreja, ktera ji prav glavo tare. Te resnice prepričana začenja skerbna keršanska mati v mlado serčice milega deteta saditi zlato solnčnico pobožnosti ter ji prilivati s krepivno roso keršanskega duha, kteri o vsih delih in opravilih, o vsih priložnostih in prigod-kih vidi in čuti Božjo pričujočnost, delavnost, dobroto in milost. Za brambo in podporo te pobožnosti so posebno spešne in zdatne svete navade, po ljubi materi privajene, in ravno zato mati neprenehoma in stanovitno otroke vadi, da gotovo o pravem času molijo, v cerkev zvesto hodiio k službi Božji, in sv. zakramente prejemat itd. Naj več poštenih kristjanov so menda ravno take od matere sprejete svete navade na pravem potu ohranile, in menda so jih tudi ravno te navade naj več od greha na pravo pot pripeljale: navada je železna srajca, ne samo v hudem, ampak tudi v dobrem. Ko seje mati seme pobožnosti v otrokovo serce, da bi kalilo ter spesno rastlo in sad obrodilo, pa že tudi začne poganjati ljulika prirojenih hudih nagnjenj, strupena zel poželjivosti. Vendar mati ji ne pusti rasti, hitro in brez odlašanja jo podkopuje in pleve, ker dobro v.'-, da se mlado drevce še prav lahko izpuli, odraslo in že vra šeno pa stane dosti truda in posla, ali pa se večkrat ne dii nikakor več izdreti. Ravnanje njeno v zatiranju hudega nagnjenja iti poželjivosti je sicer prav pri prosto, vendar pa je po dosedanjih skušnjah naj bolje iu zdat-neje. Vadi namreč in tirja od otroka od perve zavednosti že urno vboganje, natančno pokoršino in premagovanje ali z lepo ali pa tudi z ostro in gerdo, če mehka in lepa ne pomaga, zakaj pokoršina in premagovanje ste podlaga prave izreje in začetek vsega dobrega. Zdaj mu f>ove, to ali uno ni prav, je greh; tako početje žali mdo hudo Boga, ljubega Očeta, ki daje jesti, piti. obleko, zdravje, življenje in vse, kar imamo: žali tudi Marijo Mater Božjo, angela varha: veselje pa dela hudobi v peklu in pelje tudi naravnost v strašni ogenj pe klenski, to je, prav živo mu popisuje z ginjenim sereem in z materno skerbljivostjo prežalostne na>ledke greha. Potem milo pa r« sno svari dete, naj sc boji Bo^a; n«j nikdar kaj tacega ne počenja; obeta mu marsikaj do brega, če jo bode vbogalo, pa tudi ostro žuga s kaznijo, ako se bode prederznilo ljubega in dobrega Boga z grehom žaliti. Ako otrok ne mara dosti za nauk in žaganje materno, ona kaznuje njegovo nevbogljivost in nepokoršino kakor ve, da mu težko de in kakoršna kazen se ji zdatua zdi, ter ga tako s silo nekoliko ukroti, potem pa še dalje uči in serce inehča. Strah, da ne bi zgubil ljubezni in dopadajenja Božjega, pa trepet pred peklom, to so naj boljši poinočki zoper greh, naj zvestejši prijatli, ki človeka zmiraj iu povsod spremljajo pa spodbadaja in priganjajo k do bremu, če ga tudi nikdo ne opazuje. Sila in pametna kazen ste dostikrat tudi potrebne, vendar le tedaj, ko se mora krotiti viharna nevbogljivost, živinska terma in svojeglavnost premagovati, pa potem se mora um prepričati, volja in serce mehčati in vneinati s podučevanjem, če hočemo koga v dobrem stanovitnega napraviti za vse njogove žive dni. Ojstrost in šiba sama \>rez prepričanja in mehčanja delate človeka dobrega na videz; ko mine oblast in strah, se začno kazati popred skriti rožički! Ko je dete v dobrem že nekaj bolj vterjeno, skerbno materno oko še vedno pazi, svari ter opominja o nevarnosti in potrebi; varuje ga prav posebno slabih zgledov in spridenih tovaršev, ki so dobrim otrokom to, kar dela slana in hudi mraz cvctečim rožicam. Vsemu nauku, vsim svarilom in opominjem pa primaka z ro-dovito roso neprenehoma goreče molitve in obseva s solncern keršanskega zgleda. In kako prečudno moč imajo inaterni nauki, svarila in zgledi! Kar mati uči, globoko v sercu obtiči, in če jih človek v viharnem, posebno strastnem mladostnem Življenju tudi morebiti pozabi in zabrede na stranske pota, zbude se in ožive pozneje, v letih bolj hladnih in mirnih, ter v novo pripeljejo zgubljeno ovčico k pravemu pastirju. Zatorej mati, ki daš otroku samo telesno življenje, dušnega pa n«*, ker njegovo zrejo prepusaš neobčutljivemu najemniku, ki pri tebi iše samo kruha zoper silo trebuha, oh mati ti neznano grešiš zoper pervo m naj imenitnišo dolžnost svojega stanu, ker ni ga človeka na svetu, kteri bi za-mogel toliko in tako stanovitno sercc otrokovo v naj pervi dobi k dobremu naklanjati, kakor do b ra i n skerb-na mati sama. Stokrat toraj srečno dete, ki ima tako mater! Kakor cvetica solnčnica sc bode oziralo v viharnem pa nevarnem zemeljskem življenji neprenehoma od rane zore do poznega večera svojih dni proti I logu, svojemu Solncu; lc samo čc ga nesreča zadene, da Hoga kaj raz/ali, bo pobesilo žalostno glavico ter nagnilo skesano sercc: Blagor pa tudi materi, ktera naj vainišo to dolžnost dopolni, da zredi po Božji volji v otročiču pravega kristjana! Mirno, zadovoljno in veselo ji jo serce: življenje njeno v tej dolini solz lajša in slajša dobro, pokorno in potcrpežljivo dete, dokler sladko in zaupno nc zaspi v Gospodu. Zravno keršanske od-gojc mora skerbeti dobra mati tudi za telesne potrebe otrokove ter ga učiti ali sama ali po druzih za življenje potrebnih dol in opravil, vednost in umetnost, da si bode zamogel potreben kruh služiti. Vendar ena reč je kristjanu naj imenitneja: rešiti svojo dušo. Zato mora mati vse misli in želje, ves trud in prizadevanje obračati v dobro izrejo, pa zravno vendar nc zanemarjati telesnih potreb. Ali Bogu sc smili, da jc malo malo turih mater! Dosti jih nc spoznava svoje dolžnosti; druge so prenevedne ali lene; nektere preposvetne, pre-inehkc, pa tudi preterde; mnogim sirotam zlata mama prerano umre. Kdo bo namestoval in popravljal slabo in napačno to odgojo? Kdo bode po materno za sirote skerbel? Šola, -dior vselej in veči del. O preimenitna in veličastna naloga za šolo, ker ima biti prava, -»kerbna mati svojim šolarjem! Šola ima toraj nalogo in sveto dolžnost, da nadaljuje in dopolnuje od staršev dobro pričeto odgojo, slabo boljša, napčno in krivo popravlja in ravna. D tem težavnem poslu sc ima deržati pri prostih pa po več sto-letnih skušnjah poterjenih maternih vodilih, ki so do-sedaj naj gotovši in naj boljši sad rodilo. Ako sc hoče ravnati po druzih pravilih, ter drugač od matere do za želenega namena uospeti, bode javalnc kaj opravila in skor gotovo le piškavega sadu dobila, ali šc celo strupenega in škodljivega. Kakor materi jc tudi šoli perva in naj imenitneja dolžnost ta, da mladost keršansko goji; zato mora po zgledu maternem v mlade serčica sauiti solnčnieo pobožnosti, ktero naj krepča in uterjuje z oživljuvnim keršanskim duhom, pa gradi, brani in va-rujo pogina s stanovitno terdnjavo zdatnih keršanskih navail. ker Anže bo delal, kakor se jc Anžck navadil. Dalje je solina dolžnost ta, da uči pokoršino, premagovanja. samega sebe zatirati, kropivc in ternje hude poželjivosti z lepo pa tudi z gerdo prav po matorni navadi. kadar lepa nc izda; varovati ima izročene gojcncc slabih izgledov. nevarnih tovaršij, pa svetiti z lepim zgledom keršanskega življenja, ker beseda gine, zgled presune. Šola. ki tako ravna, screc boljša in napeljuje k bogoljubnomu življenju, ravno s tim spolnuje naj imenitnišo dolžnost, gotovo nad polovico vsih svojih dolžnost: zravno se ve da mora tudi buditi in mikati ditšii** zmožnosti, pa učiti za življenje potrebnih reči, vednost in umetnost, da bodo zamogli šolarji vsakdanji kruli lilije -lužiti. Sol a mora zrediti dobro kristjane i u poštene deržavljane. Take gojilnice in učilnice skupej imenujmo šole po starodavnem in častitim imenu. One so saa svete naše vere, ktera neprenehoma tirja obrezovanje serca od hudih nagnjenj pa spolnovanje Božjih zapoved. Učitelji so bili za Bogom apostoli in njih namestniki, ki so to sveto vero oznanovali in razlagali. Prizadevali so sc pervi kristjani v djanju spolnovati, kar so od teh svetih mož čuli, zato jc bila vsaka keršanska hiša prava gojilnica, kakor vemo, da so takrat po angelsko živeli ter močno dušno vse nagnjenja do sveta in svetnih dobrot in sladkost premagovali. Za sveti kerst pripravljene, pa tudi glo Dočjc učenosti želeče so posebni kateheti, odločene od druzih, šc posebej učili. Pri takem odločenem poduku so sc tudi učili brati, pisati, peti itd., ker vse to je bilo potrebno za branje svetega pisma in zaznamovanje raznih reči, pa za petje psalmov in druzih molitev. Tako so se keršanske šole pričele, širile in zboljševale po cerkvenih možeh, in imele so zmiraj poglavitni ta namen, da so ljudje jasnejše in natančniše spoznavali nauk Kristusov, da so serca boljšale, voljo mehčile, to jc, dobre kristjane gojile. Zravno so tudi obdelovale nauke, ki so bili ali prava potreba, ali vsaj dober po-moček, pervi namen doseči in tudi zemeljsko življenje lajšati. Šole tedaj s keršansko odgojo vadijo in urijo v dobrem, v premagovanji naj hujšega že prirojenega sovražnika, poželjivosti; ravnajo in gladijo pot v večno stanovitno domačijo, zato so z lučjo sveto vere vred zares ncprecejcn dar Božji in vsak kristjan jc dolžan napravo takih šol podpirati, pa skerbeti za njih obstanje po enakem potu, kakor za cerkev in mašnike. Posebno današnje dni, ko starši nekaj zavolj mlač-nosti, nekaj zavolj presilne skerbi za telesne reči otročjo odgojo zelo zelo zanemarjajo, so enake šole z onim keršanskim duhom pervih časov kervavo potrebne, če hočemo svojim naslednikom še kaj vere zapustiti. Skušnja pač uči, da keršanska šola življenje po veri močno podpira in zvikšuje, učilnica brez odgoje serca pa trosi mlačnost in vnčmarnost za Božje reči. Po oiihodu „ t Jute piiifke." Eii dan v LJubljani leta 1836. (Spisal Jož. Kovačič.) III. Vsa učenost, umetnost in vse skušnje vsakterih zdravnikov so bile zastonj. Ravno to je pa derhal tako razkačilo, da kakor nekdaj v štirnajstem stoletji, ko jc ljuta kuga morila po Evropi, jc pripisovala to bolezen Je sploh zavdajanju ali otrovanju. Tega obdolžč izmed vsih posebno zdravnike in vradnikc, in ta nesrečna terma se iz Rusije v Pariz in od ondod tudi v Madžarijo zapodi. Čenča se, da imajo zdravniki povelje ljudem, kar je naj več mogoče zavdajati, in ta bezumnost jih tako raztogoti zoper zdravnike, da jih veliko napadejo in neusmiljeno pomore, vračila pa, ki so jih pri sebi imeli, kot strup raztrosijo, poteptajo in ugonobijo. Tako posebno v Rusii in na Madžarskem. V tej zadnji deržavi se spuntajo kmetje mesca velikega serpana 18JJ1 in pri tej priči mnogo zdravnikov, plcmenitašev in vradnikov ravno tako krivično napadejo kakor ljuto pobijejo. In pri tej neizrečeni nadlogi se skoraj nič ni mislilo na Boga in ne zmenilo zanj, ki jc s svojo težko roko ljudstva šibal. In šc več, ko se ta morivska kraljica leta 1832 mesca sušca v Pariz pridervi, sklene derhal jo nrav šalno ter norčavo sprejeti in s francosko lahkomiselnostjo za nos voditi, ali prav tako ravnati, kakor ajdovski nesnik piše: „Flccterc si nequeo superos. Acheronta movobo. — ako mi Bog nc pomaga, bom na pomoč klical vraga." Kajti, če jc tudi kolera 29. sušca, to je, med stirdeset- danskim postom svojo grozovito vlado nastopila, je Pariz kljubu temu toliko več se semati, noreti in plesati jel. Nikdar poprej, sporočuje nekdo, ki je sam vidil, se niso plesiša tako splošno obiskovale, kakor ravno v začetku kolere. Nezmčrno se je po vsili plesiših krohotalo, godba vrešala in tulila, — malo da niso plesavci in ple-savke oglušeli; v nespodobnih plesih se je vse vertilo in divjalo in sukalo, vmes pa z ledom ohlajene ali pa skorej vrele pijače zaporedoma in brez vsega pomislika srebalo. Ali med tem da svoje razuzdane burke počenja, ravno tisti hip na nekem plesisu naj bolj divjaški harlekin (bur-kež) svojo krinko ali šemo raz obraza potegne, in kaj so vertoglavei vidili? —Lici ste mu sinjkasti, ubogo norče se zgrudi, — — vnebovpijoče zabavljanje mahoma potihne, prederzno veselje mine, vse omolkne. Ptujka začne svoje opravilo; mnogih plesavcev in plesavk, norcev in noric se dotakne, ki malo za tem v bolnišnici, ki se imenuje „Hotel-Dieu," še ošemljeni svoj posvetni in prenagli tek za vselej končajo. — V Parizu derhal enako zažene in terdi, da vsa govorica zastran kolere je domišljena in bosa, da kolere ni in je tudi bilo ni. „Strup! strup! nas mori, ves živež je otrovan, zelenjava na tergu, kruli pri pekih, meso v mesnicah, vino v kerčmah. To ne more drugač biti!" Tako vpijejo priletni ljudje, „zavdati nam hočejo, sej kaj tacega se tudi v nar hujši dobi nekdanje ro-varije ni zgodilo. Izdani smo in moramo ali za strupom ali pa gladu poginiti!" — In zares, ta zaslepljena in terdovratna derhal si ne upa ne jesti in ne piti; vsa razkačena in obupana s pestmi namerja in žuga. — Dozdevalo se je, da prihaja mrak pred sodnjim dnevom. — Vsak neznan jim je zavdajavec in ga napadajo, sem ter tje sujejo in preiskujejo. Gorje mu, pri kterem se tudi se tako nedolžna reč najde! brez vse milosti bledi smerti zapade. Videl sem, piše dalje sporočevavec, med takim nekoga nesrečneža, ki je pri sebi imel neko belo na nedolžno štupo. Pobijajo ga kar precej, in ko v zadnjih zdihljejili zeva in pojema, planejo kakor peklenske torke že priletne babe nanj, vlečejo coklje z ognjušeuih nog in telebajo in mlatijo čisto nedolžnega človeka po glavi, dokler duše ne izdihne; na to mu ea-pudrajo oblačilo in ga tako raztlačijo in zmečkajo in poteptajo, da ni bil več človeku podoben, in še več, — izpulijo mu lase, odčehnejo mu ušesa, odtergajo nos ia ustnici; — na vse zadnje mu pa še neki divjak verv okoli vratu zadergne, ga za seboj po ulicah vleče in na vse gerlo rujove: „Glejtc! to je kolera." — Dcrhalsko kardelo se pa za njim vali, kriči, tuli in kolne, da sc vse stresa! — Drugi dan se pa novica po zidovji nabita bere, da vsi reveži, ki so jih prejšnji dan tako gro-zovinsko pomorili, so vseprok nedolžni, da beli prah ali štupa, ki so ga pri sebi imeli, ni bilo druzega kot kafra, klorin in še nekteri drugi pripomočki zoper kolero. Divja derhal, ki se je kakor smo omenili, kot vihar vzdignila in nedolžne kervi deležna storila, se čez to golo resnico zavzame in prestraši, se pomiri in nejevoljna s svojo ljutostjo se s skelečim sercem v svoje iz-bicc splazi. Tu se je pač jasno dopričalo, kar pesnik piše, da nar strašnejši strah je človek v svoji zmoti. Po tem, ko je bila ta šiba Božja Francosko, Angleško in severno Ameriko obiskala, se preseli v južno Evropo, pride leta 1836 iz Italije na Tirolsko, na Parsko v Avstrijo in Ilirijo, v ktere glavno mesto slavno belo Ljubljano — dospem kmali po njeni žalostni ločitvi. Tudi tu je morila, pa, hvala Bogu! pametno ljudstvo našla. Dalje nasl. Ogletl po Slovenskem in fiopisi. Iz Ljubljane. Prevzvišeni gospod deželni poglavar baron Edv. Bah je razglasil klic do prebivavcev naše dežele, da naj prihite v pomoč mnogim prr bivavcem na Dolenskem, kteri terpe veliko silo in pomanjkanje. Naj hujše je v okraju trebenskem, zatiškem in žužemberškem, pa tudi po nekterih krajih novomeškega, kerškega ni kostanjevškega okrožja. Strašna suša lanskega leta ni le oziminc tako zamorila, da še semena niso dobili, temuč ie udušila tudi seno in otavo, da so mogli živino pod nič prodajati, in te, ktera jim je ostala, nimajo zdaj s čim pičati. Že so jeli slamo s streh tergati, da io živini kladejo. Enako slab jc bil pridelek po nogradih. Pridružile so sc tudi druge nesreče, toča, ogenj itd. Deželni poglavar je sam te kraje une dni ogledal in se prepričal njih reve in stiske: torej kliče prebivavce kranjske dežele, kterih usmiljenje si« je že tolikrat tako leposkazalo: Naj pomagajo svojim ubogim bratom z dobrotnimi darovi v de-narji ali v živežu. Darove sprejemajo: C. kr. deželno predsedstvo, mestna gosposka, časniki: po deželi pa kantonske gosposke in duhovstvo. Št. Peter v Ljubljane. Z. 11. januarja so izročili milostni gosp. dr. J. Z. Pogačar večnemu pokoju truplo svojega nekdanjega součenca, ranjcega šentpeterskega fajmoštra g. Luka Cirar-ja. Govorili so tudi slavni govornik v šentpeterski cerkvi nektere besede farinanom v slovo od ranjcega g. očeta, t J ovora nekoliko naj omeni Danica. Zadnjič ste zbrani, farmani šentpeterski, krog svojega ljubijočega gosji, fajmoštra, ki so izmed zadnjih 5 g. fajmoštrov pervi pri vas delali do smerti v vinogradu Gospodovem. Bili so gospod zmiraj priden, učenec in duhoven. Pri vas so bili 1.) let kaplan in zdai fajmošter 10 let. Kako so pastirovali? Tako, da jih pozabiti ne bote mogli. 1. Cerkev znotraj in zunaj vsa prenovljena priča ljubezen vašega ranjcega g. fajmoštra: čudi se marsikteri popotnik, ko pride v ta tako veličastni liram Božji. In glejte, to ni majhna reč: toliko let delati pri cerkvi; upam pa tudi, da ta skerb za svetišče bo veliko odločila na tehtnici Božji. 'J. Bili so ranjki mil in prijazen gospod v obhodu v>aeemu. viso eemu in nizkemu dober. Zopet to ni majhna reč. < VI dan drugim darovati, poslušati njih pritožbe in prošnje, in za plačilo večkrat še kako grenko slišati. Cpam. da tudi to bo globoko potegnilo na tehtnici Božji. <«o spod, veš pa, da smo prah in pepel, tudi so mile je sodbe tvoje, kakor ljudje sploh znajo soditi: odpusti ranjcemu, če imajo kaj zlega še nad seboj; sej si jim bil naložil breme angeljskim ramenom pretežko. Kavno zato bomo tudi danes še v tej cerkvi, kjer so rajni tolikrat povzdigovali Jagnje nedolžno za vas, opravljali dar nove zaveze njih duši v prid. — (Obernojo sc gospod govornik proti rakvi.) Dragi prijatelj, častiti g. fajmošter. prosim te, daj še en nauk, zadnji nauk, svojim ovčicam, ki so poslednjič zbrane krog tebe. (Proti ljudstvu*: „Bodito pripravfj eni," to je beseda, ki jo iz mert vaške rak ve govore zadnjikrat g. fajmošter vam. G. fajmoštra po klical ie Bog takorekoč še z orožjem v roki: ker pred malo dnemi so vam opravljali še službo Božjo. Kavno tako tudi vi ne veste nc dneva ne ure. Ni vidila kmalo Ljubljana, da bi bilo toliko kine tiškega ljudstva šlo z mert vaškim sprevodom sredi po mestu. Živ dokaz, da Slovenec res spoštuje svoje duhovne. Hvala vam pa tudi, možje v kožuhih, ki ste nam, ki nosimo suknje, dali tako lep nauk, kako naj hodi verni Slovenec za pogrebom. Vi ste bili lepo go-loglavi in ste molili, mi pa smo za rakvi jo pokriti šli (ker je že taka razvada) in do malega kramljali. Vender pa le sama molitev koristi temu, ki se spremlja do ti nega groba. Iz Ljubljane. * »Kaj je z Matico?" — Dne U. t. m. je imel Matičin odbor drugo očitno sejo, v kteri so sporočevali posebni razbori, kaj se je doslej delalo in storil««, in zakaj so z obctanimi bukvami ho ni moglo na »lan. Sklenilo se je potem, da dobijo udje Matieioi za leto 1 *♦>."> tri reči, in sicer: a) Erbenov spis o Kranjski in Koroški v slovenski prestavi. Dasiravno je romala ta žc sem ter tje, vendar še ni tako doveršona, da bi se smelo koj tiskati, toraj je sklenil odbor poprositi g. t'igalc-ta, da jo blagovoljno do-verši in tako izroči v natis. — b) Zgodovino Slovencev, kakor jo jo spisal po naročilu nekdanjega društva slovenskega g. Terdina. Una knjiga je čisto znanstvena, ta pa bolj domača, in ker ministerstvo na prošnjo zgodovinskega društva ne misli dati na svetlo zgodovine kranjske dežele, bode ta gotovo vstregla vsem , kteri želijo dobiti ob kratkem pregled o djanji iu nehanji svojih prednikov rojakov. Da bode primerna, jo hodo pregledali gg. dr. Vončina, dr. Kosta in L. Svetoc. — c i Letno sporočilo o tem, koliko premore in kako se ravna Matica, kakor velevajo tudi njene pravila. Poslale se bodo te reči o svojem času le tistim , ki bodo s plačevanjem v rodit. — Zakaj pa ni „L o t opisa" na svetlo, kakor je sklenil Matični odbor v svoji pervi seji 22. junija, in kakor se je bil razglasil načert zanj po ,,No vicah", kakor so ga posneli in ponovili tudi drugi časniki slovenski? Zate, ker je bolje nc začeti, kakor pa začeti in nc moči napredovati. Dasiravno se je pisarilo do mnogoterih pisateljev, so poslani spisi vendar premalo tehtni, in ravno taki, kteri so sc poprej potegovali za Letopis, niso poslali nič. Posebej se pač vsem ni moglo pisati, zlasti takim ne, kjer je očitno, da jim je blagor Matičin pri sercu, kakor p. Daničinemu g. dopisniku iz Maribora. Po 2. svojih pravil ima društvo »lajati na svitlo dobre, čisto znanstvene, pa tudi ljudstvu primerne spise. Kako težko jc to spol-novati, posebno ob času, ko deržavna zidarija ali politika tako močno vlada misli in serca in celo roke, kdo ne ve? Koliko jih je Slovencev, ki bi sc pečali in pečati mogli le z znanstvenimi deli? Dajati na svetlo ljudstvu primerne spise — ta namen ima tudi družba sv. Mohorja, ktera je v resnici postala sredotočje , ki lepo druži majhno število pisateljev, ter jim pogum daje za domovino se truditi (prim. Večernice itd.) Prav jo . da so Matici v spodbudo in posnemanje priporoča družba sv. Mohorja: toda pri tem se ne sme pozabiti, da so je tudi ta vila in vila, dokler se ni razvila tako blagovito, kakor se kaže Slovencem zdaj, — in kdo ne vč, zakaj V Ker se je postavila na terdne tla. Ali pa že ima Matica tako terdne tla, in ali jih bo kdaj dobila ? — Prav jo omenil g. dr. Bleivveis v 2. seji odborovi, da se družbi ne more očitati, da spi, ker še prav za {>rav ni oživela, in g. dr. Toman, da se doslej dela še e ulnjak , v kterega moramo zbirati in nabirati , da se bo moglo kaj poslati po slovenskem svetu , in da pravi rodoljubje , glede na Matičinc začetne zadeve , od nje zdaj še preveč tirjali ne bodo. Pervo leto je velik dobrotnik povzdignil Matico, in razveselil družnike: tudi drugo leto bodo, ako Bog da, zadostilo, če tudi nekoliko pozneje. Sedanji odbor je pričel delanje svoje še le 22. junija. Obžalovati je res, da se ni večkrat sklical v tem času, — ali odbor ne more za to! Nekaj ni bilo zadostne tvarine, nekaj je pa tudi težko ga zbrati, ker odborniki so po vsem Slovenskem, in brez vladnega poroka seja biti ne sme. Ali, da odbor ni bil brez dela. in da so tudi na tanko doveršene vse opravila, ktero je spolnoval poprej plačani tajnik, je seja spoznala iz sporočila sedanjega tajništva. To je gotovo, da je tudi pri nas, kakor povsod mnogo tistih, ki kličejo, malo tistih, ki delajo! Želeti bi bilo, da bi pridniše spisovali knjige, t«T jih pošiljali Matici, ki bo dobre reči vselej rada sprejemala iu razširijala; s srednjimi ali slabimi pa si ji ni treba prehiteti. In ravno iz tega ozira nam je žal, da je Matici izverstna Fabiola v slovenski prestavi — se ve da brez njenega zadolženja — zastala. Bog daj, da bi pa z odtnenjenimi in v pri hodnje z drugimi knjigami pridobila si — zaupanje in hvaležnost poštenih Slovencev! Iz Ljubljane. Notranjci so ss. treh Kraljev dan poslali zaupnico svojim gospodom poslancem: dr. Blei-\veisu, dr. Kostu, dr. Tomanu in L. Svetoc tt, v kteri tudi željo izrekajo, da naj bi se v zbor le taki možaki volili, kteri so res vredni zaupanja. Pervi list Ilirskega Primorjana" ima oddelke: ,.Pri sv. Ivanu v Ve rdel i h (vvodne besede); Avstrija: teržaško mestne in o ko lične zadeve; zinos.*' Izhajal bode po dvakrat na mesec. Velja 1 gld. •>»» soldov za celo, KO s. za pol leta. Dobro in veselo je, da imajo slovenski Teržačani vendar enkrat en list v svojem jeziku; nemilo pa je, da vselej ravno v nedeljo izhaja! C'e morebiti iz tega namena, da imajo ljudje ta dan naj več časa za branje, naj bi rajši v saboto izdajal, ker tako bi ga ložej že v nedeljo v rokah imeli. Naj tedaj spremeni dan in se zanese, da se bo potlej veliko bolj prikupil katoliškim Slovencem. Iz št. Vida. V novo pratiko se je letos neprijetna zmota vrinila. Praznik Marijnega oznanjenja, ki ga bo Cerkev obhajala v ponedeljek po Beli nedelji, se jo rudeč natisnil, namesto čern, zakaj ljudstvo bo ta praznik praznovalo Cvetno nedeljo. Prosimo gg. duhovne, da naj ljudstvu to zmoto pojasnijo. P. Iz št. Vida nad Ljubljano, ob novem letu. Bog daj srečo Slovencem in slovenskim umetnikom! Kar je Vodnik pel Kranjskemu Slovencu: „Za uk si prebrisane glave, pa terdne in čedne postave; Sreča te išče, um ti je danostane resnica na veke. Ni je učenosti, ni umetnijo, v kterih bi Kranjci nc imeli obilno izverstnih mož pokazati. Le neka boječnost ali premajhna zaupnost in serčnost naših ljudi, še bolj pa nekako zaničevanje, s kterim so poptujčeni domorodci dozdaj radi vse, kar jc domačega, v nič devali, češ, kaj bo neki iz Kranjskega dobrega prišlo? te in druge take zapreke in spotike so do zdaj zaderževale naprej ko mož iz našega slovenskega roda, in so jim dostikrat viši stopnje omike in izurjen j a zapirale. Odslej ne sme več tako biti. l.e naprej, bistre glavice slovenske! Ta pot naj oznani „Danicau verlega Slovenca, iz vodenega in izurjenega orglotvorca gospod Franceta Ooršiča, rojenega Slovenca, Ljubljančana, ki se je od mladih rok po vsih pravilih in stopnjah učil umetnosti orglotvorstva pri znanih mojstrih v Ljubljani in na Dunaji. — Njegove perve orgije, ki jih je postavil v Ljubljani v ternovski cerkvi, so mu tako dobro stekle, da njegov dunajski mojster Ilesse, ki jih je bil prišel memo grede v Ljubljano poslušat, je bil prisiljen pri znati in reči: „Gospod Goršič! s temi orglarai, ki ste jih tukaj postavili, ste mene svojega mojstra prekosili, Bog vam daj srečo!*' Naš namen in tudi naša navada ni druge može ali mojstre grajati ali jih celo ljudem, kteri njih dela po trebujejo, odsvetovati, ampak hočemo le s svojim priporočilom novega umetnika v versto družili verlih umetnih mož postaviti, kteri je tc stopnje in časti vreden. Še le troje nove orgije je g. Goršič do zdaj v naši škofii postavil, v Ternovem, v stari Loki in na Žalini; pa pri teh orglah jc pokazal, da ume vsim terjatvam dobrih, lepoglasnih in po naj novejših pravilih izdelanih orgel vstreči. Njegovo pihalo potrebuje prav malo prostora in tako tiho in gladko brez lopotanja in ječanja v pi-ščalih, pa tudi tako lahko teče, da ga pri naj večjih orglah le nekoliko odrašen deček brez tnida goni. Njegovi sapniki in sapni dovodniki, njegove piščali, lesene ali cinaste, njegovo zapirnice in zatorniec, vse je posebno lično in natančno po vsih pravilih izdelano, da je res pohvale vredno. Kar se pa tiče mehanike, to je, gibanja od podperstnikov in pod nožni kov do piščalnih zaklopnie, je vse to posebno gladko in lično izpeljano, vse vretenca so železne in tečejo v mešniku brez ropo-tanja in brez nevarnosti, da bi kje se plazilo, ali zastajalo, tako da moramo besedo izreči, da je v tem g. Goršič izversten umetnik, dozdaj še ne premagan. Tudi poseben naturen dar tankega sluha ima gosp. Goršič, kakor je znano od našega ranjcega Kiharja, s tim mu je le mogoče svoje piščali gladko vglaševati in blagoglasno z drugimi vbirati. kakor malo kteremu mojstru tako. — Če šc pristavimo, da je g. Goršič mož bistre glavice, blagega serca, ponižnega in priljudnega obnašanja, mislimo da smo ga po vrednosti in pravici pri-poričili vsim, kteri njegove postrežbe potrebujejo. Imamo po tem takem pet orglotvorskih mojstrov v deželi, namreč tri v Ljubljani, med kterimi je tudi g. Malihovski zavoljo pridnega prizadevanja po boljših iznajdbah in prenaredbah orgle povzdigniti v vikši popolnost glasa in v gladkeiši igro, res pohvale vreden, in pa enega na Gorenskem in enega na Dolcnskem. Veliko delavccv pa malo dela. — Pa tudi v tem upamo, da bode sčasoma boljše: sej jc tudi veliko urarjev, pa imajo vsi dosti dela, ker nc delajo samo novih ur, temuč tudi narejene popravljajo. Mislimo, da je v deželi veliko orgel poprave potrebnih, in upamo, da se bodo cerkveni predstojniki tudi sčasoma zbudili. Potočnik. Iz k ras nje. — Po dolgi dolgi bolezni umerli so častiti gospod Gašper Svab, fajmošter dobski. V ponedeljek po svetih treh Kraljih, 8. pros. tekočega leta, izročilo se jc njih truplo hladni zemlji, dušo pa smo pri-poročevali milosti Božji. Pogreb je bil ob desetih dopoldne. Ranjki g. Svab bili so rojeni 2. pros. 1797 v Bohinju v bistriški fari, šli so še prav mladi deček v šolo, bili so izversten dijak, zvest prijatel, mož prebrisane glave, človekoljuben, prijazen in postrežljiv gospod, in vesten in skerben dušni pastir, pa tudi izgled prave keršanske poterpežljivosti v križih in nadlogah. Pastirovali so ran jki za fajmoštra v Dobu 31 let, vendar zadnjih osem let in pol so bili ven in ven bolni, mertvoudjih je bil zadel. Pri vsem tem pa opravljali so gospod Svab , da si tudi silno težavno, še zmiraj kolikor toliko svoje opravila. Tako so, kaj pa da s težavo, v začetku svoje bolezni še maševali in pridigali, in tudi pisarili; pozneje pa so tako opešali, da niso mogli več iz hiše, pa tudi sami brez pomoči se nič več niso mogli premikovati po sobi, zadnje leto so še skor da popolnoma oslepeli in oglušeli; pa vendar pri vsem tem so bili veselega in dobrovolj-nega duha. Doživeli so štiri dni čez 69 let, in ravno na svojega godu dan, na praznik svetih treh Kraljev, so prevideni s svetimi sakramenti mirno v Gospodu zaspali. Pogreb so vodili pri obilni množici ljudstva sami stolni prost ljubljanski, prečastiti gospod Anton Kos, spremljani od mnogoštevilne duhovšine, svetne in redovne. Pridiga, ktero so gosp. prošt sami imeli, je bila resno opominovanjc, pogosto spominjati se večnosti kakor zdat-nega pripomočka k pravičnemu, bogoljubnemu življenju in k srečni smerti; mašo so peli semeniški vodja in korar visokočastiti gospod Janez Novak, stregla pri maši sta v jim pa dva nekdanja dobska kaplana ranjcega gospoda Svaba, profesor bogoslovja gosp. dr. Lconard Klofutar in gosp. Frančišek Karun, fajmošter v ternov-skem predmestji v Ljubljani. Ako j c bilo že lepo viditi ta dva gospoda skazovati tako ginljivo spoštovanje in zadnjo čast ranjcemu, kte- remu sta kdaj v ljubi edinosti pastirsko breme nositi zvesto pomagala, bilo je pa še ginljivše viditi in čutiti, kako občutljivo jc zadela britka smert d v«- serei . kteri ste vedno bili v pravi prijatelski, prav blagi zvezi združeni z ranjkim gospod fajmoštrom, kajti pri pridigi ii: pri sv. maši se je očitno naznanovalo, koliko in kaj so bili ranjki tema gospodoma. Bili pa so ranjki Svab ne le res zvest in blag pri jatel, ampak tudi vseskozi dobrotljiv in gostoljuben go spod, vselej so radi vzeli od svojega in bližnjemu po delili: bili so ob enem olikanega, lepega zunanjega vedenja in sama prijaznost do svojih gostov; pečali so se tudi nekoliko s sloveušino, iu pa ob času, ko je na rodna zavest po Slovenskem še terdo spala; spisali iu na svitlo dali so namreč pridige v domačem jeziku. Za farno cerkev so oskerbeli med drugimi rečmi novi veliki zvon, kateri veličastno doni in se razlega po sprelepi planjavi dobljanski. Bili so pa tudi vsi skerbni za pravi blagor sebi izročenih vernih, in reči se mora: rajni gospod tajmošter niso bili najemnik, ampak nc utrudljiv delavec v vinogradu Gospodovem. Oziroma na njih bolezen pa moramo priznati, da so se ravnali po besedah modrega Siraha, ki pravi: ,,Ponižuj s" v svojem sercu in terpi: — nosi kar ti je Bog naložil: druži se z Bogom iu bodi poterpežljiv.'' Zatoraj pa ostanejo blagi ranjki v milem spominu pri vsih, kteri so jih poznali, sami pa naj počivajo v miru, in sveti naj jim večna luč nebeška! /j o renskega smo prejeli dopis, kteri svari Slo venec zoper silno izseljevanje v druge dežele, bodi si kamor koli, zlasti pa na Kavkaz pod Rusa, kteri pri ubozih Paljakih očitno kaže, kaj namerja s katoličani. Javalne. meni pisavec, bi naši rojaki zveličanje našli, ko bi tudi prišli na popisovane ..sreberne" hribe, „zlate" doline, na tako imenovano „goro zveličan ja," iu nai berže bi na tisti ,,križni gori" le preveč križev našli. Pisavec razkazavši mnogotere nevarnosti zastran vere pod Rusom pravi nadalje v neki meri to-le: Ne bilo bi odveč, ako bi Danica večkrat, kar pre seljevanje v tuje dežele tiče, kakovo pametno in modro besedo spregovorila, t )bilno sc dandanašnji po nemških in slovenskih listih piše o preseljevanju v tuje dežele, ter se ljudem obetajo sreberni hribi in zlate doline, se lepe nade delajo, s kterimi se mnogi motijo in v svoji doinačii še bolj nezadovoljni bivajo. Zoper to naj se Danica ustavlja, ter ljudi prenaglice, ncpremislika in nesreče varuje. ,,Povsod je dobro, doma pa naj boljše.*- — „Dalje ko kdo gre, dalje mu kažejo." — Sme se za gotovo terditi, da dobrih, pobožnih kristjanov, pridnih in delavnih ljudi na Kranjskem še ni preveč, da bi jih bilo treba v tuje dežele pošiljati, z lenuhi, potepuhi, gorduhi itd. pa nobeni deželi ni pomagano. Ako bi bil pa kdo vender tako srečen, da bi zbral in zdergnil vse malopridneže, n. pr. tate, postopače, berače iz lenobe, pretepače, neslane bahače, pijanec, zapravljivce, pre klinjavce, pridušavce, rotivee, ponočne keršenc čuke in sove, vse tisto osebstvo, ki je ostudniši od blata na cesti, in kar je take in enake pare in soderge odveč, da bi jih odpeljal, bodi si v serce srečne ,,Arabije" (Arabia felix), ali kamor koli si bodi v kak paradiž, ali saj v kake vicc, da bi se očistili: takemu bodo gotovo vsi ostali hvaležni, kovali ga bodo v zvezde in rekli, da je kaj imenitnega iznašel in nezmerno dobro tlelo storil za človeštvo! V Beljaku, kakor »Slovenec" piše, so tudi na pravili rokodelski pomočniki družbo med seboj, ktera se jc <5. pros. očitno pričela, t'clo iz Celovca jc čez 70 ljudi nalaš prišlo k ti slovesnosti, ki sc jc prav moško in veselo opravljala s petjem, glasbo iu govori. — Te družbe so silo dobre in koristne, in treba bi ZZ - bilo, da se po mestih in tergih bolj razširjajo. One ne le da mlade rokodelce mnozih razvad in napak obvarujejo ter modre in poštene ohranijo, ampak tudi pre-bivavee svojega kraja, tudi iz naj višjih stanov, sem ter tje s poštenimi veselicami razvedrujejo in tako pripomorejo, da se stanovi med seboj manj ločijo. To je gotovo v velik prid. Te družbe imajo tudi to prednost, da razne narodnosti po bratinsko zedinjajo, ker tukaj se razloček ne dela, kakošnega je kdo naroda, — vsi so bratje po keršansko. Ni torej čudo, kar smo slišali: da naj višji gospodje in gospe so rekli, da nobena izmed vsih raznih družb jim ni tako všeč, kakor družbe rokodelskih pomočnikov. Še enkrat bodi rečeno: Te družbe bi se mogle bolj pomnožiti, vsi rokodelski pomočniki naj bi k njim pristopili, in potem bi tudi ložej večkrat pridni družniki kake veselice napravljali. S Ponikve, 1». pros. —Š—. Ker je ravno zdaj čas, da se pripravljajo nekteri za popotvanje v sveto deželo, se mi primerno zdi sledečo opombo zastran tega popotvanja po Danici naznaniti. — Slišal sem, da je vrednik Tuvora v Beču namenjen tudi letos neko družbo — (Gesellschaftsreise) za popotvanje v sv. deželo osnovati. V svojem vabilnem razpisu obeta za 250 gold., ktere ima vsaki družnik — k večemu 40 oseb — vložiti, vse navadne popotne stroške sam plačevati in sam to družbo voditi, ali ji dobrega voditelja oskerbeti. To je mikavna, pa zapeljiva obljuba, ki je bila tudi mene pripravila k tej družbi pristopiti. Pa nektere dni potem — v začetku prosenca 1865 — sem v ,,Salzburg. Kirchen-blatt-u" bral sostavek o razločku med Tuvorovo in Seve-rinovo napravo za popotvanje v sv. deželo, in po tem sostavku o namenu oboje družbe bolj podučen sem rajši Tuvoru za aro poslanih 50 gld. pustil in k uni družbi pristopil, ktero sedanji komisarijat za sveto deželo — kakor poprej Severi novo društvo — vravnava in oskerb-Ijuje. In res k svoji sreči sem bil to storil, pa tudi dva mojih duhovskih tovaršev, kakor sem se bil poznej sam prepričal. Tuvorovi popotniki so mogli mnoge po-troške, ki je kazalo, da jih bo Tuvora plačeval, sami plačevati, p. voznino za prepeljevanje na barko in iz barke na suho zemljo, vstopnino v imenitne poslopja, p. v muskije ali turške tempeljne. Kdor je hotel obiskovati Egiptovsko, p. Kajro, piramide, je mogel sam vse plačevati, kar okoli 50 gl. znese. Tuvorovi so imeli samo 8 ali 0 dni se v Jeruzalemu iu okolici muditi, kar še za enkratno obiskovanje imenitnih svetiš >san-ctuaria) zadosti ni; v Bctlehemu so le samo pol ure sc mudili; večega in lepšega dela sv. dežele, Samarije in Galileje, kteri pot čez 1<>0 gold. vzame, pa celo niso obiskovali. Kake romarske pobožnosti opravljali ali se jih vdeležiti po takem celo mogoče ni. in komu bi se ne storilo milo po tako svetih krajih hoditi. pa brez dušne koristi in prida? Tako popotvanje v sv. deželo se mi vidi kakor v Jeruzalem le na uro gledat hoditi in svoje oči past — za samo radovanje — Vergnugungsreise - brez pravega romarskega namena in duhovnega dobička. Škoda za čas, za denarje in za gnade, ki sc zapravijo po takem potu. Tako popotvanje pravega romarja za-dovoliti ne more, kakor so mnogi Tuvorovei britko potoževali. Vse drugač pa je pri romarski družbi, ktero dunajski komisarijat za sv. deželo vodi. Za 430 gold. (v »rebri), ktere ima romar vložiti, se plačujejo vsi občni -troški celega popotvanja, ki okoli 70 dni terpi, — samo v sv. deželi čez 40 dni. Ta popotna družba je lepo vravuana, p«» komisarijatu povsod, kamor pride, že napovedana. dobro sprejeta in oskerbljeua. in se toraj bolj zadovoljna in z obilnimi gnadami obogatena domu verne, kakor pa Tuvorova. — In če se z vloženimi 43<> gld. modro in varčno hišuje, se še več ali manj prihrani in po dokončanem popotvanji med popotne družbane razdeli, kakor je leta 1865 vsaki romar te družbe še nekaj čez 30 gld. nazaj dobil. (Da se več denarjev prihrani, je posebno potrebno z jutrovci varno se pogajati, namreč ne hitro za kako reč ali službo toliko obljubiti, kolikor tirjajo, kajti oni ptujcem silno precenijo vsako reč, če pa vidijo, da ptttjec toliko dati noče, ali jih nekoliko v strah vzame, tudi ceno znižajo, kakor judje. Iz Amerike. (Konec.) Še jih je čakalo kakih 50 za spoved, pa voz pride po-ine iu treba je bilo odriniti nazaj v Faribolt. Prav smilile so se mi duhovne lačne ovčice; eni so prišli vsaki dan kakih 8—12 milj daleč, ter so se mogli zopet teš domu napotiti, ker niso mogli vsi opraviti spovedi; pa kaj sem hotel bivši pod vodstvom druzega, nisem mogel dalje ostati; tolažil sem jih, da kmalo zopet duhoven pride; pa oj, kmalo sem videl, da je drugod še večja sila, in tako se je kmalo na velikanski žetvi na revne Kilkanee pozabilo in se le v vsakem kraji po večjem opravilo, kar je bilo mogoče. — Precej pozno zvečer se pripeljem v Faribolt, kjer sem se prav sladko opočil, ker ta večer ni bilo treba do polnoči ali celo do ene pridige študirati. Drugi dan jo vdariva na južno stran od Faribolta in se voziva 38 milj po samih travnikih. Tu se mi ni bilo treba z rokami in nogami lo viti, da bi z voza ne padel, temuč mirno sem premišljeval čudno naravo; kakor daleč oko pelja, so samo tihi zarašeni travniki (prairie). Jerebice zraven voza skačejo kakor domače putke; grozovite trume žerjavov se po prostornih krajih mogočno sprehaja , tu in tam zažvergole brezštevilne trume nekih černih ptic iz trave izferčaje; vedno se kaj novega mičnega vgleda. — Okoli desetih zjutraj ostaneva v neki hiši, ter previdiva bližnje nasclee in se koj popoldne naprej podava proti mesticu št. Mary's. Na potu sva še po več krajih obstajala in spovedovala. Tako prideva že pozno zvečer do neke hiše pri krasnem jezeru, kjer so uni gospod prenočili, jaz pa sem se še kakih 5 milj dalje peljal do nekega sela, kamor sem še le okoli enajstih po noči došel. Mislil sem, da bo treba klicati in terkati, pa so ravno zunaj pri velikem ognju v kotlu molases (sok sladkornega tersta i kuhali. Tu ni bilo veliko naselcev, tedaj sem že dopoldne drugi dan vse spovedal iu druge potrebne reči opravil do pol dveh popoldne. Kosilo so prav dobro pripravili; pa koj po maši stopi k meni neki mož, ter me poprosi, naj hitro hitro grem k nekemu bolniku, ki jc prav nevarno bolan. Ni bilo tedaj misliti na kosilo, urno konja zasedeni ter jaham v galopu čez travnike, 7 milj daleč. Ni bilo ravno tako nevarno, kakor sem mislil, vendar neizrečeno je bil mož vesel duhovna, preserčno je Boga hvalil za milost, ki mu jo je dodelil, ker že je mislil, da bo treba iti na dolgo pot v večnost brez dušne hrane, kakor več druzih, ki zavoljo daljave ne morejo dosti hitro duhovnega dobiti. Ko sem revnega v Božjo voljo čisto vdanega bolnika previdil, sem se koj napotil do druzega misijonskega stojišča, kamor sem zvečer prijahal. Večerja mi je precej dobro dišala, ker je bila ob enem tudi zajutrek in kosilo. Drugi dan sem jih tam nekoliko spovedal in okoli enajstih v šolskem poslopji maševal; po maši sem šel tistega bolnika obhajat in tako se mi je zopet do štirih za zajutrek zapoznelo. Proti večeru pridejo uni duhoven z vozom za mano, tedaj sc koj zvečer peljeva v mcstice št. Mary's. Tu se je pa odpcrlo polje, da sc ni dalo kmalo požeti, akoravno sva oba skoraj celi teden delala od zjutraj do noči. Akoravno je tam mnogo protestantov, ki se že jeze tresejo, ako le besedo „catholic priest" (kat. duhoven) slišijo, sva bila vendar tu sploh tako lepo spre- ieta in spoštovana, da nikjer tako ne. Tu imajo katoličani lepo cerkvico, pa že dolgo dolgo zastonj po duhovnu zaihujejo, le vsake 2 ali 3 mesce jih eden obiše, ako ni zaderžan. Nikjer nisem imel skoraj toliko dušnega veselja, kakor tu, ker posebno potem, ko sem jaz ene dni sam še tam poostal, so prišli naj terdovrat-nejši, zastarani grešniki, ter so, kar človek namreč razsoditi more, še naj boljše, naj bolj skesano svojo spoved opravili, mnogo jih je ptuje blago nazaj dalo, zastarene sovraštva poravnalo itd. V torek 10. vinot. smo sklenili lepi misijon s precej krepko pridigo za slovo o svetih dolžnostih, ki jih mora vsaki kristjan spolnovati, ako hoče zveličan biti; ljudstvo je bilo sploh prav ginjeno. Se tisti dan se napotim nazaj proti Fa-riboltu. Prenočiti sem mogel med potjo v neki revni hišici, kjer sera drugi dan maševal in jih tudi nekoliko spovedal. Precej pozno zvečer pridem v Faribolt, kjer me je več oseb za spoved pričakovalo, ki so se sramovali spovedati se domačemu duhovnu, ter mu odkriti pekoče rane, ki so jih že leta in leta sklele. Kavno tisti večer sem spovedal in kerstil tudi nekega odrašenega protestanta, ki je v kat. cerkev prestopil in se že popred na to pripravljal. Odvezal in kerstil sem ga, sc ve da, s pogojem, ker se ne ve, ali je bil pervi kerst po protestantovski šegi veljaven ali ne; ako je bil veljaven, veljd tedaj tudi spoved; ako pa pervi kerst ni bil veljaven, pa se ve, zdaj kerst vse zbriše. Tako je navada delati tu vselej pri konvertitih, kadar se nad veljavo kersta dvomi. Drugi dan sem imel zopet več oseb za spoved, popoldne pa sem kerstil neko priletno bolno indijanko, ki je bila tudi že popred podučena v naši veri, vendar smo io po tolmaču še podučevali, kar sc je dalo. Mnogo indijanov in indijank je gledalo to slovesnost. Neka prav izobražena indijanka je bila botra; sama jc prav prijazno podučevala bolno ženico, je ž njo molila ita., kar mi je neizrečeno dopadlo. Nekoliko Siou-indijanov je namreč poostalo, ter se blizo Faribolta naselilo in si na lepem homcu navadne šotore postavilo; le žalibog, da so skoraj vsi prcsbiterjani, ker z denarji in drugimi darili so jih pridobili in jih še zdaj krepko podpirajo, ker sami veliko delati nočejo, kakor se vidi. 13. oktobra sva šla z unim gospodom na misijon proti juterni strani, 00 milj ali še čez 20 ur od Faribolta v mesto Austin. Celi dan sva podila, kar se je dalo čez neizmerne travnike; po 15 ali celo 20 milj ie ni hiše, prazen leži svet, kakor daleč oko pelja. Vidijo se brezštevilne trume divjih rac, gosi, jerebic, žerjavov itd. — V mestu Austin so skoraj sami protestantje, le v okolici mesta so irski katoličani. Ker je tisto hišo, kjer so popred katoličani vselej Božjo službo imeli, kadar je duhoven prišel, nek protestant kupil, sem mogel tedaj v protestanški hiši sv. mašo brati, kar mi je bilo grozno težko. Ko sem spovedoval v neki sobici, so poredni protestanški fantalini vedno na vrata terkali, vpili in se smejali. Hvala Bogu, da bo kmalo dodelana prelepa nova cerkev. Tam bi bilo pač lepo stojišče za misijonarja, marsikterega oslepljenega protestanta bi si s časom pridobil in okoli misijonske staje obiskoval, kjer jih tisuče brez duhovne hrane na duši umira. Tu sem pel slovesno sv. mašo, prav prijetno so peli in z gosli petje spremljevali. Po maši se je pobiralo za novo cerkev: m prišlo je okoli 400 dolarjev, drugo nedeljo zopet 200 dol. Iz tega se lahko vidi, da jih mora biti T1!^0' r]j da 80 volini vse storiti, da bi le duhovna dobili. Zdaj imajo terdno upanje, da duhovna dobe, koj ko bo cerkev dodelana; pa oj, težko bo kaj; nimajo ga škof duhovna, ki bi ga zamogli pogrešiti in tje poslati. Ako bi nas škof ne bili tako za gotovo popred že k Indiianom obljubili, zdaj bi bilo vse zastonj, eden bi mogel v Austin. Ko sva v mestu katoličane previdila in otroke, ki so eni že sami prišli, kerstila. so jo gospod koj v ponedeljek nazaj proti Fariboltu od rinili, meni pa po deželi 8 misijonov odločili, ki sem jdi v treh tednih opravil. Pervo sem šel koj v nedeljo po kosilu na južno stran v Keneven, kjer sem drugi dan navadni misijon začel. Perva pridiga je bila o spo vedi; dokazoval sem iz sv. pisma posebno potrebo spu vedi. Koj po pridigi se oglasi neka prav izobražena protestanka, ki se je že zdavnej metodiških šeg in neumnost naveličala, ter vsa nemirna resnice po katoliških knjigah iskala. V sv. pismu je bila tako izurjena, da sem se čudil; bilo jo je tedaj prav lahko iz .sv. pisma prepričati, posebno ker je vselej pametnemu dokazu prav dala, ne pa kakor sploh protestantje, ki svojo ti-šijo m ženejo, akoravno se jim dokaže, da bi lahko z roko prijeli. Cela soseska je bila vesela, da sc jc njih sosednja, ki so jo vsi radi imeli, pokatoličila; posebno pa je to možu všeč bilo, ker jc sam katoličan. Tri dni sem jo učil, kadarkoli sem mogel kako uro časa vjeti : kadar sem pa spovedoval, sem ii pa pokazal, kaj naj bere, in potem vpraša, ako nad kako resnico naše vere dvomi. Tako je zvesto nauk poslušala, da je na vse pozabila; vse tri dni ni Šla nič domu, ter se le tu pripravljala za imenitni prestop. Tretji dan zvečer je v pričo dveh mož pred altarjem dolgo, nalašč pripravljeno vero slovesno molila, in na zadnje očitno prisegla vsako naj manjšo resnico kat. vere do konca življenja vero vati m terditi. Potem sem ponovil samo kerstne ceremonije, ker bila je že popred odrašena veljavno keršena: potem sem jo spovedal in odvezal od krive vere itd. Na zadnje pravi: »Upam, da bom z Božjo pomočjo dobra katoličanka in da se bomo enkrat skupaj veselili, ki si zdaj eden drugemu v nebesa pomagamo." Naj bolj jo je prepričal dokaz, da katoličani vsi in povsod enako vero imajo, protestantov pa ima skoraj vsak drugačne mnenja, kakor mi je tudi rada poterdila. Prav vesel sem bil tedaj 17. okt., ko sem to osebo v kat. cerkev sprejel. Pokazovaje, da bo tudi zunanje pričala svojo vero, vzame koj po maši v pričo vsih blagoslovljene vode, ki jo saboj na dom nese. Od tam sem šel ves zadovoljen zopet v drugi misijon proti juterni strani, kjer sem po več hišah spovedoval, kerševal itd. 20. oktobra, zvečer sem bil poklican k neki bolni ženi 2<> milj daleč. O kako je bila pač vesela zapušena reva med samimi protestanti v revni koči, ki je bolj slabemu hlevu, kakor hiši podobna; moža so ji vzeli v vojsko m ga ni še nazaj. Sama ni vedela, kako bi bila bolj Boga zahvalila za veliko milost, ki ji jo jc dodelil. Ako človek leta in leta duhovna ne vidi, potem vč, kaj se pravi na duši lakot terpeti, ako je čisto nc zamori in v tiho globoko spanje ne zaziblje. V sobo stopivši pozdravim in sv. Kešnjc Telo na mizo postavim. Ali protestantske babe so gledale debelo, nobena se ni zmenila, saiuo bolna reva je čutila, kdo jo jc prišel obiskat. Ko sem spovedovati začel, sem jih komaj spravil \z sobe. V sobi je bilo vse temno , postavim stol zraven postelje, pa ko se hočem usesti, sc mi stol prekucne in komaj sem se vjel , da nisem sam padel. Truhleni tlak je imel namreč povsod lukne, da še stola nisem mogel postaviti. Med spovedjo se mlado tele v hišo priklati, za njim velik pes in malo je manjkalo, da mi nista mize prebernila. Po noči od tam nazaj grede do mis. staje me je tako zeblo , da še skoraj nikoli tako ne, ker noči so bile že grozno merzle, jaz pa čisto lahno letno napravljen. Drugi dan sem šel še dalje proti jutranji strani v Adamsto\vn blizo deržave Jove, 00 milj ali še čez 30 ur od Faribolta, kjer imajo du hovna. Tu sem naj boljše ljudi najdol v vsem inisijonu. Je kakih 20 nemških iu kakih 14 irskih družin; imajo lepo cerkvico in vendar komaj vsako leto dva krat duhovna vidijo. Pridejo pa še celo iz Jove v Adainstoun , kar jili gre k tej soseski, tako da imajo eni ravno 1«H ► mij dalječ svojega duhovnega pastirja. Tam M*m ostal do oktobra, som vsaki dan nemško in angb ško pridigoval in celo sosesko spovedal. Vreme je bilo ves čas neizrečeno gerdo, deževno, mraz, ki sem ira v svoji lahni obleki zadosti vžil, posebno ker >em ><■ vsaki večer eno uro dalječ na stanovanje peljal in .»«1 tam zopet zjutraj nazaj k cerkvi, kjer sem celi dan o>tal, samo okoli dveh popoldne sem hodil vsaki dan v bližnjo hišico kosila iskat. Ko je bilo v cerkvi vse opravljeno, meje že konj pred cerkvijo čakal, da -ejn jahal ilo bližnje hiše. Ljudje, ki so še za spoved čakal i. so sc ravno tako po liišali potaknili in si kaj kosila poiskali, kar tu ni težko, ker v Ameriki soljudje sploh prav gostoljubni; v kaki hiši sem vidil, so jih j.o :.'«> ali še več k mizi vzeli in jili prav dobro pogo-stovali. Pa saj imajo obilno jesti, krompir je taki po Minesoti. da ga še nikjer tacega nisem vidil: pšenice imaj" . ni celo biizo 'J tisoč mernikov , sploh pa po si m i - ji h 11 mernikov po boljših krajih. Ako bi bilo treba z rokami mlatiti, kakor pri vas, bi bilo pač celo leto d"sti dela: pa tu gre kaj hitro > strojbo: ena sama \ elika in dobra namlati še č« z -VH t mernikov pšenice iii 13»»» mernikov ovsa na dan. Ker vsaki mlativiiicc nima. jili pa okoli vozijo, ter rajtajo od mernika pšenice .'». od ovsa pa 3 ccntezime. Pa saj sc nisem namenil tacih reči popisovati, tedaj nazaj na misijon. 27. oktobra zjutraj sem v Adamstounii slovesnost sklenil in sC koj v naj ger.scm vremenu nazaj napoti), ker sc mi je bilo žc tako za dva dni zapoznelo. Med potjo «em bolj v strani neko nasclstvo obiskal , kjer so inc eni. ki so od daleč prišli, žc tri dni pričakovali, da bi > po v < d opravili. To naj bi si marsikdo tudi na Kranjskem k sercu vzel, ki ima lepe priložnosti, pa jih ne rabi. Večina nasclcev pa vendar ni mogla priti, ker j<- bila povodenj in ljudje čez reko niso mogli. 28. oktobra je pervikrat tu snežilo in medlo; odsvetovali so mi v takem naprej hoditi, pa ko so vidili, da hočem natanko delati po načertu, ki so mi ga uni misijonar naredili, so me pa tako napravili v zimsko obleko, da bi se me bil medved vstrašil. Smejal sem se sicer misleč, da ni take sile mraz; ali na travnikih sem potem vidil, kaj jc to, ko je burja tako brila, da ni bilo moč oči odpreti. Zvečer prideva do hiše, kjer navadno duhoven obstaja. Prav prijazno mi pride naproti stara irska mamka s pipico v ustih , se lepo priklone ter mi priljudno roko poda. V tctn stojišč i, ki šteje kakih 40 hiš, sem ostal 4 dni, ter večidel vse previdil. Tudi tukaj sc jc marsiktera že dolgo zgubljena ovčica Zveličarju v naročje nazaj podala. Tu so mi pravili, »la je nc prav daleč od tam več naseliš , po 15 do 30 hiš skupaj, vsi katoličani , pa jih skoraj nikoli duhoven ne obiše. Prav rad bi jih bil obiskal, pa mi ni bilo mogoče . ker se mi jc bilo že tako zapoznelo. Mogel sem tedaj naprej v dva odločena misijona. Iz Ljubljane. Deželni zbor je pomanjkanje ter-pečiin Dolencem privolil 2< M K > gl. Zraven tega je sklenil deželno predsedstvo prositi, naj se pri vis. c. kr. vladi požene, da se privolijo poinočki iz deržavne denarnice, kakor za druge dežele; in ko bi imelo spomladi semena za setev primanjkovati, da naj pripomore zaloga zemeljne obdelave. — Ta teden je zapustil Ljubljano in se podal, povišan v višji službo, v Šlesvik-llolštanj gosp. Henrik Palka, c.'kr. vojniški kapelan peš. polka št. S. Omikani in ves priljudni iu modri gospod. Mc namreč s pomočjo spomina tistega, kteri ima srečo jih slišati, in lahko se zgodi, da poslušavce pri svojih naj boljših namenih pove svojo misli za misel namestnika Jezusa Kristusa. Torej svetva imenovani verli časnik, kdor želi zvediti misli in čutila Pija IX, naj jih pozveduje iz njegovih pisem, iz okrožnic (enciklikl, iz papeških nagovorov, in ne iz druzih viiov. To naj velja tudi za odgovor „Opinioni" 8. pros., ki pravi svojim bravcem: ,,Imamo natanko besede govora sv. Očeta do častnikov francoskih 1. novega lota." Natanko besede? Kdo vam jih jc poslal? itd. — G. Patterson, hišnik sv. Očeta, iz London a, jc v zboru severinske družbe na Dunaju 8. t. m. povedal, da v duhovnii, kjer on pastiruje, navadno 5 do 10 ka toličanov na teden prestopi iz anglikanstva v katoliško Cerkev. Eden njih naj bolj častitih bogoslovcov je nedavno bukve spisal, kako naj bi sc katoliška Cerkev sklenila z anglikansko ^reči bi se moglo: anglikanska s katoliško.) — Kološki vikši škof Jožef Kunszt je 3. t. m. v Pesti po kratki bolezni umeri v 7»*). letu svojega življenja. i. t. m. pa jc umeri stolnobelograjski škof Em. Farkas (r. Farkaš) v 79. letu svojega življenja. — Dedni cesarovič Kudolf jc dobil od Napoleona III za novo leto red častnega kardela, od kraljice Viktorije pa red mo-dega traku. — Iz duhovnijc Vignizzolo na Padvanskem ima „Li-berta catt." naznanilo, da poslednjo sveto leto je bilo ondi prava slavna zmaga milosti zoper pekel, nc eden v celi duhovnii ni ostal, da bi ne bil prijel ss. sakra-mentov. - Novi program Napoleona 111 jc Italijo z Avstrijo zediniti. Vidi se že, kako je Bonaparte do čuda zedinil Italijo s Španijo in kraljico Izabelo II /. njenim vojenstvom! pravi „lTnita catt." Večina hervaškega deželnega zbora je sprejela ;»