MODERNA  JAPONSKA  GRAFIKA
Klasična japonska grafična tehnika — barvni lesorez — prevladuje tudi na ljubljanski razstavi. Čeprav je pojem, japonskega lesoreza že kar sinonim za kvaliteto in tehnično virtuoznost, nas srečanje z njim vedno znova preseneti in navduši. Umetnik ničesar ne prepusti slučaju. Delovna disciplina in veliko znanje sta predpogoj za polnokrven umetniški izraz. Japonska grafika nam priča o moderni, nacionalno obarvani likovni kulturi, ki se ji ni treba zatekati v historiziranje in obujanje eksotične folklore. Visok umetniški nivo in enotnost pričujoče razstave pa prav gotovo nista naključna.
Tehnična raven lesoreza, bogastvo izraznih možnosti in najširši register tonalnih in barvnih vrednosti polnovredno tekmujejo z načini, ki dovoljujejo večjo svobodo. Učinki, ki jih poznamo v litografiji, akvatinti in barvni jedkanici, dobe v lesorezu poseben poudarek. Vendar to ni negacija specifičnega lesoreznega izraza. Japonski lesorez ni bil nikoli enobarven, vedno deluje z bogastvom tonskih prehodov in barvo. Celo risba kontur posnema izraz poteze s čopičem. Kolikor pa umetnik željenih efektov ne doseže s kompliciranim sistemom številnih lesenih plošč, si pomaga z ročnimi namazi. Korekture barvnih prehodov in nians so tako bliže monotipiji. Kljub temu kreativnemu postopku, kjer vsak odtis zase pomeni kreacijo, pa so odtisnjeni listi med seboj enaki. To pa je spet plod potrpežljivega dela in znanja, ki dvigne vrednost celo izrazito dekorativnim rešitvam.
Doživetje in predmet sta vedno v ospredju. Tradicionalna simbolika in piktografski znaki nosijo vsebinsko in likovno komponento. Vzhodnjaška nagnjenost k zapisovanju liričnih in filozofskih utrinkov se izraža v barvi in oblikah, ki nas cesto spominjajo na značilne pismenke.
Od umetnikov, ki so še vedno vklenjeni v tradicijo (Kusagi Sadeo), mimo ustvarjalcev, ki bi jih po površnih formalnih oznakah lahko prišteli k liričnim realistom (Tokei Kitchiaro), ekspresionistom (Ueno Makato), surrealistom (Maeda Masao, Sugano Yoh), abstraktistom (Tokagi Shino, Yoshida Toshi) pa do kaligrafske simbolike (Fukita Fumiaki) in strukturalizma (Tokei Kitchiaro),
573
je v vseh delih vedno prisotna iskrena izpoved. Kljub specifičnosti simbolike, ki nam je precej oddaljena, vedno spoznamo pravo vsebino in idejo. Nežna poezija, čustvenost, lirične krajine, ki se izvijajo iz jutranjih meglic, pogledi na sveta gore in krajine ter pisan blišč praznikov in mask so obdržali svojo vrednost in izrazitost tudi v moderni formalni govorici. Tem klasičnim siže-jem pa se pridružuje tudi grenka kaplja strahu. Demone preteklosti so zamenjale vizije mrzle osamljenosti (Maeda Masao), trpljenje večnega Prome-teja (Sugano Yoh) in kaotična brezličnost človeka v objemu atomske smrti (Ueno Makato).
To je umetnost, ki je globoko vezana na tradicijo, pa je vendar moderna — tako po vsebini kot po obliki. Japonska grafika je našla ustvarjalno ravnotežje v posrečeni sintezi, ki dolguje prav toliko zahodnoevropski umetnosti kot izročilu domače ustvarjalnosti. Modernost in aktualnost pa se ne izražata v modnem posnemanju, temveč v visoki kvaliteti, ki postavlja japonsko grafiko na eno izmed prvih mest v svetu.
Ubrana in visokokvalitetna razstava pomeni likovni dogodek, kot si jih lahko samo želimo, in blesteč uvod v sezono gostovanj, ki ji daje letos posebno obeležje mednarodni grafični bienale v Ljubljani.
Ivan  Sedej
574