ŽIVLJENJE IN SVET
ILUSTROVAN TEDENSKI OBZORNIK
LJUBLJANA, 9. JUNIJA 1935 ★ KNJIGA 17. * UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA ULICA ŠTEVILKA 5'—. CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DIN 2.—
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
Izhaja OD nedeljah ter stane na leto (dve Knjigo so Din, za pol leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA: četrtletno 8 Ur, poUetno 16 Ur, celoletno 80 Ur. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 bron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA LN OSTALO INOZEMSTVO letno li/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva allca 0 TELEFON ST. 8122, 8128, 8124, 8125, 8126. ŠT. HIŠNEGA TELEFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN PODR2 A J
lllllllllllli

VSEBINA ŠT. 24r
Dr. Maks Krem žar: HOMOIOPATHIA (1) — OD OBLAKA DO MORJA (Po razpravi dr. E. Grafa - nj) — ŠEPETALNI SVODI IN ŠE KAJ (M A.) — NOVE JAGODE (vk) — NAJDALJŠE ŽELEZNIŠKE ZVEZE — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (24) — NEKOLIKO SUPERLATIVOV (Več ko 500 km brez ovinka — Višek mraza—Starodavna drevo) — Charles Braibant - Anton Debeljak: POŽERUHOVA SMRT — ZA LJUBEZEN SO ZDRAVILA (in druge medicinske senzacije - drk) — NOVO ZDRAVLJENJE »KRIVIC« — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (24) — NAJSTARŠI SLED ODKRITJA AMERIKE (n) — GASILSTVO IN TEHNIKA GAŠENJA (trna) — šaša šantel: 50 LET STROSS-MAYERJEVE GALERIJE (Odmevi s proslave v Zagrebu) — IZ LITERARNEGA SVETA (Charles Braibant, Le Roi dont - A. D. — Naše ime onstran mej - A. D.) — RADIO (število brezžičnih oddajnih postaj — Avtomobilisti in radio — Antena zveča zmogljivost oddajne postaje - trna) — KRATKE TEHNIŠKE NOVOSTI — ŠAH (V a s j a Pire: Moji vtisi s šahovskega turnirja v Moskvi — Problem 120) — PIVCI MED RASTLINAMI _ ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — KRI2ALJKA (Crassus) — CRKOVNICA (Crassus) — ANEKDOTE
Slika na ovitku: M.GASPARI: »VASOVANJE« Naslovna slika: G. TYROLLER: »V NARAVI« (lesorez)
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Napredek v kirurgiji — Vintgar — Ali bo gradila Amerika nov panamski prekop ? — Kašgar, prestolnica kitajskega Turkestana — Pesek in električni motorji — Asfalt pri vodnih zgradbah — Majhno svetlobno čudo — Novo električno orodje — Zgodovina švicarskega lesoreza — Cvetlične vaze na steni — Orodje za vsakdanjo rabo — Za ljubitelje cvetlic i. dr.
Nadalje je pripravljenih za tisk več leposlovnih del naših pisateljev in slik naših umetnikov.

1III1I1
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI «-, NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERŠEK
ZIVL7EN7E IN SVET
«tT. 24.
V LJUBLJANI, 9. JUNIJA 1935.
KNJIGA 17,
GEO TYROLLER
V NARAVI (lesorez)
DR. MAKS KREMŽAR
HOMOIuPATHIA
arsikdo izmed čitateljev je pri bežnem pregledovanju ali pri iskanju željenega izraza mimogrede ujel besedo »homoiopa-tlhia« (tudi homoeopathia).*) Mogoče, da je v družbi slučajno padla beseda homoiopath; ni izključeno, da se je kdo izmed vas zdravil po homoiopathskem načinu, ne da bi vedel za. to. Sodim, da sta pri nas imenovani izraz in zdravljenje malo znana in mislim, da ne bo napak, ako se naši čitar telji nekoliko pobližje seznanijo s ho-moiopathijo. In samo temu namenu naj služijo naslednje vrstice. Po svojih skromnih močeh bom skušal prikazati celotno stvar v najbolj razumljivi obliki — za laika, ki mu je medicina običajno zanimiv thema le takrat, kadar je bolan. Homoiopathia je postala ravno v novejši dobi predmet ostre polemike, za koje popolno razumevanje je potrebna pač strokovna izobrazba.
Klasične gimnazije se redčijo, zanimanje za klasične jezike usiha, latinščini je dodeljeno še nekako milostno mesto, da o grščini ne govorim. Zato, upam, ne bom nadležen ž malo jezikoslovja. Či-tatelju, ki je pohajal klasično gimnazijo, ne bo težko razbrali, odkod je beseda in kaj naj bi imela približno pomeniti. Izraz homoiopathia je grški in je sestavljen iz besede homoios, kar znači sličen, enak, in iz besede pathos, ki pomeni trpljenje, bolečino; homoiopathes je torej oni, ki enako čuti, trpi. Ker pa je homoiopathia rnethoda zdravljenja, je izraz homoiotherapia (therapeno = zdravim) točnejši; kljub temu je izraz homoiopathia bolj razširjen, ker je pač starejši in tudi mi mu hočemo ostati zvesti.
Stožer homoiopathije je tako zvani si-mile-princip (lat. simili3 = podoben, sličen). Mesto učene definicije nam bo slu-
*) Glede pravopisa tujk se ne boste strinjali z menoj. Nisem namreč prijatelj pretirane transkripcije. Za lastna imena je stvar jasna tudi zame kakor navaja dr. Tominšek v »Antibarbarus-u 1910« na strani 58 rekoč: »Prevzamejo se tuja imena z njih izvirnim pravopisom, grška z običajno transkripcijo.« Ostane podvajanje konsonantov (11, ss...), uvedejo se y, ph, th ... Tudi za znanstvene izraze pledira dr. Tominšek originalni pravopis (n. pr. haimatoporphjrrin), a gimnazija, ne gym-nazija, ker da je to že preveč udomačen
DR. MAKS KREMŽAR
žil za razumevanje še najbolje primer. Zdrav človek použije slučajno neko sredstvo, naj si bo to že rastlinskega ah pa rudninskega izvora. Neposredno nato ga poprime, recimo krč v želodcu. Človek sklepa, da je krč posledica zaužitega sredstva. Ob drugi priliki se je pojavil krč iznenada spontano, kakor govorimo v medicini, brez vidnega vnanjega vzroka. Homoiopath seže v zdravilnem namenu po istem sredstvu, ki mu je zadnjič povzročilo krč v želodcu, ali s to razliko od prej, da vzame to sredstvo v veliko manjši količini; kajti ista količina bi mu nedvomno krč poslabšala.
izraz. Da se označi razlika med i in v (jota in ypsilon) sem napisal gymnaizija, za razliko med & (theta) in t (tau) pišem rnethoda, mathematika, i (ha) in ya (cha); za o (phi) zadostuje f; Nemci n. pr. pišejo tudi že Fotografie. Podvojene konsonante sem obdržal pri manj znanih (irraciona-len, immun...). Neuki klasičnih jezikov mislijo, da je filodendron (phyllodendron) to filozof (philozoph) iz istega debla.
Grških oi, ai... nisem transkribiral v oe (e) in ae (e). Ae sem obdržal pri aether-ju, ker že nekam čudno doni — aither,
Drugi primer. Zaužito sredstvo me sili h kaši ju, kasneje, ko se prehladim in me muči kašelj, uporabim to sredstvo proti njemu. Jod povzroča nahod; ho-moiopathi priporočajo jod v silno malih količinah kot zdravilno sredstvo proti nahodu. Ti primeri popolnoma zadostujejo k razumevanju, navesti pa bi se dali še nešteti. Te vrste zdravljenje imenujemo zdravljenje po načelu sličnosti (si-mile-principu). Sličnost je mišljena v symptomih, ki jih na eni strani daje po-užito sredstvo, na drugi pa spontano nastala bolezen. Homoiopath daje sredstva v resnici »za« in ne »proti«. Razlika je samo v količini doze. Kdor zdravi drugače, je allopat (gr. allos = drugačen, različen), izraz, ki so ga stvorih homoiopathi.
Drugi princip, tekmec simile-principa, je tako zvani »contrarium-princip« (lat. contrarius — nasproten). Ne bo težko pogoditi potem, ko sem obdelal simile-princip, v čem obstoja bistvo contrari-um-principa. Po tem načelu bom zdravil vročico z mrzlimi ovitki, kašelj s sredstvi, ki ga lajšajo in milijo itd.
Pojasnitev imenovanih principov je bila potrebna za zgodovinski pregled. Iz zgodovine se učimo in sodimo, brez nje si naši čitatelji ne bi mogli ustvariti prave slike o homoiopathiji.
Homoiopathia je brez dvoma najbolj zanimivo in poučno poglavje v zgodovini medicine; vprašanje o njej še ni dokončno rešeno.
Naziranje, da se da zdraviti slično s sličnim, je prastaro. Že Hippokrates (460—377 pr. n. št.), sloveč grški zdravnik, je napisal: »Bolezni se zdravijo z
medtem ko se anaisthezija mirne duše piše.
Sicer pa v našem jeziku ni v tem oziru nobene enotnosti. Vi, g. urednik, ukrenite po svoji uvidevnosti. Potrebujemo pa zelo dokončne odločitve. Bradač v »Drama« (1. del Tragedija) piše »večinoma« v originalnem pravopisu, tudi dvojne konso-nante. Nedavno sem čital v nekem prevodu odličnega slovenskega književnika za Schlesvvig-Hollstein šlesvig-Holštajn. Zakaj m napisal šlezvik - Holštajn ?
Dr. M. K.
O tem za naše pravopisje zares važnem vprašanju piše dr. A. Debeljak:
Angleža, Francozi, Španci, Portugalci, Nemci si med seboj imen ne potvarjajo. Znanstveni listi so v Nemčiji tudi proti tujcem pravični, n. pr. Sprachkunde ima v aprilski štev. 1913 dvakrat ime I. Koštišl pravilno natisnjeno. Celo rodbinski obzornik Stadt Gottes (Sankt Ruprecht bei Bisehotfshofen, febr. 1934),
nasprotnimi sredstvi (contrarium-princip). To velja za vsako bolezen. Druga pot je: Iz shčnega nastane bolezen in s sličnostjo se bolezen pozdravi (simile-princip).
Galen, rimski zdravnik v 2. stol. po n. št., je ta simile-princip zavrgel in sprejel v svoj system samo prvi princip, načelo nasprotja. Ta nauk je ostal v velja-VI do XVI. stol. Šele Paracelsus (1493 do 1541) se je opogumil, da je začel iz-podmikati tla Galenovemu nauku. V svojih spisih pravi n. pr.: »So euch einfallt Cancer (= rak), so wisset, dass am selbigen Ort hegt Arsenicus; der macht das; wenn du das nun hast, so zeigt es Dir auch die Kur an, denn arsenicus heilt arsenicum.«. Po naše bi se reklo takole: Cancer povzroča iste znake kot arzenik; zaradi tega moramo zdraviti raka z arzenikom. Paracelsus je bil velik pobornik znanstvenih method, vendar je njegova miselnost še zelo primitivna in mystična. Smatrati je, da je bil, če ne že toliko v praksi, vsaj v the-oriji pristaš simile-principa. Od svojih homoiopathskih naslednikov se razlikuje v tem, da je ordiniral zdravila v zelo visokih dozah. Možno je, da so ga vodih do homoiopatske theorije spisi Hippo-krata. Tudi ni izključeno, da je črpal ta nauk iz srednjeveške ljudske medicine, v kateri je vladal simile-princip v obliki vere v sympathijo (Sympathieglau-be). Tako n. pr. priporoča ta medicina rdečo koralo proti šenu (Rotlauf), žolčni kamen katerekoli živali proti žolčnim kamnom; rastline, ki izločajo apnenec (ptičje proso, Steinsame, litho-
je priobčil članek »Huldigung der B a č k a an den Heiland«. Prager Presse, ki je več let mehki srbski 6 pisala č, je lani 22. decembra že pustila izvirno obliko: Jevtič, Cirič. Je li do tega pripomogel P. Eisner, ki je dva meseca prej (20. X.) v istem dnevniku pobijal grozno (grauenhaft) transkripcijo: Smei Jowanowitssch ob knjigi Roda-Roda »Schenk ein, Roda«. Najhuje mrcvarijo tujke, kolikor vem, Francozi in Srbi. Pred nekaj leti mi je dal dopisnik Tempsa, g. Huart, svojo posetnico v cirilici: Yap (=uar). Iz cirilske oblike se da nazaj grede napraviti vsaj 48 francoskih. Pri daljših besedah pride na nekaj tisoč kombinacij, »šiler« je lahko: Schiller, Schieler, Schliler i. dr. Beograjski tednik La Jougoslavie, poznejši fi c h o de Belgrade, je skra.ia mešal dva principa: Choumadija (to čitaio zunaj: šumadi-ža!), danes pozorno pušča prvotno obliko. Istega načela se n. pr. drži »Corriere eco-Eomico - commerciale« (sept. 1932, Beo-
spermum) proti kamnom v ledvicah in mehurju, osat (Distel, carduus) proti bodijaju, krvavi mleček (Schollkraut, chelidonium) in rumeno koreniko (Gelb-wurz, curcuma) proti zlatenici, zajčjo deteljico (Sauerklee, oxalis acetosella) in meliso zaradi srčaste oblike listov proti srčnim boleznim; cvetlice z lepimi cvetovi so uporabljali v ljubavni medicini itd.
L. 1732 izišlo delo izpod peresa prof. Alibertija »curatio per similia« (zdravljenje s sličnim) navaja sredstva, ki imajo za posledico iste znake kakor bolezni. Priporoča sneg proti mrzlinam, vročino proti opeklinam, odvajalna sredstva proti driski in griži itd., pri čemer poudarja bolj odstranitev škodljivih snovi kakor pa sličnost v delovanju. Zdravljenje iz tega vidika vršimo še danes, kar bo že več ali manj znano; n. pr. ricinovo olje pri črevesnem katarju or-diniramo v namenu, da odstranimo čim hitreje iz črevesja škodljivi vpliv, ki je povzročil črevesni katar.
V dosedanjih spisih se simile-princip obravnava bolj kot teoretično zanimiv in heuristiičen princip poleg drugih možnosti razlage.
Ustanovitelj homoiopathskega nauka je nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755—1843). S točno opredelitvijo je simile-princip označil kot edino učinkovit v ostrem nasprotju contrarium-principu in ga postavil v žarišče svoje celotne therapeutične theorije za podlago praktičnemu zdravilstvu. Po njegovih številnih literarnih publikacijah in po njegovem praktičnem udejstvo-vanju ga moramo smatrati za ustanovitelja homoiopathije, ki se je kot spe-
grad), pišoč: Mohorič, Stanojevič... V Prof. Glasniku, ki je svoj čas vse transkri-biral, se zdaj tepeta dve načeli, včasi kar v Istem članku, n. pr. novembra 1934: Bifon (= Buffon), Hugo-a, Michelet-a, Lafontenove baani (avtor Aleks. Miliče-vič); v cirilskem tekstu pa srečaš: Masa-rik, Pol Dumer, A. Karnedži (Brockhaus 1901: K&rrnčgi = kčrnegil). Iz takih zgledov se mi zdi, da fonetska pisava gubi pristaše. Za izvirno pisavo je očividno dr. J. Tominšek. ki pravi: »Tujke moramo prevzeti v izvirni obliki in pisavi, drugače zabredemo v spake« (Planinski vestnik 1935, I. 33). Najbolj bode človeka v nos nedoslednost, n. pr. uvodna stran Kangrgovega slovarja: Risti t s c h, a Raj-kovlč, »France - Balkans« 2. II. 1935: Relj-kovitsch, Ludovic Gaj. a M. Drjitsch; »Tribune de Genžve 11. XI. 1934: Kra?ouie-vatz; mesečnik »Le Journal des Poilua
cialna stroka, tako rekoč kot medicinska sekta oddvojila od šolske medicine.
Hahnemann je izšel iz malih, skromnih razmer. Preživljal se je z instruteci jami in literarnim delom. Zaradi pomanjkanja sredstev je moral medicinski študij večkrat prekiniti. Študiral je v Lipskem in na Dunaju; 1. 1779 je pro-moviral. 2ivel je v dobi, ko je medicina prvič poskušala, da oi opustila speku-lativne systeme in se obrnila k znanstveni empiriji. Hahnemann sam je bil odločen nasprotnik spekulativnih sy-stemov in je ostal temu načelu zvest do svoje smrti, že kot dijak si je stekel veliko znanje s prevajanjem iz medicinske, prirodoslovne, pa tudi leposlovne svetovne literature, za kar ga je usposabljal njegov jezikovni talent. V sodobnem znanstvenem zakladu je bil dobro podkovan, kar sklepamo iz njegovih številnih opazk, s katerimi je spo-polnjeval svoje prevode. Usmerjen k empiriji (izkušnji), ga spekulativna therapija ni zanimala. Mnogo let se je pečal s kemijo in farmacijo in si pridobil ime najboljšega kemika med sodobnimi zdravniki. Poleg številnih farma-ceutskih del, ki jih je objavljal v nemškem prevodu, je napisal štiri zvezke debel apotekarski leksikon, ki je bil v rabi domalega sto let.
Deloval je kot praktični zdravnik v mnogih mestih Nemčije. To pogosto preseljevanje govori, da je moral biti dokaj nemirne čudi, obenem pa, da je moral biti često v sporih s svojimi stanovskimi tovariši. Tem sporom je bila menda, kakor se domneva, povod njegova želja po reklami. Navzlic temu, da je bil ptica-selivka in kot zdravnik
d'Orient« febr. 1935: Lioubljana! V božični številki »Istre« 1934 imenuje Ive Miho-vilovič istrskega pesnika: Drago Gervais, dr. A. Barac pa: Drago 2erve.
Original pustimo nedotaknjen, kakor se je za to potegoval g. Z. v »Slovencu« 16. Xn. 34. Res bo marsikdo kaj n&pak bral, a kaj za to? Mar koga kaj boli, če naši poštarji rabijo aparat h U g e s, ki mu pravijo Angleži: hjuz?
Glede grščine in latinščine sta v odboru za slovenski pravopis dve struji: Sovre za nedotakljivost izvirne oblike, Breznik za rahlo populariziranje. Ramovš se bo bržkone pridružil Breznikovemu stališču. Kar se mene tiče, sem za ohranitev tujk, posebno v višjem slogu: za preprosto ljudstvo naj se Izreka vsaj v oklepaju nazna-či. Kadar bo izpregovoril najvišji aenspag, se bomo uklonili vsi konformisti njegovi določbi,	A. D.

zelo zaposlen, je objavil mnogo del eks-perimentalno-kritične vsebine, ki so dala Hahnemannu kmalu sloves učenjaka. L. 1811 se je habilitiral v Lipskem. Njegova predavanja so bila spočetka zelo obiskana, vendar je njegov akademski glas trpel zaradi izredno ostre polemike, ki ni poznala mejš, vodeč jo proti sodobni oficielni medicini. Deset let po habilitaciji je zapustil Lip-
sko, ker so mu zabranili dispendiranje homoiopathskih sredstev. Dobil je službo telesnega zdravnika pri knezu v Kothenu, kjer je užival glas zdravnika mednarodnega kova. Osemdeset let star, se je poročil z mlado Francozinjo, s katero se je podal v Pariš. Tu je deloval kot mnogo konzultiran zdravnik do svoje smrti v L 1843. DALJE
OD OBLAKA
oda na zemlji in v ozračju ne pozna pokoja, ampak venomer kroži. Neprestano izpreminja obliko, položaj in porazdelitev. Prihaja in odhaja, se grmadi in _ spet razteka v pestrih zaporedjih, ki si pa vendar slede po nekih zakonih. Ali to večno kroženje vode nas ne bi posebno zanimalo, ako bi se zaključevalo samo v sebi. Toda brez kroženja vode tudi ne bi bilo nikakega »vremena« in brez vremena, brez nestalno-sti vodne pare v ozl-ačju bi bila naša zemlja neobljudena. Vse organsko življenj« je mogoče samo blizu vode. Samo to dejstvo je vzrok, da se je človek za-
DO MORJA
čel podrobneje zanimati za vodni krogotok poprej kakor za druge naravne pojave.
Osnovni pogoj za kroženje vode med nebom in zemljo je fizikalno dejstvo, da lahko sprejme zrak pri določeni temperaturi vase samo neko določno množino vode in niti kapljice več. Čim bolj je toplo, tem več vode lahko izhlapi v zrak, preden je nasičen. Ako se potlej z vodo nasičena zračna gmota ohladi, se mora presežek vode seveda izločiti, in sicer v obliki vodnih kapljic ali pa lednih kristalov, kakršna je pač temperatura. V prvem primeru nastanejo oblaki ali megla, v katerih se vodne kapljice zlivajo
E. v. LTLLJESTROM
VEČER V PRISTANIŠČU Ciesareaj]
druga v drugo, postajajo vse večje in padajo slednjič kot dež na zemljo.
Dež potem iznova izhlapi, bodisi neposredno ah pa posredno, ko se je bil že izlil v reke, jezera in morja. Pogoj je seveda zmerom primerno visoka temperatura. To neprestano spreminjanje vodne pare v dež in nazaj v vodno paro je najvažnejše dogajanje v krogotoku vode. Rosa in slana, ki nastaneta, kadar pride z vodo nasičeni zrak v dotiko z mrzlo zemeljsko površino, sta v tem krogotoku manjšega pomena.
Ako zasledujemo posamezne vodne delce na tej neminljivi krožni poti, še nam odkrijejo kaj različne usode. Deževna ali rosna kapljica, ki je pri nas padla na zemljo, bo morda iznova shla-pela šele pod vročimi žarki južnega sonca. Nemara bo kot oblak prejadrala tisoče kilometrov po zračnem oceanu in sedla kot snežinka na tla nekje na visokem severu. Tu se bo spremenila v led, drsela počasi z lednikom vred v dolino, se odkrhnila od celote, zgrmela s kosom ledu v morje, splavala po morskem toku protu jugu, se stajala in zlila z morjem ter slednjič nekoč iznova shlapela z njegove površine v oblake.
Ako izračunamo množino vode, ki pride v določenem času na zemljo v obliki padavin, najdemo, da je popolnoma enaka vodi, ki v istem časn shlapi, da si torej drže padavine in vodna para v zraku zmerom ravnotežje.
Pri tem računu se nam že vsiljuje vprašanje: ah je vode tudi zmerom ena-^ ka množina na svetu, ali morda počasi ne izginja in je bo slednjič tako malo, kakor na nekaterih drugih planetih ? Res je mogoče, da se manjše količine vode izgube s tem, da pronicajo v globoke zemeljske plasti in se tamkaj za trajno Kemično vežejo z drugimi snovmi. Prav tako je mogoče, da poženo močni vulkanski izbruhi vodno paro tako daleč iz našega ozračja, da se ne more več vrniti v normalni krogotok. Te izgube pa so tako malenkostne, da se nam zaradi njih ni treba bati izsušenja zemlje. Po drugi strani pa prihajajo prav pri vulkanskih izbruhih spet nove vodne množine na zemeljsko površje, in sicer iz žareče notranjosti zemlje, iz magme. Vzlic temu, da so nemogoči računi, koliko vode se izgubi in koliko nove pride na zemljo, lahko trdimo da si drže pritok in izguba ravnotežje, tako da je množina vode na zemlji konstantna.
Meteorologi so izračunali, da je v na-6em ozračju trajno nekako 12.000 ku-
bičnih kilometrov vode. Ta vodni kapital v zraku mora zadostovati za celotni vodni obtok v teku leta. Zadostovati mora za vse padavine in se z izhlapevanjem zmerom sproti obnavljati. Jakost vodnega krogotoka seveda ni povsod enaka, ampak je odvisna od podnebja, ki je pa v posameznih pasovih precej stanovitno. Odkar so že povsod po svetu precej na gosto postavljene vremenske opazovalnice, se je na tej podlagi posrečilo precej točno izračunati celotni letni »vodni promet« med nebom in zerri-ljo. Letno pade na vso zemeljsko površino okoli 100 cm padavin, ali v prostor-ninsko mero preračunjeno: 500.000 kubičnih kilometrov. Celotni vodni promet je torej štiridesetkrat večji nego poprej omenjeni vodni kapital v ozračju, kar pomeni, da se mora štiridesetkrat vsako leto izmenjati med nebom in zemljo.
Ta velikanski vodni obtok ali »promet« si skušajmo nekoliko ponazoriti. Bodensko jezero, ki je eno največjih in najglobljih jezer v Evropi, vsebuje okoli 50 kubičnih kilometrov vode, kar je samo ena desettisočinka letnih padavin na vsem svetu .Nasprotno je yodna množina svetovnih morij nekako 2700kra^ večja od letnega vodnega obtoka.
Vsi ti računi so napravljeni samo na podlagi minimalnih številk. Ne dado se n. pr. upoštevati tako zvane horieontal-ne padavine: Voda, ki pride na zemljo v obliki megle, rose neposredno z odse-danjem na tleh, na drevju itd., se ne da meriti, ampak se lahko samo približno ocenjuje.
In da te vodne množine niso tako majhne, nam dokazujejo poskusi z vodnjaki po pustinjah in puščavah, ki se napajajo samo z roso. Kasnejša raziskovanja bodo morala množino padavin vse-kako zaokrožiti močno navzgor.
Poleg vertikalnega vodnega krogotoka, ki smo ga doslej spoznali, imamo na zemlji še vodoravni krogotok: izmenjavo vode med kopninami in morjem. Ta izmenjava se v pretežnem delu spet vrši v zraku, deloma pa so pri njej udeleženi tudi naši rečni sistemi, ki dovajajo vodo v morja. V večini primerov se vrši izmenjava na ta način, da potuje voda *v obliki pare od morja na kopnine, pada nanje v obliki dežja ali snega in se kot rečna voda iznova vrača v morje.
Ti pojavi nekoliko razširjajo pojem našega prvotnega vodnega krogotoka, ker prvič vključijo vanj še rečne sisteme, drugič pa nam pokažejo, da so padavine v večji meri odvisne od morja
kakor pa od kopnega, ker izhlapeva na morju pač dosti več vode kakor na suhem.
Znanstveniki so tudi že poskusili izračunati, kako velik je »vodni promet« v tem vodoravnem krogotoku, toda ovire, ki so zadeli nanje, so tolikšne, da najbrž nikoli ne bo mogoče dognati vsaj približno točnih številk. Treba je namreč pomisliti, kako neprimerno bolj zapletene narave je vodoravni vodni krogotok. Vetrovi ne prenašajo vodne pare #amo z morja na kopno, ampak dostikrat tudi obratno. Pri tem gre včasi za tako dolge poti, da ni mogoče zmerom zanesljivo povedati, od kod izvirajo vsakokratne padavine.
Ako poskusimo napraviti bilanco o vodnem obtoku na vsem svetu, ki smo
ga poprej ocenili na 500.000 kubičnih kilometrov, dobimo približno tole sliko: Na kopninah izhlapi letno 52.000, na morjih pa 400.000 kubičnih kilometrov vode. Ako ocenimo odtok vode s kopnin v morja na 48.000 kubičnih kilometrov dobimo za vsoto zahtevanih pol milijona kubičnih kilometrov celotnega obtoka. Od padavin pa se spet razdeli 100.000 kubičnih kilometrov na kopnine, 400.000 kubičnih kilometrov pa na morja.
Kakor rečeno, so vse zgoraj navedene številke in računi samo aproksima-cije, ki nam pa vendar ustvarjajo dovolj točno sliko o enem najmogočnejših prirodnih dogajanj, ki se mu moramo v prvi vrsti zahvaliti za življenje na zemlji.
(Po razpravi dr. E. Grafa — nj)
H. KELP
NA BARJU
ŠEPETALNI SVODI IN šE KAJ
Ce se v dobi telefona in radia zamislimo v čase, ko je prenašal človeku zvok le zrak, nas
_skoraj vedno preveva čuvstvo
pomilovanja, ki je združeno z občutjem naše zvišenosti. Vendar sta ta nazor in ta samozavest v marsičem samo precenjevanje, ki sloni na nevednosti.
Naši predniki so namreč uporabljali vse polno umno zasnovanih priprav, s katerimi so nadomeščali današnje žične in brezžične telefone. Pri tem seve ne mislimo na svetlobne znake (signale), ki so že Grkom prav uspešno služili za prenos podrobnejših sporočil, in na primitivnejše, a vendar toli važne kresove, ki so jim naznanjevali prihod Turkov, ampak pred vsem na zvočne priprave.
Izmed davno znanih zvočnih priprav naj omenimo le govorno trobo (daljmo-glasnik, doglašalo) in slušalo (slišav-nik, slišavni tulj). Govorna troba je dolga, livkasto razširjena cev, ki usmerja zvok tako, da ga vodi zrak premočrtno do dva kilometra daleč. Z njeno pomočjo je še danes mogo* neposreden sporazum med oddaljenima ladjama. Slušalo, ki bi mu mogli vzdeti tudi ime »obratno trobilo«, uporabljajo še vedno naglušne osebe ter zdravniki (stetoskop) za avBkultiranje šumov, ki nastajajo v pljučih in pri utripanju srca. Slušalo vlovi namreč zvok ter ga po trobasti ah polževo zaviti cevi dovaja zgoščenega v uho.
še bolj .zanimiv od priprav samih je bil način njihove uporabe. V dobi rene-sance, ko je cvetelo ovaduštvo in ko sta nezaupanje in strah prežela slehernika, so se bavili mnogi znameniti možje s konstrukcijo priprav, ki so skrivoma prenašale človeški govor. Osno-vatelj takih »prisluškovalnih telefonov« je bil tudi znameniti poliglot in umetnik Leonardo da Vinci. Naša nad tri sto let stara slika nam še danes prav zgovorno priča o tem, da so bile takratne priprave duhovito zasnovane. Na njih vidimo naslikane trobe, ki so z dvorišča prenašale vsako od služin-čadi ali spremstva izgovorjeno besedo v kamenite sohe. Le-te so stale v posebnih, z zavesami obdanih prostorih. Mrtvi kipi so dobili tako dar govora ter pripovedovali modrim, nezaupljivim in zlobnim osebam nevarne skrivnosti. Leva in spodnja polžasta ah vijačna
cev iztekata neposredno v glavi; vsaka zase je torej ogromno »obratno trobilo«, ki je namenoma dobilo polžasto obliko. Z njo je namreč bil v precejšnji meri odpravljen odmev, ki bi mogel opozoriti nič hudega sluteče osebe na opasnost, ter tudi onemogočeno, da bi se iz sobe izgubila navzven kaka beseda. Dušitvi odmeva so služile tudi na f'<*nah — slično ko v študijih radio-oddajalcev — nameščene zavese. V sredini zgoraj se nahajajoči kip pa ni bil neposredno zvezan z govorilno cevjo. Kljub temu lahko trdimo, da je tudi ona vršila svojo službo vestno in zanesljivo. O tem nas bo prepričal dogodek, ki ga moremo doživeti še dandanes.
V berlinskem čekovnem uradu je dvorana, ki jo obdajajo z obeh strani okenca, za katerimi so majhne sobe. Le-te so po ceveh (cevna pošta) zvezane z vknjižbeno pisarno. Uradniki v njih izplačujejo strankam denar. Po oddaji čeka dobi donositelj številko ter čaka z njo toliko časa, dokler ne izbruhne cev valja, ki vsebuje potrjen in pregledan ček. Nato šele dobi zahtevano vsoto.
Dokler čeka ni, je pač treba čakati Uradnik v sobici se za to ne zmeni. Mirno sedeč vpisuje tekoča izplačila v izkaz. Poleg njega se na mizi kopičijo izkazila, zavitki in denar.
Med tem ko gledaš na pol sanjaje z obrazom obrnjen proti okencu pred se, te mahoma nagovori iz »bogate« sobe glas: »želite stotake ali tisočake? Ostanek pa v srebrnih kovancih?«
Saj je vendar na čeku zapisano le dvoštevilčno število. In gospod pri blagajni sedi pokojno na svojem sedežu. — Ah straši ? Slišal si povsem jasno.. Da, sedaj vnovič, tik pred teboj iz praznega zraka: »Dva tisoč, tri tisoč, ostanek v srebru...« — Uradnika vendar ne boš osumil za črevobasnika, ki se šali s teboj. Torej straši!
Tako si bo mislil vsakdo, ki ne ve, da je bila kriva temu pojavu lepa steklena kupola, ki se smelo boči nad dvorano. Vedec pa, ki mu je znano, da je bil povzročil dogodek uradnik na nasprotni strani dvorane, ko je, obrnjen poludeno k stranki, vprašal le-to, v kakšnih bankovcih želi izplačilo, se bo kvečjemu razveselil slučaja, kateri mu
je posredoval doživetje toli »strašljive muhavosti narave«.
Pojav, ki smo ga v pojasnilo k sliki opisali, je bil torej povzročil eliptično oblikovan »šepetalni svod«, ki je odlikovan s tem, da prenese zvok iz enega gorišča k drugemu. Opazovanja na stopniščih, obokanih hodnikih in drugje nam pričajo, da šepetalni svodi niso redko posejani. Da, celo narava sama je izoblikovala šepetalne svode s pokon-
fizik sir J. Herschel (v članku »Sound«; Encyclopaedia Metropolita-na): V Siciliji je bila spovednica tako postavljena, da se je spokornikov šepet odbijal na vzbočenem cerkvenem stropu ter zgoščeval na oddaljenem in s spovednice neopaznem mestu v cerkveni ladji. Slučajno je odkril gorišče gospod, ki je dokaj časa užival pri prisluškovanju zgolj spovedniku namenjenih besed. Da si je užitek še zvečal, je po-
-IIR-K :1, •
II ■ m 11 lH|l'"'j 'rmumu"!	l-n.yfi\3 —^ Ljudmu] 1...»U.IIJ ^....»...m...
Lm^.,,1 I.....tr______J [„niimi.ul	Luatuuj l*M n I111H
J U.......□	l""'!1) '"J li>\u)»'\««\l L........J 1'lMli*"'^ LiUlUUli ItfMM
Lm^—mil ti.K^^.^^l	li. ■'■^'f 1^1	^'H""-U.......1	LttkUUU
finimi eliptičnimi stenami Izmed njih naj omenimo že Grkom znani kamnolom pri Sirakuzah, »Dionizijevo uho, ter kanjon v porečju Colorada v Ameriki, ki ga v mnogih spisih spretno izrablja prosluli pisatelj K. May.
V kariatidni dvorani pariškega Lou-vrea z valjasto vzbočenim stropom je na vsaki strani po ena velika vaza. Če šepečemo v eno izmed njiju, sliši oseba, ki ima obrnjeno uho v tej nasproti stoječo vazo, prihajati šepet iz njene notranjosti.
Razen Louvrea imata v Parizu šepetalne svode Obrtni muzej in Zvezdama. Londonska cerkev svetega Panda ima pod kupolo galerijo, kjer se iz ene strani kupole prenese šepet točno na nasprotno stran; preciznost tega prenosa je tolikšna, da na vmesnih mestih kljub oprezanju ne slišimo prav nič.
Zanimivo zgodbico o šepetalnem svodu je napisal tudi slavni astronom in
vabil k tej nedopustni zabavi svoje prijatelje. Nekega dne, tako pripovedujejo, je bila v spovednici njegova žena. Tedaj je s prijatelji vred slišal skrivnosti, ki so bile vsaj enemu v družbi vse prej ko zabava. Posledica tega slučaja je bila, da je za skrivnost izvedela tudi cerkvena oblast, ki je spoved-nico primerno zavarovala.
Toda ne samo na vzbočenih, ampak tudi na ravnih stenah moremo opazovati zanimive pojave, ki jih povzroča uklon, lom ali odboj zvoka. Ker napravi zvok v sekundi pot 340 metrov, se pri odboju zakasni ter pride zapoznel v naše uho. Ta pojav, ki ga običajno imenujemo odmev, dasi je pravilni naziv zanj jek, se lepo izoblikovan pojavi le redko. Kajti zvok se pri precej oddaljenih stenah, še preden pride do stene, razvije in oslabi. Vendar poznamo nekatere kraje, kjer temu ni tako.
Gassendi je opazil, da ponovi jek ob grobnici Cecilije Metelle v rimski Cam-pagni heksameter, ki ga izgovoriš šele v poldrugi sekundi. Sir Herschel je zbral v zgoraj navedenem delu naslednje zanimivosti o jeku. Jek v parku angleškega gradu Woodstock ponovi podnevi 17, ponoči 20 zlogov (izvor jeku je oddaljen torej najmanj 315 metrov). V samostanski cerkvi v št. Albanu slišimo tiktakanje ure, ki jo držimo ob sprednjih vratih, pri altarju. Osmero-kotna galerija v gloucesterski katedrali prenese šepet 30 metrov daleč po cerkveni ladji. V Canisbrook-Castleju na otoku Wight je 70 metrov globok in 4 metre širok vodnjak, ki je obložen z gladkimi zidaki. Če pade v vodnjak šivanka, jo slišimo udariti ob vodo. Tudi klic odmeva v vodnjaku zelo dolgo.
Če zadene zvok na raznovrstne ovire, ki ga odbijajo (na stene, skale, zidove) nastane večkratni jek. Znameniti večkratni jaki nastanejo pri Rosneathu na Škotskem in pri Koblenzu (Grosse Gans).
Kar more napraviti v optiki kaleido-ekop, optična priprava, ki je sestavlje-
na iz dveh medsebojno naklonjenih zrcal, morejo napraviti tudi v akustiki medsebojno nagnjene ali vzporedne stene. Krila gradu Simonetti pri Milanu povzročajo, da se pok, ki nastane pri streljanju s samokresom, ponovi 60krat zapored. Isti pojav moremo opazovati na obrežju jezera del Lupo nad term-skimi vodopadi. Tu se ponavlja jek petnajstkrat.
Večkraten odboj in jek hkrati je grom. Zvok, ki ga povzroči električna iskra s tem, da hipoma zelo močno segreje zrak, se odbija na tleh, gorah in oblakih.
H koncu naj še omenimo opazovanje slavnega fizika Wheatstonea. Postavil se je bil tik pred zgornjim zidom londonskega koloseja, okrogle stavbe s premerom 44 metrov, ter opazil, da se je vsaka izgovorjena beseda večkrat ponovila. Enostaven vzklik se je po odboju izmaličil v prešeren smeh, šum, ki nastane pri trganju papirja — spomnimo se le na šumot obleke in papirja v zvočniku — pa se je odbijal tako neurejeno, da je s svojimi šumečimi glasovi nalikoval toči,	M. A.
NOVE JAGODE
Berlinski Zavod cesarja Viljema je znan po zanimivih in tudi važnih poskusih, ki jih dela, da bi vzgojil nove vrste kulturnih rastlin. Ta čas se tam trudijo, da bi vzgojili topol, ki bi vzrasla tako hitro, da bi jo bilo mogoče posekati že po 30 letih. V zadnjem času so dosegli tam celo vrsto zanimivih križancev in izpopolnjenih rastlin, tako jagodo, ki so ji starši robidnice in malina, dalje jagodo iz kosmulje in maline, imuno vrsto trte, krompir, ki mu mraz ne pride do živega, tobak brez nikotina in paradižniki, ki jih je mogoče dolgo hraniti.
vk
NAJDALJŠE ŽELEZNIŠKE ZVEZE
V Evropi so najdaljše železniške zveze naslednje: Paris-Carigrad (Simplonski Orient Ekspres) 3103 km v 58 urah 6 minutah. Povprečna brzina znaša 53 km na uro. V Ameriki je najdaljša proga Montreal-Vaft-couver (Kanadska pacifična železnica) 4714 km v 87 urah 10 minutah, povprečna brzina je 54,1 km na uro. Azija: Moskva-Vladivostok (Sibirski ekspres) 9337 km v 221 urah 18 min. Povprečna brzina 42,4 km na uro. Najdaljša direktna železniška zveza na svetu je proga Cadiz-Madrid-Pariz-Berlin - Moskva - Harbin - Peking - Hankov 15.423 km, pri čemer pa se trikrat menja širina koloseka. Najdaljša ameriška direktna železniška zveza New York-Chicago-St. Louis je dolga samo 5019 km.
NELOČLJIVA
PO SINJI A D R I J I
DR. ANTON N A D A L, J
r^ern e gledaš to splitsko vrvenje, I	se ti vrine na misel pojem: va-
I	gina gentium. Ta ali oni se bo
I	spomnil, da si je ta častitljivi
naziv lastila nekdaj Skandina-I I vija: panj, iz katerega so rojili ljudje proti jugu. Pozneje so si hoteli Germani prisvojiti ta sloves. Kdor bi se želel poučiti o tem vprašanju, bo našel pripomočke, prerešetane v Revue de Lit-terature Comparee, snopič za januar-april, 1935, kjer bo zalotil še poseben ocvirek: Tesniereovo ugodno oceno Ocvir-kovih »Razgovorov«. Kako to, da bi bil hladni sever izvor ljudskih množic? Ali naj sega ta legenda še v dobo, ko so bili toplotni pasovi nekoliko drugače razvrščeni?
Iz splitske »vaginae gentium« se usi-pajo ljudje na parnik. Evo ti srčkane mladenke, ki kaže rdeča ličeca in še bolj rdeče ustnice. Današnja slikarska doba vse to mirno dopušča. V starini pa je slikanje obraza veljalo za znamenje zlih namenov.
Dčceptura vir6 pingit mala f<5mina m&las, Moške da vara, si slika slaba ženščina lice.
Isto mnenje kakor ta latinski šestomer je zastopal star britanski zakon iz leta gospodnjega 1700, ko je angleški parlament sklenil: »Sleherna ženska, katere si bodi starosti, stopnje ali katerega koli zvanja, pa naj si bo omožena ali vdova, ne bo smela — brž ko stopi v veljavo pričujoča postava — zapeljati nobenega podložnika Njegovega Veličanstva niti ga ne bo smela vzeti za moža na ta način, da bi se zatekla k dišavam, ličilom, lepotilom, umetnim zobem, nepristnim lasem, žimi, steznikom, krinolinam, visokim petam, oblazinjenim bedrom, drugače bo zakonska zveza neveljavna in žena bo obdolžena čarovništva.«
Celo umetno zobovje je bilo prepovedano, kajti tudi herkos odonton (zobna ograja) utegne preslepiti. Ni li tega prepričanja španski pregovor, ki trdi:
El diente mlente,
la cara engafia,
pero la arruga desengana?
Po naše bi povedal: zobje so laže, ob-ličie prevara, guba razočara.
No.^ lepotna kirurgija užene dandanašnji tudi nabrance in zgibke v človeški
DGBELJAK E V A N J E
polti, če imamo dovolj cvenka pod palcem.
Težko družabno stališče so nekoč imele Evine hčere. »Še nedavno so bile malo-meščanke in kmetice na Francoskem, kakor se izraža arabski pregovor: »podnevi oslice, ponoči ženice«. Možak, ki je babo tepel, je menil, da vrši neko pravico (Ch. Braibant, Le Roi dort, 51). Pri nas je vladalo slično naziranje, vendar je pred par desetletji pisal neki jurist v Lj. Zvonu, da je veljalo načelo: »Mož ima pravico svojo ženo strahovati, ali čez tarifo je ne sme nabiti.«
Za Hrvaško poroča dr. Jakša Herceg, »Glas u pustinji« (Mostar, 1926): Še danes pri našem kmetu velja za najtočnejšo definicijo njegovega zakonskega pojmovanja, bolje: nerazumevanja — ona zloglasna: »Da prostite — moja žena.«
S temi besedami je seljak tujcu predstavljal svojo boljšo polovico.
Težko stališče kitajske mlade zakon-ščice je mojstrsko očrtal 1. 1923 Ču Ce Cing v »čudoviti noveli«: Zgodba o smehu.
Ruska seljanka — tako sem nekje či-tal — pa je svoje dni v moževi tepenici videla znak ljubezni. »Nič več ne mara zame, že dolgo me ni nabrenkal!«
Parnik so odvezali, voda okoli njega se je pričela belo peniti, ločili smo se od gata (nasipa). Kopno se počasi odmika. Nehote sem se domislil največjega portugalskega speva, kjer Vasco de Gama kraljli v Melindi opisuje Evropo — vmes omeni Dalmacijo — in ko so bila portugalska junaštva pred Indi razgrnjena nalik pisani preprogi, jame trobenta gromko in zvonko dajati duška občemu navdušenju. Tedaj pa znameniti odkri-telj oriše odhod armade. Oči se mu nehote zalijejo s solzami, glas mu komaj komaj prikriva ihtenje. glava, ki je na vožnji okoli Afrike kljubovala morski pošasti Adamastoru, klone ob dihu bolestnega spomina:
Pogled pa nam odtrga se nazadnje od gor domačih, ki so zad ostale; ostal je ljubi Tag, vrh Sintre hladne, ki v njo so se bilč oči vsesale; srce ostalo, polno bede jadne v naročju drage nam dežele zale. Ko zemlja vsa izgine pod obzorje, smo videli še zgolj nebo in morje.
Eden izmed 10 francoziteljev, g. Mil-lie, priznava, da ni mogel v svoji materinščini najti primernega nadomestka za portugalsko rečenico: os olhos se a 1 o n g a v a m, ki je tako preprosta in otožna: oči so se vlekle, se pasle po gorskem grebenu, gora pa se je meglila, se meglila, dokler se ni strnila in spojila s pepelno sivino morja!
Gorenji verzi so iz nesmrtne portugalske mojstrovine Os Lusiadas. Iz Tribune de Geneve (23. febr. 1935) posnemam, da si strokovnjaki še danes niso edini glede izvora in natančnega pomena te besede. Baje ne vedo niti, ali je moškega spola O s ali ženskega As... Splošno se misli, da je Camoes pobral ta izraz pri portugalskem humanistu, Andreju de Resendeju, ki je bil prijatelj učenjaku Erazmu (ta bi bil naš Oražem, Ražem). Ime menda pomeni »Portugalce«. Toda Bernardo Coutinho skuša utrditi v obzorniku Bulletin hispa-
n i q u e, da je besedo zapisal že v počet-ku 13. stoletja naše ere grški pisec Ate-nej Naukratis, avtor »Pojedine sofistov«, in da pomeni rusalke, nimfe, bivajoče v duplini blizu Sibarite.14) Toda vsa učenost abeja Coutinha ne more prepričati drugega znanstvenika, helenista Fernan-da Chapouthiera, ki se med drugim vprašuje, kakšno zvezo si moremo predstavljati med skromnimi vilami povod-kinjami in slavnimi Lusovimi potomci in kako moremo dopustiti, da bi bile vrline teh pomorščakov zadostovale v to, da bi jih bili ljudje istovetili z morskimi boginjami ? ... Gospoda šta si še v laseh, zadnja beseda še ni izrečena. DALJE
Sybaris, kolonija, ki so jo baje v 8. st. pr. Kr. ustanovili Ahajci v južni Italiji. Blaginja je prebivalce pomehkužila: sibarit pomeni sitega razuzdanca, srboritega razpaš-nika.
NEKOLIKO SUPERLATIVOV
V e C ko 500 km brez ovinka Najdaljša popolnoma premočrtna železna cesta sveta je v zapadni Avstraliji v območju proge, ki veže južnoavstralsko mesto Port Augusto z zapadno avstralskim mestom Kalgoorlie. Na daljavi polnih 528 km so položeni tiri v premi črti brez najmanjšega zavoja ali ovinka. Železnica pelje na tem mestu skozi popolno pustinjo brez vsakega drevja. Potnikom na tej progi se gotovo ne ljubi gledati skozi okno več ko par minut.
Višek mraza Doslej je znanost ugotovila, da je mesto Verhojansk v Sibiriji oni kraj, kjer pade temperatura najgloblje pod ničlo. Zato so zemljepisci to točko imenovali »tečaj mraza«. Podrobnejša raziskovanja pa so dognala, da je Verhojansk po krivica deležen te' mrzle slave. Ta čast gre nekemu drugemu kraju, kjer so že opetovano zaznamovali 65° pod ničlo. Kraj se imenuje Omajkov in ima celih 30 prebivalcev. Nihče bi nikoli ne izvedel, da je na svetu naselbina Omajkov, ako bi tam ne bilo takega silnega mraza. Za Jakutsko republiko pa je tolažilno. da ni izgubila te zanimivosti, kajti tudi Omajkov leži na njenem ozemlju.
Starodavno drevo Za najstarša in največja drevesa sveta so še nedavno veljala mamutova drevesa, rastoča na zapadu Zedinjenih držav Amerike. Njihovo starost cenijo poznavalci na 4000 do 5000 let. Sedaj pa so rastlinoslovci odkrili na jugu mehiške prestolnice tk. zv. Montezumovo cipreso, o kateri trdijo, da
je stara vsaj 7000 let. Starost so ugotovili na neki ogromni veji, ki jo je vihar odtrgal od glavnega debla.
PALT&CU
POŽERUHOVA SMRT
CHARLES BRAIBANT — ANTON DEBELJAK
V vasi, ki šteje 150 dimov, se vrši po večini dejanje romana »Kralj spi« (Glej str. 628). Marlizin rod je močan. Njen oče si je v zabavo deval kobilo na pleča kakor naš Krpan (38). Ni čudo, da je bil silen jedec. A nekoč jo je skupil.
rosper Bertaud je bil strahovit pojedež. Veljal je za najhujšega neteka v okrožju in bilo mu je precej do tega slovesa. Pravih so o njem celo, da meče vase _ ne z vilicami, pač pa z vilami.
Neki večer v mesecu rženem cvetu 1846 — eno ali dve leti potem, ko se je bil nastanil v Pargnyju — smo bih v Beaumontu na svatbi, Marliza, Prosper in jaz. Možila se je neka naša sestrična Leblancova (Beletova). Ta Leblanc je bil največji hrust v Beaumontu. Zato se je na svatovanju jedlo z največjo žlico in pilo tako, da smo domov grede napolnili vse jarke ob potih.
Prosper se je vrnil v Pargny nič kaj zdrav. Čeprav smo ga odgovarjali, je bil dobil stavo, da bo namreč čisto sam po-užil kuhano kokoš in vse odpadke: drob, noge, vrat in peroti, po vrhu pa še tri nadevane golobčke. Komaj je bil doma, je že začutil neznanske bolečine. Bilo mu je, tako je dejal, kakor da mu je neka roka segla v trebuh in mu zvijala veliko črevo.
Ogreli so mu posteljo in Marlizi sem pomagal, da sva ga tja nesla. Potem so mu dali kozarec oslajene vode, kajti v onih časih so vsako bolezen najprej na ta način zdravili. Ko je'čaša posladkane vode toliko zalegla kakor obliž na leseni nogi, so tekli po zdravnika v La Ferte. Toda bolečine so postajale neznosne. Skoraj je nesrečnež pričel tuliti. Strahotno se je napenjal, da bi bljuval. Navzlic milim prošnjam in nežnemu prigovarjanju nismo mogli spraviti bosedice iz njega. Iz ust, spačenih od bolečine, so mu prihajali samo kriki, v katere je to 40 letno telo polagalo vso svojo moč, kakor da bi bilo nekaj teh groznih muk moglo uiti z njimi.
Ko je prišel doktor Lemoine, je bila vsa soseska že na dvorišču. Toliko da je uzrl našega nesrečnega prijatelja, je majal z glavo nad svojo belo ovratnico, ki je bila vedno pokrita z madeži od mlečne kave. Izjavil je, da mora biti to le
ščipanje, ki ga povzroča miserere, in pojasnil, da ima uboga para črevo »za-mašeno ah zavozlano«. Potegnil me je na stran in mi priznal, da od zdravniškega pametovanja ta bolezen še nikdar nikomur ni prizanesla. Ukazal je, naj ga od zgoraj in od spodaj klistiramo, mu stavimo pijavke, ga kopljemo in mu de-vamo obkladke. Vendar čutiti je bilo, da ravna tako v pomirjenje svoje vesti in da brez prave vneme vodi boj, čigar izid ni dvomljiv.
In res, zlo se je naglo razvijalo. Naslednja noč in dan sta bila kruta. Trebuh se je bil nesrečnežu nazarensko napihnil. Na njem so se razločevali zavin-ki njegovega drobovja, ki so ga tedaj pa tedaj spreletavali krčeviti valovi Negibni od straha smo slišali iz tega trpinčenega života vretje in pokanje, ob katerem se nam je včasi zazdelo, da ga bo razneslo.
Zvečer drugega dne je začel bruhati. To mu je prineslo nekoliko olajšanja, njegovo vpitje se je umaknilo pritajenemu vzdihovanju, poskušal je kaj malega spregovoriti z nami. Ali Lemoine me je bil opozoril, da bo ta pretresljivi pri-znak napovedal konec. In res, nesrečneža je nenadno zgrabil grozovit krč; oči so se mu zavile, ustnice so razkrile zobe, skratka, ves obraz je bil za trenutek podoben mrtvaški glavi Okamenel sem bil. Kaj tako strašnega dotlej še nisem videl. Marliza se je v živčnem napadu po tleh zavalila. Medtem ko so jo stran spravljali, sem dal župnika poklicati. Ko je bolnik za časek zadremal, ga je duhovnik dejal v poslednje olje.
Proti polnoči se je predsmrtno zboljšanje še povečalo. Trebuh je uplahnil, naš ubogi prijatelj je po vsem videzu dremal. Zavedel se pa ni več. Srce mu je nehalo tolči, ko so se okna zasvetli-kala in se je po vasi razlegnilo prvo petelinovo petje.
ZA LJUBEZEN SO ZDRAVILA . .
IN DRUGE MEDICINSKE SENZACIJE
lademu Wertherju iz L 1935. ni več potrebno, da bi svojo brezupno ljubezen do čednost-__ ne Lotte končal s strelom iz pištole. Moderna medicinska znanost mu ponuja učinkoviteljši pripomoček, M mu ohrani življenje in ga radikalno
tablete zoper ljubezen! ' Kaj je končno ljubezen, ki toliko mladim ljudem zagrenjuje veselje do jedi in pijače, do dela in življenjske radosti?
Sodobna medicina odgovarja na kratko: Nič drugega nego malo premalo nekega hormona! Že dolgo tega je zna-
lekarna na-
šega lastnega telesa s substanco, ki se ljubezenskim občutkom protivi, kakor proizvaja v žlezi možganskega podaljška snov, ki podžiga spolne žleze k jač-jemu delovanju in tako drami strasti. In res so odkrili, da je v pinelasti možganski žlezi (Zirbeldriise) ta čudežni studenec čednostnega življenja, ki so ga dolgo slutili, nje specifični hormon pa ima baš nasprotne lastnosti nego hormon možganskega podaljška! A v najnovejšem času so storili še več: ta hormon so izločili iz možganskih žlez klav-
nih živali in ga primešali v natančno odmerjenih količinah v tablete, ki so sposobne ozdraviti ne 3amo nesrečno zaljubljene, temveč tudi vse donjuanske nature, ki bi se rade spremenile v normalno smer. Te tablete in njih učinke so demonstrirali v preteklih dneh na slavnostnem zborovanju zdravnikov iz vsega sveta, ki so prišli na proslavo 1501etnice dunajske splošne bolnice. Pokazale so pri kliničnih poskusih izvrstne uspehe, a dunajsko deželno sodišče je šlo že tako daleč, da jih je uvedlo v jet-
o
S
a
t p.
A
O
ie
3
a
95 5
o
A
O
a
3
bo 3
cS R.
J3 >N
(U >
■H
i o
8 4-» 02
nosnice, kjer pomagajo jetnikom lajšati muko samotnega življenja. Stari svetopisemski stavek: »Človeku ni dobro samemu biti«, izgublja tako svojo veljavo.
In vi, mladi ljudje, ki pobešate iz znanih razlogov glave in premišljujete o sladkosti smrti, ah je v dobi elektrike in letal, radia in čednostnih tablet še vredno, da bi se obešali Ln streljali, zastrupljali in v vodo skakali — samo za to, da bi se vam pametni svet potem smejal in sodil o vas, kakor sodi s smehom o trpljenju mladega Wertherja: Mladeniču ni funkcionirala možganska žleza po pravilih!? — Noben Goethe ni danes več upravičen, da bi proslavljal vaše težave s sentimentalnimi romani.
Pritlikavci postanejo velikani
Na omenjenem zborovanju pa so pokazali še marsikaj, kar mora zanimati najširšo javnost in kar nam dokazuje, da postaja medicina polagoma re? najvažnejša in najbolj čudodelna veda med vsemi vedami.
Tako se je tu izkazalo, da je :>ostal hormon, ki pospešuje rast in ki so ga mnogi ljudje čakali s hrepenenjem po neštetih poskusih z živalmi, že goden za rabo ljudem, da ga že izdelujejo za medicinske svrhe in tudi uporabljajo.
S preparati tega hormona so pri živalih dosegh prave nestvore. Podgane so dosegle n. pr. dvakratno velikost svojih sovrstnic, pritlikave miši so zrasle po vbrizgu ekstrakta iz možganskega podaljška (kajti tukaj nastaja ta hormon) v normalno velikost. Pri ljudeh seveda ne gre za to, da bi izdelovali umetne velikane, pač pa tem bolj za normalno rast otrok, ki so v njej zaostali. V večini primerov je namreč vzrok pritliika-vosti v tem, da pridela možganski podaljšek premalo ah nič rastnega hormona. V mnogih primerih so zato z injekcijami tega hormona dosegli, da sc pacienti zrasli v kratkem času za nekoliko centimetrov. Premagati pa je treba še majhno tehnično težavo. Ti preparati se namreč ne drže dolgo in jih je treba hraniti v ledu. Gotovo pa bo uspelo kmalu pridelati preparate, ki se bodo dolgo držali in ki bodo na razpolago vsem po naravi skopo odmerjenim ljudem.
Bolezen v zraku, a tudi zdravje
O mnogih boleznih velja, da visijo dobesedno v zraku. A če visijo bolezni,
zakaj ne bi visela tudi zdravila proti njim? In res je začela iznajdljiva glava v dunajskem seroterapevtskem zavodu »loviti« bacile v zraku in pripravljati iž njih nenavadno lečilo, ki ima lastnost, da krepi odpornost telesa in njegovo obrambo zoper najrazličnejše bo-lčzni.
Serum iz človeške krvi
Ošpice veljajo po krivem za nedolžno bolezen, kajti njih posledica so lahko vsakovrstne, tudi težke bolezni. Specifičen postopek ah celo cepitev proti ošpicam bi bila tedaj zelo priporočljiva. Doslej so se morali omejiti na to, da so ogroženim otrokom vbrizgavali človeško kri, in sicer kri oseb, ld so ošpice že prebile. To pa je bil kolikor toliko zapleten postopek, ki za splošno rabo ne prihaja dosti v poštev. Zato je 'e pozdraviti, da so na zgoraj omenjenem zavodu pridelali serum zoper ošpice iz človeške krvi, ki se drži v posušeni obliki dolga leta. In tako je postala medicinska praksa za novo, zanesljivo in uporabno lečilo bogatejša.
Lečilni žarki
Kratki brezžični valovi v zdravniški praksi niso nič novega več, in tako tudi ne tako zvani mejni ali Buckyjevi žarki. Vredno pa je omeniti, da so ž njimi na Dunaju z velikim uspehom ozdravili mnoge bolezni, kakor težave v nevarnih letih, naduho, razvojne motnje pri otrocih in celo kožne bolezni, pri katerih običajna zdravila in mazila niso zalegla. Mejni žarki so sredfaja stvar med kremenčevimi žarki (ultravioletnimi) in Rontgenovimi žarki. Združujejo prednosti obeh teh vrst žarkov, ne da bi se bilo bati nedostatkov teh dveh vrst, n. pr. opečenja po Rontgenovih žarkih in poznejših okvar.	drk
NOVO ZDRAVLJENJE »KRIVIC«
Poskusi na kliniki za otroške bolezni v Kazanu (Sovjetija) so pokazali na ugodno delovanje slanih iker. rabljenih ko zdravilo za angleško bolezen pri otrocih. Dvajset otročičev med 10 meseci in 4 in pol leta ie bilo rahitičnih. Po načrtu so jim daiali kavijar, in sicer po 10 gramov na dan skozi mesec dni. Drugih lekov v tem času deca ni uživala. Oh koncu meseca so znaki krivic ali angleške bolezni izginili pri 17 otrokih.
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG
NADALJEVANJE
AtfrORIZIRAN PREVOD
USTANOVITEV GPU
G Konec državljanske vojne in razpršitev zadnjih ostankov Vranglovih čet sta bila višek obenem pa tudi zaključek zgodovine Čeke. Z očiščenjem Krima in z junaškimi dejanji Bele
PKhuna, ki je kot zastopnik Čeke pomoril na malem polotoku 120.000 ljudi1) je izgubil naziv »Izredna komisija« svojo eksistenčno upravičenost. Sovjetska država je prešla v vsakdanje življenje, v osvobo-flj A jeni in zmagoslavni Rusiji ! ni imela izredna komisija v svoji stari obliki nobe-■ Wk nega mesta več. ^^■^flr Konec državljanske voj-^^^^^ ne pomeni za sovjetsko Rusijo začetek nove dobe. Boljševizem je navezal prve mednarodne odnose, kmalu naj bi se pričela NEP (nova ekonomska politika), zato je moralo z ozirom na vnanjo diplomacijo, mednarodne socialiste in lastne ljudi v NEPi izginiti mračno ime Čeke. Tudi Čeka sama je čutila potrebo po reformi. Po tem ko je uničila nasprotni razred, je hrepenela po novih nalogah, ki jih je bilo treba rešiti le priložnostno po starih metodah. Zato se je osrednji odbor2) posvetoval o ukinitvi Čeke. Osrednji odbor komunistične stranke je objavil zahvalno pismo Čeki, v katerem pravi med drugim: »Ni sodila nasprotnika, ampak ga uničila, nikogar ni pomilostila, ampak vsakega, ki je stal na drugi strani barikade, zdrobila«.3) Osrednji odbor se seveda ni motil. Boljševizem se ima zahvaliti svojemu obstoju izključno le Čeki.
Zahvalnice in pohvalne himne so žejo vznemirjale čekiste, ki so se že videli spremenjene v nočne čuvaje NEPinih hiš. Kakor vselej, kadar je bila Čeka v zadregi, tako je našla tudi to pot rešitelja v osebi Dzeržinskega, ki je predlagal osrednjemu odboru, naj razširi njene pravice, odpravi
1)	Gl. izjave Amfiteatuva v prosesu Konradi.
2)	Osrednji izvršilni odbor sovjetov
s) Objave ZK o GPU.
ime Čeke in podeli novi organizaciji zakonsko podlago. Te misli se je oprijel osrednji odbor. Boljševikom je imponi-rala možnost ukinitve čeke z istočasnim nadaljnjim obstojem. Načrt je bil po za-tretju zadnjega velikega protiboljševi-škega upora in lakote 1922 sprejet in odet v strogo ustavno obliko.
15. novembra 1923 je osrednji izvršilni odbor Unije socialističnih sovjetskih republik objavil v vladnem listu zakon o »Združeni državni politični upravi (OGPU) in njenih organih.« Ta zakon se je glasil: § 1. V smislu paragrafa 61 ustave USSR (G. B. 23, št. 81, s. 782) se v svrho poenotenja revolucionarnih stremljenj republik v borbi zoper proti-revolucijo ustanovi v svetu ljudskih komisarjev USSR združena državna politična uprava. § 2. Predsednika GPU in njegovega namestnika imenuje predsedstvo osrednjega odbora USSR. Oba imata posvetovalni glas v svetu ljudskih komisarjev." § 3. Predsedniku in njegovemu namestniku se dodeli kolegij, čijega člane imenuje svet ljudskih komisarjev. § 4. OGPU in USSR se bavita: a) z vodstvom državne politične uprave posameznih železniških, vodnih in zračnih poti na ozemlju republik; b) z neposrednim operativnim delom na celotnem ozemlju RSFSR; c) z organizacijo obrambe meja republik; č) z neposrednim operativnim delom na celotnem ozemlju Unije. § 5. OGPU in njeni organi imajo pravice ar-madnih oddelkov v primeru vojne in sicer z' uporabo vseh železniških, vodnih in zračnih poti, telefona, pošte in brzojava, prehrane in oskrbe njenih nastavljencev. § 6. Sodelavci GPU in njeni organi so v vsakem oziru enakopravni osebam aktivne vojaške službe. § 7. OGPU postavlja samostojno svoj proračun, ki ga odobri svet ljudskih komisarjev. § 8. Pod neposrednim vodstvom GPU so posebne čete, kojih število določi svet ljudskih komisarjev in ki so v vsakem oziru podrejene predsedniku GPU in njegovemu namestniku. § 9. OGPU vodi delo krajevnih organov po svoiih pooblaščenih zastopnikih v svetu ljudskih komisarjev posameznih republik. § 10. OGPU in njej podrejeni organi posameznih republik delujejo v soglasju z ukazom VZJK od 6. H.
1932 in 16. X. 1922 itd. § 11. OGPU ima svojega zastopnika pri najvišjem sodišču USSR, ki ga potrdi predsedstvo ZJK Unije. § 12. Delo GPU nadzoruje državni pravdnik najvišjega sodišča.
Trezni, strogo pravno sestavljeni in od javnosti popolnoma spregledani zakon je vzbudil v Ceki viharje navdušenja. Bilo je jasno, da je zagonetni pojem združene državne politične uprave vseboval vse, kar je spadalo do sedaj v področje Čeke in da je odprl nove vrtoglave perspektive. Kaj je v resnici državna politična uprava? Malo je sličnih besedi, pod katerimi se more misliti vse mogoče. Čeka je razumela kolikor mogoče vse spraviti v te besede. Uradno je bila GPU zares podrejena svetu ljudskih komisarjev, toda to je bila njena najmanjša skrb. Prvo, kar je storila, je dala vzidati mikrofone v sobah komisarjev ter je ustanovila poseben prisluškovalni o d d e 1 e k.4) Pozneje je mogel vodja GPU z vso resnostjo nekega večera predlagati Stalinu: »Ali hočete slišati, kako bo nocoj ljudski komisar X. podal ljubavno izdajo neki plesalki?« Pa tudi sicer se GPU ni čutila odvisno ne od sveta ljudskih komisarjev in ne od vrhovnega državnega pravdnika. Njeno edino predstojništvo, ki ga je seveda neomajno držala v roki, ni bilo nobeno vladno mesto pač pa politični urad komunistične stranke. Razve-
Prim. razgovor Besedovskega s čiče-rinom, zv. II., str. 201.
NAJSTARŠI SLED
ODKRITJA AMERIKE
Ameriški raziskovalec Moric Ries je prav kar ugotovil kraj, kjer se je Krištof Kolumb prvikrat nastanil v Novem svetu. Ta kraj je grič Sv. Mihel na Haitiju blizu ribiške vasi, nazvane »Zalivček«. Kolumb se je tukaj izkrcal iz karavele (vojne ladje) »Santa Maria« v letu milosti 1492 na božični večer: odtod ime »Natividad«, s katerim je krstil to mesto, kjer je sezidal stolp, majhno trdnjavo in velik prostor pod zemljo. Tako vsaj poroča v svojem popotnem dnevniku.
Utrdbico je postavil z gradivom razdrte admiralske ladje: Kolumb je ondi pustil posadko 43 mož, a skoraj so jo napadli ter uničili Indijanci, ki so hkrati. porušili trdnjavico. Na hribcu, kjer je baje stala, je M. Ries našel prstan s pečatom Izabele Katoliške, kraguljce (escabeles), na katere takisto namiguje Kolumb in ki so služili v zameno za zlato z domačini, kakor tudi odlomek starega španskega meča. Na severnem obrežju ie ameriški raziskovalec zasledil razvaline Izabele, najstarše trajne naselbine, ki jo je ustanovil Kolumb. . (n)
seljivo je bilo tudi, da je postal vodja GPU spet sodrug Dzeržinski, kar ni skrivalo nobenega dvoma o značaju novega podjetja. V resnici je postal štab Čeke, vsi višji uradniki in vodje Čeke, kar čez noč štab GPU. Celo na zunaj se ni nič spremenilo. Čekine arhive je dobila' GPU. Samo mračno poslopje ob Lubjanki, kjer je bil do sedaj sedež Čeke, je dobilo nov napis: OGPU — edini vnanji znak novega zakona. Isto se je dogajalo pri vseh pokrajinskih Čekah. Kolegiji Čeke so se prekrstili v kolegije GPU. S tem so vodilni uradniki izpolnili svojo dolžnost. Malo pozneje je prišlo še do nekih drugih sprememb: jetnišnice so se preimenovale v »hiše pod državnim nadzorstvom«, jetnišnice s hudimi ječami so dobile ime »izolacijske hiše«, zapori so se zdaj imenovali »poboljševalni zavodi«, samotne celice pa »izolacijske izbe«. S tem je bilo število novih reform zaključeno. Na zadnjem mestu bi bilo treba še omeniti ukinitev smrtne kazni, ki jo je sovjetska vlada slovesno sprejela v svojo zbirko zakonov.5) Vendar v tem oziru GPU ni bila na ozemlju USSR ter ni vzela tega zakona na znanje.
Na paragrafe o ukinitvi smrtne kazni so celo sovjetski časopisi, ki sicer priob-čujejo smrtne obsodbe na vidnih mestih, popolnoma pozabili.
DALJE
s) šele v zadnjih letih je bila smrtna kazen tudi uradno vpeljana.
-<■■ L. Honegger: OTROK
GASILSTVO IN TEHNIKA GAŠENJA
SI. 1.
njihov pogon najmanj osem mož. Med tem ko so moderne gasilske priprave zgrajene na podlagi splošno pridobljenih praktičnih izkustev, so slonele stare priprave na naročilih, ki so jih dajale občine, mesta in gasilske čete na podlagi lastnih izkušenj livarnam, tovarnam za poljedelske stroje in drugim
2.
Z razcvitom industrije pred tremi desetletji je poseglo v tehniko tudi gasilstvo. Posledica tega je bila, da je mo-torizacija preobrazila večino gašenju namenjenih priprav. Prva leta tega razvoja lahko kar preskočimo. Večina parnih brizgalk je že zastarela ter jih ne uporabljamo več, dasi nalikujejo mo-
indusitrijskim podjetjem, ki niso imeli izkustev za gradnjo uporabnih gasilskih priprav. Le-te so bile zato mnogokrat neuporabne ali vsaj precej neokretne in nerodne. Se danes se spominjajo stari gasilci na gasilne brizgalke, ki jim za pogon ni nikdar nedostajalo človeške pomoči.
e hočemo spoznati gasilske naprave in oceniti razvoj sodobne tehnike gašenja, smo v glavnem navezani na primerjavo starih postopkov z novimi. Stare priprave imajo še vedno na deželi, kjer srečujemo lahko povsod še ročne sesal-ke z dolgimi ročicami, ki potrebujejo za
SL
dernim pripravam. (Glej si. 1, kjer vidimo star parni avtomobil z 24 m dolgo Magirusovo lestvo). Danes ima namreč vsak količkaj industrijski kraj najmanj dvoje avtomobilskih vozil. Prvo vozilo je opremljeno s centrifugalno brizgalno (z učinkom 300 do 1500 litrov vode na minuto) ah s pripravo za proizvajanje pene (si. 2), ki je napolnjena z zrakom ter more uspešno gasiti razen olja in petroleja tudi katran in bencin. Drugo vozilo pa vozi s seboj vrtljivo lestev iz jekla. Take lestve morejo biti 20 do 54 m dolge (na sliki 3 vidimo 40 m dolgo lestev), kar zavisi pred vsem od krajevnih prilik. Nosilnost avtomo-
3.
bilskih okvirjev pri manjših hi srednje velikih vozilih ne presega 2Vz tone, doseže pa lahko pri vozilih poklicnega gasilstva 5 do 7 ton. Povrh tega more imeti vsako vozilo eno ali dve lahki motorni brizgalki z zračnim ah vodnim hladilnikom in z učinki od 500 do 1200 litrov na minuto. (Prenosljivo brizgalko za peno na delu vidimo na sL 4.) če na vozilu za namestitev teh pomožnih brizga ln ni prostora, jih moremo zadaj priklopiti. Avtomobilsko vozilo vozi s seboj vse potrebno orodje, pred vsem veliko množino vodnih cevi, plinskih in dimnih mask, priprav za umetno dihanje itd.
V najnovejšem času si vedno bolj vtirajo pot v prakso avtomobilske briz-' galke, ki imajo vgrajeno brizgalko kar poleg motorja, s čimer pridobe na zadnjem delu vozila precej prostora za druge priprave. Jeklene vrtljive lestve, ki so opremljene z mnogimi varnostnimi napravami in ki se odpirajo samo-delno, so v zadnjih letih precej izpodrinile staro, leseno lestev. Saj so rešile mnogo človeških življenj ne le pri požarih, ampak tudi pri nesrečah, kjer so se obnesle kot vrtljivi in dvigalni žerjavi.
Podeželje pa takih priprav, dasi bi prav tu zelo koristile, še nima in jih predvidoma še dolgo časa ne bo imelo. Kljub temu tudi tu napreduje motoriza-
cija ter izpodriva bencinska brizgalka počasi in vztrajno pnevmatično ročno brizgalko.	, . i
Poleg orisanih priprav so v novejšem času nastale še nove tehniške konstrukcije: zaprti omnibusi za moštvo ter pionirski vozovi, ki imajo poleg običajnih dvižnih naprav še električen dinamo za razsvetljavo in pogon posebnih orodij, kot ročne žage, vsrkovalce dima, električne varilce itd.
Rokovanje z vsemi modernimi gasilskimi pripravami je zelo lahko in enostavno. Zategadelj si more sleherni prostovoljni gasilec v najkrajšem času pridobiti potrebno znanje, s katerim more zadostiti vsem zahtevam, ki jih nanj stavijo vozila in brizgalne.	(tma)
SO LET STROSSMAYERJEVE GALERIJE
ODMEVI PROSLAVE V ZAGREBU SASA ŠANTEL
- o v spominu sledim vrsti pomembnih zagrebških prireditev, ki so bile posvečene spominu velikega kulturnega mecena in jugosloven-
- skega preroka, se mi zdi po dveh
dneh pestrih doživetij kakor da so se mi za nekaj trenutkov odprla vrata, skozi katera sem se zazrl v razkošno dvorano, napolnjeno z raznovrstnimi kulturnimi dokumenti, šele v spominu mi je mogoče razvrstiti vse vtise, ki jih hočem v naslednjem na kratko reproducirati.
Prispela sva v Zagreb z upravnikom g. Iv. Zormanom kot zastopnika naše Narodne Galerije tik pred uvodom oficielnega začetka Jubilejnih slavnosti, katerih prva točka je bila otvoritev spominske razstave slikarjev Račiča in Kraljeviča. Razstava je prirejena v pritličnem osrednjem prostoru Strossmayerjeve galerije. Josip Račič (1885—1908) si je kot litografski vajenec prištedil toliko denarja, da je zmogel voz-nino do Monakovega, kjer je vstopil v Až-betovo šolo. Moral se je z delom sam prehranjevati in se Je tudi pozneje, ko Je drugič bival v Monakovem a tudi v Parizu, boril z življenskimi tegobami. Končal si je življenje iz neznanega vzroka kot 24 letn) mladenič, a zapustil je delaT ki jih še danes gledamo z občudovanjem. Večina teh del je v zagrebških javnih in zasebnih zbirkah
Miroslav Kraljevič, ki Je Račiču sodoben po talentu in znanju. Je bil iz bogate rodbine ter je začel na Dunaju študirati že pravo, ko se je odločil, da se posveti umetnosti. Začel 1e v Monakovem pri Ha-bermannu, a je končal šolanje v Parizu. Umrl je prezgodaj, ali kot zrel umetnik.
ki je zapustil lepo zbirko olj, akvarelov in grafik.
Po otvoritvi razstave (otvoril jo je nadškof A. Bauer kot pokrovitelj Jugosloven-ske Akademije) smo si ogledali kolekciji, ki kažeta obe izredno kakovostno višino in ki jasno govorita o umetnostnih stremljenjih iz dobe izvora pariškega impresionizma.
Sledilo je vodstvo skozi ostale zbirke galerije. (Vodil je dr. Artur Schneider.) Ideja te galerije se bistveno razlikuje od naše. Med tem ko kaže naša razvoj umetnosti v Sloveniji, je hotel Strossmayer ustanoviti zavod po vzorcu svetovnih galerij ter je kupoval — takrat Je to bilo še mogoče — originale v raznih krajih, pred vsem v Italiji. V svojem govoru o priliki svečane otvoritve Strossmayerjeve galerije 9. nov. 1884 je izjavil med drugim: »Pri zbiranju teh slik in umetnin sem takoj v začetku opazil, da jih moram zbirati — kolikor je le mogoče iz vseh umetniških šol, če hočem, da bodo koristile narodu in učeči se mladeži.«*) Tako je imel srečo, da si je pridobil nekaj posebno dragocenih originalov, ki bi bili danes gotovo nedosegljivi. Pozneje je nabavil za zbirko razne sodobne umetnine, pri čemer je polagal posebno važnost na slovanska dela < čermak: Ranjeni Črnogorec, epizoda iz 100-letne borbe Črnogorcev za »Krst časni i slobodu zlatnu«, Matejko: Smrt poljskega kralja Przemislawa. razen teh dela Siemiradzkega, Nikole Mašiča in takrat mladega Bukevcal. Današnja zbir-
•) Gl. Spomenico o pedesetoj godišnjlci
Strossmayerjeve galerije. Zagreb 1935. Str. 16.
ka kaže seveda drugačno lice. Dr. A. Schnei-der našteva med glavnimi posnemovalci Strossmayerja še okoli 20 imen mecenov, ki so galeriji poklonili lepo število originalov. Strossmayerjevi zamisli je pa sledila posebno hrvatska zemaljska vlada, ki je podčrta-vala jugoslovanski značaj zbirke z nakupovanjem hrvatskih, slovenskih, srbskih in bolgarskih del, s čimer je ostala zvesta programu ustanovitelja, ki je dal Akademiji jugoslovanski naslov.
JOSIP RACIC
Sedaj šteje zbirka 564 del, kateremu se pridružuje kot 565., Sternenov original »Rožnata obleka«, jubilejski dar naše Narodne Galerije. Strossmayerjeva galerija bi bila seve še obširnejša, če bi vsebovala tudi dela iz najnovejše dobe. Zaradi pomanjkanja prostora se je v ta namen ustanovila nova »Moderna Galerija«, ki je nameščena v drugi stavbi. Ogledali smo si tudi to zbirko ter smo dobili tam dokaj temeljit vpogled v delo umetnikov iz sedanje dobe. Tudi v tej zbirki so zastopani Srbi, a med Slovenci edino Pavlovec, a to s sliko, s katero smo dobro reprezentirani.
Popoldne sva si z g. Zormanom ogledala razstavo na zagrebškem velesejmu. V oddelku za ribarstvo so stene okrašene z obmorskimi pejsaži konservativnejših umetnikov in umetnic. Med njimi je menda najštevilnejše zastopan Slovenec Rudolf Mar-čič.
Za peto uro je bila napovedana slavnostna seja Jugoslovanske Akademije. V dvorani Akademije se je ob tem času zbral cvet zagrebškega kulturnega sveta, a pri predsedniški mizi so sedeli pokrovitelj Aka-
PONT-NEUF
ril za Matico Slovensko, upravnik N. G. Zor-man pa za N. G. Njegovo opazko o daru Narodne Galerije so prisotni vzeli na znanje z navdušenim odobravanjem. Za Cehe sta govorila znana umetnika slikar Mucha, kipar šoloun in dr. Horak. Na to je sledil slavnostni govor predsednika Jugosl. Akademije, dr. Bazale, ki si je izbral temo »Pomen umetnosti v življenju naroda« in končno referat um. zgodovinarja dr. Schneider-ja o Strossmayerju kot zbiralcu umetnin. Oba govora, ki sta dobesedno natisnjena v »Spomenici« sta prisotnim nudila globlji vpogled v zgodovino in pomen lepe galerijske zbirke.
Pri večernem banketu v hotelu »Espla-nade«, ki ga je Jugosl. Akademija priredila gostom, je predsednik dr. Bazala napil kraljevi družini, tajnik dr. Boranič pa prisotnemu prosvetnemu ministru Ciriču in banu dr. Kostrenčiču. Kipar Frangeš je poveličeval jugoslovensko kulturno skupnost, ki se je po Strossmayerjevem idealu posebno lepo manifestirala leta 1904 o priliki kronanja kralja Petra Osvoboditelja. Posebno pomemben je bil govor prosvetnega ministra
demije škof Bauer, predsednik dr. Bazala, tajnik Boranič in kot predavatelj um. zgodovinar dr. A. Schneider. Nadškof je otvo-ril zborovanje z navdušeno poklonitvijo kraljevemu domu, na kar je predsednik pozdravil navzoče, pred vsem prisotnega zastopnika kneza Pavla, prosvetnega ministra dr. Ciriča, bana dr. Kostrenčiča in vse ostale zastopnike kulturnih organizacij. Sledila je vrsta pozdravnih govorov raznih odposlancev, med katerimi je dr. Lončar govo-
dr. čiriča, ki je primerjal one sile, ki nasprotujejo skupnemu kulturnemu delu, pomladanski slani. Kakor pa priroda kljub pogubonosnemu učinku slane vedno zmaguje, tako veruje v zmago kulturne skupnosti uedinjenega naroda. Govorili so še slikar
bi vsa združena nastopala pri umetniških manifestacijah doma in v inozemstvu.
Po v naprej določenem sporedu bi se bil moral drugi dan vršiti ogled Meštrovičeve galerije, kar je pa moralo izpasti zaradi razstave umetnikovih del v Monakovem.
MIROSLAV KRALJEVIČ
Mucha, hrvatski akademik Vovk, srbski akademik Gjorgjevič, v imenu Matice Hrvatske Sišič, ki je pozdravil zastopnike srbske in slovenske Matice, Vrhovac v imenu Srbske Matice, dr. širola, ravnatelj mu-zičke akademije, ki je napil ustvarjajočim umetnikom, slikar Becič, ki je pozdravil društvo prijateljev Strossmayerjeve galerije izražajoč željo, naj bi našlo" sredstev za nakup sodobnih domačih del, v imenu Slovencev končno pisec vrstic, ki je izrazil željo, naj bi vsako umetniško središče ustvarjalo na temelju lastne tradicije, a naj
AVTOPORTRET
(čudili smo se, da prirediteljem to ni bilo znano, ko so sestavljali tiskani program.) S toliko večjim zanimanjem smo si pa mogli ogledati razstavo Frangeševih del, med njimi ogromni kip kralja Tomislava na konju, ki je že vlit v bronu ter stoji kljub nadnaravni velikosti v kiparjevem ateljeju. Reliefi, ki so namenjeni za okras podstavka, čakajo še, da se naberejo sredstva za bron in vlivanje. Za ta spomenik, ki mu je določeno mesto pred fasado glavnega kolodvora, je blagopokojni kralj Aleksander L Uedinitelj prispeval znatno množino topo-
vine. Prosvetni minister, ki mu je umetnik tolmačil to in ostala svoja dela, je kazal posebno zanimanje za idejno stran Frangeševih del, ki se posebno zrcali v njegovi znani skupini »Umiri«, kjer je mojstrsko poudarjena želja po pomirjenju med sicer borbeno razpoloženim narodom.
Z g. Zormanom sva imela tudi priliko pregledati zanimivo zbirko mladega hrvatskega kmečkega slikarja Hegedušiča, Fran-gešovega zeta, ki si je pridobil med svojimi tovariši svojevrstno prvenstvo s tem, da slika izključno kmečke motive, seve gledane skozi naočnike modernega slikarja-satirika. Menda bomo imeli kmalu priliko, da si bomo Hegedušičevo originalno in zelo
IZ L I T E R A R
CHARLES BRAIBANT: LE ROI DORT*
Simbol te knjige je posnet po zgodovinskem obredu, kakršen se je vršil do Karla X. v reimski katedrali. Dva škofa sta šla pred kronanjem po novega kralja v nadško-fijo. Eden cerkvenih dostojanstvenikov je potrkal z zlato palico na vrata, za katerimi je počival bodoči vladar. »Kaj bi radi?« se je znotraj oglasil komornik. škof je dvakrat ponovil kraljevo ime in dobil dvakrat odgovor: »Kralj spi.« To se pravi, da je do maziljenja kraljeva oseba tako rekoč pogreznjena v spanje.
Braibant uporablja ta simbol na preprostega meščana, »meščanskega kralja dediča«, ki je pred smrtjo svojega zapustnika samo speč, brezdelen človek, mirno čakajoč slovesnega dne, ko dobi v notarski pisarni »sveto mazilno olje«.
Vdova Marliza (Marija Luiza), najjačji lik te knjige, ovladuje svojega sanjarskega sina edinca, ki študira arheologijo, namesto da bi po njeni želji postal beležnik. Ne da bi si upal zahtevati svojo dediščino, se suče po literarnih krogih in umrje s 50 leti: strogi materi si ni drznil priznati, da ima sina. Marliza vendarle izve za vnuka Rč-myja, ki je že poročen in oče. Pokojnikovo prikrivanje jo zapeče, toda srečanje z vnu-' kom, udobnim možem paragrafov, jo pomiri: prepusti mu vse imetje. Toda njene sanje, da bi si zagotovila trdno meščansko potomstvo, se nazadnje razblinejo: vnuk obesi na kline svoj poklic in krene na bo-hemska pota »spečega kralja«; posveti se politiki in slovstvu.
Vaško življenje s preprostim, a pristnim ozračjem daje knjigi neposredno umetniško in človeško vrednost. Vso zgodbo pripoveduje upokojen profesor, ne napol kmet. Nekateri kritiki so se spotikali ob njegovi robati, grobi govorici. Toda z njim je kakor
*) Moj« poročilo je 'eSato In ni prt nredniko L). Z., p« se je iigruhilo. vsaj Ju8 Kozak ga oi naSel t la-(mSčinl. Zato	ga ii ohranjenih listič»v na novo
sestavil In dodal kratek prevod. (Gl. Charles Braibant: Požeruhov* smrt itr. 61*7. — Op. ur.)
dekorativno kolekcijo ogledali tudi v Ljubljani.
Oficielni zaključek slavnosti je tvoril tradicionalni obed v nadškofijski palači, ki sledi vsako leto skupščini Akademije.
Razšli smo se v prepričanju, da so take prilike medsebojnega spoznavanja in sklepanja osebnih znanstev izredno koristne posebno v naših časih, ko mnogi iščejo vzrokov cepljenja tam, kjer jih je najmanje. Tako spoznavanje mora končno roditi spoznanje, da je kulturno sodelovanje med Jugoslovani edino pozitivno in realno delo, ki bo prej ali slej premagalo vsako pomladansko slano v obliki te ali one negativne akcije.
NEGA SVETA
z Marlizo, ki »je oboževala slane pomenke, a je bila razuzdana samo v besedah; taka je stvar pri mnogih Francozinjah« (130). Vsi pa so- priznali piscu močan dar opazovanja, slikovit in krepek slog.
A. France Je dal prvo svojo povest s svojim 37. letom, Braibant je odlašal še dalje, čakal je zrele dobe, da je ustvaril zrel umotvor. V razgovoru s Fr. Lefčvreom domneva, da je staro viničarsko pokolenje, iz katerega izhaja, vzbudilo v njem svojevrstno domišljijo. »Trajno in zmerno uživanje vina gotovo vpliva na kakovost literature. Vselej sem se čudil, zakaj v svojih poizvedbah pri pisateljih ne vprašate najprej: »Kaj pi-jete?« Sicer pa bi lahko zastavili še dve drugi vprašanji, kajti po mojem mnenju označujeta ne le literaturo, marveč tudi globokega duha pri tem ali onem narodu — poleg njegove hrane — seveda še njegov jezik in njegovo pojmovanje odnošajev med obema spoloma.«
Objektivnosti se je Braibant naučil na šoli za proučevanje rokopisov (Ecole des chartes), v svojem 20. ietu Je bil zagrizen »scientist«, ki je strastno čital Le Dante-ca. Med leposlovci so mu pri srcu Rabelais, Montaigne, Stendhal, Balzac, Flaubert in Proust.
Roman, odlikovan s književno nagrado, vsebuje precej pokrajinskih izrazov. To posebnost kažejo v zadnjih letih menda vsa krepkejša slovstvena dela. Barbusseov »Ogenj« je splošno znan, dalje Chateau-briantova »La Bričre«, Aymejeva »Zelena kobila« (La Jument verte, 1933), itd. Na to sem hotel opozoriti profesorja Ilešiča, ki se je v beograjskem listu »Naš Jezik« spotaknil ob Zorčevo dolenjščino, nakopičeno v njegovih stiških povestih — a me je prehitel v Akademskem glasu g. P., V svojem dnevniku pa 22. V. imenjak Tine D. Isto težnjo po lokalizmih opažamo pri srbsko-hrvatskih pisateljih, kakršni so: Domjanič, Matavulj, Nazor. Pavičevič, Sremac, Stan* kovič, Vojnovič, itd.	A. D.
NAŠE IME ONSTRAN MEJ
K urednikovi beležki tega naslova (zv. 22. str. 581) naj dodam tole. Pred toliko ln tolik® meseci je poročal tednik »Pohod«, ako me spomin ne vara, da je naš ameriški rojak premenil svoj priimek. Ce pa sam trdi, da ga ni, miu moramo verjeti: škoda bi bilo zavreči v književnosti že znano ime. Vendar tole je fcrdma sitvar: prof. dr. P. Brežniik, kd sistematično zbira bibliografijo o L. Adamiču, se je svoj čas obrnil name, naj pri Jožetu Adamiču, svojem dijaku seomošoJcu, pozvem za bratov naslov. Prinesel mi je listek z napisom: Louis Sanders, Morris Ave, 1058, New Vork, N. Y., USA. Tako »čisto« torej ni ta laž (po evropskih pojmih imenujemo laž: trditev, ki je v e d o m a nasprotna resnici). Pisec »Smeha v džungli« torej živi V6aj za pošto in pisemsko cenzuro pod omenjenim imenom.	A. D.
RADIO
Število brezžičnih oddajnih postaj na svetu je v minulem letu naraslo za 2.3C0 na 35.638. Izmed njih ie 27.927 postaj na ladjah in letalih ler 7711 na kopnem. Po uporabi razlikujemo prometne postaje, ki služijo za prenos brezžičnih telegramov in telefonskih pogovorov ter postaje, ki imajo razne druge smotre. 20.933 prometnih od-df.jalcev posreduje morsko plovbo, 2139 letalski promet in 3803 promet med postajami na kopnem. Za določevanje smeri letal in ladij služi 7315 postaj. Radiu pa je namenjenih 1448 oddajalcev.
A vtomobilisti in radio Pred tremi leti si je vtrl radio aparat pot v avtomobil. V Ameriki je danes z njimi opremljenih že poldrug milijon avtomobilov. Zaradi motenj, ki so jih povzročevali zvočnikih čakajočih taksijev, je moral Ameriški kongres izdati celo po?ebne zakonske predpise. Evropa je gledala doslej na dejavnost ameriške industrije, ki je opremljavala vsako motorno vozilo, če že ne s popolno sprejemno postajo, pa vsaj z anteno in polico za namestitev radio aparata s potrpežljivim mirom ter šele sedai pričela z gradnjo modernih in zelo obstojnih priprav, ki bodo mogle zadostiti vsem potrebam. Radio v avtomobilih ima namreč tudi precejšen praktični pomen: potniku, ki mora v^ avtomobilu presedeti dolge ure. nudi poročila in zabavo, vozniku pa posreduje stalno zvezo z vnanjim svetom.
Antena zveča zmogljivost oddajne postaje Elektrotehniški strokovnjaki so že pred leti opozarjali, da povzroča fading v precejšnji meri antena, ki oddaja vse preveč energije v navpični in le malo v vodoravni
smeri. Zato se ne smemo čuditi dejstvu, da se je sedaj z novo oblikovanimi antenami posrečila premaknitev fadinga daleč vstran od postaje ter s tem zvečalo talno jakost, kar je istovetno s povečkom oddajne energije. Poveček, ki ga moremo v najboljSem primeru z uporabo tako zvanega Lorentzo-vega dipola doseči, je prav tak, kot bi ga dobili z zvečanjem oddajne energije na dvakratno vrednost. Seveda so izdatki za napravo takih anten zelo veliki. Toda merjeni z izdatki, ki bi nastali pri zvečanju oddajne postaje na dvojno število kilovatov, so Se vedno malenkostni. Novo anteno si bomo najlažje ogledali na konkretnem primeru, na pr. na novi anteni monakovskega vele« oddajalca. Omenjeni višinski dipol je zgrajen na enem samem, 163 m visokem lesenem stolpu. Obstaja iz dveh, na nasprotnih straneh stolpa-droga vertikalno navzdol napetih žic, ki sta v sredi, v višini 120 m presekani ter vodita 80 m globoko navzdol. Na vrhu stolpa in v višini 80 m je z mrežami zvečana kapaciteta žice, s čimer je ponovno zvečana njena učinkovitost 90°/o proti prejšnjim 80°/o. Električna energija prihaja v anteno po posebni napeljavi v višini 120 m.
V	tej višini je na majhni ploščadi zgrajena hišica, v kateri so priprave za uglaševanj;?.
V	višini 80 m je vnovič hišica s pripravo, ki zabranjuje učinek antene na dovodno napeljavo, kar zopet zveča učinek izžarjena energije. Tretja hišica je zgrajena na tleh, pod stolpom ter služi za urejevanje vezav med oddajalcem in anteno. Za poskusne namene je možno v višini 80 in 120 m prekinjeno antensko žico spojiti in to kar s tal s konopljenimi vrvmi	(tma)
KRATKE TEHNIŠKE NOVOSTI
Kitajska republika si je v Evropi ' nabavila dvoje ladij, ki so vsaka posebnost zase. Prva je potniška ladja, ki naj bi bila varna pred morskimi razbojniki. Posamezni potniški razredi so n.a njej popolnoma ločeni in najvažnejši deli, radio postaja, kotlarnica, strojnica in poveljniški most «o zavarovani z rafinirano Izvedenim sistemom mrež. Ce bi se pirati kljub obrambi povzpeli na njo, se jih more le-ta obraniti s pregreto paro, ki jo more izlofavati na vseh dostopnih mestih.
Drugo ladjo je naročila pristaniška oblast v šanghaju. da bi z njo odpravila nekaj kilometrov nred izlivom Jangtsekianga se nahajajočo plitvino, ki že dolga leta ograža ladijski promet Ladja je opremljena z rilcem, ki s pomočjo ogromne sesaljke vsesava blato in pesek z morskega dna. Material, ki ga na ta način vsesa, kupiči ladja kar v lastnem trupu. Ker bo novi sesalec v stanu izsesati dnevno 20.000 kubičnih metrov nrodi-H, bo nadkriljeval vse tovrstne ladje na svetu.
H \ A N H
COPrRIGHT BY VASJA PIRO
MOJI VTISI S ŠAHOVSKEGA TURNIRJA V MOSKVI
VASJA PIB G
N
dalj
3
2. ORGANIZACIJA TURNIRJA PUBLIKA IN ČASOPISJE
Ce poznamo sliko šahovskega življenja v Rusiji sploh, nam bo šele razumljivo, v kako velikih dimenzijah se je vršil zadnji mednarodni turnir v Moskvi. Rusi so ga priredili seveda zato, da po dolgoletnih pripravah pokažejo moč svojih najboljših šahi-
manuelne organizatorne posle. Tako je seveda skoro vse lahko funkcioniralo brezhibno. Šahovska sekcija komisariata za fizično kulturo je imela za časa turnirja pisarno kar v hotelu, kjer smo stanovali, da je bila z nami laže vedno v stiku.
Inozemski mojstri smo bili sprejeti kot pravi gostje, gostoljubno kakor pač še ni-
S prostega dneva na turnirju: Kipi in bogovi v muzeju začno igrati šali
(Karikatura v »Bjulletenju moskovskoga meždunarodnoga Sahmatnogo turnira«)
8tov v borbi z inozemskimi. Skoro deset let niso puščali svojih mojstrov na mednarodne turnirje in tudi sami niso priredili nobenega turnirja. Ko so končno smatrali, da «o njihovi šahisti za veliko boibo dovolj močni, pa je moral biti seveda organiziran turnir prav velikega obsega, primeren njihovemu šahovskemu življenju.
Državna šahovska zveza je v tem smislu v velikem stilu izvedla tudi organizacijo turnirja. Okoli 40 ljudi je bilo stalno zaposlenih z organizatornimi deli pri turniriu. Bili so to skoro sami poklicni šahovski or-ganizatorji-specialisti. Ne samo iz Moskve, teinveč iz raznih ruskih mest, po večini pa iz Ljeninerada, ki Moskvo po šahovskem življenju baje še presega. Med turnirskimi vodji je bil tudi 'Aleksii Aljehin. starejši brat svetovnega prvaka Aleksandra Aliehi-na. Nekaj sto ljudi pa je opravljalo bolj
kjer na nobenem turnirju. 2e na meji nas je čakala posebna deputacija komisariata za fizično kulturo iz Moskve. Vožnjo Nego-reloje—Moskva smo prebili v spalnem vagonu 1. razreda. Od trenutka dalje, ko smo prestopili rusko mejo, nismo imeli za življenjske potrebe nobenih izdatkov več. V Moskvi smo bili nastanjeni v prvem hotelu »Nacional«. ki je sicer po cenah dostopen samo Američanom in raznim oficielnim predstavnikom. Imeli smo na razpolago vsak svoj appartement, brezplačno hrano in pijačo brez omejitve, pa tudi cigarete, brivca itd. Za vse to nam je bilo treba vsakokrat podpisati le račun — »sčot«, ki 0a je potem prevzel komisariat za fizično kulturo. Za vožnje k tumirskemu poslopju ali po mestu smo imeli vedno na razpolago avtomobile družbe za tujski' promet »Intu-rist«, v katere področje spadajo tudi ruski

mednarodni hoteli. Avto nam je prišel tem bolj prav, ker so sicer številna javna sredstva v Moskvi (tramway, avtobusi in tro-lleybusi, t. j. avtobusi z električnim pogonom brez tračnic) skoro vedno izredno prenapolnjena.
Turnir z 19 igralnimi dnevi je trajal nad en mesec. Izmed 6 dni sta bila namreč vedno dva prosta, tako da je bilo dovolj prilike tudi za počitek in zabavo. Ob prostih dneh smo imeli na razpolago brezplačne vstopnice za najboljše sedeže v gledališčih. Sicer so vstopnice skoro za vsa številna gledališča v Moskvi za vsako predstavo že po več dni naprej razprodane. Za »Kralja Leara« n. pr., ki ga trenutno igrajo v židovskem gledališču, za mesec naprej ni več dobiti vstopnic. Šahovski mojstri pa stno dobili vabilo na interno popoldansko predstavo samo za povabljene goste, da smo si ga le mogli ogledati. Prav tako težko je'v Moskvi dobiti vstopnice za kino. Ko smo glede tega vprašali turnirskega funkcionarja za svet, nam pravi: »To je zelo enostavno. Pojdite v pisarno kateregakoli kinematografa, povejte, da ste udeleženec mednarodnega šahovskega turnirja, pa dobite vstopnic, kolikor jih hočete.«
Poleg vseh teh ugodnosti pa smo imeli še drugo, ki nam je prišla posebno prav nasproti drugim inozemcem v Rusiji. Za svoje simultanke in časopisne članke smo prejemali honorarje v rubljih. Zaradi izredno strogih valutnih predpisov se rublji sider ne smejo niti iz Rusije izvoziti, niti v Rusijo uvoziti ali menjati za inozemsko valuto. Pač pa se lahko z njimi kupuje prosto v posebnih trgovinah za promet * rublji. Tako smo si nabavili marsikaj neprimerno ceneje kakor drugi inozemci, ki mbrajo, če nočejo menjati inozemske valute po precej neugodnem tečaju za rublje, kupovati zopet v drugih trgovinah, ki dajejo blago samo za inozemsko valuto, pred vsem dolarje. — Nakuplieno blago smo seveda smeli izvoziti iz Rusije, deloma s posebnimi dovoljenji.
Turnir sam se je vršil v krasni palači Muzeja upodabljajočih umetnosti. Ena prire ditvena dvorana bi bila za tak turnir premalo, pa je v Moskvi tudi ne bi bilo mogoče za ves mesec dobiti samo v šahovske svrhe. Tako pa smo šahisti zasedli celo ogromno zgradbo muzeja, skulpture in slike pa so se morale za ta čas večinoma preseliti v stranske, manjše prostore. Ravnatelj muzeja, zelo fin in prijazen gospod, je imel za čas« tiirniria novo nalogo, ki jo je zelo vestno izpolnjeval. Pazil je na red v poslopju in na to, da smo imeli mojstri med igro vedno vse na razpolago, kar smo Ta-bili. V odmoru, ob 9. zvečer, pa stno juži-nali v njegovi pisarni.
Muzej so morali seveda za turnir nekoliko preurediti. V pritličju so postavili celo dvorano zasilnih garderob, pa iih ie bilo včasi še premalo za vse obiskovalce. V kleti
muzeja je odprl hotel »National« restavracijo, v kateri je proti večeru igral tudi jazz. Za poročevalsko službo je oilo v muzej vpeljanih več novih telefonskih vodov. V vsem poslopju so nalašč za turnir instalirali centralno kurjavo, žal je v glavni igralni dvorani niso uporabljali, da ne bi zrak zaradi velike množice občinstva postal preslab.
igrali smo v treh dvoranah v prvem nadstropju. Zlasti lepa je bila največja dvorana, z dvema vrstama visokih stebrov, ki so služili tudi praktično kot pregraja med prostorom za publiko ter onim za mojstre in posebno častne goste. Nekaj skulptur je še ostalo v dvoranah in so tvorile za naše partije sicer nenavadno, toda lepo ozadje. Dvorane imajo vse steklene strehe^ ki pa bi prepuščale tudi podnevi premalo svetlobe. Tako So postavili na te strehe reflektorje, ki so dajali vedno enakomerno, skoro dnevni enako belo luč. Vse dvorane so že po prvih dneh prekrili z ogromnimi, dragocenimi perzijskimi preprogami, da gledalci s stoli niso delali več ropota. Za turnirske partije je bil postavljen skoro meter visok lesen podij, na katerem so stale posebne šahovske mize in dragoceni fotelji za mojstre. Tako so nas lahko videli tudi od daleo vsi gledalci, potek partij pa so mogli zasledovati' na ogromnih demonstracijskih deskah, ki so visele nad vsako partijo in so na nje sproti prenašali napravljene poteze.
V pritličju poslopja, je bil cel trakt določen za razne turnirske urade: turnirsko tajništvo, knjigovodstvo, presbiro itd. Seveda ni manjkala prodajalna za šahovske knjige, ki jih je celo za časa turnirja več novih izšlo. Svoj trakt je imela razstava državne šahovske organizacije, ki je prikazovala v slikah, diagramih itd. razvoj ruskega šaha v zadnjih 10 letih. V veliki spodnji dvorani so bile postavljene še demonstracijske deske ža tiste gledalce, ki niso več mogli v igralne dvorane. Tam so se vršila tudi razna šahovska predavanja, v manjših stranskih dvoranah pa še simultanke. Predavanja in produkcije so prirejali najboljši ruski mojstri, — kolikor niso igrali na turnirju, — ki so bili iz vse Rusije zbrani v Moskvi. Skupno se je vršilo za časa turnirja v turnirskem poslopju 59 simultank, ki se jih je udeležilo 1305 igralcev, in 21 predavanj, s skupno 10.500 poslušalci.
Statistični podatki o številu obiskovalcev turnirja, še niso bili objavljeni. Tako moremo njihovo število samo približno oceniti. Več kot 5000 ljudi naenkrat menda ni šlo v turnirsko poslopje. Obisk pa je bil skoro vedno približno enako velik, hiša vedno enako polna; edino na delo prosti dan po sovjetskem koledarju, t. j. vsak šesti dan, je bilo morda za spoznanje še več ljudi, ravno tako zadnje dni turnirja. Zanimivo je, da v dneh, ko so se vršile pro-
kinjene partije, ni bilo publike, dvorane so bile skoro prazne. Vsa velika reklama, da se bodo vršili brzoturnirji, predavanja itd., na tak dan ni privabila ljudi, ki so pač hoteli res videti samo turnir.
Vstopnice za turnir so bile seveda zelo težko dobiti. Saj so bile razpisane turnir-ske vstopnice celo kot prve nagrade na moskovskih lokalnih turnirjih. Kar je bilo vstopnic določenih za prvo prodajo, so bile vse že pred začetkom turnirja oddane. Poseben naval pa 'je bil potem na tiste, ki so bile le še rezervirane za prodajo pri dnevni blagajni. Prvenstveno pravico za nabavo vstopnic so imeli seveda najboljši delavci, tako zvani udarniki, ki imajo v Rusiji tudi prvo pravico za gledališče in kino.
Pred turnirskim poslopjem so opravljali svoj posel baje tudi prekupčevalci z vstopnicami. Karta, ki je že drugače stala precejšnjo vsoto 5 rubljev, je bila tam po 10 rubljev ali še dražja. Sploh je bilo pri glavnem vhodu v muzej vedno zelo živahno. Ogromna svetlobna reklama na pročelju muzeja je javljala, da se tu vrši mednarodni šahovski turnir. Pri vratih je visela velika turnirska tabela. Stalno je bila zbrana pred vhodom precejšnja množica ljudi. Takih, ki niso dobili več vstopnic, pa radovednežev, pred vsem otrok, ki so vsi čakali, kdaj se pripeljejo mojstri v avtomobilih k igri ali odpeljejo zopet v hotel, da so jih vsaj za trenutek mogli videti in pozdraviti.
Dalje
PROBLEM 120
Kari Artur Kubbel Četrta nagrada Brisbane Courier 1934
Mat v dven potezah

PIVCI MED RASTLINAMI
Kakšne količine vode potrebujejo mnoge rastline za svoje življenje, je naravnost čudovito. Pri nekem poskusu z bobom so ugotovili, da je posamezna rastlina do cvetenja porabila 6 1 vode, od cveta do ploda 24 do 48 1 in končno do dozoritve še 5 do 8 1.
Ce hočemo, da na nekem kosu zemljišča dobimo kilogram žita, mu moramo dovesti 500 1 vode — in to razmerje najdemo tudi med mnogimi drugimi naših kulturnih rastlin, tako da zahteva 10.000 kv. m obdelane zemlje nič manj nego 5 milijonov litrov vode, da nam da zadovoljivo letino.
30 m visoko drevo potrebuje dnevno skoraj 60 1 vode, ki jo morajo večinoma korenine izsrkati zemlji.
Čudovit pivec pa je močvirni mah. Če bi njegovo žejo prestavili v človeške razmere, tedaj bi moral 150 funtov težak človek popiti vsako sekundo — 4 1 vode, če bi se hotel kosati z mahom.	vk
ZA BISTRE GLAVE
249 Stava
Nekdo je stavil, da bo napravil' dva obroča, enega iz kosti, drugega iz lesa, ki bosta visela drug v drugem. Vsak izmed obročev bo popolnoma cel in torej ju ne bo polagal drugega v drugega tako, da bi enega n. pr. prerezal in ga potem spet zvezal. Stavo je dobil. Kako?
250
Ahilova naloga Klasična Ahilova naloga, po kateri ne bi mogel dohiteti želve, je znana. Kako bi pa bilo, če bi želva obstala, Ahil bi pa svojo hitrost stalno manjšal, tako da bi po polovični poti do želve znižal svojo hitrost na polovico, po polovici ostanka proge na tretjino hitrosti, po naslednji polovici na četrtino itd. Ali bi sploh dosegel cilj in eventualno v katerem času?
251
Gibanje kazalcev na uti Kolikokrat na dan se bo sekundni kazalec na uri postavil sporedno k minutnemu kazalcu in kazalcu ur?
Rešitev k št. 248 (Nekaj za slovničarje) Ne to ne ono ni pravilno, ker gamzovih peres sploh ni. Ali si mislil na to?
SI	SI
Zrelo človeško jajčece je približno tako veliko kakor peščeno zrno in ga na temni godlagi komaj še opazimo kot belo piko,
H	U	M
Napredna občina
Na svojem obisku v podeželskem mestecu je vladni zastopnik zelo hvalil županovo delovanje: iZ velikim zadovoljstvom sem slišal, da ste v zadnjem času ustanov vili v mestu več koristnih naprav.«
Ves ponosen odgovori župan: »Da, odkar vozijo avtomobili skozi naše mesto, smo ustanovili samaritansko društvo, nadalje javno obvezovališče in mesto zapriseženega ocenjevalca škode. Naš redar je dobil motorno kolo, da more zasledovati av-tomobiliste, ki hočejo ubežati, mestna bolnišnica pa se je povečala za deset postelj.«
ADAMSON OTVARJA KOPALNO SEZIJO
GASILCEV A SREČA
(»The weekly Telegraph«)]
Krizaljka z obratnicami
Crassus
11
10
12
13
Navplk: 1. soCivje, 2. bolgarski umetnik Stojan - - n - ki je letos razstavil na praški razstavi bolgarske grafike, 3. japonska sviloprejka, 4. M. --g--, znan skladatelj v Pragi, 5. murva (srbohrv.), 6. zbadaš, ostriš, 7. otok na Jadranskem morju, južno od Krka, vzhodno od Cresa + desni pritok zapadne Morave, 8. z milom mažem, 9. naslov čapkove drame, 10. prva dva zloga v latinskem pridevniku, ki je spremljal naziv »Siscia« .	(Sisek), 11. del roke + skrb, 12.
grški razbojnik s priimkom Pityokamptes t. j. upogibalec smrek, na katere je privezoval svoje žrtve, da jih je kvišku švigajoče deblo raztrgalo, 13. bajen knez in njegova dežela, imenovan obenem tudi Magog. Vse besede so obratnice, t. j. se enako glasč v obe smeri. Prav tako je obratnica v-doravna srednja črta, v kateri se omenja neko švicarsko mesto v romanski obliki (nemško Lavis, ali Lauis).
L
ČRKOVNICA
Crassus
Pdsmenke štiri: reka severno slovanska.
Tri nove črke: tekočina bo pijanska.
Oboje združi, pa za rimski prapor služi.
Narobe vzemd! Reka teče v našo Dravo, ostanek »ples« mladini bo v zabavo.
Za pravilno rešitev križailjke in črkov-nice v tem zvezku razpi6ujieimo tri nagrade v obliki slovenske knjige. Rešitve je treba poslati najkasneje do 12. t. m.
REŠITEV ČAROBNEGA KVADRATA
Olav lama — amor vara
REŠITEV GLAVOSHKA V ŠT. 23 Hrast, rast, ast, st
ANEKDOTE
Četrta obljuba Vitez malteškega reda se je pobahal pred cesarjem Leopoldom H. (1747—1792) s poudarjanjem znanih obljub, ki vežejo te redovnike.
— Pri nas mora vsak opraviti tri svečane zaobljube, in sicer o pokorščini, devi-fitvu tn siromaštvu, je razlagal vitez.
—	Kolikor vas jaz poznam, ne bi bilo napak, če bi vsak opravil še četrto, da bo vestno izpolnjeval prve tri.
Vljudnost povsod
Guverner otoka Martiniqua grof Lan-drecy je na ulici govoril s trgovcem. Mimo je hitel črnec in pozdravil guvernerja, ki je prijazno odzdravil. Trgovec je zdaj opozoril guvernerja, da je zaradi pozdrava črnca žalil belokožce. Guverner je pojasnil:
—	Meni bi bilo žal in neprijetno, če bi me črnec prekašal v vljudnosti.
Medicinsko predavanje
»Na lobanji tega moža se vidi, da je bil vedno jezljiv in nasilen.«
»Gospod profesor, ali ni verjetnejše, da je bila takšna njegova žena?«
Večja vljudnost
Lord Chesterfield (1694—1773) je bil nekoč v družbi dame, ki je dosledno za-trjevala, da so Francozi bolj vljudni kot Angleži. Lord je seveda ugovarjal.
—	Ne morem odnehati, je vztrajala "dama, saj to Angleži priznavajo sami.
—	To je baš dokaz, si je opomogel Chesterfield, da so oni vljudnejži od Francozov,	,	>
SLATINA ZA SHUJŠANJE
(»Travaso delle idee«)
ŽIVLJENJE IN SVET
ILUSTROVAN TEDENSKI OBZORNIK
LJUBLJANA, 9. JUNIJA 1935 ★ KNJIGA 17. * UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA ULICA ŠTEVILKA 5'—. CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DIN 2.—
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
Izhaja OD nedeljah ter stane na leto (dve Knjigo so Din, za pol leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA: četrtletno 8 Ur, poUetno 16 Ur, celoletno 80 Ur. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 bron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA LN OSTALO INOZEMSTVO letno li/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva allca 0 TELEFON ST. 8122, 8128, 8124, 8125, 8126. ŠT. HIŠNEGA TELEFONA 905
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN PODR2 A J
lllllllllllli

VSEBINA ŠT. 24r
Dr. Maks Krem žar: HOMOIOPATHIA (1) — OD OBLAKA DO MORJA (Po razpravi dr. E. Grafa - nj) — ŠEPETALNI SVODI IN ŠE KAJ (M A.) — NOVE JAGODE (vk) — NAJDALJŠE ŽELEZNIŠKE ZVEZE — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (24) — NEKOLIKO SUPERLATIVOV (Več ko 500 km brez ovinka — Višek mraza—Starodavna drevo) — Charles Braibant - Anton Debeljak: POŽERUHOVA SMRT — ZA LJUBEZEN SO ZDRAVILA (in druge medicinske senzacije - drk) — NOVO ZDRAVLJENJE »KRIVIC« — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (24) — NAJSTARŠI SLED ODKRITJA AMERIKE (n) — GASILSTVO IN TEHNIKA GAŠENJA (trna) — šaša šantel: 50 LET STROSS-MAYERJEVE GALERIJE (Odmevi s proslave v Zagrebu) — IZ LITERARNEGA SVETA (Charles Braibant, Le Roi dont - A. D. — Naše ime onstran mej - A. D.) — RADIO (število brezžičnih oddajnih postaj — Avtomobilisti in radio — Antena zveča zmogljivost oddajne postaje - trna) — KRATKE TEHNIŠKE NOVOSTI — ŠAH (V a s j a Pire: Moji vtisi s šahovskega turnirja v Moskvi — Problem 120) — PIVCI MED RASTLINAMI _ ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: HUMOR — KRI2ALJKA (Crassus) — CRKOVNICA (Crassus) — ANEKDOTE
Slika na ovitku: M.GASPARI: »VASOVANJE« Naslovna slika: G. TYROLLER: »V NARAVI« (lesorez)
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA« bodo izšli razen že naznanjenih naslednji prispevki:
Napredek v kirurgiji — Vintgar — Ali bo gradila Amerika nov panamski prekop ? — Kašgar, prestolnica kitajskega Turkestana — Pesek in električni motorji — Asfalt pri vodnih zgradbah — Majhno svetlobno čudo — Novo električno orodje — Zgodovina švicarskega lesoreza — Cvetlične vaze na steni — Orodje za vsakdanjo rabo — Za ljubitelje cvetlic i. dr.
Nadalje je pripravljenih za tisk več leposlovnih del naših pisateljev in slik naših umetnikov.

1III1I1
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI «-, NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERŠEK
ZIVL7EN7E IN SVET
«tT. 24.
V LJUBLJANI, 9. JUNIJA 1935.
KNJIGA 17,
GEO TYROLLER
V NARAVI (lesorez)
DR. MAKS KREMŽAR
HOMOIuPATHIA
arsikdo izmed čitateljev je pri bežnem pregledovanju ali pri iskanju željenega izraza mimogrede ujel besedo »homoiopa-tlhia« (tudi homoeopathia).*) Mogoče, da je v družbi slučajno padla beseda homoiopath; ni izključeno, da se je kdo izmed vas zdravil po homoiopathskem načinu, ne da bi vedel za. to. Sodim, da sta pri nas imenovani izraz in zdravljenje malo znana in mislim, da ne bo napak, ako se naši čitar telji nekoliko pobližje seznanijo s ho-moiopathijo. In samo temu namenu naj služijo naslednje vrstice. Po svojih skromnih močeh bom skušal prikazati celotno stvar v najbolj razumljivi obliki — za laika, ki mu je medicina običajno zanimiv thema le takrat, kadar je bolan. Homoiopathia je postala ravno v novejši dobi predmet ostre polemike, za koje popolno razumevanje je potrebna pač strokovna izobrazba.
Klasične gimnazije se redčijo, zanimanje za klasične jezike usiha, latinščini je dodeljeno še nekako milostno mesto, da o grščini ne govorim. Zato, upam, ne bom nadležen ž malo jezikoslovja. Či-tatelju, ki je pohajal klasično gimnazijo, ne bo težko razbrali, odkod je beseda in kaj naj bi imela približno pomeniti. Izraz homoiopathia je grški in je sestavljen iz besede homoios, kar znači sličen, enak, in iz besede pathos, ki pomeni trpljenje, bolečino; homoiopathes je torej oni, ki enako čuti, trpi. Ker pa je homoiopathia rnethoda zdravljenja, je izraz homoiotherapia (therapeno = zdravim) točnejši; kljub temu je izraz homoiopathia bolj razširjen, ker je pač starejši in tudi mi mu hočemo ostati zvesti.
Stožer homoiopathije je tako zvani si-mile-princip (lat. simili3 = podoben, sličen). Mesto učene definicije nam bo slu-
*) Glede pravopisa tujk se ne boste strinjali z menoj. Nisem namreč prijatelj pretirane transkripcije. Za lastna imena je stvar jasna tudi zame kakor navaja dr. Tominšek v »Antibarbarus-u 1910« na strani 58 rekoč: »Prevzamejo se tuja imena z njih izvirnim pravopisom, grška z običajno transkripcijo.« Ostane podvajanje konsonantov (11, ss...), uvedejo se y, ph, th ... Tudi za znanstvene izraze pledira dr. Tominšek originalni pravopis (n. pr. haimatoporphjrrin), a gimnazija, ne gym-nazija, ker da je to že preveč udomačen
DR. MAKS KREMŽAR
žil za razumevanje še najbolje primer. Zdrav človek použije slučajno neko sredstvo, naj si bo to že rastlinskega ah pa rudninskega izvora. Neposredno nato ga poprime, recimo krč v želodcu. Človek sklepa, da je krč posledica zaužitega sredstva. Ob drugi priliki se je pojavil krč iznenada spontano, kakor govorimo v medicini, brez vidnega vnanjega vzroka. Homoiopath seže v zdravilnem namenu po istem sredstvu, ki mu je zadnjič povzročilo krč v želodcu, ali s to razliko od prej, da vzame to sredstvo v veliko manjši količini; kajti ista količina bi mu nedvomno krč poslabšala.
izraz. Da se označi razlika med i in v (jota in ypsilon) sem napisal gymnaizija, za razliko med & (theta) in t (tau) pišem rnethoda, mathematika, i (ha) in ya (cha); za o (phi) zadostuje f; Nemci n. pr. pišejo tudi že Fotografie. Podvojene konsonante sem obdržal pri manj znanih (irraciona-len, immun...). Neuki klasičnih jezikov mislijo, da je filodendron (phyllodendron) to filozof (philozoph) iz istega debla.
Grških oi, ai... nisem transkribiral v oe (e) in ae (e). Ae sem obdržal pri aether-ju, ker že nekam čudno doni — aither,
Drugi primer. Zaužito sredstvo me sili h kaši ju, kasneje, ko se prehladim in me muči kašelj, uporabim to sredstvo proti njemu. Jod povzroča nahod; ho-moiopathi priporočajo jod v silno malih količinah kot zdravilno sredstvo proti nahodu. Ti primeri popolnoma zadostujejo k razumevanju, navesti pa bi se dali še nešteti. Te vrste zdravljenje imenujemo zdravljenje po načelu sličnosti (si-mile-principu). Sličnost je mišljena v symptomih, ki jih na eni strani daje po-užito sredstvo, na drugi pa spontano nastala bolezen. Homoiopath daje sredstva v resnici »za« in ne »proti«. Razlika je samo v količini doze. Kdor zdravi drugače, je allopat (gr. allos = drugačen, različen), izraz, ki so ga stvorih homoiopathi.
Drugi princip, tekmec simile-principa, je tako zvani »contrarium-princip« (lat. contrarius — nasproten). Ne bo težko pogoditi potem, ko sem obdelal simile-princip, v čem obstoja bistvo contrari-um-principa. Po tem načelu bom zdravil vročico z mrzlimi ovitki, kašelj s sredstvi, ki ga lajšajo in milijo itd.
Pojasnitev imenovanih principov je bila potrebna za zgodovinski pregled. Iz zgodovine se učimo in sodimo, brez nje si naši čitatelji ne bi mogli ustvariti prave slike o homoiopathiji.
Homoiopathia je brez dvoma najbolj zanimivo in poučno poglavje v zgodovini medicine; vprašanje o njej še ni dokončno rešeno.
Naziranje, da se da zdraviti slično s sličnim, je prastaro. Že Hippokrates (460—377 pr. n. št.), sloveč grški zdravnik, je napisal: »Bolezni se zdravijo z
medtem ko se anaisthezija mirne duše piše.
Sicer pa v našem jeziku ni v tem oziru nobene enotnosti. Vi, g. urednik, ukrenite po svoji uvidevnosti. Potrebujemo pa zelo dokončne odločitve. Bradač v »Drama« (1. del Tragedija) piše »večinoma« v originalnem pravopisu, tudi dvojne konso-nante. Nedavno sem čital v nekem prevodu odličnega slovenskega književnika za Schlesvvig-Hollstein šlesvig-Holštajn. Zakaj m napisal šlezvik - Holštajn ?
Dr. M. K.
O tem za naše pravopisje zares važnem vprašanju piše dr. A. Debeljak:
Angleža, Francozi, Španci, Portugalci, Nemci si med seboj imen ne potvarjajo. Znanstveni listi so v Nemčiji tudi proti tujcem pravični, n. pr. Sprachkunde ima v aprilski štev. 1913 dvakrat ime I. Koštišl pravilno natisnjeno. Celo rodbinski obzornik Stadt Gottes (Sankt Ruprecht bei Bisehotfshofen, febr. 1934),
nasprotnimi sredstvi (contrarium-princip). To velja za vsako bolezen. Druga pot je: Iz shčnega nastane bolezen in s sličnostjo se bolezen pozdravi (simile-princip).
Galen, rimski zdravnik v 2. stol. po n. št., je ta simile-princip zavrgel in sprejel v svoj system samo prvi princip, načelo nasprotja. Ta nauk je ostal v velja-VI do XVI. stol. Šele Paracelsus (1493 do 1541) se je opogumil, da je začel iz-podmikati tla Galenovemu nauku. V svojih spisih pravi n. pr.: »So euch einfallt Cancer (= rak), so wisset, dass am selbigen Ort hegt Arsenicus; der macht das; wenn du das nun hast, so zeigt es Dir auch die Kur an, denn arsenicus heilt arsenicum.«. Po naše bi se reklo takole: Cancer povzroča iste znake kot arzenik; zaradi tega moramo zdraviti raka z arzenikom. Paracelsus je bil velik pobornik znanstvenih method, vendar je njegova miselnost še zelo primitivna in mystična. Smatrati je, da je bil, če ne že toliko v praksi, vsaj v the-oriji pristaš simile-principa. Od svojih homoiopathskih naslednikov se razlikuje v tem, da je ordiniral zdravila v zelo visokih dozah. Možno je, da so ga vodih do homoiopatske theorije spisi Hippo-krata. Tudi ni izključeno, da je črpal ta nauk iz srednjeveške ljudske medicine, v kateri je vladal simile-princip v obliki vere v sympathijo (Sympathieglau-be). Tako n. pr. priporoča ta medicina rdečo koralo proti šenu (Rotlauf), žolčni kamen katerekoli živali proti žolčnim kamnom; rastline, ki izločajo apnenec (ptičje proso, Steinsame, litho-
je priobčil članek »Huldigung der B a č k a an den Heiland«. Prager Presse, ki je več let mehki srbski 6 pisala č, je lani 22. decembra že pustila izvirno obliko: Jevtič, Cirič. Je li do tega pripomogel P. Eisner, ki je dva meseca prej (20. X.) v istem dnevniku pobijal grozno (grauenhaft) transkripcijo: Smei Jowanowitssch ob knjigi Roda-Roda »Schenk ein, Roda«. Najhuje mrcvarijo tujke, kolikor vem, Francozi in Srbi. Pred nekaj leti mi je dal dopisnik Tempsa, g. Huart, svojo posetnico v cirilici: Yap (=uar). Iz cirilske oblike se da nazaj grede napraviti vsaj 48 francoskih. Pri daljših besedah pride na nekaj tisoč kombinacij, »šiler« je lahko: Schiller, Schieler, Schliler i. dr. Beograjski tednik La Jougoslavie, poznejši fi c h o de Belgrade, je skra.ia mešal dva principa: Choumadija (to čitaio zunaj: šumadi-ža!), danes pozorno pušča prvotno obliko. Istega načela se n. pr. drži »Corriere eco-Eomico - commerciale« (sept. 1932, Beo-
spermum) proti kamnom v ledvicah in mehurju, osat (Distel, carduus) proti bodijaju, krvavi mleček (Schollkraut, chelidonium) in rumeno koreniko (Gelb-wurz, curcuma) proti zlatenici, zajčjo deteljico (Sauerklee, oxalis acetosella) in meliso zaradi srčaste oblike listov proti srčnim boleznim; cvetlice z lepimi cvetovi so uporabljali v ljubavni medicini itd.
L. 1732 izišlo delo izpod peresa prof. Alibertija »curatio per similia« (zdravljenje s sličnim) navaja sredstva, ki imajo za posledico iste znake kakor bolezni. Priporoča sneg proti mrzlinam, vročino proti opeklinam, odvajalna sredstva proti driski in griži itd., pri čemer poudarja bolj odstranitev škodljivih snovi kakor pa sličnost v delovanju. Zdravljenje iz tega vidika vršimo še danes, kar bo že več ali manj znano; n. pr. ricinovo olje pri črevesnem katarju or-diniramo v namenu, da odstranimo čim hitreje iz črevesja škodljivi vpliv, ki je povzročil črevesni katar.
V dosedanjih spisih se simile-princip obravnava bolj kot teoretično zanimiv in heuristiičen princip poleg drugih možnosti razlage.
Ustanovitelj homoiopathskega nauka je nemški zdravnik Samuel Hahnemann (1755—1843). S točno opredelitvijo je simile-princip označil kot edino učinkovit v ostrem nasprotju contrarium-principu in ga postavil v žarišče svoje celotne therapeutične theorije za podlago praktičnemu zdravilstvu. Po njegovih številnih literarnih publikacijah in po njegovem praktičnem udejstvo-vanju ga moramo smatrati za ustanovitelja homoiopathije, ki se je kot spe-
grad), pišoč: Mohorič, Stanojevič... V Prof. Glasniku, ki je svoj čas vse transkri-biral, se zdaj tepeta dve načeli, včasi kar v Istem članku, n. pr. novembra 1934: Bifon (= Buffon), Hugo-a, Michelet-a, Lafontenove baani (avtor Aleks. Miliče-vič); v cirilskem tekstu pa srečaš: Masa-rik, Pol Dumer, A. Karnedži (Brockhaus 1901: K&rrnčgi = kčrnegil). Iz takih zgledov se mi zdi, da fonetska pisava gubi pristaše. Za izvirno pisavo je očividno dr. J. Tominšek. ki pravi: »Tujke moramo prevzeti v izvirni obliki in pisavi, drugače zabredemo v spake« (Planinski vestnik 1935, I. 33). Najbolj bode človeka v nos nedoslednost, n. pr. uvodna stran Kangrgovega slovarja: Risti t s c h, a Raj-kovlč, »France - Balkans« 2. II. 1935: Relj-kovitsch, Ludovic Gaj. a M. Drjitsch; »Tribune de Genžve 11. XI. 1934: Kra?ouie-vatz; mesečnik »Le Journal des Poilua
cialna stroka, tako rekoč kot medicinska sekta oddvojila od šolske medicine.
Hahnemann je izšel iz malih, skromnih razmer. Preživljal se je z instruteci jami in literarnim delom. Zaradi pomanjkanja sredstev je moral medicinski študij večkrat prekiniti. Študiral je v Lipskem in na Dunaju; 1. 1779 je pro-moviral. 2ivel je v dobi, ko je medicina prvič poskušala, da oi opustila speku-lativne systeme in se obrnila k znanstveni empiriji. Hahnemann sam je bil odločen nasprotnik spekulativnih sy-stemov in je ostal temu načelu zvest do svoje smrti, že kot dijak si je stekel veliko znanje s prevajanjem iz medicinske, prirodoslovne, pa tudi leposlovne svetovne literature, za kar ga je usposabljal njegov jezikovni talent. V sodobnem znanstvenem zakladu je bil dobro podkovan, kar sklepamo iz njegovih številnih opazk, s katerimi je spo-polnjeval svoje prevode. Usmerjen k empiriji (izkušnji), ga spekulativna therapija ni zanimala. Mnogo let se je pečal s kemijo in farmacijo in si pridobil ime najboljšega kemika med sodobnimi zdravniki. Poleg številnih farma-ceutskih del, ki jih je objavljal v nemškem prevodu, je napisal štiri zvezke debel apotekarski leksikon, ki je bil v rabi domalega sto let.
Deloval je kot praktični zdravnik v mnogih mestih Nemčije. To pogosto preseljevanje govori, da je moral biti dokaj nemirne čudi, obenem pa, da je moral biti često v sporih s svojimi stanovskimi tovariši. Tem sporom je bila menda, kakor se domneva, povod njegova želja po reklami. Navzlic temu, da je bil ptica-selivka in kot zdravnik
d'Orient« febr. 1935: Lioubljana! V božični številki »Istre« 1934 imenuje Ive Miho-vilovič istrskega pesnika: Drago Gervais, dr. A. Barac pa: Drago 2erve.
Original pustimo nedotaknjen, kakor se je za to potegoval g. Z. v »Slovencu« 16. Xn. 34. Res bo marsikdo kaj n&pak bral, a kaj za to? Mar koga kaj boli, če naši poštarji rabijo aparat h U g e s, ki mu pravijo Angleži: hjuz?
Glede grščine in latinščine sta v odboru za slovenski pravopis dve struji: Sovre za nedotakljivost izvirne oblike, Breznik za rahlo populariziranje. Ramovš se bo bržkone pridružil Breznikovemu stališču. Kar se mene tiče, sem za ohranitev tujk, posebno v višjem slogu: za preprosto ljudstvo naj se Izreka vsaj v oklepaju nazna-či. Kadar bo izpregovoril najvišji aenspag, se bomo uklonili vsi konformisti njegovi določbi,	A. D.

zelo zaposlen, je objavil mnogo del eks-perimentalno-kritične vsebine, ki so dala Hahnemannu kmalu sloves učenjaka. L. 1811 se je habilitiral v Lipskem. Njegova predavanja so bila spočetka zelo obiskana, vendar je njegov akademski glas trpel zaradi izredno ostre polemike, ki ni poznala mejš, vodeč jo proti sodobni oficielni medicini. Deset let po habilitaciji je zapustil Lip-
sko, ker so mu zabranili dispendiranje homoiopathskih sredstev. Dobil je službo telesnega zdravnika pri knezu v Kothenu, kjer je užival glas zdravnika mednarodnega kova. Osemdeset let star, se je poročil z mlado Francozinjo, s katero se je podal v Pariš. Tu je deloval kot mnogo konzultiran zdravnik do svoje smrti v L 1843. DALJE
OD OBLAKA
oda na zemlji in v ozračju ne pozna pokoja, ampak venomer kroži. Neprestano izpreminja obliko, položaj in porazdelitev. Prihaja in odhaja, se grmadi in _ spet razteka v pestrih zaporedjih, ki si pa vendar slede po nekih zakonih. Ali to večno kroženje vode nas ne bi posebno zanimalo, ako bi se zaključevalo samo v sebi. Toda brez kroženja vode tudi ne bi bilo nikakega »vremena« in brez vremena, brez nestalno-sti vodne pare v ozl-ačju bi bila naša zemlja neobljudena. Vse organsko življenj« je mogoče samo blizu vode. Samo to dejstvo je vzrok, da se je človek za-
DO MORJA
čel podrobneje zanimati za vodni krogotok poprej kakor za druge naravne pojave.
Osnovni pogoj za kroženje vode med nebom in zemljo je fizikalno dejstvo, da lahko sprejme zrak pri določeni temperaturi vase samo neko določno množino vode in niti kapljice več. Čim bolj je toplo, tem več vode lahko izhlapi v zrak, preden je nasičen. Ako se potlej z vodo nasičena zračna gmota ohladi, se mora presežek vode seveda izločiti, in sicer v obliki vodnih kapljic ali pa lednih kristalov, kakršna je pač temperatura. V prvem primeru nastanejo oblaki ali megla, v katerih se vodne kapljice zlivajo
E. v. LTLLJESTROM
VEČER V PRISTANIŠČU Ciesareaj]
druga v drugo, postajajo vse večje in padajo slednjič kot dež na zemljo.
Dež potem iznova izhlapi, bodisi neposredno ah pa posredno, ko se je bil že izlil v reke, jezera in morja. Pogoj je seveda zmerom primerno visoka temperatura. To neprestano spreminjanje vodne pare v dež in nazaj v vodno paro je najvažnejše dogajanje v krogotoku vode. Rosa in slana, ki nastaneta, kadar pride z vodo nasičeni zrak v dotiko z mrzlo zemeljsko površino, sta v tem krogotoku manjšega pomena.
Ako zasledujemo posamezne vodne delce na tej neminljivi krožni poti, še nam odkrijejo kaj različne usode. Deževna ali rosna kapljica, ki je pri nas padla na zemljo, bo morda iznova shla-pela šele pod vročimi žarki južnega sonca. Nemara bo kot oblak prejadrala tisoče kilometrov po zračnem oceanu in sedla kot snežinka na tla nekje na visokem severu. Tu se bo spremenila v led, drsela počasi z lednikom vred v dolino, se odkrhnila od celote, zgrmela s kosom ledu v morje, splavala po morskem toku protu jugu, se stajala in zlila z morjem ter slednjič nekoč iznova shlapela z njegove površine v oblake.
Ako izračunamo množino vode, ki pride v določenem času na zemljo v obliki padavin, najdemo, da je popolnoma enaka vodi, ki v istem časn shlapi, da si torej drže padavine in vodna para v zraku zmerom ravnotežje.
Pri tem računu se nam že vsiljuje vprašanje: ah je vode tudi zmerom ena-^ ka množina na svetu, ali morda počasi ne izginja in je bo slednjič tako malo, kakor na nekaterih drugih planetih ? Res je mogoče, da se manjše količine vode izgube s tem, da pronicajo v globoke zemeljske plasti in se tamkaj za trajno Kemično vežejo z drugimi snovmi. Prav tako je mogoče, da poženo močni vulkanski izbruhi vodno paro tako daleč iz našega ozračja, da se ne more več vrniti v normalni krogotok. Te izgube pa so tako malenkostne, da se nam zaradi njih ni treba bati izsušenja zemlje. Po drugi strani pa prihajajo prav pri vulkanskih izbruhih spet nove vodne množine na zemeljsko površje, in sicer iz žareče notranjosti zemlje, iz magme. Vzlic temu, da so nemogoči računi, koliko vode se izgubi in koliko nove pride na zemljo, lahko trdimo da si drže pritok in izguba ravnotežje, tako da je množina vode na zemlji konstantna.
Meteorologi so izračunali, da je v na-6em ozračju trajno nekako 12.000 ku-
bičnih kilometrov vode. Ta vodni kapital v zraku mora zadostovati za celotni vodni obtok v teku leta. Zadostovati mora za vse padavine in se z izhlapevanjem zmerom sproti obnavljati. Jakost vodnega krogotoka seveda ni povsod enaka, ampak je odvisna od podnebja, ki je pa v posameznih pasovih precej stanovitno. Odkar so že povsod po svetu precej na gosto postavljene vremenske opazovalnice, se je na tej podlagi posrečilo precej točno izračunati celotni letni »vodni promet« med nebom in zerri-ljo. Letno pade na vso zemeljsko površino okoli 100 cm padavin, ali v prostor-ninsko mero preračunjeno: 500.000 kubičnih kilometrov. Celotni vodni promet je torej štiridesetkrat večji nego poprej omenjeni vodni kapital v ozračju, kar pomeni, da se mora štiridesetkrat vsako leto izmenjati med nebom in zemljo.
Ta velikanski vodni obtok ali »promet« si skušajmo nekoliko ponazoriti. Bodensko jezero, ki je eno največjih in najglobljih jezer v Evropi, vsebuje okoli 50 kubičnih kilometrov vode, kar je samo ena desettisočinka letnih padavin na vsem svetu .Nasprotno je yodna množina svetovnih morij nekako 2700kra^ večja od letnega vodnega obtoka.
Vsi ti računi so napravljeni samo na podlagi minimalnih številk. Ne dado se n. pr. upoštevati tako zvane horieontal-ne padavine: Voda, ki pride na zemljo v obliki megle, rose neposredno z odse-danjem na tleh, na drevju itd., se ne da meriti, ampak se lahko samo približno ocenjuje.
In da te vodne množine niso tako majhne, nam dokazujejo poskusi z vodnjaki po pustinjah in puščavah, ki se napajajo samo z roso. Kasnejša raziskovanja bodo morala množino padavin vse-kako zaokrožiti močno navzgor.
Poleg vertikalnega vodnega krogotoka, ki smo ga doslej spoznali, imamo na zemlji še vodoravni krogotok: izmenjavo vode med kopninami in morjem. Ta izmenjava se v pretežnem delu spet vrši v zraku, deloma pa so pri njej udeleženi tudi naši rečni sistemi, ki dovajajo vodo v morja. V večini primerov se vrši izmenjava na ta način, da potuje voda *v obliki pare od morja na kopnine, pada nanje v obliki dežja ali snega in se kot rečna voda iznova vrača v morje.
Ti pojavi nekoliko razširjajo pojem našega prvotnega vodnega krogotoka, ker prvič vključijo vanj še rečne sisteme, drugič pa nam pokažejo, da so padavine v večji meri odvisne od morja
kakor pa od kopnega, ker izhlapeva na morju pač dosti več vode kakor na suhem.
Znanstveniki so tudi že poskusili izračunati, kako velik je »vodni promet« v tem vodoravnem krogotoku, toda ovire, ki so zadeli nanje, so tolikšne, da najbrž nikoli ne bo mogoče dognati vsaj približno točnih številk. Treba je namreč pomisliti, kako neprimerno bolj zapletene narave je vodoravni vodni krogotok. Vetrovi ne prenašajo vodne pare #amo z morja na kopno, ampak dostikrat tudi obratno. Pri tem gre včasi za tako dolge poti, da ni mogoče zmerom zanesljivo povedati, od kod izvirajo vsakokratne padavine.
Ako poskusimo napraviti bilanco o vodnem obtoku na vsem svetu, ki smo
ga poprej ocenili na 500.000 kubičnih kilometrov, dobimo približno tole sliko: Na kopninah izhlapi letno 52.000, na morjih pa 400.000 kubičnih kilometrov vode. Ako ocenimo odtok vode s kopnin v morja na 48.000 kubičnih kilometrov dobimo za vsoto zahtevanih pol milijona kubičnih kilometrov celotnega obtoka. Od padavin pa se spet razdeli 100.000 kubičnih kilometrov na kopnine, 400.000 kubičnih kilometrov pa na morja.
Kakor rečeno, so vse zgoraj navedene številke in računi samo aproksima-cije, ki nam pa vendar ustvarjajo dovolj točno sliko o enem najmogočnejših prirodnih dogajanj, ki se mu moramo v prvi vrsti zahvaliti za življenje na zemlji.
(Po razpravi dr. E. Grafa — nj)
H. KELP
NA BARJU
ŠEPETALNI SVODI IN šE KAJ
Ce se v dobi telefona in radia zamislimo v čase, ko je prenašal človeku zvok le zrak, nas
_skoraj vedno preveva čuvstvo
pomilovanja, ki je združeno z občutjem naše zvišenosti. Vendar sta ta nazor in ta samozavest v marsičem samo precenjevanje, ki sloni na nevednosti.
Naši predniki so namreč uporabljali vse polno umno zasnovanih priprav, s katerimi so nadomeščali današnje žične in brezžične telefone. Pri tem seve ne mislimo na svetlobne znake (signale), ki so že Grkom prav uspešno služili za prenos podrobnejših sporočil, in na primitivnejše, a vendar toli važne kresove, ki so jim naznanjevali prihod Turkov, ampak pred vsem na zvočne priprave.
Izmed davno znanih zvočnih priprav naj omenimo le govorno trobo (daljmo-glasnik, doglašalo) in slušalo (slišav-nik, slišavni tulj). Govorna troba je dolga, livkasto razširjena cev, ki usmerja zvok tako, da ga vodi zrak premočrtno do dva kilometra daleč. Z njeno pomočjo je še danes mogo* neposreden sporazum med oddaljenima ladjama. Slušalo, ki bi mu mogli vzdeti tudi ime »obratno trobilo«, uporabljajo še vedno naglušne osebe ter zdravniki (stetoskop) za avBkultiranje šumov, ki nastajajo v pljučih in pri utripanju srca. Slušalo vlovi namreč zvok ter ga po trobasti ah polževo zaviti cevi dovaja zgoščenega v uho.
še bolj .zanimiv od priprav samih je bil način njihove uporabe. V dobi rene-sance, ko je cvetelo ovaduštvo in ko sta nezaupanje in strah prežela slehernika, so se bavili mnogi znameniti možje s konstrukcijo priprav, ki so skrivoma prenašale človeški govor. Osno-vatelj takih »prisluškovalnih telefonov« je bil tudi znameniti poliglot in umetnik Leonardo da Vinci. Naša nad tri sto let stara slika nam še danes prav zgovorno priča o tem, da so bile takratne priprave duhovito zasnovane. Na njih vidimo naslikane trobe, ki so z dvorišča prenašale vsako od služin-čadi ali spremstva izgovorjeno besedo v kamenite sohe. Le-te so stale v posebnih, z zavesami obdanih prostorih. Mrtvi kipi so dobili tako dar govora ter pripovedovali modrim, nezaupljivim in zlobnim osebam nevarne skrivnosti. Leva in spodnja polžasta ah vijačna
cev iztekata neposredno v glavi; vsaka zase je torej ogromno »obratno trobilo«, ki je namenoma dobilo polžasto obliko. Z njo je namreč bil v precejšnji meri odpravljen odmev, ki bi mogel opozoriti nič hudega sluteče osebe na opasnost, ter tudi onemogočeno, da bi se iz sobe izgubila navzven kaka beseda. Dušitvi odmeva so služile tudi na f'<*nah — slično ko v študijih radio-oddajalcev — nameščene zavese. V sredini zgoraj se nahajajoči kip pa ni bil neposredno zvezan z govorilno cevjo. Kljub temu lahko trdimo, da je tudi ona vršila svojo službo vestno in zanesljivo. O tem nas bo prepričal dogodek, ki ga moremo doživeti še dandanes.
V berlinskem čekovnem uradu je dvorana, ki jo obdajajo z obeh strani okenca, za katerimi so majhne sobe. Le-te so po ceveh (cevna pošta) zvezane z vknjižbeno pisarno. Uradniki v njih izplačujejo strankam denar. Po oddaji čeka dobi donositelj številko ter čaka z njo toliko časa, dokler ne izbruhne cev valja, ki vsebuje potrjen in pregledan ček. Nato šele dobi zahtevano vsoto.
Dokler čeka ni, je pač treba čakati Uradnik v sobici se za to ne zmeni. Mirno sedeč vpisuje tekoča izplačila v izkaz. Poleg njega se na mizi kopičijo izkazila, zavitki in denar.
Med tem ko gledaš na pol sanjaje z obrazom obrnjen proti okencu pred se, te mahoma nagovori iz »bogate« sobe glas: »želite stotake ali tisočake? Ostanek pa v srebrnih kovancih?«
Saj je vendar na čeku zapisano le dvoštevilčno število. In gospod pri blagajni sedi pokojno na svojem sedežu. — Ah straši ? Slišal si povsem jasno.. Da, sedaj vnovič, tik pred teboj iz praznega zraka: »Dva tisoč, tri tisoč, ostanek v srebru...« — Uradnika vendar ne boš osumil za črevobasnika, ki se šali s teboj. Torej straši!
Tako si bo mislil vsakdo, ki ne ve, da je bila kriva temu pojavu lepa steklena kupola, ki se smelo boči nad dvorano. Vedec pa, ki mu je znano, da je bil povzročil dogodek uradnik na nasprotni strani dvorane, ko je, obrnjen poludeno k stranki, vprašal le-to, v kakšnih bankovcih želi izplačilo, se bo kvečjemu razveselil slučaja, kateri mu
je posredoval doživetje toli »strašljive muhavosti narave«.
Pojav, ki smo ga v pojasnilo k sliki opisali, je bil torej povzročil eliptično oblikovan »šepetalni svod«, ki je odlikovan s tem, da prenese zvok iz enega gorišča k drugemu. Opazovanja na stopniščih, obokanih hodnikih in drugje nam pričajo, da šepetalni svodi niso redko posejani. Da, celo narava sama je izoblikovala šepetalne svode s pokon-
fizik sir J. Herschel (v članku »Sound«; Encyclopaedia Metropolita-na): V Siciliji je bila spovednica tako postavljena, da se je spokornikov šepet odbijal na vzbočenem cerkvenem stropu ter zgoščeval na oddaljenem in s spovednice neopaznem mestu v cerkveni ladji. Slučajno je odkril gorišče gospod, ki je dokaj časa užival pri prisluškovanju zgolj spovedniku namenjenih besed. Da si je užitek še zvečal, je po-
-IIR-K :1, •
II ■ m 11 lH|l'"'j 'rmumu"!	l-n.yfi\3 —^ Ljudmu] 1...»U.IIJ ^....»...m...
Lm^.,,1 I.....tr______J [„niimi.ul	Luatuuj l*M n I111H
J U.......□	l""'!1) '"J li>\u)»'\««\l L........J 1'lMli*"'^ LiUlUUli ItfMM
Lm^—mil ti.K^^.^^l	li. ■'■^'f 1^1	^'H""-U.......1	LttkUUU
finimi eliptičnimi stenami Izmed njih naj omenimo že Grkom znani kamnolom pri Sirakuzah, »Dionizijevo uho, ter kanjon v porečju Colorada v Ameriki, ki ga v mnogih spisih spretno izrablja prosluli pisatelj K. May.
V kariatidni dvorani pariškega Lou-vrea z valjasto vzbočenim stropom je na vsaki strani po ena velika vaza. Če šepečemo v eno izmed njiju, sliši oseba, ki ima obrnjeno uho v tej nasproti stoječo vazo, prihajati šepet iz njene notranjosti.
Razen Louvrea imata v Parizu šepetalne svode Obrtni muzej in Zvezdama. Londonska cerkev svetega Panda ima pod kupolo galerijo, kjer se iz ene strani kupole prenese šepet točno na nasprotno stran; preciznost tega prenosa je tolikšna, da na vmesnih mestih kljub oprezanju ne slišimo prav nič.
Zanimivo zgodbico o šepetalnem svodu je napisal tudi slavni astronom in
vabil k tej nedopustni zabavi svoje prijatelje. Nekega dne, tako pripovedujejo, je bila v spovednici njegova žena. Tedaj je s prijatelji vred slišal skrivnosti, ki so bile vsaj enemu v družbi vse prej ko zabava. Posledica tega slučaja je bila, da je za skrivnost izvedela tudi cerkvena oblast, ki je spoved-nico primerno zavarovala.
Toda ne samo na vzbočenih, ampak tudi na ravnih stenah moremo opazovati zanimive pojave, ki jih povzroča uklon, lom ali odboj zvoka. Ker napravi zvok v sekundi pot 340 metrov, se pri odboju zakasni ter pride zapoznel v naše uho. Ta pojav, ki ga običajno imenujemo odmev, dasi je pravilni naziv zanj jek, se lepo izoblikovan pojavi le redko. Kajti zvok se pri precej oddaljenih stenah, še preden pride do stene, razvije in oslabi. Vendar poznamo nekatere kraje, kjer temu ni tako.
Gassendi je opazil, da ponovi jek ob grobnici Cecilije Metelle v rimski Cam-pagni heksameter, ki ga izgovoriš šele v poldrugi sekundi. Sir Herschel je zbral v zgoraj navedenem delu naslednje zanimivosti o jeku. Jek v parku angleškega gradu Woodstock ponovi podnevi 17, ponoči 20 zlogov (izvor jeku je oddaljen torej najmanj 315 metrov). V samostanski cerkvi v št. Albanu slišimo tiktakanje ure, ki jo držimo ob sprednjih vratih, pri altarju. Osmero-kotna galerija v gloucesterski katedrali prenese šepet 30 metrov daleč po cerkveni ladji. V Canisbrook-Castleju na otoku Wight je 70 metrov globok in 4 metre širok vodnjak, ki je obložen z gladkimi zidaki. Če pade v vodnjak šivanka, jo slišimo udariti ob vodo. Tudi klic odmeva v vodnjaku zelo dolgo.
Če zadene zvok na raznovrstne ovire, ki ga odbijajo (na stene, skale, zidove) nastane večkratni jek. Znameniti večkratni jaki nastanejo pri Rosneathu na Škotskem in pri Koblenzu (Grosse Gans).
Kar more napraviti v optiki kaleido-ekop, optična priprava, ki je sestavlje-
na iz dveh medsebojno naklonjenih zrcal, morejo napraviti tudi v akustiki medsebojno nagnjene ali vzporedne stene. Krila gradu Simonetti pri Milanu povzročajo, da se pok, ki nastane pri streljanju s samokresom, ponovi 60krat zapored. Isti pojav moremo opazovati na obrežju jezera del Lupo nad term-skimi vodopadi. Tu se ponavlja jek petnajstkrat.
Večkraten odboj in jek hkrati je grom. Zvok, ki ga povzroči električna iskra s tem, da hipoma zelo močno segreje zrak, se odbija na tleh, gorah in oblakih.
H koncu naj še omenimo opazovanje slavnega fizika Wheatstonea. Postavil se je bil tik pred zgornjim zidom londonskega koloseja, okrogle stavbe s premerom 44 metrov, ter opazil, da se je vsaka izgovorjena beseda večkrat ponovila. Enostaven vzklik se je po odboju izmaličil v prešeren smeh, šum, ki nastane pri trganju papirja — spomnimo se le na šumot obleke in papirja v zvočniku — pa se je odbijal tako neurejeno, da je s svojimi šumečimi glasovi nalikoval toči,	M. A.
NOVE JAGODE
Berlinski Zavod cesarja Viljema je znan po zanimivih in tudi važnih poskusih, ki jih dela, da bi vzgojil nove vrste kulturnih rastlin. Ta čas se tam trudijo, da bi vzgojili topol, ki bi vzrasla tako hitro, da bi jo bilo mogoče posekati že po 30 letih. V zadnjem času so dosegli tam celo vrsto zanimivih križancev in izpopolnjenih rastlin, tako jagodo, ki so ji starši robidnice in malina, dalje jagodo iz kosmulje in maline, imuno vrsto trte, krompir, ki mu mraz ne pride do živega, tobak brez nikotina in paradižniki, ki jih je mogoče dolgo hraniti.
vk
NAJDALJŠE ŽELEZNIŠKE ZVEZE
V Evropi so najdaljše železniške zveze naslednje: Paris-Carigrad (Simplonski Orient Ekspres) 3103 km v 58 urah 6 minutah. Povprečna brzina znaša 53 km na uro. V Ameriki je najdaljša proga Montreal-Vaft-couver (Kanadska pacifična železnica) 4714 km v 87 urah 10 minutah, povprečna brzina je 54,1 km na uro. Azija: Moskva-Vladivostok (Sibirski ekspres) 9337 km v 221 urah 18 min. Povprečna brzina 42,4 km na uro. Najdaljša direktna železniška zveza na svetu je proga Cadiz-Madrid-Pariz-Berlin - Moskva - Harbin - Peking - Hankov 15.423 km, pri čemer pa se trikrat menja širina koloseka. Najdaljša ameriška direktna železniška zveza New York-Chicago-St. Louis je dolga samo 5019 km.
NELOČLJIVA
PO SINJI A D R I J I
DR. ANTON N A D A L, J
r^ern e gledaš to splitsko vrvenje, I	se ti vrine na misel pojem: va-
I	gina gentium. Ta ali oni se bo
I	spomnil, da si je ta častitljivi
naziv lastila nekdaj Skandina-I I vija: panj, iz katerega so rojili ljudje proti jugu. Pozneje so si hoteli Germani prisvojiti ta sloves. Kdor bi se želel poučiti o tem vprašanju, bo našel pripomočke, prerešetane v Revue de Lit-terature Comparee, snopič za januar-april, 1935, kjer bo zalotil še poseben ocvirek: Tesniereovo ugodno oceno Ocvir-kovih »Razgovorov«. Kako to, da bi bil hladni sever izvor ljudskih množic? Ali naj sega ta legenda še v dobo, ko so bili toplotni pasovi nekoliko drugače razvrščeni?
Iz splitske »vaginae gentium« se usi-pajo ljudje na parnik. Evo ti srčkane mladenke, ki kaže rdeča ličeca in še bolj rdeče ustnice. Današnja slikarska doba vse to mirno dopušča. V starini pa je slikanje obraza veljalo za znamenje zlih namenov.
Dčceptura vir6 pingit mala f<5mina m&las, Moške da vara, si slika slaba ženščina lice.
Isto mnenje kakor ta latinski šestomer je zastopal star britanski zakon iz leta gospodnjega 1700, ko je angleški parlament sklenil: »Sleherna ženska, katere si bodi starosti, stopnje ali katerega koli zvanja, pa naj si bo omožena ali vdova, ne bo smela — brž ko stopi v veljavo pričujoča postava — zapeljati nobenega podložnika Njegovega Veličanstva niti ga ne bo smela vzeti za moža na ta način, da bi se zatekla k dišavam, ličilom, lepotilom, umetnim zobem, nepristnim lasem, žimi, steznikom, krinolinam, visokim petam, oblazinjenim bedrom, drugače bo zakonska zveza neveljavna in žena bo obdolžena čarovništva.«
Celo umetno zobovje je bilo prepovedano, kajti tudi herkos odonton (zobna ograja) utegne preslepiti. Ni li tega prepričanja španski pregovor, ki trdi:
El diente mlente,
la cara engafia,
pero la arruga desengana?
Po naše bi povedal: zobje so laže, ob-ličie prevara, guba razočara.
No.^ lepotna kirurgija užene dandanašnji tudi nabrance in zgibke v človeški
DGBELJAK E V A N J E
polti, če imamo dovolj cvenka pod palcem.
Težko družabno stališče so nekoč imele Evine hčere. »Še nedavno so bile malo-meščanke in kmetice na Francoskem, kakor se izraža arabski pregovor: »podnevi oslice, ponoči ženice«. Možak, ki je babo tepel, je menil, da vrši neko pravico (Ch. Braibant, Le Roi dort, 51). Pri nas je vladalo slično naziranje, vendar je pred par desetletji pisal neki jurist v Lj. Zvonu, da je veljalo načelo: »Mož ima pravico svojo ženo strahovati, ali čez tarifo je ne sme nabiti.«
Za Hrvaško poroča dr. Jakša Herceg, »Glas u pustinji« (Mostar, 1926): Še danes pri našem kmetu velja za najtočnejšo definicijo njegovega zakonskega pojmovanja, bolje: nerazumevanja — ona zloglasna: »Da prostite — moja žena.«
S temi besedami je seljak tujcu predstavljal svojo boljšo polovico.
Težko stališče kitajske mlade zakon-ščice je mojstrsko očrtal 1. 1923 Ču Ce Cing v »čudoviti noveli«: Zgodba o smehu.
Ruska seljanka — tako sem nekje či-tal — pa je svoje dni v moževi tepenici videla znak ljubezni. »Nič več ne mara zame, že dolgo me ni nabrenkal!«
Parnik so odvezali, voda okoli njega se je pričela belo peniti, ločili smo se od gata (nasipa). Kopno se počasi odmika. Nehote sem se domislil največjega portugalskega speva, kjer Vasco de Gama kraljli v Melindi opisuje Evropo — vmes omeni Dalmacijo — in ko so bila portugalska junaštva pred Indi razgrnjena nalik pisani preprogi, jame trobenta gromko in zvonko dajati duška občemu navdušenju. Tedaj pa znameniti odkri-telj oriše odhod armade. Oči se mu nehote zalijejo s solzami, glas mu komaj komaj prikriva ihtenje. glava, ki je na vožnji okoli Afrike kljubovala morski pošasti Adamastoru, klone ob dihu bolestnega spomina:
Pogled pa nam odtrga se nazadnje od gor domačih, ki so zad ostale; ostal je ljubi Tag, vrh Sintre hladne, ki v njo so se bilč oči vsesale; srce ostalo, polno bede jadne v naročju drage nam dežele zale. Ko zemlja vsa izgine pod obzorje, smo videli še zgolj nebo in morje.
Eden izmed 10 francoziteljev, g. Mil-lie, priznava, da ni mogel v svoji materinščini najti primernega nadomestka za portugalsko rečenico: os olhos se a 1 o n g a v a m, ki je tako preprosta in otožna: oči so se vlekle, se pasle po gorskem grebenu, gora pa se je meglila, se meglila, dokler se ni strnila in spojila s pepelno sivino morja!
Gorenji verzi so iz nesmrtne portugalske mojstrovine Os Lusiadas. Iz Tribune de Geneve (23. febr. 1935) posnemam, da si strokovnjaki še danes niso edini glede izvora in natančnega pomena te besede. Baje ne vedo niti, ali je moškega spola O s ali ženskega As... Splošno se misli, da je Camoes pobral ta izraz pri portugalskem humanistu, Andreju de Resendeju, ki je bil prijatelj učenjaku Erazmu (ta bi bil naš Oražem, Ražem). Ime menda pomeni »Portugalce«. Toda Bernardo Coutinho skuša utrditi v obzorniku Bulletin hispa-
n i q u e, da je besedo zapisal že v počet-ku 13. stoletja naše ere grški pisec Ate-nej Naukratis, avtor »Pojedine sofistov«, in da pomeni rusalke, nimfe, bivajoče v duplini blizu Sibarite.14) Toda vsa učenost abeja Coutinha ne more prepričati drugega znanstvenika, helenista Fernan-da Chapouthiera, ki se med drugim vprašuje, kakšno zvezo si moremo predstavljati med skromnimi vilami povod-kinjami in slavnimi Lusovimi potomci in kako moremo dopustiti, da bi bile vrline teh pomorščakov zadostovale v to, da bi jih bili ljudje istovetili z morskimi boginjami ? ... Gospoda šta si še v laseh, zadnja beseda še ni izrečena. DALJE
Sybaris, kolonija, ki so jo baje v 8. st. pr. Kr. ustanovili Ahajci v južni Italiji. Blaginja je prebivalce pomehkužila: sibarit pomeni sitega razuzdanca, srboritega razpaš-nika.
NEKOLIKO SUPERLATIVOV
V e C ko 500 km brez ovinka Najdaljša popolnoma premočrtna železna cesta sveta je v zapadni Avstraliji v območju proge, ki veže južnoavstralsko mesto Port Augusto z zapadno avstralskim mestom Kalgoorlie. Na daljavi polnih 528 km so položeni tiri v premi črti brez najmanjšega zavoja ali ovinka. Železnica pelje na tem mestu skozi popolno pustinjo brez vsakega drevja. Potnikom na tej progi se gotovo ne ljubi gledati skozi okno več ko par minut.
Višek mraza Doslej je znanost ugotovila, da je mesto Verhojansk v Sibiriji oni kraj, kjer pade temperatura najgloblje pod ničlo. Zato so zemljepisci to točko imenovali »tečaj mraza«. Podrobnejša raziskovanja pa so dognala, da je Verhojansk po krivica deležen te' mrzle slave. Ta čast gre nekemu drugemu kraju, kjer so že opetovano zaznamovali 65° pod ničlo. Kraj se imenuje Omajkov in ima celih 30 prebivalcev. Nihče bi nikoli ne izvedel, da je na svetu naselbina Omajkov, ako bi tam ne bilo takega silnega mraza. Za Jakutsko republiko pa je tolažilno. da ni izgubila te zanimivosti, kajti tudi Omajkov leži na njenem ozemlju.
Starodavno drevo Za najstarša in največja drevesa sveta so še nedavno veljala mamutova drevesa, rastoča na zapadu Zedinjenih držav Amerike. Njihovo starost cenijo poznavalci na 4000 do 5000 let. Sedaj pa so rastlinoslovci odkrili na jugu mehiške prestolnice tk. zv. Montezumovo cipreso, o kateri trdijo, da
je stara vsaj 7000 let. Starost so ugotovili na neki ogromni veji, ki jo je vihar odtrgal od glavnega debla.
PALT&CU
POŽERUHOVA SMRT
CHARLES BRAIBANT — ANTON DEBELJAK
V vasi, ki šteje 150 dimov, se vrši po večini dejanje romana »Kralj spi« (Glej str. 628). Marlizin rod je močan. Njen oče si je v zabavo deval kobilo na pleča kakor naš Krpan (38). Ni čudo, da je bil silen jedec. A nekoč jo je skupil.
rosper Bertaud je bil strahovit pojedež. Veljal je za najhujšega neteka v okrožju in bilo mu je precej do tega slovesa. Pravih so o njem celo, da meče vase _ ne z vilicami, pač pa z vilami.
Neki večer v mesecu rženem cvetu 1846 — eno ali dve leti potem, ko se je bil nastanil v Pargnyju — smo bih v Beaumontu na svatbi, Marliza, Prosper in jaz. Možila se je neka naša sestrična Leblancova (Beletova). Ta Leblanc je bil največji hrust v Beaumontu. Zato se je na svatovanju jedlo z največjo žlico in pilo tako, da smo domov grede napolnili vse jarke ob potih.
Prosper se je vrnil v Pargny nič kaj zdrav. Čeprav smo ga odgovarjali, je bil dobil stavo, da bo namreč čisto sam po-užil kuhano kokoš in vse odpadke: drob, noge, vrat in peroti, po vrhu pa še tri nadevane golobčke. Komaj je bil doma, je že začutil neznanske bolečine. Bilo mu je, tako je dejal, kakor da mu je neka roka segla v trebuh in mu zvijala veliko črevo.
Ogreli so mu posteljo in Marlizi sem pomagal, da sva ga tja nesla. Potem so mu dali kozarec oslajene vode, kajti v onih časih so vsako bolezen najprej na ta način zdravili. Ko je'čaša posladkane vode toliko zalegla kakor obliž na leseni nogi, so tekli po zdravnika v La Ferte. Toda bolečine so postajale neznosne. Skoraj je nesrečnež pričel tuliti. Strahotno se je napenjal, da bi bljuval. Navzlic milim prošnjam in nežnemu prigovarjanju nismo mogli spraviti bosedice iz njega. Iz ust, spačenih od bolečine, so mu prihajali samo kriki, v katere je to 40 letno telo polagalo vso svojo moč, kakor da bi bilo nekaj teh groznih muk moglo uiti z njimi.
Ko je prišel doktor Lemoine, je bila vsa soseska že na dvorišču. Toliko da je uzrl našega nesrečnega prijatelja, je majal z glavo nad svojo belo ovratnico, ki je bila vedno pokrita z madeži od mlečne kave. Izjavil je, da mora biti to le
ščipanje, ki ga povzroča miserere, in pojasnil, da ima uboga para črevo »za-mašeno ah zavozlano«. Potegnil me je na stran in mi priznal, da od zdravniškega pametovanja ta bolezen še nikdar nikomur ni prizanesla. Ukazal je, naj ga od zgoraj in od spodaj klistiramo, mu stavimo pijavke, ga kopljemo in mu de-vamo obkladke. Vendar čutiti je bilo, da ravna tako v pomirjenje svoje vesti in da brez prave vneme vodi boj, čigar izid ni dvomljiv.
In res, zlo se je naglo razvijalo. Naslednja noč in dan sta bila kruta. Trebuh se je bil nesrečnežu nazarensko napihnil. Na njem so se razločevali zavin-ki njegovega drobovja, ki so ga tedaj pa tedaj spreletavali krčeviti valovi Negibni od straha smo slišali iz tega trpinčenega života vretje in pokanje, ob katerem se nam je včasi zazdelo, da ga bo razneslo.
Zvečer drugega dne je začel bruhati. To mu je prineslo nekoliko olajšanja, njegovo vpitje se je umaknilo pritajenemu vzdihovanju, poskušal je kaj malega spregovoriti z nami. Ali Lemoine me je bil opozoril, da bo ta pretresljivi pri-znak napovedal konec. In res, nesrečneža je nenadno zgrabil grozovit krč; oči so se mu zavile, ustnice so razkrile zobe, skratka, ves obraz je bil za trenutek podoben mrtvaški glavi Okamenel sem bil. Kaj tako strašnega dotlej še nisem videl. Marliza se je v živčnem napadu po tleh zavalila. Medtem ko so jo stran spravljali, sem dal župnika poklicati. Ko je bolnik za časek zadremal, ga je duhovnik dejal v poslednje olje.
Proti polnoči se je predsmrtno zboljšanje še povečalo. Trebuh je uplahnil, naš ubogi prijatelj je po vsem videzu dremal. Zavedel se pa ni več. Srce mu je nehalo tolči, ko so se okna zasvetli-kala in se je po vasi razlegnilo prvo petelinovo petje.
ZA LJUBEZEN SO ZDRAVILA . .
IN DRUGE MEDICINSKE SENZACIJE
lademu Wertherju iz L 1935. ni več potrebno, da bi svojo brezupno ljubezen do čednost-__ ne Lotte končal s strelom iz pištole. Moderna medicinska znanost mu ponuja učinkoviteljši pripomoček, M mu ohrani življenje in ga radikalno
tablete zoper ljubezen! ' Kaj je končno ljubezen, ki toliko mladim ljudem zagrenjuje veselje do jedi in pijače, do dela in življenjske radosti?
Sodobna medicina odgovarja na kratko: Nič drugega nego malo premalo nekega hormona! Že dolgo tega je zna-
lekarna na-
šega lastnega telesa s substanco, ki se ljubezenskim občutkom protivi, kakor proizvaja v žlezi možganskega podaljška snov, ki podžiga spolne žleze k jač-jemu delovanju in tako drami strasti. In res so odkrili, da je v pinelasti možganski žlezi (Zirbeldriise) ta čudežni studenec čednostnega življenja, ki so ga dolgo slutili, nje specifični hormon pa ima baš nasprotne lastnosti nego hormon možganskega podaljška! A v najnovejšem času so storili še več: ta hormon so izločili iz možganskih žlez klav-
nih živali in ga primešali v natančno odmerjenih količinah v tablete, ki so sposobne ozdraviti ne 3amo nesrečno zaljubljene, temveč tudi vse donjuanske nature, ki bi se rade spremenile v normalno smer. Te tablete in njih učinke so demonstrirali v preteklih dneh na slavnostnem zborovanju zdravnikov iz vsega sveta, ki so prišli na proslavo 1501etnice dunajske splošne bolnice. Pokazale so pri kliničnih poskusih izvrstne uspehe, a dunajsko deželno sodišče je šlo že tako daleč, da jih je uvedlo v jet-
o
S
a
t p.
A
O
ie
3
a
95 5
o
A
O
a
3
bo 3
cS R.
J3 >N
(U >
■H
i o
8 4-» 02
nosnice, kjer pomagajo jetnikom lajšati muko samotnega življenja. Stari svetopisemski stavek: »Človeku ni dobro samemu biti«, izgublja tako svojo veljavo.
In vi, mladi ljudje, ki pobešate iz znanih razlogov glave in premišljujete o sladkosti smrti, ah je v dobi elektrike in letal, radia in čednostnih tablet še vredno, da bi se obešali Ln streljali, zastrupljali in v vodo skakali — samo za to, da bi se vam pametni svet potem smejal in sodil o vas, kakor sodi s smehom o trpljenju mladega Wertherja: Mladeniču ni funkcionirala možganska žleza po pravilih!? — Noben Goethe ni danes več upravičen, da bi proslavljal vaše težave s sentimentalnimi romani.
Pritlikavci postanejo velikani
Na omenjenem zborovanju pa so pokazali še marsikaj, kar mora zanimati najširšo javnost in kar nam dokazuje, da postaja medicina polagoma re? najvažnejša in najbolj čudodelna veda med vsemi vedami.
Tako se je tu izkazalo, da je :>ostal hormon, ki pospešuje rast in ki so ga mnogi ljudje čakali s hrepenenjem po neštetih poskusih z živalmi, že goden za rabo ljudem, da ga že izdelujejo za medicinske svrhe in tudi uporabljajo.
S preparati tega hormona so pri živalih dosegh prave nestvore. Podgane so dosegle n. pr. dvakratno velikost svojih sovrstnic, pritlikave miši so zrasle po vbrizgu ekstrakta iz možganskega podaljška (kajti tukaj nastaja ta hormon) v normalno velikost. Pri ljudeh seveda ne gre za to, da bi izdelovali umetne velikane, pač pa tem bolj za normalno rast otrok, ki so v njej zaostali. V večini primerov je namreč vzrok pritliika-vosti v tem, da pridela možganski podaljšek premalo ah nič rastnega hormona. V mnogih primerih so zato z injekcijami tega hormona dosegli, da sc pacienti zrasli v kratkem času za nekoliko centimetrov. Premagati pa je treba še majhno tehnično težavo. Ti preparati se namreč ne drže dolgo in jih je treba hraniti v ledu. Gotovo pa bo uspelo kmalu pridelati preparate, ki se bodo dolgo držali in ki bodo na razpolago vsem po naravi skopo odmerjenim ljudem.
Bolezen v zraku, a tudi zdravje
O mnogih boleznih velja, da visijo dobesedno v zraku. A če visijo bolezni,
zakaj ne bi visela tudi zdravila proti njim? In res je začela iznajdljiva glava v dunajskem seroterapevtskem zavodu »loviti« bacile v zraku in pripravljati iž njih nenavadno lečilo, ki ima lastnost, da krepi odpornost telesa in njegovo obrambo zoper najrazličnejše bo-lčzni.
Serum iz človeške krvi
Ošpice veljajo po krivem za nedolžno bolezen, kajti njih posledica so lahko vsakovrstne, tudi težke bolezni. Specifičen postopek ah celo cepitev proti ošpicam bi bila tedaj zelo priporočljiva. Doslej so se morali omejiti na to, da so ogroženim otrokom vbrizgavali človeško kri, in sicer kri oseb, ld so ošpice že prebile. To pa je bil kolikor toliko zapleten postopek, ki za splošno rabo ne prihaja dosti v poštev. Zato je 'e pozdraviti, da so na zgoraj omenjenem zavodu pridelali serum zoper ošpice iz človeške krvi, ki se drži v posušeni obliki dolga leta. In tako je postala medicinska praksa za novo, zanesljivo in uporabno lečilo bogatejša.
Lečilni žarki
Kratki brezžični valovi v zdravniški praksi niso nič novega več, in tako tudi ne tako zvani mejni ali Buckyjevi žarki. Vredno pa je omeniti, da so ž njimi na Dunaju z velikim uspehom ozdravili mnoge bolezni, kakor težave v nevarnih letih, naduho, razvojne motnje pri otrocih in celo kožne bolezni, pri katerih običajna zdravila in mazila niso zalegla. Mejni žarki so sredfaja stvar med kremenčevimi žarki (ultravioletnimi) in Rontgenovimi žarki. Združujejo prednosti obeh teh vrst žarkov, ne da bi se bilo bati nedostatkov teh dveh vrst, n. pr. opečenja po Rontgenovih žarkih in poznejših okvar.	drk
NOVO ZDRAVLJENJE »KRIVIC«
Poskusi na kliniki za otroške bolezni v Kazanu (Sovjetija) so pokazali na ugodno delovanje slanih iker. rabljenih ko zdravilo za angleško bolezen pri otrocih. Dvajset otročičev med 10 meseci in 4 in pol leta ie bilo rahitičnih. Po načrtu so jim daiali kavijar, in sicer po 10 gramov na dan skozi mesec dni. Drugih lekov v tem času deca ni uživala. Oh koncu meseca so znaki krivic ali angleške bolezni izginili pri 17 otrokih.
ZAROTA ZOPER SVET
ESSAD BEG
NADALJEVANJE
AtfrORIZIRAN PREVOD
USTANOVITEV GPU
G Konec državljanske vojne in razpršitev zadnjih ostankov Vranglovih čet sta bila višek obenem pa tudi zaključek zgodovine Čeke. Z očiščenjem Krima in z junaškimi dejanji Bele
PKhuna, ki je kot zastopnik Čeke pomoril na malem polotoku 120.000 ljudi1) je izgubil naziv »Izredna komisija« svojo eksistenčno upravičenost. Sovjetska država je prešla v vsakdanje življenje, v osvobo-flj A jeni in zmagoslavni Rusiji ! ni imela izredna komisija v svoji stari obliki nobe-■ Wk nega mesta več. ^^■^flr Konec državljanske voj-^^^^^ ne pomeni za sovjetsko Rusijo začetek nove dobe. Boljševizem je navezal prve mednarodne odnose, kmalu naj bi se pričela NEP (nova ekonomska politika), zato je moralo z ozirom na vnanjo diplomacijo, mednarodne socialiste in lastne ljudi v NEPi izginiti mračno ime Čeke. Tudi Čeka sama je čutila potrebo po reformi. Po tem ko je uničila nasprotni razred, je hrepenela po novih nalogah, ki jih je bilo treba rešiti le priložnostno po starih metodah. Zato se je osrednji odbor2) posvetoval o ukinitvi Čeke. Osrednji odbor komunistične stranke je objavil zahvalno pismo Čeki, v katerem pravi med drugim: »Ni sodila nasprotnika, ampak ga uničila, nikogar ni pomilostila, ampak vsakega, ki je stal na drugi strani barikade, zdrobila«.3) Osrednji odbor se seveda ni motil. Boljševizem se ima zahvaliti svojemu obstoju izključno le Čeki.
Zahvalnice in pohvalne himne so žejo vznemirjale čekiste, ki so se že videli spremenjene v nočne čuvaje NEPinih hiš. Kakor vselej, kadar je bila Čeka v zadregi, tako je našla tudi to pot rešitelja v osebi Dzeržinskega, ki je predlagal osrednjemu odboru, naj razširi njene pravice, odpravi
1)	Gl. izjave Amfiteatuva v prosesu Konradi.
2)	Osrednji izvršilni odbor sovjetov
s) Objave ZK o GPU.
ime Čeke in podeli novi organizaciji zakonsko podlago. Te misli se je oprijel osrednji odbor. Boljševikom je imponi-rala možnost ukinitve čeke z istočasnim nadaljnjim obstojem. Načrt je bil po za-tretju zadnjega velikega protiboljševi-škega upora in lakote 1922 sprejet in odet v strogo ustavno obliko.
15. novembra 1923 je osrednji izvršilni odbor Unije socialističnih sovjetskih republik objavil v vladnem listu zakon o »Združeni državni politični upravi (OGPU) in njenih organih.« Ta zakon se je glasil: § 1. V smislu paragrafa 61 ustave USSR (G. B. 23, št. 81, s. 782) se v svrho poenotenja revolucionarnih stremljenj republik v borbi zoper proti-revolucijo ustanovi v svetu ljudskih komisarjev USSR združena državna politična uprava. § 2. Predsednika GPU in njegovega namestnika imenuje predsedstvo osrednjega odbora USSR. Oba imata posvetovalni glas v svetu ljudskih komisarjev." § 3. Predsedniku in njegovemu namestniku se dodeli kolegij, čijega člane imenuje svet ljudskih komisarjev. § 4. OGPU in USSR se bavita: a) z vodstvom državne politične uprave posameznih železniških, vodnih in zračnih poti na ozemlju republik; b) z neposrednim operativnim delom na celotnem ozemlju RSFSR; c) z organizacijo obrambe meja republik; č) z neposrednim operativnim delom na celotnem ozemlju Unije. § 5. OGPU in njeni organi imajo pravice ar-madnih oddelkov v primeru vojne in sicer z' uporabo vseh železniških, vodnih in zračnih poti, telefona, pošte in brzojava, prehrane in oskrbe njenih nastavljencev. § 6. Sodelavci GPU in njeni organi so v vsakem oziru enakopravni osebam aktivne vojaške službe. § 7. OGPU postavlja samostojno svoj proračun, ki ga odobri svet ljudskih komisarjev. § 8. Pod neposrednim vodstvom GPU so posebne čete, kojih število določi svet ljudskih komisarjev in ki so v vsakem oziru podrejene predsedniku GPU in njegovemu namestniku. § 9. OGPU vodi delo krajevnih organov po svoiih pooblaščenih zastopnikih v svetu ljudskih komisarjev posameznih republik. § 10. OGPU in njej podrejeni organi posameznih republik delujejo v soglasju z ukazom VZJK od 6. H.
1932 in 16. X. 1922 itd. § 11. OGPU ima svojega zastopnika pri najvišjem sodišču USSR, ki ga potrdi predsedstvo ZJK Unije. § 12. Delo GPU nadzoruje državni pravdnik najvišjega sodišča.
Trezni, strogo pravno sestavljeni in od javnosti popolnoma spregledani zakon je vzbudil v Ceki viharje navdušenja. Bilo je jasno, da je zagonetni pojem združene državne politične uprave vseboval vse, kar je spadalo do sedaj v področje Čeke in da je odprl nove vrtoglave perspektive. Kaj je v resnici državna politična uprava? Malo je sličnih besedi, pod katerimi se more misliti vse mogoče. Čeka je razumela kolikor mogoče vse spraviti v te besede. Uradno je bila GPU zares podrejena svetu ljudskih komisarjev, toda to je bila njena najmanjša skrb. Prvo, kar je storila, je dala vzidati mikrofone v sobah komisarjev ter je ustanovila poseben prisluškovalni o d d e 1 e k.4) Pozneje je mogel vodja GPU z vso resnostjo nekega večera predlagati Stalinu: »Ali hočete slišati, kako bo nocoj ljudski komisar X. podal ljubavno izdajo neki plesalki?« Pa tudi sicer se GPU ni čutila odvisno ne od sveta ljudskih komisarjev in ne od vrhovnega državnega pravdnika. Njeno edino predstojništvo, ki ga je seveda neomajno držala v roki, ni bilo nobeno vladno mesto pač pa politični urad komunistične stranke. Razve-
Prim. razgovor Besedovskega s čiče-rinom, zv. II., str. 201.
NAJSTARŠI SLED
ODKRITJA AMERIKE
Ameriški raziskovalec Moric Ries je prav kar ugotovil kraj, kjer se je Krištof Kolumb prvikrat nastanil v Novem svetu. Ta kraj je grič Sv. Mihel na Haitiju blizu ribiške vasi, nazvane »Zalivček«. Kolumb se je tukaj izkrcal iz karavele (vojne ladje) »Santa Maria« v letu milosti 1492 na božični večer: odtod ime »Natividad«, s katerim je krstil to mesto, kjer je sezidal stolp, majhno trdnjavo in velik prostor pod zemljo. Tako vsaj poroča v svojem popotnem dnevniku.
Utrdbico je postavil z gradivom razdrte admiralske ladje: Kolumb je ondi pustil posadko 43 mož, a skoraj so jo napadli ter uničili Indijanci, ki so hkrati. porušili trdnjavico. Na hribcu, kjer je baje stala, je M. Ries našel prstan s pečatom Izabele Katoliške, kraguljce (escabeles), na katere takisto namiguje Kolumb in ki so služili v zameno za zlato z domačini, kakor tudi odlomek starega španskega meča. Na severnem obrežju ie ameriški raziskovalec zasledil razvaline Izabele, najstarše trajne naselbine, ki jo je ustanovil Kolumb. . (n)
seljivo je bilo tudi, da je postal vodja GPU spet sodrug Dzeržinski, kar ni skrivalo nobenega dvoma o značaju novega podjetja. V resnici je postal štab Čeke, vsi višji uradniki in vodje Čeke, kar čez noč štab GPU. Celo na zunaj se ni nič spremenilo. Čekine arhive je dobila' GPU. Samo mračno poslopje ob Lubjanki, kjer je bil do sedaj sedež Čeke, je dobilo nov napis: OGPU — edini vnanji znak novega zakona. Isto se je dogajalo pri vseh pokrajinskih Čekah. Kolegiji Čeke so se prekrstili v kolegije GPU. S tem so vodilni uradniki izpolnili svojo dolžnost. Malo pozneje je prišlo še do nekih drugih sprememb: jetnišnice so se preimenovale v »hiše pod državnim nadzorstvom«, jetnišnice s hudimi ječami so dobile ime »izolacijske hiše«, zapori so se zdaj imenovali »poboljševalni zavodi«, samotne celice pa »izolacijske izbe«. S tem je bilo število novih reform zaključeno. Na zadnjem mestu bi bilo treba še omeniti ukinitev smrtne kazni, ki jo je sovjetska vlada slovesno sprejela v svojo zbirko zakonov.5) Vendar v tem oziru GPU ni bila na ozemlju USSR ter ni vzela tega zakona na znanje.
Na paragrafe o ukinitvi smrtne kazni so celo sovjetski časopisi, ki sicer priob-čujejo smrtne obsodbe na vidnih mestih, popolnoma pozabili.
DALJE
s) šele v zadnjih letih je bila smrtna kazen tudi uradno vpeljana.
-<■■ L. Honegger: OTROK
GASILSTVO IN TEHNIKA GAŠENJA
SI. 1.
njihov pogon najmanj osem mož. Med tem ko so moderne gasilske priprave zgrajene na podlagi splošno pridobljenih praktičnih izkustev, so slonele stare priprave na naročilih, ki so jih dajale občine, mesta in gasilske čete na podlagi lastnih izkušenj livarnam, tovarnam za poljedelske stroje in drugim
2.
Z razcvitom industrije pred tremi desetletji je poseglo v tehniko tudi gasilstvo. Posledica tega je bila, da je mo-torizacija preobrazila večino gašenju namenjenih priprav. Prva leta tega razvoja lahko kar preskočimo. Večina parnih brizgalk je že zastarela ter jih ne uporabljamo več, dasi nalikujejo mo-
indusitrijskim podjetjem, ki niso imeli izkustev za gradnjo uporabnih gasilskih priprav. Le-te so bile zato mnogokrat neuporabne ali vsaj precej neokretne in nerodne. Se danes se spominjajo stari gasilci na gasilne brizgalke, ki jim za pogon ni nikdar nedostajalo človeške pomoči.
e hočemo spoznati gasilske naprave in oceniti razvoj sodobne tehnike gašenja, smo v glavnem navezani na primerjavo starih postopkov z novimi. Stare priprave imajo še vedno na deželi, kjer srečujemo lahko povsod še ročne sesal-ke z dolgimi ročicami, ki potrebujejo za
SL
dernim pripravam. (Glej si. 1, kjer vidimo star parni avtomobil z 24 m dolgo Magirusovo lestvo). Danes ima namreč vsak količkaj industrijski kraj najmanj dvoje avtomobilskih vozil. Prvo vozilo je opremljeno s centrifugalno brizgalno (z učinkom 300 do 1500 litrov vode na minuto) ah s pripravo za proizvajanje pene (si. 2), ki je napolnjena z zrakom ter more uspešno gasiti razen olja in petroleja tudi katran in bencin. Drugo vozilo pa vozi s seboj vrtljivo lestev iz jekla. Take lestve morejo biti 20 do 54 m dolge (na sliki 3 vidimo 40 m dolgo lestev), kar zavisi pred vsem od krajevnih prilik. Nosilnost avtomo-
3.
bilskih okvirjev pri manjših hi srednje velikih vozilih ne presega 2Vz tone, doseže pa lahko pri vozilih poklicnega gasilstva 5 do 7 ton. Povrh tega more imeti vsako vozilo eno ali dve lahki motorni brizgalki z zračnim ah vodnim hladilnikom in z učinki od 500 do 1200 litrov na minuto. (Prenosljivo brizgalko za peno na delu vidimo na sL 4.) če na vozilu za namestitev teh pomožnih brizga ln ni prostora, jih moremo zadaj priklopiti. Avtomobilsko vozilo vozi s seboj vse potrebno orodje, pred vsem veliko množino vodnih cevi, plinskih in dimnih mask, priprav za umetno dihanje itd.
V najnovejšem času si vedno bolj vtirajo pot v prakso avtomobilske briz-' galke, ki imajo vgrajeno brizgalko kar poleg motorja, s čimer pridobe na zadnjem delu vozila precej prostora za druge priprave. Jeklene vrtljive lestve, ki so opremljene z mnogimi varnostnimi napravami in ki se odpirajo samo-delno, so v zadnjih letih precej izpodrinile staro, leseno lestev. Saj so rešile mnogo človeških življenj ne le pri požarih, ampak tudi pri nesrečah, kjer so se obnesle kot vrtljivi in dvigalni žerjavi.
Podeželje pa takih priprav, dasi bi prav tu zelo koristile, še nima in jih predvidoma še dolgo časa ne bo imelo. Kljub temu tudi tu napreduje motoriza-
cija ter izpodriva bencinska brizgalka počasi in vztrajno pnevmatično ročno brizgalko.	, . i
Poleg orisanih priprav so v novejšem času nastale še nove tehniške konstrukcije: zaprti omnibusi za moštvo ter pionirski vozovi, ki imajo poleg običajnih dvižnih naprav še električen dinamo za razsvetljavo in pogon posebnih orodij, kot ročne žage, vsrkovalce dima, električne varilce itd.
Rokovanje z vsemi modernimi gasilskimi pripravami je zelo lahko in enostavno. Zategadelj si more sleherni prostovoljni gasilec v najkrajšem času pridobiti potrebno znanje, s katerim more zadostiti vsem zahtevam, ki jih nanj stavijo vozila in brizgalne.	(tma)
SO LET STROSSMAYERJEVE GALERIJE
ODMEVI PROSLAVE V ZAGREBU SASA ŠANTEL
- o v spominu sledim vrsti pomembnih zagrebških prireditev, ki so bile posvečene spominu velikega kulturnega mecena in jugosloven-
- skega preroka, se mi zdi po dveh
dneh pestrih doživetij kakor da so se mi za nekaj trenutkov odprla vrata, skozi katera sem se zazrl v razkošno dvorano, napolnjeno z raznovrstnimi kulturnimi dokumenti, šele v spominu mi je mogoče razvrstiti vse vtise, ki jih hočem v naslednjem na kratko reproducirati.
Prispela sva v Zagreb z upravnikom g. Iv. Zormanom kot zastopnika naše Narodne Galerije tik pred uvodom oficielnega začetka Jubilejnih slavnosti, katerih prva točka je bila otvoritev spominske razstave slikarjev Račiča in Kraljeviča. Razstava je prirejena v pritličnem osrednjem prostoru Strossmayerjeve galerije. Josip Račič (1885—1908) si je kot litografski vajenec prištedil toliko denarja, da je zmogel voz-nino do Monakovega, kjer je vstopil v Až-betovo šolo. Moral se je z delom sam prehranjevati in se Je tudi pozneje, ko Je drugič bival v Monakovem a tudi v Parizu, boril z življenskimi tegobami. Končal si je življenje iz neznanega vzroka kot 24 letn) mladenič, a zapustil je delaT ki jih še danes gledamo z občudovanjem. Večina teh del je v zagrebških javnih in zasebnih zbirkah
Miroslav Kraljevič, ki Je Račiču sodoben po talentu in znanju. Je bil iz bogate rodbine ter je začel na Dunaju študirati že pravo, ko se je odločil, da se posveti umetnosti. Začel 1e v Monakovem pri Ha-bermannu, a je končal šolanje v Parizu. Umrl je prezgodaj, ali kot zrel umetnik.
ki je zapustil lepo zbirko olj, akvarelov in grafik.
Po otvoritvi razstave (otvoril jo je nadškof A. Bauer kot pokrovitelj Jugosloven-ske Akademije) smo si ogledali kolekciji, ki kažeta obe izredno kakovostno višino in ki jasno govorita o umetnostnih stremljenjih iz dobe izvora pariškega impresionizma.
Sledilo je vodstvo skozi ostale zbirke galerije. (Vodil je dr. Artur Schneider.) Ideja te galerije se bistveno razlikuje od naše. Med tem ko kaže naša razvoj umetnosti v Sloveniji, je hotel Strossmayer ustanoviti zavod po vzorcu svetovnih galerij ter je kupoval — takrat Je to bilo še mogoče — originale v raznih krajih, pred vsem v Italiji. V svojem govoru o priliki svečane otvoritve Strossmayerjeve galerije 9. nov. 1884 je izjavil med drugim: »Pri zbiranju teh slik in umetnin sem takoj v začetku opazil, da jih moram zbirati — kolikor je le mogoče iz vseh umetniških šol, če hočem, da bodo koristile narodu in učeči se mladeži.«*) Tako je imel srečo, da si je pridobil nekaj posebno dragocenih originalov, ki bi bili danes gotovo nedosegljivi. Pozneje je nabavil za zbirko razne sodobne umetnine, pri čemer je polagal posebno važnost na slovanska dela < čermak: Ranjeni Črnogorec, epizoda iz 100-letne borbe Črnogorcev za »Krst časni i slobodu zlatnu«, Matejko: Smrt poljskega kralja Przemislawa. razen teh dela Siemiradzkega, Nikole Mašiča in takrat mladega Bukevcal. Današnja zbir-
•) Gl. Spomenico o pedesetoj godišnjlci
Strossmayerjeve galerije. Zagreb 1935. Str. 16.
ka kaže seveda drugačno lice. Dr. A. Schnei-der našteva med glavnimi posnemovalci Strossmayerja še okoli 20 imen mecenov, ki so galeriji poklonili lepo število originalov. Strossmayerjevi zamisli je pa sledila posebno hrvatska zemaljska vlada, ki je podčrta-vala jugoslovanski značaj zbirke z nakupovanjem hrvatskih, slovenskih, srbskih in bolgarskih del, s čimer je ostala zvesta programu ustanovitelja, ki je dal Akademiji jugoslovanski naslov.
JOSIP RACIC
Sedaj šteje zbirka 564 del, kateremu se pridružuje kot 565., Sternenov original »Rožnata obleka«, jubilejski dar naše Narodne Galerije. Strossmayerjeva galerija bi bila seve še obširnejša, če bi vsebovala tudi dela iz najnovejše dobe. Zaradi pomanjkanja prostora se je v ta namen ustanovila nova »Moderna Galerija«, ki je nameščena v drugi stavbi. Ogledali smo si tudi to zbirko ter smo dobili tam dokaj temeljit vpogled v delo umetnikov iz sedanje dobe. Tudi v tej zbirki so zastopani Srbi, a med Slovenci edino Pavlovec, a to s sliko, s katero smo dobro reprezentirani.
Popoldne sva si z g. Zormanom ogledala razstavo na zagrebškem velesejmu. V oddelku za ribarstvo so stene okrašene z obmorskimi pejsaži konservativnejših umetnikov in umetnic. Med njimi je menda najštevilnejše zastopan Slovenec Rudolf Mar-čič.
Za peto uro je bila napovedana slavnostna seja Jugoslovanske Akademije. V dvorani Akademije se je ob tem času zbral cvet zagrebškega kulturnega sveta, a pri predsedniški mizi so sedeli pokrovitelj Aka-
PONT-NEUF
ril za Matico Slovensko, upravnik N. G. Zor-man pa za N. G. Njegovo opazko o daru Narodne Galerije so prisotni vzeli na znanje z navdušenim odobravanjem. Za Cehe sta govorila znana umetnika slikar Mucha, kipar šoloun in dr. Horak. Na to je sledil slavnostni govor predsednika Jugosl. Akademije, dr. Bazale, ki si je izbral temo »Pomen umetnosti v življenju naroda« in končno referat um. zgodovinarja dr. Schneider-ja o Strossmayerju kot zbiralcu umetnin. Oba govora, ki sta dobesedno natisnjena v »Spomenici« sta prisotnim nudila globlji vpogled v zgodovino in pomen lepe galerijske zbirke.
Pri večernem banketu v hotelu »Espla-nade«, ki ga je Jugosl. Akademija priredila gostom, je predsednik dr. Bazala napil kraljevi družini, tajnik dr. Boranič pa prisotnemu prosvetnemu ministru Ciriču in banu dr. Kostrenčiču. Kipar Frangeš je poveličeval jugoslovensko kulturno skupnost, ki se je po Strossmayerjevem idealu posebno lepo manifestirala leta 1904 o priliki kronanja kralja Petra Osvoboditelja. Posebno pomemben je bil govor prosvetnega ministra
demije škof Bauer, predsednik dr. Bazala, tajnik Boranič in kot predavatelj um. zgodovinar dr. A. Schneider. Nadškof je otvo-ril zborovanje z navdušeno poklonitvijo kraljevemu domu, na kar je predsednik pozdravil navzoče, pred vsem prisotnega zastopnika kneza Pavla, prosvetnega ministra dr. Ciriča, bana dr. Kostrenčiča in vse ostale zastopnike kulturnih organizacij. Sledila je vrsta pozdravnih govorov raznih odposlancev, med katerimi je dr. Lončar govo-
dr. čiriča, ki je primerjal one sile, ki nasprotujejo skupnemu kulturnemu delu, pomladanski slani. Kakor pa priroda kljub pogubonosnemu učinku slane vedno zmaguje, tako veruje v zmago kulturne skupnosti uedinjenega naroda. Govorili so še slikar
bi vsa združena nastopala pri umetniških manifestacijah doma in v inozemstvu.
Po v naprej določenem sporedu bi se bil moral drugi dan vršiti ogled Meštrovičeve galerije, kar je pa moralo izpasti zaradi razstave umetnikovih del v Monakovem.
MIROSLAV KRALJEVIČ
Mucha, hrvatski akademik Vovk, srbski akademik Gjorgjevič, v imenu Matice Hrvatske Sišič, ki je pozdravil zastopnike srbske in slovenske Matice, Vrhovac v imenu Srbske Matice, dr. širola, ravnatelj mu-zičke akademije, ki je napil ustvarjajočim umetnikom, slikar Becič, ki je pozdravil društvo prijateljev Strossmayerjeve galerije izražajoč željo, naj bi našlo" sredstev za nakup sodobnih domačih del, v imenu Slovencev končno pisec vrstic, ki je izrazil željo, naj bi vsako umetniško središče ustvarjalo na temelju lastne tradicije, a naj
AVTOPORTRET
(čudili smo se, da prirediteljem to ni bilo znano, ko so sestavljali tiskani program.) S toliko večjim zanimanjem smo si pa mogli ogledati razstavo Frangeševih del, med njimi ogromni kip kralja Tomislava na konju, ki je že vlit v bronu ter stoji kljub nadnaravni velikosti v kiparjevem ateljeju. Reliefi, ki so namenjeni za okras podstavka, čakajo še, da se naberejo sredstva za bron in vlivanje. Za ta spomenik, ki mu je določeno mesto pred fasado glavnega kolodvora, je blagopokojni kralj Aleksander L Uedinitelj prispeval znatno množino topo-
vine. Prosvetni minister, ki mu je umetnik tolmačil to in ostala svoja dela, je kazal posebno zanimanje za idejno stran Frangeševih del, ki se posebno zrcali v njegovi znani skupini »Umiri«, kjer je mojstrsko poudarjena želja po pomirjenju med sicer borbeno razpoloženim narodom.
Z g. Zormanom sva imela tudi priliko pregledati zanimivo zbirko mladega hrvatskega kmečkega slikarja Hegedušiča, Fran-gešovega zeta, ki si je pridobil med svojimi tovariši svojevrstno prvenstvo s tem, da slika izključno kmečke motive, seve gledane skozi naočnike modernega slikarja-satirika. Menda bomo imeli kmalu priliko, da si bomo Hegedušičevo originalno in zelo
IZ L I T E R A R
CHARLES BRAIBANT: LE ROI DORT*
Simbol te knjige je posnet po zgodovinskem obredu, kakršen se je vršil do Karla X. v reimski katedrali. Dva škofa sta šla pred kronanjem po novega kralja v nadško-fijo. Eden cerkvenih dostojanstvenikov je potrkal z zlato palico na vrata, za katerimi je počival bodoči vladar. »Kaj bi radi?« se je znotraj oglasil komornik. škof je dvakrat ponovil kraljevo ime in dobil dvakrat odgovor: »Kralj spi.« To se pravi, da je do maziljenja kraljeva oseba tako rekoč pogreznjena v spanje.
Braibant uporablja ta simbol na preprostega meščana, »meščanskega kralja dediča«, ki je pred smrtjo svojega zapustnika samo speč, brezdelen človek, mirno čakajoč slovesnega dne, ko dobi v notarski pisarni »sveto mazilno olje«.
Vdova Marliza (Marija Luiza), najjačji lik te knjige, ovladuje svojega sanjarskega sina edinca, ki študira arheologijo, namesto da bi po njeni želji postal beležnik. Ne da bi si upal zahtevati svojo dediščino, se suče po literarnih krogih in umrje s 50 leti: strogi materi si ni drznil priznati, da ima sina. Marliza vendarle izve za vnuka Rč-myja, ki je že poročen in oče. Pokojnikovo prikrivanje jo zapeče, toda srečanje z vnu-' kom, udobnim možem paragrafov, jo pomiri: prepusti mu vse imetje. Toda njene sanje, da bi si zagotovila trdno meščansko potomstvo, se nazadnje razblinejo: vnuk obesi na kline svoj poklic in krene na bo-hemska pota »spečega kralja«; posveti se politiki in slovstvu.
Vaško življenje s preprostim, a pristnim ozračjem daje knjigi neposredno umetniško in človeško vrednost. Vso zgodbo pripoveduje upokojen profesor, ne napol kmet. Nekateri kritiki so se spotikali ob njegovi robati, grobi govorici. Toda z njim je kakor
*) Moj« poročilo je 'eSato In ni prt nredniko L). Z., p« se je iigruhilo. vsaj Ju8 Kozak ga oi naSel t la-(mSčinl. Zato	ga ii ohranjenih listič»v na novo
sestavil In dodal kratek prevod. (Gl. Charles Braibant: Požeruhov* smrt itr. 61*7. — Op. ur.)
dekorativno kolekcijo ogledali tudi v Ljubljani.
Oficielni zaključek slavnosti je tvoril tradicionalni obed v nadškofijski palači, ki sledi vsako leto skupščini Akademije.
Razšli smo se v prepričanju, da so take prilike medsebojnega spoznavanja in sklepanja osebnih znanstev izredno koristne posebno v naših časih, ko mnogi iščejo vzrokov cepljenja tam, kjer jih je najmanje. Tako spoznavanje mora končno roditi spoznanje, da je kulturno sodelovanje med Jugoslovani edino pozitivno in realno delo, ki bo prej ali slej premagalo vsako pomladansko slano v obliki te ali one negativne akcije.
NEGA SVETA
z Marlizo, ki »je oboževala slane pomenke, a je bila razuzdana samo v besedah; taka je stvar pri mnogih Francozinjah« (130). Vsi pa so- priznali piscu močan dar opazovanja, slikovit in krepek slog.
A. France Je dal prvo svojo povest s svojim 37. letom, Braibant je odlašal še dalje, čakal je zrele dobe, da je ustvaril zrel umotvor. V razgovoru s Fr. Lefčvreom domneva, da je staro viničarsko pokolenje, iz katerega izhaja, vzbudilo v njem svojevrstno domišljijo. »Trajno in zmerno uživanje vina gotovo vpliva na kakovost literature. Vselej sem se čudil, zakaj v svojih poizvedbah pri pisateljih ne vprašate najprej: »Kaj pi-jete?« Sicer pa bi lahko zastavili še dve drugi vprašanji, kajti po mojem mnenju označujeta ne le literaturo, marveč tudi globokega duha pri tem ali onem narodu — poleg njegove hrane — seveda še njegov jezik in njegovo pojmovanje odnošajev med obema spoloma.«
Objektivnosti se je Braibant naučil na šoli za proučevanje rokopisov (Ecole des chartes), v svojem 20. ietu Je bil zagrizen »scientist«, ki je strastno čital Le Dante-ca. Med leposlovci so mu pri srcu Rabelais, Montaigne, Stendhal, Balzac, Flaubert in Proust.
Roman, odlikovan s književno nagrado, vsebuje precej pokrajinskih izrazov. To posebnost kažejo v zadnjih letih menda vsa krepkejša slovstvena dela. Barbusseov »Ogenj« je splošno znan, dalje Chateau-briantova »La Bričre«, Aymejeva »Zelena kobila« (La Jument verte, 1933), itd. Na to sem hotel opozoriti profesorja Ilešiča, ki se je v beograjskem listu »Naš Jezik« spotaknil ob Zorčevo dolenjščino, nakopičeno v njegovih stiških povestih — a me je prehitel v Akademskem glasu g. P., V svojem dnevniku pa 22. V. imenjak Tine D. Isto težnjo po lokalizmih opažamo pri srbsko-hrvatskih pisateljih, kakršni so: Domjanič, Matavulj, Nazor. Pavičevič, Sremac, Stan* kovič, Vojnovič, itd.	A. D.
NAŠE IME ONSTRAN MEJ
K urednikovi beležki tega naslova (zv. 22. str. 581) naj dodam tole. Pred toliko ln tolik® meseci je poročal tednik »Pohod«, ako me spomin ne vara, da je naš ameriški rojak premenil svoj priimek. Ce pa sam trdi, da ga ni, miu moramo verjeti: škoda bi bilo zavreči v književnosti že znano ime. Vendar tole je fcrdma sitvar: prof. dr. P. Brežniik, kd sistematično zbira bibliografijo o L. Adamiču, se je svoj čas obrnil name, naj pri Jožetu Adamiču, svojem dijaku seomošoJcu, pozvem za bratov naslov. Prinesel mi je listek z napisom: Louis Sanders, Morris Ave, 1058, New Vork, N. Y., USA. Tako »čisto« torej ni ta laž (po evropskih pojmih imenujemo laž: trditev, ki je v e d o m a nasprotna resnici). Pisec »Smeha v džungli« torej živi V6aj za pošto in pisemsko cenzuro pod omenjenim imenom.	A. D.
RADIO
Število brezžičnih oddajnih postaj na svetu je v minulem letu naraslo za 2.3C0 na 35.638. Izmed njih ie 27.927 postaj na ladjah in letalih ler 7711 na kopnem. Po uporabi razlikujemo prometne postaje, ki služijo za prenos brezžičnih telegramov in telefonskih pogovorov ter postaje, ki imajo razne druge smotre. 20.933 prometnih od-df.jalcev posreduje morsko plovbo, 2139 letalski promet in 3803 promet med postajami na kopnem. Za določevanje smeri letal in ladij služi 7315 postaj. Radiu pa je namenjenih 1448 oddajalcev.
A vtomobilisti in radio Pred tremi leti si je vtrl radio aparat pot v avtomobil. V Ameriki je danes z njimi opremljenih že poldrug milijon avtomobilov. Zaradi motenj, ki so jih povzročevali zvočnikih čakajočih taksijev, je moral Ameriški kongres izdati celo po?ebne zakonske predpise. Evropa je gledala doslej na dejavnost ameriške industrije, ki je opremljavala vsako motorno vozilo, če že ne s popolno sprejemno postajo, pa vsaj z anteno in polico za namestitev radio aparata s potrpežljivim mirom ter šele sedai pričela z gradnjo modernih in zelo obstojnih priprav, ki bodo mogle zadostiti vsem potrebam. Radio v avtomobilih ima namreč tudi precejšen praktični pomen: potniku, ki mora v^ avtomobilu presedeti dolge ure. nudi poročila in zabavo, vozniku pa posreduje stalno zvezo z vnanjim svetom.
Antena zveča zmogljivost oddajne postaje Elektrotehniški strokovnjaki so že pred leti opozarjali, da povzroča fading v precejšnji meri antena, ki oddaja vse preveč energije v navpični in le malo v vodoravni
smeri. Zato se ne smemo čuditi dejstvu, da se je sedaj z novo oblikovanimi antenami posrečila premaknitev fadinga daleč vstran od postaje ter s tem zvečalo talno jakost, kar je istovetno s povečkom oddajne energije. Poveček, ki ga moremo v najboljSem primeru z uporabo tako zvanega Lorentzo-vega dipola doseči, je prav tak, kot bi ga dobili z zvečanjem oddajne energije na dvakratno vrednost. Seveda so izdatki za napravo takih anten zelo veliki. Toda merjeni z izdatki, ki bi nastali pri zvečanju oddajne postaje na dvojno število kilovatov, so Se vedno malenkostni. Novo anteno si bomo najlažje ogledali na konkretnem primeru, na pr. na novi anteni monakovskega vele« oddajalca. Omenjeni višinski dipol je zgrajen na enem samem, 163 m visokem lesenem stolpu. Obstaja iz dveh, na nasprotnih straneh stolpa-droga vertikalno navzdol napetih žic, ki sta v sredi, v višini 120 m presekani ter vodita 80 m globoko navzdol. Na vrhu stolpa in v višini 80 m je z mrežami zvečana kapaciteta žice, s čimer je ponovno zvečana njena učinkovitost 90°/o proti prejšnjim 80°/o. Električna energija prihaja v anteno po posebni napeljavi v višini 120 m.
V	tej višini je na majhni ploščadi zgrajena hišica, v kateri so priprave za uglaševanj;?.
V	višini 80 m je vnovič hišica s pripravo, ki zabranjuje učinek antene na dovodno napeljavo, kar zopet zveča učinek izžarjena energije. Tretja hišica je zgrajena na tleh, pod stolpom ter služi za urejevanje vezav med oddajalcem in anteno. Za poskusne namene je možno v višini 80 in 120 m prekinjeno antensko žico spojiti in to kar s tal s konopljenimi vrvmi	(tma)
KRATKE TEHNIŠKE NOVOSTI
Kitajska republika si je v Evropi ' nabavila dvoje ladij, ki so vsaka posebnost zase. Prva je potniška ladja, ki naj bi bila varna pred morskimi razbojniki. Posamezni potniški razredi so n.a njej popolnoma ločeni in najvažnejši deli, radio postaja, kotlarnica, strojnica in poveljniški most «o zavarovani z rafinirano Izvedenim sistemom mrež. Ce bi se pirati kljub obrambi povzpeli na njo, se jih more le-ta obraniti s pregreto paro, ki jo more izlofavati na vseh dostopnih mestih.
Drugo ladjo je naročila pristaniška oblast v šanghaju. da bi z njo odpravila nekaj kilometrov nred izlivom Jangtsekianga se nahajajočo plitvino, ki že dolga leta ograža ladijski promet Ladja je opremljena z rilcem, ki s pomočjo ogromne sesaljke vsesava blato in pesek z morskega dna. Material, ki ga na ta način vsesa, kupiči ladja kar v lastnem trupu. Ker bo novi sesalec v stanu izsesati dnevno 20.000 kubičnih metrov nrodi-H, bo nadkriljeval vse tovrstne ladje na svetu.
H \ A N H
COPrRIGHT BY VASJA PIRO
MOJI VTISI S ŠAHOVSKEGA TURNIRJA V MOSKVI
VASJA PIB G
N
dalj
3
2. ORGANIZACIJA TURNIRJA PUBLIKA IN ČASOPISJE
Ce poznamo sliko šahovskega življenja v Rusiji sploh, nam bo šele razumljivo, v kako velikih dimenzijah se je vršil zadnji mednarodni turnir v Moskvi. Rusi so ga priredili seveda zato, da po dolgoletnih pripravah pokažejo moč svojih najboljših šahi-
manuelne organizatorne posle. Tako je seveda skoro vse lahko funkcioniralo brezhibno. Šahovska sekcija komisariata za fizično kulturo je imela za časa turnirja pisarno kar v hotelu, kjer smo stanovali, da je bila z nami laže vedno v stiku.
Inozemski mojstri smo bili sprejeti kot pravi gostje, gostoljubno kakor pač še ni-
S prostega dneva na turnirju: Kipi in bogovi v muzeju začno igrati šali
(Karikatura v »Bjulletenju moskovskoga meždunarodnoga Sahmatnogo turnira«)
8tov v borbi z inozemskimi. Skoro deset let niso puščali svojih mojstrov na mednarodne turnirje in tudi sami niso priredili nobenega turnirja. Ko so končno smatrali, da «o njihovi šahisti za veliko boibo dovolj močni, pa je moral biti seveda organiziran turnir prav velikega obsega, primeren njihovemu šahovskemu življenju.
Državna šahovska zveza je v tem smislu v velikem stilu izvedla tudi organizacijo turnirja. Okoli 40 ljudi je bilo stalno zaposlenih z organizatornimi deli pri turniriu. Bili so to skoro sami poklicni šahovski or-ganizatorji-specialisti. Ne samo iz Moskve, teinveč iz raznih ruskih mest, po večini pa iz Ljeninerada, ki Moskvo po šahovskem življenju baje še presega. Med turnirskimi vodji je bil tudi 'Aleksii Aljehin. starejši brat svetovnega prvaka Aleksandra Aliehi-na. Nekaj sto ljudi pa je opravljalo bolj
kjer na nobenem turnirju. 2e na meji nas je čakala posebna deputacija komisariata za fizično kulturo iz Moskve. Vožnjo Nego-reloje—Moskva smo prebili v spalnem vagonu 1. razreda. Od trenutka dalje, ko smo prestopili rusko mejo, nismo imeli za življenjske potrebe nobenih izdatkov več. V Moskvi smo bili nastanjeni v prvem hotelu »Nacional«. ki je sicer po cenah dostopen samo Američanom in raznim oficielnim predstavnikom. Imeli smo na razpolago vsak svoj appartement, brezplačno hrano in pijačo brez omejitve, pa tudi cigarete, brivca itd. Za vse to nam je bilo treba vsakokrat podpisati le račun — »sčot«, ki 0a je potem prevzel komisariat za fizično kulturo. Za vožnje k tumirskemu poslopju ali po mestu smo imeli vedno na razpolago avtomobile družbe za tujski' promet »Intu-rist«, v katere področje spadajo tudi ruski

mednarodni hoteli. Avto nam je prišel tem bolj prav, ker so sicer številna javna sredstva v Moskvi (tramway, avtobusi in tro-lleybusi, t. j. avtobusi z električnim pogonom brez tračnic) skoro vedno izredno prenapolnjena.
Turnir z 19 igralnimi dnevi je trajal nad en mesec. Izmed 6 dni sta bila namreč vedno dva prosta, tako da je bilo dovolj prilike tudi za počitek in zabavo. Ob prostih dneh smo imeli na razpolago brezplačne vstopnice za najboljše sedeže v gledališčih. Sicer so vstopnice skoro za vsa številna gledališča v Moskvi za vsako predstavo že po več dni naprej razprodane. Za »Kralja Leara« n. pr., ki ga trenutno igrajo v židovskem gledališču, za mesec naprej ni več dobiti vstopnic. Šahovski mojstri pa stno dobili vabilo na interno popoldansko predstavo samo za povabljene goste, da smo si ga le mogli ogledati. Prav tako težko je'v Moskvi dobiti vstopnice za kino. Ko smo glede tega vprašali turnirskega funkcionarja za svet, nam pravi: »To je zelo enostavno. Pojdite v pisarno kateregakoli kinematografa, povejte, da ste udeleženec mednarodnega šahovskega turnirja, pa dobite vstopnic, kolikor jih hočete.«
Poleg vseh teh ugodnosti pa smo imeli še drugo, ki nam je prišla posebno prav nasproti drugim inozemcem v Rusiji. Za svoje simultanke in časopisne članke smo prejemali honorarje v rubljih. Zaradi izredno strogih valutnih predpisov se rublji sider ne smejo niti iz Rusije izvoziti, niti v Rusijo uvoziti ali menjati za inozemsko valuto. Pač pa se lahko z njimi kupuje prosto v posebnih trgovinah za promet * rublji. Tako smo si nabavili marsikaj neprimerno ceneje kakor drugi inozemci, ki mbrajo, če nočejo menjati inozemske valute po precej neugodnem tečaju za rublje, kupovati zopet v drugih trgovinah, ki dajejo blago samo za inozemsko valuto, pred vsem dolarje. — Nakuplieno blago smo seveda smeli izvoziti iz Rusije, deloma s posebnimi dovoljenji.
Turnir sam se je vršil v krasni palači Muzeja upodabljajočih umetnosti. Ena prire ditvena dvorana bi bila za tak turnir premalo, pa je v Moskvi tudi ne bi bilo mogoče za ves mesec dobiti samo v šahovske svrhe. Tako pa smo šahisti zasedli celo ogromno zgradbo muzeja, skulpture in slike pa so se morale za ta čas večinoma preseliti v stranske, manjše prostore. Ravnatelj muzeja, zelo fin in prijazen gospod, je imel za čas« tiirniria novo nalogo, ki jo je zelo vestno izpolnjeval. Pazil je na red v poslopju in na to, da smo imeli mojstri med igro vedno vse na razpolago, kar smo Ta-bili. V odmoru, ob 9. zvečer, pa stno juži-nali v njegovi pisarni.
Muzej so morali seveda za turnir nekoliko preurediti. V pritličju so postavili celo dvorano zasilnih garderob, pa iih ie bilo včasi še premalo za vse obiskovalce. V kleti
muzeja je odprl hotel »National« restavracijo, v kateri je proti večeru igral tudi jazz. Za poročevalsko službo je oilo v muzej vpeljanih več novih telefonskih vodov. V vsem poslopju so nalašč za turnir instalirali centralno kurjavo, žal je v glavni igralni dvorani niso uporabljali, da ne bi zrak zaradi velike množice občinstva postal preslab.
igrali smo v treh dvoranah v prvem nadstropju. Zlasti lepa je bila največja dvorana, z dvema vrstama visokih stebrov, ki so služili tudi praktično kot pregraja med prostorom za publiko ter onim za mojstre in posebno častne goste. Nekaj skulptur je še ostalo v dvoranah in so tvorile za naše partije sicer nenavadno, toda lepo ozadje. Dvorane imajo vse steklene strehe^ ki pa bi prepuščale tudi podnevi premalo svetlobe. Tako So postavili na te strehe reflektorje, ki so dajali vedno enakomerno, skoro dnevni enako belo luč. Vse dvorane so že po prvih dneh prekrili z ogromnimi, dragocenimi perzijskimi preprogami, da gledalci s stoli niso delali več ropota. Za turnirske partije je bil postavljen skoro meter visok lesen podij, na katerem so stale posebne šahovske mize in dragoceni fotelji za mojstre. Tako so nas lahko videli tudi od daleo vsi gledalci, potek partij pa so mogli zasledovati' na ogromnih demonstracijskih deskah, ki so visele nad vsako partijo in so na nje sproti prenašali napravljene poteze.
V pritličju poslopja, je bil cel trakt določen za razne turnirske urade: turnirsko tajništvo, knjigovodstvo, presbiro itd. Seveda ni manjkala prodajalna za šahovske knjige, ki jih je celo za časa turnirja več novih izšlo. Svoj trakt je imela razstava državne šahovske organizacije, ki je prikazovala v slikah, diagramih itd. razvoj ruskega šaha v zadnjih 10 letih. V veliki spodnji dvorani so bile postavljene še demonstracijske deske ža tiste gledalce, ki niso več mogli v igralne dvorane. Tam so se vršila tudi razna šahovska predavanja, v manjših stranskih dvoranah pa še simultanke. Predavanja in produkcije so prirejali najboljši ruski mojstri, — kolikor niso igrali na turnirju, — ki so bili iz vse Rusije zbrani v Moskvi. Skupno se je vršilo za časa turnirja v turnirskem poslopju 59 simultank, ki se jih je udeležilo 1305 igralcev, in 21 predavanj, s skupno 10.500 poslušalci.
Statistični podatki o številu obiskovalcev turnirja, še niso bili objavljeni. Tako moremo njihovo število samo približno oceniti. Več kot 5000 ljudi naenkrat menda ni šlo v turnirsko poslopje. Obisk pa je bil skoro vedno približno enako velik, hiša vedno enako polna; edino na delo prosti dan po sovjetskem koledarju, t. j. vsak šesti dan, je bilo morda za spoznanje še več ljudi, ravno tako zadnje dni turnirja. Zanimivo je, da v dneh, ko so se vršile pro-
kinjene partije, ni bilo publike, dvorane so bile skoro prazne. Vsa velika reklama, da se bodo vršili brzoturnirji, predavanja itd., na tak dan ni privabila ljudi, ki so pač hoteli res videti samo turnir.
Vstopnice za turnir so bile seveda zelo težko dobiti. Saj so bile razpisane turnir-ske vstopnice celo kot prve nagrade na moskovskih lokalnih turnirjih. Kar je bilo vstopnic določenih za prvo prodajo, so bile vse že pred začetkom turnirja oddane. Poseben naval pa 'je bil potem na tiste, ki so bile le še rezervirane za prodajo pri dnevni blagajni. Prvenstveno pravico za nabavo vstopnic so imeli seveda najboljši delavci, tako zvani udarniki, ki imajo v Rusiji tudi prvo pravico za gledališče in kino.
Pred turnirskim poslopjem so opravljali svoj posel baje tudi prekupčevalci z vstopnicami. Karta, ki je že drugače stala precejšnjo vsoto 5 rubljev, je bila tam po 10 rubljev ali še dražja. Sploh je bilo pri glavnem vhodu v muzej vedno zelo živahno. Ogromna svetlobna reklama na pročelju muzeja je javljala, da se tu vrši mednarodni šahovski turnir. Pri vratih je visela velika turnirska tabela. Stalno je bila zbrana pred vhodom precejšnja množica ljudi. Takih, ki niso dobili več vstopnic, pa radovednežev, pred vsem otrok, ki so vsi čakali, kdaj se pripeljejo mojstri v avtomobilih k igri ali odpeljejo zopet v hotel, da so jih vsaj za trenutek mogli videti in pozdraviti.
Dalje
PROBLEM 120
Kari Artur Kubbel Četrta nagrada Brisbane Courier 1934
Mat v dven potezah

PIVCI MED RASTLINAMI
Kakšne količine vode potrebujejo mnoge rastline za svoje življenje, je naravnost čudovito. Pri nekem poskusu z bobom so ugotovili, da je posamezna rastlina do cvetenja porabila 6 1 vode, od cveta do ploda 24 do 48 1 in končno do dozoritve še 5 do 8 1.
Ce hočemo, da na nekem kosu zemljišča dobimo kilogram žita, mu moramo dovesti 500 1 vode — in to razmerje najdemo tudi med mnogimi drugimi naših kulturnih rastlin, tako da zahteva 10.000 kv. m obdelane zemlje nič manj nego 5 milijonov litrov vode, da nam da zadovoljivo letino.
30 m visoko drevo potrebuje dnevno skoraj 60 1 vode, ki jo morajo večinoma korenine izsrkati zemlji.
Čudovit pivec pa je močvirni mah. Če bi njegovo žejo prestavili v človeške razmere, tedaj bi moral 150 funtov težak človek popiti vsako sekundo — 4 1 vode, če bi se hotel kosati z mahom.	vk
ZA BISTRE GLAVE
249 Stava
Nekdo je stavil, da bo napravil' dva obroča, enega iz kosti, drugega iz lesa, ki bosta visela drug v drugem. Vsak izmed obročev bo popolnoma cel in torej ju ne bo polagal drugega v drugega tako, da bi enega n. pr. prerezal in ga potem spet zvezal. Stavo je dobil. Kako?
250
Ahilova naloga Klasična Ahilova naloga, po kateri ne bi mogel dohiteti želve, je znana. Kako bi pa bilo, če bi želva obstala, Ahil bi pa svojo hitrost stalno manjšal, tako da bi po polovični poti do želve znižal svojo hitrost na polovico, po polovici ostanka proge na tretjino hitrosti, po naslednji polovici na četrtino itd. Ali bi sploh dosegel cilj in eventualno v katerem času?
251
Gibanje kazalcev na uti Kolikokrat na dan se bo sekundni kazalec na uri postavil sporedno k minutnemu kazalcu in kazalcu ur?
Rešitev k št. 248 (Nekaj za slovničarje) Ne to ne ono ni pravilno, ker gamzovih peres sploh ni. Ali si mislil na to?
SI	SI
Zrelo človeško jajčece je približno tako veliko kakor peščeno zrno in ga na temni godlagi komaj še opazimo kot belo piko,
H	U	M
Napredna občina
Na svojem obisku v podeželskem mestecu je vladni zastopnik zelo hvalil županovo delovanje: iZ velikim zadovoljstvom sem slišal, da ste v zadnjem času ustanov vili v mestu več koristnih naprav.«
Ves ponosen odgovori župan: »Da, odkar vozijo avtomobili skozi naše mesto, smo ustanovili samaritansko društvo, nadalje javno obvezovališče in mesto zapriseženega ocenjevalca škode. Naš redar je dobil motorno kolo, da more zasledovati av-tomobiliste, ki hočejo ubežati, mestna bolnišnica pa se je povečala za deset postelj.«
ADAMSON OTVARJA KOPALNO SEZIJO
GASILCEV A SREČA
(»The weekly Telegraph«)]
Krizaljka z obratnicami
Crassus
11
10
12
13
Navplk: 1. soCivje, 2. bolgarski umetnik Stojan - - n - ki je letos razstavil na praški razstavi bolgarske grafike, 3. japonska sviloprejka, 4. M. --g--, znan skladatelj v Pragi, 5. murva (srbohrv.), 6. zbadaš, ostriš, 7. otok na Jadranskem morju, južno od Krka, vzhodno od Cresa + desni pritok zapadne Morave, 8. z milom mažem, 9. naslov čapkove drame, 10. prva dva zloga v latinskem pridevniku, ki je spremljal naziv »Siscia« .	(Sisek), 11. del roke + skrb, 12.
grški razbojnik s priimkom Pityokamptes t. j. upogibalec smrek, na katere je privezoval svoje žrtve, da jih je kvišku švigajoče deblo raztrgalo, 13. bajen knez in njegova dežela, imenovan obenem tudi Magog. Vse besede so obratnice, t. j. se enako glasč v obe smeri. Prav tako je obratnica v-doravna srednja črta, v kateri se omenja neko švicarsko mesto v romanski obliki (nemško Lavis, ali Lauis).
L
ČRKOVNICA
Crassus
Pdsmenke štiri: reka severno slovanska.
Tri nove črke: tekočina bo pijanska.
Oboje združi, pa za rimski prapor služi.
Narobe vzemd! Reka teče v našo Dravo, ostanek »ples« mladini bo v zabavo.
Za pravilno rešitev križailjke in črkov-nice v tem zvezku razpi6ujieimo tri nagrade v obliki slovenske knjige. Rešitve je treba poslati najkasneje do 12. t. m.
REŠITEV ČAROBNEGA KVADRATA
Olav lama — amor vara
REŠITEV GLAVOSHKA V ŠT. 23 Hrast, rast, ast, st
ANEKDOTE
Četrta obljuba Vitez malteškega reda se je pobahal pred cesarjem Leopoldom H. (1747—1792) s poudarjanjem znanih obljub, ki vežejo te redovnike.
— Pri nas mora vsak opraviti tri svečane zaobljube, in sicer o pokorščini, devi-fitvu tn siromaštvu, je razlagal vitez.
—	Kolikor vas jaz poznam, ne bi bilo napak, če bi vsak opravil še četrto, da bo vestno izpolnjeval prve tri.
Vljudnost povsod
Guverner otoka Martiniqua grof Lan-drecy je na ulici govoril s trgovcem. Mimo je hitel črnec in pozdravil guvernerja, ki je prijazno odzdravil. Trgovec je zdaj opozoril guvernerja, da je zaradi pozdrava črnca žalil belokožce. Guverner je pojasnil:
—	Meni bi bilo žal in neprijetno, če bi me črnec prekašal v vljudnosti.
Medicinsko predavanje
»Na lobanji tega moža se vidi, da je bil vedno jezljiv in nasilen.«
»Gospod profesor, ali ni verjetnejše, da je bila takšna njegova žena?«
Večja vljudnost
Lord Chesterfield (1694—1773) je bil nekoč v družbi dame, ki je dosledno za-trjevala, da so Francozi bolj vljudni kot Angleži. Lord je seveda ugovarjal.
—	Ne morem odnehati, je vztrajala "dama, saj to Angleži priznavajo sami.
—	To je baš dokaz, si je opomogel Chesterfield, da so oni vljudnejži od Francozov,	,	>
SLATINA ZA SHUJŠANJE
(»Travaso delle idee«)