ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 12.
V Ljubljani, 1. decembra 1889. Leto XIX.
Tri iskre.
I
|§ri iskre meni v srei tie Ter v plamen živi se bude. Nezgode, sreče, nie jih ne vgašuje, Ta ogenj v prsih vsigdar mi kraljuje. Slovenca kras, Slovenca tolažilo, Besed, dejanj njegovih so vodilo.
Ko zre na zvezdnato nebó, Ko zre na mórje mi oko, Ko se zamaknem v tajnosti prirode, Ko se zamislim v čudni tek osode, Tedaj mi vére iskra v srce šine Ter je v nebésne dvigne visočine.
Kakó je lep slovenski svet! Ko gledam va-nj radosti vnet, Skoz rajskomile shajam se vrtove, Oči topé milóbe se njegóve, Ko glasi znani mi na sluh donijo, Ljubezni k dómu iskro mi vzbudijo.
čuj ! bobnov silni trušč buči, Trobente bojni glas zvenči; Vasi se s tabori mene in mesta, Kardél, topóv se polni širna cesta: Na boj hite Slovenci za cesarja, Za Avstrijo, za milega vladarja.
Tri iskre v srci meni tie, V mogočni plamen se druže. Nezgóde, sreče, nič jih ne vgašuje, Ta ogenj vsigdar v prsih mi kraljuje. Te iskre so: Za vero, dom, cesarja! Za Avstrijo, za milega vladarja!

Savinjski.
Tik gozda.
I.
e še pred davnim časom, ko so pod Pečarjem še rudo kopali, živeli so tik tega gozda ubožni ljudje. Mala njih koča spadala ni k nobenej vasi, ampak imenovali so jo le hišico tik gozda. Oče Lomeč hodil je vsak dan pod Pečar „v rudo" ter je z lahka preživel sebe in svoji dve domačinki, mater in malo hčerko. Živeli so še precej zadovoljno, ker v tistih časih so bili rudarji mnogo bolje plačani nego li danes, četudi so po ves dan delali globoko v zemlji, vračali so se na večer vender le zadovoljni na svoj dom. Tudi Lomeč se ni mogel pritožiti. Bil je pa tudi lehko zadovoljen, kajti mati je bila dobra gospodinja, a hčerka je tudi pomagala po svojej moči. Pasla je po gozdnih obronkih jedino domače živinče, suho kozo, ter mej tem nabirala drva za domačo kurjavo. Lomeč je bil zelò varičen in vsakdo ga je hvalil kot pridnega gospodarja in dobrega očeta. Saj mu pa tudi nihče ni mogel kaj očitati, kajti začel je s praznima rokama ter si v nekaj letih prihranil toliko, da je mogel začeti staviti hišico. Znal je, da, kdor ima svoj lastni dom, temu je na svetu mnogo laže nego ónim, ki morajo v ptujih hišah stanovati.
Vse je bilo toraj pri Lomčevih ugodno ; da-si ni bilo Bog si ga vedi kaj posebnega, vender potreba ni nikdar trkala na vrata.
A brez vseh nadlog ga vender ni nikjer človeka na svetu in tako je tudi nad Lomčeve prišel hud udarec. Ruda, katero so do sih dob pod Pečarjem kopali, postajala je vedno slabša in so jo tudi v vedno manjšej meri izkopavali, takó da je gospodar rudokopa moral delo ustaviti, da se obvaruje velike izgube. Zna se, da je bil to hud udarec za marsikaterega delavca, a posebno za našega Lomca. Hišico si je postavil blizu Pečarja, da mu je bilo laže domóv hoditi, a zdaj se je delo ustavilo ter njegovemu domu vzelo mnogo vrednosti. Kaj naj začne zdaj? To vprašanje bilo mu je jako težko. Stanovati tik gozda, pa hoditi daleč na delo, to je težavna stvar, posebno ob zimskem času. Prodati hišico mu zopet ni kazalo, ker je dobro znal, da ne dobi niti pol toliko zä-njo, kolikor je njega stala. Začeli so se žalostni dnevi za Lomčeve. Ako je hotel oče kaj zaslužiti, moral je iti daleč v delo ter dostikrat izostati po več dnij z doma. Počasi se je vže nekoliko privadil, ali vender mu je bilo zelò težavno biti tako daleč iz doma. Po zimi je hodil večinoma v velike graščinske gozde les sekat, po leti pa se je lotil kakega drugega dela. Domóv hodil je večjidel le ob nedeljah ter odhajal zgodaj drugega dne. A gotova resnica je, da se človek, ki dlje časa po ptujih krajih hodi, nekako po-tujči, ter vedno menj misli na svoje domače. Ne ogreva ga več ona gorka ljubezen do svojih, ker se ne udeležuje skupnega dela in skupnih molitev v svojej družini. Dà, dobé se tudi taki, ki na svoje popolnoma pozabijo ter po več časa na nje niti ne mislijo ne. Tudi naš Lomeč je postal tak. Ako je primerjal svoje poprejšnje življenje, ko je še rudo kopal, sè sedanjim, vselej se ga je polotila neka
otožnost in nevolja. Vedrio menj je skrbel za svoje domače in opuščal je delo in molitev. Ali tudi Bog je njega zapustil in takó je padal vedno globeje.
n.
Tri ure hoda od kraja, kjer se godi naša povest, vzdiguje se precej strm hrib, preko katerega vodi državna cesta. Mnogo tovorov se je ondù prevozilo, dokler še ni šla železna cesta skozi našo deželo. Slišalo pa se je ob onih časih tudi o raznih nesrečah in nezgodah posebno na omenjenej stnnej cesti. Zelo nevaren je bil ta kraj popotnikom po noči, ker so jih večkrat roparji napadali ter oplenili vsega imetja. Roka pravice .jim je bila sicer vedno za petami, ali dobiti jih vender niso mogli, ker so bili, kakor se govori, po dnevi delavci, a po noči roparji in tatjé. Mej take hudobneže dobili so počasi tudi našega Lomca. Od začetka se je sicer branil, ker je imel še nekaj vesti, a kasneje se je vender odpravil tudi on s tovariši na prvi plen. „Oirnu se bodeš toliko bal iti z nami," nagovarjali so ga tovariši, „glej mi smo tudi vže dolgo na roparskih potih, pa nas vender še nimajo in nas tudi ne bodo imeli." Takó so mu prigovarjali ter ga izvabili, da je šel na prvi rop, da-si mu je bilo zelò težko pri srci.
O pollinoci pripelje se težko obložen voz po omenjenej cesti navzgor. Pot mu jena sejem v bližnje mesto. Ljudij je na vozu malo, a roparjev dovolj. „Stoj!" oglasi se roparskega poveljnika glas, da se daleč na okolo razlega. Voznik se ustraši in hoče pognati, ali pot gre navkreber in voz je dobro naložen. Roparji, mej njimi tudi Lomeč, baš se pripravljajo, kako bi oropali ljudi ter jim vzeli blago. Ali čuj! Od zadaj poči strel, za tem drugi in tretji; roparji zbeže zgubljevaje se v temnem gozdu. „Nikogar nisem zadel," oglasi se debel moški glas, „odnesli so mi peté, ali vender bi jaz rad kateremu izmej teh tičev malo peroti prikrajšal." Takó je govoril zadaj gospodar, katerega je spremljal drug hlapec. Ker je bil pot strm, stopil je z voza ter hotel nekoliko peš iti. Bil je sicer dobro oborožen, ali tolikej množici roparjev bi vender ne bil kos. Lopovi pa so pobegnili, ker so si mislili, da mora za vozom biti še dosti ljudij ali pa oborožena pravica.
Brez plačila pa jo roparji vender niso odnesli. Dva sta dobila nekoliko in mej tema je bil tudi Lomee. Krogla zadela ga je v desno ramo ter mu naredila precejšno rano. A vender je lahko pobegnil za tovariši v gozd, kjer so mu kroglo izrezali in rano obvezali. Nù, ves teden je moral ležati, da se mu je rana vsaj nekoliko zacelila. Mnogo je moral ta čas pretrpeti ubogi Lomeč. Vzbudila se mu je vest, videl je, da ni na pravem potu, da je po krivici segel po ptujem imetji in zdaj ga je zadela kazen Božja. Sklenil je, da se nikdar več ne udeleži kakega ropa, da bode šel domóv, ter ondù, četudi borno, vender pošteno živel.
Komaj je preteklo nekaj dnij, podal se je proti domu, kamor ga je zdaj vedno bolje gnalo. Videl je, da tako življenje na ptujem pelje naravnost v pogubo. Bridek je bil zdaj spomin na ženo in hčer, kateri je toliko časa pustil brez vse podpore. Siroti ste mnogo pomanjkanja pretrpeli ter noč in dan delali, da ste se mogli preživeti. V molitvi ste se vsaki dan spominali očeta na ptujem in v tihej noči izvil se jima je iz prsij vzdih proti nebu: „čuvaj ga, Gospod, nesreče na duši in telesu!"
m.
Mej tistim časom, ko Lomca ni bilo doma, prikradla se je v njegovo hišo najhujša nadloga — bolezen. Zbolela je najpred mati, a v kratkem času ozdravela vsaj toliko, da je mogla streči hčeri, katera se je bila kmalu za njo ulegla. Sirota je morala daleč od doma hoditi do ljudi, da je prinašala zdravil in jedi za bolno mater, a pri tem si je sama pokvarila zdravje, da je morala v posteljo. Mati je iz začetka mislila, da hčeri ne bode tako hudo, da bode kmalu zopet ozdravela in vstala. Ali bolezen se je vlekla vedno dalje in hči je postajala vsak dan slabša. Oj koliko je takrat pretrpela uboga mati ! Mož je živel na ptujem ne zinenivši se za njo, a hčerka je ležala bolna na postelji in vsak dan se je bilo bati, da jo pobere nemila smrt. Prelivala je bridke solze in prosila Boga pomoči, kateri jedini more dati tolažbo ubogemu človeku. „Oh pusti jo Gospod pri življenji, glej, koga imam še na svetu, ki bi skrbel za mene, kadar me obišče bolezen, kadar me sklone starost?" Ali v neizvedljivem sklepu Božjem bilo je skleneno drugače. Hčerka je slabela bolj in bolj, v glavo jej je silila vročina in jela je blesti. Govorila je razne neumljive stvari, zadnjo noč pa je imela v mislih le očeta in se zelo bala zanj. Videla ga je na strmej gori, od koder je imel vsak čas pasti v prepad, in tresla se je zanj po vsem životu. To je bilo zadnje znamenje njenega življenja ; še tisto noč zatisnila je svoje oči za vselej, ter se preselila gori v svitla nebesa.
Koliko je tisto noč pretrpela uboga mati, popisati ni mogoče. Bridkost jej je trgala srce, ko je videla na mrtvaškem odru ljubljeno hčerko, od katere se je morala za vselej ločiti. In oče? Pač malo mu je bilo mar za njo, ker se mu toliko časa ni tožilo po njej, in morda bi tudi ne prišel, ko bi slišal, da je umrla. Kdo ve?
Tretji dan so jo zagrebli na samotnem pokopališči pri cerkvici na hribu, od koder se tako lepo vidi vijoča se pot proti hišici tik gozda.
IV.
Ako človek dlje časa živi na ptujem, pozabi večkrat na svoj dom, na svoje domače. Ali včasih se mu vender vzbudi srčna želja, da bi šel domóv pogledat svoj dom in svoje drage. Taka želja vzbudila se je tudi Lomcu, odkar ga je na njegovem ropu zadela krogla. V srce mu je prišlo kesanje, da je tako daleč zabredel, da je pozabil na Boga in svojo družino. Zato pa je s toliko večjim hrepenenjem hitel domóv, da pozdravi ljubo ženo, da pritisne na srce milo hčerko.
Ubogi mož pač ni vedel, kaj se je prigodilo doma v tem času, ko njega ni bilo doma. Niti iz daleč si ni mogel misliti, da bi bil morilni angelj pohodil tudi njegov samotni dom. Bližal se je vedno bolj in bolj svojemu domu in vedno lepši spomini so ga navdajali. Pogledal je k cerkvici na hribčeku, katere belo zidovje se je blestelo v solnčnej svitlobi, in — kakor bi ga bil ta pogled v srce zbodel, povesil je oči ter korakal tih in nem dalje.--
Ni še prišel do koče, ko ga žena vže ugleda ter mu hiti vesela naproti. Pozabljene so vse bridkosti, pozabljeno vse uboštvo, katero je morala zavoljo njega pretrpeti. A komaj sta se pozdravila, vže vpraša mož po hčerki. Žena mu pokaže proti cerkvici na hribčeku ter reče: „Tamkaj prebiva in počiva v miru!"
Globoko ganen sklone se ubogi mnž na klop pred hišo in bridko zaječi: „Gospod, Ti si pravičen! Kaznoval si me v pravičnej svojej jezi, ker sem Ti bil toli nezvest. Pozabil sem Tebe in zapovedi Tvoje, pozabil sem ženo in otroka ter zašel na krivi pot. Ali danes, ko sem se zopet vrnil na svoj dom. da se zopet spravim z domačimi, da jih zopet pritisnem na svoje ljubeče srce, danes ne najdem svojega najdražjega blaga — svoje hčerke. Ti si pravičen, češčeno bodi Tvoje
ime!" Obsedel je in bridko jokal.....
Z ženo sta se pogovarjala tisti dan še različne reči. Pravila mu je, koliko da ste pretrpeli ona in hčerka, odkar njega ni bilo doma. Pripovedovala mu je, kako je hčerka zadnjo noč o njem govorila, kako ga je videla na visokej gori v nevarnosti i. t. d. Mož se pri teh besedah zamisli. Dolgo časa ne izpregovori ničesar. Premišljevaje zadnjo noč hčerinega življenja, spozna, da je bila to ista noč, ko je šel on na prvi rop. „Gospod, Tisi pravičen, češčeno bodi Tvoje imé!" glasilo se je tisti dan po večkrat iz njegovih ust, dokler ga ni zazibal spanec čez
toliko časa zopet jedenkrat pod domačo streho.
* *
*
Od tistega časa postal je Lomee ves drugačen. Sklenil je pošteno živeti in živel je v resnici. Svojo kočo tik gozda je prodal ter se preselil daleč na ptuje. Delal je pridno in Bog mu je dal zopet svoj blagoslov, da se je v kratkem opomogel. A vender na njegovem domu ni več vladala ona zadovoljnost, kakor poprej tik gozda, kajti njegovo najdražje blagó, njegova ljubeznjiva hčerka, počivala je daleč od njega v hladnem grobu. Spoznal je, kako hudo ga je kaznoval Bog za njegovo pregreho. ■—
Vsako leto pa, ko se je približal čas, da so hodili romarji na Božjo pot proti njegovemu prejšnjemu domu, vzel je tudi on popotno palico ter romal ž njimi. Nikdar ni bil tako utrujen, da bi se ne bil oglasil tudi pri cerkvici, kjer je počivala njegova ljuba hčerka. Yselej je dolgo molil na njenem grobu, a kadar se je poslavljal od nje, bile so njegove zadnje besede : „Počivaj v miru, žrtva svojega očeta!"	M. Šašelj.
Osamélcevi.
(Božična črtica; spisal —è.)
ḩl|0ki'0 se jih še spominatn. Živeli so on, ona in kopa otrok v siromašnej
»Sär koči na Bebru. Bila je to mala, lesena koča z malimi okni, skozi katera
rSTT^^- _	.11	7
bi jedva glavo potaknil, da te niso prečile drobne paličice, s katerimi so bila okna, kakor je še zdaj v Belej krajini običajno, jednako kletki zagrajena. Streha, tù pa tam z mahom poraščena, kazala je vže rebra, a ob hišo naslonil se je še bolj nizek hlev, v katerem se je često oglašala suhorebra Mävra in tožno pogledavala proti nizkemu zapahu, bode li jej donesel stari Osamélee pest sladkega sena. Tjà pod streho pa, vodila je mala lestvica, in ondù prenočevali sta dve progasti jarčici in njiju spremljevalec ponosni petelin. V sredi malega dvorišča stala je stara, votla jablana, a malo dalje od nje raslo je pet, šest češpelj, a pod njimi
začenjala se .je njivica, kjer so Osaraélfevi pridelovali nekaj malo poljskih pridelkov. Ni bila toraj nič kaj posebnega ta njihova domačija.
Težko so živeli, težko Osaméléevi. In vender živeli so pošteno. Stari, še dokaj krepki Osamélec hodil je doli v vas na delo, pa tudi ona je sosedom pomagala, če je utegnila, da se je le kak novčič zaslužil. In dobro jim je došel tisti novčič, dobro, saj so težko živeli.
„Ej, da nimam toliko otrok!" vzdihnil je često stari Osamélec. — „Kakó me je vender z njimi Bog obdaril! Pa, da bi saj nekoliko odrasli ti skorjančki, da bi ne bili vsi na skrbi ubogim starišem."
In vender so nekako životarili. Res, da ni bilo časih po zimi ni slanega kropa ; prišlo je pa zopet leto, pa se je vže kaj dobilo. Saj dobri Bog še za ptičice pod nebom skrbi, kakó ne bi za uboge sirote. In pa Mavra, stara, suhorebra Mavra, saj je ona dajala otročičem dobrega mleka.
Prišlo je pa nekako drugače. Zbolel je stari Osamélec. In, da-si mu je knma Dóltarca, óna zgrbljena starka iz vasi, katera se je takó v raznovrstne zeli razumela in celò üroke vračila, in da-si mu je kuma Dóltarca kuhala in prekuhavala več dnij razne gozdne rastline in mahovje, stari Osamélec ni več okreval. Vsa vraštva zvedene starke niso pomagala nič in nekega deževnega jesenskega dne, zanesli so ga štirje možjč tjà na vaško pokopališče---
In trda bila je Osaméléevi m vže poprej, kako li še le zdaj ?
*
* *
Sveta noč, badnja noč!--Kdo pač ne pričakuje veselo te noči, komu
ne polnijo to noč sladka čutila veselo srcé, komu se ne porajajo v duši ugodni spomini na poprejšnja leta, na poprejšnje badnje noči, ko je še otrok pri jaslicah prepeval mile božične pesence in sanjal v svojem nedolžnem srci toliko lepih, čarobnih sanj! Ne pretaka li ti se kri hitreje po žilah, ko se spusti na sveti večer na zemljo mrak, ko zapojo slovesno vaški zvonovi in zagrme topiči, da napovedo vsemu svetu veselje in slovesnost svetega večera. In takó tajinstveno, takó milo preliva se to zvonenje v tihej, meglenej noči čez belo ravno polje in prihaja tjà v prijazne kmetiške hiše, kjer si zbrana družina pripoveduje razne povesti in dogodke in pričakuje óni srečni trenotek, v katerem se je rodil Odrešenik in Odku-pitelj vesoljnega sveta. — — —
Hajdi, stopimo malo k Osamélcevim ! Kaj ? kaj se óni ne veselé ónemu, čemur se veselé vsi ljudje? Kaj ne bodo tudi óni godovali rojstva Gospodovega, saj sedè vsi takó tiho in mirno v temnej, hladnej sobici svoje borne kočice? In ti otročiči, kateri se stiskajo okolo mrzle peči in tiho ihté, kaj so ti otročiči pozabili na največje veselje vseh nedolžnih otročičev, na mične lepe jaslice? Še jaslic nimajo, niti zelenega božičnega drevesca ! In kje so jim pesence, lepe mile pesence, katere jih je naučila mati, zakaj si jih ne zapojó?
Pač je žalostno tu pri Osamélèevih! Cuj, zajokalo je tam v kotu v zibelki détece in izpregovoriio : „Mamica, atej!" A siromašna vdova, stara Osamelčevka, katera je sedela tam pri mizi in si podpirala z roko suho, velo lice, vstaue, odprè omarček, vzame iz njega kosec kruha in ga da détetu. Zjutraj kupila ga je v vasi za zadnje novčiče, porazdelila ga gladnim otročičem, le oni grižljej prihranila je
še sebi, a zdaj ga podala ljubemu sineku. In jutri je sveti dau, in ni brašna, ni drv, ni soli v hiši! .Joj kakó je to hudó! A détece zgrabilo je kosec z obema ročicama, zagriznilo, zasmijalo se sladkó in dejalo: „Mamica, kruhek dober!" — Kaj hoče, zasmeje se tudi Osamelčevka, kakó se tudi ne bi, saj je óni detetov smehljaj takó nedolžen, takó mil, zasmeje, se tudi ona, a v očesih zaleskeče se jej solza. Saj se spomina poprejšnjih svetih večerov, katere so slavili ne da bi rekel slovesno, ali vsaj veselo. In takrat živel je še on, njen mož, kateri je takó očetovsko skrbel za vse. Imeli so vsega, če ne obilo, pa vsaj za vsaki dan. In zdaj? Kravieo, dobro Mavro so jej prodali in vender kolikokrat je nasitila ona gladne otročiče! In še koča, ta borna raztrgana koča ne bode več dolgo njena, dan po novem letu bodo jo jej prodali, če ne plača vsote, katero dolguje oderuhu iz vasi. In ona, sirota vdova, in njeni nepreskrbljeni otročiči bodejo sredi zime brez hrane, brez strehe! — —
Ozrla se je Osamelčevka po svojih otročičih. Nekoliko jih je gladnih zaspalo, drugi večji so tiho ihteli. In nič več ni mogla ostati v hiši in gledati to bedo, to veliko bedo.
„Otročiči moji!" dejala je tožno — „bodite lepó mirni in zaspite, jaz otidem v cerkev k polunočki, pa kmalu se vrnem in prinesem vam dobrega, belega kruhka in drugih lepih reči! Saj je nocoj badnji večer, sveti večer!" — Ozrla se je še jedenkrat po otročičih in odhitela vèn v mrzlo, zimsko noč, sama ni znala zakaj, saj je vedela, da ne bode prinesla otročičem ónega, kar jim je obljubila.
In vender jim je prinesla mnogo, mnogo dobrih stvarij, kakeršne so redko
kdaj, ali pa nikoli imeli v hišici na Rebru. Oujte kakó!
* *
Nikoli ne done orgije takó glasno in takó slovesno, kakor uprav na sveti večer pri polunočki! Kakó tudi ne bi donele na slavo in čast Detetu, katero se je pred mnogo stoletji rodilo v odkupljenje človeškega rodu. In ne poskakuje li ti radostno srce, ko čuješ óne mile, vesele božične pesence, v katere je pobožni narod vlil vsa svoja čutila; ne misliš li, da čuješ ono rajsko petje angeljcev kri-latcev, kateri so óno noč prepevali: „čast Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!" — In temno noč razsvetljuje nebroj migljajočih svečic, a v tej bledej svetlobi prikazuje se ti še vse nekako bolj tajinstveno in slovesno. Vsakdo sklene pobožno roke, povzdigne oči tjà pred božji žrtvenik, kjer se opravlja nekrvava daritev in se zamisli v pobožnej molitvi k Bogu--
A mej nešteto množico zbranega naroda bila je tudi Osamelčeva vdova. Pokleknila je tam zadej v kotiček, sklenila svoji suhi, koščeni roki in iskala tolažbe in pomoči od Onega, od katerega pride jedino tolažba in pomoč. In tudi ona je našla tu tolažbe. Nada napolnila jej je borno srcé in s čvrstim zaupanjem v Onega, kateri za vse takó očetovsko skrbi, stopila je po končanej službi božjej, povse po-tolažena, iz male vaške cerkvice.
„Ravno vas iščem, Osamelčevka" — nagovoril jo je pred cerkvenimi vrati vaški župan, oni modri Gälovec, kateri vže župani, kar jaz pomnim. — „Hotel sem vže na vaš dom iti, pa sem si mislil, stare kosti, kaj bi hodil, saj jo izvestno dobim pri polunočki. Veseli bodite, kuma veseli ! Sreča je naposled tudi jedenkrat
potrkala na vaših vratih. Težko da se še spominate onega Martinčevega Janeza, ki je vže davno otišel v Ameriko, da si vam je sorodnik, dà, ali vi ste bili takrat še majheni. On je nedavno v dalnjej Ameriki umrl in vse premoženje zapustil svojemu najbližjemu sorodniku, a to ste vi, ker so njegovi vsi pomrli. Hajde stopite z menoj, da vam nekaj za prvo pomoč izplačam, saj znam, da ste potrebni, a drugo bodete vže uradno dobili."
Kakó je utripalo srcé ubogej vdovi ! Ni jej bilo toliko za denarje, ali spomnila seje na svoje drobne otročiče, óni ne bodejo od zdaj več gladovali, in hišica, ona prijazna, mala, raztrgana hišica na Rebru bode jim še ostala in tudi Mavro bodejo še nazaj dobili. O jej ! to bode veselje. Iu nakupila je Osamelčevka za one novce hitro nekaj hrane in drugih drobnostij in odhitela vesela domóv k svojim drobnim otročičem, da se tudi oni vesele z njo.
In veselili so se. Otročiči skakali so v samih srajčkah okolo z jedili napol-nene mize, v peči je veselo plapotal ogenj : stara Osamelčevka je s solzami v očeh gledala vesele otročiče, kateri so imeli vsega dovolj, kričali in peli so, a njej in pa malim drobljancem donel je v srčecih tisočkratni: „Gast Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!"
Kdo je to ?
(Češki od Vilme Sokolove, prevel Iv. Tomšič.)
nate li me? Ali nè? Oj kakó to čudno je? Ni li rekla màmica, Da sem njena Anica? Oj za ves svet moja mati Ne bi htela mene dati. Jaz sem, pravi mamica, Zlata njena Anica.
Znàte me? Še zmiraj nè? Oj kakó to čudno je! Naj pové vam babica, Da sem njena vnučica; Kadar pridem le do nje, Mnogo mi povedat' vč. In ko lepih mi reči Polhen košek naloži, Potlej reče: Ti si vsa Zlata moja Anica!
Znate me? Kako da nè? Slišali kaj niste še, Da me atej rad imä? Vse, kar hočem, vse mi da. Ujòka me in póljubuje, Vsacemu pripoveduje : To je golobičica, Zlata moja Anica.
Matej Cigale.
iJÖßfrtec" bi zanemarjal svojo dolžnost, ako bi Tebe, predraga slovenska mla-„fffmfi dina, ne seznanjal z ónimi možmi, ki so ves čas svojega življenja neumorno delovali za blagor in čast svoje domovine. Zna se, da „Vrtec" ne more obširno opisovati življenja in delovanja takih za našo domovino velezaslužnih mož,
ali ob kratkem omeniti jih, šteje si v svojo sveto dolžnost, da jih vsaj nekoliko poznaš po njih imenu in delovanji. Mej take, za našo slovensko slovstvo zelò zaslužne može, štejemo tudi prerano nam umrlega učenjaka slovenskega Mateja Oigaleta. Izvestno ste vže večkrat slišali to ime, in kaj bi ga né, saj je kot
temeljit jezikoznanec napisal lepo število slovničnih in drugih sestavkov, ki so mnogo pripomogli k likanju našega milega slovenskega jezika.
Matej Cigale porodil se je v 2. dan meseca septembra 1819. 1. v Loméh pri Črnem vrhu nad Idrijo. Ljudsko šolo je obiskoval v Črnem vrhu in Idriji ter se vže kot deček učil jako dobro in pridno. Latinske šole zvršil je v Gorici. Leta 1841. stopil je v semenišče Ljubljansko, a leta 1843. izstopil iz njega ter se podal najpred v Gradec in pozneje na Dunaj na ondotno vseučilišče. Po dovršenih juridičnih študijah stopil je v sodnijsko prakso v Gorici in z novim letom 1848. 1. opravil v Oelovci preskušnjo za sodnika. Leta 1849. bil je poklican na Dunaj, ker je ministerstvo sklenilo izdajati postave v vseh jezikih, ki se govore v Avstriji, tedaj tudi v našem slovenskem. Te postave, ki jih sklepajo naši poslanci v državnem zboru, tiskajo se v posebnej knjigi, ki se jej pravi: „Državni zakonik." Temu „Državnemu zakoniku" je bil naš rojak Matej Cigale urednik od 1849. 1. pa do letos dné 20. aprila, ko je izdihnil svojo blago dušo. Umrl je kot c. kr. ministerijalni svetnik spoštovan od vseh, ki so ga poznali.
Od 1848. pa do 1884. 1. pisal je vedno v Bleiweisove „Novice," v katerih je spodbujal rojake svoje, naj bi v uradih in drugih knjigah pisali lepo in pravilno slovenščino. Jako zanimiva in potrebna knjiga je njegova „Znanstvena terminologija," ki jo je izdala „Matica Slovenska" 1880. I. in nam rabi kot vodilo pri raznih še razvijajočih se znanostih v materinem jeziku. A največ zaslug pa ima pokojni Matej Cigale kot urednik Wolfovega nemško-slovenskega slovarja, ki je prišel na svetlo v dveh obilih zvezkih 1860. 1. Mnogo, premnogo je še storil Cigale v prospeh našega slovenskega jezika, kar pa ne moremo vsega navajati v „Vrtcu." Pilil je jezik sam in svetoval drugim, kakó jim ravnati, da pridobe slovenskemu jeziku lepoglasen in pravilen zlog. Bil je Cigale kot jezikoslovec jako delaven in trudoljubiv, zatorej ga težko pogreša narod slovenski in njegova izguba se ne bode tako kmalu nadomestila, kakor bi želeti bilo za naš narod slovenski.
Grlici.
IHHa oknu grlica sediš In gledaš krotka me, zvedava. Lepó, da nič se ne bojiš, Sem pridi, da se poigrava.
Saj jaz ti ne učinim zia, Pobožam le ti gladko perje, Ker vem, po kaj si sem prislà, Ponudim tudi ti veèérje.
Na mizi čaka te prosò, Drobivci kruha nekatéri In zrnje turščice mehkó, Kar bolj ugaja, pa pobéri !
Takó ! — Še vode se napij, Zdaj pojdi, vse je v redi ! Saj vem, da nekaj te skrbi, — Na gnezdo spet pod streho sèdi !
Fr. Krek.

Otročja peseiica.
Zložil —è.
(6 ridi, pridi skoraj dän, Dan slovesen, dan krasan, Ko bo vsaki nas vesél Gläsno vriskal, glasno pél, Kakor nikdar do sedaj — Pridi sveti Nikolaj ! Oj kakó te vsi želimo, Oj kakó se veselimo, Poprašiijemo: kedàj Pride sveti Nikolàj? „čez dni tri," nam dedek pravi, „Ko se zjutraj bote vstali, Vsega kar si ste želčli Dosti bodete prejeli ; Vender pridni mi bodite, In vselej lepó molite! V čast Bogü in v čast svetnikom, Tem nebeškim ugodnikom, In ne zäbi vas tedàj Sveti starček Nikolàj.
Pridi, pridi skoraj dän Dan slovesen, dan krasan Ko bo vsaki nas vesél Glasno vriskal, glasno pél, Kakor nikdar do sedaj — Pridi sveti Nikolàj !
Saj molitvic mnogo znamo, Ker imamo dobro mamo, Ki lepó nas je učila Z nami tudi je molila, Da obilo bi daril Dobri nam svetnik delil! Oj rožiče, jabolčice In medu polne potice; Meni sabljo, tebi puško, Bratu konja, sestri punčko In obilo še dari, Kakih si srce želi. Le samó ne brezovače, Brezovače, léskovače ; Brezova, leskova mast Nam ne gre prav nič v slast, In ni daleč v gozd po njó, Če bi treba je biló. Kaj bi nam pač brčzovača, Brezovača, leskovača? Bomo dobri, pridni, mili, Kakor do sedàj smo bili, Slušali si roditelje, Kóditelje, učitelje, Kamor oni z ókom, Bodemo mi skökom; Saj vse dobro nam žele, In lepó nas le ucé. A vi božji vsi svetniki Nam bodite pomočniki, Prošnje v nebo nosite Za nas Boga prosite! In ti starček dólgobradi Srebrovlasi, srébrobradi, Sveti starček Nikolàj Vodi nas v nebeški raj !
Zakaj se Zlatka v spanji smeje.
apforka je dobila sestrico. Oj kako je bila Ijubeznjiva ta njena sestrica! Očesci fytjäfije imela modri, laske rumene kakor suho zlato, okrogla ličeca — zares živa podoba angeljčka božjega ! In kako je bila vesela Zorka te svoje nežne sestrice Po več ur je stala nepremično ob njenej posteljici ter zrla v rudečelično sestrico Zorka je znala materi prav na drobno povedati, kdaj je Zlatka — tako je bilo sestrici ime — zaspančkala, kako je zatisnila očesci, kako je v spanji držala ročici in nožici, na katero stran je nagnila okrogla ličeca, kdaj in kako se je zbudila, — ali, da vam ob kratkem povem : Zorka se je pazila z največjo skrbjo svoje sestrice Zlatke.
Gledajoč spečo sestrico, zapazila je Zorka, da se Zlatka v spanji po večkrat prav sladko nasmehne. Iz začetka si je mislila, da je ona vzrok temu sladkemu
in Ijubeznjive-mu nasmehu,
in zato je vselej, kadar koli se je sestrica nasmijala, prav tiho in polagoma
poljubila mehko blazinico pod njeno glavco. Rada bi jo bila poljubila na ru-deča ličeca, ali
obvari

Bog
Zlatka bi se prebudila. Nù, nekega dne je slišala Zorka, da se je njena sestrica Zlatka prav na glas zasmijala, ko je ona ne daleč od nje tam v kotu za mizo stala in s črtami računila na pločico, koliko je 6 menj 2. Zdaj
pa res ni mogoče, da bi se bila Zlatka njej nasmijala. Zorka zatorej vpraša mater, zakaj se vender Zlatka tolikokrat smeje, kadar spi?
Mati se temu vprašanju nasmehne in reče: „Kadar majhni otroci, kakor je zdaj še naša Zlatka, spé, približa se jim Jezušček sam v podobi njihovega an-geljčka varuha, sede ob njihovo vzglavje, pokliče svoje ovčke in ptičice ter se razgovarja ž njimi. Ovčke vprašajo Jezuščka : „Jezušček naš ljubi, ali nas imaš kaj rad?" —Jezušček jim odgovori: „Rad, rad vas imam, ker ste tako mirne, krotke in pohlevne." — In ptičice vprašajo: „Jezušček, povej nam, ali imaš tudi nas rad?" In Jezušček jim odgovori: „Rad, rad imam tudi vas, ker ste tako nežne in ljubeznjive stvarce, ki pojete v čast in slavo Stvarniku svojemu." In glej! na to ovčke veselo zabeketajo in ptičice veselo zapojó, a Jezušček jim s prstom na usta kaže, da naj nikar ne upijó, ker bi se utegnila Zlatka zbuditi, in Zlatka se v tem res prebudi in — nasmeje."
Nasmijala se je tuđi Zorka materi, ko jej je to razložila, potem jo pa objela in poljubila na čelo.
Odslej je Zorka še skrbneje opazovala sestrico Zlatko, kadar se je v spanji nasmijala, ker je vedela, zakaj da se smeje.	Lj. T.
M

Rojstvo Gospodovo.
J nevi od Kresa sèni postajajo krajši, a noči se daljšajo. Solnce se ne vzdi-"29# &uJe tako visoko na nebu, kakor po letu, bliža se — jesen. V naravi prenehuje veselo življenje in neumorno gibanje, polagoma umira vse: cvetice veno, listje odpada in tudi rumenega so! ne a žarki ohledujejo ter izgubi rajo svojo ognjeno moč. Tu pa tam še štrle prazne veje golih dreves, kakor bi nam hotele napovedati prihajajoči mrzli zimski čas. In nastopil je ta zimski čas, nastopila je mrzla — zima.
Potoček po leti glasno žuboreč, u kovan je zdaj v debelo ledeno skorjo. Vsa narava je pokrita s snegom, mir in tihota vlada v njej. Ali, ako bi človek natanko nmel tajne sile narave, in bi jej mogel pogledati v osrčje, videl bi tù, kako silno hrepeni zopet vstati ter pomladiti se.
Tako je bilo pred mnogo mnogo leti na svetu. Temna noč pokrivala je borni človeški rod, vedno daljša je postajala in vedno temnejša. V življenje človeško prišla je mrzla zima ter je ukovala v grenko sužnjest. Vse dobro in lepo je mej ljudmi ponehalo, gojile so se le strasti in množila se je beda. Vse je gledalo le naprej, toda obupno. „Ne pride li rešitelj od nikoder? Ali ga ne bode na zemljo, ki bi nas rešil te grozne sužnjesti?"
„Vi oblaki ga rosite Ali zemlja naj ga da," tako je ječalo ljudstvo hrepeneč po rešitelju. „Ne, iz zemlje ne bode prišel, ker zemeljski sin nas ne more rešiti, pogrezneni smo pregloboko; priti mora iz neba in prinesti nam rešen je." Pogledali so učeni možje v starodavne knjige in kaj so našli?
Prirasla bo cvetica Koréna blažega, Prorokov govorica Nam kaže Jéseta.
Vzrastla je vže cvetica na polji Nazarejskem, ime jej je bilo Marija, in ta je imela roditi svetu Eešitelja samega Sina Božjega. In glejte, ne davno potem
v višavah zadonelo je petje angeljsko
in naznanilo je vsemu svetu, da se je rodil Zveličar, rešitelj sveta. Prišel je na svet v onej dòbi, ko je bil ubogi človeški rod takó globoko zabredel, da si sam ni mogel več pomagati. To duševno temoto človeštva iu rešenje iz te temote, kaže nam kaj lepo ona dòba, v katerej se je rodil Zveličar! Mrzla zima povsod na okoli, tiha, temna — pólunoč.
Yse je mimo, nič se ne gane. Ali glej ! nebó se jame zariti, Betlehemske planjave obsije nakrat žarek iz neba — „kaj mora li to biti?" Truma angeljev se prikaže na nebu pojoč veselo pesen:
„Slava Bogu na višavah In na zemlji mir Ijudém!"
ter se spuščajo proti zemlji vabeč začuđene pastirce:
„Pastirei vstanite, Pogledat hitite!"
In hiteli so pastirei do hlevca, kjer so našli v jasli položeno nebeško Dete. Oj radost, oj veselje, katero se popisati ne dà! Nebeški Zveličar leži v jaslicah bornega hlevca, in
Glej, Marija moli srčno Jezušček spančka sladko. —
Rešitelj prišel je na svet, človeštva vzpomlad se je začela. Kakor v vzpom-ladnem času vstane vsa narava ter zopet zacnè novo življenje, tako je tudi zdaj napočil človeštvu čas vesele vzpomladi, čas novega življenja. Razdrli so se okovi sužnjesti, zasijala je zopet ljuba prostost in objela je vse narode. Iz tisoč in tisoč človeških src glasilo se je k nebu :
„Slava Bogu na višavah!"	M. Š.
Kralj Matjaž.
XII.
iftj^ralj Matjaž in vsa vojska njegova je bila v boji na širokem polji. Tam je rasla velika košata lipa; okolo nje so stali Matjaževi vojaki. Dolgo so se bojevali; Matjaž je izgubil vže toliko vojakov, da so imeli vsi njegovi, kar jih je bilo še živih, prostor v lipinej senci. Sovražnika ni mogel premagati, zato je šel z vojaki v Svete gore. Najvišja mej njimi je Budinska gora, katera se mu je odprla.
V njeno votlino je šel kralj Matjaž in vsa njegova vojska. Notri spi pri ka-menitej mizi. Pred seboj ima pladuik (krožnik) iz čistega zlatà. Okolo pladnika mu raste brada, ki je vže nekoliko siva. Kadar mu priraste trikrat na okolo, vstal bode z vso vojsko. Drugič pojde na polje, kjer stoji tista lipa. Tam ga bodo čakali vsi kralji in cesarji s svojimi vojskami. Ona lipa je zdaj suha, a takrat bode zopet ozelenela. Tako močen duh bode imela, da bode dajala utrujenim Matjaževim vojakom novo moč, a ranjene bode ozdravljala v tem hipu.
Tedaj bodo imeli vsi ljudje vsega sveta jednega kralja — kralja Matjaža. Po vsej zemlji bode samo jedna vera. Sedem let po tem boji ne bode več ne poroda ne smrti. A kadar mine sedem let, konec bode vsega sveta.
(Priobčil Jos. Freuensfeld v „Kresu" 1884. 1.)

lufetj^ la
Deček in tobak.
|®četovo „fajfeo" dobim In prvo poskušnjo storim : Nabašem tobaka, Prižgem tega spaka Tn vleči, kar morem, hitim.
Ko prvič zapuhnil sem dim, Očetu podoben se zdim ; Ko drugič zapušim, Po ušesih oglušim In v tretjič zelo prebledim.
Prečudrio me mraz spreleti, Na čelu mi rósa stoji; Se primem za vogel, Ves svet je okrogel, In vse se krog mene vrti.
To naj te mladina zmodri, Da niso vse zä-te stvari, So rahli možgani, Se z mlekom navdani, Kri mlečna po žilah nori.
Zapomni mladina si ti: Da žejo le vóda gasi; Od sadja in kruha, Vijol'čnega duha In mleka se zdravo živi.
Gasp ar Majar.
Kratkočasnice.
*	Igrala sta se dva dečka in jedna deklica. Mimo pride neka gospa in vpraša deklico: „Kdo je ta deček tukaj ?'• —Deklica odgovori: „To je moj brat." — Gospa: „In kdo je óni drugi tam?" — Deklica: „Oni je pa brat mojega brata."
*	Oče: „Na katerem mestu sediš zdaj v šoli?" — Sin: „O zdaj sem na mnogo boljšem mestu, nego sem bil poprej, zdaj sem štirinajsti." — Oče: „In poprej si bil osmi!" — Sin: „Res je, da sem bil, ali zdaj sedim takój pri peči."
*	Učitelj : „Otroci, učili smo se o koristi krave. Povej mi zdaj ti Ivanek, zakaj držimo kravo?"—Ivanek: „Za rogove, da nam ne uide."
Nove knjige in listi.
Hrvatski pedag.-književni zbor v Zagrebu je ravnokar izdal in razposlal svojim udom dve lepi knjigi za 1889. leto. Naslov jima je:
*	P a v a o M a n t e g a z z a. — Glava. — Poklanja našoj mladeži Petar K u niči è. Prevod piščevim dopuštenjem. Zagreb, 1889. 8°. 267 str.
*	Sielo za zabavu i pouku. Složio za djevojčiee Janko Tomić, učitelj viš. djev. škole u Karlovcu. II. knjiga II. sve-zek. U Zagrebu, 1S89. 8U. 219—417 strani.
To drugo knjigo nagr/tdila je „Matic-a Hrvatska" iz zaklade grofa Ivana Nep. Draškovića za 1. 1887. ter je vredna, da bi j o temeljito pročitali tudi naši slov. učitelji, ker ima mnogo poučnega za šolo in dom.
Kešitev äemanta v 11. „Vrtčevem" listu.
(Priobčil ga je I. T.)
Rešitev demanta: Š
A li a
V r t e e
Alojz i j »nt.j er il ej
f e b r u a r lonec
1 e v j
Prav so ga rešili: Gg. Jak. IngliČ v Idriji; Jan. Sajè, nadučitelj v Št. Jerneji; Š. M. Vranski na Vranskem (Štir.) ; Her. Serajnik, uč. pri sv. Nikolaji nad Laškim (Štir.); I. Voglar na Dobrni; Ant. Znidaršič v 11. Bistrici; Fr. Moreše v Lj.; Mir. Treven v Idriji; Emil Sinko v Središči (Št ir.) ; Evgen Sajovic v Kranji ; Janko Maurer, uč. na Raki; Bož. in Fr. Ferjančič, Bogumil Kosér, Rud. Scbwegel, Makso Jelovšek, Artur Ceh, Iv. Potočnik, Jos. Vodopivec, Rud. in Viktor Andrejka, Rud. Tomšič in Ernst Petrič, učenci v Ljubljani. Janko Polec, uč. v Kamniku. Gospodične: Karolina Sajé v Št. Jerneji; Brigita Souvan-ova v Ljubljani ; Jovana Leben v Horjulu in Fani Šentak na Vranskem (Štir.). Ana Murnik v Idriji; Marijea Volavšek in Eva Rebov, učenki pri sv. Nikolaji na Laškem (Štir.); Marijea Bé-nedek, Ivana Ckiauttta, Josipina Kovšca in Neža Matičič, učenke na Planini; Ana Petrič, učenka v Ljubljani.
w Vabilo k naročbi. ^sm
Z denašnjim listom zvršil je „ Vrtec" svoje devetnajsto leto, in ako Boy du, stopil bode v dvajseto.
Vredno vabimo k novej naročbi, sveta dolžnost nam je, da se prav iskreno zahvalimo vsem onim našim, in „Vrtcevim," prijateljem, ki so nam z naroče-vanjem in nabiranjem naročnikov v to pripomogli, da se je „Vrtec" mej našo dobro slovensko mladino širil ter uže polnih devetnajst let tudi ohranil. Ti naši prijatelji, tega smo si svésti, skrbeli bodo tudi še dalje, da se „Vrtcu" njegov obstanek zagotovi. A tudi mi od svoje strani smo si prizadejali vse, da bi, kolikor mogoče, zado volili svojim prijateljem in naročnikom. Da-si je bilo naše podjetje v preteklih devetnajstih letih silno težavno, vender se nismo bali nc truda ne obilih troškov pri „ Vrtčevem" izdavanji in uredovanji. Se vsako leto se je nabralo toliko naročnikov, da smo list izdajali, da-si težavno, a vender brez kake gmotne izgube. V pr vej vrsti gre tedaj hvala vsem ónim rodoljubom in prijateljem naše slovenske mladine, ki so naš list podpirali z redno naročnino; ako bi teh ne bilo, tudi bi ne imel zdaj „Vrtec" ónih tal v našem narodu, kakor jih ima; od vseh strani nam dohajajo pisma, da se je ,, Vrtec" našej mladini takó omilil, da ga povsod z veseljem čitajo.
Zatorej se hočemo v bodočem letu zopet žrtovati v dušni in telesni prid naše slovenske mladine. Skrbeti hočemo tudi v prihodnje, da se nam naša nežna mladina ne izneveri, ne iztuji in ne okuži v sedanjih jako burnih časih, nego da raste Bogu in ljudem na čast in veselje ter v korist in blagor drage nam domovine.
Da pa to svojo težavno nalogo srečno izvedemo, prosimo vsakega pravega rodoljuba in prijatelja slovenske mladine, naj nam ne vzkräti svoje podpore, temveč prizadeva naj si, da nam še vsaj po jednega novega naročnika pridobi. Kdor se ne more naročiti na naš list, prosimo ga, naj ga kómu drugemu priporoči v podporo in narocbo.
Brez obüe naročnine dobrega lista izdajati ne moremo, a slabega lista izdajali ne bi radi ; zatorej se nadejamo, da naša prošnja do slovenskih rodoljubov in prijateljev slovenske mladine ne ostane brez uspeha.
Program našemu listu ostane tudi bodoče leto neizpremenen, to je, kakor do sih dob, takó ostane „Vrtec" tudi v prihodnjem letu še vedno to, v kar je od-ménjen: slovenskej mladini v pouk in zabavo.
Prizadevali si bodemo, da bode vsak njegov list z bodočim letom zanimiv ne samo po obsegu, nego tudi po različnosti sestavkov. Vsebina mu bode taka, da bode ustrezal malej a tudi bolj odraslej slovenskej mladini, slovenskim učiteljem, stari-šem in sploh odgojiteljem mladine.
Cena „Vrtčeva" ostane ista, namreč:
OC Za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr.
Naročnina naj se nam še ta mesec pošlje, da bodemo znali priréditi primerno število listov.
Uredništvo „Vrtčevo,"
mestni trg, štev. 23 v Ljubljani.
„Vrtec" izhaja X. dne vsueega A^liè Uredništvo „Vrtčevo", mestni trgate«
z» vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 80 kr. Napis: j u pijani (Laibach).
ni (Laibach).
Izdajatelj, založnik in uredbiI'
— Natisnila Klein in Kovaé v Ljubljani.
i'lSfiU^