X Književna poročila. X spi Luka In... miruje pastirja piščal» (30). Ravno tako treba krepke reče= niče, ki so duša basni in danes že pregovori, podati čim bolj jedrnato. Ugodno se je n. pr. iztekel ta4e vzgled: Pač mnogo ljudi je na sveti, O kojih se mora zapeti: Od daleč še tič, Od blizu si — nič. (95.) «Kratkoča je duša povesti», je bilo La Fontainovo geslo, v pričujočih pre* vodih cesto pozabljeno. Vzemimo prvo basen, ki originalovo priredje zamenjava z odvisnikom «ko» v lastno škodo: Maitre corbeau, sur un arbre percheV Tenoit en son bec un fromage. Maitre renard, par 1'odeur alleche, Lui tint a peu p res ce langage: Hribarjev tekst: Ko mojster je vran, na drevesu čepe, Imel v svojem kljunu kos sira, Se mojstru lisjaku koj sline, ko čuti ta sir, pocede, Na vejo se k vranu ozira, takole besede izbira: Krajše bi se glasilo: Mojster gavran, na drevesu sedeč, Ima v svojem kljunu kos sira. Mojster lisjak mu pa, sline cedeč, Takole besede izbira: Pri tem smo še posnemali francosko verzifikacijo, kateri ne zadostuje en sam vokal za rimo: per c h e = alle c h e: sedeč * cedeč. Med uspelimi primeri se odlikuje mogoče najbolj Č e v 1 j a t in bankir; od obeh izvirnih pesnitev, pridejanih na koncu, pa bi prisodil prvenstvo glad* kim trohejem Otrokovega poletnega jutra, ki so prikladni mladim ustecem za recitiranje. A. Debeljak. Miroslav Krleža: Hrvatski Bog Mars. (Narodna knjižnica, vanredno izdanje.) Zagreb 1922. Kogar je bila vojska telesno in duševno razmrcvarila in so se mu po vojni rane kolikor toliko že zacelile in če bi slučajno zahotel, da nanovo zakrvave v bolestnem srdu, ki pa ne pozna nobene določne usmerjenosti, temveč razbija in trga krog sebe do brezumnosti, naj vzame to knjigo v roko. Knjiga obsega samo 117 strani in vendar je v njej z brezobzirno odkrito* srčnostjo narisan v vsej svoji goloti ostudni obraz vse dobe, dobe največjega nesmisla, demonske blaznosti in kaosa. «Sve nema ni repa ni glave,« kakor pravi avtor. Koga je treba poklicati na odgovor, komu moraš naložiti na ramena vsa ta strašna, črna dejstva? Sili, ki je izven človeka samega, bogu Marsu, bogu brezobzirnosti, krvoločnosti, nesramnosti in blazne strahopetnosti, bogu, ki se poslužuje lepodonečih fraz in vsakemu človeku najsvetejših bitnosti, da vrže že itak vrtoglave ljudi s tira in jih naščuje drugega zoper drugega. Hudič se zmeša z Bogom, kasarna z biblijo: «Čudna je ta melodija kasarne i biblije, koja može čoveka da baci nekud duboko i da probudi u njemu sablast mrtvu, koja gazi preko požara krvava i luda i zver je i nije čovek, a opet ako mu uzmete još i to zversku dubljinu, što je onda još ostalo u to j jadnoj kreaturi.« 314 — X Književna poročila. X (Str. 71.) Te jadne kreature se grizejo med seboj kakor stekli psi, izgubljajoč se v trenotkih v razneženost in sentimentalnost. Višji, sami pridavljeni, davijo brezobzirno njim podrejene, ki se gazijo med seboj, neuki in pod vtisom kasar* niške pedagogike, kot splašene ovce; vsi skupaj pa ne vedo, zakaj in čemu, in se otresajo strašne more na ta ali oni način in drve nekam v polblaznosti za življenjem in od življenja zopet proč. Bistvo vsega pa jim izginja izpred oči, saj nimajo niti volje, niti časa, niti razumevanja več za to bistvo. «Svi smo mi promašeni i svi smo promašili. Samliveni smo kao medju dva žronja. I mene ganjaju isto tako kao i tebe. To što ti zlatne porte nosiš i ostruge, a ja bakanče, to je smešna diferencijacija. Nas u stvari ganjaju!« (Str. 51.) Ni jim za ta «u stvari«, vse se brezglavo meša, postaja glupo in nesmiselno, se potaplja, izginja in zopet bruha na dan bolestno razdraženo, grabeč v tmino in dalje za nečem slajšim in boljšim, dokler ne butne vse skupaj v breznadnost in obup. «Nema vremena! Nema ničega! Samo bol!» (Str. 56.) Ta strašna, tisočobrazna bolest in bolečina, ki si v neugnanosti grize prste, divja na vse strani, trga grudi, stiska pesti, zmerja, meče vse pod noge in gazi v prah, se zaliva s solzami, se krohoče in smeje, uprizarja zoprne komedije, filozofira in se v svojem akutnem stadiju zateka k samemu Gospodinu Bogu kot zadnjemu pribežališču, se končno preko resigna* cije poganja v samomor. Kdor že nima svojega Boga in svoje vere, si vse to nujno poišče, da ne telebne strmoglavo v propad obupa. Kakšen pa je prav* zaprav ta Gospodin Bog, ki je poslednja opora v boju z bogom Marsom? «Oh, da! Ja sam vidio pred našim krčmama visiti Kristusa! Ono je bio pravi hrvatski Kristus, i sva su mu trideset i tri rebra bila prelomljena, i sise prorupljene, i krvavio je na bezbroj rana! A ja nišam nikad verovao u njega! Onakov drveni Kristus na blatnoj cesti kud se cedi gnojnica; kraj koga ne prolazi ni--jedna pijanica, a da ga ne bi proklela; onakav drveni bog, gol, bedan, kome fali leva noga, oh, bog sa soldačkom kapom, on, on — njemu da se pomolim, da mi pomogne — Lieb Vaterland, magst ruhig sein! Wir wollen alle Miitter sein — Treu steht und fest die Wacht am Rhein.» Mars triumfira, Bogu, ki leži pred njim razmesarjen v blatu, je celo na* taknil vojaško kapo. Človek, bedna zver — stoji sam brez opore in sile, ne ve, kam bi se obrnil in vse mu postane glupo in brezmiselno in se zažene v pol* • blaznost. In vendar bi ne smelo biti tako, kakor je! Vsi hočejo iz sebe ven k bolj? šemu in lepšemu. Pa kako iz zagate? Sam vase naj poseže do zadnjega živca razbičani človek, z lastnimi silami naj se iztrga iz strašnih krempljev in domo* bran, med bednimi najbednejši, naj stisne v pest vso svojo strašno bolest, naj plane in naj udari, ker je najbolj upravičen: «Ustaj, ustaj domobran, vani sviče dan!» (Str. 117.) Kje je ta «vani»? Krleža ni teoretik*revolucijonar in vendar je od vrha do tal izrazit revolucijonar, ki stoji sam s svojo razbičano bolestjo v prsih in mu je žal kljub podivjanosti vendarle dobrega in sentimentalnega človeka, ki pa nima sile, da bi udaril nazaj. «Zašto tuče čovek čoveka? Zašto ovi ne uda* raju natrag? Oh, kad bi barem jedan jedini udario natrag!» (Str. 36.) Da, čisto nič drugega, kakor udariti nazaj, pa če se pri tem tudi sam razbiješ. V vsem tem bolestno razdraženem kaosu pa se vije ženska in vlačuga, ne* razdružljiva Marsova ljubica, da do kraja dotolče, kar je od človeka še ostalo. — 315 — X Književna poročila. X Krleža s surovo brezobzirnostjo meče iz sebe vse, kar in kakor je sprejel vase in kakor se je v njegovi razbolcli notranjosti prekvasilo in izobličilo, govoreč popolnoma kasarniški in obče soldaški jezik, iz ogorčenosti in pre> ziranja nad vsem ostudnim ne olepšava ničesar, temveč daje vsej sliki še groznejši obraz kakor pa je v resnici, kar izpričuje le njegovo silno ljubezen do neukega najbednejšega človeka iz spodnjih plasti, ki ne razume ničesar in si v tolažbo po svoje razlaga vse vojne pojave. Njegov slog je čisto samosvoj, ki pa nosi na sebi tudi Marsov obraz. Na estetično stran podajanja ne pazi, ker je v njem preveč produktivne, surove sile, ki se mora realizirati v isti ne^ ugnanosti, kakršna biva v njem. Krleža je danes kljub vsem ugovorom in ne; priznanju od gotovih umetniških struj neoporečno največja pripovedna sila na našem jugu. Milan Fabjančič. Oskar Wilde: Lady Windermere, prevel R. Rehar, Maribor, Mariborski? tiskarna. 1921. Čim dalje sem čital, tem hujše mi je kipela jeza; našvrkal bi bil prevajalca za drzko brezstidnost, s katero skruni svetišče našega lepega jezika. Kdor se na svoje oči ne prepriča, kaka nasilstva počenja prevod z domačo govorico, ne bo verjel, da se najdejo v njem te^le sorte cvetke: Nočete mi nesti mojo pahljačo? Nesel jo boste tako gracijozno — vi bi nesel sploh vse tako gracijozno; vi bi moral biti; vi ste Ijubeznjiva (to opičje spakovanje srečaš 80krat); zakaj jo niste pridržala? Ti si izgubil figuro v tvojem dobrem glasu (posesivni refleksiv je 35krat napak rabljen); s škatljam (ni tiskovna napaka, ker ima še množinski orodnik: z moškim); bi se ga smelo soditi; kaj takega se ne stori, dokler se še količkaj lepo izgleda (solange man .. . aussieht; to je menda višek in zasluži korobač); stvar je izpadla; dopade se mi; ne misli govorit. Menda bo dovolj vzgledov. Če ta vonjavi šopek 30krat povečaš, si precej dokraja obral pašnik, koder pase prevajant svoje kozle. Tudi stilistično je prevod tako mahedravo skrpucan, da imaš pri čitanju občutek, ko da se v sodu kotališ po bregu. Glede točnosti prevoda ne morem ničesar reči, ker nimam izvirnika pri roki. Vem pa, da se glasi originalov naslov: Lady Windermere's fan, torej «Pahljača g. W.». Stvar sumljivo diši po nemškem. Prevod je greh in surovost napram slovenščini; sabotaža je, ki ji ni in ji ne sme biti odpuščanja. Cankar' je smatral naš jezik za največji umotvor našega rodu; tako mislijo vsi, ki ga z umevanjem ljubijo. Pa ti pride rovtar in ti onečedi sleherno gredo tvojega lepega vrta! Kako je mogla M. T. založiti to prevajalsko brozgo, mi je uganka, ki ji moji možgani ne morejo do živega. Ubogi Wilde, da moraš v taki posodi romati po Slovenskem, ubogi Slovenec, da moraš iz take posode piti dobro Wilde*ovo vino! Sovre. M. Skrbinšek: Diletantski oder. (Nova Talija I.) Natisnila in založila Zvezna tiskarna. Kolikor mi je znano, predstavlja Skrbinškova knjižica prvi zvezek pre= # potrebnih publikacij teoretsko^praktičnih razpravljanj o drami, igranju, režiji itd. /v. Jo Misel, oživotvoriti prepotrebno Talijo, je bila nad vse srečna. S tem je ustreglo založništvo vsem onim mnogoštevilnim odrom po Sloveniji, ki pošiljajo dan za dnem prošnje v Narodno gledališče za izposojo dramskih del. Zbirke Slovenske Talije, Gledaliških iger itd. so po večini razprodane, zato bodo vsi diletantski odri z veseljem segli po tej novi zbirki. Avtor pove v uvodu namen, ki ga ima knjižica — in ta namen, dvigniti nivo diletantskih predstav v bližino umetnosti, bo z vsemi praktičnimi navodili, — 316 —