Slovenski
GLASNIK.
Št. 9. V Celovcu 1. septembra 1864. X. zv.
Sirena.
Valovi čarovno šumljajo, In Drava mirna je; Na nebu ljubo migljajo Presvitle zvezdice.
Potihnil davno je dneva Nemirni hrum in don, Od bregov več ne odmeva Večerni, glasni zvon.
Le ribič mladi in zali Se vozi gur in dol. Si poje v barčici mali, Jo vajen suče okol.
Zdaj strah veslarja prešine, On vstavi svojo roko. Posluša glas iz globine, — Presladko pesmico. —
Tak krasno se še glasilo Na zemlji nikdar ni; Tak ljubeznivo in milo Le Vile klic doni.
Tak le Sirena zove Mladenča na dno vodž, Omami čuti njegove. Daruje mu svoje sercž.
In urno naprej podijo Valovi prazni čoln, Mladenču se poslovijo, Ki je ljubezni poln.
On zdaj v globini biva, V kristalni hišici, Tam sladko vesolje vživa, Se z ljubo veseli. —
G. S.
Domen.
(Domača povest iz prejšnjega veka.)
(Konec.)
Skoraj po vsem Slovenskem je med prostim narodom navada, da mertvemu kratek čas delajo sosedje in sosede. Cel6 ako pri-bernja tuj berač v vas in umerje v kaki hiši, imajo si vaščanje za dolžnost, da mu narede toliko časti in povasujejo pri njegovem
Glasnik X, ' 18
262
truplu. Razume se že samo ob sebi, da pobožni slovenski kmet se meni in skerbi najpervo za dušo merličevo, in da še le potem, ko je najstarši vaški očanec počasno odmolil roženkranec in litanije, kjer vsa vas odgovarja „zä-nj Boga prosi'',—daše le potem nastopijo druge navade, izmed kterih na pervi pogled niso vse primerne žalostni priliki. Dostikrat se pozabi, da je v isti izbi merlič. Pogovor se plete na vse kite; kar kdo ve, izvleče in pove. Vendar gledajo deklice, ki se zbero, v zadnjem kotu za vrati ali pri velikanski peči, da poj6 le žalostne pesmi; stari oče pak, ki imajo radi na gorkem kraji svoj sedež, povedajo najrajši žalostne spomine iz svojega dolgega življenja.
Tudi pri Jurcu se je bila sešla vaška mladina in starina. Možje so sedeli okoli mize, na kteri je stalo leseno razpelo božje in voščena blagoslovljena sveča; žene so imele na drugem koncu svoje važne pomenke, ter so zdaj pa zdaj pogledovale, kako se obnašajo hčere, neveste za bodoči predpust; mladenci, že od svojih dni poredni in nepoboljšljivi, nasmehavali in pomežikavali so dekličem nasproti, in so imeli in obračali oči povsod, samo tje ne, kamor bi bilo prav. Imeli so poslednji tudi znanega berača Urha pri sebi, ki je brez nehanja zobe kazal iz poraščene brade in ubral včasi v dve žimnati struni svojih citer. V zadnjem, temnem kotu pak je ležala stara Domnova mati Meta na visocem mertvaškem odru, 8uhe, koščene, z molekom opletene roke na persih, ustnice sklenjene, terhlo lice bledo, telo brez duše.
Molitve so bile že minile. a
„Veste kaj, stričev!" reče sosed Grolobek Jurcu, nažigaje terščico, da bi zapalil tobak, „recite vi po dolzem ali počez, jaz pravim tako in terdim, — sem že tako pameten: ta naš gospod Sova je malo vreden. Če ni res, naj bi me zlomek vzel jutri zjutraj."
„Ej tiho bi bil, tiho, šleva! kaj pa ti veš!" odgovori gospodar Jurec in prisede na ogel k sosedom.
„Jaz? jaz pa še zmirom nekaj vem, jaz", pravi Golobek malo hud, „le dobro me pomnite, stričev! če me ravno za neumnega štejete, pa sem jaz vendar te dni tako izmislil in izvil to reč od Domna in te-le Mete — Bog jej daj nebeško solnce — da več vem, ko vi vsi."
Po teh besedah, ki jih je počasno in glasno govoril in jim primerno priterkaval z glavo in pipo, gledal je moško po druščini. Vsi so bili radovedni.
„Kako in kaj se je ukresalo v tvoji glavi?" reče mu Jurec, nasmehovaje se.
„I koga? Sami bi jo bili pogodili, saj pravite--"
„Da bi te vrag jezik, če mishš povedi, ali pa nič!" zavpije dolg nesterpljiv mož, eden mlajših izmed vaščanov.
263
„Jaz pravim tako", govoril je Grolobek ne prenaglo, „ako hočete, verjemite mi, če pa ne, smo pa tudi prijatli — kaj ni res tako stričev?"
a.     „Res.   Ali kaj praviš, to mora vedi."
„Pravim, in grajski hlapec, ki je včeraj videl staro Meto — Bog jej svojih vrat ne zapiraj — ta mi je tudi poterdil, da ste se Meta osobenica in pa Sova dobro poznala."
„Ni hudič, da bi se ne bila poznala", reče prej omenjeni mladi sosed in vse se smeje.
„Ne, plentaj vas!" govori Golobek, „jaz pravim, da sta se tako poznala kakor jaz in moja starka; Bog jej grehe odpusti, zdaj je že odgovor dajala, nič hudega jej ne rečem."
„Ta je bosa", reče drugi. „Potlej bi bil Sova lastnega sinova dal v vojake loviti.   Kdo kaj tacega pomni!"
Dolgo so se pričkali: eni terdili, da to ni mogoče, eni so se pa poganjali, vzlasti grajski hlapec, ki je Meto večer popred v gradu videl in slišal govoriti, da je morda le res. Beseda da besedo. Nabralo se je nazadnje precej dokazov, tako da so tudi največi neradoverniki jeli omahovati in verjeti, da je Domen grajščakov nezakonski sin.
Berač Ureh s Kostela, sicer zmirom jako beseden, ni govoril pri tem posvetovanji nič. Samo enkrat, ko je Jurec djal: „Tega ne verjamem", zasmejal se je glasno, skoraj odurno. Precej potem je vstal, šel k dekličem, ki so imele Ančiko v sredi in jej pošepetal na uho: „Anka! ali verjameš? Le verjemi le, res je, jaz vem. Sova mu je oče, a domu ga ne bo več reveža." Potlej se je zopet podal v svoj kot k mavhi in citram. Anka pa se izmuzne iz hiše. Kam? Ali jokat? Ne ve se.
Bilo je že pozno v noč. Možje so bili že odskočili od pervega pogovora, da-si ravno je bil važen; matere so si bile že marsikaj povedale s prekrižanima rokama pod pazho; dekleta že veliko našepetale in nekaj lepih pesmic izpele. -Marsikdo, ki je imel drug dan zgodaj vstati, jel se je meniti, da bi bilo dobro domii pogledati.
Odpro se vrata in v hišo stopi Špilkin Jožek, dolg suhoten mož. Na rami prinese culo navezano, nataknjeno na vatel; iz cule so gledale tri pedi dolge škarje, železno krojaško gladilo in pol hleba zmesnega kruha, ki ga je bil ravno za urezanico od dela dobil. Vse to je že samo pričalo, kterega rokodelstva je Jožek; same raztergane hlače dopetače in luknjasta kamižola, da ne štejemo brezpodplatnih čevljev,^ bile bi morda neznanca motile, da bi ga bil raji nekovim drugim vedno potujočim ljudem, kakor pa krojačem prišteval. To pa je bilo samo zato tako, ker Špilkin Jožek ni mogel žganja videti.
18*
264
„Dober večer vam Bog daj!" reče prihajavec.
„Od kod pa ti prideš, Jožek?" praša ga eden kmetov.
„Gori-le v Grivec sem bil šel troje hlače vrezat in steknit; nocoj sem došil in ker sem slišal, da imate nekaj mertvega, stopil sem k vam noter." Rekši vzame oljko-vejico, pokropi z blagoslovljeno vodo merliča, naredi strašno vehk križ in zopet na glavo natakne sneden in stlačen slamnik.
„Hoj! kaj si tudi ti tukaj Ureh? dolgo te ni bilo videti", ogovori Urha napervo.
„Tudi.   Jaz sem povsod, ko blato na cesti", reče berač.
„Ej, midva sva tiča", govori Jožek, „kakor dva stara lonca, oba počena; nobeden ne derži ni zelja ni kisle repe; za druzega nisva, kakor da bi zvezal in zbil oba in naji vergel čez plot. — Pa kaj sem hotel že povedati? Veste kaj novega, možje?"
„Kaj?" prašajo eni.
„Domen je ušel beričem."
Te besedice so napravile veliko hruma po izbi. Vsi so se zavzeli, vendar niso vseh enake misli sprehajale. Tisti, ki so verjeli, da bi morda res bil Sovov sin, in da ga je lastni oče v vojake spravljal, privoščili so mu iz serca, da je ušel. Oni pak, ki so bili sami med lovci, bali so se malo, da ne bi zdaj Domen vsacemu posebej povernil hudo s hudim. Na poseben način je praznoval berač Ureh to veselo novico. Slišavši Jožkovo poročilo, skočil je po koncu, pograbil citre in jel nemiljeno napletati in neko nič ali bog ve kaj povedajočo pesem peti:
Hej o-hoj ! hoj! 't
Volk ima loj! Zvita lesica Ima meščico!
Kaj je hotel povedati s tem, tega ni nihče umel. Ko se je beračevo veselje nekoliko poleglo, jamejo krojača popraševati, kako je to bilo.
„Jaz sam ne zapopadem, ne gre mi v butico, kako jim jo je upeljal", pripovedoval je Špilkin Jožek. „Tako-le proti mraku je bilo, ravno šivanko sem vdeval, ko mi je Bolte, tisti cunj ar, prišel naravnost od tam. Ta je vse videl. Imeli so ga štirje dobro uklenjenega, za palce zvezanega na herbtu, gnati v Ljubljano. Gori pri Tonetu so pa pred vrati pili, osliči, Domna pa imeli pred seboj. Slonela je ravno nabrušena kosa za slamo rezati na zidu. Domen, fant od samega vraga — kaj jaz vem kako je delal — prišel je do kose in resk! odreže si palec."
„Je že res, ker je bil za palce zvezan", razlaga eden.
„Kaj je bilo potlej?" praša drugi in se bliže primakne.
265
„Kaj?" povzame krojač, „le poslušajte me! Še s kervavo pestjo potolče pervega beriča, dobi neko krepel v roke in vse tri dervi po travniku, kakor pese v sušcu mescu. Cunjar Bolte je djal: primojduha da nisem še tacega človeka videl, in slišal ne od tacega, da-si sem že dolgo na svetu. Kaj menite, to ni kaj tacega, kar vsaka baba povč, če si človek palec z lastne roke meni nič tebi nič, ko bi gori pogledal, odreže in potlej še enega beriča na tla pobije, tri pa podi ko hudič copernice s Kleka."
„To ti je sam zlomek", odkima eden.
„Jaz sem vedel, da mu ga ni para za moč in zvijačo", reče
Jurec.
„Kje je neki zdaj-le?" spregovori ženica izza peči.
„Gotovo še ne ve, da mu je mati umerla, da zdaj sosedje vasujemo pri mertvi", dostavi druga mati.
„Ubožec, meni se smili. Kako mu bo hudo!" reče tretja z obrazom in glasom na jok.
Vse te izreke milovanja ali začudenja je prestrigel klic mladega dečka, ki je kazaje na okno pocukal svojega očeta za rokav in djal: „Lejte oče, eden skozi okno gleda v hišo." Vsi se obernejo tjekaj. Res je nekdo slonel na oknu in prizadel si razgledati družbo v izbi. Kdo je, to se ni dalo v temi razločiti, zaslanjal je pa mesečino tako, da ga je lehko vsak zagledal.
„Noter pridi kropit, ako si pošten, kaj bi zijal v ljudska usta od strani!" reče gospodar Jurec glasno in štirje mladenci skočijo ven pogledat, kdo je človek, ki si ne upa ali noče naravnost v hišo. V trenutji pa pridejo nazaj in ž njimi še nekdo.
„Domen!" zavpijejo vsi, eni veseli eni ostermeli.
„Ne zamerite Jurčev oče", reče prišlec, „klicali ste me sami v hišo. Pa povedite mi, ali ni mojih mater pri vas, gori na Hribcu sem jih iskal, pa jih ni."
„0 za Boga in sveto pomagavko, božjo devico!" izdihne stara ženska, „lejte-si nič še ne ve."
„Tukaj je mati, tukaj!" pravi Jurec resnobno prikimaje.
V tem hipu pa je bil Domen zapazil mertvaški oder in o groza in strah! svojo staro, malospoštovano in vendar goreče ljubljeno mater gori, z bledim mertvim licem. Vendar ni se zgernil na tla, tudi vpiti in tožiti ni začel; serpo, nepremaknjeno je gledal na mertvo truplo nekaj časa, potem pa vergel kolec, ki se je va-nj opiral po hiši, stopil k param, poljubil mater v velo lice in zjokal se, da so ž njim jokale vse matere v hiši. V svoji bolečini ni čutil, da si je obvezo na roki odtergal in da mu je kri tekla iz rane, kjer je imel palec odrezan, in cedila se po licu maternem in po mertvaških pertih.
Jamejo ga tolažiti. Jurec mu pripoveduje, kako je staro ženo na potu do grada mertvo našel.
266
„Torej tuđi to je on storil!" zakriči Domen na enkrat, rudecica ga oblije, solze se mu ustavijo; popade kol s tal in vihra iz hiše ven na piano, na prosto. Morda je hotel iskati v merzli zimski noči hladila svojemu ognju, ki je žarel v njem in ga hotel raz-gnati?
„To je čuden človek, ta Domen", reče star mož.
„To je res. Mater ima mertvo pa pobegne iz hiše; še znorel bode revež, znorel, še tega bomo dočakali", dostavi drugi.
„Beste vidili, kaj še napravi", rekel je berač Ureh s Kostela in zarezal se, obesil mavho čez pleča in, zastonj se oziraje po hčeri domači Anki, odšel v listje spat.
Stari možje so na zvezdah poznali, da bode že kmalu dan, ko se je družba razšla. Vse sosede pa je Jurec, predno so domu šli, povabil, da bi jutri zjutraj stari Meti za pogrebom šli in da bi hteli hoditi v njegovo hišo ves teden za njeno dušo sedmino molit.
X. Poskušeno maščevanje.
Pokopali so bili staro ženo. Pogrebci so se ravno razhajali. Bilo jih je veliko, staro in mlado iz vasi; samo Domna ni videl nihče na pokopališču. Staricam to ni bilo po volji. Djale so: „Lejte-si no vendar nobene solzice ni poteklo za ranjco; ovbe Bog jo reši iz vic!"
Dan je bil lep. Gospod je šetal počasi ob verbah in rakitah pri potoku. Zamišljeno je gledal pod noge, v roki pa vertel černo, uglajeno palico z belim butičkom. Kaj je premišljal in berbral v brado, to ni znano še do danešnjega dneva.
Pride do srede prostornega travnika. Zdajci se mu je zdelo, da ga nekdo sreča, slišal je, da se sneg tere pred njim, povzdigne glavo in pogleda. Kaj je pač videl bogati gospod Sova pred seboj, da se je tako prestrašil, da so se mu kolena pošibila in zobje zaškle-petali? Strahovi ne hodijo po dnevi, hudir se prikaže boje po noči. Kdo je bil? Svojega sina, hlapca Domna, je imel Sova pred seboj.
Dobro nam je znano, da je imel častitega gospoda za kaj strah obhajati, ko se je sešel s sinom, kterega je sovražil, zametal, vničeval. Ko bi on sam tudi ne bil še tega vedel, oznanjeval mu je vse to strahoviti pogled Domnovega očesa, svitel kakor ogel v žerjavici.
„Stoj, da se midva pomeniva!" reče Domen stopivši nenator-nerau očetu na pot. Videti je bilo, da govori premišljeno in polagoma, a tresoči glas je znamoval dokaj, kako mu kri vre in kako mu je um in pamet že skoro prekipela.
„Kaj hočeš? Pusti me in pojdi svojo pot", reče grajsčak ter strahoma pogleda po travniku, je-li kje kdo na potu proti njemu.
267
Nikjer ni bilo nikogar videti. Sova je merzel pot potil po čelu in po herbtu.
„Poznaš me, menim?" praša dalje mladi človek in žile na obrazu mu še huje nabreknejo. „Ni hudič, da bi me bil pozabil, saj si bil pred nekaj večeri pri meni, v mojih žepih si imel nekaj spravljenega, ne?"
„Prosim te, ljubi moj, pridi drugo pot k meni, zdaj ne utegnem", pravi Sova ter se hoče z lepo izmuzati sitnemu sinu.
„Veš koga so danes pokopali?" praša Domen.
„Pri Bogu je milost pri kuharju juha, v glavi se mu blede, sam Bog me varuj", moral je gospod sam pri sebi misliti. „Vem", rekel je na glas. „tvojo mater so nesli, revica je umerla. Žal mi je zares, da si jo izgubil, jaz ti bom že kaj preskerbel, le oglasi se mi kaj."
„Ahä", zakrohoče se Domen osorno, da je bilo Sove na novo bolj groza, „preskerbel mi bode moj oče, da me potaknejo v vojake in potolčejo Bog ve kje, kakor kozla v mesnici. Zares dober oče si mi."
Zopet je bil Sova pogledal po gazu ob potoku. In glej videl je, da nekdo pride, bil je že blizu zad za ovinkom. To je bil vzrok, da je grajščak naglo spremenil govor in glas. Stisne in potrese malo palčico, jezno pogleda Domna od pete do glave ter se zadere: „Pogledi, pogledi smerkovca kilovega, ki se prederzne ustavljati mene na potu in mi še nekaj čenča in čveka, kakor da bi moj sin bil.   Poberi se mi!"
Učinek teh besedi je bil, da ga je razkačeni mladeneč, naglo ko bi blisknilo, zgrabil za vrat. Omenili smo menda že, da je bil Sova, da-si ravno že prileten, vendar terdne postave. Zaupal je tudi morda nekoliko na lastno moč in se ohrabril vidć še druzega človeka blizo. Vendar ubraniti se ni mogel, ležal je, ko bi mignil v snegu po dolgem, na persih mu je tiščalo težko, železno koleno rebra v tla in krepka pest mu je zderhovala goltanec, da je le s slabim in ohripelim glasom ječal: „pomagaj!"
„Tvoja ura se je stekla, nihče je ne bo navil, nihče ti ne bo pomagal. Izprašaj si vest, morda se rešiš hudiča in pekla, živel ne bodeš več!" djal je Domen.   Bil je menda čisto z uma.
Z zadnjo močjč obupnega človeka se je izvijal Sova besnemu človeku. Med tem pride človek po gazu bliže, kterega je grajščak videl in na čegar pomoč se je zanašal. Bil je berač Ureh s Kostela. V svoje navadne raztergane cunje zavit, mavho in gosli čez pleča obešene, mencal je prav počasi. Celo ko je videl, da se dva boje-vata, ni nikakor pospešil korakov več kakor toliko, da je vidil, ,kdo se valja'. Videvši pa. da Sova pod Domnom vpije in kliče na pomagaje, nasloni se berač na palico, pokaže poznano versto belih velicih zob izza razmeršene brade in se glasno zasmeje.
268
„Le dobro ga zaznamovaj, Domen! jaz te ne vidim, Domen, jaz te ne vidim!" kričal je Ureh, zasukal se na zakerpani peti in šel mimo pevaje že omenjene verste Bog ve kaj povedajoče pesmi:
Hoja hoj-hoj! Volk ima loj. Sraka je spaka, Žolna lih taka.
Sova pa Sova Od zad je sirova, Kuhal jo h??, bom !
„Slišis, Domen!" kričal je že od daleč berač, ko je odpel, „le hitro jenjaj kresati ušes očetovih, gotovo so že omeščana; vstani in ulekni jo čez vođo,^zakaj zlodej po meni in po tebi, če ne letita dva tam gori le-sem. Žuri se, žuri, mene pa ne imenuj, da sem te videl, primojduha jaz ne hodim okrog beričev."
Rekši berač počenča z mavho bolj na ramo in miga naglo naprej godernjaje sam pred seboj: „Ta se bo danes na mater spomnil, ta Sova. Nič napek, ako mu Domen na brado stopi in čeljusti in usta razčerhne in razpotegne kakor Samson tistemu levu ali —kdo vraga."
Medtem je Sova težko stokal pod sinom. Zadnja ura mu je bila pred očmi z vso strahovitostjo, ktero mora občutiti človek njegovemu enacega življenja. Domen je klečal tiho na njem, deržal ga je, kakor v kleščah. Na roki, kjer mu je bil palec odrezan, odperla se je bila rana in kri je tekla po telesu očetovem, kakor večer pred po maternem.
Ni videl nič, ni slišal nič, niti prošenj nečloveškega očeta niti beračevega opomina. Cas je bil potekel, zgodilo bi se bilo djanje grozovito in neslišano. Že je bila Domnova roka tesneje zderhnila gospodov vrat, gergraje se je le-ta izvijal in usta strašno odpiral, da bi sape dobil: ko pritečeta od berača naznanjena človeka, grajski stari pastir Peter in močen mož iz vasi blizu. Domen ju ni bil zapazil, dokler ga nista zgrabila za rame in znak potegnila. Tudi oba bi ga pač ne bila uderžala, da ga ni suhi Peter s palico mahnil po rokah tako, da so mu omahnile. Sešlo se jih je kmalo še več.
Povežejo Domna.   Odnesö Sovo domu.
Dva dni pozneje so si pravili, da Domna ni več v deželi, da so ga dali v vojake za vselej.
Sova pa je po tistem času živel še bolj sam za-se. Le malokdaj ga je kdo o kakem poletenskem večeru videl šetati se ob vodi, s potuhnjeno glavo, razoranim temnim čelom in z boječim hudim pogledom, ki je podil vsacega druzega človeka od sebe. Celo gospodar Jurec ni več tako pogosto zahajal v grad vasovat, bodi-si da ni bil človeku nič kaj iz serca prijatel, ki lastnega sina.
269
?? tudi nezakonskega (zakaj zaznanilo se je bilo vse še poveličano med ljudi) v vojake da, ali pa, ker mu je merzelo gospodovo nemirno in temno oko.
?I.   Tuji razbojniki.
Pet let je bilo preteklo.
Marsikaj se je bilo predrugačilo taöas. V vsi vasi so bili že skoro pozabili Domna, ali vsaj menili se niso več o njem, ker jim je bil spred oči. Če se je pa pri kakem besedovanji pod hruško ravno kdo zmenil od njega, zedinili so se vsi v tem, da ga pač ne bode nikdar več videl nihče. „Gospoda bo že skerbela, da bo konec vzel tako ali tako, če že ni", djal je kak moder mož.
Jurčeva Anka ni imela tako romantične ljubezni, da bi bila mogla iz serca peti staro našo narodno, ki pravi: „cakäla sem ga sedem let — sedem let ga pa še bom"; ampak pozabila ga je tudi ona in po očetovi želji vzela bogatega mladenča, ki se jej je že pred ponujal, kterega je bila pa odgnala. Morda jej Domnov značaj, kterega je v zadnjih dneh še le bolj spoznala, ni bil nič kaj po všeči, morda ga je tolikanj laglje pozabila, ker je slišala med ljudmi, da je sin onega odurnega in priskutnega človeka, ki so mu rekali Sova: toliko je gotovo, da je bila srečna v novem zakonu. Stari oče Jurec je doživel veselja na sive lase, da je videl vnuka na svojem naročji in zeta dobrega gospodarja, kar mu je jako olajšalo bolezen, ki jo čuti vsaki slovenski oče, ako mora zeta vzeti, in tako rekoč svojo lastnijo na pol tujemu gospodarju prepustiti, ne pa lastnemu sinu. Sicer pa se je bil Jurec teh petih let močno postaral, las je imel čedalje več belih na glavi.
Sova je ostal tisti ko pred. Nekteri so terdili, da se je obraz te leta še bolj sferknil in sesušil in da se je zatilnik jel starosti upogovati, vendar to se ni veliko poznalo. Ne moremo pa čisto nič povedati, če je bil tudi on tako naravnost pozabil Domna.
Bilo je jeseni. Na grajskem travniku je stala otava pokošena v kopicah; kosci so bili pa že davno razšli se, kajti že je stala zvezda večernica visoko na nebu. Počasi je potihnil hrum po vaseh okrog in okrog, le še tam pa tam sta pela dva ponočna sleparja kako okroglo pesmico, pa zaspana sta se izgubila tudi onadva vsak za enim oglom.
Samo v gradu sta čula še dva človeka. Luč je svetila iz grajščakovega okna.
V isti sobi, kakor že pred nekdaj, najdemo tudi nocoj dva naša stara znanca Sovo in Jurca. Že dolgo ni stari gospodar vašo val v gradu. Nocoj pa je bil Sova nenavadno pri volji in besedi, menda ga je bila obila košnja razvedrila.
270
„Poklaje boste pa veliko imeli letos, poklaje", govori Jurec grajščaku." Po travniku sem hodil in videl, da so vam dosti na-kosili in natepli."
Sova je zarenčal nekaj in primuzal.
„Samo čisto vam niso pokosili", nadaljuje Jurec. „Nektere redi še vse kosmate leže. Pozna se, da so le tako potepli nekteri, da so kose z rok vergli. Hencajte, veselje bi imel človek tacemu berco pritisniti, da bi se kositi učil. Malo manj ko pol voziča bi je bilo lehko več mervice."
„Tlačanov je nekaj delalo", spregovori Sova in puha dalje
tobak.
„Tlačanje so tlačanje. Domač posel je še zmirom najboljši, če je priden. Dober hlapec je boljši ko zlata vaga. To sem jaz skusil, kaj menite, dela sem imel dosti, otrok pa malo, samo Anko. Zato sem moral hlapce imeti. Pa to moram reči za delo ga nisem imel otovrej, kakor je bil tisti Domen", govoril je mož počasi, kakor so mu misli tekle iz stare glave.
„Hem!" zarenči Sova pri tem imenu. I
„Ni nič slišati o njem? Kje je neki? Če je res od vojske pobegnil, doli na turški meji, kaj-li? Ljudje so govorili, da je tako pisanje prišlo."
„Ne vem", pravi Sova in se oberne v temno stran; ni mu bila ljuba ta reč.   Toda Jurec tega ni zapazil.
„Kaj pravite, kaj je ? Čaki-no! Eno reč sem imel že dostikrat na jeziku, da bi vas bil rad prašal; a nekaj se nisem domislil, nekaj sem bil toliko štramast, da se nisem upal prašati. Kaj je res, kar Ijudjć klepečejo in stara babiščeta trobuzlajo, da je bil Domen vam v rodu?" Zadnje prašanje je govoril bolj natihoma, skrivnostno.
„Kaj klepečejo?" povzame naglo Sova.
„I nu, zastopite me, jaz sem še zmirom djal, da ne bo nič resnice, rekel sem, težko če bo kaj. Pa ljudjč hotč zmirom več vedeti. Tisti berač Ureh, ki na gosli brenka — zdaj ga že dolgo ni več v te kraje — je bil raznesel, da je Domen vaš — vaš sin bil."
V tem hipu se zasliši iz dvora sem lajanje velicega priklenjenega psa. Grozovito je razgrajal in zaletoval se, kakor Sova še nikdar ni slišal.
„Kaj je neki?" djal je grajščak, vstal s stola, snel staro puško s klina na steni in šel k oknu. A zunaj se je bilo pooblačilo, videlo se ni za pet pedl. Bogastvo in denar je bilo storilo skopega gospoda neznano boječega se za svoje imetje.
„Družina pa že vsa spi. Kaj ti bo to!" renči Sova, petelina pri puški napne in odmakne se od odpertega okna. Zdajci slišita oba, kako pes zacvili in lajanje pojenja. „Kaj je to?" reče
271
Sova in obleđi ko zid. Postavi se zopet na okno in zagermi z debelim svojim glasom „kdo je?", ter nameri puško naravnost v temo proti dvorišču. Namesto odgovora prižvižga krogla iz teme in leti ravDo mimo njegovega ušesa v izbo.
„Za božjo voljo!" zdihne Jurec v strahu.
Sova se ogne od okna, kjer ga je odsev luči, v debelem železnem svečniku stoječe na mizi, vidljivega delala nevidnim sovražnikom,
„Počakaj, jaz zakličem hlapce", pravi Sova in hoče iti ven. A ropot zunaj mu naznanja, da so velika vrata veržena iz zapahov. Strašen krik se je čul v tem trenotji; baklje so se jele svetiti po vsem gradu. Po stopnicah hrumi več korakov. Sova zaklene duri od znotraj, sam pa se vsede nekako mirno in pogumno za mizo, postavi železni svečnik na ogel pred-se, puško pa napeto po mizi, namerjeno proti vratom. Tako je pričakoval, sicer upaden in bled, vendar neustrašen, kaj bode.
Jurec je stal bliže peči, sivi lasjč so mu stali po koncu, bil je veliko bolj v strahu, ko Sova. Ni mogel razumeti, kaj to vse pomenja.
Vendar oba nista vtegnila premišljati. Prikaže se čez luknjico pri vratih svit baklje od zunaj, sliši se ravs več ljudi, bunkanje na vrata, zaletovanje. Ključavnica ni dolgo deržala. Vrata se od-pahnejo.
Jurec je bil na pol za vrati in ni precej zagledal, kaj je; kar pa je Sova videl, bilo bi ga lehko na napečno misel zapeljalo, da vse to ni resnica, ampak da se mu le sanja.
Kacih šest mož, čudovito napravljenih in oboroženih, rinilo se je skozi duri v stanico. Vsi so bili obraščeni po obrazih, nosili so dolge puške, samokrese za širocim rudečim pasom in dolge nože. Pervi, velik zastaven mož svitlih oči in dolge brade, je nosil veliko leseno bakljo. Njegova roka je bila brez palca.
„To so Turki", rekel je Jurec strahoma sam pri sebi, spom-nivši se, kako so stari očetje popisovali podobe teh sovražnikov stare naše dežele.
„Ha!" kričal je grozoviti vodnik divje trope, ki je bakljo nosil, „ha! zdaj te imam!" in z vzdignjenim nožem je hotel planiti nad-nj, a poči puška, kroglja mu predere persi. Ko bi trenil popade Sova še težki železni svečnik s svečo vred in ga z vso močjo telebne razbojniku v čelo. Baklja mu pade na tla. Z verne se sam verhu nje. Za trenotek nastane tema in krik po izbi. Pa precej pridero še drugi in prinesö svečavo.
A Sova je bil porabil temo. Skočil je bil skozi odperto okno na dvor in Jurca samega pustil. Videvši svojega vodnika v kervi potolčejo razbojniki starega moža na mah in brez usmiljenja.
272
s 1 Vse obširno poslopje — tako imenovani grad — je bilo raz-svitljeno. Čudovito je odsevalo v cerno noč daleč okrog. Po polji pa med građom in vasjo je z velicimi koraki tekel spehan mož, grajščak Sova, proti vasi. Vaščanje so bili že vsi na nogah. Luči in vpitje jih je bilo zdramilo po koncu, vendar so strahoma gledali le od daleč in ugibali, kaj to pomeni. Neki dedec je celo začel praviti staro pravljico, da so nekdanji gospodarji grajske ponočne svatovščine imeli, na kterih so s peklenskim ognjem grad tako razsvetiti znali, da je za devet žerdi visoko svit stal kakor od solnca. „Ta gospod je tako tudi ves ongav, ta stenica; Bog in sveta pomagavka nas varuj, ne djal bi dvapota, da se ne pečd s pošastjo hudičevo in morda tudi svatuje nocoj", sklene dedec pripoveden marsikdo se je našel, da mu je verjel.
Se le ko Sova med-nje pride spehan in ustrašen in pripoveduje, da so razbojniki in zapoveduje, da bi šli pomagat, jamejo se vaščanje gibati, kričati. Razlete se na vse plati in se shajajo zopet vsak s kacim orožjem, lesenim ali železnim. Da bi svojo armado tem strašnejšo storili in vrage laglje odpodili, nataknejo slamnate otepe in škopnike na droge ter je zažgo. Tako se počasno pomikajo proti gradu, ki je bil že na več mestih v plamenu.
Bilo je v vsem nekaj grozovitega. Kmetje so imeli poguma, da še sami niso vedeli, odkod so si ga vzeli. Žene in otroci pa so vpili pred vežami in stali in zijali.
„Za pet ran Kriščevih, botra kaj je pa?" prašala je mlada ženska z otrokom na rokah staro sosedo.
„I lej jo lej! kaj ne veš, turški razbojniki so, vse po gradu so že poklali, Bog se jih usmili in mamka božja!"
„Ježiš! kaj bo, če doli pridejo."
„Ćerni so ko ogel in cele jablane s korenino pulijo", reče tretja baba. „Naš Tonek je gospođa slišal tudi, ko je pravil. Sam Bog daj, da bi še kedaj vernili se naši."
„Jemineja!" javka mlada mati, „kako sem jaz svojemu branila, zdaj-le z doma hoditi. A menite, da mara kaj? Nič, nič ne." In solze se udero mladi ženi.
Ko Sova s kerdelom svojih za boj pripravljenih kmetov pride blizo grada, vidi da ni že nikogar, le tu in tam je s strani pritepel se kak hlapec iz svojega skrivališča.
Ravno so stali možje in posvetovali se, ali bi gasili, ali bi se vernili v vas, ali bi šli za razbojniki, ko glasno zadoni iz teme pok veliko pušek in kroglje so padale nizko, visoko in na vse plati. Vendar zadeti so bili samo trije možjč, drugi so jo pocedili, poza-bivši hrabrega poprejšnjega duha, naravnost domii, zakaj ni jih bilo volja bojevati se s tacimi vragi, ki jih še videti ni bilo.
Kmalu je potihnilo vse okrog, le ogenj je pokal požiraje tramove in strehe in nakopičeno bogatijo Sovovo.
273
Težko je bilo kmete v drugoč pripraviti, da so šli iznašat iz grada, kar se je dalo še oteti.   Jurca so našli na pol živega.
Ko so drugi gasili in nosili, sedel je Sova na mali vreči, na ostanku svojega bogastva, glavo podpiral v dlan in komolce tiščal v kolena. Vsa druga njegova družina je bila malokdaj pri njem, tudi nocoj ni bilo ni žene ni otrok. Nanje Sova tudi mislil ni. A denar, denar, kterega si je tako skerbno spravljal skup, skoparil, še sam sebi ne privošil — večidel tega denarja so mu vzeli tuji, divji, Bog ve kakovi ljudje. Ne, nikakor, niso mu ga tuji Ijudjć vzeli, on sam si ga je bil, skoro bi rekel. Kajti, dobro je vedel, kdo je bil vodnik razbojniški, oni človek z bakljo in černo brado in svitlim očesom, oni, ki ga je on ustrelil in s svečnikom ubil, oni je bil Domen, njegov sin, njegova kri. Tedaj ga je bilo konec tega sitnega sina. Sova se bode oddehnil. O ne, Bog je vest vstvaril vsem ljudem, tudi on ni bil brez nje.
Sova je vedel, da ga je ubil do smerti, vendar trupla v gradu ni bilo nobenega razun Jurčevega, dveh hlapcev in pa starega pastirja, čegar zvestoba je bila vzrok smerti.
XII. Česa je najzadnje Špilkin Jožek doživel. 
Krojač Špilkin Jožek je bil ravno omenjene noči dodelal nekaj hlač in plačilo za to svoje šivanje je bil nesel spravit nekemu kerčmarju tik ceste; ta pa mu je za odškodovanje polnil precej dolgo časa steklenico z rudečim vinom, kteri je potem nahajal pot po stermem Jožkovem goltancu. Bravec mi bo rad verjel, da je potem moj dolgonogi krojač precej vse križem švedral, ko je kerčmo popustil in se proti domu napotil. Vendar Špilkin Jožek ni bil nikdar tako pijan (da naravnost po domače povemo), da bi se bil pota in pa teme ustrašil, temveč hodil je še raje po noči ko po dnevi.
Tako najdemo v sredi noči svojega umetnika s šivanko samega na potu. Dolgočasoval se Jožek ni nikoli, če je bil prav sam, to se ve, le ako je bil vinski ali kakor je sam djal ,dobre voljet Delal si je namreč sam tovaršijo, izpraševal in odgovarjal. In kedar mu je domišljije čisto zmanjkalo, jel je hreščati in peti z gerdim hripavim glasom, da so se mu vse ponočne tiče oglašale v okolici.   Tudi zdaj je pel staro pesem krojaško;
Po cesti krevsa stari mož, Opertav nese pleten koš.
Ga srečal je en žneđar mlađ, Prec nekaj prašal I)i ga rad.
„AI v košu nesete igle? Al dali meni bi ene?"
„„Da bi ti stolkel vrag glav6 ! Ne viž, da tvojo imam ženo?"*«
274
Morda je znal pesem še naprej krožiti, a zašel je bil med petjem s steze in ko bi mignil se je spodteknil ob kopico otave na travniku in zveruil bi se bil, da se ni obstregel ob svoj vatel. „Ne vem, če sem res^pijan, ali kaj mi je? Kod šavram, ti pajk na vodi!" govoril je Špilkin ter tipal in šlatal, kod bi prišel zopet na stezo. Pa kolikor bolj je iskal pravega pota, toliko dalje je zahajal od njega, ter s kopice v kopico zaletaval se, tako da na zadnje že skoro ni vedel, kje je.
V sredi grajskega travnika je stala debela ternjeva lesnika. Posadili so jo bili še v starodavnem veku dedje, s hvalnim namenom, da bi se vnuki seno mešaje in suše o vročih poletnih dnevih hladili pod njo. In res je poležana in pohojena trava pričala, da je dedje niso zastonj posadiH.
Še le ko Špilkin Jožek lesniko dotiplje pred svojim nosom, razbere si v svoji razmišljeni pameti, da štrama in hodi po Sovinem travniku.
„Čakaj, vrag vražji", govori nevoljen sam s seboj, „pa tudi ne grem domu, primojduha da ne grem, tukaj-le pod lesniko bom spal." Za vzglavje si prinese precej veliko pest merve in se raz-položi po dolgem, komolce dene pod glavo in že se mu je jelo dremati, ko se domisli, da pokore od lanske spovedi za ta dan še ni odmolil. Komaj pa odmoli drugo češčenomarijo po očenašu, ko zagleda, da od grada svit stoji in da se dim vali proti nebu. „Sova je ogenj zatrosil", reče in premišlja, ali bi šel gasiti pomagat, ali bi od daleč pomagal. Pijanost ga je bila že precej minila, ker tak človek, ki je zmirom v vinu, ko žaba v luži, strezova se vselej kmalu. „Na pervo moram vedeti, kaj je, potlej pojdem še le", pravi Jožek, vzdigne se popolnoma in začne plezati po lesniki gori, zakaj grad je bil skrit za drevjem, dobro se od tal ni dalo videti.
Sicer ga je ternje opraskalo na več krajih, vendar Jožek je bil take natore, da ni miroval popred, predno je svoje suhe kosti na najviši rogovih vejate lesnike posadil. Komaj pa se je dobro vsedel in jel razgledavati pogor, ko zasliši pomplanje, kakor da bi veliko ljudi teklo po travniku. Zdi se mu, da ne daleč vidi cel trop ljudi stati; tiho so pa bili vsi, ko tatje. Pridejo bhže, ukre-šejo ogenj in — o jej — tacih ljudi Špilkin Jožek še nikdar in nikoli ni videl, tacih kosmatinov, s čudovitim opravkom in strašno puško. Bilo jih je kakih dvajset, enega pa so nosili, bil je kervav po obrazu in se ni zavedel. Videl je krojač, da ga devajo na ravno tisto ležišče, kterega je bil on za-se postlal. Govorih so neznan jezik, in ker se imeli svečavo, ki jih je le na pol obsevjila, zdeli so se morda Jožku tem bolj neznanski in strahoviti. Čepel je v svoji rogovih tiho, še dihati si ni apal, „zakaj ustrele me ti peso-glavci, kakor srako z vej, ako me satan izvoha", djal je.
275
Rešen je bil iz svojega straha, ko so se razbojniki zedinili in pogovorili, v kteri kraj morajo bežati, in ko so jo res naglo pobrali proti južni strani.
Ogenj se je bil med tem v gradu popolnoma razgorel. Visoko je švigal plamen, čarobno in grozno seval v temno noč. Špilkin Jožek je kobacal od veje do veje dol z lesnike. Večkrat pa je postal in poslušal, ali so res odšli oni ljudje, ali oni hudiči, ali kar so bili; to je uganil le, da so morali oni zažgati grad. Že je bil na zadnji veji, ko zasliši tiho ječanje od zdolej gori. Ni videl, od kod je prišlo in v pervem strahu jo kakor veverica na skok za dva suha šterclja više ob deblu pomakne. Potem dolgo zopet na ušesa vleče, a le ravs od grada in iz vasi je bil slišati, vse drugo je bilo tiho. Že je jel misliti, da se je motil, ko v drugič nekdo zastoka globoko. Zdaj je Jožek dobro slišal, da je nekdo pod njim, pod lesniko.
„0 Jezus, pomagaj!" ječal je zopet nekdo.
„Aha, ta ima Boga na zobeh, iz naše rodovine je, le doli stopi Jožek", govori krojač in kmalu so molele njegove dolge suhe noge izmed vej ob deblu doli. Zdolej je ležal človek. Pustili so ga bili razbojniki. Moral je biti hudo ranjen, Špilkinemu Jožku ni odgovarjal, kakor ga je tudi klical in vpraševal; kar genil se ni.
„Kaj ko bi ogenj ukresal", pravi krojač in se spravi na delo. Po dolgem trudu je gorela suha berst, ki jo je nalomil ob lesniki, in obsevala tujega moža.
Ležal je znak, na eni strani mu je ležala puška tolika kakor on, na drugi je stala steklenica, kakor se je Jožek pozneje udal, napolnjena z žganjem. Po licu je bil kervav, na bradi se je tudi kri deržala, že sesedena, tako da so se bile berke čisto vse sprijele. „Nekdo ga je mahnil prek čela", djal je Jožek. Na persih je morala druga rana biti, kajti obleka je bila okervavljena zelo. Ranjenik je hotel menda kervi braniti izhod, ker je z roko tiščal na mestu, kjer je bilo središče kervavega madeža. Zdaj še le Špilkin Jožek zagleda, da na tej roki manjka palca.
„To je Jurčev Domen!" klikne na enkrat in poklekne. „????! Domen, kaj ne slišiš, hi! — Le-td ne bo več zdrav. He Domen, pogledi me no, v obraz me pogledi! Kaj ne poznaš več starega prijatla, he buzarona!"
Vendar drugega odgovora krojač ne dobi, kakor da Domen težko zasopne.   Gotovo ga ni niti poznal niti vedel.
„Zdaj se mi še le oči odpirajo", začne Jožek zopet svoj sa-mogovor. „Tak je bilo vendar-le res, kar so pravili — je že leto in dan tega —^ da je pobegnil bil od vojakov na turški meji neki in da ga ni. Šment! pa je pajdaše pripeljal nocoj to noč, da bi očeta obiskali; ahä, zato so imeli oni tolike mavhe.  Sova je imel
276
denar. Kaj bi djal? — to je pa napek za-te, ti revež ti, da si pobral hudo sam, dobro si pa pajdašem pustil."
Po tej elegiji ga jame zopet klicati, cukati, popravlja mu vzglavje, in brisati mu kervavi obraz. Ranjenec je jel govoriti, toda vse je bilo zmedeno in raztergane. Zdaj je preklinjal in grozil se, imenoval očeta svojega, zdaj zopet molil in Boga usmiljenja prosil.
„Ne kolni mi, ne", vpil je krojač, „drugače mi uideš gorak iz rok v pekel, česar te Bog varuj."
Prišel je trenotek, da se je Domnu nekaj razjasnilo, smert je morala biti blizu.
„Kje sem?" praša s težo krojača.
„V domačih krajih si, Domen, na travniku grajskem pod lesniko."
Oba molčita. Čepe gleda Jožek nekaj časa v obledelo lice. Potiplje roko.   Merzla je bila.
„Slišiš, Domen!" kriči zopet krojač, ,^nič ne mara, da boš umeri.   Kaj ko bi molil — molil, pravim!" «
Domen je jel res gibati z ustnicami in ^— umirati.
Ko se je danilo v jutru, razpovedal je Špilkin Jožek po vasi, da je Domen umeri v njegovih rokah, na očetovi zemlji. Da ga je lastni oče ubil, to je vedel samo gospod Sova.
A tudi Sova ni dolgo nosil te skrivnosti po svetu. Po Jur-čevi smerti, ki one noči ni prebolel, ostal je brez prijatla. Vest ga je grizla in zgrizla, kajti nekega jutra so ga našli mertvega. Še v smerti strašen je deržal, ko so ga dobili v postelji, glavo na tleh, noge pa je imel zavite in zapletene v rjuhe in odeje. Djali so, da ga je božje vdarilo.
„Kaj menite, da so bili res Turki tisti razbojniki?" prašam jaz starega Oralka, ko je pripoved končal,
„Kaj pa, da so bili. Če ne verjameš, pa pojdi gori v grad. Tam še zdaj tisto puško hranijo, ki jo je bil Domen prinesel, in videl boš, da je turška. In v Vedlačevem hlevu je še zdaj deska, iz gradu prinesena, v kteri od tačas turška kroglja tiči,"
Jože Jurčič.
277
Poslednji Orebita.
(češki spisal J. E. Vocel, poslovenil Podgoriški.) 1.
Bil je jasen, prijeten jesenski dan 1448. leta. Ne daleč od Smedereva se je preko Donave prepeljala janičarska druščina, po-skakala na ogersko obalo in naglo odjezdila po močvirji na sever. Ko je bil utihnil štropot turških hatov *) v dalečini; ko so se jezdici v modrej megli videli taki, kakor kake črne, naobražene podobe, priziblje se h kraju druga ladija, in 12 oroženih Srbov stopi na suho. Malo se pogovore brž ti Srbje, potlej pa se razdelć na dve četi: ena je udarila jo po močvirji, ena pa ob Donavi na zapad.
Obličje poludanskega solnca se je ogledavalo v modrej Donavi, ki je z veličastno mogočnostjo valove valila po neizmernej širjavi. Ob reci po levem kraju — višem in višem, rastla je trava, čem dalje od obale, tem rodovitejše; za to travo pa vitka rozgovina, in naposled visoko trstje, ki se je raztezalo mnogo milj na daljavo in na širjavo, tjekaj v ogerske pustine, raztezalo tako, kakor kaka hostna goščava.
„V tem-le kraju ga najdemo!" reče vodnik četi, s ktero je dirjal po zelenej obali ob Donavi, „le-sem ga je zjutraj prepeljal ribič; saj pred večerom ga ne bode iz tega trstja."
„Gospod Javornić", oglasi se nekdo med četo, „jaz pa mislim, da je bežal k reci Tamizi; tam je močvir, grmovje in otočič, — vse dobro zavetje za-nj."
„Tem veče gorje za-nj", odgovori Javornić, „reke pregloboke in široke ne more prepluti, čolna pa tudi ni nikjer nobenega tam v tistih močvirnih pustinah; nič se ne bojte, ne uteče nam!"
„Nikakor, presneto da ne", dodade nekdo drug, „če je pa zbežal doli kam v badinsko doKno, tam ga pa kmalo zasači sablja razdraženih Janičarjev."
„Naj le divjajo tje za njim ti prismojeni divjaci! Saj — do-bodo ga ne, ker z junaško besnostjo hote planiti na ogerske meče. Le dobro pazimo torej, zato da preiščemo vso puščavo. Alo, le razsodite! Ti, Brusnic, poveži konje in pelji tje, kjer gre Tamiza v Donavo.   Ondi se zvečer vsi snidemo zopet; zdaj pa se razidite
*)  Hat — žrebec. Glasnik IX, 19
278
po goščavi; le oprezno in varno koračite skozi trstje. Če mu kteri pride na sled, ali da ga najde, naj pa precej znamenje da s piščalko. Alo, le urno na posel!"
Dragovoljno so slušali svojega vodja vsi. Kmalo se je razšla vojniška druščina in šumeče trstje je znamenovalo, kam in kod so se razgubili Javornić in njegovi tovarši.
Solnce je uže zahajalo, ali nobena piščalka še ni pokalila mrtvaške tihote na razsežnej puščavi. Javornić je blodil po sredi rodovitega trstja in besno sekal po njem, ker ni bilo nikjer nič. Ali ko trstikov snop preseče s svojim železom, na enkrat skozi presekano vrzel njegovo oko zagleda jasno, travnato okolico. Prodiral je ondi iz gostega trstja potoček, zavijal se sredi zelenega prostora in vračal v temno, trstikovo zavetje tako, da je delal otoček kakih 20 korakov na okoli. Na otočku pa je ležal nekdo orožen, na pol skrit v gostem višu. Javornić je od nenadne sreče viknil — kar na glas.
Oroženec se zbudi iz lehkega spanja in vzdigne bledo lice, lice — oživljano od žarečega, junaškega očesa. Serbski vojščak ostro zažvižga, junak pa skoči po koncu in širok meč izdere iz nožnice. To genotje mu plašč zmekne z rame in na ^njegovih junaških prsih zalesketa zlat križ na dragocenej verizi. Črni lasjč so se mu vili po ramah, temne brke pa vzviševale bledost njegovega plemenitega obličja. Zavzet na prvi pogled se Javornić pomekne nazaj od junaške postave, ali naglo se ojači, čez potok šine na otoček kakor strela, z golo roko zgrabi tujčev meč in vikne: „Ujet si!" ^
„Nazaj, sužnik!" zagrmi junak in s svojo krepko roko potegne meč sovražniku iz roke, tako da ga je z ostrim jeklom globoko vrezal v dlan. Javornića razburi bolečina, potegne z levico nož izza pasa ter nameri v prsi junaku, ki pa je proti njemu mahnil s širokim mečem, presekal ž njim Srbu klobuk in glavo razklal mu do čela, kar je enkrat mahnil. Vojnik ljuto zarijove in vznak pade v potok; krvava glava se mu koplje v vodi in usta mu zajezi mrtvaški hropec.
Junak bolesten izdere nož, zaboden globoko v desno ramo. Skloni se h kervavemu potoku in s kacigo zajme vode, da bi si izpral rano. Ali pri tej priči mu šum med trstjem naznani, da se sovražniki bližajo zopet. Brž vstane torej in zgine dalje v goščavo; ali med potom je iz boleče rane kri kapala mu na orumenelo trstje: puščal je sled za seboj. Toda komej se zavleče nekoliko korakov daleč v goščavo, uže divji vik začuje za seboj, vik, po kterem je precej lehko sodil, da so grozni sovražniki steknili okrvavljeno mesto. Zdaj prognanec prevlada bolest in slabost svojega telesa in začne brže umikati se. Neprenehoma se mu je kri cedila iz rane, kapala, na trstje, ali ranjenec se ni nič zmenil za to.  Naposled
279
pa, uže kakih petdeset stopinj daleč, vrne se po tistej gazi, in da bi ustavil kri, z roko čvrsto zatisne rano, potlej pa varno na stran pripogne nekoliko trstik in tiho se vleže v to zavetje.
Na-to se oglase divji glasovi uže prav blizu, šumeče trstje pa mu naznani prihod razburjenih Srbov. Nesrečni junak se ne gane; samo en korak, le najmanjši gibljej, ali najrahlejši šum, pa bi ga bil izdal. Rudeči plašči razdivjanih vojščakov so se uže kazali skozi trstje. Prvi, divje vesel, ker je našel sled, krene na gaz, orošeno s kervjo; drugi pa z gohmi noži v groznih rokati stopajo za prvim. Ko poslednji izpred oči zgine ranjencu, nameni se dalje doli v pustino. Bližnja nevarnost mu okrepča onemogle ude: krepko je k zemlji pripogibal rodovito, bohotno rastoče trstje in precej dolgo časa boril se z valovi neizmernega viša. Ali naposled mu ugasne poslednja moč: nesrečnik se zgrudi na tla. Zima mu prevzeme ude in nesvest omrači duha. Strašna tihota je bila povsod okoH. ?      ^
Nekoliko ur je ležal zdaj tukaj ranjeni junak, ležal, da sam za-se ni vedel, kajti ko ga je pičila bol in se zbudil iz dozdajnega mraka, takrat je bila noč uže kdaj razpela svoja krila. Zbudi se v tem mračnem pustinskem grobu revež — pogleda kvišku in vidi, kako se visoke rogoze (Riedgras), njihni vršički stičejo, ter branijo nebeškim zvezdam, svitlej utehi v pregloboko rako. Le časi veter pritisne med trstikove vrhove; takrat vselej šepet vstane po grozno temnej goščavi, in črni oblak se le tam pa tam pretrga, da mesec pogleda v rako; ali zopet se zgosti vselej, ter vnovič je nebo vse temno, čisto črno.
Zdaj pa zdaj zatulijo volkovje, časi zalajajo lisice. To kali to strašno nočno tihoto. Časi pa tudi zašušti kje blizu kaka zver, ki je zapustila ležišče in teče skozi temni trstikov labirint.
„0 verni moji!" vzdihne ranjenec, „skor gotovo boste iskali moje mrtvo telo, moj grob — oh, jaz umerjem pa tukaj, zapuščen od vsega sveta!" Zdaj mu strašna bolečina v rani pretresne vse telo, naglo se z mrzlo roko prime za okrvavljeno ramo in ob enem dotekne križa na teskobnih prsih. Čut najblagostnejše utehe zdajci vsplameni nesrečniku v srcu. „Ne, še ne!" vikne radosten, „nisem še ne zapuščen; Ti, Gospod nebeški. Ti me čuvaš, — Ti lehko otmeš, če je uže tudi poslednja nada ugasnila človeku!"
Potem je zlati križ vroče pritisnil na mrzle ustne, vstal sč zemlje in nekoliko korakov daleč šel v tej strašnoj temi ali, na enkrat se mu odpre širok prostor, srcbro-jasno svetel. Sveta vera mu ojači oslabljenega duha in svetloba nebeškega kroga navdahne z upom srce. S trstikove pustine prišedši koleha ranjenec po ravnici in gleda, kje je kaka gostoljubna koča.
19*
280
Divni mesec svoje žarke lije po neizmćrnej ravnini na vzhodu in na severji; na zapadu pa se kakor jasno ogledalo sveti lice Tamizi, ki se čudno vije v Donavo.
Na to stran j o zdaj zavije prognanec, nadjaje se, da si tam V kakej ribškej koči okrepča telo, oslabljeno od same bolesti in lakote. Ali čez majhno časa zasliši štropot za seboj. Ozre se in zagleda jezdeca, ki je neznansko jezdil za njim. Nehote segne viteževa desnica po meč: ali oslabljena roka ga ni več mogla potegniti iz nožnice.
„Tudi ti me tedaj zapuščaš — ali se me sramuješ zarad moje slabosti, tovarš poslednji?" reče z gorkim posmehom junak. Ali jezdic ga je bil uže došel in jezdil okoli njega tako naglo, kakor divji vihar, trikrat okoli tako, bliže in bliže. Ranjeni vitez pa je navskriž z rokami stal v sredi in mirno gledal sleherno jezdičevo genotje.
II.
Da-si je vse to pozorišče popolnoma razsvetljeval mesec, vitez vendar ni mogel nikakor spoznati tega novega sovražnika, zato ne, ker kučma malo da ni na pol zakrivala mu obličja, drug je bil pa ves zahaljen v črn kožuh.
Ali naglo zgene z roko jezdic, začne z desnico sukati nad-žak *) — s svetlim kladivom na koncu, ki je bil na enem kraji podolgovat, rtast in zavihan. To trenotje kožuh zmekne z rame in odgrne brhkega ogerskega mladenča.
„Povedi, kdo si?" zavpije mladeneč, težki nadžak pa je ljuto vihtil krog glave.
„Ivan Hunjad, vladar ogerske kraljevine", temno odgovori vitez in spusti plašč s prsi.
Kakor bi strela bila zadela mladega Madžarja, tako se je stresnil in v slavnega junaka ???1 oči, pa nič se ni genil. Konj pa očaran od jezdičeve omamljenosti, ko se je prestrašil mladeneč, kakor okamnjen v tla zarije kopita. Polagoma mladeneč ob sebi spusti roko, ki mu je bil omamil jo junakov odgovor. Še le čez dolgo časa ga mine mračno zavzetje. Sneme brž kučmo z glave, skoči konju s hrbta in vrže se junaku pred noge.
„Ne zameri", spregovori, „odpusti, gospodar in gospod moj! — Sovražnici se klatijo tod okoli — mislil sem, da si tudi ti —"
„Dragi moj sin", vzeme vojvod besedo mladenču, „nevarnost naših dni priča tvojo ljutost; le vstani, odpuščam ti!"
Mladeneč poljubi rob Hunjadovega plašča in vstane: „Izvoli, gospod, zavsedi mojega vranca", reče, „ni tak, kakoršni so viteški
¦) nadžak — nekak bet, ki je tudi za sekiro nekteri.
281
konji, ali vendar, saj je utrjen, — in čil kakor lastovica, kedar najhitrejše leti."
„Hvalezno se poslužim tvoje žrtve", odgovori Hunjad, — in pribHža se rezgetajočemu vrancu.
Z bolestnim trepetom je mladeneč gledal slavnega viteza, kako je slab in ranjen, ko je pomogel mu na konja. Tih je ko-račil pred vrancem, za kterega se mu je zdelo, da pozna, kako imenitnega jezdica ima na sebi, kajti na lahko in oprezno je gazil po rosnej travi. Vetrič se je igral z žoltimi lasmi mladenču, ki je zdaj pa zdaj na vzvišenega moža obrnil svoje oko, pravo ogledalo posebne ponižnosti in srčne usmiljenosti.
Tako je Hunjad uže delj nego eno celo uro jčzdil po dolgej ravnoti, da je uže v temnih meglah lesketala daljna trstikova goščava. Hladen zapadni veter je jezdicu, vtopljenemu v otožen san šepetal, da je voda blizu. Vzdigne torej motno oko, pogleda skozi gosto drevje in zagleda srebro-jasno ogledalo bhžnje reke.
„Kam me pelješ, mladeneč?" popraša vladar.
„Tje, kjer uboštvo biva; k svojemu očetu v kočo starega Tornaka."
„?? je še daleč to?"
„Tam, gospodar, kjer se široka Tamiza gubi v temno grmovje, kjer razvrščene stojč stare vrbe, na ktere je naslonjena koča mojega očeta."
Čez malo časa potem sta prišla do temne hraščine po levej obali ob Tamizi. Tu je zdaj kaka povodna tica, zbujena iz snu, švignila skozi rakitovje, zdaj belojasni pelikan od temne obale tje po svitlej reci plul tako, kakor snegosijajna ladjica, na enkrat pa razprostrl svoja velika krila, vzdignil se v popolnej svetlobi jasnega meseca in letel na drugo stran. Široke, črne sence vekovitih vrb 80 segale po vršini jasnih valov; strašno vehk a, uže izperela drevesa so visela tje čez nad reko, in vitke vejčice deržala v vodo.— Tihota je vladala po temnem lesu, samo časi sta tujca korakajoča iz spanja zbudila kakega gavrana, da je sferfral po vejah in klo-fotal, dokler zopet tihota ni objavila, da je vnovič zaspal tič.
Na enkrat se izdaleč oglase citre.
„Kaki glasovi so to!" vikne glasno Hunjad.
„To so citre mojega slepega očeta", odgovori mladeneč s si-novsko ginjenim sercem.
Zdaj milo-tožna melodija prihodnikoma prikrih na ušesa, melodija taka, kakor bi opevala in slavila slavnodejnost na veke mi-nolih rodov; žalostno na dolgo so se oglašali globoki glasovi, kakor bi izviraU iz žalne rake davne minolosti, kakor zvuki — duhovom na krilih s pozdravom; zdaj pa zdaj se je visoki glas tako tresel, tako pel, kakor da oglaša žalno jeremijado in bridke solze, za tem so se pa tožni glasovi vrstili z divjimi akordi, ali se zmerom urnej-
282
šimi in glasnejšimi tako, kakor da bi bili radi nadkrilili glas moreče toge, glas, ki krili iz temne daljine: da so se naposled vsi glasovi, dozdaj divji in besni, bučeče stopili tako, kakor štropot groznega obupa.
V tem prihodnika prideta do temnega, okoli in okoli z vrbami obrasenega kraja.
„Ali sva uže na mestu?" povpraša jezdic.
„Gospod", spregovori mladeneč ranjencu in pomore mu s konja, „samo trenotek čakite zdaj tukaj-le, precej se vernem." Komej povč, izgubi se v temno hraščino.
Kmalo na-to se razjasni odpor med drevjem in mladeneč z gorečo plamenico v roci migne vitezu, naj gre za njim.
Nekoliko korakov — in Hunjad stopi v ribško kočo.
Sredi stanice je tlelo vrbovo poleno, zglaA^jek; okoli polena so bili trstikovi snopovi, kakor kaka sedala; pri zadnjem zidu v koči na koži, pogernjenej čez kup trstja je sedel pa starček, ki je na stran položil citre in precej vstal, ko je bil tujec stopil v kočo. Temne mezdre starčevih oči so se upirale v plamenico; usta somu kiile sive brke, ki so se ob brazdi po licu spuščale k dolgej, kakor sneg belej bradi.
„Janoš! ali si gosta pripeljal v stanišče nevolje?" vpraša s temnim glasom slepi starček; „povedi, kdo naju je prišel obiskat?"
„Nek vrl junak, dragi oče; ime mu je —" .j
Hunjadov migljej ustavi besedo mladenču.
„Daj, zakaj si tako naglo umolknil, sin moj?" povpraša starček radoveden.
„Ne zameri, oče, moram na pomoč najinemu gostu, ranjen je."
Zdaj Janoš plamenico zatekne za tram v izbi, stopi k ranjenemu vitezu, sedečemu blizu ognjišča na snopeh, vzeme plašč z njegovih pleč, izmijerano, ovije jo z nekim zeliščem, potlej pa zopet varno na lahko obveže in šine ven.
„Ranjen, ranjen!" šepeče sam za-se slepec, in zopet sede na kožo.
Dolga tihota nastane v izbi; časi se oglašajo žalni akordje, ki je starček vabi iz strun na svojih citrah.
„Ali ste Oger vi, Gospod?" popraša naposled starček. „Oger!" odgovori temno gost.
Zdaj Janoš stopi v kočo in dene kos črnega kruha in prerezano dinjo kraj molčečega gosta. „Nä-te, to je vse", reče mu, „kar vam more utrpeti najino siromaštvo."
Srčno se mu zahvali junakovo oko; v slast je Hunjad jedel skromni obrok, ker je užč dva dneva medlel brez vsakoršne hrane.
Po dolgem molčanji starček zopet spregovori: „Tedaj greste iz turške vojske; bojevali ste pod praporjem slavnega Hunjada, kaj ne?"
283
Globok vzdih je bil vojvodov odgovor,  ^^f \? ???»
„Zakaj ste vzdihnili? — Ko bi ne znal, da je naš zmagoslavni junak v boj peljal domovine, bal bi se, da vaš vzdih pomćni ogersko razvalino, pogin."
„Ogri so na Kosovom polji zmagani," s ?   „Zmagani!" vikne starček prestrašen — „in Hunjad?"
„Blodi zapuščen — preganjan!"
„Zapuščen!" vskrikne slepec strastno razsrjen in vstane s svojega ležišča, „Hunjad, ki j« tohkrat natepel poganske čete, on, zmagoslavni brambovec domovini, vzvišeni ščit kristjanstvu, solnce ogerske slave — on zapuščen?"
Ah ognjene starčeve besede prestriže tuj glas, ki se je zamolklo slišal daleč sem od reke. (Konec prihodnjič.)
Nektere čertice iz slovenskega slovstva.
(Namenjene za dr. J. Bleiweisov album.)
(Konec.)
Leto 1848 je nastopilo, ž njim se je marsiktera reč drugače preobernila, in pretreslo je skor vso Evropo, in dve najvažniši mish svoboda in narodnost ste bih kot električen tok prešinile vse ljudstva. Cesar Ferdinand I. so nam bih ustavo dah; narodi avstrijanski so se jeli prosteje gibati, slovenščini je nova zarja posijala. In zdaj še le so se nekteri predramih in zavedeli, da so sinovi slovenske matere, in pokazali s tem, da so slovensko društvo osnovah, kterega naloga je bila pripomoči, da se slovenski jezik oživi, omika, povzdigne in stopivversto drugih izobraženih jezikov, da doseže čast in pravico, da se sčasoma vpelje v šolo in pisarnico. Mož, ki si je za to početje največe zasluge pridobil, bil je sopet dr. J. Blei weis,
Od tega časa se je začelo slovstvo slovensko od dnč do dnć bolj razprostirati in na vse strani razvijati. K temu razvijanju so res veliko pripomogle slovenske igre, kakor: Županova Micka, Tat v mlinu in Dobro jutro, ki so bile v ljubljanskem gledišču s posebno pohvalo igrane; posebno ste dopadh dve poslednji, ki sta ju bila dr. J. K le man in J. Kosmač iz češkega pretol-mačila. Iz tega početja se je že tačas očitno pokazalo, da se je duh slovenski oživil in vnel.
284
Pa zopet mi bo kdo v besedo segel in rekel: Kdo pa je takrat, ko je le edino nemški duh med ljudstvom vladal, k temu pripomogel, da so se jele čez 58 let zopet slovenske igre v ljubljanskem gledišču igrati, in zakaj ni dandanašnji, ker se je že veliko gospode obojega spola po mestih in tergih slovenskega jezika s takim veseljem poprijelo, da raje slovenski kakor nemško govorč eden z drugim, nikdar slišati v gledišču od kake slovenske igre; ker so se že pred 15 in celo pred 74 leti s takim dopadenjem in veseljem igrati slišale, tem bolj bi zdaj dopadle, ker smo se že precej domačega jezika in mnogoverstnih izrazov privadili. Menim, da bi enake veselice, če bi se od časa do časa napravile, marsikterega sčetinarja in nasprotnika našega spametovale, da bi v eno mer ne vpil: Kranjec sem od glave do pet, Slovenec pa nikakor ne!
Dragi prijatel! kar se tega vprašanja tiče, zna ti vsak iskreni rodoljub slovenske kervi brez vsega modrovanja lahko odgovoriti, da so k temu najbolj prijatli slovenščine pripomogli, med kterimi je na najviši stopnji gosp. dr. Blei weis.
Pred vsem drugim je bilo treba skerbeti, da se slovenščina v šole in potem sčasoma v pisarnice vpelje; zato nam je bilo pred vsem drugim treba pripravnih beril slovenskih za spodnjo gimnazijo. Vredovanje tega važnega dela je bilo gosp. dr. Bleiweis-u prepuščeno, kterega se je za slovenščino vneti mož s posebnim vspe-hom poprijel. Preden so se pa vendar le šolske vrata slovenščini odperle, mogle so se Novice in drugi slovenski časopisi krepko poganjati.
Le pomisli dragi moj! Nemec ima nemški, Lah laški, Francoz pa francoski, in vsak drug narod svoj jezik v pisarnicah, in ker pa Slovenec nemškega jezika ne razume, torej prav, da se v pisarnicah v tistem jeziku piše, kterega slovenski kmet razume. Da bi se moglo pa v pisarnicah slovenski pisati, in da bi Slovenci svoj materni jezik, kakor se spodobi, tudi znali, bilo je treba, da se je v šole vpeljal, in ravno k temu je po Novicah tudi dr. Bleiweis skor največ pripomogel; tukaj pa ne bom vsega natanko in na drobno pravil, kar je on po Novicah na beli dan spravil, to je vsakemu rodoljubu gotovo znano, če le ni zaspan, da se je pa za slovstvo in narodnost slovensko potegoval ves čas vredništva in v prid domovine žertvoval, to se dalje tudi iz tega vidi, ker je pripomogel, da se je po Novicah toliko koristnih bukev med narod slovenski izdalo, ktere so naročniki Novic brez vsega plačila prejemali, kakor „Vinoreja", ki jo je M. Vertovec, šent-vidški faj-mošter nad Ipavo za Slovence v letu 1844 spisal, od ktere sam tako-le piše: Dragi sosedje, ipavski vinoredniki! Nate, bukvice „Vinoreja" z imenom, vzemite jo v spomin, prebirajte jo pridno, veliko dobrega boste v nji našli, dalje pravi prečastiti fajmošter:
285
? davnej, kar sem 61. leto nastopil, kratek je cas, ki mi ga je živeti še *), in preden se k očakom na pot podam, hočem vse svoje skrivnosti, - majbine reči so namreč, na kterih je pa vendar veliko ležeče — svojim vinogradnikom razodeti, in žehm, da bi bile, kolikor je moč, povsod razglašene.   Z Bogom!
„Kmetijska kemija", to je, natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško življenje, za kmetijstvo in njegove pridelke. Spisal Mat. Vertovec leta 1847. Te bukve so, kar se kmetijstva tiče, zlatega denarja vredne, in bi se ne smele v nobeni hiši, saj viših kmetovavcev, pogreševati.— „ Občna povestnica" ali tako imenovana zgodovina, ki obsega stari, srednji in novi čas. Spisala sta jo prečastita gospoda M. Vertovec in Miha Verne, teržaški prost, ki je v 8ki na 62 polah natisnjena, in od leta 1852 do letos kakor doklada Novic izhajala. — Nauk murbe in svilode rediti in svilo pridelovati. V Ljubljani 1851. — „Umno kmetovanje in gospodarstvo", ki ga je zložil Janez Zalokar v IV dehh s pristavkom. V Ljubljani 1855. — „Devica Orleanska". Spisal M. Šiller, prestavil Koseški.   V Ljubljani 1848.
Te in še več drugih verlih bukev je pripravil neutrudni dr. Bleiweis večidel po Novicah na beli dan. Slava in hvala naj mu se prepeva krog in krog! — Bog nam ohrani pridnega vrednika Novic še mnogo let, in daj še več tacih marljivih mož, ki so svojemu narodu v korist, in ki se za narod tako čversto poganjajo kakor on.
J. Kosmač.
Svrha treh naranač.
(Narodna povest; v ljudskem narečji zapisana poleg Pazina v Istri.)
Povedaju, da je jena stara šla va kapici od jaja po ulje; pak pita botegara, da njoj da u kapicu od jaja ulja. Botegar reče, da nima mere za merit. Pak da mu je rekla ona stara, nedaj ti Bog vidit svrhu od treh naranač. Pa on se je na to prestrašil, je žalostan, da ča bi to moglo bit. Pak je prišla jena druga stara, pak pita: daj mi u kapicu od jaja ulja. On govori, vlih je bila ena kako ti, i me je pitala va kapicu od jaja ulja, je san rekel, da niman mere, i nišan joj tel dat; a tebi ću ga napunit, ma povej mi, ča bi to moglo bit; ač mi je rekla, nedaj ti bog vidit svrhu od treh naranač. Pak mu je rekla ta stara: To ti je rekla ona stara; ne daj ti se bog uženit, dokle ne vidiš menu od treh naranač; pak govori, ti ćeš jih vidit. Hodi va onu velu goru, ćeš najt enu velu pplaču, hodi na oni veli portun, kade su železne vrata vse rjave,
286
zemi špeha i žaife, i metlu i metlicu i kruha i češalj.   Vrata po-maži špehon, skale pomaži žaifou, kruh hiti mačkan i brekon zad vrat; onim ženskan, ke su u kući jin daj metlu i metlicu i češalj. Onde češ najt tri naranče, pa jih zemi.   Pak tako je storil, zel je vse sobom, i šal je tamo>, i našal je, kako mu je stara rekla, i storil je kako mu je govorila, i šal je va jednu kamaru, onde je bila jena stara i jeni stari nutre, je zagledal na ormare tri naranče, jeh je zel, je šal tja.   Ta stara mu govori: zemi jih, zemi, pak biži, nijednu ne glej, dok ti nebude do velike potribe.   Pa vrišči ta stara: vile raztrzajte ga! One reku: ne, zač nam je dal metlu i češalj i metlicu.   Ona vapije: breki primite ga! Ne, zač nan je kruha dal.  Mačke zgrebite ga. Ne, zač nam je dal kruha. Skale, hitite ga! Ne, zač nas je žaifon pomazal.   Vrata, držte ga! Ne, zač nas je špehon pomazal.   I tako je pobegnil.   Pak on je šel dugo dugo puta, je se zmislil na naranče, pak si je jednu odprl, pak je našal nutre jenu lipu divojčicu; pak ga je pitala, daj mi pit.   On je rekal, da nima nič mokrega nikđer.   Pak je rekla, ću umrit, i vale je umrla.   I opet je šal dugo, dugo pota, pak govori san sobon, ja ću i tu drugu naranču odpret, pak ju je odprl.   Pak je našal opet jednu divojčicu, pak mu govori, imaš ča pit.   On govori, niman nič.   Pak govori, ja ću ti umrit, i vale je umrla.   Pak govori san sobon, tu istu ne odpren, dokler do vode ne priden.   Kade pak je šal dugo dugo, je prišal pole jedan kal, pak ju je odprl i tu naranču, pak je našal nutre divojku još lipšu, nego su one druge bile. Pak govori, imaš ča pit. On govori, imam, ću ti dat, pak ju je napil; a ona je bila gola i naga.   A bilo je jedno drivo nad kal. Pak ju je stavil na to drivu, i je rekel: budi tu, gren ja va grad, ću ti kupit robu, pak potle ćemo pojt naprvo, ja ću se zate uženit.   I on je šal tja.   Pak je prišla neke stare lići po vodo, pa ko je nalevala vodu i gledala va vodu i zapazi divojačk obraz va vodi, pak si govori: ja tako lipa ću mojoj materi vodu nosit, i hitila je goliđu va vodu, pak je šla doma, pak govori materi: \i, majo! mislite, da ću ja tako lipa vodu nosit.   Pak gre druga sestra, da ča se ti toliko štimaš, da si tolika lipa, gren ja. Pak i ona je šteše tako videla, da je lipa, i si govori: ima pravo moja sestra, da ćemo mi tako lipe vodu nosit; i ona je hitila golidu va vođu, i je šla tja. Pa govori doma: majo! ima pravo moja sestra. Mlaja sestra jim se je počela rugat, da se one hvalu, da so toliko lipe, da sada gre ona.   Pak je šla ta naj mlaja sestra.   Pak i ona tako vidi,   ter si govori: imaju pravo moje sestre; neka hodi sama mat po vodu; da ćemo joj mi tako lipe vodu nosit. Pak je pustila golidu na vodi, i je šla doma, pak govori materi si: majo! imaju pravo sestre, da smo sve taka lipe, pak ćemo vam vodu nosit? Pak je šla stara mat sama po vodu.  Pak je i ona videla lipi divojački obraz va vodi, pak si je
287
mislila, ja nišan tako lipa, ja tako stara.  Pak se je vse okolo
sebe obraćala, ter je zagledala onu lipu divojčicu na drivu, pak si govori: moje neme hćere su mislile, da su one tu tako lipe, pak to je ta divojeica tu. Pak je pita, da ča onde dela gola. Ona jej je vse povedala, da čeka jednoga mladića, da ji je po robu šal; da će joj ona robu donesti, da neka gre ž njon doma, da ima od svojih hćer jako lipe robe, da će je obuć, pak da će ju nazad onde popeljat. Pak je šla. Ko pride ž njon doma, jej je stavila va vsako ramen jedan cvečić i na vrh glave jednoga. Pak se je prevrgla ta lipa divojčica na jenu tieu, i je zletela tja. Pak ta stara je zela svoju stareju hćer, ju je sukla, pak ju je stavila na ono drivo, da neka onde čeka, dokle ta mladić priđe. Ta mladić pride i prinese lipu robu i govori: tužni ja! masi sada grja, nego si prvo bila. Pa govori: ki nebi tu očrnel i ogrdel tu nad vođon i na suncu toliko vrimena sidit. Pak oni put je štešo obukal, i je peljal na svoju domu. Onde su se oženili, su napravili velik pir. Su pekli pečenju, pak je prišla neka tica va kuhinju, pak govori temu gobcu, ki je pekal pečenju: Gobac, lipi gobac, bog daj, da biš ti gobac zaspal, da bi ti pečenja zgorela, da je ne bi stare strige hči jila. Pak govori ta gobac: uš tja, uš tja, če mi totu prorokuješ. I tica je zletela tja, ter je zopeta prišla, pa govori: lipi gobac, lipi gobac, bog daj, da biš zaspal, da bi ti pečenja zgorela, da nebi je stare strige hči jila. Ta kuhar je šal k gospodaru, i mu povidal, da ta je bila već dvakrat neka tica, i da mu prorokuje, da bi mi pečenja zgorela, da nebi stare strige hči jila, da je misU ubit. Gospodar mu govori: da kada bude prišla, neka ne hiti vanju iz pukše, nego neka ga zove, da će on malo vidit, kakova je ta tica. Ko kuhar gre va kuhinju, pride ona tica tretji put, i mu opeta tako govori: gospodaru! sada je ona tica opet prišla. Gospodar je tekal vale vun, pa govori hlapcu, da neka ju ubiti; pak se ni dala hlapcu uhititi. Pa je šal gospodar, da će ju uhititi, pak mu je šla vale sama na ruku; pak ju nosi veselo na stol i ju pokaže gospodi. Ta njegova nevesta govori: hiti to tja, meni se vidi, da to smerdi. On govori, da neće nikakor, da tica njega jako piaža. I vsa gospoda je bila jako vesela; nego samo ta nevesta ni. On ju vse na stolu gladi, pak jej je našal na jednom krilcu jedan cvek, i je ga znel, i govori: brižno blago, kako je bilo mučno, ki zna, ki je to storil. Ta nevesta govori, da neka to tja pusti, da njoj to strašno smrdi. On ju pa vse još gladi i najde va drugin krilcu drugi cvek, pak joj je i njega znel. Pak opet govori: brižno blago. Ona mu govori: hiti to tja, to mi smrdi za umreti. A on još je gladi na stole, pak je opet našal na glavi tretji cvek, pak govori: brižno blago! još je tu jedan cvek, pak jej je je znel i ta cvek. Pak oni put se je ta tica prevrgla na onu divjačicu, kaj je i prvo bila.  On se je enkrat vas razveselil, pak je rekal: To si
288
ti ona, ka si mi čekala onde pole kala. Ona je rekla: san, pak me je te tvoje neveste stara mati zela, i mi je stavila va vsako ramen jedan cvek i va glavu jednega, i ja san se na ticu prevrgla. Pak oni put su tu istu sukli, tu nevestu, a ovu istu su obukli, pak onu istu su peljali na plac, ter su ju na place zgoreli. A ta oženja se je za tu istu uženil, pokle su storili veći pir neg je bil prvo, da je bilo veselje  a meni nisu dali ni jesti ni piti.
Zap. J. Volčić.
Nektere pripovedke o slovenskem Pavlihu.
(Zapisal na Doleuskem F, č, Peščenikar.) I
I. Kako je Pavliha kukca prodal.
Pavliha je bil edini sin svoje matere. Neizrečeno ga je rada imela, da-si jej je dal veliko opraviti. Stanovala sta skupaj sama V majhni, a lastni hišici. Kedar je šla mati iz doma, takrat je pustila Pavliha vselej samega brez varha doma; zanašala se je na sinovo ubogljivost. Pavlihu namreč se mora po vsej pravici priznati, da je kaj rad ubogal; kar mu je bilo zapovedano, natanko je vse tako storil, le za las ne drugače. Kedar je pa po svoji glavi ravnati moral, takrat je skuhal pravo Pavlihovo.
Nekega dne je bil Pavliha sam doma. Mati mu je gredć od hiše zelo priporočevala, da nikakor ne sme po hiši stikati, kakor je navajen. Zlasti pa mu je hudo zapovedala, da se mora peči ogibati; kajti kukec, strašna, huda žival sedi v peči v nekem loncu pod pepelom. Mati mu je bila zažugala, da mu bode kukec pri tej priči oči izkopal, ako le v peč pogleda. Pavliha je zvesto obljubil, da bode ubogal ter še iz hiše ne pojde, temveč bode vedno lepo za pečj6 sedel.
Kaj pa je bil ta kukec? Poln pisker terdih tolarjev lepo s pepelom zakritih. Mati jih je pred Pavlihom skrivala; vedela je že zakaj. Poznala je namreč Pavhhovo navado, da rad stika po hiši, kedar je sam doma. Bala se je tedaj za tolarje, ker Bog vć kaj bi bil Pavhha ž njimi počel, da bi jih bil dobil. V peči so se jej denarji najbolj varni zdeli, torej jih je spravila tukaj, sinu pa je rekla, da kukec notri sedi, ki mu bode oči izkopal, ako v peč pogleda.   S tem je mislila, da bode najlože skrila tolarje Pavlihu.
Komaj odide mati od doma, primaha jo neki Ribničan z veliko krošnjo loncev v vas. Po uhcah kriče je ponujal svojo suho robo.  AU nihče se ni oglasiti hotel, da bi kaj kupil. Le otroci so
289
prežali v njega, da bi ga bili kmalo z očmi pobodli. TudiPavlihu se je zdelo, da se nekaj nenavadnega na ulicali godi; zelo ga je mikalo, da bi šel pogledat, a spominjal se je, kaj je materi obljubil. Ostal je torej doma, če prav se mu je zdelo, da sliši kukca v peči gerčati. Straha se je tresel, ko šiba na vodi in tuhtal je, kako bi kukca od hiše spravil.
Ribničan videvši, da na ulicah ničesar ne proda, jame po hišah svoje blago ponujati. Začel je pri tisti hiši, v kteri je Pavliha za pečjo trepetal. Stopivši v vežo je zakričal: „Bode li kaj kupčije?" — „Oče, nič, nič", oglasi se Pavliha izza peči, „ni mater doma! Enega kukca pa vam prodam, če je vas volja; prav ceno ga dam."
„I zakaj pa ne? Pokaži mi ga, bodem vsaj videl, kakšen je vendar ta kukec", pravi Ribničan odpirajo vrata. „No, fantek, kje pa imaš kukca?"
Jaz ga vam ne pokažem; sami si ga poiščite, če ga hočete videti. V peči pogledite, v nekem loncu čepi. Jaz se še pred peč bojim, ker kukec je huda žival", pripoveduje Pavliha Ribničanu.
Ta odloži krošnjo in gre v peč gledat. Nazaj prišedši reče: „Videl sem ga že; res je huda žival, kmalo bi mi bila pošast nos odgriznila. Vendar ga pa kupim, da ga bodem imel doma mesto psa priklenjenega. Veš kaj, fantiček, da ne bodeva nič glihala, vso to krošnjo loncev ti dam; saj bode za-te še bolje, ker te bodem kukca rešil, kajti zdaj zdaj bode peč prekopala pošast, ker te samega tu čuti, potlej pa gorje tebi tukaj. No, imaš dosti toliko za-nj ?"
„0h oče, kako ste dobri! Le hitro kukca iz peči spravite ter bežite ž njim. Mati bodo vendar tako veseli, ker sem kukca tako bogato spečal. Brez skerbi bodejo sedaj žgance kuhali", reče Pavliha.
Ribničan reši ga kmalo kukca in jo pobere urno naprej. Vesel je bil, da je svojo robo tako hitro, in kar še bolj, tako drago prodal. Pavliha si je pa sedaj oddahnil; več se mu ni bilo kukca bati. Samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Mislil si je že, kako bode mati vesela, zvedevši, kako drago je Pavliha kukca prodal, ter tako rešil hišo hude živali. Da bi mati precej, stopivši že čez prag videla lonce, sklenil je Pavliha neko prav Pavlihovo. Pre-vertal je vsako posodo na dnu ter je nabral vse sklede in piskre na verv, potem jo je pa napeljal čez vežo od ene stene do druge. Sam pa je sedel na ognjišče, da bi mati pri ti priči videla, da se ji ni treba več kukca bati; saj se ga še Pavliha ne boji, zato sedi pred pečjo. Precej časa je sedel tako, a matere ni mogel učakati. Srečna kupčija ga je tako na sercu pekla, da bi jo bil gotovo po telegrafu materi naznanil. Ker pa tega takrat ni bilo mogoče, pustil je lonce in hišo, ter je letel, kar je največ mogel, da bi matere
290
našel. Dobivši je, ni mogel tako hitro svoje sreče povedati, kakor bi bil rad.
Jecljajo je materi pripovedoval, da bodo zanaprej brez skerbi v peč segali, ker kukca ni več, da ga je kaj bogato prodal in dobil za-nj več loncev, kakor jih cela vas premore. Da mati te novice ni bila nič kaj vesela, to se pač lahko ve. „Lepo si mi naredil'', rekla mu je, „za kup cepin si doto dal. Dve sto sreber-nih tolarjev si dal Ribničanu unesti. Zdaj ga pa išči, če veš kod; Bog ve, kdo je bil, in kje je že! Od ranjkih mater, Bog jim daj večni mir in pokoj, sem te tolarje dobila, ko so še fantje cele fare po meni gledah. Hranila sem jih do sedaj za tč, da bi kaj dote imel, ali ti si jih —več ni mogla dalje govoriti; solze ji žalijo oči, da je komaj videla pred-se.
Šla sta naravnost domii. Bhžaje se domu, so materi solze že nekohko usahnevale, a vnovič se jej s curkom polijö po obrazu, ko zagleda, kako je Pavhha vso posodo spridil. Mislila je pred, da bode za lonce vsaj nekaj sopet nazaj dobila, prodavši je sosedam. Sedaj ni vedela besedi, da bi sina dostojno oštela. Tri dni je nek za tolarje, brez prenehanja jokala. Pavliha pa ni rekel ne bev, ne mev; nedolžno, kakor da bi ne bil ničesar naredil, je gledal mater ter je morda, milovaje jo v sercu, štel njene solze, kterih je bilo veliko več, ko tolarjev. Da ne bode nič dote imel, moral je Pavhha potem večkrat slišati od matere.
Nesrečna ženitba.
(Isterska.)
Druge su se poženile, kada san i ja,
Druge matere zikve taču, a ja nimam ča.
Prognan budi moj mužina, ki mi ne valja.
Zagrnila bele krilca, gre od njega tja
Ter do teče k miloj majki doma nazada.
Draga majko, mila majko! evo san ti ja.
Mila hčerko, draga hčerko! joh ča ću ti ja!
Letne danke delovali, brez govorjenja,
Zimske noei noćevali, brez obrnenja,
Mila hčerko, draga hčerko, hod' od mene tja,
Kad' si v lete delevala, hod' i zimovat. Zap. .1. Volčič.
291
Besednik.
Slovanska beseda. Pesmi za veselice, zložil J. Fleischmann, založil J. Giontini v Ljubljani. — Znani g. skladavec v Ljubljani je zakrožil radopevnim Slovencem že marsiktero prav prijetno pesmico, n. pr. mične slovenske zdravice, šolarske pesmi itd., izmed kterih so se nektere ljudstvu berž prikupile, da je še vedno rado prepeva; gotovo bodo z veseljem segli tudi po pričujj)$i^nabiri, ki obsega v treh zvezkih 22 novih pesem, eno- eveteröglasno ali za zbor postavljenih. Nektere pesme so zložene v pravem narodnem duhu in spadajo med najboljše izdelke tega skladavca, ki se bodo, kakor gre upati, v kratkem vdomačile med Slovenci; manj ali le malovredne so pa med njimi nektere po besedi, ki je na več mestih tako neolikana in napečna, da je nam žal za lepi napev, ki jo spremlja. Marsikaj bi se bilo lahko dalo pred natisom popraviti, ako g. skladavcu izmed obilice slovenskih pesem, kar se tiče besed, nobena ni bila po všeči; vendar druga je: pesme skladati in spet druga: pesme zlagati; oboje v prelepem soglasji se nahaja le pri narodnih pevcih in pri nekterih posebno obdarjenih pesnikih.—Vnanja oprava je prav ročna in dosti lična, cena vsacega zvezka 40 nkr. tudi ni visoka.
Darek pridni mladosti podelil A. Praprotnik, založil R. Milic v Ljubljani. Tretji zvezek. — Marljivi slovenski pisatelj g. A. Praprotnik, učitelj in vrednik ???. Tovarša" v Ljubljani, razveselil je slovensko šolsko mladino s 3/zvezkom svojega „Darka", ki se je po pervih dveh bukvicah povsod močno prikupil. Kakor perva dva obsega tudi pričujoči zvezek lepo versto pripovednih in naravno-podučnih stvari za otroško mladost. Tega lepega delca, ki šteje 136 strani v 16ki, ne priporoča samo zelo mikavni obseg in lična vnanja podoba, ampak tudi prav primerne podobice, ki so posameznim sestavkom dodane; priporočamo ga torej živo vsem šolskim predstojnikom in prijateljem mile mladine za šolska darila. Vsak zvezek, lično za darila vezan, velja 40 kr., vsi trije skup pa 1 gld.
* Letnika ljubljanske gimnazije in ljubljanske realke sta nas razveselila tudi letos z dvema prav lepima sestavkoma v slovenskem jeziku. Pervi nam je med drugimi rečmi prinesel spis : „Vzajemnost slovenskega z druzimi sorodnimi jeziki", ki ga je večidel nemški spisal g. prof. Petruzzi, slovenski predelal in nekoliko pomnožil ranjki prof. Metelko, iz Metelkove zapuščine na znanje dal pa g. prof. J. Marn; našteva se v njem mnogo besedi, ki so se iz tujščine vrinile v nas jezik, ali so si jih drugi
292
narodi izposodili od Slovencev; v letniku realkinem pa se nabaja prelepi popis „Ribniške doline" od marljivega g. prof. A. Lesarja. Ta natančni in kaj mikavni popis se najde s pridjanim zemljovidom tudi v posebni knjižici tiskan po 50 nkr. pri g. pisatelju in pri vseh ljublj. bukvarjih.
* „Torbica", ki jo je spisovala slovenska in hrovaška mladina, bode jenjala izhajati; namesto nje naraerja g. Ljud. Tomšič, slušatelj učiteljišča v Zagrebu osnovati nov slovensk časnik pod naslovom „Jugovič", ki bode v posameznih večih ali manjših vezkih v Zagrebu izhajal; cena posameznih vezkov ne bode segala čez 50 nkr. — Rokopisi in naročila naj se pošljejo v Zagreb pod iz-dateljevim imenom. ____ ^        ^    ^  ^
Skakalnica.
Drag. Sauperl.
Poprava. Na koncu sestavka „Bi" je po pomoti izostalo g. pisateljevo ime: „P. Ladislav".   Naj se s tem blagovoljno popravi.
liisttaiea.
G. A. Z. Pride prihodnjič na versto; hvala. — G. F. C. Prosimo večkrat kaj. — G. A. J. Učenci gimn. in realnih šol, če se jih več vkup oglasi in denar naravnost v Leoncvo tiskarnico pošljejo, morejo „Zivalstvo" po 60, „Rastlinstvo" pa po 50 nkr. dobiti.
Yreduje in na svitlo daje: A. Janežič, tiska pa J, & Fr, Leon.