Andreja Peklaj: Sam, umetniška fotografija. Najboljša fotoamaterka v Jugoslaviji, doma iz Mengša, razstavlja v avli Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani svoje barvne in črno-bele umetniške fotografije. To so pričevanja nenavadne lepote trenutkov v naravi, oplemenitene z duševnostjo pretanjene umetnice. Andreja Peklaj se je doslej udeležila že več kot 80 republiških, zveznih in mednarodnih razstav fotografije in prejela 52 priznanj. (Neža Maurer) Iskrena beseda mladih »Ta čas je naš čas, mi nimamo drugega časa, zato bomo tukaj in zdaj odpirali temeljna vprašanja našega življenja!« Tako so rekli mladi v pripravah na 12. kopgres ZSMS in dali vedeti, da ne sprejemajo pater-nalističnih napotkov, ki jih dobiva vsak mlad rod, češ: najprej morate odrasti in dozoreti, šele potem boste imeli pravico do besede. Za svojo prihodnost hočejo že zdaj kaj storiti, saj jo vidijo pred seboj negotovo in ne brez temnih senc. Ne verjamejo, da so za zdajšnje razmere in negotovo prihodnost krive nekake zunanje ali višje sile, še manj pa samoupravljanje. Ugotavljajo, da je prav slednjega vse premalo in da ni imelo besede pri mnogih, še posebno pri zgrešenih odločitvah. Mladi so se naučili gledati resnici v obraz, misliti s svojo glavo in povedati svoje mnenje odkrito. Če je šola kaj k temu pripomogla, je opravila svoje zgodovinsko poslanstvo. Današnji čas potrebuje take ljudi, tako mladino. Ker mislijo s svojo glavo, želijo tudi soodločati o temeljnih vprašanjih svojega življenja in prihodnosti, o šolstvu in zaposlovanju, o naložbah in celotnem gospodarskem razvoju, o nadaljnji usodi naše samoupravne socialistične demokracije, o zdravem okolju in temeljnih svoboščinah. »Hočemo biti generacija, ki odloča, in ne samo posluša. Hočemo biti generacija znanja, nove tehnologije, prožne in udarne ekonomije. Hočemo biti generacija odprte kulture in socialne domišljije, generacija, ki ji je dopuščeno, da misli s svojo glavo in da te misli svobodno izraža, generacija, ki se ne bo zadovoljevala z doseženim, skratka — hočemo biti generacija svobode in človeškega dostojanstva!« Tako klenih in poštenih besed, kot jih je povedal na kongresu ZSMS njen predsednik Robert Černe, že dolgo nismo slišali na podobnih javnih srečanjih. Ob njih lahko sklepamo, da prihaja v politično življenje nov val, ki prinaša s seboj bolj stvarno in pogumno besedo ter odločnejše hotenje po s spreminjanju da- ' našnjih razmer. »Nismo za posplošeno čvekanje o samoupravljanju,« so rekli mladi v Krškem, saj se za njim največkrat skriva samovoljno odločanje v ozkih skupinah. Smo za stvarno razčlenjevanje perečih družbenogospodarskih težav, za prevlado samoupravne demokracije nad etatizmom in biro- kratskim odločanjem, za odločnejše spreminjanje nezadovoljivih razmer. Radi bi živeli dostojno in pokončno življenje! Novi val, ki ga prinašajo mladi, bomo čutili tudi v šolskem življenju na vseh ravneh od osnovne šole do univerze. Načela socialistične pedagogike nam velevajo, da spodbujamo zdravo kritičnost, samostojnost in ustvarjalnost mladih in damo prednost enakopravnemu dialogu — pred pridigarstvom, ki vsiljuje nekritično mišljenje s tujo glavo. Za tak dialog z mladimi si moramo vzeti čas, saj so vprašanja, ki jih sprožajo, zanjein zacelotno družbo pomembnejša kot marsikaj v naših prenatrpanih učnih načrtih. V takih pogovorih ne sme manjkati medsebojne stip-nosti in razumevanja, ki edina lahko vodita do višje sinteze zrelih izkušenj in mladostnega pole- , ta. Mladi, ki doraščajo v času krize/ioživljajo njena protislovja in stiske. Iz teh protislovij in njihovih prvih izkušenj poganjajo njihova razmišljanja in hotenja, ki včasih na svoj način zrcalijo tudi razočaranja starejših rodov. Zato je prav, da jim vračamo iskrenost za iskrenost! JOŽE VALENTINČIČ Med drugim preberite • NAPREDEK ALI VRAČANJE K STAREMU? str. 2 • SKLEPANJE O STANDARDIH IN NORMATIVIH PRELOŽENO, str. 2 • KORAK NAPREJ V REFORMI, str. 3 • OSNOVNA SOLA SE PRENAVLJA, str. 3 • RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKA V ŠOLI, str. 5 • TEŽAVE Z DOPOLNILNIM IN DODATNIM POUKOM, str. 6 • KAJ IMA PREDNOST: SVETOVANJE ALI USMERJANJE? str. 7 • LITERATURA — SAMOZAVEDANJE IN SAMOZAVEST MLADIH, str. 8 Zaznamovani s Trubarjem Ob 400-letnici Trubarjevega rojstva je Cankar spregovoril na tržaškem Ljudskem odru. Tistega majskega dne leta 1908je med drugim dejal: »Seveda je bilo treba veliko truda, navdušenosti in naravnost nečloveške nesebičnosti, da je to mlado drevo slovenske kulture obrodilo sad.« Kadar se spomin vrača k začetkom slovenske književnosti, domače kulture, je Trubarjevo ime neizbrisno. Tega se zavedamo tudi zdaj, ob 400-letnici smrti tega znamenitega Raščičana. Ob tem se ponuja vprašanje: Kaj nam pomeni Primož Trubar danes? Le zgodovinski spomin na Philopatridusa Illiricusa? Šolsko izročilo? Uradno proslavljanje, eno od mnogih? Nam tudi danes govorita Trubarjev zgled in veličina njegovega dela? Je oživljen spomin nanj splošna potreba? So dejanja iz Trubarjevih čašo pognala rodovitne veje vse do današnjih dni? Taka in podobna vprašanja zahtevajo širše premišljevanje, razčlenitev današnjega slovenskega kulturnega utripa in še kaj, toda zamisliti se je mogoče vsaj ob nekaterih vprašanjih. Vsakdo zase lahko premisli o Trubarju kot o Slovencu dejanj, predvsem kot o očetu slovenske knjige. Kot verniku in mislecu. O njegovem pisateljskem delu v dvaindvajsetih slovenskih knjigah, in še zlasti o tistem deležu, pri katerem Trubar s pripovedno nadarjenostjo ustvarjalno sodeluje. O Trubarju humanistu in človeku odprte narave, narodne pokončnosti in etične zavzetosti. Kakorkoli že: Trubarja občutimo v koordinatah časa in prostora kot temelj naše kulture, kot utemeljitelja slovenske knjižne besede. Res da njegovih knjig ne beremo, kot beremo Prešerna, Cankarja, Kosovela, Zajca ali Jančarja. Zgodovinski spomin nas ne sme oddaljiti od zavesti, da je Trubar s številnimi knjigami postavil slovenski narod v krog kulturnih narodov in odprl živ studenec domače besede. To besedo smo podedovali in zanjo smo odgovorni. Vsi smo zaznamovani z njegovim delom. Z njegovo ljubeznijo do revnega, neukega ljudstva. In ko je v Rothen-burgu nad Taubero snoval prvo slovensko knjigo — kot begunec, ki je komaj prišel do kruha — ni pomišljal, koliko bo tnoral odšteti za Katekizem in Abecednik... Svoje prihranke je uporabil za to, da je obdaroval svoje rojake; tako je v Tiibingenu leta 1550 pričakal tiskano slovensko besedo in tedaj so slovenske knjige tovorili v domovino. Trubarja ni vodila le verska vnema, temveč tudi privrženost svojemu narodu, želja, da bi neuko ljudstvo dvignil iz zaostalosti, da bi si s šolami pridobilo prepotrebno izobrazbo. Kdo ne bi občudoval moža, ki je iz teme in praznine z voljo in dejanjem razlil luč, široko zastavil cilje in jih uresničeval po svojih najboljših močeh, obenem pa bil v oporo in spodbudo drugim. Po njegovi smrti so mu v Derendingenu tuji možje postavili spominsko sliko z napisom: V znak hvaležnosti, v znamenje priznanja za njegovo človeško zavest, za strpnost, ki je napajala še druge, za razumevanje in vplivne besede, ki so bile kos fanatizmu in zlohotnosti. Njegovo zadnje počivališče v Derendingenu ni pozabljeno —ne pri nas ne na tujem. V sodobnem času je tod zrasel Trubarjev dom, kulturno žarišče, ki opozarja številne zdomce in turiste, da se tudi tujina zaveda Trubarjeve izjemne ustvarjalne in človeške podobe, njegovega dela za svoj narod, ko so mu za vselej onemogočili vrnitev v domovino. Kot človek je bil priljubljen in spoštovan tudi v Nemčiji. Iz kakšnih razmer in iz kakšnih navzkrižij časa je zrasel Trubarjev ponosni lik? Mar ni to čas, ko se še ni utišal strah pred turškimi vpadi in so se nevzdržne razmere zaradi kmečkih uporov hudo zaostrile? Čas, ko se je kriza vere zrcalila v razklanosti in ko je kriza morale puščala sledi tako med gospodo kot med meščani in se tudi ubogi kmečki raji ni izognila. Ob vsem tem in drugem je Trubar zmogel ohraniti pošten obraz in zravnano hrbtenico. Kot pravi Cankar: v njem je moralo biti veliko navdušenosti in neizmerna nesebičnost. Tudi Trubarju ni bilo prizaneseno s kleveto, s sovražnostjo in navsezadnje je moral z begom reševati svoje življenje in ostati na tujem. Marsikoga bi zajelo malodušje ali celo obup, klena Trubarjeva narava pa ni prenesla pomilovanja, njegov vitalizem je sproščal dejanje v skupno dobro svojega naroda. Ko danes oživljamo zgodovinsko zavest o Trubarju, se pač zavedamo docela drugačne narave današnjega časa, domačih razmer in položaja naše kulture. To pa nas ne sme zaslepiti in nam zamegliti treznega pogleda na krize, ki jih dandanes doživlja svet; na krize take ali drugačne narave, v širši ali ožji domovini, ki niso neznane, na skrbi, ki so v Trubarjevi deželi postale vidne tudi tistim, ki bi si raje zatisnili oči,kot pa s strpno kritičnostjo dojeli bistvo. Kljub krizi Trubarjevega časa nam njegova dejanja govorijo o vztrajni in dejavni usmerjenosti, in v krizi današnjih razsežnosti sta nam Trubarjeva osebnost in delo lahko v spodbudo, da s smiselnim dejanjem preraščamo malodušje in s kulturnim vztrajanjem, našim stoletnim atributom, potrdimo svoj rod in vrednote v skupni zavezanosti. Trubarjev jubilej nam je torej lahko žlahten spomin in hkrati slovesnost, ki nas zavezuje, da znova premislimo o sebi, času in o prihodnjih možnostih. Da v času elektronike, računalnikov in kibernetike spoznamo primarnost vsega, kar je človeško, in še posebno tisto, kar daje smisel stvarem, ki se prenašajo iz roda v rod, v naš rod, in ustvarjalni zagon v kulturi našega, posebnega in splošnega. V času potrošništva, kriz in iskanja, v času plitkosti, otopelosti in civiliziranega bar-barstvasovrednepremisleka Trubarjevetbesede: »Nedvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine: saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanja duhovne izobrazbe. Toda ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo, hoteli združiti z nami svoje želje in gorečnost, svoje misli in delo ter z nami vred napeti vse sile, da mu napravijo konec!« IGOR GEDRIH dogodki novosti Sklepanje o standardih in normativih preloženo S seje Skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije Zadnja skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije tega mandata (31. marca).se je kljub sedemnajstim točkam dnevnega reda osredotočila predvsem na troje zadev: na predlog za spremembo Zakona o osnovnem šolstvu, na standarde in normative v osnovnem, srednjem in visokem šolstvu in na zviševanje osebnih dohodkov učiteljev. Brez kakega večjega odmeva je bilo, denimo poročilo o štiriletnem delu izobraževalne skupnosti, poročilo delavske kontrole o veljavnosti nekaterih delegatskih mandatov, ki so ga pripravih na pobudo ljubljanskega in republiškega pravobranilca samoupravljanja, poročilo o izobraževanju in zaposlovanju mladih itd. V zvezi z osnovnošolskim zakonskim predlogom, ki naj bi po skrajšanem postopku uvedel v izjemnih okoliščinah do 35 otrok v razredu in soglasje enot zavoda za šolstvo ob imenovanjih ravnateljev ter odpravil neocenjevanje tujega jezika, se je razprava razvnela predvsem o prvem in drugem. Delegati, vsaj tisti, ki so se oglasili, niso soglašali s povečevanjem števila otrok v oddelku. Povečini iz nezaupanja, češ da Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo kot predlagatelj zakona skuša potihoma zvečati normativ, ki bi docela onemogočil kakovostno delo. Tudi predloga, da bi organizacijske enote zavoda za šolstvo izrekale soglasje k ravnateljem, delegati niso ravno podprli. Menili so, da v enotah zavoda preslabo poznajo dogajanje na terenu in da zato ne morejo biti razsodnik pri takšnih imenovanjih, kvečjemu naj bi dajali mnenja. Predlog, da bi črtali del 67. člena osnovnošolskega zakona, pa je bil — brez besed — deležen vse podpore. Vsi predlogi so zdaj v javni razpravi, izrečene pripombe oziroma pomisleke pa bodo do skupščinske odločitve strnili v amandmaje. Tudi predlog novih standardov in normativov za vse ravni izobraževanja, ki naj bi spremenili predvsem vrednotenje materialnih stroškov, spet ni dobil potrebne podpore. Predlagatelj se je očitno zavedal pomanjkljivosti pripravljenega dokumenta, saj je novosti pospremil s priporočilom, naj o njih ne bi sklepali zdaj, marveč pred počitnicami, torej že v na novo sestavljeni skupščini. Sodeč po razpravi je več nezadovoljivih rešitev pri financiranju osnovnega in srednjega šolstva, boljše pa je pri visokem šolstvu, kjer so kot izhodišča za normiranje upoštevali letne načrte visokošolskih organizacij. Podrobnosti v tem povzetku s skupščine ne kaže omenjati (saj gre predlog nazaj v »bazo«), omenimo le to, da so delegati pritrdili načelu, da z normativi ni mogoče ustvarjati (večati) dohodka, torej, so lahko le podlaga za pravičnejšo delitev dohodka. Glede na množico konkretnih pripomb pa so se dogovorili, da bodo precej razširili komisijo, ki naj bi te pripombe skušala strniti v predloge. K temu so dodali še to, da zmorejo biti vsi predlogi podkrepljeni s finančnimi izračuni. Razprava se je še najbolj razvnela okrog učiteljskih plač, in sicer ob dokumentu Ukrepi za uskladitev ravni osebnih dohodkov delavcev v vzgoji in izobraževanju v letu 1986. S tem izobraževalna skupnost uvaja sprotno povečevanje akontacij, ki naj ne bi več zaostajale za rastjo dohodka v gospodarskih dejavnostih. Konec leta naj bi po tem načelu izenačili dohodke učiteljev z dohodki ustrezno izobraženih delavcev v gospodarstvu. Metodološko so se odločili za ovrednotenje tako imenovane enote enostavnega dela, torej dela snažilke, in to najprej za obdobje marec-junij, nato pa bi osnovo ponovno prevrednotili glede na stopnjo inflacije. Kako aktualno utegne biti takšno preračunavanje, kaže že to, da so delegati imeli v rokah dokument, v katerem je bilo delo snažilke ovrednoteno na 30 tisoč dinarjev, na sami seji pa so jim sporočili, da so že povečaU to izhodiščno osnovo na 35 tisoč dinarjev. Po teh izračunih naj bi šole dobile za osnovnošolskega učitelja 87 tisoč dinarjev na mesec, za srednješolskega 110 tisoč dinarjev in za visokošolskega 130 tisoč dinarjev, seveda zgolj v okviru normativov izobraževalne skupnosti, kar pomeni, da bodo ponekod plače še za kakega tisočaka višje. Sprejeli so tudi za 50 odstotkov (glede na lansko osnovo) višje postavke pri kritju materialnih stroškov (za ekonomsko, pedagoško, družboslovno in kulturološko usmeritev 60 odstotkov), ki naj bi jih izplačali tudi za dva meseca vnaprej. Glede na omejen dotok denarja (sprejeli so pobudo za spremembo republiške resolucije, ki je postavila prenizek inflacijski okvir in s tem omejila »šolsko porabo«) bo izobraževalna skupnost morala najeti tri milijone dinarjev posojila, kolikor znašajo povečanja plač in materialnih stroškov. Do tu je bilo vse v redu, za pletlo pa se je pri poračunu z lansko leto, kateremu, ko j predvideval dokument, naj bi s odpovedali (in si s tem ustvaril možnost za sprotno povečevanji dohodka). Več delegatov je ti odločno odklonilo, in sicer utemeljitvijo, da se ne moreji vrniti v šole brez tega poračuna ki so jim ga svojčas obljubljali ii z njim brzdali nerazpoloženje ol koncu minulega leta, ko je bili neskladje glede na plače v go spodarstvu največje. Dogovori! so se za salomonsko rešitev, na mreč da bodo o potrebnosti po računa sklepali pozneje, ko bi kaj več znanega o dotoku denar ja. Vso zadevo so postavili ultimativno (če smo prav razumeli, saj je bilo izrečenih precej nejasnih formulacij): če bo dosežen cilj, torej uskladitev dohodka, poračun ne bo potreben, če pa bodo učiteljske plače še naprej zaostajale, bodo morali na izobraževalni skupnosti poravnati račune tudi za nazaj. BRANIMIR NEŠOVIČ PROGRAMSKA PRENOVA V SREDNJEM ŠOLSTVU RE r Napredek ali vračanje k staremu? ( Končno smo začeli popravljati in spopolnjevati programsko podobo srednjega usmerjenega izobraževanja. S prihodnjim šolskim letom bomo uvedli prenovljene programe v naravoslov-no-matematični in družboslovni usmeritvi. Predvideni popravki v predmetnikih in učnih načrtih so dobili načelno podporo strokovnih svetov obeh usmeritev, Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje in Sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL. S prenovo programov odpravljamo napake, na katere so vse od njihovega uvajanja opozarjali učitelji pa tudi učenci. Za spremembo novosti ne bodo ovira dosedanji učbeniki, ki bodo tudi v prihodnjem obdobju lahko rabili učencem ob učiteljevi usmeritvi. Snovne spremembe v programih pa tudi ne bodo tako korenite, da bi bili dosedanji učbeniki neuporabni. S prenavljanjem programov drugih usmeritev bo šlo počasneje. Medtem ko sta štiriletni nara-voslovno-matematični in družboslovni program samostojna in pripravljata predvsem za nadaljnje visokošolsko izobraževanje, imamo v večini drugih usmeritev štiri- in triletne programe, v nekaterih tudi dveletne in skrajšane programe, ki skupaj oblikujejo razvejeno programsko zasnovo srednjega izobraževanja za potrebe posameznih panog in dejavnosti. Pri prenovi teh programov bo treba najti prave rešitve po načelu, da mora izobraževanje hkrati pripravljati za delo in za nadaljnje izobraževanje. V gradbeništvu, kmetijstvu, kovinsko-predelovalni industriji, trgovini in še marsikje bomo namreč tudi v prihodnjih desetletjih potrebovali največ delavcev s srednjo strokovno izobrazbo. Programska prenova Grafika Avgusta Černigoja, znanega umetnika, ki je veliko razstavljal doma in po svetu. Srečanje manjšinskih sindikatov v Socnu Sindikat Slovenske šole v Trstu se že več let uspešno povezuje s sorodnimi manjšinskimi sindikati, ki delujejo na italijanskem ozemlju. Pogoste stike ima s šolskima sindikatoma francoske manjšine iz doline Aoste SA VT-ecole in nemške manjšine iz Južne Tirolske SSG ASGB. Zadnje tako srečanje je bilo v začetku tega leta v Bocnu; srečali so se predstavniki SSŠ, SA VT-ecole in SSG. Šolski sindikat SSG je imel svoj VI. kongres in tega so se udeležili tudi predstavniki SSŠ. V Sindikat SSG so včlanjeni povečini pedagoški delavci, največ je profesorjev nižje in višje šole, le malo pa je učiteljev in vzgojiteljic, saj so ti povezani v zvezne sindikate, zlasti SINAS-CEL. Na kongresu so obravnavali vprašanja nemške šole na Juž-nem Tirolskem in sicer poučevanje nemščine v šolah vseh vrst in stopenj. Posebno pozornost so namenili, vprašanju suplentov; teh je čedalje več tudi zato, ker so izpitne komisije na natečajih pretirano stroge. Pomembno je bilo tudi srečanje predstavnikov vseh treh sindikatov pred kongresom. Skupaj so obravnavali veliko zadev manjšinske šole: nove programe za osnovno šolo, reforme višje in osnovne šole, prevode novih učnih načrtov in prilagoditev le-teh manjšinskim šolam. Šola za slovensko manjšino je urejena precej drugače kot šole v dolini Aoste in na Južnem Tirolskem. Šole v dolini Aoste so namreč dvojezične; to pa pomeni, da se v njih poučujeta oba jezika, italijanščina in francoščina; vsi drugi predmeti se poučujejo v italijanščini, in to na škodo francoščine, ki je zapostavljena. Na Južnem Tirolskem imajo nemške šole; v teh se obvezno poučuje italijanščina — tako kot v deželi Furlaniji-Julijski krajini, kjer delujejo slovenske šole. Ubadajo se z enakimi težavami in se zato skupaj bojujejo za čimvečjo samostojnost manjšinske šole. Temu srečanju bodo sledila še druga, saj je ob takšnem skupnem nastopu več možnosti za zmago. Ob naslednjem srečanju bomo skupaj sestavili predloge za prilagoditev novih programov manjšinskim šolam in za reformo osnovne šole. MARKO PAULIN tu ne bo mogla mimo kritik in zahtev združenega dela, ki terja, vsaj v nekaterih usmeritvah, drugačno razmerje med teorijo in prakso, saj se nekatere panoge pritožujejo, da so diplomanti srednjega izobraževanja vse premalo usposobljeni za začetek dela. Hkrati bo v vseh teh panogah treba omogočiti sposobnejšim učencem uspešno nadaljnje izobraževanje na višjih in visokih šolah. klic in delo. Poklicno izobP vanje prodajalca traja tri'1!], priprava učitelja pa šest do -Ca let. Od tod je razumljivo, da| ^ rajo nekateri programi srednl izobraževanja priprav predvsem za delo, nekateri P |0 nadaljnje visokošolsko iz^ ževanje. Zlepa nima nobeniiV, gram čarobnih možnosti, 'bi lahko hkrati idealno ust Zdajšnje odkrito razpravljanje o usmerjenem izobraževanju, o uspehih, neuspehih in zablodah reforme, vodi do nemalo novih spoznanj. Poskus, da bi s skupno vzgoj-no-izobrazbeno osnovo kot samostojnim programom ali samostojno stopnjo srednjega izobraževanja, kot so jo uresničili v nekaterih republikah, pripeljali k nam skozi stranska vrata deset-letko, se ni obnesel. Za take spremembe bi bilo treba več časa in denarja, pa tudi več postopnosti. Podaljševanje splošnega izobraževanja na škodo poklicnega izobraževanja in usposabljanja je bilo na današnji stopnji tehnološkega razvoja pri nas tvegano. V vseh republikah in pokrajinah se zato vračamo k ustaljeni sestavi srednješolskih programov, v kateri se splošno-izobraževalni in strokovni predmeti prepletajo od prvega do zadnjega letnika. obema zahtevama. [v. Se s spremembami v proi|a mih naravoslovno-matemal1 in družboslovne usmeritve čarno k nekdanji gimna* 1;i Težko bi tako trdili, saj so 15jr grami v marsičem, kot pra' js vsebinsko drugačni in spo ;e njeni. Dobivamo kvečjemu q( novi vrsti srednje šole, nUj njeni predvsem pripravi za' iv košolski študij, ki jima mor1 a, dodati še tretjo — srednjo p£ e. goškošolo. Za delo in obene<, nadaljnje izobraževanje pa f hkrati pripravljali tudi drugi J riletni programi, saj se je tA Načelo reforme, naj vsako izobraževanje po osnovni šoli pripravlja hkrati za delo in nadaljnje izobraževanje, so si nekateri zelo dogmatsko razlagali in niso dojeli, da ga je treba razumeti življenjsko. Zamisel o nenehnosti izobraževanja in vzgoje poudarja, da moramo pri vsakem izobraževanju po osnovni šoli upoštevati oba vidika — na pripravo za delo in na to, da je vsaka stopnja v procesu stalnega izobraževanja tudi priprava za izobraževanje, ki bo sledilo. Za dela, ki jih v Jugoslaviji določamo ne merimo z osem-stopenjsko lestvico strokovne zahtevnosti, pa je potrebna krajša ali daljša priprava za po- nekdanjih srednjih tehnični!1 veliko diplomantov odločal® vpis v višje in visoke s Končno moramo dati mož tudi sposobnejšim, ki so koi triletne poklicne program lahko nadaljujejo izobražen na zahtevnejši stopnji, sice demokratičnost našega izo ževalnega sistema zelo omej Reforma ni enkraten po1 temveč proces. Tega se z damo danes bolj kot ob nje uvajanju. Če imamo razmer dobro osnovno šolo, jo im1 predvsem po zaslugi postopn1 načrtnega in vztrajnega raz nja in izpopolnjevanja. Prav bo treba preudarno in pre Ijeno razvijati srednje izobr vanje in skrbeti za njegovo P' dabljanje. Sistemskim sj membam bodo morale slediti tranje spremembe v oblika! metodah učnega procesa in nosih med njegovimi no* Tako spreminjanje pa zaW čas in ugodne družbene razrnj seveda pa tudi boljšo gnw podlago, kot jo ima šol’ danes. JOŽE VALENTINČIČ Ho Višja izobrazba za učitelje« osnovne šole in vzgojitelji otroškega vrtca —•e, Informativno srečanje s predstavniki Pedagoške akademije v Ljubljani in oddelka v Kopru Višješolsko izobraževanje učiteljev in vzgojiteljic so uvedli že v mnogih evropskih deželah in zdaj naj bi se tovrstno izobraževanje uveljavilo tudi v Italiji. Že leta 1984 so na prosvetnem ministrstvu v Rimu pripravili osnutek novega zakona o obvezni univerzitetni izobrazbi za učitelje, toda doslej ta zakon še ni bil sprejet. Predvidevajo pa, da bo uveljavljen že v bližnji prihodnosti, uresničeval pa naj bi se obenem z reformo osnovne šole. V reformirani osnovni šoli so predvideni dodatni učitelji za razrede druge didaktične stopnje (3., 4. in 5. razred) in ti bi morali imeti specializacijo za pouk tujega jezika, glasbene vzgoje pa tudi za druge predmete. Sindikat slovenske šole v Trstu želi pomagati vzgojiteljicam in učiteljem, zlasti mlajšim, in poskrbeti, da bi imeli brezplačno višješolsko izobraževanje v materinščini. Zato so se predstavniki Sindikata povezali s predstavniki pedagoške akademije v Ljubljani in dislociranega oddelka te akademije v Kopru. Informativno srečanje s predstavniki pedagoške akademije je bilo 19. marca v Gregorčičevi dvorani v Trstu. Srečanja se je udeležilo izredno veliko mlajših učiteljev in vzgojiteljic. Predstavnik Sindikata slovenske šole Stanislav »sti »fr Ni Škrinjar je predstavil ugle^ goste iz Ljubljane in Kof,,, Nato je dekan ljubljanske pe goske akademije Branko B®''-orisal možnosti za višješolsk^K; visokošolsko izobraževanje tijV ških učiteljev iz vzgojiteljici] Ljubljani in Kopru. Omenil Jo da se je tak, za zamejske potroši prilagojeni pouk, že začel v fon rici. Jlst Tržaški učitelji lahko izbiTO led rednim študijem fto veliTtii med rednim študijem (to veljftii vse nezaposlene) in študijeri^u] delu. Univerza Edvarda KaNe Ija v Ljubljani — Pedagfltv akademija — je za prihodfer študijsko leto razpisala za zai™ni ske Slovence kar 60 mest Z3%) dij učiteljev razrednega pouk® se ob delu. Študij bo trajal 3 ifoe potekal pa bo deloma v Kopine deloma v Trstu. V koprsned adeMed oddelku pedagoške akade»ed že pripravljajo prilagojene plot grame za učitelje s Tržaškem Absolventom učiteljišča je d°|ei !jen vpis brez dodatnih spHer mnih preskusov, vzgojiteljicNe so v Italiji končale le trikjn« vzgojiteljsko šolo, pa bodo ■••di rale opraviti še nekatere difejel cialne izpite. Pedagoški svetdoji lec za slovenske šole prof. Sto Fatur je zagotovil, da bo At organiziran poseben tečaj, na«r terem se bodo lahko ustrelit pripravile na izpite. !(:Z] 8oc MARKO PAULIN ED strokovno javno razpravo o prenovljenem vzgojno-°braževalnem programu naravoslovno-matematična tehnologija iorak naprej v reformi ■bi1--- •i *[], Lredništvo Prosvetnega de-ia' Ca me je povabilo, naj kot ^„1 Rednik Strokovnega sveta ,aVl ^raževalne skupnosti Slove ie Predstavim bralcem naše c( 0 Pri prenovi vzgojno-izobra- if o finega programa Naravo- ^rno-matematična tehnologi-^ebinske novosti v osnutku novl jenega programa j e v peti ;v‘lki letošnjega Prosvetnega nu otp, iaCVca 3- 1986) predstavil ■ Zupančič, moj sobojevnik v Vdevanjih za uvedbo bolj-10^.a srednjega šolstva. Zato J1® v tem prispevku predvsem 0|!Sati ozadje našega dela in P ie občutke v trenutku, ko da-110 osnutek prenovljenega a J&ama v strokovno javno raz- p( °gosto me sprašujejo, za kaj aei C(lanji fazi preobrazbe sistema at)^°je in izobraževanja sploh ugi j' Ali gre za.nadaljevanje re-tu ^e? Za reformo reforme? Za njliiVo verzijo vzgojno-izobraže- 'ega programa? Za njegovo prenovo in odpravljanje napak? Je beseda »prenova«, ki jo največ uporabljamo, sploh ustrezna? V resnici besede in oznake niso najpomembnejše. Gre preprosto za to, da skušamo iz razmeroma dobrega vzgojno-izo-braževalnega programa narediti še boljši program. Pri tem pa so okoliščine, v katerih nastaja prenovljeni program, znatno ugodnejše od okoliščin, v katerih smo delali pred petimi leti. Pred leti so nekateri grozili naravoslov-no-matematični usmeritvi z ukinitvijo, danes vsi priznavajo, da bi bil naš srednješolski vzgojno-izobraževalni sistem brez nje nepopoln. Pred leti smo začeli delo brez strokovnih analiz tedanjega — starega sistema, danes so nam dostopni obsežni izdelki spremljave programa po štiriletnem izvajanju. Pred leti nismo vedeli, kako bo z vertikalno nadgradnjo programa, danes so višje — in visokošolski programi izdelani. Pred leti so ovirali naše delo ne- tj Avgusta Černigoja kateri zelo togi napotki tako rekoč »od zgoraj«, danes smo povečini premagali takšne odnose in vzpostavili enakopraven in odprt dialog. Pred leti smo se pogosto sporekli z delavci zavoda SRS za šolstvo, ki niso imeli vselej posluha za naše predloge, danes delamo z Zavodom z »roko v roki«. Pred leti so srednješolski in visokošolski učitelji pretežno z nezaupanjem gledali na naše delo, danes smo te učitelje pridobili za sodelovanje pri učnih načrtih, na naši strani pa so tudi učenci. Pred leti smo se zavedali, da smo izdelali vzgojno-izobraževalni program z napakami, ki se jim nismo mogli izogniti, danes smo te napake večinoma odpravili in imamo vizijo za nadaljnji razvoj programa, za njegovo stalno posodabljanje in zboljševanje. Menim, da so glavne prednosti prenovljenega vzgojno-izobra-ževalnega programa naravoslovno-matematična tehnologija: prenos težišča izobraževanja za začetek dela v smeri večje interdisciplinarnosti; še temeljitejša in širša priprava za nadaljevanje izobraževanja v naravoslovnih, tehniških in biotehniških strokah, k čemur pripomore tudi razširitev vsebin družboslovnega in zlasti jezikoslovnega predmetnega področja; razbremenitev prenatrpanih učnih načrtov naravoslovnih predmetov in odprava nadležnih podvajanj vsebin, ki jih je povzročila uvedba unificirane skupne vzgojno-izo-brazbene osnove v 1. letniku. Površen opazovalec in zlonameren kritik se bosta morda spotaknila ob naše izhodišče: več družboslovja v naravoslovju — več naravoslovja v družboslovju, ter očitala, da restavriramo gi- mnazijo. V resnici sta oba prenovljena programa zaradi posodobljenih in v strokovno delo usmerjenih vsebin še korak naprej od gimnazije. Ob tem pa bosta program a 1 ah ko rešil a marsikatero zadrego v zvezi z mrežo šol in omogočila tudi učencem v manjših krajih kakovostno izobraževanje. Od strokovne javne razprave si obetamo veliko koristnih vsebinskih predlogov. Razpravo bomo končali ob koncu aprila ter osnutek preoblikovali v predlog in dali v mnenje Strokovnemu svetu SRS za vzgojo in izobraževanje. Tako bo, upamo, dovolj časa tudi za delegatsko razpravo in sprejem v Skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije ob koncu junija. Do jeseni bomo seznanili učitelje z novostmi, jeseni pa se bodo novinci v 1. letniku že izobraževali po prenovljenem programu. Izkušnje s prenovo naravoslovno-matematičnega in druž-boslovno-jezikoslovnega programa bo mogoče koristno uporabiti tudi pri prenavljanju drugih programov. Po »pomladi« šolske reforme nas nedvomno čaka »vroče poletje« in nič manj »vroča jesen«. Priznati je namreč treba, da se marsikdo ne strinja povsem z začetim delom pri zboljševanju srednješolskih vzgojno-izobraževalnih programov, da se marsikdo ne more otresti starih navad in miselnosti. Vemo, da bo potrebno veliko strpnosti in pripravljenosti za dokazovanje in dogovarjanje. Pri tem resno računamo, da nas bodo srednješolski učitelji vsestransko podprli in nam pomagali. FRANC LAZARINI '"•Kaj ugotovitev evalvacije učnih načrtov v osnovni šoli jsnovna šola se prenavlja ^ šolskem letu 1985/86 je potekala evalvacija učnih načrtov za ^navanje narave in družbe in za slovenski jezik od 1. do 3. razreda Povne šole. Evalvacije smo se lotili drugo leto po uvajanju prenov-! "'•h načrtov, to pa pomeni, da so lahko učitelji izoblikovali objektiv-pe ocene. Bistveni namen evalvacije je bil pridobiti temeljne kazal-o uresničljivosti obeh učnih načrtov, zlasti z vidika obsega in za-•^Vr>osti. Menimo, da je to ključno vprašanje, ne samo zato, ker se s?ahno ugotavlja, da so učni načrti v osnovni šoli prezahtevni, tem-r tudi zato, ker preobsežnost in prezahtevnost (ali neprimerna za-Pnost) onemogoča izvedbo ključnih usmeritev nadaljnje preobra-^naše osnovne šole. Torej naj bi na podlagi ugotovitev o uresničlji-pti učnih načrtov le-te dopolnili ali popravili, tako da bi bili objek-i?0 (povprečno) uresničljivi. Evalvacija je pokazala, da sta oba učna ^fta kljub načelnim prizadevanjem za uskladitev obsega in zahtevati še zmeraj prezahtevna in preobsežna. Tako prvič v SR Sloveniji £®njamo delno popravljati učne načrte, tega pa se lotevamo predv-^ na podlagi ugotovitev neposredne pedagoške prakse. skoKaj smo ugotavljali? 5'.r skladu z metodologijo eval-U’fcije, vsota denarja za evalva-nfHe bila omejena in je bilazato jtfffsčena v redni delovni pro-v tj^n Zavoda SR Slovenije za , ■ i ?)v°, so bili poglavitni viri za bi^Divanje podatkov: poročilo u, ov učiteljev razrednega i »*• "c pumus-ov: poročno Ut0'' učiteljev razrednega ;,,U,arugotovitve učiteljev, rav-•a ‘eljev in pedagoških svetoval-° jK 0 uresničljivosti obeh učnih 0 ]fr.to.v- Instrumentarij, vpra-a ^ftki in dispozicije za preglede ^ojno-izobraževalnega dela, P, tega načrta posameznega [ J tuueta v posameznem ra-~ b U so bile pomembne tudi Te6m°V-'tVe učiteljev> a*tso iuhko ’(jXr!eriili dovolj časa za utrjeva-J ln Ponavljanje, skratka, ali so Pienci Pridobili temeljno znanje, 'il4n n°Sti in navade. Z obsegom '•Kcl načrta cf* t#*cnr\ vali diferencirano glede na zahtevnost ter kakšne so bile možnosti za aktualizacijo učnih vsebin glede na potrebe in možnosti okolja. V evalvaciji smo pridobili tudi oceno o ustreznosti didaktičnih sredstev, materialnih možnosti za uresničevanje učnega načrta in ustreznosti strokovne usposobljenosti učiteljev. Ker smo ob ugotovitvah, povezanih s temi vprašanji, skoraj lahko zaskrbljeni, naj povem, da je zavod glede na svoje pristojnosti in v sodelovanju z drugimi organizacijami začel reševati tudi ta vprašanja. [i osti in nsvsdc. Z obsegom o C-ega na^rta se tesno povezuje y ‘ vprašanje o možnosti za ) |.e Ovijanje dejavnega in samo- ■'~'’ijaiiJcuejavnegainsamo- Sifevrega ^e*a učencev ter uve-" F Janja vzgojnih nalog pouka. nsKfj z zahtevnostjo učnega ki. d so bile pomembne opre-l Ve> kako učni načrt nnsa- . L,, au one pomemnne opre-n'Ve> kako učni načrt posa-L.nega predmeta upošteva atenejši vstop učencev v šolo, re teme so učitelji obravna- Kar zadeva oceno uresničljivosti učnih načrtov za spoznavanje narave in družbe in slovenski jezik od 1. do 3. razreda, je treba upoštevati, da je učna vsebina pri teh dveh predmetih na tej stopnji porazdeljena linerarno-spiralno oziroma koncentrično; to pomeni, da se vsebina na tej stopnji v posameznih razredih iz razreda v razred razširja in poglablja ter tako snovno, didaktično in formalno nadgrajuje. Opozoriti je treba tudi na metodične postopke in dosežke učnega procesa. Lahko je sicer učni načrt uresničljiv in ga učitelji v šolskem letu obravnavajo v celoti (tudi to je eno od vprašanj na pedagoških konferencah ob koncu šolskega leta), toda uspehi (zlasti znanje učencev) niso zadovoljivi zato, ker je bilo premalo časa namenjenega ponavljanju, utrjevanju in samostojnemu učenju. Učenci so bili preobremenjeni z domačim (samostojnim) učenjem zato, ker so morali te faze učnega procesa opraviti po pouku. Učiteljevo vodilo mora biti: učenec mora dojeti vsebino (pri tem je seveda treba upoštevati njegove sposobnosti in poprejšnje znanje), postati mora njegova trajna sestavina. To pa pomeni, da mora biti učitelj usmerjen tudi na dosežke pouka. Sicer se lahko dogaja, da učitelji preobsežen in prezahteven učni načrt celo uresničijo — toda na račun pretirane obremenjenosti učencev in na račun njihovega slabšega znanja. Ob sprejemanju prenovljenih učnih načrtov leta 1983 je bilo poudarjeno, da njihovo uvajanje in uresničevanje ni enkratno dejanje — in takšno tudi ni uvajanje novega programa življenja in dela osnovne šole — pač pa je to proces, ki traja več let. Prav zato morajo učitelji vsako leto na novo poglobljeno razčleniti uresničevanje učnih načrtov tako z vidika pogojev kot tudi glede na opredeljene cilje. Tako bodo globlje predirali v značilnosti učnega načrta, učni načrt bodo v nekaj letih vsebinsko strokovno dojeli ter ga samostojno in ustvarjalno popravljali in dopolnjevali, pri tem pa iskali učinkovitejše oblike in metode dela. Zato je naloga vsakega učitelja, da s prakso, z individualnim poglabljanjem in s strokovnim spo-polnjevanjem obvlada vsebinske značilnosti učnega načrta posameznega predmeta in na ravni razrednega pouka tudi vsebinske korelacije med predmeti. Ob razpravi v zvezi z uresničljivostjo se odpirajo tudi vpraša- nja o didaktični »opremljenosti« posameznega predmeta. Poleg učnih sredstev, ki jih v republiki organizirano pripravljamo, je treba poskrbeti tudi za tista sredstva, ki nastajajo v šoli in jih pripravi učitelj. Odgovorni republiški organi pa tudi šole in učitelji naj bi torej poskrbeli, da bo v nekaj letih posamezni predmet lidal •” ustrezno didaktično opremljen; to velja še posebno za slovenski jezik in spoznavanje narave in družbe. Učni načrt za slovenski jezik od 1. do 3. razreda je preobsežen Splošna ocene je, da je učni načrt v 1. in 3. razredu preobsežen. Učitelji prvega razreda so ugotavljali, da ni dovolj časa za branje in pisanje in da na račun zahtevnega procesa opismenjevanja ostaja zanemarjeno sporočanje. Učitelji opozarjajo, da je tako zasnovano glasoslovje s pravorečjem prezahtevna vsebina jezikovnega pouka v prvem razredu. Učitelji drugega razreda navajajo predvsem težave z razumevanjem samostalnika, ki se v tretjem razredu prenesejo na glagol. V tem razredu večina učencev ni sposobna hkrati obvladati besedoslovne in skladenjske ravnine. Težave povzroča razumevanje glagola (dejanje, dogajanje, stanje), samo-stolnika (poimenovanje imena, enoštevni samostalniki, slovnični spol), povedka in osebka, velike težave imajo tudi z doživljanj-skim spisom, premalo časa pa je za utrjevanje glasoslovje s pravorečjem. Enotno je mnenje učiteljev od 1 . do 3. razreda, da ni dovolj časa za utrjevanje in ponavljanje snovi, pa tudi ne za vaje v branju (logično branje, estetsko branje). Tudi to opozarja, daje učni načrt preobsežen. Pedagoška aktualno RAVNATELJI ŠOL, UČITELJI IN VZGOJITELJI! Revija INOVACIJE U NASTAVI, ki izhaja že četrto leto, je zbrala okoli sebe veliko sodelavcev in bralcev iz vse Jugoslavije. V njej boste našli vse, kar vas zanima iz teorije in prakse sodobnega izobraževanja, pa tudi praktične nasvete za povečanje uspešnosti pouka in učenja. Z revijo INOVACIJE U NASTAVI boste sproti seznanjeni s sodobnimi tokovi v učni tehnologiji in z novostmi v vzgoji in izobraževanju. Revija INOVACIJE U NASTAVI vam ponuja izjemno priložnost, da sporočite svoje izkušnje drugim, hkrati pa se seznanite s tem, kaj in kako delajo drugi. Letna naročnina znaša za delovne organizacije 2 500, za posameznike pa 1500 dinarjev. Naročila sprejema: Medjuopštinski zavod za unapre-djivanje vaspitanja i obrazovanja — Centar za inovacije u obrazovanju, 37000 Kruševac, Čupičeva bb, telefon (037) 28-988. V______________________________________________________J f N Osnovna šola I. SPUB Toneta Tomšiča, Videin-Dobrepolje in Odbor XII. tedna tradicij NOB, Dobrepolje prirejata I. SLIKARSKI EX TEMPORE »ZAGORICA 86« za mlade likovnike osnovnih šol na temo: LIKOVNA UPODOBITEV DOBREPOLJSKE DOLINE. Vsaka šola lahko prijavi tri učence od 5. do 8. razreda in mentorja za spremstvo do 10. maja 1986 na naslov: OŠ L SPUB Toneta Tomšiča, 61312 Videm*Dobrepplje. EX Tempore »ZAGORICA 86« bo v soboto, 24. maja 1986. Vsaki prijavljeni šoli bomo poslali program srečanja in podrobna navodila. Pripravljalni odbor Ex tempora »ZAGORICA 86« V________________________________________________________/ služba ugotavlja, da v razčlenitev učne ure učitelji velikokrat sploh ne uvrstijo utrjevanja, ponavljanja in samostojnega dela učencev. Spodbudna pa je ugotovitev, da prenovljeni učni načrt bolj kot prejšnji omogoča uveljavljanje različnih vzgojnih nalog. Vendar nastajajo težave z berili, ker so zastarela in v njih skoraj ni najti besedil, ki bi tesneje povezovala slovenski jezik s spoznavanjem narave in družbe ali s temami, ki jih prinaša sodobno življenje. Kako pa zahtevnost? Več kot polovica učiteljev prvega razreda meni, da je učni načrt prezahteven. Kot prezahtevne teme navajajo učitelji pripovedovanje o dogodkih, obnovo kratkih besedil, glasoslovje s pravorečjem, rabo velike začetnice, ločil in vzklične povedi.-V drugem razredu povzroča težave zlasti razumevanje samostalnika, v tretjem razredu pa zlasti vsebine, ki smo jih že navedli v zvezi s preobsežnostjo učnega načrta. Glede zgodnejšega vstopa v šolo učitelji menijo, da je prehod iz predšolske jezikovne vzgoje v šolsko še zmeraj težaven. Velike težave so zlasti tam, kjer večina otrok obiskuje minimalni program priprave na šolo. Pedagoška služba ugotavlja, da se diferenciacija ih individualizacija uveljavljata kot splošno načelo, vendar zaradi objektivnih razlogov veliko prepočasi. Zanimiva je tudi ugotovitev, da poteka pouk po posameznih področjih in da učitelji izvajajo samostojne ure branja, slovničnih vsebin in izražanja, namesto da bi uvrščali v ure slovenskega jezika praviloma več področij. Dogaja se, da učitelji zanemarjajo jezikovno vzgojo in se osredotočijo predvsem na jezikovni pouk. Tega ne razvijajo na ravni prepoznavanja jezikovnih pojavov, ampak na zahtevni ravni poznavanja jezikovne sestave — to pa je naloga predmetnega pouka. Učitelji pogrešajo sodobno metodiko pouka slovenskega jezika na razredni stopnji, potrebujejo priročnike k delovnim zvezkom (Naš jezik I, II in III), le-te pa je treba uskladiti z novim učnim načrtom in pri tem upoštevati novo izrazje. Učitelji pogrešajo jezikovno gradivo za delo z nadarjenimi učenci, razno didaktično in drugo gradivo za učenje sporočanja. Zavzemajo se tudi za strokovno spopolnje-vanje, za seminarje in druge oblike, ki bi vsebovale strokovne in didaktične teme. Pri učiteljih opažamo pomanjkljivosti pri izvajanju pouka (pouk začetnega branja in pisanja, individualizacija in diferenciacija dela, artiku-lacija učne ure, smiselno včlenje-vanje gradiva v učni proces, delo z besedilom), ?elo pomanjkljivo pa je tudi znanje o novostih v jezikovni stroki. Vse te ugotovitve se tesno povezujejo z vprašanjem uresničljivosti in uresničevanja učnega načrta za slovenski jezik od 1. do 3. razreda. Zato bo potrebno še veliko skupnih in individualnih moči, da bomo izoblikovali vse možnosti za uresničevanje ciljev tega predmeta. V okviru Zavoda SR Slovenije za šolstvo že potekajo dejavnosti za prenovo učnega gradiva za učence, zavod pa se dogovarja z ustreznimi organizacijami tudi za pripravo strokovnega gradiva in za ustrezno zasnovano dopolnilno izobraževanje učiteljev. Prav gotovo pa bo treba še veliko narediti v šolah samih in spodbuditi tudi individualno spopolnje-vanje učiteljev. MILAN ADAMIČ (fan; OB PODELITVI ŽAGARJEVE NAGRADE JOŽETU VALENTINČIČU V vrhu življenjske piramide Dobiti Žagarjevo nagrado je že samo po sebi nekaj velikega. Biti eden od sedmih nagrajencev med deset tisoči vzgojno-izo-braževalnih delavcev — vsak od njih pa je na nek način zaslužen Že samo zaradi tega, ker je učitelj in ker vztraja na tem družbeno danes premalo upoštevanem delovnem področju — ni majhna stvar. Zato v tem prispevku ne bom ponavljal tega, kar pove že »blesk« same Žagarjeve nagrade. O Jožetu Valentinčiču se da pisati tudi »kar tako«, denimo, ker obhaja letos svojo šestdesetletnico, ali zato, ker je letos dosegel naziv magistra pedagoških ved, ali tudi zato, ker tako uspešno gradi svojo »življenjsko piramido«, čeprav je njeno temeljno ploskev zelo široko zastavil in rabi spričo tega toliko več sposobnosti, moči in vztrajnosti, da bi jo zgradil do vrha —nemara pa jo bo ravno zaradi širine temeljev, na katerih jo je začel graditi, še bolj zanesljivo zgradil, kot bi jo sicer. Žagarjeva nagrada je le eden od zunanjih znakov zrelih sadov, ki jih je obrodilo kakovostno in obsežno delo. Pa poglejmo, iz kakšnih sestavin in razsežnosti je Jožetova »piramida«. Naj mi bo oproščeno, če poskušam opis poenostaviti, vendar bi kot temeljni razsežnosti ali vodili pri »gradnji Jožetove piramide« označil: človeškost in andragoškost. Vse Jožetovo delo je —tako kot naj bi bilo pri vsakem učitelju —namenjeno človeku, njegovi rasti in razvoju. Na široki poljani humanitarno usmerjenih dejavnosti pa se je Jožetu na vsej njegovi življenjski poti ostreje kot druge možne smeri zarisala andragoška dejavnost. Ta se kot rdeča nit razteza skozi vse, kar je Jože Valentinčič doslej delal,in seveda smiselno povezuje vse te dejavnosti v zaokroženo celoto. Te pobude so bile prav gotovo žive v Jožetu že kot mladem učitelju na osnovni šoli, saj ga je zamikal študij pedagogike in psihologije; tega si je lahko »privoščil« le ob delu (pri tem je seveda okusil dobre in slabe strani položaja odraslega kot učenca in možnosti za izobraževanje odraslih), saj je med študijem delal kot vzgojitelj v domu za srednješolce. Nato se vrstijo »vmesne postaje«: profesor učiteljišča, šolski nadzornik — do tedaj, ko se ves »zapiše« andragogiki in postane strokovni svetovalec na zvezi delavskih univerz. Zdaj ni več dilem: Jože je predvsem andragog, čeprav skozi andragogiko doseže tudi učenca (v njem živi tudi učitelj in pedagog). Deluje kot pedagoški svetovalec in vodja enote za izobraževanje odraslih na Zavodu SR Slovenije za šolstvo (v tem času je izobraževanje odraslih na zavodu doseglo tolikšno kakovost, kakršne poslej ni več imelo). Piše pionirska dela andragoške strokovne literature pri nas (od leta 1963 je v desetletnih presledkih izdal priročnike za izobraževanje odraslih iz andragoške didaktike, osnov andragogike in sistema izobraževanja odraslih), se razvije v izvrstnega predavatelja (metode izobraževanja in različna področja andragoškega dela —splošno o delu z odraslimi, izobraževanje staršev, usposabljanje predavateljev na različnih področjih, kot so učitelji, kmetijski pospeševalci, voditelji družbenopolitičnega izobraževanja in izobraževanja za splošno ljudsko obrambo idr.), pripomore k razvijanju enotnega družbenega sistema vzgoje in izobraževanja in njune preobrazbe (na področju osnovnega šolstva in usmerjenega izobraževanja), loaa tuai ukvarjanje 5 sistemskimi vprašanji še ne pomeni vrha piramide Jožeta Valentinčiča. Bolj ko se dviga k vrhu, večji je delež stro-kovno-analitične in raziskovalne dejavnosti. Dosegel je magisterij za andragoško študijsko-raziskovalno dejavnost, na vrsti pa je zdaj še habilitacija za visokošolskega učitelja na področju andragogike. Zdaj mi najbrž prispodobe o piramidi ni treba več pojasnjevati. Navedeni podatki povedo vse. Rad pa bi ta prispevek končal še z enim, po mojem mnenju najtehtnejšim dokazom Jožetove andragoškosti.iBralce moram prositi, naj mi ne zamerijo vsiljevanja tega razmišljanja o »an-dragoškosti« našega nagrajenca, in tudi tega ne, da andragoškost — v svoji andragoški »pokvarjenosti« — pojmujem kot vrednoto; s tem nikakor ne zapostavljam pedagoškega, le poudarjam, da zahteva zapostavljeno andragoško področje, torej področje izobraževanja odraslih, posebno trdega in vztrajnega bojevnika, ki ga ne morejo omajati niti trenutni neuspehi niti nerazumevanje, vsak najmanjši premik pa mu daje veliko zadoščenje in občutek velike zmage.) Jože je dokaz, da ni za razvoj in učenje nikoli prepozno; s svojim zgledom — ko vztrajno in nenehno prodira k vrhu piramide s poseganjem po najzahtevnejših nalogah in dosežkih na svojem strokovnem področju v svojih »poznih zrelih letih«, pri šestdesetih, in vse to »ob delu« v pravem pomenu te besede, saj sicer opravlja zahtevno delo direktorja, glavnega urednika in časnikarja Prosvetnega delavca — dokazuje veljavnost temeljnega andragoškega načela, da se učimo in izobražujemo vse življenje in da to lahko delamo starejši enako ali še bolje kot mlajši. Zaradi tega naj bo v čestitki Jožetu Valentinčiču, ki mu jo prav gotovo lahko izrečemo v imenu vseh bralcev Prosvetnega delavca, še posebno krepak delež andragogov in članov andragoškega društva Slovenije. Se mnogo uspehov in še na mnoga leta! ZORAN JELENC 40 LET USPEŠNEGA DELA LJUDSKE TEHNIKE k Raziskovalci se ne rodijo na fakulteti _>te Letošnjega 17. aprila bo Ljudska tehnika Jugoslavije (in z njo tudi Ljudska tehnika Slovenije) praznovala 40-letnico obstoja. Zato je prav, da na kratko pregledamo njeno rast, uspehe in prizadevanja za uvajanje pionirjev in mladine v spoznavanje in razvijanje tehnike, prizadevanja na področju širjenja tehnične kulture, razvijanja novih tehničnih panog in inventivne dejavnosti. Leta 1946 je bila pri Fizkul-turni zvezi Jugoslavije ustanovljena komisija Tehnika in šport zato, da bi se po strokovnih zvezah ukvarjala z množično tehnično kulturo. Glede na vsebino dela strokovnih zvez je postajalo očitno, da ime organizacije ne izraža vsestranskega ljudskega gibanja za tehnično kulturo. Zveze niso mogle bolj poseči v prizadevanja za razvijanje tehnične kulture, kajti njihova dejavnost je zajemala le nekaj področij tehnike, saj so bile nekatere naloge Tehnike in športa podobne drugim športnim organizacijam v sklopu Fizkulturne zveze Jugoslavije. Drugi kongres Fizkulturne zveze Jugoslavije je 17. aprila 1948 po sklepu CK ZKJ sprejel predlog, da se komisija za Tehniko in šport loči od Fizkulturne zveze ter postane samostojna organizacija z imenom Ljudska tehnika. Tako je po dveletnih izkušnjah nastala organizacija, ki je dobila svojo osrednjo enoto — klub tehnike; tak klub je bilo mogoče ustanoviti v tovarni, ustanovi, šoli, zadrugi in na vasi. Leta 1950 je bil v Ljubljani L kongres Ljudske tehnike Slovenije: na njem so poudarili, da je Ljudska tehnika množična domoljubna organizacija, njeno vodilo pa j e razvij an je zanimanja za sodobno tehniko pri naših lju- deh ne glede na njihovo temeljno znanje in vzgojo. Že takrat so sklenili, da bo Ljudska tehnika na šolah pomagala pionirjem in mladini pri dopolnjevanju tehničnega znanja, pridobljenega pri pouku, pri izbiri poklica in spodbujala kmečko mladino, da bo vzljubila tehniko; pospeševala naj bi mehanizacijo, elektrifikacijo in ra-diofikacijo in tako odstranjevala tehnično zaostalost na vasi. Takšna usmeritev Ljudske tehnike je v naslednjih letih žela bogate sadove; kazali so se pri množičnem včlanjevanju ljudi v klube in društva, pri vzgoji strokovnjakov, pri razvijanju inventivnega dela v elektro-strojnih klubih v delovnih organizacijah, pri vodenju interesnih tehničnih dejavnosti v šolah, pri izdajanju informativne in poljudno-znan-stvene literature za delo v klubih in društvih, pri izdelavi učil, opreme, pri ureditvi oskrbovanja krožkov, društev, posameznikov in šol s tehničnim gradivom, pri manifestacijah, tekmovanjih, izobraževanju inštruktorjev in pri dokazovanju, da mora tehnična vzgoja postati sestavina razvoja celostne osebnosti. Nova področja tehnike, predvsem takšna, ki so pomembna za gospodarstvo, zajemajo strokovne komisije. Zato so se že zgodaj ustanovile tri takšne komisije: elektro-strojna, kmetijsko-tehnična in komisija za tehnično izobraževanje, ki se imenuje zdaj svet za tehnično vzgojo mladine. Pomembna novost, izražena v usmeritvi k zahtevnejšim programom tehnične dejavnosti in v povezovanju le-te z naravoslovnimi področji, je bila v Sloveniji izražena leta 1963; tedaj je bil ustanovljen ' koordinacijski odbor gibanja Znanost mladini in tako se je izoblikovalo tudi gibanje s tem imenom. V Sloveniji se je leta 1972 Ljudska tehnika preimenovala v Zvezo organizacij za tehnično kulturo, v zveznem merilu pa se imenuje Ljudska tehnika Jugoslavije — Zveza organizacij za tehnično kulturo Jugoslavije. Delovne usmeritve Ljudska tehnika ali Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije je doživljala lepše in slabše čase, odvisno od tega, kako je družba zanjo skrbela. Poudariti moramo, da vse doslej financiranje dejavnosti ni sistemsko urejeno, tako kot je na primer pri Zvezi telesnokultur-nih organizacij, čeprav vse bolj ugotavljamo, da je Zveza organizacij za tehnično kulturo pomemben člen pri oblikovanju ustvarjalne osebnosti, še posebno pri vzgoji mladih rodov v znanstveno-tehnični revoluciji, kajti racionalizatorji, inovatorji, izumitelji in raziskovalci se ne rode šele na fakultetah, inštitutih in v raziskovalnih središčih. Pridobivanje lastnosti inovatorja je proces, id se začne že v predšolski dobi, se nadaljuje v osnovni šoli, nato v usmerjenem izobraževanju in se utiri v klubih in drugih ZOTK. Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije je. v letih 1972—1986 pomembno pripomogla k razvoju tehnične kulture, inventivne, raziskovalne, energetsko-inventivne, obramb-no-tehnične, agro-tehnične in delovno-tehnične dejavnosti, k širjenju računalniške pismenosti in uvajanju računalništva v vzgojno-izobraževalne organizacije, k usposabljanju mentorjev, popularizaciji tehnike, tehnologije, prenosu inventivnih dosežkov v prakso, k izdajanju 'kzs znanstveno-tehnične, P0*!!!,*' neznanstvene in strokovntj J® nične literature za vse cit, s' ZOTK Slovenije, občinsL/6 mestne zveze organizacij nično kulturo. ,(1. 1 V vzgoji in izobraževanj^*® menja Zveza posebno skrbC. n jan ju novosti,v programe te^/Vs nih interesnih dejavnosti (v™ mladih tehnikov, šolske zac^L1? gibanje Znanost mladini sodeluje pri aktualnih družC .? akcijah (raziskovalni tabori.L 81 nične interesne dejavnosti.n mladinskih delovnih akcijaM^ javnosti splošne Ija^ obrambe in družbene samot te, varčevanje z energijo, padne surovine za ponovno delavo in uporabo itd.). Del( klajuje z Zavodom SR Slov* za šolstvo, Zvezo prijat1 1 mladine, Zvezo sociali*1 > , mladine, Izobraževalno in B' 1 skovalno skupnostjo, stroi nimi zvezami, Gospoda! ^ zbornico, Socialistično zvez« a j lovnega ljudstva in z delo': ,Se organizacijami. Stalno in n£ • ! ja s trel Uniš Ni Jm nehno skrbi za rast družbe! L. bogastva; ta skrb se kaže v v vostnem pridobivanju zn* v spretnosti, delovnih navad . prepričanj mladih, pri ustval ^ , nem delu v dejavnostih prot' ;ajt časa, ki je bogat s tehnični, 7 tehnološko novejšimi panog ^ (informatika, računalništvo, ga] botika, ekologija, energe^j itd.). |da Široko razvejena deja'1artl Ljudske tehnike je torej v |0 desetih letih delovanja v reLg postala množična. Obračun ta, pove, da lahko pričakujemob0 v prihodnjih letih dobre dos^. v delovanju mladih tehniliec povezanih v organizacijo,^; praznuje letos svoj jubil% znamenju uspehov. tbi AMAND PAPOTNIK L lob Vzgoja otrok — temelj družbe lE Zveza prijateljev mladine Slovenije je imela 29. marca konferenco, na kateri so pregledali dozdajšnje delo in razgrnili načrte. Smotri te organizacije so jasni: — varstvo materinstva, vzgoja, zdravstveno varstvo in skrb za prehrano predšolskih in šolskih otrok; — razvijanje dejavnosti ZPM v občinah in krajevnih skupnostih ter povezovanje z dejavnostmi SŽDL; — razvijanje prostovoljnega (ali tudi neplačanega?) dela mentorjev, predvsem mladih staršev; — posodabljanje pionirske organizacije; — sodelovanje pri razvijanju celodnevne šole; — sodelovanje z organizacijami in starši za delo z otroki v zamejstvu in tujini; — nadaljevanje gradnje Pionirskega doma pod partizanskim Rogom. Otrok v resnici vse bolj ostaja na ramah družbe, saj prepuščajo mladi starši otroke družbi ali pa ulici. Starši so zaposleni, otroci prežive pet ali šest ur v šoli (v celodnevni je drugače), nadaljnjih osem ur pa na cesti ali na vasi. Morda je to povedano malce pretirano — toda: jasno je, da se stvari pri nas premaknejo šele potem, ko so dovolj zdramatizi-rane. In res je, da so vse gospodarske in politične odločitve — odločitve za otroka. Lani je zvezni izvršni svet sklenil, da je treba preučiti cene izdelkov za otroke — do zdaj se to še ni zgodilo. Družine z več otroki v resnici težko shajajo. Igrače se ne štejejo za vzgojno sredstvo, temveč kot porabno blago, in so tako tudi obdavčene. Predsednica Zvezne organizacije za varstvo in vzgojo otrok Jugoslovavije Zora Tomič je poudarila, da se je položaj orga- nizacij Zveze prijateljev mladine po vsej državi denarno zelo zaostril, kajti tudi prostovoljno delo potrebuje primerno gmotno podlago. Celo šolske zadruge (po poročilu je vzklilo v zadnjem letu 100 novih) potrebujejo denar za začetek svojega delovanja. Še o sodelovanju, med Zvezo socialistične mladine in ZPM: včasih so bili mladinci ponosni, če so lahko postali pionirski voditelji. Danes pa je denar temelj za človekovo vrednost, torej tudi za njegov ponos. Primerjava: pionirski voditelj (npr. v koloniji) prejme za 10 dni dela z otroki 6000 din, obrtnik pa za eno uro dela 1000 din. Temelj za spoštovanje v našem zmaterializiranem času pa je denar. Torej je vse jasno. Vendar je ZSMS (njena predstavnica je bila na konferenci) iskreno pripravljena sodelovati, predvsem pri razvijanju ekološke zavesti pri pionirjih, nadaljnje sodelovanje je mogoče med mladinskimi in pionirskimi delovnimi brigadami. Predstavnica organizacije Rdečega križa je poudarila skrb za preventivno letovanje otrok in mladine (kar je za zdaj utopija), nujno bo odpreti čajnice in mlečne kuhinje v srednjih šolah (namesto kadilnic in točilnic), spodbuditi otroke in mladino, da bodo pomagali invalidom ter se zavzemati za to, da se bo uresničila davna želja: — mir otrokom sveta! Kajti letos je leto miru — in naš Rdeči križ si prizadeva, da bi vsaj en dan — 11. junij, ko je bila prva konferenca o miru v Beogradu — ustavili vse spopade. Razprava je ostro osvetlila tudi razvijanje bratstva naših narodov — ali vsaj obstoj bratstva — in ukinjanje regresov za potovanja šolarjev. »Pristna bratska čustva se gojijo brez dnevnic,« je dejal Norbert Jedlovčnik, vendar je res, da že od otroštva posta- jamo vse bolj zaprti v republiške meje. Skupna jedra so teorija, ki je v praksi brez moči. Celo v republiki se že »ločujemo«: otroci jehovcev na primer ne želijo biti člani pionirske organizacije. Vrste v ZPM so se pomladile. Dozdajšnja sekretarka Angelca Žiberna se je poslovila s tehtnim poročilom o dejavnosti v minulem letu. Novi sekretar je postal Janko Rednak. V Svetu Zveze pionirjev Slovenije je postal novi predsednik Boris Župančič, sekretarka Sveta Ivanka Mali, nova sekretarka Sveta za izdaja-teljstvo in informiranje je Va-siljka Šuklje. Tako pomlajena organizacija verjame, da bo s svojim delom pomagala utrditi družbeni in gmotni položaj Zveze prijateljev mladine ter jo oživiti v vseh občinah (doslej ima svoje zaposlene v 17 občinah, delno zaposlene v 14 — torej v precej več kot polovici slovenskih občin ni poklicnih delavcev na tem področju), tesno sodelovala s Socialistično zvezo in starši ter dosegla jasne opredelitve političnih in družbenih forumov o vrednosti dela z mladino. To ni preveč. To je najnujnejše. Konferenca se je končala z delovnimi načrti. Začela pa se je slovesno, sfeB turnim sporedom šolarjev, p p dravom pionirjev in zahvalo 4V gelci Žiberna. L Predsednik Zveze prijatči ] mladine Jože Božič je v inifb; zveze podelil priznanja. As znak za dolgoletno in požrl la; valno delo v Zvezi prijate) ti] mladine Slovenije so preji/ Ana Štuhec (družbena delavk il Stuttgarta — ustanoviteljica * tn cije DPM pri društvu Trigl*1' dr. Anica Kos, Darinka Jelpi Vojislav Arhar, Majda Man iti Janez Kajzer, Cvetka Len tf Danica Zupan ter Mile Sp*sc jevič in Jaka Dordevič iz brat* a republik. pl Priznanja Zveze prijate! 'e mladine pa so prejeli: An !Vodu SR Slovenije za šolstvo. [valji6 na računalnikih so posta-roSi6 vedno bolj bistvena sesta-ičnt13 Pouka računalništva. Šole so .»(izvajale večinoma na velikih v0 ~unalnikih v bližnjih delovnih JSanizacijah, le malokje so 6 Jeli svoje. Večji del pouka ra-iav r'ai.riištva je predstavljalo pro-v ; hiranje (v fortranu), saj je reS 0 Poleg spoznavan ja zgradbe delovanja računalnikov takrat jn :ko kaj več početi z računalniki n°t Zobraževanju. mi asneie ie bil° računalništvo ■. edeno redni učni predmet v ^l’cm° štiriletnih srednjih tehni-m šol. S tem so se povečale po-'be po učiteljih in šolski raču-‘iniški opremi. Z usmerjenim TOraževanjem je računalništvo doživelo še večji razmah, pa tudi v osnovno šolo je bil uveden fakultativni predmet informatika in računalništvo. To je seveda še bolj zaostrilo kadrovske in materialne razmere v šolah. Zdajšnja shema računalniškega izobraževanja še ni dobro zaživela pa se že kaže potreba po njenem dopolnjevanju. Naš čas prav gotovo že učencem v osnovni šoli zbuja zanimanje za računalniški svet v njihovem okolju in računalniška pismenost postaja nujna sestavina sodobne splošne izobrazbe že na tej stopnji izobraževanja. Fakultativni pouk informatike in računalništva, namenjen le majhnemu delu osnovnošolcev, tega vprašanja ne rešuje. Prav tako ga ne rešujejo različne mogoče oblike interesnih dejavnosti. Prvo vprašanje, ki se ponuja, je torej, kako omogočiti vsem učencem v osnovni šoli stik z računalnikom ter spoznavanje značilnosti in možnosti za uporabo računalnika. Drugo pa, ali niso informacijsko-računalniška znanja tako v osnovni kot v srednji šoli potrebna bolj zgodaj, najprej zato, da bi učenci bolje dojeli vlogo računalnika v različnih strokah (poslovna in procesna raba računalnikov), pa tudi zaradi pouka različnih predmetov z računalnikom. Pouk z računalnikom se uveljavlja pri nas v šolski praksi precej kasneje kot v razvitem svetu. To pa ne pomeni nujno tolikšnega zaostanka, saj mnoga prizadevanja računalniško podprtega pouka (CAI — Computer assisted instruction in CAL — Computer assisted leaming) niso izpolnila pričakovanj. Zlasti nižje strategije poučevanja z računalnikom podcenjujejo možnosti računalnika, učencev in učitelja, ki ga računalnik poskuša nadomestiti. Več obeta učenje z računalnikom, ki bolj spodbuja učenčevo ustvarjalnost: učenec rešuje probleme s podatki iz računalnika ob uporabi najrazličnejših že izdelanih programskih orodij, programira računalnik za reševanje problemov, ga uporablja kot inteligentno orodje pri simulacijah raznih procesov itd. Predor dovolj zmogljivih mikroračunalnikov v domove in šole spreminja možnosti za njihovo uporabo. Mikroračunalniki se uveljavljajo kot učni pripomoček, ki vpliva tako na metode dela kot na vsebino. Seveda računalniki niso enako uporabni v vseh učnih položajih v šoli in prav gotovo niso zdravilo za vse bolezni izobraževanja. Kot vsako orodje so predvsem lahko dobro ali slabo izrabljeni. Učenci bodo še najbolj zaslutili računalniški čas, če bodo videli učitelja v šoli smotrno uporabljati računalnik in če ga bodo lahko tudi sami tako uporabljali. V svetu, ki ga vedno bolj obvladuje računalniška tehnologija, je izobraževalni sistem pred vprašanjem, kako dojeti nova področja znanja in razumevanja. V zadnjih desetletjih so nove tehnologije obljubljale veliko sprememb v učenju in poučevanju. Radio, film, televizija, video kasete, presojnice, diapozitivi, responderji, fonolaboratorij itd., vse to je zbujalo veliko več upanja, kot pa rodilo sadov. Kaj naj torej pričakujemo od računalnikov v izobraževanju? (EVALVACIJSKIH raziskav Jačunalništvo v srednjih šolah Sf '“i načrt lo' fed petnajstimi leti smo v ženske srednje šole začeli atdi iimb; ajati računalništvo kot odziv Primerjavo našega razvoja z ^anji v razvitem svetu. Sprva - , '^tisno, potem pri praktičnih ,z rinjih v gimnazijah. V šolskih ateitjh J97J/72, 72/73," 73/74 in ^,! 78 je več kot sto srednješol-ivKjh učiteljev obiskovalo celo-:a 5 ,ne tečaje, ki jih je organiziral igPSvod SR Slovenije za šolstvo. Ječ acunalništvo so začeli pouče-la iti tudi mlajši učitelji matema-, !e’ ki so imeli programiranje v >Pa sokošolskem študijskem pro-ats*amu. Leta 1979 je bilo raču-%ištvo uvrščeno kot učni itei [edmet v večino štiriletnih teh-md ^kih šol. S tem so se seveda za-sv£ '‘e težave z učitelji in seveda z ka1 bajanjem računalniških vaj. lednega visokošolskega študija . učitelja računalništva še zdaj ,dodamo, čeprav bi spoznanje, n3j računalništvo ni spretnost, nct™Pak temeljni vzgojno-izobra-ari .Ini predmet, moralo vplivati [jjiif3 izobraževanje učiteljev. Na )b(l. tic° je vsaj oprema šol z raču-Mjiki danes lažje rešljiv pro-idrerri, za potrebe samega pred-i.eta računalništvo pa sistemiza-Ja in normativizacija opremljala niti nista tako pomembni. —1 ‘“ablematiko srednješolskega puka računalništva je v letih E (6 do 1980 reševala interdis-(PPlin >kvir_ ptva v usmerjenem izobraže-|anju na Računalniškem centru hp Programirano učenje — ,,L“U pri Fakulteti za naravo-ti prvje in tehnologijo. Na podlagi i PTpkdkov projekta je bil izdelan ij° B 71 učni načrt za predmet raču- bob tV° V Pro8rarn'h srednjega v hmeljna znanja računalniš-sr vse učenee na začetku J unjega izobraževanja so ona te^Plinarno sestavljena skupina v lru projekta Pouk računal- uvrščena v poglavje informatika in računalništvo pri predmetu osnove tehnike in proizvodnje. Zaradi tega je v učnem načrtu računalništva večji poudarek na reševanju problemov z računalnikom. Učni načrt je zasnovan v več različicah glede na različno število ur, ki jih posamezni programi namenjajo predmetu. Temeljni različici za 70 in 53 ur (v večini štiriletnih smeri) se razlikujeta v globini in obsegu obravnavane snovi. Le nekaj je programov, ki v štiriletnih smereh nimajo računalništva. Med temi kaže omeniti programa Zdravstveno varstvo in Učitelj (razredni pouk in družboslov-no-jezikovna smer). Smotri in vsebina Pri predmetu računalništvo pridobivajo učenci vpogled v vlogo informatike, kibernetike, organizacije in upravljanja pri človekovih dejavnostih ter spoznavajo pomen računalnika v današnjem času. Spoznavajo, kako računalnik deluje in kako ga je mogoče uporabljati, se seznanjajo z računalniškim reševanjem problemov in razvijajo algoritmično mišljenje. Računalništvo je pomembno za pridobivanje delovnih navad, natančnosti in sistematičnosti. Navedeni smotri se uresničujejo v naslednjih poglavjih učnega načrta: 1. Uvod, 2. Informacija in njena predstavitev, 3. Zgradba in delovanje računalnika, 4. Reševanje problema z računalnikom, 5. Pregled uporabe računalnikov. Navodila in pogoji V navodilih k učnemu načrtu je poudarjeno praktično delo na računalniku, ki naj se začne takoj, ko spoznajo učenci programski jezik (pascal ali drug višji programski jezik) tako, da razumejo preprost, toda celoten program v tem jeziku. Vaje na računalniku spodbujajo skupinsko delo ter disciplinirano razvijanje algoritmov in programov po načelih strukturiranega programiranja. Med pogoji za uresničevanje učnega načrta je navedena potrebna izobrazba učiteljev računalništva, minimalni materialni pogoji pa seveda kažejo stanje na računalniškem področju pred petimi leti. Pri računalništvu se zelo hitro izrazi različna stopnja učne zmogljivosti učencev. Individualizacija in diferenciacija sta pomembni sestavini pouka. Ker je individualni in skupinski pouk lahko učinkovit le z manjšimi skupinami učencev, je pri vajah predvidena delitev učencev razreda v dve skupini. Spremljanje predmeta v šol, 1. 1984/85 8 spremljanjem predmeta računalništvo na vzorcu programov naj bi predvsem ugotovili ustrežnost vsebine in razporeditve snovi v učnem načrtu, aktualnost učnega načrta in učbenika ter pogoje poučevanja. Spremljava je ugotovila potrebo po dopolnitvi učnega načrta s temama Mikroračunalniki in Uporaba programskih orodij. Vsebino poglavja Reševanje problema z računalnikom bi bilo treba diferencirati na temeljno in dopolnilno ter obravnavo prilagoditi potrebam usmeritev, zlasti kar zadeva razmerje med obravnavo jezika in programskih orodij. Predviden je programski jezik Pascal. Če tega ni na voljo, ustreza tudi kateri koli drug višji programski jezik, ki omogoča uresničevanje smotrov in vsebine učnega načrta. Učbenik I. Bratko, V. Rajkovič — Računalništvo s programskim jezikom Pascal je preobsežen za 53 ali 70 ur pouka. Di- V kratkem času smo priče izredno hitremu tehnološkemu razvoju, ki sloni na sicer zapleteni, a dovolj poceni mikro-elek-troniki. Medtem ko je računalnik v proizvodnji in bančništvu samoumeven in nepogrešljiv, je predor računalnikov v šole počasnejši. Spremljajo ga gmotne stiske šol in precej neusklajene akcije za njihovo opremljanje. Razvitejše dežele pa so že pred desetletjem spoznale, da je prav zgodnje spoznavanje računalnikov pomembno za računalniško pismenost rodu, ki bo živel in delal v naslednjem tisočletju. Reševanje težav pri opremljanju šol z računalniki je vsekakor odvisno od širše tehnološke razvitosti družbe ter njene pripravljenosti in sposobnosti za organizirano podporo vzgoji in izobraževanju. V Sloveniji imamo normativ za šolske računalnike, ki so se mu na mariborskem območju približali z računalniki Commodore 64 po načelu »bolje drži ga, kakor lovi ga«, podvig z 2000 spectrumi 16K (!?) pa nima pravega nadaljevanja. Zdaj poteka razpis za šolsko programsko opremo, nanj se je odzvalo precej posameznikov in tudi ustanov. Žal pa le počasi iščemo odgovore na nekatera, resda še precej neraziskana vprašanja. Vendar računalniška in programska oprema šol nista edini težavi pri prizadevanjih za hitrejše in učinkovitejše uvajanje računalnikov v pouk. Resna ovira je zaostajanje ustreznega izobraževanja učiteljev, ne samo tečajnega, temveč tudi rednega. Omenimo nazadnje, da pri Zavodu SR Slovenije za šolstvo že nekaj časa deluje širša skupina računalniških strokovnjakov, ki se ukvarja s problematiko računalniške in programske opreme za šole ter z vprašanji izobraževanja učiteljev. ALEKSANDER COKAN daktično-metodično je zasnovan bolj kot priročnik (za vse usmeritve), ki omogoča učitelju, da izbira različen vrstni red obravnave poglavij in tudi spreminja obseg in globino obravnave. Za vzporedno obravnavo poglavja Reševanje problema z računalnikom od začetka pouka bi poleg učbenika in zbirke nalog potrebovali operativne metodične napotke za učitelje oziroma tako sestavljeno zaporedje zgledov. Glede na normativ šolske aparature opreme in priporočilo Zavoda SR Slovenije za šolstvo bi bilo treba zagotoviti čimbolj enotno opremljanje srednjih šol tako z aparaturno kot s programsko opremo. Tudi ponudniki aparaturne opreme bi morali skrbeti za ustrezno programsko opremljenost šol (jeziki in programska orodja) in za uporabniško izobraževanje učiteljev. Rešiti je treba vprašanje rednega izobraževanja učiteljev računalništva in še naprej skrbeti za dopolnilno izobraževanjeuči-teljev računalništva in drugih učiteljev za uporabo računalnika v posameznih strokah. Učitelj računalništva na srednji šoli je lahko mentor pri usposabljanju drugih učiteljev za uporabo računalnika pri pouku. Predmet računalništvo ima pomembno mesto v programih srednjega izobraževanja. Uvrstiti bi ga bilo treba zlasti še v program Zdravstveno varstvo in Učitelj. Za uspešno uresničevanje smotrov predmeta, kot je zasnovan sedaj, bi morali povečati število ur na več kot 53 ur in to v zgodnejših letnikih. Ugotovitve o spremljanju predmeta računalništvo so povzete po poročilu evalvacijske skupine. ALEKSANDER COKAN delo šola Računalniki pri pouku geografije Komisija za geografsko vzgojo in izobraževanje pri Zvezi geografskih društev Slovenije je 12. 3. 1986 organizirala razpravijal-ski večer na temo Računalniki pri pouku geografije. Po kratkem uvodnem predavanju, sta mag. Adamič—;Orožen in Tatjana Ogrinc praktično predstavila računalniške izobraževalne programe, ki jih lahko uporabljamo pri pouku geografije v osnovnih in srednjih šolah ter pri geografskih krožkih. Programi so narejeni za računalnik ZX Spectrum 48 K in so že v prodaji. Podrobnejši opis vsebine teh programov bo objavljen v naslednji številki Geografksega obzornika, saj se je pokazala potreba po večji obveščenosti o tovrstni problematiki. BIBIJANA MIHEVC PRI DZS JE IZŠEL VISOKOŠOLSKI UČBENIK Politična ekonomija kapitalizma in socializma S sodelovanjem Državne založbe Slovenije in Marksističnega centra Univerze Edvarda Kardelja je nastal učbenik, namenjen izobraževanju študentov na ne-družboslovnih fakultetah. Izhaja namreč iz programskih temeljev marksističnega izobraževanja prav na teh fakultetah, obenem pa je vsebinsko in po obsegu zasnovan tako, da presega začrtano fakultetno vsebino in je torej uporaben ne le kot študijski učbenik, marveč kot knjiga, namenjena širšemu krogu bralcev, ki bi hoteli vsaj v bistvenih prvinah spoznati politično ekonomijo. Knjiga je zasnovana na dveh poudarkih. Prvi združuje tri temeljna področja vednosti o ekonomiji: temelje ekonomske analize ter politični ekonomiji kapitalizma in socializma, drugi temeljni poudarek v zasnovi tega dela pa je na sodobnih političnoekonomskih problemih; zato namenjajo pisci tokrat manj pozornosti arhaičnim postavkam Marxovega ekonomskega sistema in se več ukvarjajo s transformativnimi oblikami sodobnega kapitalizma, s protislovji sodobnega socializma, zlasti jugoslovanske družbenoekonomske prakse. Avtorji skušajo torej predvsem obravnavati sodobne družbenogospodarske procese, njihovo ekonomsko sestavo in logiko razvoja ter pri tem ohraniti kritičen in problemski način obravnave. Knjigo so napisali slovenski ekonomisti: Miroslav Glas, Bogomir Kovač, Vla- dimir Lavrač, Viljem Merhar in Miran Mihelčič. Dvanajst poglavij, na katera je knjiga vsebinsko razdeljena, obsega: predmet in metodo politične ekonomije, materialistično razumevanje družbene reprodukcije, ekonomsko analizo reprodukcijskega procesa, blagovno produkcijo, kapitalistični produkcijski način, sodobni kapitalistični produkcijski način in zgodovinski razvoj, socializem kot svetovni proces, cen-tralnoplanski gospodarski sistem v Jugoslaviji, temeljno zasnovo samoupravnega socialističnega sistema, proces graditve samoupravnega socialističnega sistema v Jugoslaviji, nekatera vprašanja samoupravnega socialističnega ekonomskega sistema ter poglavje o protislovjih in problemih družbenoekonomskega in gospodarskega sistema. Delo naj bi torej pomagalo obogatiti družboslovno kulturo, učbenik pa bo v pomoč zlasti srednješolskim učiteljem pri poučevanju predmetov, ki so povezani s področjem politične ekonomije: samoupravljanje s temelji marksizma, politična ekonomija, ekonomika Jugoslavije, filozofija, sociologija, zgodovina ipd. Za lažje učenje je knjigi ob koncu vsakega poglavja dodan še slovarček osrednjih ekonomskih kategorij, ki so opredeljene v besedilu, ter vprašanja in literatura za poglobitev in razširjanje vedenja o tem področju. V. K. Tudi bolan šolar je — šolar Kadar mora otrok v bolnišnico, se poslovi od domačih, poslovi pa se tudi od vrtca ali šole. Dnevi se povsem spremenijo, in če odštejemo hranjenje, zdravljenje in spanje, tečejo v prazno. Je to nujno? Na Pediatričnem oddelku kirurških strok pri Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani to že skoraj 15 let ne drži več. Na oddelku imajo vzgojiteljice in učiteljice; bolnički »hodijo« v vrtec in v šolo. Če ne morejo v učilnico — pride učiteljica k postelji. O tem smo že mnogo pisali v našem časniku. Tokrat gre za knjižico KAKO DJETETU OLAKŠATI BORA VAK U BOLNICI (izšla je v Zagrebu pri založbi NAŠA DJECA). V njej je primarij dr. Pavle Kornhauser privlačno in strokovno utemeljeno opisal delo in učenje, vzgajanje na otroškem oddelku v Ljubljani — za napotke staršem in kot zgled, ki ga je vredno posnemati. Posebno skrbno je obdelano tudi sodelovanje staršev z zdravstvenim osebjem, razčlenjena je pozitivna možnost da so tako rekoč noč in dan z otrokom (kadar le utegnejo). Tako se privadijo streči in negovati bolnika — otrok pa nima občutka, da je zapuščen. (V knjižici so tudi fotografije z ljubljanske otroške klinike.) Objavljeni so tudi prispevki drugih strokovnjakov o terni sodelovanja staršev pri zdravljenju otrok, saj je knjižica nastala na podlagi razprav za okroglo mizo pod naslovom O humanizaciji hospitalizacije otrok. N. M. pobude odmevi OB NOVEM SPORAZUMU Smo pozabili na vodje šolske prehrane? * C Težave z dopolnilnim in dodatnim poukom Predmetnik nas obvezuje, da v skladu z Zakonom o osnovni šoli izvajamo dopolnilni in dodatni pouk; o tem, kdaj ga uvedemo in komu je namenjen, ne gre zgubljati besed, saj je zapisano v smernicah. Bolj zanimivi so podatki, kako poteka ta dejavnost v praksi. Na naši šoli imamo zaradi številnih vozačev (teh je skoraj polovica) in utesnjenosti urnika, ki je vezan na vozni red šolskih avtobusov, pri organizaciji vseh dejavnosti zunaj pouka veliko težav. Tako nam zmanjkuje časa ne le za dopolnilni in dodatni pouk, marveč tudi za interesne dejavnosti. Vse to vpliva na razpoloženje pedagoških delavcev, ki kljub prizadevanjem ne dosegajo pričakovanih uspehov. Da bi ugotovili, kakšne težave spremljajo posameznike pri dopolnilnem in dodatnem pouku, smo o tem obširneje spregovorili na zadnji pedagoški konferenci. Uvodno besedo je pripravila pomočnica ravnatelja in razčlenila rezultate ankete, ki so jo izpolnili učitelji. Iz nje povzemam najpomembnejše ugotovitve. Od začetka šolskega leta do 15. marca letos je bilo na nižji stopnji (8 oddelkov) 239 ur dopolnilnega pouka, od tega več cot polovica iz matematike, na podružničnih šolah (8 oddelkov) 249 ur (tudi tu močno prednjači matematika), na višji stopnji (19 oddelkov) pa 137 ur, kjer sledita matematiki še slovenščina in an- gleščina. Zakaj je na nižji stopnji in podružničnih šolah več ur, je razumljivo (manj ur rednega pouka, dovolj časa za dopolnilni pouk, učitelj pozna težave posameznika pri vseh predmetih, ičinkovitost dopolnilnega pouka e večja...) Od 1. do 4. razreda je na matični šoli obiskovalo tak pouk 18% učencev na podružnicah dobra četrtina, na višji stopnji pa nad polovico šolarjev, vendar ta podatek ni realen za višjo stopnjo, saj je tu en učenec tolikokrat štet, pri kolikor predmetih je obiskoval ta pouk. Očitno pa je, da je v kombiniranih oddelkih podružničnih šol na višji stopnji dopolnilni pouk potrebnejši kot na nižji stopnji. In kolikšna je učinkovitost dopolnilnega pouka? Na nižji stopnji je popravila nezadostne ocene več kot polovica učencev, na podružničnih šolah četrtina, na višji stopnji pa tudi polovica. Podatki so težko primerljivi med posameznimi stopnjami, ker velja za vključitev v ta pouk dvoje meril: nezadostna ocena v konferenčnem obdobju in težave pri dojemanju učne snovi (učenec obiskuje dopolnilni pouk, a nima nezadostne ocene). Čeprav so ves čas od začetka šolskega leta obiskovali dopolnilni pouk, le-ta nekaterim posameznikom ni omogočil, da bi popravil slabe ocene. Na nižji stopnji je takšnih učencev 7, na višji pa kar 21. Anketa tudi navaja, da je na šoli prece j učencev, ki brez stalnega obiska dopolnilnega pouka ne bi mogli biti uspešni. Podatki so zaskrbljujoči, saj je teh posameznikov na nižji stopnji in podružničnih šolah 28, na višji pa 5 9. Seveda se tu zastavlja vprašanje obsega učne snovi, prenatrpanosti učnega načrta (premalo ur je namenjenih utrjevanju), opredelitve temeljnih učnih vsebin ter merila za ocenjevanje. Navedeni podatki nam odpirajo več vprašanj, ki bi jih morali rešiti, da bi dopolnilni pouk postal učinkovitejši in bi tako dosegel svoj namen. Če dodamo k temu še težave, ki spremljajo izvajanje tega pouka, postanemo lahko resnično zaskrbljeni, s skromnimi uspehi, ki jih dosegajo posamezniki, pa zadovoljni. Učitelji ugotavljajo, da so možnosti za dopolnilni pouk na višji stopnji ob zdajšnji organizaciji slabe; zanj je rezervirana le ena šesta ura na teden,dopolnilni pouk pa naj bi potekal vsaj iz treh predmetov (slovenskega in angleškega jezika in matematike). Ker so pri več predmetih ponavadi isti učenci, to ni mogoče. Problem rešujejo tako, da se vsakih štirinajst dni izmenjavata dva predmeta, za tretjega pa iščejo drugo možnost (pred poukom ali tedaj, ko je potrebno). Šesta učna ura ni niti malo primerna za zbrano delo, še zlasti pri učencih z učnimi in drugimi težavami, ki imajo težave s pozornostjo; še slabše je s sedmo, čeprav je včasih to edina možnost. Nekateri učenci, zlasti vozači, sprejemajo tak pouk kot kazen, delajo brez pravega zanimanja, zato so temu primerni tudi uspehi. Posamezniki menijo, da bomo na šoli probleme dopolnilnega pouka rešili šele takrat, ko umik ne bo utesnjen med 7.30 in 12.40 (v to nas sili avtobusni vozni red). Vse rešitve v tem času bodo odvisne od tega, da učitelj mora imeti ta pouk zaradi delovne obveznosti, si nabrati vsak teden dovolj ur za delo z učenci in da učencu drugače ne sme dati nezadostne ocene. Prizadeti pa bodo še vedno učenci, ki bi ob kakovostnem pouku laže napredovali in imeli manj težav pri učenju. Šola bi morala poiskati ustrezne možnosti za izvajanje dejavnosti, ki so po predmetniku obvezne, ne pa da je to prepuščeno iznajdljivosti učiteljev in je od njihovega zanimanja odvisno, kako potekajo. V takih razmerah je težko zahtevati od pedagoških delavcev, da izpolnjujejo normative in druge obveznosti. Škoda je moči in časa, ki ju posamezniki porabijo za dopolnilni pouk, uspehi pa so v danih razmerah zelo skromni. Na sami pedagoški konferenci se je po obrazložitvi ankete razvila razprava, ki je opozorila še na nekatere težave, ki zmanjšujejo učinkovitost te oblike pomoči učencem; v mislih imam pretirano obremenjevanje učencev (kaj storiti s posamezniki, ki imajo nezadostne ocene pri več kot dveh predmetih), smiselnost organizacije tega pouka med letnimi počitnicami, ko morajo najbolj oddaljeni vozači pešačiti tudi do 15 kilometrov v eno smer (ali s kolesom), in kaj storiti z učenci, ki tega obveznega pouka med počitnicami ne obiskujejo, napredovali pa so z nezadostno S problematiko v zvezi z dopolnilnim poukom, ki je zelo obsežna, bomo seznanili starše. Občinsko izobraževalno skupnost in pedagoško službo. Za konec pa še nekaj besed o dodatnem pouku, ki je na višji stopnji namenjen sposobnejšim učencem. Organizirali smo ga pri matematiki, slovenščini, angleščini in kemiji, vseh ur pa je bilo 107. Ugotovitev, da na račun dopolnilnega pouka zanemarjamo sposobnejše učence, je očitna. Kdaj bomo spoznali, da ne ravnamo prav, kdaj bomo omogočili nadpovprečnim posameznikom hitrejše napredovanje? BORIS ŽUŽEK Že dolgo ne delam več v šoli. Pred leti sem učila gospodinjstvo in vodila šolsko prehrano. Na prvem delovnem mestu v Šentvidu nad Ljubljano sem leta 1937 ustanovila in vodila šolsko kuhinjo, predvsem za vozače. Še vedno rada prebiram naše stanovsko glasilo in tako sem kar se da poučena o razvoju in o težavah, s katerimi se ubadajo učitelji na šolah. Z zanimanjem sem pregledovala najnovejši Samoupravni sporazum o izhodiščih in osnovah za razporejanje čistega dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo, ki je izšel v posebni prilogi zadnje številke. Posebno sem vesela, da učiteljevo delo ni več razdeljeno na minute in sekunde, da je torej celostno, kajti že dolgo vem, da hočejo otroci predvsem nekoga, ki jim je prijatelj, ima zanje dovolj časa, se z njimi pogovarja tudi med odmorom, ki mu ni škoda časa zanje po pouku in je pripravljen s posameznikom rešiti še kakšno čisto osebno vprašanje. Pri Društvu učiteljev gospodinjstva SRS sem pred leti sodelovala v skupini za opis del in nalog vodje šolske prehrane in se zavzemala za izdelavo profila poklica učitelja gospodinjstva. In to je tudi razlog, da se oglašam. Zaman sem iskala opis tipičnih del za vodenje šolske prehrane. Povedati moram, da me je prizadelo predvsem zato, ker je bilo v preteklih letih opravljeno veliko dela prav v šolski prehrani. Brez hvale lahko trdim, da smo učiteljice gospodinjstva pionirke v skrbi za zdravo prehrano v osnovnih šolah in s tem tudi za zdajšnjo prehransko razgledanost najširših množic. V mislih se bom povrnila v čas po vojni, ko smo bili srečni, da imajo otroci košček kruha in skodelico mleka. Tedaj smo dobivali pomoč mendarodne organizacije UNICEF, tako imenovano pomoč ČARE: mleko v prahu, rumeni sir in jajčni prah. V vseh šolah so otroci prejemali skromno malico. Ko se je začela dežela izkopavati iz najhujše revščine in je postajala vse manj nerazvita, je usihala tudi mednarodna pomoč in za šolsko prehrano so morali v šestdesetih letih postopoma začeti skrbeti gospodarstvo in starši. Pretok kmečkega prebivalstva v nanovo nastajajoča industrijska središča je spremenil prehranske navade ljudi: otroci in seveda tudi njihovi starši so prihajali na delo tešč. Žal je še zmeraj tako, zato so po nekajurnem delu utrujeni, otroci pa nemimi, manj zbrani, zaspani in slabše sodelujejo. Pri starejših se pojavljajo nesreče pri delu, živčnost, prepiri ipd. Opustili so najbolj zdravo navado — močan zajtrk. Zdravstvena služba in učitelji gospodinjstva smo se čedalje bolj zavedali, da je treba otrokom priskrbeti prehrano tedaj, ko sta starša na delu: zajtrk, malico in kosilo. Spoznali smo, da se moramo truditi za gmotno podlago, se pravi za kuhinje in se spoprijeti še z zaostalostjo velike večine ljudi, ki so menili, »da za sedenje v šoli pač ni treba hrane«. Vzniknila je potreba po učitelju, ki bo o prehrani, higieni in gospodinjenju v gospodinjstvih vedel več kot razredni in predmetni učitelj. Leta 1954 smo dobili višjo gospodinjsko šolo. Vanjo so se vpisale najboljše ak- tivistke in učiteljice. Začeli smo sistematično gospodinjsko vzgojo in v tej je bila na prvem mestu vzgoja za zdravo življenje in s tem v zvezi prehranska vzgoja. Šolska prehrana se je iz leta v leto širila: gradili smo kuhinje, zvečer prirejali številne tečaje za vse, ki so tako znanje želeli in hoteli. V tistem času so imeli pomembno vlogo zavodi za napredek gospodinjstva, Rdeči križ, Antifašistična fronta žensk, kmetijske zadruge, aktivi kmečkih žensk, mladi zadružniki ipd. Širilo se je znanje o zdravi prehrani, o zdravem življenju v družinah, _ v skupnih gospodinjstvih. Življenjska raven se je nenehno zviševala, zdravstvene službe so ugotavljale, da je manj nesreč, manj obolenj med otroki, naši otroci so postajali lepše razviti, sposobnejši in tudi srečnejši. Lahko rečem, da je imel veliko vlogo pouk gospodinjstva. V tistem času so ga imeli po dve šolski uri učenci od 4- do 8. razreda polovica razreda pa pri praktičnih vajah. Vsak naslednji rod staršev je bil bolj razgledan. Z veseljem se spominjam ur praktičnega pouka, ko srečujem nekdanje učence — zdaj so že stari starši — pa se mi še zmeraj zahvaljujejo, češ da sem jih veliko naučila za življenje. Reforma osnovne šole je skrčila pouk gospodinjstva. Veliko učiteljic je ostalo brez službe ali pa so se zaposlile drugje. Leta 1967 je bila ukinjena višja gospodinjska šola. Predlagali so, da spremenimo ime predmeta in področja npr. v »vzgojo potrošnika«. Bila sem v skupini, ki je temu nasprotovala. Trudili smo se posodobiti vsebino predmeta gospodinjstva in področja. Po sedemdesetih letih sta se zvrstili še dve reformi: prva je domala uničila naša dotedanja prizadevanja. Slednja je prinesla zboljšanje. Širili so se oddelki podaljšanega bivanja. Na pobudo strokovnega društva je bilo leta 1972 spet odprto mesto pedagoškega svetovalca v Zavodu SRS za šolstvo. Na pedagoški akademiji v Ljubljani je bil 1974 ustanovljen študij gospodinjstva v povezavi s kemijo ali z biologijo po izbiri. Uvedba celodnevne osnovne šole je dala prehrani in gospodinjstvu večji poudarek. Smotri osnovne šole so spet začeli poudarjati potrebo po vzgoji, in šola naj bi postala drugi dom. Vse to je zahtevalo tudi urejeno prehrano otrok v šoli. Otroci naj bi dobivali po dva ali tri obroke zdrave hrane. Tako so postale šole tudi veliko bolj odgovorne za zdrav razvoj otrok. Taka šolska prehrana zadosti trem četrtinam vseh dnevnihjso-treb po hrani. Učitelj gospodinjstva usmerja tudi starše in tako domačo prehrano ter pomaga odpravljati slabe prehranske navade. Zaradi tega je bil z osnovnošolsko zakonodajo postavljen v šole tudi delavec-vodja šolske prehrane. Tudi v zakonu je jasna zahteva, da mora imeti ta delavec najmanj višješolsko izobrazbo ustrezne smeri. Vsak, ki kaj pozna življenje v šoli, pave, da je za dobro organiziranim delom otrok zmeraj tudi dober učitelj. V praksi je to učitelj gospodinjstva. V Sloveniji je takih aktivnih 350. Veliko šol ima vodjo šolske prehrane, skoraj na vseh šolah nekdo strokovno odgovarja, da je prehrana usklajena z zahtevami otrokovega razvoja. V zadnjem obdobju imamo v šolah celo dietne jedilnike za tiste otroke, ki ne smejo jesti vseh jedi. Kolikor vem, že več kot tretjina slovenskih občin tudi ustrezno vrednoti delo tega delavca na šolah — pač glede na to, koliko prehranskih enot je uresničil na dan. Z dosežki ne bi smeli biti zadovoljni. Le 5 do 7 odstotkov naših otrok zajtrkuje. Več kot polovica jih ne kosi. Morali bi se vprašati, kako bomo dosegli, da bi bil otrok zdravo prehranjen tedaj, ko delata oba starša. Kako bomo uredili prehrano učencev usmerjenega izobraževnaja, veliko od teh se jih vozi in so po ves dan brez toplega obroka. Zamislimo se: prav sindikati so dosegli, da imajo delavci v združenem delu ustrezen topel obrok med delom. Kaj pa razvijajoča se mladina? Si upa nositi naš rod krivdo za nepopravljivo škodo, ki jo bo povzročilo pomanjkljivo zdravje mladine? V osnovnih šolah delujejo komisije za prehrano, v njih ima levji delež res učitelj gospodinjstva. Sodelujejo še starši, strokovnjaki, zdravstveni delavci, učenci in drugi. Že več let uresničujemo tolikokrat poudarjeno potrebo po sodelovanju otrok v šolskem življenju, pri prehrani. Zato je potreben strokovnjak in učitelj. Imamo veliko šol, v katerih učenci izračunavajo njihovo hranilno in energetsko vrednost, skrbijo za kulturno razdeljevanje ip uživanje hrane (koliko bi morali še storiti, da bi bil to družinski način), skrbijo za namizno in kuhinjsko perilo itd. Domžalska šola je celo za to dejavnost razvila samoupravni način vodenja. Samo preučiti ga je še treba in ga uvrstiti v eksperimentalno in hospitacijsko dejavnost... Pojasnilo »Delavci vsake organizacije združenega dela kot del samoupravnega urejanja delitve dohodka in osebnih dohodkov s samoupravnim splošnim aktom ovrednotijo dela in naloge, ki se opravljajo v njihovi organizaciji. S samoupravnim sporazumom v panogi oz. dejavnosti določajo le skupna izhodišča za ugotavljanje zahtevnosti teh del« (21. do 27. člen). Določanje »tipičnih del« in relativnih razmerij teh del do najbolj enostavnega dela v posameznih sporazumih bo omogočilo primerjanje vrednotenja del podobne zahtevnosti v različnih dejavnostih in opredelilo kalku-lativno podlago za oblikovanje cen storitev v svobodni menjavi dela. Ponazorilo bo tudi uporabo teh izhodišč in metode vrednotenja za nekaj najpogostejših del raznih stopenj zahtevnosti, ki se pojavljajo v organizacijah udeležencev. Zahtevnost vseh tistih del, ki niso izrecno navedena kot »tipična«, bodo udeleženci vrednotili v svoji organizaciji v skladu s četrtim odstavkom 26. člena sporazuma in ob upoštevanju vseh posebnih značilnosti dela v vsaki organizaciji. V razpravi o osnutku sporazuma je bilo tudi predlagano, naj bi se kot »tipična dela« opredelila v sporazumu še številna druga dela (še več kot 20 raznih vrst del, na primer: dela in naloge pomočnikov ravnateljev, vodstvo podružničnih šol in drugih enot, vodstvo šolske prehrane, delo v šolski knjižnici in podobno). V največ primerih se ta dela Ne samo komisije za prebral v šolah, potrebne so občinsl komisije. Kolikor vem, Jj imamo v 17 občinah pri samoj pravnih interesnih skupnostih' vzgojo in izobraževanje. V o* čini Ljubljana Šiška pa je sod1 lovanje aktiva učiteljev gosp' dinjstva z občinskim sindikalfl|fi svetom pripomoglo, da je prd sedstvo občinskega sindikalne' sveta predlagalo občinski skup čini v vseh zborih razprave ( temo Prehrana prebivalst' Zato je skupščina občine ustafl' vila komisijo za prehrano vse občanov, od najmlajših do ni starejših. Zanimivo pa je, da vod; šolske prehrane v zadnje1 Samoupravnem sporazumu niti več imenovan. Ne more' razumeti delegatov v organ' slovenskih sindikatov, kako s' mogli spregledati, kaj pom«1 zdrava prehrana za naše otrok kako si predstavljajo šolo, v V teri nihče ne bo strokovno odgcj voren za zdravo prehrano in pff hransko vzgojo ter za nujno s1' delovanje, za praznovanja v šo' za lepe urice pripravljanja učenci, kjer se vodje šolske -j hrane tako zavzeto razdajajo.; n Menim, da je Sporazum v m s sprotju z družbenimi prizade^ v nji po tem, da bi uvedli več zn) g nja v temeljne dejavnosti. Mt; c takšne dejavnosti spada tu) § zdravo prehranjevanje, od kahj z rega je zelo odvisno zdrav)] j; otrok, ki jih pripravljamo za ri |: da bodo nekoč nadaljevali nas v delo in si tudi prizadevali za n\ predek. Kot nekdanja učiteljic' gospodinjstva in še zmeraj druj ■ benopolitična delavka, pričah) I jem, da mi bodo javno odgovor | tisti, ki so tak sporazum oblik’ . vali, in tudi tisti, ki so ga podpis) li. I . GELI MARINC-ŠETINA po splošnih sestavinah zahtevn? sti (usposobljenost, odgovd nost, napor in podobno) pribl' žujejo posameznim navedeni11 »tipičnim delom«, po konkretni' pogojih in zahtevah (glede nav« likost in organiziranost šole, naj tranjo organizacijo in delite dela in podobno), pa se pri p° sameznih udeležencih pravilo® zelo razlikujejo. Taka dela f bilo težko ustrezno ovrednoti' na podlagi enotnega opisa dej kot pri »tipičnih delih«, zato)1 primernejše, da jih delaV ovrednotijo v samoupravne1* aktu in pri tem upoštevajo v? značilnosti dela v svoji organih' ciji obenem pa primemo upoš® vajo vrednotenje drugih podob nih »tipičnih del«. Vrednotenje zahtevnosti p‘1 dagoško in strokovno zelo odg)] vornega dela, ki ga opravlja)1 tisti pedagoški in drugi delavci, j* ob zelo različnih pogojih in moc nostih organizirajo šolsko p® hrano, nedvomno zasluži, da s‘ nanj ustrezno opozori. Zato tud odzivanje nekaterih delavcev' tega področja razumemo zlas* kot utemeljeno opozorilo, da p* oblikovanju konkretnih rešitev' šolah ne kaže gledati na to de' javnost,' poenostavljeno, zlas) ne na njene vzgojne sestavi®! To pojasnilo pa naj bi povedal da se je ob pripravi tega spori'1 zuma skušalo predvsem omog°1 čiti prožno in razmeram kar rrif bolj ustrezno ovrednotenje 11 vrste del in nalog, ne ka kako) koli zmanjšati ali zanemariti nf hov pomen. Sekretar RO: ALEŠ GOLJA Prihodnost pedagoške službe Kaj ima prednost: svetovanje ali usmerjanje?_______________________ irat Včasu, ko se oblikujejo in ure-insl sničujejo reformni procesi v t ^goji in izobraževanju ima pe-moj ^agoška služba hkrati z razisko-:ihj ''alnim delom, pomembne na-1 flt !°ge pri posodabljanju vzgojno-;0di l2°braževalnega procesa kot )Sp °Srednjega smotra vseh refor-jji! atnih zamisli. pp v Na podlagi tega spoznanja [nd 2e'im prispevati k razpravi, ki cuf Poteka ob pripravi novega za-it t kona o pedagoški službi. Istvj Veliko razpravijalcev nametan1 nja posebno pozornost organiza-vst c'jskim rešitvam pri iskanju na učinkovitejših poti pedagoškega nadzora in svetovanja. Menim, ,o£j da se je treba teh vprašanj peda- njs* Soške službe lotiti z vsebinske strani in pri tem razčistiti bi ?lvena konceptualna, vsebinska razvojna vprašanja pedagoškega nadzora in svetovanja. me[ ^ele na podlagi jasnih in stro-roP ,0Vno podkrepljenih stališč se ^ je ‘ahko oblikujejo organizacijske iCjgt rešitve, in ne narobe, pff Do zdaj sta se izoblikovali dve 3 je z.asnovi pedagoške službe, in . iq, sjcer centralistična in decentrali-ja z*rana. Boj med obema zasno-pti J^nta poteka že od časov Marije Jo. .erezije, ki je z Ratio Educatio-/ nJ n's Postavila organizacijo šol-evJ stvva- Posledica teh spopadov je zn* Ve^kratna reorganizacija peda-S°ške službe, ki se je z organiza-( ajs’ ■ ati ^a- Prdagajati družbenemu ra-•avj a t1 na^ Zvoju, spremembam vzgojno-•Zobraževalnega sistema in socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja. 1 .p Pri iskanju razvojnih možnosti pedagoške službe je najpomembnejše to, da so se vzgojno-izobraževalne organizacije v procesih samoupravne preobrazbe osamosvojile, obenem pa so se področja njihovega vplivanja in odločanja bistveno razširila. Čedalje očitneje postaja, da pedagoški nadzor, zasnovan tako kot zdaj, ne more ustrezno pomagati in pospeševati dejavnosti vzgojno-izobraževalnih organizacij. Za to je več razlogov, eden tudi v tem, da je Zakon o pedagoški službi, ki ureja dejavnost te službe, zastarel in ne upošteva dovolj podružbljanja in posodabljanja vzgoje in izobraževanja, spremenjene vsebine in metod vzgojno-izobraževalnega dela pa tudi ne potreb po izboljšanju življenjskih in delovnih ra-* zmer pedagoških svetovalcev. Socialistični samoupravni družbeni razvoj zahteva, da znova preučimo cilje, vsebino in metode dela pedagoške službe in izoblikujemo tak sistem nadzora, ki bo ustrezal stopnji družbenega in strokovnega razvoj a in bo v njem mogoče uresničevati zahtevne in odgovorne naloge v vzgoji in izobraževanju. Kljub naglici, s katero se ponavadi pripravljajo novi zakoni, bom poskušala razmišljati o nekaterih temeljnih vprašanjih pedagoške službe. V zdajšnjih rešitvah in v predlogih o prihodnji zasnovi pedagoške službe se je pri nas povsem uveljavila pojmovna dvojica NADZOR-SVETOVANJE. Zdi se mi, da smo premalo razmišljali o ustreznosti osrednjih izrazov pedagoške službe. Pre- malo smo razčlenili rešitve, ki so se uveljavile drugod. Ni mogoče prezreti nekaterih tujih rešitev, takšnih, ko se v praksi uveljavlja pojmovni tandem NADZOR-USMERJANJE. Ta terminološka rešitev je skladna s sodobno zasnovo pedagoške službe, ker izraža večjo aktiviteto in dvo-smernost delovanja subjektov v pedagoškem procesu. Zamisel o dejavnem položaju obeh subjektov (nadzornika in nadzorovanega) pa tudi težnja po uveljavljanju dvosmernosti akcije pri nadzoru je bolj usklajena s sodobno zasnovo pedagoške službe kot uporaba pojma »svetovanje«; pri razumevanju le-tega se nehote vsiljuje podoba učitelja, ki pasivno posluša nadzornika, ta pa deli nasvete. Usmerjanje lahko razumemo kot dvosmerno delovanje in enakopravno partnerstvo med pedagoško službo in učiteljem pri razvijanju vzgoje in izobraževanja, hkrati pa tudi ta izraz ustrezno izkazuje usmerjevalno razvojno funkcijo pedagoške službe. To seveda pomeni, da pedagoška služba, pojmovana v vlogi razvoja vzgoje in izobraževanja, poudarja predvsem usmerjanje, ustvarjalni razvoj, sodelovanje in skupno ugotavljanje učinkovitosti pedagoške dejavnosti. Zaradi takšne usmeritve bi se morala razlikovati od klasične zamisli pedagoške službe, ki temelji na pravno regula-tivni dejavnosti in sankcioniranju pomanjkljivosti in napak. Družbeni razvoj in uveljavljanje sodobne pedagoške teorije vplivata na vsebine in metode •; Brez branja se dobi tudi diploma dela pedagoške službe. Sodobna šola potrebuje nadzor, ki s sodelovanjem učiteljev in učencev razvija in neguje inovacijske sposobnosti. Nesporno je, da so se vzgojno-izobraževalne organizacije z razvojem sistema socialističnega samoupravljanja osamosvojile in da imajo danes takšno samostojnost, kot še nikoli v dolgi zgodovini šolstva. To samostojnost je treba izrabiti v prid pozitivnih teženj, za razvoj in doseganje najboljših dosežkov vzgojno-izobraževalnih organizacij, ki delujejo v različnih razmerah in okoljih. Ena najpomembnejših nalog pedagoške službe je prav v tem, da pri svojem delu upošteva različnost razmer, v kakršnih živi in dela vzgojno-izobraževalna organizacija. Enako pomembna naloga pedagoške službe je v tem, da usposablja ravnatelje in pedagoške delavce za vrednotenje lastne dejavnosti. Menim, da je bistvena razlika v tem, če delavci v vzgojno-izobraževalni organizaciji sami, znotraj kolektiva, ugotavljajo svoje uspehe, pomanjkljivosti in napake, ali če to ugotavljajo- dejavniki od zunaj. Zato učiteljski zbori in ravnatelj morajo sami ovrednotiti, tj. razčleniti svoje delo, ker je to podlaga za pedagoški nadzor. V prihodnje bo treba bolj kot doslej ugotavljati učinke vzgojno-izobraževalnega dela. V preteklih letih in tudi že zdaj smo se pogosto zadovoljili z ugotavljanjem uspešnosti zgolj na podlagi piss Prikimavanje, odobravanje ob izkušnjah iz prakse, zgražanje in razmišljanje ob prispevku tovariša Branimira Nešoviča (Brez °ranja se dobi tudi diploma — Delo 1. marca 1986 — sobotna Priloga). Moje razmišljanje se ne opira __- na noben strokoven dokument, Pa tudi ne na širše poznavanje razmer. Izhodišče je moj razred vol tS ^ učenci in njihove težave, s .. j Katerimi se ubadam vsak dan) in 1 -j rrrorda še vsi učenci na naši šoli, " j SaJ sem bila z vsemi po eno leto in j ve Sem jih Prav Pri slovenščini kot !no: očnem jeziku in kot posebnem lite 50 ^oru predmetu še posebej pit sPremljala tudi v letih, ko sem oitt Mihovo znanje jezika poslušala a j, sarno na konferencah. oti1 Tole je razmišljanje slovenske jel Učiteljice, ki ji ni vseeno ob vpra-o ]\ jjanju (čeprav pravi tovariš Ne-[avt šovič, da je nesmiselno): »Ali je ne( mogoče priti do diplome brez v? Zttanja branja?« iiz*' Mislim, da postane to vpraša->šts nje smiselno takoj, ko prodremo lof vanj malo globlje. Odgovor najde vsak, ki se količkaj ukvarja ^ s tem področjem. P‘l . V virih preberem podatek, da jgtt Rv SR Sloveniji okoli 10 odstot-jaj' kov (3 d0 10 odstotkov) otrok, ki S [j113''0 tezave Pr' branju in pisa- „ Ne morem sicer strokovno ali 3j. kako drugače podkrepiti, . drznem pa si trditi, da je otrok s ( J forumi težavami več in vsako laS 'etoveč tP v eyt v razredu (4.) mi povzročajo de ovrstne težave resen problem, [asi ^avedam se, da ga sama ne bom .jul ujogla rešiti, rada pa bi ga vsaj i ublažila. Vem, da tega ne bom al° ^uogla brez sodelovanja staršev, jfj' Odločila sem se, da se bomo na ,g0- r°diteljskem sestanku pogovar-naj Jali o učnih težavah našega šo-: 11 ,aria jn še posebno o težavah pri cof branju in pisanju, nji Sestanek (pogovor) je trajal | Ur° in pol, kljub temu pa nismo i utegnili posebej spregovoriti o I .ezayah, ki nastajajo pri branju Starši so izrazili željo, da bi se ponovno dobili, se pogovarjali samo o tej temi in poskušali najti poti iz težav. Pripravljeni so pomagati po svojih močeh in sposobnostih. Pomembna je izobrazbena sestava staršev. Domišljava bi bila, če bi pričakovala ali celo trdila, da bodo s takim poskusom stvari urejene. Daleč od tega. Močno si želim strokovno pomoč. Iskala jo bom, a bojim se, da je v občini ne bom našla. »Branje in pisanje sodita med najpomembnejše prvine osnovnošolskega pouka. Od dosežkov v teh dveh veščinah je odvisen otrokov učni uspeh in napredek. Hujše težave pri učenju branja pa ne kvarijo otroku le šolskega uspeha, ampak ogrožajo tudi njegov osebnostni razvoj.« Tako ugotavlja tovarišica profesorica Julija Matajc. Tako smo razmišljali tudi učitelji na naši šoli, ko smo na sestanku aktiva učitelja-slavista in razrednih učiteljev namenili posebno skrb tem vprašanjem. Menimo, da bi posebne naloge pripomogle k zboljšanju na tem področju. Nevarno je, da pri uresničevanju nalog naletiš na težave, ob katerih obstaneš, odnehaš in prepustiš stvari tokovom. Tudi na občinskih aktivih smo se večkrat zaskrbljeno ustavljali ob težavah, s katerimi se spopadajo naši učenci pri branju in pisanju. Ena izmed želja je bila tudi ta, da bi logoped obiskoval šole zunaj Brežic. Menda pa to ni uresničljivo^ »V kadrovskih šolah je treba slovenščini nameniti več pozornosti in zaostriti kriterije...« berem v prispevku tovariša Nešoviča. Tudi temu moram pritrditi. Iz prakse (žalostno, toda resnično): Praktikanti 3. letnika srednje šole pedagoške usmeritve so napisali poročilo o delu pri dopisnem krožku. Pripravili so oddajo po zvočniku Solidarnost z narodi... Poročila nisem podpisala, ker mislim, da mora biti učenec v 3. letniku kadrovske šole (pedagoška smer) že toliko pismen (oprostite!), da bo napisal poročilo, ki bo vsebinsko sprejemljivo, brez slovničnih, pravopisnih, jezikovnih in drugih napak. Pisava mora biti vsaj toliko berljiva, da ne bi mentor prakse moral biti obenem grafolog. Praktikant ni napisal poročila še enkrat. Komu ali čemu rabi tako poročilo? Je sploh potrebno, da ga praktikant napiše? Če je tako, kaj in kako sprejema to mentor na šoli? Morda pa je tako zato, ker ti praktikanti tako ne bodo učitelji. Brez branja se dobi tudi diploma! »... Republiški komite za vzgojo in izobraževanje pa naj ponovno preuči uvedbo slovenščine kot sestavni del strokovnega izpita za vzgojitelje in učitelje vseh strok.« (Iz Brez branja se dobi tudi diploma — Branimir Nešovič.) Iz prakse: Pripravnica za učiteljico razrednega pouka se je pripravljala na strokovni izpit. Sodelavke smo ji na vse načine želele pomagati in smo ji tudi pomagale, pri sestavi priprave pa se je izcimilo tole. Pripravnica: »Ne, o metodiki slovenskega jezika pa nisem še nič slišala. Na pedagoški akademiji je nismo imeli (metodike slovenskega jezika namreč).« Je potreben komentar? Ne posplošujem. Naj ostane primer le žalostna izjema, ki naj ne potrjuje pravila. »Zaostriti je treba odnos do slovenščine pri vseh predmetih.« Se je treba posebej spraševati ali pri drugih predmetih popravljati in odpravljati napake z jezikovnega področja? Zgodi se, da se učenec začudi, da je v matematični nalogi (primer) popravljena napačno napisana beseda, popravljen besedni red, dodana vejica, pika na koncu stavka, urejen besedni red, vrstni red v datumu, ime pred priimkom itd. Se brez branja dobi tudi diploma? Tudi od tu vodi pot iz težav. Ne bi se smelo zgoditi, da bi tisti, ki smo jih označili kot polpismene, čez čas spet ugotavljali, da učenci ne znajo brati, pravzaprav da ne razumejo prebranega. Je vprašanje, ali se brez znanja branja dobi diploma, (ne) smiselno? Morda tudi v mojem zapisu ni vse tako, kot bi moralo biti. Tudi v mojem razmišljanju je mogoče najti nerodnosti. Vse to morda zato, ker se ob teh težavah čutim že kar globoko osebno prizadeta. Natrosila sem samo nekaj drobtinic iz neposredne prakse. Razmišljanje se nadaljuje, poglablja, išče odgovor na vprašanje: »Se brez branja dobi tudi diploma? Se tudi brez branja dobi diploma?« STANKA PUCKO ISKRICE Kritizira lahko, kdor ima srce, da pomaga. Človek s svojim odnosom Sam določi, kako se bodo drugi vedli do njega. Janez Klobučar Le to je narobe, da od drugih vedno zahtevamo več kakor od sebe. Nejc Zaplotnik Jeziti se na koga drugega razen nase je nespametno, ker ne tiči vzrok za jezo zunaj tebe, temveč zmeraj v tebi. Mira Mihelič pobude odmevi podatkov o številu učencev, ki so izdelali razred. Takšna obravnava uspešnosti, značilna za ekstenzivno pojmovanje razvoja, zanemarja bistveni dejavnik uspešnosti, in sicer kakovost vzgoje in izobraževanja, hkrati pa na podlagi količinskih podatkov zbuja napačen vtis o uspešnosti vzgojno-izobraževalnega dela. • Znano je, da pedagoški svetovalci ne morejo pogosto obiskovati šol zaradi objektivnih razlogov, zato mora pedagoško delo na šolah, ki se posodabljajo, čedalje bolj temeljiti na samoocenjevanju, samonadzoru in samostojnosti pedagoških delavcev. Pedagoška služba z usposabljanjem učiteljev in ravnateljev za ocenjevanje in razčlenjevanje lastne dejavnosti krepi strokovno samostojnost in odgovornost pedagoških delavcev, hkrati pa se uresničuje ustvarjalni pedagoški nadzor. V zvezi s temi nalogami bi bilo spet treba preučiti metode dela pedagoške službe in možnosti za poglobljeno delo, s katerim bi v krajšem času dosegali večje delovne učinke. Danes poteka delo pedagoške službe pretežno klasično (opazovanje učiteljevega dela, tj. pasivno in enosmerno) zato, da bi se izkušnje in dosežki Sodobno zasnovana pedagoška služba, ki pospešuje procese preobrazbe vzgoje in izobraževanja v diferenciranih razmerah, mora nenehno preučevati metode svojega delovanja in usposabljati pedagoške delavce za to, da se sami ocenjujejo in preverjajo in za večjo samostojnost. Uspešno sodelovanje pedagoške službe in vzgojno-izobraževalne organizacije daje novo kakovost nadzoru, spodbuja stalno izobraževanje in uveljavlja razvojne možnosti vzgoje in izobraževanja v družbenem okolju. Če bomo to dosegli, se bodo vzgojno-izobraževalne organizacije razvijale hitreje in bolje kot doslej. RENATA MEJAK prakse posplošili in sirse upora bili. Ali so nam srednje pedagoške šole potrebne? Kdaj bomo za pedagoški poklic lahko izbirali najboljše? Ko razpravljamo o spremembah v srednjem usmerjenem izobraževanju, nekateri spet postavljajo vprašanje, ali so srednje pedagoške šole potrebne in upravičene? Verjetno smo premalo poudarjali njihovo vlogo pri oblikovanju prihodnjih učiteljev in njihovo vrednost kot poprejšnjo smer visokošolskega pedagoškega študija. Zato je prav in potrebno, da vsaj bežno pogledamo utemeljitve, ki govore za obstoj srednjih pedagoških šol. Učitelji v raznih deželah sveta se šolajo različno. Vendar se v vseh razpravljanjih o šolanju prihodnjih učiteljev poudarja, kako pomemben je srednješolski študij za oblikovanje osebnosti prihodnjega učitelja. Učiteljski poklic že po naravi zahteva temeljite in dalj časa trajajoče priprave. Kdor hoče vzgajati in izobraževati druge, mora biti predvsem sam vzgojen in izobražen. Zato niso dovolj le ustrezni učni načrti in njihovo kakovostno uresničevanje, temveč so pomembni tudi odnosi in ozračje, v katerem se šolajo prihodnji učitelji. Čas srednješolskega študija je čas, ko si mladi ljudje oblikujejo svoje poglede na življenje in svet in so še dojemljivi za vzgojne vplive. Pedagoške srednje šole so tudi primerne za tiste učence, ki so pokazali nadarjenost na likovnem ali telesnovzgojnem področju. S srednjimi pedagoškimi šolami lažje urejamo vpis učencev s podeželja... Sam po sebi danes učiteljski poklic ni toliko vabljiv, da bi se zanj odločali najsposobnejši. Pedagoške srednje šole so zlasti pomembne za usmerjanje v učiteljski poklic. Veliko absolventov osnovnih šol pripelje na pedagoške šole iskrena želja, da bi postali učitelji. Seveda je potrebno veliko truda in prizadevanj, da ti mladi ljudje svojo željo in hotenje tudi ohranijo. Vse prekmalu namreč spoznajo, da učiteljski poklic ni tako ugleden in vabljiv, kot se jim je zdelo v otroških letih, in tudi ne tako dobro plačan, kot so mnogi drugi, manj odgovorni poklici. Tega spoznanja mladim ljudem ne smemo zameriti, saj kaže, da znajo bistro presojati. Prav zato bi se morali še bolj potruditi, da bi njihovo željo, ki jih je ob po- klicnem odločanju pripeljala na pedagoško šolo, utrjevali, in poskrbeli, da bo njihovo idilično predstavo o učiteljskem poklicu nadomestilo stvarno spoznanje o vrednosti in lepoti tega poklica. Potem bodo premišljeno in z veseljem hoteli postati učitelji ter samozavestno nadaljevali študij na pedagoški akademiji. Če kateri teh mladih ljudi med šolanjem spozna, da zahtevnemu učiteljskemu poklicu ne bo kos, pa tudi ne bo škode, če je obiskoval to šolo namesto katere druge. Nespametno bi bilo namreč siliti mladega človeka, naj nadaljuje šolanje na pedagoški akademiji. Tudi pomanjkanje učiteljev ne sme in ne more biti razlog, da bi mladim ljudem s pedagoške šole zapirali vrata v druge šole in druge poklice. Seveda pa mora srednja pedagoška šola svojim učencem dati ustrezno in kakovostno splošno izobrazbo in jih z vsebino in organizacijo svojega dela ter v primernem pedagoškem ozračju usmerjati v učiteljski poklic. Na srednji pedagoški šoli so še posebno pomembne obšolske dejavnosti, saj pripomorejo k ra- ^ zvijanju nadarjenosti irr k ustreznim odločitvam za poznejše predmetne skupine na visoki šoli. Za uspešno delo moramo srednjim pedagoškim šolam omogočiti najboljše gmotne razmere: sodobne učilnice in kabinete, bogato knjižni- Predvsem pa je pomembno, da imajo srednje pedagoške šole sposobne, napredne in ustvarjalne učitelje, ki bodo s svojim delom in s svojimi odnosi do učencev zbujali spoštovanje in zaupanje. Njihovo strokovno znanje, njihov sodoben način podajanja in preverjanja znanja bodo učencem tudi zgled za njihovo poznejše poklicno delo. Pomemben je tudi pozitiven in spoštljiv odnos učiteljev prihodnjih učiteljev do učiteljskega poklica. Ob vsem navedenem ne pozabimo, da srednje pedagoške šole tudi ob najboljših delovnih razmerah ne bodo mogle izpolniti vseh nalog in pričakovanj, če družba ne bo zvečala ugleda, vrednosti in cene učiteljskega poklica. Šele potem bomo za učiteljski poklic lahko izbirali najboljše: DRAGA HUMEK SODELOVANJE S STARŠI STROKOVNJAKI Ustvarjanje pod strokovno taktirko Likovna pedagoginja Tonka Tacol poučuje na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani. S svojimi učenci se udeležuje likovnih kolonij, srečanj in tekmovanj. Kljub velikim uspehom in priznanjem je zelo skromna. Zmeraj je pripravljena pomagati. Učitelji razrednega pouka jo cenijo, saj jih je že velikokrat rešila iz težav ob uresničevanju prenovljenega učnega programa. Spomnimo se dveh aktivov v občinskem merilu. Predstavila je likovne tehnike, nadvse zanimivo pa jo je bilo poslušati, ko je osvetlila vrednotenje otrokovih likovnih del. Razstavljene izdelke svojih učencev, ki so jih učitelji prinesli s seboj, so vrednotili pod njenim strokovnim vodstvom. Nič ni bilo skrito, nič pozabljeno, vse je bilo treba na izdelku poiskati in zagledati (sporočilno vrednost, barvno in prostorsko kompozicijo, dinamiko razpoloženja, pravilno uporabo tehnike, estetsko oblikovanost...). Zanimive so bile primerjave med likovnimi izdelki z enakim motivom. Pri teh so se pokazale res velike individualne razlike v sposobnostih likovnega izražanja pri učencih. Prav je, da poznamo otrokove razvojne stopnje v risanju. Na tej podlagi je mogoče vsaj približno ugotoviti, ali učenec v duševnem razvoju zaostaja ali ta razvoj prehiteva. Na takšne učence moramo biti še posebno pozorni, in če je potrebno, tudi navezovati 'tike s strokovnjaki (psihologi, zdravniki, socialnimi delavci). Iz otrokovega likovnega dela lahko razberemo marsikaj. Če se vanj poglobimo in ga razčlenimo, nam pomaga spoznati otrokovo osebnost. Seveda pa moramo biti pri ocenjevanju in izrekanju mnenj previdni. Srečni, neobremenjeni otroci izbirajo ponavadi vesele, tople barve. Kar imajo posebno radi in se jim zdi pomembno, rišejo veliko in poudarjajo z raznimi simboli. Otroci v stiskah, z notranjimi nasprotji pogosto uporabljajo temne barve, njihovi likovni izdelki so prazni in revni, dostikrat jih namerno spackajo, zmečkajo — uničijo. Taki otroci potrebujejo strpnost, razumevanje, predvsem pa strokovno pomoč. Tonka Tacol prihaja k nam tudi k uram likovnega pouka. Tako nastopa v dveh vlogah — v vlogi likovne pedagoginje in v vlogi matere. Njen sin Tilen je namreč učenec našega razreda. Znano je, kako pomembno je povezovanje šole s starši. Učitelji, ki pritegnejo starše k delu v vzgojno-izobraževalnem procesu, vedo, kolikšne uspehe rodi takšno sodelovanje. Ti se kažejo še dolgo na različnih področjih življenja in dela. Za prvi obisk smo izbrali učno snov: svetlitev in temnitev barvnih tonov. Učenci so sprejeli Til-novo mamo kot prijazno tovarišico. Bili so sproščeni in veseli. Uvodni pogovor je bil namenjen barvam. Pred tablo so se zbrali učenci, ki so bili oblečeni v modre puloverje. Barve je bilo treba razvrstiti po vrstnem redu — od najsvetlejše do najtemnejše. Tako so učenci ugotovili, da nastopajo v naravi svetle in temne barve in da je med njimi veliko prehodov. To so lepo videli tudi na lestvici barvnih odtenkov. Komaj so čakali, da bodo lahko prijeli v roke čopiče. Toda — prej je bilo treba še pokazati, kako »ta stvar gre«. Z zanimanjem so opazovali, kako se barve svetlijo in temnijo (z dodajanjem bele in črne). Dosežek kakovostne ure so bili lepo naslikani jesenski gozdovi. Tovarišica Tacolova je učencem ves čas svetovala, jim pokazala kakšen zanimiv izdelek, utemeljila, kaj je posebno dobro in lepo in kaj naj bi posameznik še napravil, da bi slika dosegla namen. Tisti dan smo imeli govorilno uro. To je bila hkrati odlična priložnost, da so si starši ogledali našo razstavo. Vsi vemo, kako pomembno je zanje, če otrokov izdelek visi v učilnici ali v avli šole. To je potrditev njihovega otroka pa tudi njih samih. Naslednjič smo se odločili za motiv: razpoloženje na železniški postaji. Učenci so risali na kartonski papir različne velikosti s črnimi flomastri. Preden je delo steklo, je bila potrebna temeljita motivacija. Pomembna je bila razmejitev med sliko in risbo; za slednjo je značilno izražanje s črto. Učenci so tehniko dojeli, ko so sami upodabljali na tabli »vzorce« iz svojega bližnjega okolja. Risbe so uspele. V letošnjem šolskem letu bomo s Tonko Tacolovo še enkrat ustvarjali. Obljubila nam je, da bo prišla k nam, ko bomo imeli kulturni dan. Takrat bo na vrsti plastično oblikovanje z glino. Ob tako uspešnem sodelovanju se odpirajo nove zamisli in želje. Lepo bi bilo, če bi tovarišica Tacolova spremljala učence tudi v naslednjih letih in še kdaj prišla mednje. Morda bi bili dovolj samo nasveti, spodbude, morda kaj več. Prepričani smo, da bi bil tak kolektiv ob prestopu iz razredne stopnje na predmetno likovno zelo razvit. Takrat bi bilo zanimivo slišati strokovno mnenje naše likovne pedagoginje (ki tudi z nami sodeluje). Poskušali bomo te zamisli uresničiti. Morda se nam bo posrečilo. DARJA INTIHAR Vodstva šol in vrtcev, izvršni odbori sindikata! Ali so vsi člani vašega učiteljskega — vzgojiteljskega zbora naročeni na Prosvetnega delavca? Je glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti dostopno vsem, da lahko sledijo ak-tuabiemu dogajanju v vzgoji in izobraževanju? Prosvetni delavec je nepogrešljiv pripomoček za obveščanje in strokovno spopolnjevanje vseh pedagoških delavcev, obenem pa njihovo strokovno in javno glasilo. Zato je širjenje časopisa med prosvetnimi delavci pomembna strokovna in druž-beno-poiitična naloga. Naročila sprejemamo pisno ali po telefonu (061) 315-585. Literatura — samozavedanje in samozavest mladih Naj se naravnost lotim ene od »zapuščenih gredic« našega literarnega ustvarjanja in prebiranja napisanega: mislim na literarno razgledanost, branje in literarno ustvarjanje naših srednješolcev. Že prej, ko še ni bilo usmerjenega izobraževanja ali skupnih jeder, je bila doraščajoča mladina, ki išče svoje samozavedanje in morda bolj od vsega potrebuje samozavest (tako svojo osebnostno kot tudi narodno), v kul-turno-literarnem pogledu na stranskem tiru. V osnovni šoli imamo bralne značke. Ne trdim, da je to edina mogoča oblika navajanja k branju — toda otroci berejo. Če poleg tega še tekmujejo za značke, je to davek današnjemu času, ko tekmujemo vsi v vsem in se neprestano preverjamo, na katerem mestu smo. (Za bralno značko je npr. lani tekmovalo približno 170000 učencev (80%) od 220000. To se pravi, da jih je toliko prebralo po deset knjig ali več. »Če hodiš z rešetom po vodo, nekaj ostane: mokro rešeto,« so rekli včasih. Prav to si upam trditi za tekmovanje v branju. Osnovnošolci izdajajo svoja glasila (takih glasil je okrog 200; samo na Pionirski list jih za tekmovanje pošilja 153 šol). Zaradi pomanjkanja denarja postajajo ta vse tanjša, a vendarle so odsev prizadevanja, če že ne ustvarjalnosti učencev. Predvsem za osnovnošolce izhajajo revije: Ciciban, Kurirček, Pionirski list, Pionir (da naštejemo samo najpomembnejše), ki dokaj prizadevno objavljajo tudi prispevke svojih bralcev (res predvsem pisma). Tudi Dnevnik, Večer, Dolenjski list — in tudi drugi časopisi — imajo priloge za otroke. Učitelji slovenščine pa bolj ali manj posrečeno vodijo otroke na pot dobrih bralcev, če že ne ustvarjalcev. Po osnovni šoli pa se znajdejo mladi v puščavi, kjer ni ne poti ne vodnikov. Samo po domovih za učence (rekli bi lahko pod celodnevnim vodstvom usposobljenih pedagogov) živi približno 12 000 srednješolcev. Če štejemo vse srednješolce, teh je približno 84390, ki jih v najburnejših življenjskih letih vsaj kulturno — pogosto pa tudi osebno, človeško — prepuščamo samim sebi, je še dobro, da je tako, kot je. Vanje trpamo nešteto podatkov in tudi zahtevamo od njih predvsem podatke — celo bolj kot delavnost, bistrino, vztrajnost, samostojnost, iznajdljivost, človečnost. Bralne navade usihajo, ker ni spodbud. Nekatere srednje šole uvajajo bralne značke — ponekod pa trdijo, da je to nasilje. Kako znamo biti zvrhani človečnosti, kadar nam je z njo udobnejše! Ob preverjanju znanja na Kako šola uresničuje svoje kulturno poslanstvo Da premalo poznamo Škofije z okolico, življenje in navade ljudi nekoč in njihovo pristno govorico, smo na šoli vedeli že nekaj časa. Živimo in delamo v kraju, ne da bi svoj »danes« bogatili z njegovim »včeraj«. In smo začeli — že v avgustu, ko učitelji načrtujemo delo za naslednje šolsko leto. V skupini, ki se ukvarja s kulturno dejavnostjo, smo sklenili, da bližnjo preteklost kraja iztrgamo pozabi in skupaj z učenci zberemo del tega, kar je še živo ohranjeno med starejšimi prebivalci našega kraja — spomine in predmete. Idej med učitelji ni zmanjkalo — narečne besede, krajevna imena, stari recepti domačih jedi, pozabljene otroške igre, izštevan-ke, značilna istrska arhitektura, poklici in dejavnosti domačinov, uporabni predmeti... Da ne bomo zajeli vsega, nam je bilo jasno že takoj na začetku. Nekaj, pa tisto dobro, smo se strinjali z ravnateljico v prepričanju, da bomo naslednja leta pridajali v to našo raziskovalno nalogo nova spoznanja. Kako začeti? Z nasveti nam lahko pomagajo poznavalci, ljudje, ki so ljubiteljsko ali poklicno povezani s krajem — Leander Cunja, Edi Grdina, Raul Šiško-vič. Stopili smo v stik z njimi in prisluhnili idejam, kako se za: deve lotiti. Treba bo delati na terenu, so nam dejali, se povezati z ljudmi, nato pa zapisovati, povpraševati, zbirati... Postavili smo si okvirni rok. Delo naj bi potekalo v prvem polletju, 8. februarja pa bi na kulturni dan z razstavami, pogovori z domačini in poznavalci predstavili našo bero. Začeli smo. Pripravljenost učencev, učiteljev in še posebno krajanov, je bila tolikšna, kakršno smo si lahko le želeli. Otroci so zbirali narečne besede, krajevne izštevanke in pesmi, otroške igre, stare predmete, raziskali so staro kuhinjo na Tinjanu. Prisluhnili so govorici domačinov in si izmišljali bajke o nastanku Škofij in Flavij. O življenju nekdanjih peric, mlekaric, pekovk in kamnosekov pa bi nam znali povedati največ domačini sami. Povabili smo jih in 15. februarja, ko smo na šoli organizirali kulturni dan. K nam so prišli: Karlina Pečarič, Eda Fur-lanič, Miljo in Albina Cupin, Vi-dojka Milok, Lidija Klarič, Zora Makor, Pečarič Marino, Vidali Rafael in Mila Letig. Z nami so bili tudi Leander Cunja, Edi Grdina in Vera Vezovnik, ki je predstavila novo ustanovljeno kulturno društvo na Škofijah in učence povabila k sodelovanju. S tem pa gostov še ni bilo konec. Skupina starejših Plavča-nov nam je z venčkom domačih pesmi odkrila pristno ljudsko petje, njihov vodja pa je obljubil pomoč pri zbiranju starih instrumentov. Glasbila so ta dan zamikala tudi naše najmlajše. Medtem ko so se njihovi vrstniki urili v otroških igricah svojih starih staršev, v izštevankah, drugi pa zbirali navade in običaje tukajšnjih domačinov, so sami izdelali preprosta glasbila in ob pomoči tovarišev zaigrali nanje. Vsega na kulturni dan nismo mogli pokazati. Pripovedi domačinov, narečne besede, predstavitve poklicev smo v skupinah primerno oblikovali kasneje in priredili za posebno izdajo Brstičev. Ti bodo po predlogi učencev dobili novo, primernejšo naslovno stran. Razstavi starih predmetov smo ob sodelovanju krajanov pridali še eno — prikaz domače ženske noše brščice in mandar jare, ki smo ga dopolnili z ročno izvezenim perilom in instrumenti, vse skupaj pa opremili z že porumenelimi fotografijami ljudi in običajev ter z ustreznim besedilom. Del bogatega programa smo predstavili ženskam ob 8. marcu m delavkam tovarne Lama Dekani. Cilj smo dosegli. Ali nismo podobni alpinistu, ki se vrh gore srečen razgleduje po bogastvu pod seboj in ne razmišlja o prestanem trudu? In koliko gor bomo še osvojili, ne da bi drugi vedeli zanje? NEDA ZORMAN koncu šolskega leta pa pišejo srednješolci tudi po osem kon-trolk v petih dneh, in to ne more biti več preskus znanja pač pa vzdržljivosti živcev. O človečnosti ni niti sledu. Srednješolci tudi nimajo kam pisati. (Lahko pišejo v svoje dnevnike.) Naštete revije so jim preotročje, časniki in literarne revije jih že od petnajstega leta štejejo k odraslim. Pa niso vsi, ki berejo in pišejo, kakor Lermontov, ki je s petnajstimi leti napisal pesem Berač... Včasih so mladi imeli za svojo nekdanjo Mladinsko revijo, ki je vendarle bila predvsem literarno glasilo. Danes imajo Mladino, ki je razpeta v različne smeri. Ne priznamo si, da mladi potrebujejo izkušeno vodstvo. Hočemo, da takoj iz otroštva preskočijo v odraslost, kajti teena-gerska leta so za odrasle prenaporna. Literarna glasila, kolikor jih izdajajo srednješolci, se ne stekajo v literarne revije. Ne pišejo o njih. Ne prirejajo tekmovanj, brez katerih pa je dandanašnji skoraj tako, kot da te ni. Jih pri pisanju kdo usmerja? Imajo mentorje? Profesorji slovenščine si pogosto ne vzamejo (ne morejo vzeti) časa. Še večkrat pa je res, da si skorajda ne upajo izrekati sodbo v sedanjem času neu-stoličene poetike, ob često drznih storitvah mladih. Ali se sami srednješolci ne znajo zbrati in si medsebojno pregledovati del, svetovati,' se »obdelovati« in dodelovati, kot so se npr. njega dni Vajevci ali člani Zadruge? Morda res ne, sicer bi o tem slišali in brali. Javnost pa je tudi veliko bolj usmerjena v zunanje dosežke, kakršne daje npr. telesna vzgoja; morda sta še fizika in matematika po volji sedanjemu času (vsako leto imamo tekmovanja za Vegova priznanja). Izjema je literarna skupina srednješolcev pri Pionirskem domu v Ljubljani (Slovenija premore en sam Pionirski dom in nobenega mladinskega doma), vodi jo pisatelj Lojze Kovačič, pa še ta ne združuje samo srednješolcev. (Presenetljivo pa je, da so člani pretežno učenci tehniških šol.) Drugi primer je vsakoletno srečevanje mladih literatov, ka- j terih mentor je pisatelj Peter Božič. Teh srečanj se udeleži vsako leto od 200 do 300 novih imen. A tu je srednješolcev še manj, saj zajema tudi starejše letnike in vse družbene plasti (to j navajam samo kot ponazoritev). Isti pisatelj ureja tudi literarni list Mentor, ki ga izdaja Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Druga slovenska mesta, šolska središča (npr. Celje, Velenje, Novo mesto, Tolmin) občasno vabijo književnike, a redkeje na srednje šole. Tudi Festival kurirček se drži samo osnovnih šol. Trdimo, opravičujemo se sami pred seboj, da v srednjih šolah ni zanimanja za literaturo. Pa dobro vemo, da smo sami v tistih letih največ brali. Zdaj prepuščamo srednješolce Anteni (ki ima 55 000 naklade) in Ognjišču (ki ima 92 500 naklade). Mladina ima le 19000 naklade, Mentor manj kot 1000. Ne gre za tisto zaničljivo pripombo »Saj ni treba, da so vsi mladi literati! Toliko je drugih del in opravil!« Daleč od tega! Pri branju in pisanju v srednjih šolah, v času odraščanja gre v bistvu za to, kar napoveduje naslov: Literatura — samozavedanje in samozavest. Vemo, kako j mladim obojega manjka, kako z večino njih lahko manipulira tisti, ki si vzame zanje čas, jih posluša in usmerja. Ne bi naštevala kritik, kot npr.: Zakrivamo si oči pred resnico, da so srednješolci mladi ljudje, ki iščejo svoje mesto v družbi — ta pa jih ne potrebuje. Iščejo materialno var- I nost — ki je ni. Iščejo ideale, te pa vsak dan znova ubijajo poro- I čila o svetovnih (in domačih) do- | godkih: pokoli, vojne, sabotaže, pohlep močnih po zemlji, delu in življenju šibkejših — in očitna nevarnost svetovnega uničenja. Prav za mladino lahko literatura veliko stori: če mladim utrdi zavest o pripadnosti in samozavest, je že veliko naredila zanje kot za posameznike in kot člane slovenskega naroda. Začeti mo- j ramo književniki — skupno z učitelji. NEŽA MAURER Še o Kosovih ilustracijah v Žagarjevi Slovnici in jezikovni vadnici V prejšnji številki Prosvetnega delavca je Samo Meze grajal ilustracije v Slovenski slovnici in jezikovni vadnici. Meni, da slovnica risb ne potrebuje. Temu stališču ne kaže brez premisleka pritegniti. Mogoče bi bile v univerzitetnih in akademijskih slovnicah risbe res odveč, drugo pa je s šolskimi in poljudnimi izdajami slovnic. Na knjižni polici imam številne tuje slovnice in šolarske slovarje, v teh pa je veliko večbarvnega tiska, risb, fotografij, celo umetniških prilog. Opozoril bi tudi, da so bile jezikovne vadnice Marije Jalen in Stanka Bunca na višji grafični ravni, kot so mnoge sedanje tovrstne knjige. Nikar ne zaustavljati razvoja, raje bi ga pospeševali. Že zaradi otrok ne, da se bodo privadili iskati informacije v takih knjigah. Iz ocene je tudi čutiti, da ocenjevalcu ni všeč način risanja našega priznanega ilustratorja Boža Kosa (ne vem, zakaj ga imenuje samo B. K.). Njegova risba se mu zdi površna, neresna. Lahko pa se reče tudi, da je njegova risba humorna, enostavna, omejena na bistveno. Koliko informacij je na preglednici nove klasifikacije besednih vrst! Kako hitro se vidi iz risbe razliko med zaimkoma moj in svoj ali med ves in cel! Pa še o konkretnih očitkih. Prerez govoril je poenostavitev risbe iz Toporišičeve Slovenske slovnice. Ne vem, v čem zaostaja za Breznikovo sliko. Pa ročaj pri kosi? Priznam, da sem se tudi sam čudil, ko sem opazil, da Božo kosi drugače kakor jaz. On in še več Slovencev koso vlečejo. tem, kako je zasukan ročaj. Več o tem ne vem, čeprav se rad postavljam s tem, da znam kositi. Treoa bi bilo vprašati etnografe, kako kosijo po raznih predelih Slovenije. Čeprav se z ocenjevalcem v mi drugi jo pa poganjamo, potiskamo; od tod izvira razlika v marsičem ne strinjam, se mu vseeno zahvaljujem, da je tako natančno pregledal Slovensko slovnico in jezikovno vadnico in svoje mnenje tudi javno izpovedal. Zlasti se začenjam ob njegovi oceni zavedati, da bi Slovenci potrebovali več različnih tipov slovnic za različne vrste uporabnikov. FRANCE ŽAGAR Otroci hočejo več znanja Razstava bežigrajskih otrok v Cankarjevem domu Likovni pedagogi imamo majčkeno.možnost, da pokažemo izsek iz svojega pedagoškega dela, tudi občasnimi razstavami, ki so dekoracije sejne sobe Cankarjevega doma. Taka razstava je droben, a pomemben dogodek, ki nam daje možnost, da predstavimo svoje delo po svoji zamisli in izbiri, neodvisno od tujih ocenjevalcev. Zakaj je to pomembno? Tako kot vsako pedagoško delo je tudi delo likovnega pedagoga ■ vezano na učenca, vendar se ob uspehu učenčevega dela pogosto Pozabi na učiteljev delež- Ko gre Za otrokov uspeh in priznanja za likovna dela, zlasti na mednarodni ravni, ostaja pedagogovo delo povsem v ozadju, kot d, ga sploh ni bilo. Čeprav je vsako-Mur, ki spremlja ta dogajanja, jasno, da tako kakovostnih del, ki dosegajo mednarodna priznanja, otrok ne more narediti sam ne v tehničnem ne v organizacijskem in ne v likovnem pomenu. Za takšnimi otroškimi stvaritvami stoji odrasel človek z likovno jasno mislijo. Ko pa gre za prireditve otroške ustvarjalnosti na domačih prizoriščih, spremljamo delo žirij, ki imajo najrazličnejša merila in znanje in so jim dosežki našega dela prepuščeni v ocenjevanje. Take razmere potiskajo likovnega pedagoga v anonimnost in odvisnost. Z razstavami v Cankarjevem domu pa moremo ob delih svojih učencev pokazati kos svoje ustvarjalnosti na področju likovne pedagogike. Za razstavljanje je lahko izbran le tisti likovni pedagog, ki je za dela svojih učencev prejel mednarodna priznanja. Doslej se je v sejni dvorani Cankarjevega doma zvrstilo več kakovostnih pedagoških razstav. Ves marec in prve dni aprila razstavljajo v sejni dvorani učenci Lučke Selan, ki obiskujejo osnovno šolo Milana Šušteršiča v Bežigrajski soSeski III. Razstavljene so slike, pretežno tempere in gvaši, dela učencev petih in šestih razredov. Dela se odlikujejo po različni motiviki in individualni slikarski obdelavi ob upoštevanju likovnega problema, ki je bil učni smoter in je zajet v danem motivu. To daje delom vtis enkratnosti in svežine. K temu vtisu pripomorejo tudi veliki formati; ti so razporejeni tako, da se slike barvno Pospešujejo. Velik del uspeha pri otroškem likovnem ustvarjanju je odvisen od izbora motiva ali teme, to je od snovi za upodabljanje. Snovi, ki jo otrok upodablja, mora biti nova, za otroka aktualna, dobro jo mora poznati in imeti do nje čustven odnos. To snov je mogoče podati v kateri koli likovni tehniki, a izbrati je treba najustreznejšo, tisto, ki v njej delo zaživi. Pri likovnem ustvarjanju pa je najpomembnejši likovni problem, ki ga otrok s svojim likovnim delom rešuje. Pri mlajših otrocih tega problema ne razlagamo. Pri večjih ga predstavimo, razložiti ga še ne moremo. Likovni učni smoter, to je likovni problem ali likovna zakonitost, mora biti zajeta v motivu, da otrok z upodabljanjem motiva spontano rešuje tudi likovni problem. Če se nam izbor motivov posreči, nastajajo pod rokami otrok neprisiljena, sveža dela. Motivi razstavljenih del učencev petih razredov so vezani na delo in ljubezen do živali. Z njimi rešujejo probleme barvnega odtenka enega ali dveh barvnih tonov v nasprotju barve proti barvi. Med njimi je prava otroška mojstrovina delo Nataše Dovič v rjavem z nanavadno karnacijo. Dela šestošolcev vsebujejo barvna nasprotja. Komplementarno barvno nasprotje je razloženo na motivih iz šole. V laseh in oblekah sošolk iščejo učenci Žlahtno sivino z mešanjem komplementarnih barv. Osvetljena omizja, prizori ob močni svetlobi so uporabljeni za svetlo temno barvno nasprotje, ki ga učenci rešujejo koloristično. Najbolj posrečeno so izbrani pravljični motivi, v teh je vsebinsko nasprotje dobregci in zla upodobljeno kot toplo hladno barvno nasprotje. Posebno pomembna je v likovni pedagogiki velikost slikarske ploskve. Drobno pisalo ali risalo zahteva manjši format. Čopič, kreda in vsi materiali, ki puščajo široko sled, hočejo večjo ploskev. Velikost risalnega lista, ki ga uporabljamo za slikanje, ’ ima tudi socialen predznak. Otroci iz socialno ogroženih okolij ne uporabljajo velikih risalnih površin. To moramo upoštevati, preden se odločimo za ocenjevanje otroškega likov ne ga-d el a v razmerju do formata. V šoli ponavadi uporabljamo risalne liste Gib — gledališče Na osnovni šoli Dušana Bordona v Kopru so si letos zamislili praznovanje slovenskega kulturnega praznika kot mesec kulture z geslom GIB — GLEDALIŠČE. Tako naj bi spet zbudili v mladih ustvarjalnost, ta pa naj bi se izrazila v gledališkem ali plesnem dogodku. Učenci so po oddelčnih skupnostih in interesnih dejavnostih Pripravljali in uresničevali svoje zamisli z recitali, dramatizacijami, izraznostjo giba in likovno. O svojem delu in o dosežkih tega dela so pripovedovali v pogovoru za okroglo mizo. Učenci so pokazali presenetljivo resnost in ustvarjalnost. Dosežki so se po mnenju priznanih ustvarjalcev na kulturnem Področju pokazali v plesni delavnici (vodil jo je Milan Škapin s svojo plesno skupino), v devetih recitalih, ki so jih oblikovali nčenci sedmega in osmega razreda. Sodelovali niso samo za to sposobni učenci, temveč celotne oddelčne skupnosti. Opozoriti moramo zlasti na recital poezije Nika Grafenauerja — Stara fdobljana — režiral ga je učenec |z 7. razreda, izvedli pa so ga elani gledališkega krožka. Reci-tai. je bil namenjen učencem njzje stopnje. Gledališka sku-Pma je pod vodstvom Nataše Žnidarčič predstavila delo Fer-nanda Arrabala Piknik na bojišču, ki obravnava probleme člo-ekoye odtujitve z ekološkega stališča. Po predstavah so učenci od prvega do osmega razreda likovno ustvarjali. Razstava teh izdelkov je bila na šoli 8. marca in tedaj so učenci dobili tudi priznanje za svoje delo. Za konec kulturnih dni je prišla na šolo kantavtorica — animatorka in študentka gledališke režije Mateja Koležnik; za učence od prvega do šestega razreda je pripravila koncert, na katerem so ti zelo zavzeto sodelovali. Potem so jo učenci višjih razredov povabili na pogovor za okroglo mizo. Na podlagi presoje svojih stvaritev in ob pomoči gostje Mateje Koležnik in mentorice KD Nataše Žnidaršič so spoznali višje oblike gledališkega ustvarjanja. Ustvarjalno delo pa s tem še ni končano, saj bodo učenci gledališkega krožka gostovali še po drugih osnovnih in srednjih šolah ter krajevnih skupnostih. Omeniti moramo, da so gledališčniki že nastopili za krajane Škofij, delavce SDK Koper in svoje vrstnike na Osnovni šoli Janka Premrla Vojka Koper. Ob koncu ne smemo pozabiti učencev radijskega in literarno-ča-snikarskega krožka, ki so ves čas spremljali dogajanje na šoli. Smoter kulturnih dni so učenci osnovne šole Dušana Bordona povsem uresničili; dokazali so, daznajo biti zelo samosvoji, neu-tesnjeni, ustvarjalni. KULTURNO DRUŠTVO OŠ DUŠAN BORDON KOPER A 4, ki so nekoliko hrapavi in dosledno beli. Primerni so za akvarel, značilno tehniko starejših rodov, ki jo danes v šoli gojimo le v kombinaciji z voščenkami, a malokdaj kot čisto tehniko. Za slikanje s čopiči od številke 8, to je s čopiči, ki so primerni za otroško slikanje, je ta velikost premajhna. Za krijoči način slikanja, ki ga v osnovnih šolah gojimo, potrebujemo večje risalne liste, včasih tudi temno obarvane, da bi otrok lahko občutil vrednost svetlega na temnem. Učenci tovarišice Selanove slikajo na različno velike risalne površine. Prevladujejo veliki formati; tako so imeli otroci dovolj prostora za prikaz svojega slikarskega doživetja in to daje občutek vedrine in odprtosti. Razstava otroških likovnih del, ki ni prava razstava, saj je le dekoracija prostora, s tako jasnimi cilji in prikazanimi rezultati, vzbuja radovednost. Kakšna bodo likovna dela teh učencev v višjih razredih, ali smo lahko optimisti? Prosim, brez prevar. S predpisanim številom učnih ur za sedme in osme razrede nas šolska birokracija drži na uzdi že poldrugo desetletje in nič ne kaže, da misli popustiti. Razstavljena dela pa nam govorijo, da otroci hočejo več, da si želijo novega znanja, da hočejo naprej. To zbuja optimizem. Zato prireditev ni pomembna le za tiste, ki jih zadeva, ampak tudi za vse nas, ki ljubimo otroško ustvarjanje. JOLANDA PIBERNIK Za umetniški izraz Pedagoški prosti spisi Izšla je brošura ' PEDAGOŠKI PROSTI SPISI pisca dr. Milana Dolgana v samozaložbi Vsebuje razpravo Vzgojno-proizvodni projekt, ki razkriva izviren načrt za proizvodno delo in delovno vzgojo osnovnošolcev in srednješolcev. Vsebuje zanimive, osebno zavzete pedagoške članke. Obravnava sistemska in idejna vprašanja preteklega, sedanjega in prihodnjega izobraževanja slovenskih učiteljev razrednega pouka. Brošure PEDAGOŠKI PROSTI SPISI naročajte pri: Mladinski knjigi — grosistična prodaja, Ljubljana, Titova 3, lahko pa tudi v katerikoli slovenski knjigarni. Cena je 300 din. Obsega 56 strani. 1 ...... •u ite' ..Mfrn i j \ i i • ISš ; vtisi! S predpisi je mogoče zahtevati, da šola priredi za vse učence kulturni dan. Tudi to, da ga učenci sami pripravijo. Lupina je lahko zelo podobna lupini — kakovost vsebine pa je gotovo odvisna od sposobnosti učencev in učiteljev, prav toliko pa tudi od prizadevanja obojih. Kadar se vse to srečno poveže, nastane doživetje, ki ostane v spominu kot sreča. Osnovna šola Gustav Šilih, Titovo Velenje: Učenci so kljub kulturnemu dnevu ali prav zaradi tega delali, kolikor so največ zmogli. Razdeljeni na nižjo in višjo stopnjo, pa še na interesne skupine, so si z vsemi sposobnostmi prizadevali, da bo sklepna prireditev lepa in naravna. Nihče jih ni priganjal. Tovarišice so bile dobesedno sestavni del skupin, svetovale so, ne vodile. Dramski krožek je dramatiziral besedilo, igralci so sproti vadili, nekateri so barvali kulise, drugi delali zadnje vbode na oblekah. Člani glasbenega krožka so skladali pesmi, pevci in pevke so jih peli — in kar samo jih je zaneslo od učilnice do učilnice, kjer so nastopali v veselje vseh. Likovni krožek je risal in spenjal stripe. Da, prave stripe na pesmi in črtice. Pravzaprav je to dokaz, kako je strip privlačen in Živ med šolarji, in da še zdaleč ni res, da jih privlači plehka vsebina. Sami si delajo dobre stripe — ker jih je v kioskih ali knjigarnah malo ali nič. Literarni krožek sestavljajo mladi literati: pišejo pesmi, prve, najlepše pesmi prve ljubezni in srečanja z odgovornostjo. Pišejo pa tudi mnenja, kritike, razčlenitve knjig ali posameznih pesmi, sestavkov, ki so jih prebrali. Plesni krožek pleše: vadi narodne plese, poskoči na sodobne ritme in oblikuje sodoben balet na disko glasbo. Sklepno prireditev nekje proti poldnevu je združitev najboljšega, venec za kulturni dan. Poslušaš in gledaš, ker je vse enkratno, novo, nekaj česar še nismo videli. Učenci gledajo in poslušajo — okušajo sad svojih prizadevanj — to je boljše, lepše kot podarjeno. Če je na prireditvi še kakšen književnik ali glasbenik, le-ta predstavlja veliki svet, ki je prišel občudovat njihov kulturni dan. Tako je bilo na prireditvi višje stopnje; povedali so, da je bilo izredno tudi na tisti za nižjo. Naštevanje imen učiteljev ali vodstva je odveč. Sodelovali so vsi. Da, v slogi je moč. In uspeh. NEŽA MAURER Lepota videnega in slišanega r Hmm m it# »f -rJr' - r i-;- ____ Grafika Avgusta Černigoja Grafike Avgusta Černigoja Kulturno-umetniško društvo Univerzitetnega kliničnega centra in medicinske fakultete v Ljubljani je ob koncu marca priredilo koncert za bolnike in druge obiskovalce ter odprlo razstavo fotografij Andreje Peklaj iz Mengša — po javnem in strokovnem mnenju najboljše fotoamaterke v Jugoslaviji. V umetniškem sporedu smo pod vodstvom Tončke Marolt {spored je povezovala učiteljica Lenka Krišelj) lahko uživali ob slovenskih ljudskih pesmih v narečjih, v izvedbitria Gašper s pevcema, ter sledili gorenjskim plesom, ki jih je plesala folklorna skupina KUD Valentin Kokalj z Visokega pri Kranju. Koso pesmi izzvenele, so v avli Univerzitetnega kliničnega centra ostale umetniške fotografije Andreje Peklaj. Ostale so ujete podobe obrazov, različice življenja. Opozorilo obiskovalcem, naj ne mislijo na bolezen, in obenem vabilo, naj mislijo na življenje. Andreja Peklaj pravi »Na izlet s fotoaparatom odhajam brez načrta. K posnetku me pritegne ozračje in občutek vznemirjenja ali pomiritve, ko imam pred seboj motiv. Največkrat fotografiram zgodaj zjutraj, ko je zaradi poševne svetlobe in meglic narava videti čisto drugačna.« NEŽA MAURER Lani umrli slikar in grafik Avgust Černigoj spada prav gotovo v vrh sodobne slovenske upodabljajoče umetnosti. Njegove umetnine različnih slogov je' ustvarjalno obdelal že Fran Šijanec v Sodobni slovenski likovni umetnosti in videl v njem izrednega umetnika, razmeroma pozno pa je zvedela širša javnost, kako pomembna in estetsko raznovrstna je bila Černigojeva umetniška usmeritev. Slike in grafike Avgusta Černigoja so ostale v spominu rodu, ki je poznal njegova dela pred vojno, po vojni pa dalj časa nismo imeli priložnosti,^ da bi jih videli v večjem izboru. Sele velika retrospektiva v ljubljanski Moderni galeriji je širše razgrnila Černigojev ustvarjalni opus, z novimi spoznanji obogatila podobo o raznoterosti Černigojevega slikarstva in grafike in pripomogla do jasnejših opredelitev tega avantgardnega umetnika. Šele tedaj se je razširilo spoznanje o estetski vrednosti Černigojevega tudi količinsko bogatega opusa (to je bilo prej znano in priznano v krogu umetnostnih strokovnjakov in poznavalcev). Spregovoriti bo treba tudi o vplivu Černigojeve umetnosti in njegovega pedagoškega delovanja. V marsičem pionirsko usmerjeni umetnik je navsezadnje tako ali drugače vplival tudi na Srečka Kosovela. V zadnjih desetletjih je bilo sicer veliko narejenega za celotnejše poznavanje Černigojevega slikarstva in grafike in čeprav so vse poglavitne sestavine Černigojeve umetnosti v strokovnih predstavitvah znane in utrjene, še zmeraj ne moremo govoriti o izčrpnem monografskem gradivu in obdelavi. Razstava grafik v ljubljanski Bežigrajski galeriji je za obiskovalce priložnost, da se spoznajo z izborom Černigojevih grafik, dovolj značilnih, da je mogoče slediti različnim obdobjem umetnikovega ustvarjanja. Černigoj se je ukvarjal z grafiko od leta 1921; v nekaterih obdobjih so imele grafike prednost pred slikarskimi in kiparskimi deli. Menjave slikarskega, grafičnega in konstrukcijskega so pri Černigoju nekaj samo po sebi razumljivega, grafika ni nikoli toliko prevladala, da bi se posvečal samo njej. Povejmo tudi to, da so upoštevanja vredne tudi Černigojeve mladinske ilustracije. Bežigrajska razstava z jedkanicami kot prevladujočimi grafikami prikazuje slogovno in motivno različne, za Černigoja tipične primere., Ne glede na različna obdobja Černigojevega grafičnega ustvarjanja pa je dokaj skupna umetnikova poteza misel za bistvo, racionalnost, saj zrcali njegov »rokopis« najosnovnejše kot celostno. Značilno ozračje ustvarja v realistično intoniranih pogledih na pristanišče z barkami; na primorske mestne hiše, na domačo kraško kmečko hišo. Nekoliko bolj ekspresiven je že pri upodabljanju teles mladeničev v naravi, pa tudi pri motivu zakola prašiča. Konstrukcije so pri Černigoju strogo racionalne, geometrizacija z raznimi variacijami je nepreračunljivo tkivo, ki se prepleta, zrcali različno pojmovane abstrakcije in objekte. Tudi ženske figure, ki so podane s svojevrstno geometrizacija, učinkujejo izvirno, kljub razumski tehnizaciji je v njih pridih nadzorovanega lirizma. Tudi tam, kjer gre za čisto abstraktne učinke, se umetnik ne ponavlja, ampak zmeraj išče nove oblike. Take grafike učinkujejo z iluzijo prostornosti ne glede na to, da so po zasnovi različne. V ospredju je razmerje med ravno črto in zakrivljeno, če je oboje še ujeto v geometrijske oblike, učinkuje ponavadi kot objekt. Černigojeve grafike sevajo tudi krajevni kolo-rit; le-tega ne smemo pojmovati pejorativno, marveč kot odliko, saj. umetnik, kljub »mednarodnemu« slogu, ali boljše mednarodnim slogom, ohranja pridih ožje domovine, in to ne le po motivu. Izbor Černigojevih grafik je svež presek umetnikove raznolikosti. Ni pa prav, da galerija ni pripravila podnapisov z bistvenimi podatki, in teh tudi ni mogoče zaslediti v razstavnem katalogu. Razstava ponuja svež in v marsičem premalo znan delež Černigojevega ustvarjanja. L G. razpravljamo Telesno vzgojni karton spet pripravljen za prakso Tudi v telesni vzgoji naj bi zagotovili vsakemu učencu, da bi čim bolje razvil sposobnosti, nagnjenja do kolektivnega dela in individualnega ustvarjanja. V skladu s tako postavljenimi cilji je razvoj motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti prav gotovo tisti dejavnik, ki zagotavlja motivacijo za način gibanja, s katerim učenci zadovoljujejo . svoje temeljne biološke potrebe in si razvijajo ustvarjalne sposobnosti za igro in delo. Prav zaradi tega je ugotavljanje, spremljanje in vrednotenje motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti šolarjev eden izmed pogojev za kakovostne izboljšave pri vodenju telesne vzgoje in odločilno vpliva tudi na tekmovalne, rekreativne in terapevtske oblike telesnokulturnih dejavnosti. Motorične sposobnosti in morfološke značilnosti šolarjev v naši republiki prav gotovo zaslužijo posebno družbeno skrb in pozornost. Zaradi celotnosti vseh dimenzij osebnošti, zaradi njihove večstranske medsebojne povezanosti in prepletenosti kažejo te značilnosti poleg genetskih vplivov na razvoj doraščajo-čih subjektov tudi številne vplive okolja. Za nas je prav gotovo zelo pomembno, kako vpliva in učinkuje organizirana, družbeno načrtovana in izvajana športna dejavnost na parametre motoričnih sposobnosti in telesne razvitosti mladih rodov, kako se ti parametri spreminjajo iz roda v rod, ter kakšne so njihove posebnosti v okoljih, definiranih s posameznimi šolami in občinami. Na takšnih izhodiščih in izkušnjah prakse in ‘znanosti v preteklih petnajstih letih smo teoretično zasnovali in v eksperimentalnem postopku preskusili informacijski sistem za ugotavljanje, spremljanje in vrednotenje motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti šolske mladine v SR Sloveniji. Telesnovzgojni karton je zasnovan na: — 11 znanstveno preverjenih merskih postopkih, ki opredeljujejo temeljne gibalne sposobnosti mladih; — organizacijskem modelu, ki omogoča testiranje oddelka 32 učencev v eni uri ob ustvarjalnem delu merilne skupine 10 učencev in učiteljev telesne vzgoje; — računalniški obdelavi podatkov, ki zagotavlja za vsakega učenca primerjalno vrnitveno informacijo v 14 dneh po opravljenih meritvah. Preverjanje gibalnega in morfološkega razvoja je namenjeno predvsem učencem in šele na to učiteljem, staršem in drugim dejavnikom vzgojno-izobraževal-nega procesa. Predloženi informacijski sistem je verjetno prvi primer v vzgojno-izobraževalni praksi, da se strokovni problem najprej teoretično opredeli na podlagi raziskovalnih dosežkov, nato pa se v štiriletnem eksperimentalno razvojnem postopku preveri v neposredni pedagoški praksi. Tega dela se je Lotila skupina šestih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z gibalnim in s telesnim razvojem mladih, z metodologijo in informatiko. Skonstruirali in izpeljali smo tudi serijsko izdelavo merskega instrumentarija, pri tem sta nam pomagali tovarni Elan in Iskra. V poskusnem postopku so delovali: skupina svetovalcev za telesno vzgojo, več kot 100 učiteljev telesne vzgoje in več merilnih skupin učencev in učenk. Pri poskusu je vsako leto sodelovalo 35000 učencev, več kot 20000 pa se jih je v zadnjih dveh letih samih od sebe vključilo v sistem dela. Raziskovalni projekt so denarno podprli Raziskovalna, Izobraževalna in telesnokulturna skupnost, ki so tako prvič skupno nastopile. Izsledki poskusa so pokazali, da je mogoče model meritev uporabiti v vsakršnih, za telesno vzgojo še tako posebnih razmerah. Stališča učiteljev telesne vzgoje pa tudi ravnateljev osnovnih in srednjih šol do uvedbe telesnovzgojnega kartona so izredno pozitivna. Računalniško obdelane podatke veliko uporablja 60% šol, 75% učencev ima zelo dobro mnenje o telesnovzgojnem kartonu, dokazali so, da obvladajo temeljne prvine novega načina dela. V štiriletnem spremljanju gibalnega razvoja so nastale bistvene pozitivne spremembe, ki praviloma presegajo trend napredovanja, ki je bil ugotovljen v letih 1970—1983. Informacijski sistem so ugodno ocenile tudi nekatere države zahodne in vzhodne Evrope, hkrati pa je uradno verificiran kot temeljni model za celotno Jugoslavijo. Pozitivno ga je ocenilo tudi dvanajst strokovnih odborov, svetov ali komisij tako z vzgoj-no-izobraževalnega, telesnokul-turnega in zdravstvenega področja. Na podlagi strokovnih mnenj pričakujemo, da bo Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo v maju 1986 tudi uradno predpisal uvedbo telesnovzgojnega kartona v šolskem letu 1986—87. JANKO STREL Vir: Strel, L., J. Šturm, F. Ambrožič, F. Krpač, B. Leskošek, V. Strojnik. Ovrednotenje informacijskega sistema za ugotavljanje, spremljanje in vrednotenje motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti šolske mladine v SR Sloveniji. Fakulteta za telesno kulturo, Ljubljana, 1985. Želja, da bi poplavljati svet, je pogosto nekakšen izgovor, da ne popravljamo sami sebe. Lucien Duval V veliki deželi je vse večje: bolečina, sovraštvo, največja pa je osamljenost. 1 Bistveno v življenju je — ogibati se nasilja. Preden ljudje ozdravijo, morajo to hoteti. Na svetu ni nič močnejšega od nežnosti. Marko Strle Osnovne šole potrebujejo tudi dvopredmetnega učitelja Dobro leto je minilo od tedaj, ko je dala Pedagoška akademija Maribor pobudo za uvedbo dvopredmetnega študija telesne vzgoje (VIS program) za potrebe osnovne šole. Na pobudo strokovnega sveta PIS za pedagoško usmeritev je akademija organizirala javno razpravo o tem programu. Takrat se je 92% (od 37 % vseh osnovnih šol v Sloveniji) vodstev osnovnih šol opredelilo za predlog dvopredmetnega izobraževanja učiteljev telesne vzgoje za osnovne šole iz že znanih razlogov. Prav tako so organizacijske enote Zavoda SR Slovenije za šolstvo (Dravograd, Maribor, Celje, Murska Sobota) podprle naš predlog. Presenetljivi rezultati, pa tudi očitki nekaterih,, da zbiranje mnenj osnovnih šol o dvopred-metnosti ni bilo korektno opravljeno, je spodbudilo PA Maribor, da podrobneje razišče, kakšnega učitelja potrebujejo osnovne šole, da zbere mnenja ravnateljev — pedagoških vodij in mnenja učiteljev telesne vzgoje, ki na teh šolah 'učijo. Posebno so nas zanimala mnenja učiteljev, ki so primerno strokovno izobraženi obenem pa imajo praktične izkušnje, pridobljene z delom v osnovni šoli in zunaj nje. Želeli smo ugotoviti, ali bi lahko bil dvopredmetni učitelj tudi dovolj strokovno usposobljen za svoje delo (to je poglavitni očitek dvopredmetnosti) s predloženim VIS programom, obenem pa bi bili izpolnjeni razlogi, ki govore za dvopredmetnost. Anketo smo poslali vsem 426 matičnim osnovnim šolam v Sloveniji (s podružnicami ali brez njih) in učiteljem telesne vzgoje na teh šolah. Ravnatelje smo vprašali po številu oddelkov na matični in podružnični šoli, o tem, kaj menijo o dvopredmet-nem izobraževanju učiteljev telesne vzgoje, o možnih vezavah telesne vzgoje z drugim predmetom in o kadrovski sestavi njihovih učiteljev telesne vzgoje. Učitelje pa smo vprašali o njihovi starosti, izobrazbi, zdravstvenem stanju, o potrebnosti dvopredmetnega študija telesne vzgoje, o razlogih odločitve za dyopredmetni študij in o ustreznosti predloženega VIS programa za dvopredmetni študij. Zbrane podatke smo nato obdelali v računalniškem centru Univerze v Mariboru. Kaj je pokazala anketa Na anketo je odgovorilo 295 ravnateljev, pedagoških vodij, šol, to je približno 70% z vseh šol. Od teh šol je bilo 160 osnovnih šol (54,4 %) s podružnicami in 133 (45,2%) osnovnih šol brez podružnic. Mnenje ravnateljev o dvopredmetnem študiju: — potreben je samo enopredmetni učitelj telesne vzgoje — ustreznejši je enopredmetni učitelj telesne vzgoje - dvopredmetni učitelj telesne vzgoje je enako potreben kot enopredmetni - dvopredmetni učitelj telesne vzgoje je ustreznejši - dvopredmetni učitelj telesne vzgoje je najustreznejša rešitev štev. odgov. % 18 6,1 15 5,1 11,2 71 24,1 117 39,8 72 24,5 88,4% Iz navedenih rezultatov lahko sklepamo, da velika večina ravnateljev, pedagoških vodij, meni, da je glede na možnosti obremenitve učiteljev telesne vzgoje pri organizaciji pedagoškega procesa in njegove vloge pri delu šole učitelj telesne vzgoje in še enega predmeta sprejemljivejša rešitev za delo v osnovni šoli. Tako meni 88,4 % ravnateljev, ki so odgovorili na našo anketo. Glede možnosti vezav telesne vzgoje z drugim predmetom pa so ravnatelji najpogosteje predlagali: — biologija 30 % — DMV 12,3% Njihova šolska izobrazba: — tehnična vzgoja 11,9% — geografij a 11,1% Nekateri so predlagali tudi poljubno izbiro glede na zanimanje kandidata ali potrebe nekega okolja. Na našo anketo je odgovorilo 599 učiteljev telesne vzgoje iz vse Slovenije. Koliko je vseh učiteljev, ki uče telesno vzgojo na osnovnih šolah v Sloveniji, nismo mogli ugotoviti, ker Zavod SRS za šolstvo — takih podatkov ni mogel dati. Ugotavljamo pa, da je odgovorilo od 60—70 % vseh učiteljev telesne vzgoje v Sloveniji. Sestava učiteljev telesne vzgoje, ki so odgovorili na anketo: Označba vrednosti vrednost število % CUM % 1 2 3 4 5 Neodgovorjeno 0 1 ,2 ,2 Srednja šola TV 1 53 8,8 9,0 Nedokončana višja 2 58 9,7 18,7 Višješolska izobrazba 3 333 55,6 74,3 Visoka izobrazba 4 114 19,0 93,3 Drugo 5 40 6,7 100,0 Skupaj 599 100,0 Lahko ugotovimo, da ima velika večina učiteljev telesne vzgoje višješolsko in visokošolsko izobrazbo (74,6%). Starost učiteljev: 1 2 3 4 5 do 30 let 1 220 36,7 36,7 31 do 40 let 2 241 40,2 77,0 41 do 50 let 3 97 16,2 93,2 51 do 60 let 4 41 6,8 100,0 Večina učiteljev je razmeroma mladih. Kar 76,9% učiteljev je mlajših od 40 let. Zdravstveno stanje: 1 2 3 4 5 Neodgovorjeno 0 2 ,3 ,3 Invalidnost otežuje delo 1 15 2,5 2,8 Stalne težave 2 62 10,4 13,2 Občasne težave 3 142 23,7 36,9 Dobro 4 265 44,2 81,1 Zelo dobro 5 113 18,9 100,0 Skupaj 599 100,0 Ugotavljamo, da ima kar 36,6% učiteljev zdravstvene težave, čeprav so razmeroma mladi, to smo ugotovili v prejšnjem podatku. Opredelitev za dvopredmetni študij telesne vzgoje ob zdajšnjem enopredmetnem: 1 2 3 4 5 Neodgovorjeno 0 3 ,5 ,5 Proti dvopredmetnosti 1 105 17,5 18,0 Bolj za enopredmetno 2 96 16,0 34,1 Neopredeljen 3 52 8,7 42,7 Potreben dvopredmetni študij 4 243 40,6 83,3 Zelo potreben 5 100 16,7 100,0 Skupaj 599 100,0 Kolikor združimo odgovore drugega in tretjega vprašanja, ki kažeta, da šo anketirani za enopredmetni študij, lahko ugotovimo, da je 33,5% učiteljev za enopredmetni študij telesne vzgoje, 57,3% učiteljev pa meni, da je dvopredmetni študij telesne vzgoje potreben. Samo tretjina učiteljev torej meni, da dvopredmetni študij ne bi bil potreben. Razlogi za opredelitev za dvopredmetni študij telesne vzgoje: 1 2 3 4 5 Neodgovorjeno 0 216 36,1 36,1 Omogočena strokovnost 1 14 2,3 38,4 Prožnost 2 75 12,5 50,9 Možna prerazporeditev 3 256 42,7 93,7 Zdravstveni razlogi 4 23 3,8 97,5 Drugo 5 15 2,5 100,0 Skupaj 599 100,0 Odgovorilo ni 36,1% učite- nekoliko presenetljivo, ker je Ijev; menimo, da je to večina ti- bilo prej ugotovljeno, da je stih, ki so proti dvopredmetnemu zdravstveno stanje učiteljev študiju. Največ učiteljev 42,7 % glede na njihovo povprečno meni, da j e možnost za prerazpo- mladost dokaj slabo. reditev v starejši dobi največji razlog njihove odločitve. Zdrav- Mnenje o ] predloženem pro- stveni razlogi pa so po vrednosti gramu VIS dvopredmetnega 3,8% zelo nepomembni: to je študija: 1 2 3 4 5 Neodgovorjeno, 0 29 4,8 4,8 Ne ustreza 1 25 4,2 9,0 Ustreza zadovoljivo 2 55 9,2 18,2 Je primeren 3 226 37,7 55,9 Ustreza 4 244 40,7 96,7 Zelo ustreza 5 20 3,3 100,0 Skupaj 599 100,0 Mnenje o predloženem programu je zelo ugodno, saj se je velika večina učiteljev izrazila o njem zelo pozitivno, saj jih približno 80 % meni, da je program primeren, da ustreza. Nekateri pa menijo, naj bi bil večji poudarek na metodiki. Opredelitev za dvopredmetni študij telesne vzgoje glede na starost: Ugotovljeno je bilo, da je večina anketiranih (77 %) razmeroma mlada — do 40. leta. Opredelitev za dvopredmetni študij z leti raste, razen v zadnji kategoriji! do 30 let za enopredmetni 41 % za dvopremetni študij : 50 do 40 let 31 : 59 do 50 let 24 : 67 do 60 let 29 : 61 Tudi v mlajših letih je želja po dvopredmetnem študiju bolj izražena od enopredmetnega. Ali to pomeni, da se že mladi učitelji zavedajo težav, ki nastanejo pri poučevanju telesne vzgoje in jih prinaša staranje? Opredelitev za dvopredmetni študij telesne vzgoje glede na zdravstveno stanje: Od učiteljev, ki so navedli, da so dobrega zdravja (44% od vseh anketiranih) jih, je približno dve tretjini za dvopredmetni študij, tretjina pa proti temu študiju. To razmerje se pri tistih, ki so zelo zdravi, spremeni približno na 50: 50. Druge kategorije tretjine vseh anketiranih se izrazito opredeljujejo za dvopredmetni študij. Lahko ugotovimo, da zdravje vprašanih vpliva na odločitev za študij po pričakovanem razmerju: čim slabšega zdravja je kdo, tem bolj izraža željo po dvopredmetnem študiju telesne vzgoje, to je povsem normalno. Opredelitev za dvopredmetni študij telesne vzgoje glede na izobrazbeno sestavo: Vse izobrazbene sestave so se opredelile za potrebnost dvopredmetnega študija telesne vzgoje z najvišjimi odstotki, približno enakih vrednosti od 36,2 % (nedokončana višja šola) do 45 % (srednja šola za telesno vzgojo). Učitelji z visokošolsko izobrazbo so se z visokim odstotkom (27 %) opredelili proti dvo-predmetnemu študiju, še z višjim odstotkom (38,6 %) pa za dvopredmetni študij. Verjetno se v taki opredelitvi zrcali skrb za učiteljevo strokovnost na eni strani, na drugi strani pa vse druge prednosti dvopredmetnega študija. Vzroki za opredelitev vrste študija: Največ učiteljev (42,7 %) je navedlo vzrok za opredelitev študija možnost prerazporeditve študija v starejših letih. Kar 92 % teh učiteljev se je opredelilo za dvopredmetni študij, 36 % pa na to vprašanje ni odgovorilo. Odgovorili niso predvsem tisti, ki so proti dvopredmetnemu študiju, in to je povsem razumljivo. Če na kratko sklenemo: lahko ugotovimo, da potrebujejo v osnovnih šolah tudi »dvopredmetnega« učitelja telesne vzgoje ne glede na to, kako se bo strokovni svet PIS za pedagoško usmeritev odločil med razlogi za ali proti takemu programu izobraževanja. STANE PROJE Pokojnine usklajevati tako kot osebne dohodke Svetovalcu na Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije, tovarišu Jožetu Kuhlju, hvala za odgovor na moje pismo, ki ste ga objavili v Prosvetnem delavcu, 3. februarja '986, št. 2. hkreno vam povem, da vas žal tega, kar sem navajala pod naslovom, nisem nameravala vprašati, ker mi je to, kar ste vi odgovorili, Že dobro znano. Želela pa sem povedati vsem, Predvsem tistim, ki so odgovorni, da je nastala krivica, ki jo čutim kot invalidsko upokojena prosvetna delavka za vsa dolga delovna leta službovanja v prosvet-nih vrstah — zaradi sramotno nizkih mesečnih osebnih dohodkov, tudi zadnjih let, ki so podlaga za izračun pokojninske osnove., Čeprav vem, da to ni zakonsko določeno, ponovno poudarjam, da bi moral biti sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja tak, da bi bila 85-odstotna Pokojnina za enake profile delovnih ljudi enaka ne glede na leto, kdaj je šel posameznik v Pokoj, in tolikšna kot kakršno Imajo delavci enakih profilov, upokojenci iz gospodarstva ter usklajena z rastjo cen. Za enake profile delovnih ljudi naj velja enako plačilo in enaka Pokojnina naj bo veljavna tudi za vse Jugoslovane. Dobro vem, kako se izračunava pokojninska osnova in odmerja pokojnina —pri tem imajo bistveno vlogo delavčev osebni dohodek, delovna doba, čas upo- kojitve in drugo. Povedati pa Želim, da je bilo delo našega rodu prosvetnih delavcev vse do kon ca leta 1984 popolnoma razvrednoteno. Moje delo in delo mnogih drugih vrstnikov v prosveti ni bilo pravično ovrednoteno. Za to ne krivim delovne organizacije, kjer sem bila zaposlena, ampak vse tiste, ki so bili in so še na odgovornih delovnih mestih v občini in republiki in se niso zavzemali, da bi bili zdaj že upokojeni prosvetni delavci pravično plačani, temveč so nam odmerjali za osebne dohodke sramotno nizko vsoto denarja. Delo takratnega rodu učiteljev je bilo izjemno težavno in zahtevno. Veliko let nismo dobili ne plačila za malice ne regresa za letni dopust. Končno, po tolikih letih dela v tako rekoč celodnevni šoli, sem dobila samo mesto učiteljice 1. razreda. Tedaj sem tudi nekaj let učila malo šolo s skrajšanim programom. Vsi elementarni učitelji dobro vedo, kakšno je delo v takem razredu. Kot ele-mentarka vso delovno dobo nisem bila le učiteljica, temveč administratorka, blagajničarka, psihologinja in celo »zdravnica«. Za vse to živo in minulo delo pa sem prejela leta 1984 s poračunom skupno kot zadnji in najvišji mesečni osebni dohodek (upoštevan pri odmeri pokojninske osnove) 36.582,16 din glede na 31 let, 8 mesecev, 21 dni delovne dobe, ko mi je prenehalo delovno razmerje in sem začela prejemati pokojnino. Svoje učiteljsko delo sem opravljala odgovorno, zavzeto, optimistično, bila sem pravična do vseh učencev, obenem pa stroga in zahtevna. V pokoj sem odšla izčrpana, saj sem za svoje delo žrtvovala zdravje; za to mi je v letu 1986 priznano 1704,25 din mesečnega dodatka na invalidnost od nizko odmerjene pokojninske osnove (za manjkajoča dobra 3 leta delovne dobe). Zvedela sem, da je Sindikat delavcev v vzgoji in izobraževanju začel postopek za izredno valorizacijo pokojnin vsem, ki smo delali v vzgoji in izobraževanju (podobno kot je bilo storjeno pred nekaj leti za rudarje). Zavod SRS za šolstvo je zbral podatke o upokojenih delavcih na šolah in v Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja pripravljajo izračun potrebnih sredstev. S tem naj bi nam bila ob' novem letu 1986 vsaj delno popravljena stara krivica za delo, ki smo ga opravljali. Toda ostalo je le pri besedah. Upam, da ste brali v Delu članek Branka Podobnika z naslovom Nagrada nesposobnim. V njem piše, da se bodo lahko, če bo zakon sprejet, predčasno upokojili ljudje v zvezni upravi in drugih organizacijah v federaciji, pokojnina pa naj bi se jim odmerjala po ugodnejših merilih kot nam, drugim upokojencem. Je to pravično? (Za take in nešteto podobnih primerov naj bi veljale posebne ugodnosti pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja...«) Naj upokojijo vse, ki so izpolnili pogoje za upokojitev, naj zapustijo stolčke tudi tisti, ki prejemajo debelo kuverto mesečnih osebnih prejemkov. Zaposlijo naj sposobne mlade ljudi, ki že več let čakajo na zaposlitev, morda bodo med njimi tudi taki, ki bodo uvedli kaj boljšega in pravičnejšega tudi v Zakon pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Da ne bo več tako, kot je zdaj, ko nam od že tako nizko odmerjenih pokojnin odtegujejo še samoprispevek in enkratno solidarnostno pomoč, mi pa smo že sami postali socialni problem. Vsa delovna leta sem plačevala sindikalno članarino (verjetno tudi vsi drugi upokojeni prosvetni delavci). Del denarja naj prispeva tudi Izobraževalna skupnost in to nakaže Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da se nam bodo zvišale vsaj pokojnine, če smo bili ogoljufani že pri mesečnih osebnih dohodkih vsa delovna leta — ali pa naj vsi odgovorni poiščejo boljši izhod za vse prizadete upokojene prosvetne delavce. Ali se lahko potegujejo za svoje pravice samo še aktivni prosvetni delavci, upokojeni vrstniki pa naj samo molčimo in čakamo na miloščino? Pohvalo pa zaslužijo za human odnos vsi tisti delovni kolektivi, ki se bojujejo za svoje pravice, obenem pa zahtevajo, da se prizadetim — njihovim nekdanjim sodelavcem — zboljša pokojnina. LJUDMILA LAUKO Pokojnine prosvetnih delavcev niso tako različne Prav veliko k pismu tov. Lukove nimam več dodati. Ponavlja ugotovitve, o katerih sem že povedal svoje mnenje. Zanimivo bi bilo slišati tudi koga drugega, njegove poglede na enakost v vsem. Dvomim, da bi v razmerah in ob pogojih, v kakršnih smo danes, dobila še več somišljenikov. Preveč smo že različni! Morda pa le? O usodi gradiva, ki naj bi rabilo kot podlaga za sprejem morebitne odločitve o naknadni uskladitvi pokojnin prosvetnih delavcev, sem spregovoril v odgovoru na pismo tov. Žibertovi. Morda bi kazalo omeniti še tole: Skupnost mora v skladu z določbami republiškega zakona o pokojninskem in invalidskem zava-r°vanju izdelati analizo ravni Pokojnin, uveljavljenih v tem Pretečenem obdobju in jih primerjati s pokojninami, uveljavljenimi pred tem. Z ugotovitvami mora seznaniti vse udeležence družbenega dogovora o usklajevanju pokojnin (ti so: poleg skupnosti še Zveza sindikatov Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije in Izvršni svet Skupščine SR Slovenije). Čele-ti ugotovijo, da so med pokojninami vseh upokojencev neutemeljene razlike, lahko skupnost uskladi vse pokojnine ali pokojnine posameznih skupin upokojencev. Na podlagi analize, ki jo je skupnost izdelala lani, so bile ugotovljene le razlike med vsemi upokojenci, in to pri tistih, ki so se upokojili pred letom 1965 ali tudi še po tem letu po t. i. kategoriji delovnega mesta, in pri tistih, pri katerih je bil za izračun pokojninske osnove kot zadnji osebni dohodek upoštevan tisti iz leta 1974 oziroma leta 1975. Ta analiza ni pokazala večjih razlik med pokojninami upokojencev iz posameznih panog dejavnosti. Ta splošna ugotovitev je veljala tudi za upokojence iz vzgoje in izobraževanja s to pripombo, da teh upokojencev za čas pred letom 1978 sploh ni bilo mogoče izločiti v posebno panogo. V skladu z do tedaj veljavno, nomenklaturo (zvezno!) so se namreč ti upokojenci razvrščali skupaj še z nekaterimi v t. i. kulturno in socialno dejavnost. Zavoljo tega je bila tudi sprejeta enotna odločitev med udeleženci družbenega dogovora o usklajevanju pokojnin, da je treba gmotni položaj upokojenih delavcev vzgoje in izobraževanja temeljiteje obdelati in prikazati. To pa je bilo najhitreje mogoče opraviti le s pomočjo posameznih šol in drugih ustanov, ki so v seznamih potencialnih upokojencev iz te dejavnosti, ki jih je izdelala skupnost, označile posameznike. Za te posameznike (skupaj jih je bilo nekaj več kot 5000) smo v skupnosti dodali vse podatke, ki tako ali drugače vplivajo na višino pokojnine, in jih podrobneje obdelali. Podatki bodo rabili udeležencem družbenega dogovora o usklajevanju pokojnin za sprejem ustreznih odločitev. Te bodo veljale, tako kot že omenjena uskladitev vseh pokojnin, uveljavljenih v posameznih obdobjih (tudi pokojnin delavcev vzgoje in izobraževanja) od 1. januarja 1986. Tako veljavnost uskladitve predvideva družbeni dogovor. Ali bo tudi v resnici prišlo do odločitve o dodatni uskladitvi pokojnin upokojenih delavcev vzgoje in izobraževanja, pa za zdaj tudi približno ne moremo napovedati. Lahko pa povem, da zbrani podatki kažejo, da ni bistvenih razlik med pokojninami upokojenih prosvetnih delavcev, uveljavljenimi v različnih časovnih razdobjih, in da bodo po vsej verjetnosti razprave potekale predvsem o primernosti višine pokojnine. Ali bodo za delavce v zvezni upravi veljali pri upokojevanju posebni predpisi ali ne, je odvisno od nas vseh. O tem zakonu prav zdaj razpravljajo v okviru skupščin družbenopolitičnih skupnosti. Če se bomo v delegatskih skupščinah za to opredelili, bo tak zakon sprejet, sicer pa ne. Isto velja tudi za samoprispevek in enkratno solidarnostno pomoč. Teh dajatev Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne določa! Za samoprispevek se odločamo občani sami v krajevnih skupnostih oziroma občinah. Za enkratni solidarnostni prispevek pa smo se odločili ob sprejemanju zakona o oblikovanju sredstev solidarnosti za odpravljanje posledic naravnih nesreč v slovenski skupščini že v letu 1975. JOŽE KUHELJ Iz starih listov •zbira Tatjana Hojan gmotno stanje slovenskega učiteljstva Ako pregledamo stanje ogromne večine učiteljev, prepričamo Se< da zamore primerno shajati le samec. Kdor ima družino, gorje je. Beda in pomanjkanje sta njegov vsakdanji gost. Ako hoče učitelj z družino primerno shajati, mora si iskati postranskih zaslužkov. To pa ni lahka naloga. Postava pravi, da je uGtelju prepovedano pečati se s Postranskimi zaslužki, ako isti n‘so »častni« za učiteljski stan. Med take »častne« postranske službe se štejejo doslej: orgljanje, tajništvo in poučevanje otrok ‘Zven šole. Vsak učitelj sprejme Prav rad vsako tako službo, ako lo le dobiti more, saj je prepričan, ua le tako si more toliko zaslužiti, ua more shajati brez pomanjka- nja. Da je pa opravljanje postranskih služeb zelo mučno in težavno, je jasno, kajti že sama šola izmuči učitelja tako, da nujno potrebuje po šoli počitka in razvedrila, a tega si ne more privoščiti ne po šoli, ne ob četrtkih in nedeljah, tako, da mora biti vedno uprežen kakor suženj. Da je to res, spoznavajo . celo šolske oblastnije same. Časopisi vseh strank so poročali letos o prepovedi opravljati službo občinskega tajnika na Goriškem in sicer z ra-zlogomi da šola potrebuje celega moža. Škoda, da šolske oblastnije ne izvajajo iz tega logičnih sklepov. Ker šola potrebuje celega moža, a cel mož tudi celo plačo, tedaj dajmo najprej učitelju pošteno, primerno plačo, šele potem naj se mu prepove tajništvo. Ne tako, ampak narobe. Ali bodo-šolepotem kaj na boljšem? Nika- kor ne, ampak celo na slabšem, kajti cel mož, a ta lačen z zanemarjeno, stradajočo družino, ne bode mogel v šoli niti toliko delovati, kolikor je deloval doslej, ko je bil vsaj deloma prost duha morečih skrbij. To so razmere, da se Bogu smili! Učiteljski tovariš 1897 str. 3 OPOMINEK ZA UČITELJA MESCA SUŠCA Človeško življenje je podobno valovom po vodi, kjer je že veliko ljudi poginilo. Za tega voljo moraš, ljubi učitelj, jerbasček, v' kterem pošiljaš svoje rejence po dereči reki tega življenja, skerbno zavarovati z dobrimi in tečnimi nauki — če hočeš, da ga silni valovi ne bodo prederli in v globočino potopili. — Tvoja šolska izba naj bo prijazen otroški tempelj, v kterem naj vlada tvoj pridni in redni duh, in v kterem naj duhti prijetno kadilo pri-serčne mladinske ljubezni. — Pazi tudi, da se bodo otroci z besedami tudi reči učili; ne samo spomin, ampak tudi um in volja, nagnenje in lepo vedenje se morajo pri otrocih od mladih nog zboljševati. Opominjaj otroke, da še ne bodo bosi hodili in se prehladili, če hočeš, da ne boš imel v šoli na cente nadležnega kašlja. Za nedeljsko šolo si pripravi poduk od čbelarstva, živinoreje in svilarstva. —• Svetova) otrokom, da naj skerbe, da se bo na verte in travnike voda obračala. Žive meje naj se zašajajo, kjer jih je treba. Učiteljski tovariš 1862, str. 75 it; OPOMINEK ŽA UČITELJA MESCA APRILA Polovico šolskega leta je preteklo. Ljubi učitelj sprašuj ■ svojo šolsko vest, da boš vedil, pri čem da si. Posebno premisli: Alj nisi zlatega šolskega časa tratil z nepotrebnimi rečmi? Ali nisi pri podučevanji učencov bolj skerbel pokojnine Manko Golar — 75-letnik Kadar koli se njegovi učenci in prijatelji srečamo z našim Man-kom Golarjem, pesnikom, pripovednikom, občasnim časnikarjem in dramatikom, ga povprašamo: »Kako je, gospod graščak?« On pa takoj s svojim značilnim hudomušnim nasmehom odvrne: »Pa vi, moji tlačani?« Manko namreč stanuje že 40 let v radgonskem gradu, in v tem gradu, ki na žalost zdaj razpada, je bil dolga leta ravnatelj nižje gimnazije in kasneje osnovne šole. Našemu pesniku za otroke nikoli ne zmanjka humorja, šega-vosti in hudomušnosti. Pred kratkim sva se pogovarjala o njegovem življenju in delu. Zdaj je, kajpada, že upokojenec, pa še vendar čil in zdrav; veliko piše, rad bere, skratka zmeraj je tudi na tekočem z dogajanji v svetu, pri nas v domovini, še posebno pa se zanima za razmere v naši občini. Zato ni naključje, da še zmeraj spremlja dogajanja v našem vsakdanjiku, saj je dolga leta vodil kulturno politiko v občini, eno mandatno obdobje je bil podpredsednik Skupščine občine Gornja Radgona, veliko funkcij pa je imel tudi v našem delegatskem sistemu. Še zmeraj je dejaven na vseh področjih našega življenja. Za svojo dejavnost na kulturno-prosvetnem in političnem področju je dobil že veliko pohval in družbenih priznanj. Manko Golar se je rodil 24. marca 1911, torej pred 75 leti. Rad govori o svoji rojstni domovini Prlekiji. V to našo pokrajino ob Muri se je njegov oče, znani slovenski pesnik in dramatik Cvetko Golar, po rodu Gorenjec, doma blizu Škofje Loke, priženil že pred prvo svetovno vojno. V tej pokrajini je Manko preživel otroštvo in mladeništvo v družbi očetovih prijateljev. Med temi so bili Oton Župančič, A. Lajovec, E. Adamič, S. Kumer, H. Nišič, R. Peterlin-Pe-truška in še veliko drugih. Vse to je napravilo na mladega Manka globok vtis in je vplivalo na njegovo literarno delo na področju pesnikovanja in drugih leposlovnih zvrsti. Manko je končal ljubljansko učiteljišče in višjo pedagoško šolo v Zagrebu. Po končanem šo- za njih glave, kakor pa za serca? Ali spoznaš, da je šola za življenje, ne pa življenje za šolo? Nedeljskim učencem razlagaj poglavitne reči iz živalstva, rastlinstva in rudstva. Govori naj pred od domačih, potem od daljnih reči. Stavi pa vsako razlaganje vedno na primerni kazavni poduk. Divjaki, kteri pozneje ženo, se še lahko v sklad cepijo. Sicer pa naj se cveteče drevje pusti pri miru. Zelenjava, feržol in vse, kar še ni bilo do zdaj vsajeno in vsej eno, ali kar še ni pognalo, se še zdaj zadnji čas sadi in seje. Pri čebelah je že treba satje iztrebovati. Proti koncu mesca že tudi začenjajo pastirji živino na pašo goniti. Povej tedaj, kako se pošteni pastirji in pastarice vedejo, da zavolj paše ne zamujajo šole, da ne delajo škode, da ne pretepajo živine i. t. d. Posebno pa vsem otrokom skerbno naročaj, da ne bodo razdirali in pobirali ptičjih gnjezd in preganjali ljubih ptičkov. Učiteljski tovariš 1862, str. 125—126 * lanju se je vrnil kot predmetni učitelj v našo pokrajino — Prlekijo (Ljutomer, Križevci in Veržej). Poleg obveznega učiteljevanja je začel vaditi mladinske pevske zbore. Druga svetovna vojna tudi njemu ni prizanesla. Bil je zaveden Slovenec, zato so ga odgnali v koncentracijska taborišča (Rab, Gonars in Moni-go). Po vojni se je naselil v radgonskem gradu. Postal je ravnatelj tedanje nižje gimnazije in kasneje ravnatelj osnovne šole v Gornji Radgoni, pred upokojitvijo pa je bil vodja osnovne šole v Radencih. V Gornji Radgoni je na nižji gimnaziji ustanovil mladinski pevski zbor pod imenom narodne herojinje Silvire To-massini. Mankov mladinski pevski zbor je kmalu zaslovel ne le v domačih krajih, temveč po vsej naši domovini. Gostoval je na neštetih festivalih Bratstva in enotnosti. In kar je še pomemb-nejšej doletela ga je dvakratna čast: s svojimi mladimi pevci je zapel ob dnevu mladosti tovarišu Titu v Beogradu. Manko Golar je začel pesni-kovati že kot šolar. Spominja se, da je njegova prva pesem izšla, ko je bil star osemnajst let. Kasneje je objavljal predvsem pesmi v mladinskih listih (Naš rod, Naša radost, Zvonček, Ciciban, Pionir, Kurirček, Galeb, Mavrica, Mladi rod in v drugih revijah in časopisih). Golar je predvsem pesnik za naš najmlajši rod, zato naj omenim nekaj njegovih samostojnih pesniških in proznih del, ki jih je z uspehom izdal na slovenskem kulturno-založniškem trgu: Gode čriček (1958), Jaše k nam zeleni Jurij (1969), v antologiji otroških poezij Sončnica na rami (1975), Pomladna razprodaja (1976), zbirka pesmi Pozabljeni dan (1967), Okrogle o Veržen-cih (1973), Verženci (1980), pa spomine na očeta v zbirki Cvetko Golar — Iz spominov in srečanj (1963). S svojimi pesmicami je skupaj z našimi znanimi skladatelji dosegel vidna in celo prva mesta na raznih pevskih festivalih (v Beogradu za Dan JLA, Ptuju, Mariboru in drugje). Njegov humor, lepa in klena domača beseda je bila objavljena tudi v mnogih naših listih in revijah, z njo izraža predvsem ljubezen do narave in mladosti. Precej iger je napisal tudi za prosvetno kulturno življenje (Jelka žari, Pionir Marko, Markova sestra in še veliko drugih). Pred petimi leti, ko je bil star 70 let, je izdal pesmi, namenjene našemu vsakdanjiku, pod naslovom Počastimo domovino. Pred kratkim pa mu je Mladinska knjiga v Ljubljani izdala priljubljene zgodbice o psičku Bobiju v laškem ujetništvu. Manko pripravlja še veliko pesmic za naše najmlajše, ima pa napisano že tretjo knjigo o Ver-žencih. Prav, saj je v Veržeju tudi častni občan! Ob njegovem življenjskem prazniku mu želimo, da bi še veliko let opeval našo pokrajino, ki jo ima tako zelo rad! R. JAUŠOVEC Ali spadajo čebelnjaki v neposredno okolico šole? Spomladi, ko oživi narava, se začnejo usipati tudi čebele iz svojih zimskih bivališč. Čebele pa pikajo in piki puščajo neprijetne posledice, včasih tudi hujše, takšne, ki zahtevajo posebno zdravniško pomoč. Če prisluhnemo pogovorom nekaterih prosvetnih delavcev, pogosto slišimo, da čebelnjaki ne spadajo v neposredno okMico šole, kjer se razigrani šolarji sproščajo med odmori v prostem času. Ali so takšne pripombe upravičene? Še v polpretekli dobi so imeli po kmečkih vrtovih na gosto postavljene preproste in ponavadi neurejene čebelnjake; urejali so_ jih očaki v preprostih kranjičih, s čedro v ustih in s polhovko na glavi. Čebelnjaki na šolskih vrtovih večjih šol so bili lepo urejeni, takšni, da so krasili šolsko okolico, z njimi pa so utirali pot naprednemu čebelarstvu učitelji, ponavadi šolski upravitelji. Ti čebelnjaki povečini niso bili namenjeni za učenje, poznavanje čebeljega življenja ali prihodnjim čebelarjem, ampak so bili bolj objekt za učiteljevo ljubiteljsko čebelarjenje. Učitelji čebelarji pa so bili poleg župnikov nosilci napredka v čebelarski stroki, pro-pagatorji in organizatorji naprednega čebelarjenja. Zagotovo so v prvi polovici tega stoletja močno zaorali brazdo naprednemu razvoju našega čebelarstva kot pomembne panoge v prehrani, zdravstvu in opraševanju kulturnih rastlin. Po drugi svetovni vojni se je tudi na tem področju marsikaj spremenilo. V prvih desetletjih so stari čebelnjaki na kmečkih in šolskih vrtovih vidno propadali, marsikje so jih zamenjale garaže. Še živeči čebelarji so bili stari povprečno okoli 60 let, naslednikov pa ni bilo. V takšno stanje je v začetku sedemdesetih let posegla čebelarska organizacija in začela organizirati čebelarske krožke za mladino. Poseg je bil negotov in nejasen, ker za to dejavnost ni bilo izkušenj ne doma in tudi ne v tujini, med učitelji pa je bilo zelo malo čebelarjev, ki bi gojili in razvijali čebelarstvo. Zato so šole zaprosile čebelarska društva in podružnice, naj iz svojih vrst od-berejo izkušene čebelarje, ki imajo voljo, smisel in ljubezen za delo med mladino (pedagoški eros), ter jih določijo za mentorje. To je bilo izhodišče za zaželeno delo. Kljub precejšnjemu začetnemu nerazumevanju, saj so imeli nekateri prosvetni delavci pomisleke, češ da se mladina ne zanima za to dejavnost, in da pedagoško neusposobljeni čebelarji kljub svojemu čebelarskemu znanju niso kos vzgoji in izobraževanju mladine, se je v razmeroma kratkem času pokazalo, da se veliko osnovnošolcev zelo zanima za Življenje in zgledno disciplinirano delo čebeljih družin. Poleg vseh drugih interesnih dejavnosti po šolah, za katere so se odločali učenci, so kmalu zavzeli vidno mesto prav čebelarski krožki. Kako uspešno je njihovo delo, je pokazalo že prvo republiško srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev leta 1977. Več kot 50 krožkov iz vseh predelov Slovenije je poslalo dvočlanske ekipe s svojimi mentorji na tekmovanje v Celje. Njihovo teoretično in praktično znanje o biologiji čebel, čebelarjenju in čebeljih pridelkih (med, pelod, propolis in vosek) je vse presenetilo. Počasi so splah-nevali tudi pomisleki 'in ugovori učiteljev. Danes le maldkatera osnovna šola nima čebelarskega krožka. Takšnih krožkov je že 95, razvijajo se tudi na srednjih in visokih šolah, v njih pa sodeluje več kot 1500 šolarjev. Še več. Z gradnjo novih šol in njim ustrezno urejenim okoljem se množi tudi število šolskih čebelnjakov; ti niso le dopolnilni del šolskega objekta, namenjenega šolskemu upravitelju, ampak samo kot učno sredstvo za spoznavanje življenja in dela ene najbolj zanimivih in izredno koristnih žuželk. Hkrati se ob njih usposabljajo novi rodovi čebelarjev. Ob gradnji čebelnjakov pri šoli pa se ponavljajo nova vprašanja. Šolarji imajo prav gotovo pravico, da se v prostem času, predvsem pa v odmorih, sproščeno razživijo na šolskem vrtu in okolišu. Pri tem se oznojijo, čebelam pa je znoj zoprn, začnejo pikati in posledice so tu. Za trenutne bolečine in otekline imamo preprosta sredstva in tudi zdravila, ki naj bodo v vsakem čebelnjaku pri roki, če bo potrebno. Seveda pa je lahko med učenci tudi kdo, ki je preobčutljiv na čebelji strup. Glede tega pa je veliko pretiravanja. Znanstveno je namreč dokazano, da je le 1 do 2 odstotka ljudi preobčutljivih na čebelji pik, in še v tem primeru so stopnje različne (le zadnja zahteva posebno zdravniško pomoč). Sicer pa so tu primerna opozorila in navodila učiteljev, predvsem biologov, da pomagajo mentorju tudi v takšnih primerih. Da se je miselnost učiteljstva spremenila tudi v tem pogledu, kaže vedno širša mreža čebelnjakov in čebelarskih krožkov pri šolah. MARTIN MENCEJ Komisija za medsebojna razmerja delavcev OSNOVNE ŠOLE FERDO VESEL ŠENTVID PRI STIČNI razpisuje prosta dela in naloge: — UČITELJA KEMIJE IN BIOLOGDE za nedoločen čas s polnim delovnim časom, PRU ali P — UČITELJA LIKOVNE VZGOJE IN ZGODOVINE za nedoločen čas s polnim delovnim časom, PRU ali P — UČITELJA GLASBENE VZGOJE za nedoločen čas s polovično delovno obveznostjo, PRU ali P Pogoji: ustrezen strokovna izobrazba, nastop dela 1. 9. 1986. in objavlja dela in naloge — SNAŽILKE za nedoločen čas s polnim delovnim časom Pogoj: končana osnovna šola, poskusno delo 2 meseca, začetek dela 11. 5. 1986. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in kratek življenjepis, pošljite v 8 dneh po objavi razpisa na naš naslov. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 15 dneh po poteku razpisnega roka. Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- VABILO VI. kongres pedagogov Jugoslavije -t h Zveza pedagoških društev Jugoslavije organizira VI. kongres pedagogov Jugoslavije s temo Vloga pedagogike in pedagoških delavcev v nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja v samoupravni socialistični družbi. Uvodni referat bo pripravil dr. Rudi Lešnik, izredni profesor Pedagoške fakultete v Mariboru. Tema kongresa zajema tale problemska področja. 1. Razvoj in vloga pedagogike kot znahstvenoteoretične osnove vzgoje in izobraževanja v samoupravni socialistični družbi: — Razvoj pedagogike in njen znanstvenoteoretični prispevek k nadaljnjemu razvoju vzgoje in izobraževanja v naši družbi. — Tradicionalizem v pedagoški teoriji in sodobni razvojni procesi v vzgoji in izobraževanju. — Pragmatični in pozitivistični teoretični pedagoški pogledi na nadaljnji razvoj pedagogike, vzgoje in izobraževanja. — Znanstvena pedagoška interpretacija podružbljanja vzgoje in izobraževanja v naši dmžbi. —i Družbeno zapostavljanje pedagogike v razvoju, preobrazbi in podružb-Ijanju vzgoje in izobraževanja. 2. Nadaljnji razvoj vzgojno-izobraževalnega sistema, procesi podružbljanja in integracije vzgojno-izobraževalne dejavnosti v enoten sistem združenega dela. i— Mesto in vloga vzgoje in izobraževanja v sistemu združenega dela, stanje in perspektive. — Perspektive razvoja vzgoje in izobraževanja kot integralnega dela združenega dela, stanje, stranske poti, odkloni in problemi. — Kako z vidika pedagogike sprejema združeno delo vzgojno-izobraže-valno dejavnost? — Pragmatičnost, utilitarizem in etatizem v odnosih zdraženega dela in širše družbe do vzgoje in izobraževanja. 3.Vzgojno-izobraževalne organizacije v nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja. — Vzgojno-izobraževalne organizacije med tradicijo in sodobnimi znan-stveno-tehnološkimi in družbeno-ekonomskimi razvojnimi zahtevami in možnostmi. — Vzgojno-izobraževalne organizacije med trenutnimi družbenimi potrebami in globalno razvojno usmerjenostjo družbe. — Pedagogizacija, podružbljanje in etatizacija vzgojno-izobraževalnih organizacij. — Vloga pedagogike v procesih kakovostne preobrazbe vzgojno-izobraževalnih organizacij. — Kakovostni razvoj vzgojno-izobraževalnega procesa. •— Transformacija samoupravnih socialističnih družbenih odnosov vzgojno-izobraževalni proces. — Dejavnost, vloga in odgovornost zunajšolskih subjektov v vzgojno-'^ braževalnem procesu. 4. Pedagoški delavci v nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja. — Vloga pedagogov in drugih pedagoških delavcev v uresničevanju zna® stvenih pedagoških spoznanj in samoupravnih socialističnih družben11 odnosov v vzgojno-izobraževalnem procesu. — Teoretično in praktično usposabljanje pedagogov in pedagoških dela' cev v razvoju vzgoje in izobraževanja. — Vloga pedagogike v strokovno-pedagoškem permanentnem izobraž1 vanju in ispopolnjevanju pedagogov in pedagoških delavcev. — Usposabljanje sodelavcev šole iz družbenega okolja za uresničevanj6 vzgojno-izobraževalnega procesa. ORGANIZACIJA KONGRESA Vsaka republiška in pokrajinska zveza društev pedagoških delavcev naj vp( kazanem vsebinskem okviru zagotovi 10 do 15 prispevkov — koreferatov, sp*’ ročih Koreferati obsegajo 10—15 strani, sporočila pa 5—7 strani. Vsak prispevek mora imeti povzetek na eni tipkani strani. Prispevke za ko,: greš je treba poslati do 15.6.1986 na naslov Zveza društev pedagoških del*1 cev Slovenije, 61000 Ljubljana, Gosposka 3/L Prijavo za kongres pošljite do 1. junija 1986 na naslov Pedagoška fakultet* Mariboru, Organizacijski odbor VI. kongresa pedagogov Jugoslavije, Koro^ c. 160, 62000 Maribor. Kongres bo 6., 7. in 8. novembra 1986 na Pedagoški fakulteti v Maribor* Višina kotizacije je 3000 din in jo je treba nakazati na žiro rač*1 608-06-678-12227, Savez pedagoških društava Jugoslavije, Beograd z oznak za VI. kongres. Za vsakega naslednjega udeleženca iz iste delovne organizacij| je kotizacija 2000 din. Za podrobnejše informacije o pripravi kongresa se obrnite na naslov: Savt! pedagoških društava Jugoslavije, Beograd, Moše Pijade 12/V, teleftlj (011) 339-381. Rezervacije za bivanje si priskrbe udeleženci sami neposredno na našlo' TGDO Pohorje, Hotel Orel, 62000 Maribor, Grajski trg 3, telefon (06-26-171. ZVEZA PEDAGOŠKIH DRUŠTEV JUGOSLAVIJE * Redne razpise prostih del in nalog vzgojiteljev, učiteljev in drugih delavcev v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacijah bomo objavili 28. APRILA IN 12. MAJA 1986 Za prvo objavo bomo sprejemali razpise do 16. aprila, za drugo pa do 29. aprila. NAKNADNE RAZPISE BOMO OBJAVILI 9. IN 23. JUNIJA. Posamezne razpise objavljamo sproti vse leto. Pokličite nas in ugodili bomo vašim željam! Vabilo Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK odgovoren za krvodajalstvo. APRILA 1986 Laško Vrhnika Nova Gorica Ribnica Sladki vrh Rogoza Slivnica RDEČI KRIŽ SLOVENIJE 15. 16. 17., 18., 21., 22., 23., 24., 25. 28., 29., 30. 3. 18. 25. Svet SREDNJE ŠOLE ZA EKONOMSKO USMERITEV TONE GRČAR CELJE ponovno razpisuje dela in naloge RAVNATELJA Za ravnatelja šole je lahko imenovan, kdor ima: — visokošolsko izobrazbo ekonomske, pravne ali filozofske smeri in izpolnjuje pogoje za učitelja srednje šole; — najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu in pedagoško izobrazbo; — organizacijske sposobnosti. Biti mora družbenopolitično dejaven in pri svojem delu uveljavljati načela socialističnih samoupravnih odnosov. Kandidati naj predložijo ustrezen pisni predlog o uresničevanju programske usmeritve in nakažejo svojo vlogo pri uresničitvi tega programa. Imenovanje velja za 4 leta. Prijave sprejema odbor za delovna razmerja Srednje šole za ekonomsko usmeritev Tone Grčar Celje — 15 dni po objavi razpisa. gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci ..Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjani Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič glavni urednik, Marjana Kunej odgovorna urednica, Tea Dominko. tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tdh: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE FRANC ROZMAN-STANE ŠMARTNO LITIJI razpisuje po 83. členu statuta šole prosta dela in naloge — RAVNATELJA — POMOČNIKA RAVNATELJA Pogoji: Kandidata morata poleg splošnih pogojev, ki so navede® v 511. členu Zakona o združenem delu in 137. členu Zakona o o*i novni šoli, imeti še: — vsaj pet let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu — strokovne, organizacijske in delovne sposobnosti za opravljanj pristojnih nalog in — ustrezne moralno-politične lastnosti. Kandidata bosta imenovana za 4 leta. Začetek dela 1. 9. 1986. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev; 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Franc Rozma®! Stane Šmartno pri Litiji. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po iztek1 roka za prijavo. H Svet OSNOVNE ŠOLE ANA GALE SEVNICA - razpisuje prosta dela in naloge — RAVNATELJA Pogoji: v J Kandidat mora izpolnjevati poleg splošnih, z zakonom določen1 pogojev, še posebne pogoje iz 32. člena Zakona o izobraževanju'j usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in d® ševnem razvoju. Mandat traja 4 leta. Začetek dela 1. 9. 1986. Učna obveznost je 6 ur na teden. Prijave pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na Osnovno šolo A® Gale, Sevnica, Cesta na Dobravo 28. Prijavi priložite dokazila1^ izobrazbi in življenjepis z opisom dosedanjega dela. Kandidate bomo obvestili o izbiri najkasneje v 30 dneh po končanj zbiranju prijav. H h ________________________________________________________^ Popravek j' V prejšnji številki Prosvetnega delavca, v Vabilu na posvet, ki (kr pripravlja Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, je nastale na zadnji strani.v dvanajstem odstavku tiskarska napaka. Odstavek pravilno glasi: Pr 1. Organizatorji posveta bomo upoštevali tiste pisne prispevke, se bodo vsebinsko ujemali s temeljno tematiko posveta, ki ne bodo p| obsegu presegli 7 (sedem) tipkanih strani (stran 30 vrstic) in ki Me, bomo prejeli do 5. maja 1986. ra Rokppisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1986 znaša 1200 din za posameznike in 2200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša.letna naročnina 900 din. Cena posamezne številke je 70 din, pri povečanem obsegu pa 100 din. Številka tekočega računa: 50101 -603-46509. iti Tiska ČTP Ljudska pravica. 'A,'e' ISSN 0033-1643 ,Pc Po mnenju Republiškega kof1,1^ teja za vzgojo in izobraževanjeT' časnik »Prosvetni delavec prost temeljnega prometnega davka od prometa proizvod^} (glej 7. točko 1. odstavka 3“ člena zakona o obdavčeval1 proizvodov in storitev v prondM1