Jesenice dza BRCA 220010245,2 COBISS o časopis kluba jeseniških študentov 2 kazalo identiteta; naša poguba ali rešitev 4 internet (od kulture, do drog in ^ drugih duhovnih omam) v iskanju grešnega kozla ali slabič je ta, 5 ki išče druge, da jim očita šibkost racionalna provokacija bog zajebal v babilonu 6 jeseniška vizija prihodnosti 7 kratek sprehod skozi zgodovino jesenic g dima j 9 dnevnik o dneh padajoče vode lo »pol kile droge, prosim!« lo getwork H dnevnik novopečene študentke 12 mood swings z marušo 13 kronika s krono,poroča sassy fish 14 brca so: UREDNIK: Blaž Račič, ČLANKI: Blaž, Maruša, Nejc, Neja, Peter, Ana, FOTOGRAFIJE: Anja, Maja OBLIKOVANJE: Maja, LEKTORIRANJE (pa ne vseh člankov): Franci 26 7-3. uvodnik Se Jesenice prebujajo, se sprašujem ob tem, ko se s prijatelji in znanci pogovarjam o Jesenicah. Na en način, da. Ko sem namreč opazoval dogajanje na Jesenicah, sem tu najbolj pogrešal prisotnost potrebnega dialoga o razvoju mesta in občine. Razvoj ni odvisen le od Občine Jesenice in njenih pristojnih služb, pač pa je razvoj (pa naj gre za ekonomski, socialni, kultmi, politični razvoj) odvisen od vseh tistih, kijih življenje v naši občini zadeva. Življenje v jeseniški občini zadeva v prvi vrsti njene prebivalce. Kot obliko demokratičnega organiziranja občanov zadeva Občino Jesenice. Zadeva gospodarske družbe, ki dajejo kruh prebivalcem. In nenazadnje zadeva državo Slovenijo, saj Jesenice so del te države. Na ta način pridemo do ugotovitve, da razvoj zadeva tri različne sfere: javnost, politiko in zasebno sfero. Javnost predstavljajo prebivalci organizirani v različne oblike povezovanja (društva, sindikati, zavodi,...), zasebno sfero predstavlja gospodarska pobuda (motiv je profit), politiko pa predstavlja lokalna (in državna) oblast. Kaj lahko vsaka od teh sfer ponudi? Javnost izraža svoj interes (po razvoju), oblast (prek politike) usmerja razvoj, gospodarstvo pa je tisto, ki ustvarja pogoje (zagotavlja dohodek) za načrtovanje in izvajanje razvojnih programov. Razvojni programi morajo biti neločljivo povezani s temi tremi sferami. En takšen primer: Klub jeseniških študentov opozarja Jesenice, da pravzaprav sploh ne vemo kdo smo in zato ne vemo kaj sploh hočemo. Torej je v javnem interesu, da se to ugotovi. Ker je KJŠ le eden izmed mnogih (v občini), se s svojim projektom obrne na politiko (oblast), ki takšno pobudo sprejme ali pa ne (politika je namreč odločanje). V primeru, da oblast, kije v skupnosti nad vsemi, odloči, daje vprašanje pomembno in daje nanj potrebno odgovoriti, bo zato iz svoje oblastne pozicije lahko poiskala potrebne vire in poiskala načine, da jih združi. KJŠ je vir novega znanja (zakonitosti tržnega gospodarstva se naša generacija uči prva!) in idej, Občina Jesenice (z županom na čelu) odpira študentom vrata, Acroni (gospodarstvo) pa je finančni vir. Na takšen način se pripravlja projekt DIMAJ v Hrenovici. Zakaj je ta projekt tako pomemben za Jesenice? Jesenice potrebujejo novo: sedaj imamo novo odlagališče komunalnih odpadkov, imamo novo plinovodno omrežje, imamo prenovljeno (novo) gledališče, imamo novo cesto pa še kaj -imamo novo infrastrukturo. Taje namenjena ljudem. Vendar, ali so tudi ljudje novi? Če pretepajo turiste, dejansko so novi. Vendar si takšnih (novih) ne želimo. Hočem reči, da če hočemo tudi novega Jeseničana, moramo vlagati vanj. To pomeni, daje potrebno omogočiti mu, da bo sledil gospodarski tekmi - vir pa je znanje. Če se torej Jesenice hočejo (humano) razvijati jepotrebno vlagati tudi in predvsem v ljudi. To pomeni zagotoviti pogoje (naloga Občine) za njihovo delovanje. Prepričan sem, da se incident s turistom ne bi pripetil, če bi mladi imeli možnosti vključiti se v tiste dejavnosti, ki ga zanimajo. Vendar, ker nima prostora, kamor bi lahko šel, se »pase« po cesti in dela neumnosti. Pritegnimo posameznika iz družbenega roba v njegovo sredino, dajmo mu prostor. Ta prostor je na Jesneicah Hrenovica - center, brez katerega živimo že predolgo. Blaž Račič nj2_ ^ c \ identiteta; naša poguba ali rešitev K ot prvo naj se opravičim našim bralcem, če se bom ponavljala. Ampak mislim, da sta identiteta in komunikacija izredno pomembna za »preživetje Jesenic«. Politike Železarne Jesenice ne poznam do potankosti. Nekaj seje ohranilo, ostalo je propadlo (če se motim se opravičujem). Velike, za našo identifikacijo pomembne dimnike, razen enega so podrli, mesto rdečega prahu ima še nekaj časa čist zrak. Hokej ni več aktualenj za izgubo identifikacije bi v tem primeru posredno lahko krivili g. Prašnikarja, ker je povzdignil slovenski nogomet). Zbiranje papiija, kar je nekdaj povezovalo jeseniške šolarje in jih povzdigovalo v sam jugoslovanski vrh, je neuspešno, odkar so ga obdavčili. Ostajajo pa narcise, pa neneazadnje ostaja multietničnost. Menim, da te kulture niso izključujoče, kar dokazujemo že več kot pol stoletja. Živimo v dokaj mirnem mestu (v primeijavi z daljno okolico). V začetku 90-ih pa smo se prenehali imenovati Jeseničani, ampak kot Bosanci/Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Slovenci, Srbi... (v abecednem vrstnem redu) in se družimo s pripadniki iste skupine. Torej smo se poenotili vsak s svojo večjo skupino, ker skupne bolj globalne točke nismo našli. Zgodovina nas uči, daje to nevarno (sem novopečena študentka zgodovine); Avari so konec 6. st. poseljevali in obvladovali precejšen del Evrope in so bili »priznana politično-vojaška sila«. Ob osvajanju in naseljevanju so se tako naselili na različnih območjih. 822.-ga pa so Avari zadnjič omenjeni v pisnih virih. Torej, da bi tako veliko ljudstvo izginilo v bojih je takorekoč nemogoče. Da bi se nad njimi izvedel popolni genocid tudi. Predvidevajo (po mojem skromnem mnenju upravičeno), da so se med različna ljudstva poseljeni Avari enostavno asimilirali. Torej, ko so živeli med Slovani so prevzeli njihove navade, jezik,... Kmalu so se identificirali kot Slovani in ne več kot Avari. Na to kažejo tudi grobovi: ljudje z značilno glavo za Avare so pokopani po slovanskih šegah in navadah. Identiteta je torej izredna pomembna za ohranitev Jesenic kot skupnosti. Poiskati moramo: • ali skupno identiteto, kar bo težko, vsaj trenutno, saj ni večjega, pomembnejšega simbola (Gledališče Toneta Čufarja, Gimnazija, Srednja šola,...?), ki bi zadoščal za identifikacijo celotnega območja • način intreakcije, različne skupine, katerih pripadniki se z njimi identificirajo že obstajajo. Če najdemo primeren način interakcije med temi skupinami, bomo z vsako skupino našli kakšno skupno točko. Torej vsem skupinam je skupno nekaj; smo Jeseničani, prebivalci (v dobrem in zlu) Jesenic, vendar je pomembno, da te skupine imajo skupno identifikacijo in da so pripravljeni živeti v skupnosti z drugimi skupinami, v sožitju. Primer: Hrvatje, ki se čutijo pripadnike hrvaške skupnosti (na Jesenicah, če le-ta obstaja), pripravljajo srečanje na kateri bodo predstavili svojo kulturo oziroma bodo praznovali praznike po njihovih običajih. Na to srečanje povabijo ostale Jeseničane. Vabilu se odzovejo posamezniki, ki pripadajo drugim skupinam. Ustvari se, interakcija, saj se tam srečajo z drugimi, kijih bodo povabili na svoje srečanje... Interakcija med skupinami, ki že obstajajo bo privedla do sožitja in do identifikacije s »svojo« manjšo skupino, ki bo pripadala večji - jeseniški. Obstaja pa nevarnost: glavno pravilo pripadnosti skupini mora biti »live and let live«, saj bo le sožitje obrodilo sadove. Načeloma sem proti tvoijenju skupin in predalčkanju ljudi in ne vem, ko je družba zrela za nenasilno drugačnost, dopuščajočo interakcijo. Vendar, na osnovi sedanjega stanja verjamem, daje to le ena od možnih rešitev problema pomanjkanje skupne identifikacije. Sedaj torej potrebujemo interakcijo. V svetu, kjer je malo ljudi brez telefona ali mobitela, še manj pa brez obojega, naj to ne bi smelo težko. Potrebujemo le še vero, da to hočemo. Se enkrat za konec: live and let live. Neja Šmid Sovraštvo je narobe obrnjena ljubezen Zakaj me je strah umreti ? Zakaj mi ni dovoljeno? Zakaj me je strah ubijati ? Zakaj mi ni dovoljeno? Zakaj nisem jaz izjema ? Da bi lahko umrla. Da bi lahko ubijala. Da bi ti lahko pogledala v oči. 23. 9. 2000 Neja odobra sem se že vsidral v tejle naši prestolnici in zaenkrat se mi kar lepo godi. Ampak pustimo sedaj fakse in podobne stvari in se usmerimo v aspekt ljubljanskega življenj a, ki se mu reče kultura (ali pa žuriranje če hočete). Če začnemo pri »visoki kulturi« - http://www.cd-cc.si stran Cankarjevega doma. Oglejte si tudi stran kluba K4 - http://www.k4.org , za tiste, ki so malo bolj »podzemne« narave (underground) pa seveda Metelkova mesto - http://www.ljudmila.org/metelko/ , pa recimo KUD France Prešeren je tudi ena zanimiva zadeva - http://www.kud-fp.si/kud/. No toliko o tem.. .no recimo se stran, ki nima nepostredne zveze s kulturo, stran revije Mladina, kjer najdete skoraj vse članke iz trenutne revije (seveda z nekajdnevno zakasnitvijo) - http:// www.mladina.si . Če gremo v malo internet (od kulture, do drog in drugih duhovnih omam) drugačne vode na študentski areni mi je prišel v roke listek z napisom konoplja.org. O gandi si lahko preberete na naslovu -http://www.konoplja.org . Glede na to da je stran v povezavi z Uradom za droge RS bi se o prokanabis sceni težko govorilo ampak v redu, oglejte si pač. Ko smo že pri travi, ena verjetno bolj objektivnih strani -http://www.yahooka.com . Za vse amsterdamarje pa http:// www.smokersguide.com . No, kot veste, se zloraba drog kaznuje, kako in zakaj pa si lahko pogledate na strani zakonodajalca, torej Državnega zbora RS, na http:// www.dz-rs.si/si/aktualno/ spremlj anj e_zakonodaje/sprej eti zakoni/ sprejeti_zakoni.html (stran sprejetih zakonov državnega zbora - iščite: mamila, droge). Za konec pa še stran, ki mi je, ne vem zakaj, padla v oči: http://www.rkc.si. v iskanju grešnega kozla ali slabič je ta, ki išče druge, da jim očita šibkost zm z ato, da za trenutek doživi plehki občutek večvrednosti inje njegov ego sit. Do naslednjič, ko spet šibak, osamljen in sovražen slep!, beži pred sabo. Dolgo se s tem ne bo tolažil, pogubljen bo ali pa bo pogubil na milijone drugih in evolucija se ustavi. Naj vas ta preroški začetek ne ustraši, je del neke moje pesmi, kije nastala po pogovoru z nekom, katerega bi lahko našla v tistem slabiču iz naslova. Takšnih je na tisoče in če bi se z žalostjo ustavila pri vsaki prestrašeni duši, bi se mi še zmešalo. Govorim o ljudeh, kijih srečujemo vsak dan, o ljudeh, ki smo včasih tudi sami, a vsi se niso sposobni spopasti s predsodki, ki so zazevali v sodobni družbi. S tem, ko seje družba individualizirala, ni prišlo le do večje svobode posameznika, ampak tudi do določene osamljenosti. Družba ne skrbi več za posameznika, ampak je prišlo do obratnega fenomena, ki pa kljub večjemu manevrskemu prostoru za ustvarjalno življenje prinaša tudi večjo potrebo po varnosti, pripadnostim, zaščiti s strani nečesa močnejšega od nas. To je logični proces, ali pa imamo socializem v genih, kakor vam drago, je dejstvo, da nas številni predsodki omejujejo in da le-ti ne bodo izginili sami od sebe. Ko je človek prestrašen, je sposoben početi grozljive stvari. Poglejte vojne. Človek se transformira v znanstvenofantastično zver, ki ubija in posiljuje vse kar leze in gre. Mi se seveda pred TV-ekrančki svetniško zgražamo in smo prepričani, da česa takšnega ne bi mogli storiti. Res ne? Mar ni tudi to »zver« rodila človeška mati? Zver se kali in razvija počasi, vzporedno z naraščanjem blaznega strahu in ko nas je pošteno strah tega, da nas nekdo ogroža (pa čeprav je to morda le v naših glavah), bi najrajši postali bog in vzeli stvari v svoje roke. Kje smo že to videli? Seveda; nacizem, fašizem, ksenofobija; in tu te vprašam, človek, preden postaneš slabič, zakaj se ne ustaviš? Zakaj nisi bolj hvaležen, bolj skromen? Zakaj se sploh primerjaš z ostalimi in od kod ti predrznost, da sodiš?! Nered, ki ga vidite, je v vas samih. Vesolje je v vas samih in mir je v vas samih. Vse kar se nam v življenju dogaja, je zgolj odsev tistega, kar nosimo v sebi. Ni nam dano, da bi lahko upravljali z drugimi, dano pa nam je, da spravimo v red sebe in pustimo drugim, da so kar so, tako ljudem kot živalim in rastlinam. Mission impossible? Ni res. Naslednjič, ko boste iskali nekoga, da lahko s prstom pokažete nanj, ob čemer se takoj zdite sami sebi pomembnejši, bolj upravičeni do tega življenja, razumnejši, oh in sploh bolj sveti, se ustavite v prepuščanju tem občutkom in se vprašajte: kdo pa sem sploh jaz? Kajti, če nečesa ne razumeš, še ne pomeni, da nima smisla, in žal (ali pa tudi ne), človek, ne razumeš vsega. Lahko bi sprejeli svojo majhnost-veličino in hvaležno dihali,sprejeli situacijo, imeli radi sami sebe, ne bi več dovolili strahu, da nam odžira življensko moč, kar nas prisili v samoobtoževanje in obtoževanje drugih. Namreč, ko sodimo, tekmujemo z naravo, tekmujemo z višjo silo - in narava (na srečo!) vedno zmaga. Zakaj? Ker ne tekmuje, ampak zgolj in predvsem - ljubi. Nejc Ropret Maruša racionalna provokacija: bog zajebal v babilonu! od tabloidov, globalizacije, do nekega stolpa enzacionalizem je ena butasta zadeva. V medijih se ga ponavadi prepozna v obliki raznih kričečih naslovov (kakršen j e naprimer primaknjen temu sestavku), katerim so prilepljeni še pridevniki tipa megaškandalozno, nedojemljivo, ultratragično. Temu se lahko z eno besedo strokovno reče nategovanje naroda. Okej bi rekli boli mene za naslov, pač finta kaj češ, glavna j e vsebina članka. Vse lepo in prav samo ponavadi bombastičnemu naslovu sledi ravno tako bombastično nakladanje. Saj ne rečem, da bi novinarji lagali ali kaj podobnega, saj jih razumem v tej dobi krutega kapitalizma, kdo bo pa opazil, če bo v članku nekaj zlomov več, nekaj več mrtvih, pol pogorele vasi namesto enega hleva, malo veze z naslovim samim... Opravičiti je treba naslov in seveda dobro ime, razkriti je treba vse pikantne podrobnosti tudi, če jih recimo ni. Stvar se mora prodajat. Uf, tukaj se popravljam senzacionalizem je prav ena fina zadeva, saj naklade ali pa rejtingi, odvisno od medija, ob kakšnem še posebno posrečenem nategu, zrastejo. Morda se pojavlja vprašanje o blagodejnosti takega početja in sploh takih medijev na ljudski intelekt ampak jebi ga gospodarstvo pa le laufa. Pa še to, ljudi je treba imeti pod kontrolo, tako ali drugačne in če ljudje verjamejo raznim tračem kaj šele, da ne bi verjeli čemu drugemu. Se ena “pozitivna” lastnost senzacionalizma. Sicer pa so v dobi interneta (aja oguljene fraze se med ljudstvom tudi baje dobro primejo) kjer ljudje zmeraj več komuniciramo, a se po mojem mnenju zmeraj manj razumemo, razne bombastične zgodbe oziroma njih verbalna izmenjava, ob kavici naprimer, prav luštna in nadvse koristna zadeva. Eee, morda pa problem sploh ni v medijih ampak v komunikaciji med ljudmi? Ljudje se med seboj ne razumemo, se ne stekamo, tako s sosedi čez dvorišče kakor z recimo zadnje čase aktualnimi Avstrijci. Okej, recimo da sosedsko nerazumevanje spada v kategorijo “foušije”, finančne preskrbljenosti, izobraženosti in takih podobnih individualnih teženj. Za take stvari je potrebna samo “duševna” rast in razumevanje (adju ksenofobija) magari glejte Opran (če vam seveda lastna inteliginca šepa oziroma se vam je preprosto ne da uporabljati, ali pa nimate popoldne kaj počet). Druga stvar, ki se mi osebno zdi bolj tragična je komunikacija med narodi na globalni ravni. Danes je veliko govora o globalizaciji. Saj je luštna zadeva ampak ne v smislu, kot si jo predstavljajo politični vrhovi. Za njih je preprosto: lepo globaliziramo celotno trgovino in bomo služili še pa še, če pa slučajno kakšna bolj revna država malo najebe pa je to pač neljuba žrtev. Ja, ja prihod-nost je baje svetla, čeprav se mi zdi taka globalizacija nadvse škodljiva. Stvari bi se morali lotiti iz popolnoma drugega zornega kota, ne iz prosvetnih, pač pa iz duhovnih sfer. Duhovnih sfer v smislu, da bi se ljudje res počutili kot en narod (da me ne bo kdo obtožil kakšne antislovenskosti oziroma veleizdaje -kije zadnje čase zelo popularna stvar, ampak meni se zdi razdeljevanje na narode ena butasta zadeva; s tem pa ne mislim pestrosti kultur ampak recimo temu nerazumevanje pripadnikov druga naroda) in eno človeštvo. Klasično bratstvo in enotnost. Utopičen svet v katerem bil vladal razum in ljubezen če hočete, pa recimo vsi bi imeli skupne cilje, izboljšati bi hoteli same sebe, po možnosti bi ukinili denar, človeštvo bi cvetelo... smrk smrk ne? Tega ni in če človek vsaj malo pozna človeško nrav, ideja ostane točno tam kjer seje začela, v predelu možganov kjer se začnejo razne umne ideje tipa znam leteti, hoja skozi zid ni noben problem ali pa naprimer ideja o paradižnikih kot inteligentnih živih bitjih, s katerimi se je o sloati zanimivo pogovarjati... Za optimiste mogoče le pride v poštev tisti komad čez tisoč let, ko naju več ne bo... Stanje je, tako kot je. Zaradi nerazumevanj a tujčeve najosnovnejše stvari -jezika j e prišlo že do prenekaterih konfliktov (saj poznate vic o kavboju in Indijancu: kdo si, koza, a gorska, ne morska), pa tudi krije že tekla in to v litrih. Treba je živet naprej in morda nekje globoko v možganih zadrževati misel o skupni harmonični prihodnosti celotnega človeštva, pa se bo morda kaj začelo premikat... Dolgujem še pojasnilo k naslovu. Stvar j e vzeta iz svetopisemske zgodbe o Babilonskem stolpu. Po vesoljnem potopu so ljudje govorili isti jezik in so se naselil nekje na območju Babilona. Potlej so si pa rekli: “Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom do neba in si naredimo ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji!” Potlej pa uleti Bog in reče: “Glej vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik... Zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili, kar jim pride na um. Dajmo stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik, zato, da drug drugega govorice ne bodo razumeli.” Stvar je seveda iz moje strani mišljena metaforično, pa tudi jebi ga, kaj morem, nisem jaz Biblije pisal. Nejc Ropret 7 jeseniška vizija prihodnosti P oslopja aglomeracije bodo porušena, ker kazijo izgled mesta. Če bi dosledno upoštevali ta kriterij se lahko skupaj z aglomeracijo 8. decembra poruši vsaj še polovico Jesenic. Poslopje aglomeracije, osameli ostanek jeseniške železarne, bodo po mnenju mnogih končno porušili. Aglomeracija stoji na prostoru bivšega mestnega parka imenovanega Hrenovka.. Po svoji konstrukciji je ena najsodobnejših zgradb na Jesenicah in hkrati ponosna predstavnica preteklega industrijskega časa. V merilu mesta je to eden najbolj prepoznavnih objektov, ki vizualno zaključuje Cesto železarjev in tako predstavlja vhod v mesto. Iz perspektive uporabnika avtoceste je opazen del mestnega tkiva in tako eden od simbolov Jesenic. Te stavbe, ki so v »sramoto« Jesenicam, so bile zadnje desetletje prepuščene vandalizmu in propadu. Zgrajene so iz vaijene jeklene in armirano-betonske konstrukcije, razkosavanje take konstrukcije je drago, kar je ob neurejenih lastniških razmerjih med občino in železarno edini razlog, da še obstajajo. Kompleks sestavljajo tri stavbe, ki kljub »klavrnemu« zunanjem videzu vsebujejo kvalitete modeme arhitekture. Svetli zračni prostori velikih razponov omogočajo prilagoditve prostora za različne namene, še zlasti za javne (občinska uprava, knjižnica, kongresni center, sodobni galerijski prostori, mediateka...). V mestnem tkivu je kompleks umeščen na ključno točko za nadaljnji razvoj mesta, ki se bo po zazidalnem načrtu širilo proti jugu čez železniško progo. Nahaja se v bližini pomembnih mestnih funkcij, kot so srednješolski center, gimnazija, kino, gledališče, banka, glavna prometnica, železniška postaja in sedanji proizvodni prostori Fiproma - skladiščne hale zahodno od aglomeracije med Staro Savo in železniško postajo, ki se bodo v prihodnosti prelevile v poslovno-nakupovalno središče. S svojo specifično prisotnostjo v prostoru in novo vsebino bi objekti bivše aglomeracije povezovali stare in novo nastajajoče mestne funkcije v zvezno dinamično strukturo. Neverjetno je, da v občinski upravi vse do danes nihče ni opazil kvalitet, skritih za neprivlačno fasado. Pred njihovimi nosovi sredi Jesenic že desetletje neopažena stoji na pol zgrajena rešitev za prostorske probleme, kakršni so občinska uprava, gostujoča v levem krilu zdravstvenega doma, knjižnica, utesnjena na podstrešju gledališča... Uničenje aglomeracije bo občino stalo 50 milijonov tolarjev. Od koderkoli že bo ta denar prišel, investiran bo v nekaj kvadratnih metrov na novo posejane trave. Isto vsoto bi lahko porabili za delno prenovo vsaj 1000 kvadratnih metrov naj večje od treh zgradb, ostale pa bi lahko z nizkimi stroški uredili v industrijski park, kakršnih je v Evropi kar nekaj. Že leta 1994 j e Špela Kuhar v svoj i diplomski nalogi na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pokazala kvalitetno rešitev tega prostora, vendar nobena od njenih idej ne zanima ljudi, ki danes odločajo o usodi Hrenovke. Rušenje teh stavb ne bo izboljšalo sedanjega nezavidljivega videza, sploh pa ne stanja Jesenic.Vprenovljeni obliki, z novimi in na novo organiziranimi vsebinami, bi aglomeracija lahko mestu in njegovim prebivalcem ponudila marsikatero kvalitetno spremembo. Ob reševanju že omenjenih prostorskih bi mesto lahko pridobilo tudi nove vsebine, denimo kongresni center, sodobni galerijski in gledališki prostori, skratka fleksibilne prostore, ki bi se sočasno odzivali na globalne dogodke, ki bi mesto povezovali s svetom (simpoziji, predavanja, kongresi, sejmi...), in prostore katere bi prebivalci mesta uporabljali za lokalne potrebe (občni zbori, kulturne prireditve, poroke...). Tako bi lahko ta zgradba postala aktiven simbol prenove Jesenic v sodobno postindustrijsko mesto z lastno prepoznavno identiteto. Rušenje teh stavb kaže na površno izdelano vizijo prihodnosti mesta, na nasilno in brezglavo “olepševanje” dotrajanih fasad namesto zvezne prenove vsebine; kaže tudi na pomanjkanje domišljije in konservativen odnos, skoraj strah pred drugačnimi, svežimi idejami, kar je tudi eden od glavnih razlogov za slabe delovne in bivanjske razmere na Jesenicah. Porušenje teh objektov ne bi pomenilo samo še ene prenagljene sodbe članov občinske uprave, ampak tudi brazgotino v prihodnosti Jesenic in njenih prebivalcev. Peter Ličen G orenjska, še zlasti bohinjski kot, je že v rimskem Noriku slovela po pridobivanju kvalitetnega železa. O tem pričajo arheološki ostanki. Z naselitvijo Slovanov je železarstvo začasno zamrlo, ponovno pa oživelo po prihodu Frankov. Gornjesavska dolina je takrat pripadla belopeški gospodi -Ortenburžanom, kije pričela s t.i. rovtarsko kolonizacijo, ki je omogočila ponovno izkopavanje in predelavo železove rude. Najstarejši ohranjeni dokument, ki priča o tem, j e Ortenburški rudarski red iz leta 13 81. Svoboda postavljanja talilnih peči in taljenja železa, ki jo je prinašal ta dokument, je v te kraje pritegnila številne tujce. Leta 1538 je Bernard Bucellini zaprosil cesarja Ferdinanda I. za dovoljenje, da bi svoje železarske obrate preselil v dolino, k močnejšim vodnim virom. Tako se je železarstvo razširilo na Savo, Javornik in Plavž. Po dobrih treh stoletjih in različni tujih lastnikih je bila leta 1869 ustanovljena delniška družba, Kranjska industrijska družba (KID). Ko so ob koncu 19. stoletja k sodelovanju privabili nemško firmo Vogel& Noot, so zgradili nove obrate, hkrati pa se je pojavil problem kratek sprehod skozi zgodovino jesenic pomanjkanja delovne sile. Delovna sila je nato prihajala od vsepovsod: Bohinja, Krope, Dvora pri Žužemberku, Koroške, Štajerske, Furlanije, Porenja, Pomrja, Westfalije, Gornje Šlezije, Poljske in Češke. Proces doseljevanja je pospešila še gradnja karavanškega predora in bohinjske železnice. S tem se je razvil tudi socialni boj, ki je rezultiral v organizaciji bolj ali manj uspešnih stavk, pojavilo pa seje tudi stanovanjsko vprašanje. Strokovni kader je bil praviloma neslovenski, saj KID za izobraževanje domačih kadrov ni imela interesa. Šele leta 1935 je KID zaradi pomanjkanja kvalificiranega kadra odprla Železarsko strokovno nadaljevalno šolo KID, ki v času vojne ni prenehala s poučevanjem. Nemci sojo sicer preimenovali v “Werkberufschule” in uvedli obvezni nemški jezik, česar pa se predavatelji niso držali. Po vojni so že leta 1945 pohiteli z obnovo pouka na Metalurški industrijski šoli. V začetku 20. stoletja so bile Jesenice v ospredju dogajanja na slovenskem političnem odru. Slovensko-nemška narodnostna napetost je imela na Jesenicah svojevrsten značaj spričo močnega nemškega kapitala v KID. Čeprav do 1897 v jeseniški dolini ni bilo nobene politične organizacije, so se strasti že v prvih letih tega stoletja močno razplamtele. Tega leta je bilo pri Markotu na Stari Savi ustanovljeno Katoliško prosvetno društvo. Prišlo je do klerikalno-liberalnih nasprotij, ki so se najbolj kazala v ločenem delovanju kulturnih, športnih in strokovnih društev (o tem lahko preberete tudi na spletni strani občine Jesenice: www jesenice.si). O dejavnostih društev na Jesenicah sem v Železarju, kije izšel 21. marca 1969, zasledil članek ob 40 letnici mesta Jesenic in 100-letnici Železarne Jesenice, v katerem pa je nasprotno avtor Jože Rozman ugotavljal, da so bile Jesenice ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja eden najbolj mirnih krajev v Sloveniji, razlog za to pa je našel prav v širokem kulturnem in športnem udejstvovanju jeseniških delavcev. Kot smo se lahko prepričali, so bile Jesenice pogosto cilj delovne sile: takšna praksa se je nadaljevala tudi po dmgi svetovni vojni. Razloga sta bila dva: ekonomski- pomanjkanje delovne sile na Jesenicah in politični- v smislu utrjevanja bratstva in enotnosti, je bila železarna pisiljena sprejemati delavce iz ostalih republik bivše države, ki pogosto niso imeli niti osnovne šole in so v železarni pridobili polkvalifikacije in kvalifikacije. Ob tem sta se izpostavila tudi dva problema: stanovanj ni bilo dovolj niti za domačo delovno silo, poleg tega pa okolje prišlekov ni vedno sprejelo najbolje. Ob tem je potrebno opozoriti še na eno dejstvo: s prenosom železarske produkcije iz okoliških hribov na Savo, Plavž in Javornik so bili ustvarjeni pogoji za širjenje dejavnosti - predvsem na osrednje območje doline. Železarna seje širila in skupaj z železniško postajo Jesenice razdelila na dvoje, na dva dela in tako onemogočila oblikovanje centra mesta. Z zazidavo enega najlepših parkov na Gorenjskem - Hrenovico, ki se je poleg parka ponašala tudi s sadnim in zelenjavnim vrtom, je delavsko naselje na Stari Savi izgubilo povezavo s središčem mesta in začelo propadati. Dejstvo je, da Jesenice danes nimajo centra, kjer bi človek lahko nakupil svežo zelenjavo, se ob kavici nastavil sončnim žarkom, se srečal s prijatelji ter imel očutek: Jaz sem Jeseničan. Tega danes na Jesenicah ni. Zato je smiselno, da se iz preteklih napak, ko so železarno postavili v vitalni del doline, danes ne ponovijo. Blaž Račič decembra 2000 ob 17.uri se bo na Jesenicah - mestu rdečega prahu pred eno od zapuščenih stavb Železarne Jesenice zgodil mehansko-energetski dogodek, kot slovo od nekdaj z odprtim plamenom gorečih časov železarstva. Opuščena železarska stavba, ki stoji v samem centru Jesenic (Hrenovica) in bo v bližnji prihodnosti porušena, se je v zavest Jeseničanov in kot tudi samo popotnikov skozi Zgomjesavsko dolino zapisala kot simbol že minule tehnologije predelave železove rude. Pred rušenjem te, z monolitnimi zidovi podprte konstrukcije smo pripravili glasbeni nastop skupine The Stroj, katere glasba in njeno izvajanje močno spominja na mehansko delo strojev železarne. S tem bi radi opomnili in spomnili na skupno prihodnost mesta, ki mu preteklost težke industrije ne bi smela pomeniti samo težaške gospodarske panoge, ki jo je najbolje čimprej pozabiti, temveč nauk o spreminjanju in razvijanju nove, svetlejše prihodnosti, zgrajene na trdnih, z ognjem prekaljenih izkušnjah polpreteklosti. Ogenj plavžev bo simboliziral nastop Teatra Gromki s pirotehničnim spektaklom, ki bo žar nekdaj cvetoče industrije raztopil v dovršene in delikatne baletne igre isker. Plamen, v katerem vse staro izgori in se transformira, daje luč za podvige v prihodnosti, ki bi že vsaj zaradi tradicije na Jesenicah lahko našla plodna tla. Rojstvo novih časov in obilje možnosti ustvarjalnega navdiha, ki naj jih mesto Jesenice ponuja, bo simbolizirala baletna predstava »Novo rojstvo« dveh mladih baletnikov - Eve in Luke Jensterle. Skupina The Stroj uporablja glasbila iz jeklenih odpadkov, sode in posode pozabljenih namenov, in prikaže novo uporabno vrednost že zavrženih produktov in tehnologije v novih časih. Podobnost z željenim razvojem Jesenic ni naključna, saj rušenje starih tovarniških zgradb lahko in celo mora voditi do kvalitativnega dviga življenja in možnosti za delo kot nadomestka za izgubljene kolose preteklosti. Pirotehnični spektakel bo s svojo energijo podžgal nove rodove in mladino h konstruktivnemu uporu proti okosteneli miselnosti in spomnil na čase, ko je ogenj budil in zazibal v spanec delavnega človeka, ki seje boril za skupno, ne le svojo prihodnost. Naj bo dogodek na Jesenicah pobuda za razmišljanje o prihodnosti nekdaj cvetočega mesta, kjer se samo še ruši, in še to šele takrat, ko je nevarnost, da se stavbe sesedejo same vase. Razvoj in raziskave, nekdaj sestavni del železarskega giganta, so z njegovim razpadom pristale na ruševinah. Pred opuščeno železarsko stavbo je pravi čas in prostor za grlen krik po svetlejši prihodnosti Jesenic in celotne regije. S simboličnim slovesom od železarske dejavnosti v centru mesta z nastopom skupine The Stroj, pirotehničnim spektaklom Teatra Gromki ter baletno predstavo, želimo opozoriti zlasti mlajše generacije, naj svoje železarske tradicije ne opusti, pač pa jo (kot z glasbenim ustvarjanjem na železovih izdelkih dokazuje skupina The Stroj ter v igri obvladovanja ognja Teater Gromki), izkoristi v obilju možnosti ustvarjalnega navdiha, saj se lahko železo, kovina ter ogenj, ki so del zgodovine in življenja Jesenic, ponovno uporabijo na nov način. s te že opazili??? Dan 1. Vstanem, si lenobno pretegnem vse ude telesa, si skuham kavico za dober dan in odgrnem kuhinjske zavese. Dež. Čisto potuhnjen. Padajoča voda. Pravz : prav samo raztresene kaplj ice sem ter tj a - pomislim, kako j e to pravzaprav nekaj običajnega za slovensko jesen. Nasmehnem se in začnem uživati v dežju. Dan 2. Popoldne sedim za knjigo. Kaj že berem? Hm, ja neko poezijo... gledam eno in isto stran, s prsti rahlo bobnam po mizi in glasno zeham. Dež te uspava, to je dejstvo. Za nameček so še na radiu deževno zasanjani in melanholični in tako lahko pol ure poslušam komade v stilu »a la Richard Clayderman«. Pa smo tam. Bi koga poklicala? Ne, pogledam in zagledam »princa na belem konju, odrešitelja, mesijo, junaka dneva«. Moja posteljaje še vedno samo ena. Dišeče vabi v svoj objem. Zbudim se v Dan 3. Zamislim se, če bi bilo to vremensko fuzijo možno primerjati z Vesoljnim potopom? Končno premišljujem, 1Q----------------------------------------------- »pol kile droge, prosim!« zk(iC tistemu, ki je za hip spoznal mnogimi leti vprašal Charles po krivici uvrstili med dekadentne lit-Wilde je pravzaprav pisal pravi, da je opisoval »resnico« Resnico, ki velja za vse, brez izjeme. (Dobrodošli v dekadenci.) Preden pa kolikokrat na dan si zaželite, da bi ugodje, zadovoljnost...Poznam počnemo, počnemo zato, da bi prej izpolnjenost, varnost, vse te občutke ne vem zakaj! Zadovoljevanje fizičnih »grešne«, nemoralne. In treba je bilo zavesti in podzavesti. Potrebe »srca se je vse začelo dosti že prej. Z razvile tudi nove potrebe, množile ne bi pri tem hrepeneli po ugodju, bi deluje tudi naše telo. Omama ni nič ugodja, sproščenosti, zadovoljnosti, sveta...Problem torej ni v želji po pa je v tem, kakšen odnos imamo do droge. In čas je, da se mladim pove, uporabna filozofija, vsi vidimo, da ne vsevprek. Alkohol, tobak, ilegalne telefonija, šport, glasba, religija, življenju bolj ali manj srečujemo in omamlja in zasvoji. Izberemo si različne droge, tiste ki nam pač denejo in tu nastane problem. Izbira in uporaba je odvisna od odnosa do samega sebe in do sveta, če ta ni dovolj kvalitetni, tudi odnos do droge ne more biti. Zasvojenost je tako neizbežna. Lahko uzakonimo prepoved iskanja užitka, a to nekvalitetnega odnosa do samega sebe in do sveta ne bo popravilo. Gradove v oblakih je treba pričeti zidati pri temeljih. Če so majavi, ne zidajmo za vsako ceno. Ojačajmo jih. In predvsem vztrajajmo. Potem se nam ne bo treba bati, da bi številne droge, ki se ponujajo, ogrozile celotno eksistenco, potem ne bomo imeli potrebe po zlorabi, droge bomo kvečjemu uporabljali in sčasoma bomo morda doumeli, da tudi to ni več potrebno, kdo ve. Do takrat pa: » ...če nočete, da vas čas trpinči kakor sužnje, se kar naprej omamljajte! Z vinom, s poezijo ali pa z moralo, kakor hočete.« (C. Baudelaire). Tudi sprehod skozi zimski gozd lahko zadane! Maruša »Kaj je mar za večnost pogubljenja neskončnost naslade?« se je pred Baudelaire in če vprašate mene, so ga erate. Tako on kot tudi Rimbaud in interpretacije človeškega življenja, se (termin, ki ga radi uporabljamo). Da ne moremo živeti brez omame, me označite za noro, se vprašajte, uživali, da bi lahko uživali tisti mir, odgovor; neprestano! Karkoliže ali slej občutili ugodje. Notranjo hkrati. Zakaj? Ker tako prekleto dene, potreb smo stisnili ob zid, saj so le te nadomestiti nastalo praznino. Potrebe in duše«, potrebe intelekta. V bistvu razvojem možganov so se človeku želje, kopičili interesi, tako pač je. Če zagotovo izumrli. Nenazadnje, tako drugega kot stanje optimalnega užitka, raziskovanje notranjega omami, niti v drogi, ki jo izberemo, pač samega sebe in kakšen odnos do da »JUST SAY NO!« ni dovolj deluje. Takšni in drugačni zasvojenci droge, hrana, TV, Internet, mobilna sanjarjenje, itd., z vsem tem se v ne upoštevamo, da nas vse to lahko — "•A V - - s . ■ --.Jr- - v • J” ... - > v; i $ - - V- dnevnik o dneh padajoče vode da bi najela kakšen študentski kredit in si (višini kredita primemo) omislila kakšen čolniček in se šla »novodobnega Noeta« ( če premislim, in seveda tehtno izračunam; bi sicer višina mojega kredita zadostovala kvečjemu najemu pletne na Bledu za en popoldan - vendar je to že dmga zgodba...). Sanjarim torej o dogodivščinah novodobnega Noeta, čakam da bo voda zalila naše kopno... Dan 4. Zapusti me dobra volja in končno se neham primerjati z novodobnim Noetom. Ves humor je ljudem padel v vodo. Dobesedno. Celo Jesenice kot mesto poskrbijo za poseben nočni »živ žav«. Nekatere vode malce podivjajo. Ljudje najdejo končno smisel za temo pogovora. Če bi pomnožila število mojih sorodnikov s številom dni v letu, te pa nato še s številom brezposelnih v Sloveniji, bi dobila približno število variacijskih možnosti na temo vreme. Ta dež imenovati slabo vreme je dokaj mil izraz. A v življenja mnogih ljudi je prinesel vsaj smisel in možnost za pogovor. Dan 5. Gledam poročila na TVS in pomislim, da bi kaj takega televizijci lahko predvajali namesto grozljivk. Nekaj jih naredi skupinski samomor, pa kaj potem, saj jih je na svetu še nekaj milijard v zalogi... teroristične organizacije so razstrelile avtobus izraelske mladine, ki seje peljala v šolo... Plaz grozi neki vasici Log pod Mangartom, ki tako čez noč postane »slovenska super-star vas«... resnično lahko poročila POP TV in TVS nominirajo za najbolj odštekan dokumentar leta. Dan 6. Končno me mine ves smeh. Napočil je čas, ko vsi verni blagoslavljajo svoje hiše s kadilom in molijo, da jim ne bo pricurljalo v klet, vsi malo manj verni - tisti freaki znanosti - pa z grozo v očeh spremljajo satelitske posnetke ciklonov in anticiklonov. Dež pa še vedno pritajeno igra na svojo vižo. Končno me mine vsa dobra volja, smisel za humor... nastopi tako imenovana »deževna depresija«. Zdravila zanjo še ni... Dan 7. Evropa že meji na paniko. Smešno, da se ob naravi, tej podrejeni služabnici ljudi, zdrznejo tudi naj večje glavce Evrope. Dež pa kljub temu še vedno »goni« eno in isto. Tudi spati ni več lahko. Sprašujem se, kje so dnevi, ko sta me zvok dežja in topla soba zazibali v prijeten sen. Zdaj hodim spat in si tlačim vato v ušesa, da ne slišim več tako naravnega zvoka, kot je padec vode. Dan 8. Dan, ko Bog ni imel kaj več za ustvariti. In je zato sklenil, da bo raje uničeval. Mar ni smešno, da se mi, Superljudje, še vedno bojimo nekaj tako naravnega, kot je dež. Kot majhni otroci čakamo sonca, tega odrešitelja neba, ko bomo lahko zopet spuščali zmaja na hribu, se ljubili v visoki, nepokošeni jesenski travi in sedeli med odpadlim jesenskim listjem in gledali v to odrešujoče Sonce. Počakajmo Dan, ko bo Bog povabil Sonce na nebesni svod. Čakajmo na spektakularni» The Great Gig in the Sky«! Ana Kokošinek zgrabi priložnost P roces globalizacije, vse hitrejši prenos informacij, sodobna informacijska tehnologija in kompleksno poslovno okolje so dejavniki, ki zaznamujejo gospodarstvo tretjega tisočletja. Uspešna podjetja sledijo tem trendom s hitrim odzivanjem na spremembe iz zunanjega okolja, dodelano strategijo tržnega komuniciranja in implementacijo informacijske tehnologije v celoten poslovni proces. V teh pogojih poslovanja se uspešno podjetje zaveda, da sta upravljanje z znanjem in vlaganje v človeški kapital najpomembnejša vira konkurenčne prednosti. Takšno podjetje bo načrtno in skrbno razvijalo kadrovsko politiko, ki bo pomagala graditi kariero posameznika, ga spodbujala pri osebnem razvoju in uresničitvi njegovih ciljev. Ključna naloga kadrovskega oddelka pa je poiskati najboljše sodelavce, ki so ambiciozni, fleksibilni in drzni. Dobiti takšne ljudi pa je izziv za kadrovsko službo in je ključnega pomena za razvoj podjetja. vizija in poslanstvo Vizija projekta getWork je razvijati dejavnosti, s katerimi bomo postavili najodmevnejši in najuspešnejši projekt povezovanja gospodarstva z izobraževalnimi institucijami preko študentov in profesorjev ter s tem pripomogli k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Poslanstvo projekta getWork vidimo v vzpostavitvi uspešne in trajne povezave med izobraževalnimi institucijami in gospodarstvom. Posebno pozornost bomo namenili informiranju in usmerjanju dijakov pri izbiri študija upoštevajoč trende v gospodarstvu. Sodelovali bomo s tujimi podjetji in institucijami z namenom omogočiti slovenskim študentom nabiranje mednarodnih izkušenj. Z dejavnostmi, kijih bomo razvijali, bomo postavili najodmevnejši in najuspešnejši projekt, pri povezovanju gospodarstva in institucij. GetWork vključuje številne aktivnosti na temo zaposlovanja kot so seminarji, dnevi odprtih vrat v slovenskih podjetjih in sejem zaposlitvenih priložnosti. Projekt se začenja s seminarji - Malo šolo zaposlovanja, ki poteka v sodelovanju z Zavodom republike Slovenije za zaposlovanje. Seminarji bodo namenjeni iskanju prve zaposlitve, pisanju življenjepisa ter pripravi na razgovor za službo, iskanju poklica in idealnega delovnega mesta - določanju zaposlitvenega cilja. Vrhunec getWorka je sejem zaposlitvenih priložnosti, kjer boste študentje imeli možnost neposrednega kontakta s predstavniki podjetij. Na sejmu boste dobili informacije o možnosti za občasno delo, prakso in stalno zaposlitev. Cilj sejma je vsekakor vzpostaviti odnos med vami in potencialnim delodajalcem. Projekt getWork organizira Zveza študentskih zvez in društev za mednarodno sodelovanje in izobraževanje KOMISP, Zveza za tehnično kulturo Slovenije ZOTKS in INFOS. Priključili pa se mu bodo tudi regionalni študentski klubi in regionalne dijaške sekcije po vsej Sloveniji. dnevnik novopečene študentke SC>\0 P onedeljek ob 127?: Haaaaa (zehnem) in se pretegnem kolikor morem. Kako čudovito j e vstati takrat, ko se ti prileže in ne takrat, ko moraš. Kuhinja, voda za kavo; kopalnica, voda za osebno higieno. Spet kuhinja kjer dokončam kavo in si podečem toast (to je definitivno prednost kasnejšega vstajanja). Potem pa uživancija; preberem Marušino sporočilo, grizljam toast, pijem eno najboljših kav na svetu (vsak je za nekaj nadarjen), gledam skozi okno na BTC (ampak me to sploh ne moti) nad katerim se razprostira iz moje perspektive za kak meter jasnega neba. Potem pa oblačenje, česanje, make-up (, ki je čisto ponedeljkovo asketski), pa še knjige in že sem na troli. »Na ušesih« radio Študent, rahel dežek (žegen?), prava nekičasta romantika. In potem NUK! Hitro oddam knjige in si potem privoščim razvado: čitalnica; vonj knjig, šepet obračajočih se listov, pritajeno šepetanje in mrmranje. Odprem knjigo in se delam, da berem, v resnici pa z zaprtimi očmi premišljujem v teh knjižnjih nebesih. Cista pozitivna energija. Pa potem spet nazaj v dež. Sploh nisem jezna, ker mi je nekdo odtujil dežnik. Dobim vabilo na erotično masažo. Mhm, ne, bom raje počakala na tako z dušo. No affence! Zvečer literarni večer. Uroš Zupan mi je bil všeč. Njegova sogovornica pa ne. Zdela se mi je nezrela zanj (pa ne da bi hotela biti do nje nesramna, s Prešernom bi se punca čisto ujela.). U. Zupan pove nekaj pesniških resnic. Včasih me je imelo, da bi spustila kakšen »D-haa«, samo ne bi pasal v atmosfero. Doma me čaka Maruša »naravnana na pogovor«. In ta steče. Ena od prednosti študentskega življenja. Ideološko obarvani pogovori, tematski pogovori o točno določeni osebi (npr. povezani z ljubeznijo - to je zgolj primer). Potem za ščepec televizije in spanje. Zaživim v drugi dimenziji. Torek ob 10: Jutro mi pokvari budilka. Ampak jo utišam in se raje posvetim »jutranjim vodam«. Potem zopet uživanje za mizo pri oknu s pogledom na BTC. Dež. Full. Po oblačenju brez make-upa (moški svet bo pač danes moral počakati name; sej ne da bi me drugače ravno oblegali). Odhod v dež, trola, vrvež ulice, »filofax«. Poskušam nekomu polepšati dan z nasmehom. Odzivi so kar ugodni. Predavanje. Pa potem kosilo v italijanski restavraciji z bivšo sošolko in njeno prijateljico. Spet uživancija (postala bom prav razvajen otrok); makarončki z različnimi siri in smetano, božanska solata. Noro. Potem kava v lokalu, ki ni ravno po mojem okusu. In srečanje z bivšimi sošolci iz gimnazije (pravzaprav so bili v paralelki). Pa še eno predavanje in odhod »domov«. Pijačka - nealko — alko mi sploh ne sede več. Zvečer, po večernih ritualih (nekateri so popolnoma študentski; naprimer smejanje brez razloga) sledi spanje nedolžnega, potopim se v koktajl noči in sanj. Verjetno sem spala z nasmehom. Sreda ob 530: Maruša ima prav, ko pravi, da bi tako zgodnje vstajanje morali zakonsko prepovedati. Rituali z vodo, zajtrk: kakav in piškoti (naj mi bo). Še mrak. In jaz sredi megle. In hladu. Na avtobusu podarim sedež in nasmeh starejši gospe, ki gre verjetno že ob pol sedmih na Žale. Na ušesih radio Študent (Ljubljana me razvaja). Pa spet »fax-rituali(zakaj ne raje šege in navade)«. Ob pol treh zapustim šolo. Saj je prov zanimiva tale šola, sploh če imam vmes čas za drugo jutranjo kavo in še kakšno razvado. Doma me čaka Marušino sporočilo, daje solata v hladilniku. Njene solate so pa zakon. Potem se razvajam z noro dobro knjigo (Baudelaire-itak). Tole pa meji že na hedonizem. Popoldne grem v mesto na kavo s kolegico. Čvek, čvek. Kdo pa pravi, da mora pogovor imeti smisel. Ampak kmalu ga dobi. Esenca. Hm. In obvezno vprašanje: kaj želim početi, ko bom doštudirala? Hja, kot prvo želim, da bodo tale moja študentska leta čim daljša (sorry mami, pa oči in vsi sorodniki, ki vlagate upe vameJ), Potem pa ne vem. Želim si, da ne bi bila to klasična »od 7h- 14h« služba. Ampak, kdo si pa to želi v mojih letih, pa se na koncu večina ljudi vendarle najde v tem dnem za dnem istem življenju (sej ne posplošujem, ne obtožujem in sploh nimam nič proti tistim, ki imajo tak način življenja radi, samo izražam svoj pogled na zadevo). Uglavnem, ne bom pustila, da mi bo dolgčas, da bi mi služba postala zgol nujno zlo. Upam, da bo ta kos zarečenega kruha splesnel, da ga ne bom niti pogledala, kaj šele pojedla. To je edini načrt za prihodnost. Poleg 12-ih otrok, kijih načrtujem s prvim in edinim možem, pa hišo, bazen in najmanj dva avtomobila (razred a, se razume), okoli velikega posestva pa (z gozdom, ribnikom, pašnikom s konji in cvetličnim vrtom (zimskim in letnim)), pa seveda bela ograja. Ne, sej ne. Četrtek ob 630: Hudo, ampak za odtenek bolj človeško. No-ja, po jutranjih hladno-toplih ritualih se počutim človeško in pripravljeno za ljubljanski vrvež. Danes se javljam iz LJ na ŠORT. Pogledam zapiske dogajanj in prireditev. Karuredu, ampak men se zdi kar mal malo. Sej res LIFE. No, zdej, ko pa podam še nekaj teh podatkov pa kar nekaj izgleda. Med predavanjem pišem članek za Brco. Na koncu ugotovim, da se z idejo članka sploh ne strinjam popolnoma. Jaz predalčkam ljudi, ko pa stalno razglašam, daje vsak svoj individuum. Ali sem jaz tudi pripadnik skupine? Študent? (KJŠ-jevec?) umetnik? Slovenec? Hruščan? Hm. vse to sem, ampak lahko bi se označila samo kot Neja. To pove največ. Kaj pa če bi mi bilo ime Tanja? Ali bi bila še vedno jaz? Sophijin svet dilema. Šit, zdej sem se pa še zafilozofirala. Pa še javljanje imam zvečer in imam tremo. Hallo! Tremo imam. Noro. Ampak se grem zato raje razvajat s tušem, takoj ko stopim skozi vrata L J doma. Torej, grem pozabit na tremo (vroč tuš terapija - »VTT«). Potem pa še mal »jest« knjigo. Mhmmm. Thafs the way (aha, aha) I like it! Zvečer pa na šeeno predavanje (ob 18.50), poj javljanje (sploh ni blo tko fejst hudo grozn). In potem užitek v brezdelju. Petek ob 530: Mami, jest bi še spala. Samo ne! Moram biti karakter in vstati, pa če je še tako hudo. Da bom lahko otrokom in vnukom pripovedovala kako pridna študentka sem bila. Ustanem, vodne uživancije. Rjavi čarobni prah (kava) dela čudeže. Toastek. Spokam stvari, dons končno (?) odhajam domov. Razvajat se (razvajat sebe lahko postane dolgočasno, če ga je preveč). Predavanja prestanem. Avtocesta. Babi, prihajam. Avtobus - šofer se me razveseli; kako lepo je biti doma. Spotoma pozdravim trgovko v »domači« trgovini. »Kako, Neja?«. »Super! Ljubljana je zakon. Samo Jesenice..., čez Jesenice jih ni! Doma!« njen smeh me pospremi. In že: juhuuuuuu, umazano perilo pristane v košu za umazano perilo, oblečem svojo staro, raztrgano trenirko, hodim okoli bosa in uživam v maminih štrukljih in vkompotu, kije (roko na srce spet se hvalim) mojstrovina. Sej, v Ljubljani je »good«: samostojno življenje, pa veliko izbire, samo Jesenice, Hrušica, tukaj so pa ljudje. Spet bo visok telefonski račun. Neja 23% mood swings z marušo No, veseli december j e tu. Čas, ko nam strici, tete, stare mame bolj pogosto stisnejo kakšnega jurja, da ga lahko zapravimo v prvi prodajalni s CD-ji, na primer. Če to res nameravate, dovolite, da vam nekaj stvari namignem Toplo priporočam novi CD RONI SIZE REPRAZENT vsem, ki se vam dopade d’n’b, vendar ne gre zgolj za to. Album se d’n’b meša s hip-hopom, kar potrjuje na primer gostujoči METHOD MAN, slišati pa je tudi kaj tršega, za kar je zaslužen tudi ZACH DE LA ROCHA, vreščeči vokalist, brez katerega RAGE AGAINST THE MACHINE ne bi bili R.A.T.M (ampak so od novembra v to prisiljeni, Zach jih je namreč zapustil). Glasba s tega albuma lahko prepriča tudi najbolj trdovratne dvomljivce v elektro zvoke, kar je morda natanko to, kar Roni Size želi. Kakorkoli že, postreže vam z bogatim spektrom zvokov, dodelanimi fuzijami in seveda -z bobni, vse to v ritmih, ki človeka ne pustijo hladnega. Se še kdo spomni malega, simpatičnega hašišaija iz Anglije, kije priredil Marleyev »Sunday Shining« ? Bi rekla da ne, saj je tri leta nazaj posnel edini album in je še do letos očitno zaspal. FINLEY QUAYE seje prebudil in posnel novi album, katerega še nisem poslušala zato vam priporočam kar starega, ki nosi naslov »Maverick A Strike«. Na njem najdete lepe popevčice, obarvane z reggaeom, dubom, trip-hopom in popom, ki vam bržkone lahko polepšajo dan, saj so vsebinsko zelo pozitivno in dobrovoljno naravnane na življenje. Posebej ga priporočam depresivnim, glede na to, da se bližajo prazniki, ko bo stopnja samomorilnosti zelo visoka. Kaj še? Morda malo etna in folka.Za vas imam tri besede: IN-CREDIBLE STRING BAND, ki vam verjetno ne povedo dovolj. Zasedba ni padla z lune, ampak kvečjemu iz preteklosti, saj govorim o časovni razdalji 30 do 35 let. Tisti, ki vam je hippyjevstvo blizu, jih enostavno morate spoznati, sicer pa gre za to, da v poplavi raznorazne »muzike«, ki se nam ponuja danes, lahko najdemo kvalitetno glasbo - in temu vprid je poznavanje glasbene zgodovine skoraj nujno. Kar velja na splošno za vse stvari v življenju: več, ko imamo izkušenj, bolje se znajdemo. INCREDIBLE STRING BAND utegne biti lepa izkušnja, če jih seveda najdete. Verjetno boste morali v bolje založene prodajalne, vendar se izplača. Če vzamete kar alias » greatest hits«, ne morete zgrešiti. Instrumentalna, pravljična orientalsko-keltska etno muzika se bo topila v vaših uhljih. Naj Janis, Doorsi in Hendrix za spremembo malo počijejo... Naslednjo domačo nalogo pa vam naložim po novem letu oziroma v novem tisočletju (po enoletnem prepiranju bomo končno vsi v istem tisočletju!), vsebina naloge pa bo spet odvisna od počutja. Merry New Year vam želim Maruša V teh dneh, ko slavimo jubilej naj večjega slovenskega pesnika,vam v pokušino dajemo poezijo nekaterih tujih avtorjev, ki so se trudili posnemati našega največjega poeta. Kako jim je uspelo pa ocenite sami. FRANCOV NA PREŠERNOV KRASNAJA VIDOČKA Krasnaja Vidočka pri more stala je, spakojno djetičanstvu rublje prala je. Ajin čomi muž iz barka stapilsja, krasivoj Vidočki taku gavarilsja: »Ja tebja pasmatrat - devuškaja mila, ne panimajem, skaži, rnja kakovaja sila da Tvoj organizam nije tak kak je bil?« »Pa čemu študirašč daragoj tavarišč? Paznaješ mi muža? Mlad bil, harašo aral je. staruška postal je i zaflancat zaspal je!« FRANSOA PREŠEREN LA BEL’VIDA La bel Vida sur la mer stala, Sur la mer stala, pleniš prala. En negro on mi m prvesla, la bel Vida, Vida vpraša: »Bonžur rnadam, kuku je z Vam La bel Vida u per Te vu, kuku je z Vam, kaku-kaku? Perkva Vida, mvadost Tvoja ni več svaža kakur je bva?« »La bel Vida vetu, že ve -a qua kpa nač drgač ne gre: m ja,mož bovan, ma let skor stu adjo lamur, a d k 1 e n k a 1 u!« FRENK PREŠEREN BJUTI VAJD D’ bjuti Vajd is on di morje stejšn per murje stejšn and plenišn prejšn. En negro blak iž barkeng stoping, and reče bjuti Vajd of u smoking: »Very well, gerl nkar ne mendraj, nis' frišna več, povej mi zakaj?« »Kaku bla bi yes frišna gerl, kje pa moj mož the end in bo kmalu umeri....« ZZZA FRANČEŠKOPREŠERNELLI: LA BELLA VIDA La bella Vida e per mare štala, per mare štala e pleniče prala. Un negro nero še iž barka pele, žagleda Vida, šubito vese/ je. Štop svoja lepa barka uštavi, žamurč takule Vida pravi: »Perke njente pju koži, koži bella kakur ši tam na škorči čvela?« »Ma kuku bi bla jas bella roža, k mam pa že tačga starha moža?« FRANZ PRESCHEREN EINE SAUBER FIDA Eine sauber tida isl am morje stala, •• am morje stala und die Wasche prala. V ; Na dounfarju se en samurc perliira, zažlajfa ši fin se ustav kt ura. Encajt na Fida gleda s rešpetlin pogrunta bmal, da Fida anpisl bin. In jo pofraga: . - - »Ja saurer Fida povej, \varum nis jung und frišk's’bla prej’?« Mu sauber Fida glih preš antivort da: »Kako bla jest jung und friš, main man ist luč - zanič pr hiš'!« kronika s krono, poroča sassy fish Veseli december - mesec izrednih razmer? Praznovanje Miklavža, Božiča in Novega leta jemlje zelo resno vse več Slovencev. Vsesplošno okraševanje se že dolgo ne pričenja šele okoli božiča, ampak se začenja že v novembru. Statistično bi lahko napovedali, da bomo drugo leto z okraševanjem pričeli že takoj po Dnevu spomina na mrtve, čez deset let pa začetek praznovanja lahko pričakujemo že poleti. Psihologi se že nekaj časa ukvarjajo s problemom prezgodnjega praznovanja in obsedenosti z njim in ugotavljajo, da se splošno stanje državljanov slabša. Omenjajo tudi vse večje število podzemnih fanatičnih skupin, ki izdelujejo zloglasne pojoče adventne venčke, plešoča božična drevesca, panoje-okrase s slogani (npr.: Rode is god, Marry me Maria, Vse poti vodijo na brezje, ipd....), v okviru televizijske prodaje pa lahko že letos menda pričakujemo okoli lm velikega Jezusa na križu, ki na znak:«Amen!« začne prepevati božične pesmi v različnih glasbenih zvrsteh. Na voljo vam bo klasični Jezus, Jezus- heavy metalec in Mc Jezus. Kritično razmišljujoči državljani so v času praznovanja nedvomno v manjšini in se skupaj s pripadniki dragih verskih skupnosti borijo za zaščito s strani države, ki pa utegne december razglasiti za mesec izrednih razmer. Policisti nad policijsko nasilje Že dolgo časa se v naši dražbi govori o spornosti policijskega nasilja, ki ga represivni organi često uporabijo v svojih postopkih skoraj samoumevno. Zanimivo pa je, da so se tudi sami odločili narediti črto čez nepotrebno nasilje. Po večini policijskih postaj so že uvedli številne delavnice, v katerih se ukvarjajo s pretirano agresivnostjo. Zaenkrat je še največ zanimanja za tečaj meditacije po obiskovanosti pa ne zaostajata niti yoga, niti tečaj ustvarjanja s plesnim gibom. Projekt podpira MNZ RS, kjer so nam povedali:« Našim policistom smo omogočili avtogene treninge, s pomočjo katerih se bodo lahko s civilnim prebivalstvom bolje sporazumevali in ne bo več prihajalo do težav zaradi policijskega nasilja.« Policisti so pri sebi že odkrili določen napredek. Bdenje povedal:« Včasih sem samo tepel. Pendrek in jaz. To so bili časi. Je kar letelo. Potem pa sem ugotovil, da tako ne gre več naprej. Žrtev se ne more upreti in nima smisla. No in sem začel z meditacijo. Če me sedaj prime, da bi koga aretiral s pomočjo prisilnih sredstev, naredim najprej globok vdih in izdih. Če to ne zaleže, zepojem še mantro »ohm« in v glavnem se kar obvladam. Res pa je, da me potem čudno gledajo in se mi smejejo, zaradi česar bi jih kar postrelil.« za ugotavljanje uspešnosti projekta j e torej še prezgodaj, lahko pa upamo na bolj prijazne policiste nekje v prihodnosti. FRANCE PREŠEREN LEPA VIDA Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ je plenice prala. Črn zamorc po sivem morju pride, barko ustavi, vpraša lepe Vide: »Zakaj Vida nisi tak rdeča, tak rdeča nisi. tak cvetoča kakor ti si prva leta bila?« Vida lepa je odgovorila: »Kako rdeča bi bla in cveteča, ker zadela mene je nesreča. Oh, doma je bolno dete moje! Poslušala sem neumne svete, omožila sem se, starca vzela, malokdaj sem srotica vesela. Bolno dete ves dan prejokuje, celo dolgo noč mož pokašljuje.« .£ ZAH. DEL STARE CELINI- SLO. PESNIK FRANCI GRŠKI FILOZOF ok.500p.n.š.) HABRL TONE OLIMPIJ- SKE IGRE DANILO SLIVNIK KAPITAN JULESA VERNA SMRDEČI PLIN V ZALIVU NBORO SOMALIJA VERA TORKAR VODNA ŽIVAL PLAST KISIKA V ATMOSFERI klASROINO OD NEBES NEPRO- FESIO- NALEC i i ANTI JUDOV STVO glavič ALEŠ TONE FORNEZZI DUNAJSKA MESTNA ČETRT naspr. OD DURA SLOPESNIF ALOJZ GREGOR- ČIČEV SLAP OSMERO kotnik BIBLIJSKA OSEBA ŠVIC. PISATELJ CLAUDE NAROD RUS. SOV JETSKA fed. NEG. DELEC RUTENIJ LUKA ERŠEN DALMAT. GOSPA INGOLIČ ANTON REKA V J. AMERIKI NAZIV š GOROVJE V SAUDSKI ARABIJI F ČERNE GREGA VZGOJA NINA OBLAK RADON AMERICIJ SAŠO ANDERUČ GR.OTOK TONE ROP NATAŠA ABRAM STROKOVNJAK za IRAN. kulturo SLO. NOVI NAR IN HI MALAJEC PREŠER- NOVA PESEM VSTOP NICA T J. AMER. PAPIGA Spoštovani! Križanka j e tokrat večja, zato boste morali vaše možgančke napeti skozi nekaj nadaljnih kravželjčkov, če si boste želeli pridobiti kakšno izmed nagrad. Te pa so tri. Prva, druga in tretja, prva - dve vstopnici za kino Železar Jesenice druga - dve vstpnici za gledališče Toneta Čufarja na Jesenicah tretj a - brezplačna udeležba na tečaju v organizaciji KJŠ Pravilne rešitve, podatek o telesni višini s št. noge pošljite po pošti ali osebno prinesite na naslov: KJŠ,titova 86,4270 Jesenice Z namenom priprave čim boljšega časopisa Kluba jeseniških študentov želimo naša prizadevanja ustrezno ovrednotiti. Ker se sami težko ocenjujemo, merimo in vrednotimo (smo namreč ljudje in zato pristranski) svoje delo, se s pozivom obračamo na tebe, da nam pomagaš ‘biti BRCA’. V ta namen te naprošamo - če seveda želiš sodelovati pri razvoju časopisa, posledično pa tudi Kluba jeseniških študentov in okolja iz katerega izhajamo-da prispevke v časopisu ovrednotiš na lestvici od 3 do 5. Pri tem pomeni ocena 3 (tri), daje članek, fotka, vic, križanka, pesem ali pa kar cel časopis - BRCA, ocena 4 (štiri) pomeni ZELO BRCA, 5 (pet) pa pomeni »Zakon je bit’ BRCA«. Lestvica je oblikovana z ocenami od 3 do 5 namenoma in sicer zato, ker naših prizadevanj za pripravo časopisa enostavno ne moremo oceniti z 1 in 2 (ti oceni se uporabljata v šoli in se ju uporablja predvsem za ocenjevanje (ne)znanja. Naših prizadevanj, katerih rezultat držiš v rokah, ne moremo oceniti s tema ocenama, ker je v časopis vključenega precej znanja, dela, prostega časa in nenazadnje tudi denarja. Ker želimo razvijati pozitivno gledanja na svet, vpeljujemo pozitivno vrednotenje. V vsaki stvari, dejanju ali aktivnosti je moč najti pozitivna, pa tudi negativna dejstva. Kljub temu, da lahko časopis ocenite negativno, pa naj bo kritika zastavljena pozitivno - pričakujemo namreč, da boš ob tem, ko bi kaj pokritiziral/a hkrati tudi dodal svoj predlog za izboljšave. Če bo kritika zastavljena pozitivno, se nam ni bati, da bi se časopis ne razvijal. Torej, če želite, da bo časopis res NAŠ in res DOBER, vreden brana ter vreden vloženega truda in denarja nam pomagajte poiskati pravo pot razvoja (naš naslov, kamor lahko pošlješ omenjeno pa tako ali tako poznaš). Na istih naslovih pa do 14. januarja 2001 sprejemamo tudi članke za prihodnjo številko časopisa, ki bo izšla v začetku meseca februarja. skupni projekti kluba blejskih, študentov (KBŠ), kluba radovljiških študentov (KRŠ) in kluba jeseniških študentov (KJŠ)_______________ sobota, 9. december 2000 Petek’ 22‘ december 2000 •ob 19.30 uri -ob 18.30 OŠ Bled- Srednja šola Jesenice (ZIC) - košarkarski turnir trojk Kluba blejskih študentov, Kluba košarkarski turnir trojk - KBŠ, KRŠ, KJŠ radovljiških študentov in Kluba jeseniških študentov petek, 15. december 2000 - ob 19. uri -ob 20. uri GLEAM-ART Bled KD Hrušica tekmovanje v pikadu in taroku, spoznavni žur - KBŠ, KRŠ, KJŠ BRCA - novoletni žur KJS z diapozitivi o Avstraliji (ne pozabi članske izkaznice) (ne Poza^' članske izkaznice) sp T2 A/t etionta in mikroračunalniki d,o,o, ^ * * 4270 Jesenice, C. železaijev/, www.3bm.si / tel.: (04) 58-61-444, faks: (04) 58-36-440 Foto Triglav mm maN jesenice Servis računalniške opreme fotografske storitve Garancijska popravila tiskalnikov EPSON in Fujitsu, osebnih računalnikov DTK in Packard Bell. Izvengarancijska popravila računalnikov PCX, monitorjev, tiskalnikov H P, Star, Brother, NEC, Xerox, telefaksov Canon in druge opreme. Vgradnja razširitev. Pooblaščen servis Repro d o.o. Ljubljana. Prodaja računalniške opreme f Osebni in prenosni računalnik: d EPSON, \ S // J) HP, Fujitsu, Star, Cahon, skr drugo. \ \ 'f Prr-.nramcka oprema, telef' Pooblaščen^. V p n ttnj v;:; . :*■' :S;' im TISKARNA ■M m tip: ;iS: FOTOKOPIRANJE ► GRAFIČNO OBLIKOVANJE IZREZOVANJE NAPISOV (opremljanje kombijev Z REKLAMNIMI NAPISI) TISKARSTVO ► OFFSET ► SITOTISK c. Železarjev 14,4270 Jesenice; Fotokopiranje: 04/583-10-40 int. 269 Telefon/fax: 04/586-40-81, GSM 041-414-297 BRCA novoletni žur KJŠ bo v petek, 22. decembra ob 21. uri v KD Hrušic' POŠILJATELJ: Klub jeseniških študentov Titova 86,4270 Jesenice tel: 04 583-15-40; gsm: 041 55 77 35 e-naslov: kjs@telesat.si, splet: kjs.telesat. si poslušajte na radiu triglav r t vsak četrtek od 19.30 do 20.30 na 96.0 MHz ! poštnina plačana pri pošti 4271 jesenice tiskovina