WPRAVICA
ORGAN KOMUNISTIČNE P A R T I | E SLOVENIJE
LETO VII.. ŠTEV. 14.	22.	DECEMBRA	1943.	CENA	LIT.	2	-
Mobilizirajmo nove kadre za Partijo
Komunistična partija Slovenije si je s svojim neizprosnim bojem proti vsem sovražnikom ljudstva in njegove svobode pridobila med slovenskim narodom položaj, kakršnega nima in nikdar ni imela nobena druga stranka na Slovenskem. Ogromna večina slovenskega naroda danes zre na Partijo kot na tistega vodnika, ki v nakazovanju pravilne poti ni odpovedal takrat, ko so vsi drugi odpovedali. Komunistična partija Slovenije je hkrati dokazala, da ne zna samo pokazati, po kateri poti je treba iti, marveč tudi, kako se je treba za zmago boriti, kako se je treba za srečnejšo bodočnost slovenskega naroda žrtvovati: stotine in stotine, tisoči najboljših sinov slovenskega naroda se danes bori v vrstah Komunistične partije, ogromno je število tistih komunistov, ki so v boju za osvobo-jenje in zedinjenje slovenske zemlje dali svoje življenje.
Po vseh teh svojih zaslugah za slovenski narod velja danes Komunistična partija Slovenije za edino resnično ljudsko, edino resnično nacionalno slovensko stranko. Prav zategadelj je potrebno, da se v njenih vrstah zbere vse, kar je v slovenskem nairodu najboljšega. In danes, v času gigantskih naporov za svobodo slovenstva bolj ko kdaj prej prihaja na dan prav to najboljše v slovenskem narodu: herojski borci na borbenih položajih, požrtvovalni terenski delavci, komandirji in komisarji, funkcionarji slovenskih narodno osvobodilnih množičnih organizacij.
Vsaka nova preizkušnja, vsako novo razdobje srditih bojev veča število tistih, ki po vsej pravici morajo priti v vrste Komunistične partije Slovenije. Dostikrat se je že zgodilo, da so naše vojaške enote same predlagale najvrednejše iz svojih vrst za sprejem v Partijo. To je očiten dokaz zaupanja, ki ga Partija uživa v množicah slovenskega naroda. Predanost stvari osvobojen j a slovenskega naroda, iznajdljivost in samoiniciativnost v borbi, ugled in zaupanje med množicami, železna discipliniranost, vse to so obeležja pravega borca za narodovo srečo. To so pa hkrati obeležja vsakega pravega komu nista-part i jca. Ljudje s takimi svojstvi sodijo v vrste naše slavne Komuni-iS stičife partije Slovenije in jiim ne gre zapirati potij vanjo. Kakor se hkrati Partija v vseh težkih (trenutkih? iznebi vsega, kar jo bremeni in ji kakor coklja visi' nekje zadaj, kakor se Partija v času ostrih spopadov s sovražnikom reši vseh oportunistov, panikerjev, ru-
šilcev discipline, tako mora prav v takih časih zbrati v svojih vrstah vse, kar se odlikuje po zgoraj nakazanih svojstvih borca in komunista.
Zadnja nemška ofenziva na naše slovensko osvobojeno ozemlje je bila brez dvoma razdobje, v katerem so se dvignili mnogi v svojih plemenitih svojstvih. Tisoči novih mobilizirancev so imeli v vojski zrilike, pokazaiti svoje vrline in tisoči so jih zares pokazali. In med njimi jih je na stotine, ki so svoje vrline pokazali v toliki meri, da sodijo v vrste naše Partije. Vse jih je treba zbrati v vrstah naše Partije! Na drugi plati pa so bili tudi taki, ki jim je Partija izkazala svoje zaupanje in jih sprejela v svoje vrste, toda v težkih trenutkih so to zaupanje zlorabili, pokazali so se malodušne, panikerske, nedisciplinirane in netovariške. S takimi ven iz Partije. Stotine in stotine boljših in najboljših naj srtopi na njihovo mesto! To je jamstvo, da botmo bodoče preizkušnje, ki še utegnejo priti nad boreči se slovenski narod, prebili še možateje, še bolj strnjeni in enotni v svoji volji zoperstaviti se zakletemu sovragu, ki se z zadnjimi napori sil meče na nas, da bi nas v zadnjem trenutku zatrl.
Nešteti so primeri, ki kažejo, da so naši uspehi na posameznih odsekih borbe neločljivo povezani z intenzivnostjo partijskega življenja v edinici, ki nudi vsakemu posameznemu borcu-partijcu novih pobud in moralne opore pri izvrševanju njegovih nalog, to je pogoj uspehov vse edinice. Zato ni dovolj, če vredne in častne borce zberemo v vrstah Partije. Treba jim je ustvariti zares pravo partijsko življenje, zares pravo partijsko ozračje. Ne sme biti dogodka, o katerem ne bi partijska organizacija v vojaški edinici ali na terenu zavzela svojega stališča. Samo na ta način bodo novi člani Partije čutili, da so se znašli v vrstah tiste močne organizacije, ki je dala najveličastnejše pobude za orjaški'osvobodilni boj slovenskega naroda; samo na ta način se bo vanje vsadila zavest, da je danes članstvo Komunistične partije Slovenije — stvar časti in slave za vsakega zavednega Slovencd. K pra-!; vilni politiki kadrov v vojski in na terenu spada tudi n resnično partijsko življenje, ki ga je treba ustvariti |,|v vsaki partijski organizaciji.
Veliki so naši uspehi v preteklosti, toda še večji bodo v bodočnosti, če bomo odpravili tiste nedostatke, ki v posameznih partijskih organizacijah še obsta-
jajo; če ne bomo nikdar in nikjer pozabili na avantgardno vlogo, ki jo ima naša Partija danes v slovenskem narodu in njegovem osvobodilnem gibanju; če ne bomo podcenjevali pomena in vloge partijskih organizacij v vojski in na terenu; če bomo nenehno dvi-
gali politično raven naših partijskih kadrov na stopnjo zavednih, v duhu ma r ks iis t i č no-1 e n i n is t ičn i h izročil zgrajenih borcev za srečo in lepšo bodočnost svojega naroda in vsega delovnega človeštva.
Boris Ziherl
»V boj do popolne zmage!«
Dnevno povelje vrhovnega komandanta Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije maršala Tita
RSJ, 12. decembra, objavlja naslednje dnevno povelje:
«Borci, komandirji in politični komisarji Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije!
Nemški fašistični okupatorji so koncentrirali v raznih krajih Jugoslavije zelo močne sile in na nekaterih sektorjih našega osvobojenega ozemlja že štirinajst dni izvajajo ofenzivo.
Nemški fašistični okupatorji vodijo ofenzivo proti enotam naše slavne Narodno osvobodilne vojske skupaj z ustaši, četniki, nedičevci ter bolgarskimi in balkanskimi quislingovci, Razplamtele so borbe v Sand-žaku, v vzhodni Bosni in Hrvaškem, kjer naše junaške enote nudijo močan odpor sovražniku, ki že šestič poskuša uničiti našo Narodno osvobodilno vojsko Jugoslavije.
Tovariši borci, komandirji in politični komisarji!
Prišel je odločilen trenutek, ko je treba napeti vse sile, vse energije, da se prepreči sovražnikova namera in da se še enikrat pokaže vsemu svetu, da je naša Narodno osvobodilna vojska Jugoslavije nepremagljiva in da je vredna zaupanja zaveznikov.
Partizani Jugoslavije!
Neusmiljeno rušite železniške proge, ceste in mostove, preganjajte sovražnika povsod, spuščajte v zrak tovarne in vojne objekte, zavirajte prcpeljavanje sovražnikovih transportov in čet!
Vsem vojnim enotam, ki se nahajajo na ozemlju, kjer sovražnik še ni prešel v ofenzivo, zapovedujem, da takoj začno z ofenzivnimi operacijami proti najvažnejšim strateškim krajem.
Borci, komandirji in politični komisarji Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, Bosne, Hercegovine, Črne gore, Makedonije, Srbije, Vojvodine!
Z orožjem, ki ga držite v rokah, morate braniti tisto, kar je bilo priborjeno v dveh in pol letih krvave borbe: bratstvo in enakopravnost vseh narodov Jugoslavije v demokratični federativni novi Jugoslaviji!
Naprej v boj za popolno zmago!
Vrhovni komandant Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije:
maršal Tito.
Sklep drugega zbora Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
v vrhovnem zakonodajnem in izvršnem narodno-predstavniškem organu Jugoslavije in nacionalnem komitetu osvoboditve Jugoslavije, kot začasnima organoma vrhovne narodne oblasti za čas narodne osvobodilne borbe
1. V skladu s trdno voljo narodov Jugoslavije, da se iz njihove 6loge in enotnosti v borbi proti okupatorjem zgradi nova, na narodnem bratstvu in enakopravnosti zasnovana Jugoslavija kot skupna domovina vseh njenih narodov in zaradi uspehov enotne Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, ki je pod vodstvom Vrhovnega štaba že v teku borbe združila vsa narodno osvobodilna gibanja narodov Jugoslavije, se je AVNOJ razvil v času osvobodilne vojne v vrhovnega predstavnika suverenosti narodov in države Jugoslavije kot celote.
2. Ustrezno temu dejstvu in stopnji razvoja narodno osvobodilne borbe Jugoslavije, v skladu z načelom federativne ureditve bratske, na demokratični osnovi in narodni enakopravnosti zgrajene Jugoslavije, se Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije konstituira v vrhovni zakonodajni in izvršni narodno predstavniški organ Jugoslavije, za ves čas narodno osvobodilne borbe.
3. Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije si izvoli svoje predsedstvo, ki ga tvorijo pred-
V Jajcu, dne jo. novembra 1943.
sednik, pet podpredsednikov, dva tajnika in najimanj 40 članov.
4. Predsedstvo Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije je predstavnik Sveta, narodne in državne suverenitete Jugoslavije in vrši vse njihove funkcije, zakonodajne in izvršne, v času med zasedanji Sveta, kateremu odgovarja za svoje delo.
5. Predsedstvo Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije imenuje Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije.
6. Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije je naj višji izvršni in zakonodajni organ narodne oblasti v Jugoslaviji, preko katerega izvršuje AVNOJ svojo izvršno funkcijo.
7. Nacionalni komitet ima vse lastnosti narodne vlade. Za svoje delo odgovarja Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije Protifašističnemu svetu narodne osvoboditve Jugoslavije.
8. Nacionalni komitet sestoji iz predsednika, treh podpredsednikov bi ustrezajočega števila poverje-
9. Ta sklep stopi takoj v veljavo.
Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije:
Dr. Ivan Ribar, l. r., predsednik.	Rodoljub	Čolakovič,	l.	r.,	tajnik.
Predsedstvo Protifašističnega svetel narodne osvoboditve Jugoslavije
ODLOK
o imenovanju Nacionalnega komiteta osvoboditve Jugoslavije
Na osnovi sklepa Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije o Vrhovnem zakonodajnem in izvršnem organu Jugoslavije in o Nacionanlnem komitetu osvoboditve Jugoslavije kot začasnima organoma vrhovne narodne oblasti v Jugoslaviji za čas narodno osvobodilne vojne, imenuje predsedstvo Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije, ki ga sestavljajo:
Predsednik in poverjenik za narodno obrambo maršal Jugoslavije Josip Broz — Tito;
• podpredsednik Edvard Kardelj; podpredsednik in poverjenik za informacije Vladislav Ribnikar;
Jajce, dne 30. novembra 1943.
podpredsednik Božidar Magovac;
poverjenik za zunanje zadeve dr. Josip Smodlaka;
poverjenik za notranje zadeve Vlada Zečevič;
poverjenik za prosveto Edvard Kocbek;
poverjenik za narodno gospodarstvo Ivan Milutinovič;
poverjenik za finance ing. Dušan Sernec;
poverjenik za promet Sreten Zujovič — Crni;
poverjenik za narodno zdravje dr. Milivoj Jambrišak;
poverjenik za gospodarsko obnovo Tod or Vujasinovič;
poverjenik za socialno politiko dr. Anton Kržišnik;
poverjenik za sodstvo Frane Frol;
poverjenik za prehrano Mile Peruničič;
poverjenik za gradnje dr. Rade Pribičevič;
poverjenik za šume in rude Sulejman Filipovič, polkovnik.
Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije:
Dr. Ivan Ribar, l. r., predsednik.	Rodoljub	Čolakovič,	l.	r.,	tajnik.
Teheranska konferenca in mali narodi
Zakleti sovražniki Vsega naprednega človeštva, Hitler in njegovi vazali, so spet doživeli neuspeh. Vsa usta so jim bila polna o razdoru med zavezniki; tulili so o »boljševiški nevarnosti« v Evropi; že so sanjali o novi veliki protiboljševiški ofenzivi, kar jih zbudi v resničnost nova, še močnejša potrditev medsebojne povezanosti in naraščajočega prijateljstva velikih zaveznikov, Sovjetske zveze, Anglije in Amerike.
Teheranska konferenca, katere so se udeležili poleg mnogih političnih in vojaških osebnosti predsednik Sovjeta ljudskih komisarjev ZSSR, tov. Stalin, predsednik ZDA, F. Roosevelt in ministrski predsednik Velike Britanije, W. Churchill, predstavlja enega najvažnejših dogodkov v zgodovini zasužnjenih narodov Evrope. Nedvomno 6e je izrazila mogočna volja zaveznikov, čim hitreje in čim popolneje uničiti sovražnika vsega svobodoljubnega sveta, čim bolj skrajšati vojno in trpljenje zasužnjenih narodov. Dosežen je bil popolen sporazum »glede obsega in časa za operacije, ki se bodo pričele od vzhoda, zahoda in juga«. Z vso upravičenostjo torej mali narodi mirno gledajo v bodočnost. Ne da bi podcenjevali težave, napore in
žrtve, ki še stojijo pred nami, predno bo fašistična zver dotolčena do kraja, vidimo vendar že v bližnji bodočnosti jasni obris svobode. Zato so tudi veliki državniki v Teheranu posvetili precej časa problemom bodočnosti. Zagotovili so vsem narodom, velikim in malim, ki so doprinesli svoj delež za uničenje fašizma, pravico aktivne soudeležbe pri skupnih naporih, odstraniti sužnost, nasilje, zatiranje in nestrpnost, da vsi narodi zaživijo svobodno življenje v skladu s svojimi različnimi težnjami. Mali narodi so prvič v zgodovini dobili zajamčeno popolno enakopravnost in možnost svobodnega razvoja, združevanja in odcepitve od drugih narodov. Prvič v zgodovini je tudi narodom Jugoslavije zajamčena ta pravica. Dosegli so jo s svojo herojsko borbo, ki je dobila priznanja od vseh velikih zaveznikov in se je že v teku svoje veličastne narodno osvobodilne borbe z vso pravico poslužujejo, ko gradijo novo, srečno domovino — demokratično, federativno Jugoslavijo. Z vso upravičenostjo narodi Jugoslavije pričakujejo, da bo tudi zaradi sklepov, ki jih je sprejela teheranska konferenca, doseženo priznanje NKOJ kot resnično demokratični vladi Jugoslavije s strani velikih zaveznikov.
Veliko priznanje naši osvobodilni borbi
Uradna izjava sovjetskega komisariata za vnanje zadeve o jnsložaju v Jugoslaviji. — Sovjetska vojaška misija na poti v Jugoslavijo. — Ostra obsodba Mihajlovičevega izdajstva.
Moskva, 14. decembra. Danes je Poročevalski urad komisariata za vnanje zadeve objavil naslednjo izjavo o dogodkih v Jugoslaviji:
„ Kakor smo izvedeli, se je konec novembra na ozemlju Jugoslavije, ki so ga osvobodili partizani, vršil II. zbor Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije, na kate-
rem so prisostvovali zastopniki vseh pokrajin dežele in kjer je bil sprejet sklep o izpremembi Protifašističnega sveta v vrhovni zakonodajni in izvršni organ s pravicami začasne jugoslovanske vlade do osvoboditve. V novoizvoljeno predsedstvo Protifašističnega sveta, kakor tudi v Narodno osvobodilni komitet Jugoslavije so prišli zastopniki vseh narodov
Jugoslavije in vseh družbenih slojev ter strank, ki se borijo za narodno osvobojenje Jugoslavije.' Za predsednika Protifašističnega sveta je bil ponovno izvoljen dr. Ivan Ribar, ugledni jugoslovanski politik, za predsednika Narodno osvobodilnega komiteta pa vrhovni poveljnik jugoslovanske Narodno osvobodilne vojske Josip Broz — Tito, kateremu je bil podeljen naslov maršala. Zbor je določil federativno načelo ureditve Jugoslavije.
Te dogodke v Jugoslaviji, ki so bili s simpatijami sprejeti že v Veliki Britaniji in Zedinjenih državah Amerike, smatra Sovjetska zveza za pozitivno dejstvo, ki bo prispevalo k stvari borbe narodov Jugoslavije proti hitlerjevski Nemčiji. Ta dogodek tudi potrjuje važen uspeh novih voditeljev Jugoslavije v njihovem delu za združitev vseh narodnih
sil v Jugoslaviji. Z istega vidika gledajo v Sovjetski zvezi tudi na delovanje četnikov Draže Mihajloviča, ki po obstoječih podatkih doslej niso pomagali, marveč škodovali stvari borbe jugoslovanskega ljudstva proti nemškim okupatorjem ir, so zato nujno naleteli na neugodno reakcijo v ZSSR. Ker sc sovjetski vladi vidi potrebno dobiti zadevne informacije o vseh jugoslovanskih dogodkih in partizanskih organizacijah, je sklenila poslati v Jugoslavijo sovjetsko vojaško odposlan, stvo, kakor je to že prej storila britanska vlada.“
TOVARIŠ TITO JE POSTAL NOSILEC IN KONČNI URESNICITELJ IDEJE O ENOTNOSTI VSEH JUGOSLOVANSKIH NARODOV, ZDRUŽENIH V VELIKI FEDERATIVNI DRŽAVNI TVORBI.
PREDSEDSTVO
Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
izvoljeno na seji drugega zasedanja AVNOJ-a, dne 29. novembra 1943.
Predsednik: Dr. IVAN RIBAR, advokat iz Beograda in dosedanji predsednik AVNOJ-a.
Podpredsedniki : MOŠA PIJADE, novinar in slikar iz Beograda. - ANTON AUGUSTINCIC, kipar iz Zagreba. — JOSIP RUS, sodnik iz Bleda, član Izvršnega odbora OF. — MARKO VUJACIČ, bivši senator, član Izvršnega odbora Saveza zemljoradnika, član ZAVNO Crne gore in Boke. — DMITAR VLAHOV, publicist iz Makedonije.
Tajnika: RODOLJUB COLAKOVIČ, publicist iz Bjeline, član ZAVNO Bosne in Hercegovine. —
Člani: JOSIP BROZ - TITO, vrhovni komandant Narodno osvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. — BABOVIC SPASENIJA, iz La-zarevca, članica Centralnega odbora AFŽ. — BELO-VUKOVIČ MILAN-DEVA, iz Mačve, major NOVJ. -— BUTOZAN dr. VASO, iz Banja Loke, član ZAVNO Bosne in Hercegovine. — GRULOVIČ NIKOLA, iz Sremske Mitroviče, član Glavnega NOO za Vojvodino. - KARAMATIJEVIČ JEVSTAHIJE, prota iz Nove varoši, verski referent II. NOP divizije in član ZAVNO Sandžaka. - KECMANOVIČ dr. VOJISLAV, iz Bjeline, prvak SDS, predsednik ZAVNO Bosne in Hercegovine. — LEKOVIČ VOJ A, iz Nove varoši. — MARKOVIČ MOMCILO, iz Požarevca, politkomisar Glavnega štaba za Srbijo. — NEŠKOVIČ dr. BLAŽKO, iz Kragujevca. — OPAČIČ STANKO - ČANICA. polkovnik NOV in član tajništva ZAVNOH-a. — PETROVIČ NIKOLA, ing. iz Novega Sada. — POPOVIČ KOCA. književnik iz Beograda, generalmajor, komandant 1. korpusa NOV Jugoslavije. — PR1B1CEV1Č dr. RADE, iz Petrinje, član Izvršnega odbora SDS, član Izvršnega odbora ZAVNOH-a. — PUCAR DJURO-STARI, iz Bosanskega Grahova, podpredsednik ZAVNO Bosne in Hercegovine.-—RANKOVlC ALEKSANDER, iz Beograda, član Vrhovnega štaba NOV in POJ. — RIBNIKAR VLADISLAV, iz Beograda, direktor »Poli-it i k e«. — STAMBOLIČ PETER. ing. agronomije, iz Užičke Požege, komandant Glavnega štaba Srbije. — STEVIČ LUKA, iz Mojkoviča, major NOV Jugoslavije. _ VUKOSAVLJEVIČ SRETEN, iz Prijepolja, izredni profesor beograjske univerze, član IO SDS, bivši drž. podtajnik Ministrstva notranjih poslov. — ZECEVIČ VLADA, svečenik iz Krupnja, član Vrhov-
nega štaba NOV in POJ. - ZUJOVIČ SRETEN, iz Beograda, član Vrhovnega štaba NOV in POJ. —
BAKARIČ dr. VLADO, iz Zagreba, bivši politkomisar Glavnega štaba Hrvatske, član IO ZAVNOH-a.
— FROL FRANE, iz Zagreba, bivši predstojnik oddelka, član IO HSS, član IO ZAVNOH-a. - GREGORIČ dr. PAVLE, iz Zagreba, tajnik ZAVNOH-a. — GRŽETIČ MACA iz Zagreba, predsednica AFŽ Hrvatske. — KRAJACIČ IVAN, delavec iz Zagreba. — KRCE PAVAO, iz Sinja, bivši narodni poslanec, član IO HSS-a, član ZAVNOH-a. - KRSTULOVIČ V1CKO,
iz Splita, major NOV Jugoslavije, član Pokrajinskega NOO Dalmacije, član IO ZAVNOH-a. — LAKUŠ FILIP, iz Sesveta, bivši narodni poslanec HSS-a, podpredsednik ZAVNOH-a. - LEONTIČ dr. LJUBO, advokat iz Splita, član IO SDS, član ZAVNOH-a. — MAGOVAC BOŽIDAR, urednik Slobodnog doma, član IO HSS, član GO ZAVNOH-a. — MANDIČ dr. ANTE, iz Istre, bivši član Jugoslovanskega odbora v Londonu, član ZAVNOH-a. - NAZOR VLADIMIR, književnik iz Zagreba, predsednik ZAVNOH-a. — PREKA ALEKSANDER, iz Tuzle, bivši predsednik sreske organizacije HSS, podpredsednik ZAVNO Bosne in Hercegovine. — SMODLAKA dr. JOSIP, iz Splita, bivši opolnomočeiii minister v inozemstvu, član ZAVNOH-a.
— SREMEC dr. ZLATAN, iz Zagreba, član Izvršnega odbora HSS-a, član tajništva ZAVNOH-a. — VRK-LJAN ANTE, uradnik Delavskega zavarovanja iz Su-šaka, bivši narodni poslanec HSS-a, član IO HSS-a in član ZAVNOH-a. - HEBRANG ANDRIJA, iz Zagreba, podpredsednik ZAVNOH-a.
AVŠIC JAKOB-RADE, iz Ljubljane, generallajt-nant NOV Jugoslavije, nam. komandanta Glavnega štaba Slovenije. — BEVK FRANCE, pisatelj iz Gorice, predsednik NOO za Slov. Primorje. — FAJF AR TONE, tajnik Jugoslov. strokovne zveze. — JERAS JOSIP, profesor iz Ljubljane, predsednik Zveze slov. vojnih dobrovoljcev, član Plenuma OF. — KARDELJ EDVARD, publicist iz Ljubljane, podpredsednik IOOF.
— KIDRIČ BORIS, publicist iz Slovenije, tajnik lOOF. - LESKOŠEK FRANCE, sindikalni tajnik iz Celja, član IOOF. — MIKUŽ dr. METOD, duhovnik iz Ljubljane, arhivar ljubljanske škofije. — VIDMAR JOSIP, književnik iz Ljubljane, dramaturg ljubljanskega gledališča, predsednik IOOF.
KARABEGOV1Č OSMAN, iz Banje Loke, član KOLA, prof. beograjske univerze, predsednik ZAVNO predsedstva ZAVNO Bosne in Hercegovine. — KURT Črne gore in Boke.
HUSN1JA, profesor iz Mostarja. - SUDŽUKA MO- ANTONOV METODIJE CINTO, iz Prilepa, bivši HAMED, bivši podžupan iz Travnika.	narodni poslanec Saveza zemljoradnika in član Glav-
DJILAS MILOVAN, književnik iz Kolašina, član nega štaba Makedonije. — Pop TOMOV VLADO, \rhovnega štaba NOV in POJ. — NILJAN1Č dr. NT- javni delavec iz Makedonije.
Živel Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije!
Drugo zasedanje AVNOJ-a, ki se je vršilo 29. novembra v Jajcu, pomeni enega najvažnejših zgodo-vinskih dogodkov, ki so se izvršili v času narodno osvobodilne borbe. Izvoljeni delegati vseh narodov Jugoslavije so izrazili enodušno voljo svojih narodov, ki je dobila izraza še na posameznih nacionalnih, na demokratični način izvoljenih Zborih odposlancev, da potrdijo borbeno enotnost in bratstvo vseh narodov Jugoslavije, ki se je pod preizkušenim vodstvom Komunistične partije Jugoslavije skovalo v dve in pol letni krvavi borbi proti okupatorju in dobilo izraza v močni, enotni, udarni Narodno osvobodilni vojski z legendarnim juinakom — tovarišem Tiitom in Vrhovnim štabom na čelu. Izrazili so neomajno ljubezen do nove demokratične, federativne Jugoslavije ter globoko mržnjo do rušilcev njihove sreče — podlih izdajalcev, ki si še vedno lastijo pravico, govoriti v imenu narodov Jugoslavije.
Ta peščica izdajalskih reakcionarnih vlastodržcev je za očuvanje svojih ozkih 'klikarskih koristi skušala iztrgali orožje iz rok naše Narodno osvobodilne vojske in s pomočjo svojega vojnega ministra Draže Mihajloviča in njegove »redne jugoslovanske vojske«, skupno z Nedičem, ustaši, fašisti in največjim krvnikom slovanskih narodov — Hitlerjem ter pod zaščito kralja in dvora, izzvala najbolj šovinistično bratomorno klanje. Z lažmi, podtikanji in natolcevanji si je lastila uspehe naše Narodno osvobodilne vojske in skušala preprečiti pomoč zaveznikov naši narodno osvobodilni borbi. Toda vsi ti podli naklepi so se iz-
Vsi pošteni svobodoljubni elementi, vseh političnih in nazorskih skupin, vseh narodov Jugoslavije so uvideli to izdajalsko početje in namene londonskih beguncev. Z aktivno borbo proti okupatorjem so se povezali okrog vrhovnega komandanta, tovariša Tita, v močni, enotni Narodno osvobodilni vojski, ki je zadajala vedno močnejše udarce okupatorju, osvobajala vedno nove in nove predele naše domovine, in so preko nacionalnih narodno osvobodilnih gibanj skovali temelje novi močni in demokratični Jugoslaviji.
Ta enotnost, veličastni vojaški uspehi ter žrtve, ki so jih doprinesli naši narodi v borbi za svobodo in f.rspešna pomoč, ki so jo nudili zaveznikom, ko so vazali in razbili preko 50 sovražnikovih divizij, so končno tudi razbili zid, ki ga je izdajalska »vlada« zgradila okrog naše domovine. Vedno toplejše in uspešnejše so postajale izjave priznanja s strani zaveznikov, vedno izdatnejša materialna pomoč naši Narodno osvobodilni vojski. Povsem jasno je postalo doma in po sveitu. kdo so resnični borci v Jugoslaviji, kdo to borbo vodi, kdo predstavlja voljo narodov Jugoslavije in kakšna je vloga izdajalske vlade, ki ji kralj daje avtoriteto in zaščito.
Zato je Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije izvršil voljo ogromne večine našega ljudstva, ko je obsodil ubežno »vlado« ter ji odvzel vse
pravice, še nadalje govoriti v imenu narodov Jugoslavije. AVNOJ, ki se je v teku borbe razvil v predstavnika suverenosti narodov in države Jugoslavije, je na svojem II. zasedanju sklenil, da je edino Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije predstavnik suverenosti in vrhovni zakonodajni in izvršni organ, kar med zasedanji Sveta predstavlja predsedstvo AVNOJ-a, ki je bilo izbrano na zasedanju. Svojo izvršno funkcijo pa vrši preko Nacionalnega komiteta osvoboditve Jugoslavije, ki je naj višji izvršni organ in ima vse lastnosti narodne vlade.
Tako je Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije s 6vojim sklepom presekal vsa slepomišenja in možnosti dvoličnega špekuliranja in tudi pred zaveznike postavil nedvoumno in upravičeno zahtevo, da poleg priznanja našega doprinosa k skupni borbi proti fašizmu, priznajo tudi svobodno in demokratično voljo naših narodov, priznajo in spoštujejo organe naše narodne oblasti ter da vladi v inozemstvu ukinejo vso podporo, ki jo ponekod še uživa.
Nacionalni komitet osvoboditve Jugoslavije je prva, res demokratična in ljudska vlada v Jugoslaviji, sestavljena iz ljudi, ki so se vključili v našo herojsko borbo, vsak hip pripravljeni žrtvovati svoja življenja za svobodo in srečo 'Svoje domovine. Medtem, ko so izdajalski begunci še preje v Jugoslaviji in potem v inozemstvu tekmovali, kdo bo izmozgal iz žuljev našega ljudstva večji dobiček, kdo bo bolj zavihtel bič nad narodi Jugoslavije in njihovimi najboljšimi in najhrabrejšimi sinovi, borci za srečo svojih narodov, člani junaške Komunistične partije Jugoslavije, je večina članov Nacionalnega komiteta osvoboditve Jugoslavije in predsedstva AVNOJ-a stala poleg velikega voditelja narodov Jugoslavije maršala Tita v prvih vrstah naše Narodno osvobodilne vojske in nacionalnih narodno osvobodilnih gibanj. S svojim delom so člani Komiteta dokazali, da so vredni zaupanja narodov Jugoslavije in sposobni vzbuditi pri zaveznikih spoštovanje in priznanje svojemu delu in Komi-tetu, ki ga sestavljajo. Danes, ko stojimo na pragu svobode, ko so se redakcionarne klike doma in v inozemstvu trudile, kako bi opeharile naše narode za dragocen plod težke in krvave borbe, je sklep zasedanja AVNOJ-a in postavitev naše ljudske, demokratične vlade še večjega pomena. Danes nam nihče več ne more iztrgati iz naših rok sadov naše borbe ter zlomiti demokratično voljo naših narodov, ki se je izrazila v postavitvi Nacionalnega komiteta osvoboditve Jugoslavije; danes nas ne more nihče več razdvojiti iz bratskega objema; danes je- pot naših narodov kljub težkim borbam, ki nas še čakajo, jasna in ravna: z Narodno osvobodilno vojsko in z Nacionalnim komitetom osvoboditve Jugoslavije, pod vodstvom preizkušenega voditelja narodov Jugoslavije, legendarnega junaka, maršala Tita, v novo, demokratično. ljudsko, federativno Jugoslavijo.
Doprinos jugoslovanskih rodoljubov v skupni borbi proti nemškim osvajalcem
Moskva, 5. decembra. — Pod tem naslovom so člani vseslovanskega odbora, jugoslovanski javni delavci Velimir Vlahovič, Božidar Maslarič in drugi objavili v časopisu »Slovanski svet« naslednji članek:
Takoj prve dni po zasedbi Jugoslavije po nemških fašistih in njihovih pomagačih, je odšlo na tisoče jugoslovanskih mladeničev v gozdove in hribe. Od ta-krtit se vrši borba za svobodo in čast ter neodvisnost domovine, za zmago vseh svobodoljubnih narodov nad mrzkimi nemškimi osvajalci.
Posebno se je razvilo partizansko gibanje v Jugoslaviji po zahrbtnem napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Ti napori so veliko doprinesli k razvoju borbe proti nemškim osvajalcem v Jugoslaviji, ki traja že več ko dve leti. Ta borba veže nekaj desetin nemških divizij, ki jih mora nemška vojska odtegovati drugim bojiščem.
Vrhovni komandant Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije, tovariš Tito, je zapisal: »Ponosen sem, da doprinašamo žrtve za skupno stvar človeštva v boju proti fašističnemu mračnjaštvu.« Te besede potrjujejo tudi dejanja Do sedaj te težko navesti točne številke, iz katerih bi bilo mogoče posneti vso škodo, ki je bila prizadeta sovražniku. Toda na podlagi objavljenih podatkov Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije lahko sklepamo o njenih uslugah, storjenih 9tvari zaveznikov.
Samo v prvih mesecih 1943. leta, od januarja do julija, je padlo v Jugoslaviji 55.000 osvajalcev. Borci NOV so v istem času ujeli nad 15.000 sovražnikov. Uničenih je bilo mnogo vlakov, sto in sto lokomotiv, na tisoče vagonov. Poleg tega je bilo uničenih šest oklopnih vlakov, zaplenjenih 54 tankov, 16.000 pušk, 127 topov, 436 ročnih in 419 težkih strojnic, 209 minometov, 183 tovornih avtomobilov in nad pet milijonov nabojev. Tako jugoslovanski rodoljubi izpolnjujejo s svojo borbo proti osvajalcem svojo slovansko in občečloveško dolžnost ter doprinašajo svoj delež v skupni borbi proti sovražnikom slovanskih in vseh svobodoljubnih narodov sveta, fašističnim osvajalcem.
Enote NOV in POJ so nudile veliko pomoč zavezniškim četam v Afriki, zlasti, ko je Rommel izvajal svojo ofenzivo. Iztirjale so vlake s četami in materialom, ki naj bi šli preko Jugoslavije v Afriko. Samo od 9. do 16. maja 1942. je bilo iztirjenih na železniški progi Beograd—Zagreb 22 vlakov. To pomeni, da ta in drugi vojni material nikoli ni prišel na svoj cilj. Razen tega je bila dana tudi druga pomoč zaveznikom v tem, da so enote NOV priklepale nase nemško vojaštvo. Tako bi n. pr. 36. nemška gremadirska divizija morala biti poslana v Tunis, da bi se tam borila proti zaveznikom. Toda nenadoma so jo poslali v Jugoslavijo, da je sodelovala v četrti ofenzivi Nemcev in četnikov proti jugoslovanski Narodno osvobodilni vojski. V teh bojih so jo borci NOV dodobra razredčili. Ko je Italija kapitulirala, so čete NOV zasedle polovico po fašistih zasedenega ozemlja, zasedle so polovico Slovenije, skoro vse hrvatsko Primorje, Dalmacijo in otoke ter znaten del Orne gore. To ozemlje se nahaja še danes po večini v njihovih rokah.
Borba jugoslovanskih rodoljubov je razkrila časopisno kampanjo, ki je hotela prikazati Dražo Mi-hajloviča kot voditelja upornega gibanja jugoslovanskih narodov. Sedaj se malo kdo zmeni za te spore. Zavezniki imajo namreč v rokah popolnoma jasne dokaze, kdo vodi v Jugoslaviji osvobodilno borbo. Po zavzetju Jugoslavije s 6trani nemških fašistov je Draža Mihajlovič kot takratni polkovnik ostal v Jugoslaviji. Ko je zavzelo partizansko gibanje zadosti širok obseg, se je pojavil v Glavnem štabu s prošn jo, da bi smel organizirati take ljudi, ki se ne bore v partizanskih odredih. V veri, da gre za organizacijo skupne borbe proti osvajalcem, so njegovi prošnji ugodili. Tekom leta pa se je pojavilo nasprotstvo Mi-hajlovičevih četnikov proti partizanskemu gibanju in prišle so na dan njegove zveze z osvajalci. Ljudstvo je takrat to Mihajlovičevo izdajstvo ostro obsodilo. Dne 16. junija 1942. se je vršila konferenca izvršnih odborov osvobodilnega gibanja Crne gore, Bosne in Sandžaka. Izdana je bila takrat resolucija, kjer je izpričano, kako so se vrinili izdajalci v naše vrste in kako so si našli osvajalci svoje zaveznike med izdajalci našega naroda s polkovnikom Stanišičem in kapetanom Živanovičem na čelu. Ti so dokazali, da se bore proti našetmu narodu pod poveljstvom Draže Mihajloviča. Namesto da bi pomagali našemu narodu k osvoboditvi, so vodili bratomorno vojno, izkoriščajoč težki položaj našega naroda, in so pomagali okupatorju. Poleg tega, da so vodili bratomorno borbo, so pomagali sovražniku na ta način, da so s svojimi lastnimi operacijami sprostili sovražnika, ki je lahko veliko število svojih čet vrgel na vzhodno bojišče. S temi svojimi dejanji so se priključili fašističnim deželam in se postavili proti zaveznikom. To je bila glavna vsebina resolucije, ki jo je med drugim podpisalo mnogo rodoljubov, med njimi bivši senator Marko Vujačič in profesor beograjske univerze Miloševič.
Vrhovni štab NOV in PO Jugoslavije je ponovno izjavil, da Draža Mihajlovič odkrito sodeluje z italijanskimi fašisti in da ima preko svojih častnikov zveze s hitlerjevai. Od novembra 1941. leta dalje se bore četniki Draže Mihajloviča na strani izdajalcev proti naši NOV in POJ. Četniki so dobili od okupatorskih oblasti razne prednosti. V povelju Vrhovnega štaba z dne 26. aprila 1942 je podan zadnji jasni dokaz o izdajstvu. Edinice NOV so že dalj časa oblegale okupatorjevo posadko v Konjiču. Položaj mesta in posadke je bil takšen, da bi moralo mesto pasti. V tem kritičnem trenutku pa so skočili Mihajlovičevi četniki našim borcem v hrbet. Ker je postal položaj nevaren, je komandant ukazal umik. Naše čete so se umaknile na desni breg Neretve. V bojih okoli Neretve je bilo zaplenjenih veliko število dokumentov, ki dokazujejo izdajalsko vlogo Draže Mihajloviča.
Duhovnik ljubljanske škofije, dr. Metod Mikuž, je v svojem proglasu na kristjane vsega sveta ugotovil, da se bore v Sloveniji skupno s Hitlerjevimi banditi zločinske tolpe Draže Mihajloviča zoper lastne brate. To izdajalsko gibanje je zajelo tudi del duhovščine. Bobesnele bande Draže Mihajloviča pobijajo lastne brate.
Četniki Draže Mihajloviča so ubiii mnogo znanih politikov in voditeljev, ki so se priključili partizanskemu gibanju. Med drugimi so ubili profesorja beograjske univerze, zrdavnika dr. Živo Miloševiča in hrvaškega pesnika Gorana Kovačiča.
Polagoma so pričeli pisati tudi angleški listi, kakor »News Cronicle« in »New Statesman and Nation« o tem, kdo je dejanski borec za svobodo v Jugoslaviji. List »News Cronicle« je zapisal: »Zdaj vidimo, da je sklenil Mihajlovič sporazum z Italijani, da ga oskrbujejo z orožjem in strelivom za borbo proti tistim, ki so resnični in uspešni borci proti fašizmu in fašistom. Mihajlovič je sovražnik demokracije in narodne enakopravnosti. On stremi za tem, da bi z reakcionarnimi elementi ustvaril diktaturo v Jugoslaviji.« — List »New Statesman and Naition« je pisal, da je eno jasno, in sicer: da so partizani bolje organizirani in da so v borbi proti sovražnikom uspešnejši. List ugotavlja, da
so izdajalci sebi pripisovali vse uspehe, ki so jih dosegli proti osvajalcem partizani. List je nadalje pisal, da je Draža Mihajlovič znan nasprotnik demokratičnih in resnično naprednih elementov, kar dokazuje njegovo sodelovanje z naj večjim renegalom Stojadi-novičem, ki je bil velik »Jugoslovan«, pa je sodeloval z Italijo in Nemčijo. Mihajlovič je sovražnik svobode.
Jugoslovanski rodoljubi imajo pravico računaiti na materialno in moralno pomoč zaveznikov. Bilo bi lojalno in v interesu vseh svobodoljubnih narodov, če bi Anglija in Amerika prihiteli na pomoč Narodno osvobodilni vojski Jugoslavije na podlagi zakona o nakupu in posojilih in pošiljali potrebno opremo in orožje, .kar bi se lahko vtšMo iz oporišč v Afriki, Italiji in na otokih. To bi še bolj povečalo vlogo jugoslovanskih rodoljubov v boju proti skupnemu sovražniku vsega naprednega človeštva, proti hitlerjevski Nemčiji in bi približalo njen zlom.
Rupniku in njegovim švabobrancem bije zadnja ura
Po zlomu Italije je nova nemška okupatorska oblast imenovala svojega dolgoletnega podrepnika in slugo, bivšega jugoslovanskega generala, petokolonca Leva Rupnika za deželnega predsednika »Ljubljanske pokrajine«. Narodni izvržek, general Rupnik, ki je bil vedno pripravljen udinjati se itujcem, nikoli pa ne služiti svojemu lastnemu narodu, je brez oklevanja zasedel to mesto.
General Rupnik je bil petokoloriec in je izdajal interese narodov Jugoslavije že davno preti razpadom Jugoslavije. Nesramno je izrabil izkazano mu zaupanje ter v celoti prodal Hitlerjevi Netmčiji in fašistični Italiji načrte svoje obrambne linije na najvažnejšem severozapadnem obmejnem delu bivše Jugoslavije. Ves čas je bil v najtesnejših stikih s Hitlerjevimi in Mussolinijevimi ageniti, vedno pripravljen k novi izdaji.
Ko so se italijanskim okupatorjem izjavolivi vsi napori, da bi si podvrgli uporno Ljubljano, so poklicali na pomoč izdajalca Rupnika, ki je zasedel mesto župana v Ljubljani. S tega mesta je pod pokroviteljstvom svojih italijanskih gospodarjev skupaj z belo-modro-gardističnimi bandami vršil teror nad zavednimi in borbenimi Ljubljančani, ki so, zvesti narodno osvobodilnemu boju, žrtvovali življenje in imetje, bili trumoma pregnani v internacijo in umirali po italijanskih zaporih. Toda Rupnikovo nasilje hrabrih Ljubljančanov ni sitrlo, nasprotno, pojačalo je borbenost Ljubl jane in pripravljenost Ljubljančanov, žrtvovati vse za končno zmago nad tujimi zatiralci in njihovimi pomagači, belo-modro-gardističniini izrodki slovenskega naroda.
Ko je slovenski narod po zlomu Italije na enem delu svoje zemlje spet svobodno zadihal, se je slovenska reakcija odločila za nadaljevanje svojega izdajalskega delovanja proti svojemu narodu. Pripravljena, da z vso silo in za vsako ceno zatre nov borbeni polet slovenskih narodnih množic, se je prodala najhujšemu sovražniku malih narodov in vsega naprednega človeštva — Hitlerjevi Nemčiji. Vodstvo bele garde, v 'katerem se nahajajo vsi vidnejši zastopniki slovenske reakcije, je Nemcem po zlomu svojega italijanskega fašističnega gospodarja stavilo na raz-
polago vse svoje sile in nemškemu slugi, izdajalcu Rupniku, poverilo vodstvo nad svojimi oboroženimi belo-rn od roga rdi.stični mi bandami. Ker se je belo-modra garda še pod italijansko okupacijo popolnoma razkrinkala pred slovenskim narodom kot podla izdajalka slovenskega naroda in tesna sodelovalka fašističnih okupatorjev v borbi proti slovenskemu narodno osvobodilnemu gibanju, je belo-modrogardistične oboroženne tolpe preimenovala v »domobrance«, ki naj bi pod nemškim pokroviteljstvom in pod vodstvom izdajalca Rupnika ter njegove »polkovniške« belogardistične klike nadaljevali bratoniorilno 'klanje slovenskega naroda.
V nedavni nemški ofenzivi na slovensko osvobojeno ozemlje so sodelovali tudi Rupnikovi belo-modro-gardistični domobranci, ki so se bolj ko Nemci odlikovali pri umorih, požigih in ropanjih. Belogardistični izrodki so svojim novim gospodarjem ravno tako ko prej Italijanom izdajali svoje krvne brate in so Nemci na podlagi njihovih podatkov v nekaterih vaseh pobili vse prebivalce z otroki in starci vred. V Novem mestu, Kočevju, Črnomlju itd. je bilo zaradi belogardističnih denauciacij pobitih nešteto poštenih slovenskih meščanov in intelektualcev. Posebno podlo vlogo so v tej ofenzivi odigrali belogardistični duhovniki, ki so Nemcem ovajali poštene Slovence in prisilno mobilizirali kmete v domobrance. V Ljubljani so hkrati belo-modrogardistične švabobranske bande z Rupnikom na čelu organizirale množično pošiljanje zavednih Ljubljančanov v koncentracijska taborišča in na prisilno delo v Nemčijo.
Predstavnica te izdajalske Rupnikove bande je ubežniška jugoslovanska .vlada v Londonu, katere vojni minister Draža Mihajlovič s svojimi četniki že od leta 1941. sodeluje z Nemci v vseh ofenzivah proti Narodno osvobodilni vojski Jugoslavije. General Rupnik je z vednostjo londonske jugoslovanske vlade sprejel od Nemcev mesto pokrajinskega predsednika in belogardistično vodstvo se je po naročilu in z vednostjo londonske jugoslovanske vlade njemu podredilo ter sprejelo njegovo vodstvo v borbi proti slovenskemu narodu na strani Hitlerjeve Nemčije. Londonska jugoslovanska vlada se je tako z belo-modrogar-
dističnimi clomobranci znašla v taboru najhujsega sovražnika zaveznikov, v taboru Hitlerjeve Nemčije in njenih pristašev.
Slovenski narod je že davno spregledal zahrbtne namene bele garde in njenega sedanjega voditelja, izdajalca Rupnika. Zlasti v zadnji nemški ofenzivi se je na lastni koži prepričal o strašnih sadovih peklenske zveze med nemškimi okupatorji in domobranci. Zato je z nepopisnim navdušenjem in veseljem spremljal junaške boje naše hrabre Narodno osvobodilne vojske, ko je napadla in v kratkem času popolnoma uničila domobranski postojanki v Grahovem in Velikih Laščah. In tako se bo zgodilo z vsemi domobran-
skimi postojankami, dokler slovenska zemlja ne bo očiščena poslednjega rupnikovca.
Rupnikova belo-modrogardistična švabobranska zalega pa ne doživlja poraza za porazom samo doma. Združeni zavezniki so končno obsodili londonsko jugoslovansko vlado z njenim vojnim ministrom Mihajlo-vičem vred kot reakcionarno kliko, kii ves čas okupacije po Italijanih in Nemcih ne le, da ni pomagala, ampak je s pomočjo svojih izdajalskih in oboroženih tol p aktivno sabotirala narodno osvobodilni boj jugoslovanskih narodov. Belo-modrogardistična domobranska banda z izdajalcem Rupnikom na čelu bo skupno s svojimi domačimi in tujimi gospodarji v najkrajšem času doživela svoj neslaven konec.
Slovenske žene častno vršijo svojo nalogo
Kako veliko delo je izvršila naša Komunistična partija, ko je že vse od svojega obstoja zastopala stališče, da so ženske prav tako sposobne kot moški in vzgojila celo vrsto aktivistk, ki so v današnjem velikem boju znale organizirati vse poštene slovenske žene v vrstah protifašističnega gibanja, dokazuje prvi kongres, ki ga je imela Slovenska protifašistična ženska zveza pred dvema mesecema na osvobojenem ozemlju. Delegatke iz vseh predelov Slovenije, aktivistke. partizanke, matere in žene padlih junakov so z neverjetno politično zrelostjo razpravljale o vseh perečih vprašanjih in nalogah, ki stojijo pred našim narodno osvobodilnim gibanjem. Z živimi, globoko občutenimi dokazi so obsodile početje izdajalske belo-plave garde in jugoslovanske begunske vlade, ter izrazile neomajno zaupanje v Izvršni odbor Osvobodilne fronte. Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije ter veliko ljubezen do Komunistične partije, naše vojske, tovariša Tita, Rdeče armade, tovariša Stalina. Ponosno so ugotovile, da so s svojim delom dokazale, da so vredine sestre junaških sovjetskih žena. Samozavestno so izražale zahtevo, da zavezniki izpolnijo svoje zavezniške obveznosti kot jih izpolnjuje Rdeča armada in naši narodi, da s takojšnjo otvoritvijo druge fronte pomagajo skrajšati vojno in neizmerno gorje, ki ga prenašajo tisoči in tisoči mater in žena vseh zatiranih narodov. Brez obotavljanja so druga za drugo, sicer z grenko materinsko bolečino v srcu, kljub težkim žrtvam, ki so jih doprinesle, žrtvujoč svoje otroke v borbi za svobodo, izjavile, da so pripravljene žrtvovati, če bo to potrebno, še druge otroke in tudi svoja lastna življenja za dokončno uničenje fašističnih zveri in njihovih podlih podrepniških hlapcev — belo-plavih domobranskih izdajalcev.
Da te ugotovitve niso bile prazne besede, so žene dokazale ob priliki vdora in ofenzive nemških banditov na naše ozemlje. Še ko so sovražni tanki in pehota sipali smrt po ulicah in cestah, so mnoge tovarišice skozi kordone sovražnikovih vojakov nosile hrano,
blago, celo orožje in municijo iz ogroženih skladišč na varno. Brez obotavljanja so vršile obveščevalno in kurirsko službo, nosile mleko in hrano ranjenim tovarišem, dvigale politično zavest in borbeno moralo v zaledju in vzdržale nečloveška nasilja in muke. ki so jim jih prizadejali pozverinjeni divjaki. Spet so nastale vrzeli v vrstah naših najbolj zavednih tovarišic, toda to jih ni omajalo. Bolj kot kdaj koli prej izpolnjuje večina slovenskih žen svojo dolžnost do domovine. Same, brez tovarišev, ki so v vojski, gradijo narodno oblast, rešujejo gospodarska in socialna vprašanja svojih vasi, nudijo pomoč naši vojski, opravljajo vsa gospodarska dela in se poleg vsega še politično vzgajajo.
Toda tudi vse to še ni dovolj. Pred nami so še težki boji. Naše tovarišice bodo morale še krepkeje zagrabiti za delo. Brez obotavljanja so dolžne pomagati pri mobilizaciji, da se poslednji vojni obveznik vključi v Narodno osvobodilno vojsko. Zato morajo še razširiti svojo organizacijo, Slovensko protifašistično žensko zvezo, dokler ne zajamejo poslednje poštene slovenske žene, tudi tiste, ki se danes obotavljajo doprinesti svoj delež za srečo domovine. Dopovedati jim morajo značaj in pomen naše velike borbe, da bodo zavestno vplivale na svoje može in sinove, ki se še odtegujejo mobilizaciji, same vršile vse domače delo in tudi politično delo v zaledju. Še bolj kot do sedaj morajo razbremeniti svoje moške tovariše v odborih Osvobodilne fronte, zlasti v terenskih odborih, zagrabiti za vse delo graditve in utrjevanja narodne oblasti in pomoči vojski. Celo več. Danes, ko fašistični zveri bije zadnja ura, ko so potrebni poslednji napori za svobodo in srečo naše domovine, je prav, da zlasti mlada dekleta tudi sama stopijo v našo vojsko, postanejo vredne svojih tovarišic, ki se že dve leti in pol bore kot borke ali bolničarke v naši Narodno osvobodilni vojski. Tako bodo pomagale približati dan naše dokončne zmage, dan sonca, sreče in veselja, dan zmage nad zakletimi sovražniki vsega človeštva.
Za enotnost jugoslovanskih narodov od Črnega morja do Trsta
V svojem proglasu ob 26 letnici Velike oktobrske socialistične revolucije je Centralni komitet Komunistične partije Jugoslavije proglasil za smoter naše narodno osvobodilne borbe uresničenje davnega sna najboljših jugoslovanskih pokolenj: zedinjenje vseli južnih Slovanov od Črnega morja do Trsta.
V bojih proslavljeno orožje naših brigad in divizij uresničuje danes ta veliki smoter. Odbijajoč silovito ofenzivo nemških okupatorjev na osvobojeno ozemlje Jugoslavije se Narodno osvobodilna vojska krepi in množi. Na njeno stran prehajajo celotni oddelki bolgarske vojske, ki so jo protiljudski oblastniki v brat-
ski Bolgariji poslali v boj proti rodni jugoslovanski krvi. Bolgarski predstavniki v inozemstvu so preko zavezniških radijskih postaj v Londonu in drugod naslovili na bolgarske vojake poziv, naj dezertirajo in se postavijo pod poveljstvo jugoslovanskega maršala Tita. Tovariš Tito je postal nosilec in končni uresni-čitelj ideje o enotnosti vseh jugoslovanskih narodov, združenih v veliki federativni državni tvorbi.
Protiljudski oblastniki so narode slovanskega juga izdali in jih še izdajajo, so jih razjedinjevali in jih še razdvajajo. Pravi sinovi ljudstva, kakršen je naš veliki tovariš Tito, dokončujejo veliko stvar zedinje-vanja vse jugoslovanske zemlje in njenih narodov!
POLITIČNE VESTI
Utrditev sovjetsko-češkoslo vaškega prijateljstva.
1 i. decembra je obiskal Moskvo predsednik češkoslovaške republike dr. Beneš, kjer je imel razgovore z odgovornimi sovjetskimi činitelji. Takoj naslednji dan je bila podpisana sovjetsko-češkoslovaška pogodba o prijateljstvu, medsebojni pomoči in o sodelovanju po vojni. Pogodba je bila sklenjena za dvajset let in je o njej dr. Beneš izjavil: »Ta pogodba naglaša tisto, kar so zavezniške velesile že večkrat prej naglašale. Nemškemu prodiranju proti vzhodu je treba končno-veljavno napraviti konec in sedanja gangstrska politika Nemčije se ne sme nikdar več ponoviti.«
Grški kralj se vdaja v voljo ljudstva. V zvezi z dogodki v Jugoslaviji in z odmevom, ki so ga ti dogodki imeli po vsem svetu, je grški kralj izjavil, da se podreja volji grškega partizanskega gibanja, ki noče, da bi se kralj vrnil v Grčijo prej, preden se ljudstvo s plebiscitom izreče, ali ga sploh hoče nazaj.
Angleški list o moči Titove vojske. Angleški list »New Statesman and Nation« je zapisal: »Titovo ime bo ostalo v zgodovini. Njegove čete zaposlujejo danes skoraj isto toliko divizij, kakor sile generala Eisen-howerja. Toda to še ni vse. Partizani so organizirali odbor, v katerem so pravilno izvoljeni zastopniki. Mnogi med njimi so že v bivši Jugoslaviji zavzemali visoke položaje, kar bo priznal vsak poznavalec Jugoslavije. To je prava narodna vlada, ki jo je izvolila okupirana dežela.« Diplomatski dopisnik »Observerja« piše: »Ljudje iz jugoslovanske vlade v Kadru so oblatili novo začasno vlado skoraj na isti način, kakor to delajo Nemci in kvislingovci. Nova začasna vlada pa se za to niti ne zmeni.«
Miha Krek se še oglaša. Po londonskem radiu se vsak teden po enkrat oglaša tudi še bivši jugoslovanski minister in sokrivec jugoslovanske nesreče Miha Krek. Skupaj s tistim nesrečnikom, ki se mu pravi kralj Peter II., skuša prepričati svet, da je bila stara Jugoslavija najboljša izmed vseh najboljših držav, kjer sploh ni bilo nobenih socialnih vprašanj in kjer ljudstvo komaj čaka, kdaj se bodo ti pretekli časi spet povrnili. O vseh velikih dogodkih, ki preobražajo obličje Jugoslavije in katerih so polni stolpci svetovnih listov, mož ne ve povedati ničesar.
Častni meč braniteljem Stalingrada. Ob priliki teheranskih razgovorov med predsedniki zavezniških
vlad Sovjetske zveze, Zedinjenih držav ameriških in Velike Britanije je predsednik angleške vlade Churchill izročil maršalu Sovjetske zveze tov. Stalinu častni meč, ki ga je angleški kralj Jurij VI. poklonil hrabrim branilcem Stalingrada.
Nadutost brez primere. V trenutku, ko je ves svet v vzhičenju zaradi veličastnih uspehov Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije in ko časopisje vseh zavezniških držav slavi njenega vrhovnega komandanta tovariša Tita, ni bedni izdajalec in izvržek jugoslovanskega ljudstva Mihajlovič našel nič primernejšega, kakor da je preko kairskega radia in v imenu ubežne jugoslovanske vlade dal zaskovikati svoje »povelje«, po katerem se imajo — čujte in strmite! — vse oborožene sile v Jugoslaviji podrediti njemu, generalu Draži Mihajloviču. Pri tem je svoje »povelje« spojil z milostno amnestijo za vse tiste oficirje, ki so bili degradirani zaradi sodelovanja v Mihajloviču nasprotnih vojaških formacijah. Prepozno je ptička pesem zapela!
Švabobranske šale. V svojih predsmrtnih blodnjah proizvaja Rupnikova švabobranska svojat čudovite štorije. Glavni adut njene »propagande« je zdaj zveza med partizani in badoglijevci. Badoglijevci so sodelovali s partizani, badoglijevci so požigali slovenske domove, badoglijevci so streljali talce, skratka, kar so Italijani hudega storili na Slovenskem, gre na rovaš nesrečnih »badoglijevcev«, se pravi kraljevske italijanske vojske. Človek dobi vtis, kakor da se je vse divjanje kraljevske italijanske vojske, ki je v času velike italijanske ofenzive proti slovenskim partizanom 1942. leta gospodarila po slovenskih vaseh, vršilo proti volji »plemenitih« nemških Fricev in njihovega hlapca Mussolinija ter njegovih M-oddelkov. Težko je zaslužen vsakdanji kruh belo-iplavih švabo-branskih jnsunov Javornikovega kova.
Ustanovitev Združenega odbora južnih Slovanov v Londonu. Pod vtisom dogodkov v Jugoslaviji in v ogorčenju nad izdajstvom ubežne vlade so nekateri uglednejši Jugoslovani, živeči v Londonu, ustanovili pred kratkim Združeni odbor južnih Slovanov, ki se je postavil na razpolago Protifašističnemu svetu narodne osvoboditve Jugoslavije. V imenu tega odbora sta njegova predstavnika, profesor ljubljanskega vseučilišča dr. Boris Furlan in znani politik HSS dr. Ru-
tlolf Bičanic, odposlala i>o zdravil e brzojavke tovarišu Titu, dr. Ribarju, Josipu Vidmarju in drugim predstavnikom jugoslovanskega narodno osvobodilnega boja.
Pogajanja med zavezniki in Turčijo. Nedavno se je v Kairu vršila tridnevna konferenca med Rooseveltom in Churchillom ter predsednikom turške republike Ismetom Inonijem. Na konferenci so razpravljali o vseh vprašanjih, ki zadevajo bodoče odnose med deželami. Pri vseh važnih razgovorih so bili navzoči tudi sovjetski zastopniki.
Južnoameriški list o jugoslovanskem narodno osvobodilnem boju. Chilenski list »Pueblo« je dne 8. decembra zapisal: »Narodi Jugoslavije in maršal Tito so dali vsemu svetu vzgled. Jugoslavija, ki ima za
seboj mnogo stoletij veličastne borbe proti tujim osvajalcem, je znala najti pravo pot. Ljudstvo se je znalo oborožiti in organizirati Narodno osvobodilno vojsko, ki se bori pod poveljstvom velikega patriota Tita. Navzlic temu pa ubežna jugoslovanska vlada pljuje na te ljudi in ne razume patriotizma tistih, ki so znali izgnati sovražnika s svoje grude. Ta vlada ne daje moči pravim borcem, marveč Mihajloviču, ki se skupaj s fašisti bori proti ljudstvu. Pot, po kateri je šlo ljudstvo Jugoslavije, je pot, ki jo je pokazala atlantska deklaracija. Sklepi, ki so bili sprejeti na moskovski in teheranski konferenci, bodo prispevali, da bo borbena Jugoslavija do kraja vzdržala na tej poti.«
ŽIVELA KP SLOVENIJE!