—  115  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil 
za ta uspeh?!«: Raba strokovnega 
jezika diplomacije med poslankami 
in poslanci državnega zbora v letih 
od 1990 do 2018
Boštjan Udovič
Center za primerjalnopravne raziskave, Fakulteta  
za družbene vede Univerze v Ljubljani, Kardeljeva pl. 5,  
SI 1000 Ljubljana, bostjan.udovic@fdv.uni-lj.si 
DOI: https://doi.org/10.18690/scn.18.1.115-138.2025 
 
1.01 Izvirni znanstveni članek – 1.01 Original Scientific Article
Namen članka je ugotoviti, kako poslanke in poslanci državnega zbora upo ­ rabljajo strokovno izrazje s področja diplomacije. Na podlagi kvantitativne in 
kvalitativne analize smo ugotovili, da poslanke in poslanci državnega zbora: 
(1) v svojih govornih nastopih pogosto uporabljajo strokovne izraze s področja 
diplomacije neustrezno ali na poljuden način; (2) v svojih nastopih, kadar 
govorijo o področju diplomacije, pogosto ne uporabljajo jezika stroke, temveč 
bolj družbeno razširjen publicistični jezik; (3) uporabljajo v svojih govorih 
politični jezik, ki temelji na pogovorni, ne pa na knjižni pogovorni ali knjižni 
zborni socialni zvrsti jezika.
The aim of this article is to establish how the members of the National As­ sembly use specialised terminology in the field of diplomacy. Results of quan ­ titative and qualitative analyses show that in their speeches MPs (1) often use 
technical terms from the field of diplomacy incorrectly or semi-colloquially; 
(2) when talking about the field of diplomacy, they often resort to journalistic 
language rather than the language of the profession; and (3) they use political 
language based on colloquialisms.
Ključne besede: jezik diplomacije, Državni zbor Republike Slovenije, po ­ slanke in poslanci, korpus siParl 2.0, jezikovna kultura
Key words: professional language, diplomacy, specialised terminology, Na ­ tional Assembly, Slovenia, MPs, corpus SiParl 2.0, language culture

—  116  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Uvod in oris raziskovalne problematike
1
Namen članka je proučiti rabo strokovnega jezika diplomacije (od tu dalje: 
jezika diplomacije)
2
 med poslankami in poslanci Državnega zbora Republike 
Slovenije. Tega se lotevamo predvsem zato, ker menimo, da vplivi jezika, ki 
ga uporabljajo demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, segajo onkraj go ­ vorniškega pulta ali dvorane državnega zbora in učinkujejo tudi na oblikovanje 
»sprejemljivosti« jezikovnih sredstev v splošni javnosti. To je še posebej pereče 
z vidika razvoja jezika diplomacije, vključno z nekaterimi posebnostmi, ki jih 
ima ta strokovni jezik sam po sebi.
3
Diplomacija in njene dejavnosti veljajo v mednarodnih odnosih za konstitu ­ tiven element vsake države. To pomeni, da v teoriji država lahko obstaja sama 
po sebi in sama zase, toda v praksi brez vzpostavljanja diplomatskih odnosov, 
bodisi po načelu ius legationis (pravica do odposlanstva) ali ius representationis 
(pravica do predstavljanja), država ne more obstajati oziroma je njen obstoj do ­ ločen brez ene njenih inherentnih pravic (pravice do predstavljanja v najširšem 
pomenu). Vendar diplomatska dejavnost ne obsega samo predstavljanja države 
navzven, ampak vpliva tudi na oblikovanje notranje politike, tj. politike v državi 
sami (prim. Haass, 2013; Putnam, 1988) oz. izvedeno na celotni družbenopo ­ litično-ekonomsko-kulturni razvoj države. Diplomatska dejavnost države tako 
vpliva tudi na razvoj (nacionalnega) jezika. A to je le ena plat medalje. Druga 
pa se nanaša na razvoj (nacionalne) diplomacije kot samostojne dejavnosti. V 
tem kontekstu je oblikovanje jezika diplomacije izrazito pomembno, saj poleg 
jezikovne zmožnosti strokovnjakov s področja diplomacije oblikuje tudi celoten 
pojmovni in sporočevanjski aparat diplomacije. To pa ne prispeva samo k novim 
pristopom v diplomatski metodi, ampak tudi k bogatenju jezikovnega korpusa 
 1
 Članek je nastal kot raziskovalno delo v okviru programske skupine P5-0177 (Slovenija 
in njeni akterji v mednarodnih odnosih in evropskih integracijah). Avtor se za koristne 
nasvete in nasvete pri izboljšavi članka zahvaljuje recenzentom, urednikom ter prof. 
dr. Moniki Kalin Golob.
 2
 Ker je diplomacija del politične dejavnosti v družbi, je tudi jezik diplomacije del sistema 
političnega jezika. Po ugotovitvah Legan Ravnikar (2009: 61) se je politični jezik na 
Kranjskem začel razvijati z vznikom prvih slovenskih časopisov za širšo rabo, torej 
predvsem po letu 1861. V naši razpravi bomo uporabljali besedno zvezo jezik diploma ­ cije, kot jo uporablja Udovič (2016: 365), saj bi bila uporaba besedne zveze diplomatski 
jezik zavajajoča. Pri prvem gre namreč za strokovni jezik področja diplomacije ter s 
tem tudi za ubesedovanje strokovnih dejavnosti znotraj diplomatskega sporočanja, pri 
drugi besedni zvezi pa izraz diplomatski jezik kot jezikovni snop bolj označuje zna ­ čilnosti jezikovnih sredstev, npr. nejasnost, »medvrstičnost«, posrednost, dvoumnost, 
nedoločenost itd.
 3
 O dilemah in vprašanjih v zvezi s položajem (govorjenega) slovenskega jezika, njego ­ vim udejanjanjem v političnem življenju (kot širše spremenljivke) prim. Hojnik (2018), 
Jesenšek (2018), Lengar Verovnik (2018), o jeziku ‘antipolitike’ cf. Perić Šormaz (2024), 
o političnosti ‘bosanskega’ jezika v šolah v Bosni in Hercegovini več v Hodžić (2021).

—  117  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
za opisovanje različnih diplomatskih dejavnosti države ter tudi novosti, ki se 
v teh dejavnostih pojavljajo.
Dileme v zvezi z ustvarjanjem in oblikovanjem jezika diplomacije lahko 
združimo v tri kategorije. Prva se nanaša na vprašanje o tem, ali je jezik diplo ­ macije sploh pomemben glede na to, da je diplomacija v svoji srži mednarodna 
dejavnost. V povezavi s tem dejstvom se med praktiki pogosto pojavljajo po ­ misleki o slovenjenju izrazov s področja diplomacije, saj da je zaradi ene od 
značilnosti vsakega strokovnega jezika – enopomenskosti – bolje uporabljati 
ustaljene izraze, bodisi tujke ali prevzete besede.
4
 Drugi sklop se osredotoča 
na razmisleke o razvoju jezika diplomacije. Ta se je v zadnjih trideset letih 
razvijal izjemno hitro in sunkovito, kar predstavlja izziv (tudi) za slovenščino, 
saj na Slovenskem zamujamo s prenosom in oblikovanjem ustaljenih strokov ­ nih terminov in fraz iz diplomacije, kaj šele da bi bili sposobni prenesti vse 
novosti, ki so se oblikovale v zadnjih tridesetih letih. Navedeno odpira tudi 
vprašanje, ali je slovenščina sploh zmožna posrkati ta hitri razvoj diplomatske 
prakse ter ga tudi jezikovno umestiti in udejanjiti tako, da bi oblikovala lasten 
korpus diplomatskega izrazja oziroma strokovnih terminov, ki bi bili ne samo 
jezikovno korektni, temveč (za teoretike in praktike) tudi obče uporabni. Tretja 
dilema se običajno poraja pri tistih, ki se poklicno ukvarjajo s slovenskim jezi ­ kom, in zadeva tehtanje med ustvarjanjem novih terminov ter prilagoditvijo že 
uveljavljenih (v tujem jeziku). Na tem področju lahko hitro naletimo na tanko 
mejo med skrbjo za razvoj jezika in jezikovnim purizmom.
5
 V se prikazan e 
dileme se seveda med seboj povezujejo, odslikavajo pa se tudi v vsakodnevni 
diplomatski in jeziko(slo)vni praksi.
Predstavljeni namen in izhodiščne dileme določajo okvir naše razprave, 
katere cilj ni iskanje ustreznih rešitev, temveč predvsem ugotavljanje, kako se 
skozi politični jezik, ki ga v svojih nastopih uporabljajo poslanke in poslanci 
državnega zbora, kaže uporaba jezika diplomacije ter kateri izzivi se pri tem 
pojavljajo. Da bi to lahko raziskali, smo si postavili raziskovalni vprašanji, na 
kateri želimo odgovoriti, in sicer:
 – R1: Kako poslanke in poslanci v Državnem zboru Republike Slovenije 
uporabljajo jezik diplomacije oziroma strokovno terminologijo, povezano z 
diplomatskimi dejavnostmi države?
 – R2: Kako se je v jeziku diplomacije usidrala slovenska terminologija?
 4
 »Tujke […] imenujemo tiste besede, ki se v slovenščini niso prilagodile popolnoma, 
temveč če v večji ali manjši meri«. Skupina besed, »ki je v slovenščino prišla iz drugih 
jezikov […] imenujemo prevzete besede« (Toporišič, 2000: 131).
 5
 Udovič (2023: 254) med drugim opozarja, da je pri snovanju nove terminologije Tomo 
Korošec pogosto poudarjal, da se v jeziku nikoli ne smemo ozirati v smer jezikovnega 
purizma, ki je bil zanj »prevlada jezika nad stroko«, ampak v iskanje terminoloških 
rešitev, ki jih je sam definiral kot »sodelovanje med jezikom in stroko«.

—  118  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Na ti dve raziskovalni vprašanji bomo odgovarjali s kombinacijo kvantitativ ­ nih in kvalitativnih metod raziskovanja. Analizirano gradivo je del korpusa 
siParl 2.0, ki vsebuje zapisnike sej državnega zbora med letoma 1990 in 
2018. Znotraj tega korpusa bomo preučevali, kako (parlamentarni) govorci 
uporabljajo strokovne termine s področja diplomacije. V korpus analiziranih 
spremenljivk smo umestili pet najpogosteje uporabljanih terminov s podro­ čja diplomacije, ki se pojavljajo v siParl 2.0: (1) privolitev/soglasje oziroma 
agrema(n), (2) poverilnica oziroma akreditiv, (3) ultimativna nota oziroma 
demarša, (4) veleposlanik/-ica oziroma ambasador/-ka ter (5) odpravnik po­ slov oziroma chargé d’affaires. K demarši smo zaradi pogoste zamenjave s 
terminom depeša dodali še tega. Ne le z metodo analize, odgovore na razisko ­ valna vprašanja bomo iskali tudi s pomočjo etnografske metode opazovanja 
z udeležbo ter metodo intervjuja. Dobljene rezultate bomo nato z metodama 
sklapljanja (angl. coupling) ter sinteze oblikovali v nova znanstvena spoznanja, 
ki ne bodo pomembna samo za našo analizo, temveč tudi za vse tiste (politične) 
odločevalce, ki se ukvarjajo s področjem oblikovanja jezika diplomacije na 
Slovenskem in nasploh.
Članek je zgrajen na treh medsebojno povezanih stebrih. Uvodu in orisu 
raziskovalne problematike sledi teoretski okvir, temu pa empirična analiza iz ­ postavljenih primerov. Članek zaključujemo z razpravo in sklepi ter možnostmi 
raziskovanja v prihodnje.
Jezik diplomacije kot posebna zvrst političnega jezika: teoretsko-
metodološki okvir
Jezik diplomacije je podzvrst političnega jezika (prim. Hribar 2006) in ima 
lahko različne uporabnosti. Ena teh je moč političnega jezika, da naslavlja 
tistega (torej prejemnika – volilca, političnega sopotnika, tekmeca, splošno 
javnost itd.), ki mu je ta podzvrst jezika kot sredstvo komunikacije namenjena.
6
 
 6
 Politični jezik je običajno nekakšna polovična oblika dvogovora. Sporočevalec v svo ­ jem govoru namreč običajno naslavlja »nekoga na drugi strani«, ni pa nujno, da je ta 
oseba ali skupnost oseb realna, lahko je neke vrste imaginarna gmota. Sporočevalec 
svoje politično sporočilo tedaj denimo predaja bodisi neznanemu naslovniku bodisi več 
naslovnikom, pri čemer pa ne ve tega, (1) koga zares naslavlja (to niso nujno vedno 
volilci, čeprav so v političnem govoru prav ti tisti, ki so za sporočevalca najpomemb ­ nejša javnost), kot tudi ne tega, (2) kdo bo sporočilo, ki ga podaja, sprejel ter kako 
ga bo sprejel (ali ga bo pravilno dekodiral, bo razumel vse odtenke itd.). Umanjkanje 
neposredne takojšnje povratne informacije v večini političnih govorih vodi do tega, da 
ta njen izostanek vpliva na druge politične govore istega govornika na način, da jih, 
dokler informacije ne dobi, standardizira po določenih postopkih, kot sam misli, da 
delujejo. Več o tej tematiki v van Dijk (1980), Kranjc (1997), Korošec (1998), Krajnc 
(2005), Krajnc Ivič (2015) ipd.

—  119  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
Še ena pomembna značilnost političnega jezika obstaja, ki je ne gre zanemariti 
– ta vrsta jezika je namreč v pretežni meri govorjena.
7
 
Kot govorjeni jezik ima določene svojstvene značilnosti. Te Schiffrin (1994: 
416) definira kot: (1) namera tistega, ki govori, (2) strategije za prepoznavanje 
tistega, ki govori, (3) pomen, značilnosti in jezikovne oblike znotraj določene ­ ga konteksta tistega, kar je izgovorjeno, (4) neposredni kontekst govorjenega 
in uokvirjanja govorjenega, (5) notranje vrste določenega diskurza (od strogo 
objektivnih do vse bolj subjektivnih) in (6) družbeno-kulturnega konteksta ter 
razumevanja dejanja in stanj, ki se v njem pojavljajo. Tudi slovenski strokov ­ njaki so kar nekaj pozornosti namenili posebnostim govorjenega jezika: Mojca 
Smolej (2006) preučevala skladenjske strukture v govorjenih besedilih, Darinka 
Verdonik in Iztok Kosem (2012) sta se ukvarjata z analizo ključnih besed v 
diskurzih slovenskega govora. Med novejšimi deli izpostavljamo članek Hoti ­ mirja Tivadarja (2015), ki analizira razmerje med slovenskimi in tujimi prvi ­ nami v knjižnem jeziku; članek Tine Verovnik in Monike Kalin Golob (2020), 
v katerem razpravljata o vplivu družbeno-političnih sprememb na medijske 
jezikovne prakse; monografijo Darinke Verdonik in Ane Zwitter Vitez (2020), 
ki prikazuje Slovenski govorni korpus Gos; članek Damjana Hubra (2022) o 
poudarkih v slovenskem medijskem govoru ter članek Tine Verovnik (2023) 
o vprašalnih nagovorih in drugih besedilotvornih strategijah v intervjujih na 
radiu in v podkastu.
Iz vseh naštetih analiz je mogoče izluščiti nekaj skupnih značilnosti govor ­ jenega jezika: Govorjeni jezik je bogat z metaforami in vsebinskimi preskoki. 
Namen sporočevalca je običajno predvsem v tem, da sogovornika prepriča v 
»svoj prav«. Govorjeni jezik tako redko pojave ‘le’ nevtralno opisuje, pogosteje 
(nas) prepričuje. Za politični jezik to še toliko bolj velja. V njem ima sporoče ­ valec jasen namen, ki ga želi doseči z ubesedovanjem določenega (družbeno ­ -kulturnega) dejstva. A govorjeni politični jezik ima še eno značilnost: v njem 
je poleg izrečenega pomembno tudi tisto, kar ni izrečeno, bodisi zato, ker je 
govornik to pozabil izreči, bodisi zato, ker tega ni znal primerno ubesediti, 
ali zato, ker tega namenoma ni želel izreči. Zato poudarjamo, da moramo pri 
analizi govorjenega političnega jezika paziti tudi na tisto, kar se kontekstua ­ lizira v neizrečenem. 
Z vidika jezika pa imajo politični govori še dodatne posebnosti. Nataša 
Hribar (2001: 320–329) na primeru analiziranih treh govornih nastopov slo ­ venskih politikov ugotavlja, da »v govorjenem jeziku politikov močno prevla ­ dujejo večstavčne oziroma zložene povedi« (Hribar 2001: 321). Kot opozarja, 
»to niti ne preseneča« (Hribar 2001: 321), zakaj tako meni, pa iz njenega dela 
 7
 Obstaja seveda tudi pisni politični jezik, a ta je običajno zborni ali vsaj knjižno pogovor ­ ni. Njegova analiza presega namen članka, zato njegovih značilnosti v tem kontekstu ne 
predstavljamo. Da je pisna beseda drugačna kot govorjena, opozarja že Breda Pogorelec 
(1965: 132–156).

—  120  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
ne izvemo in bi bilo vredno dodatne širše analize. Na tem mestu želimo tudi 
na podlagi lastnega opazovanja z udeležbo pojasniti, zakaj zloženost oziro ­ ma večstavčnost povedi v govorih politikov po našem mnenju ne preseneča. 
Formulacije v političnih govorih same po sebi terjajo večstavčnost oziroma 
zloženost povedi zaradi treh razlogov. Prvič, politični govor se oblikuje sproti, 
to pa pomeni, da govornik niza dodatna dejstva v obliki prirednih ali podrednih 
stavkov, znotraj stavčnega člena pa z dodajanjem pridevnikov, tudi tistih, ki so 
vsebinsko morda enaki, a dajejo močnejši čustven pridih (npr. »hrepeneli in 
koprneli smo po samostojni državi«). Drugič, za politični govor je večstavčnost 
oziroma zloženost logična, saj želijo z njo politiki kot nosilci političnega govora 
izzveneti po eni strani prepričljivi, po drugi pa želijo obenem tudi osvetliti vse 
vidike določene tematike/problematike. Tretjič, politiki želijo s kompleksnostjo 
v svojih govornih nastopih ustvariti občutek zanesljivosti in usposobljenosti za 
opravljanje tega poklica. Četudi vse našteto velja, pa se moramo zavedati, da 
se v politično govorjenem jeziku pojavlja hamletovska razlika med videzom 
in resnico oz. z besedami Nataše Hribar (2006: 327) kompleksnejša jezikov ­ na struktura v političnih govorih ne pomeni nujno »kompleksne vsebinske 
strukture«.
8
 Na tem mestu velja dodati še eno lastno ugotovitev o političnem 
jeziku: politični jezik je pogosto skladenjsko večstavčen oziroma zložen tudi 
zato, ker v politiko pogosto vstopajo posamezniki, ki niso opravili politične 
(sekundarne) socializacije oziroma so sekundarno socializacijo opravili v 
svojih izvornih poklicih (npr. visokošolski učitelji, strokovnjaki, pravniki, 
diplomati idr.), v katerih je bila kompleksnost jezikovnih struktur odraz želje 
po natančnosti, enopomenskosti in jasnosti. Posledično ti s seboj v politiko 
prinesejo svoj strokovni jezik, premalo pozornosti pa posvetijo temu, da je v 
političnem jeziku pomembnejše od natančnosti, torej od odtenkov, biti nazoren, 
všečen in jedrnat.
9
In tu se jezik diplomacije oddalji od klasičnega političnega jezika, saj je 
bolj kot politični jezik jezik stroke. Zanj velja, da mora biti jasen in nedvou ­ men (prim. Kalin Golob 2001: 104–113; tudi Kalin Golob 2008: 81), kar je še 
pomembnejše prav v diplomatskem občevanju, saj je v njej celotno sporočanje 
v veliki meri medvrstično (prim. Udovič in Kalin Golob 2019) oziroma je, kot 
ugotavlja Udovič (2023: 259), jezik diplomacije »že sam po sebi zasnovan na 
medvrstičnosti, metaforičnosti, pa tudi nedokončanih stavkih in povedih, dvo ­ umnostih itd. […]« pa tudi zgrajen na očitnem nenasprotovanju. Beseda »ne« 
 8
 S tem se strinjamo tudi na podlagi svojih izkušenj opazovanja z udeležbo.
 9
 S tem se ne strinja eden od sogovornikov (oseba A, 2023), ki je dejal, da bi morala tudi 
v političnem jeziku prevladovati natančnost, saj se politiki pogovarjajo o odtenkih, oz. 
kot pravi sam: »Zadeve v politiki niso črno-bele […]. Zato je treba ljudem pojasniti, da 
v političnem jeziku opazujemo odtenke, kontekst in strukturo odtenkov. Politični jezik 
ni in ne sme biti poenostavljanje, temveč obratno – biti mora predvsem natančen, jasen 
in nedvoumen.« (Pogovor z osebo A 2023)

—  121  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
je v jeziku diplomacije tako skorajda nedovoljena, denotat »ne« pa se izraža 
raje posredneje.
10
Empirična analiza 
Metodologija in metode analize, raziskovalna vprašanja ter korpus 
podatkov 
Izhodišče empirične analize sta v uvodu postavljeni raziskovalni vprašanji. Da 
bi nanju odgovorili, smo kot enoto analize vzeli korpus siParl 2.0, ki vsebuje 
zapisnike sej državnega zbora v letih od 1990 do 2018 (osem zakonodajnih ob ­ dobij). Gre za skoraj dvanajst tisoč dokumentov z več kot deset tisoč plenarnih 
sej, sej delovnih teles državnega zbora ter sej kolegija predsednika državnega 
zbora. V korpus je vključenih več kot milijon govorov in več kot 230 milijonov 
pojavnic (od tega 202 milijona besed, 11,5 milijona stavkov). Korpus prav tako 
vsebuje metapodatke o govorcih in govorkah, značilnostih seje (redne, izredne, 
slavnostne), strankarsko pripadnost govorcev in govork, prav tako pa tudi ured -
niške posebnosti (te so posebej označene) (Pančur idr. 2020).
S podatki tega korpusa smo nato izvedli dve vrsti analize: kvantitativno in 
kvalitativno, obe s pomočjo programa Noske (No Sketch Engine). Najprej smo 
določili termine, ki so nas zanimali, in sicer na podlagi naključnega pregleda 
časopisnih člankov ter poslušanja različnih sej državnega zbora. V širši nabor 
smo najprej uvrstili deset terminov, nato pa glede na njihovo pojavljanje v 
medijih in v razpravah v državnem zboru ta izbor zožili na pet terminov, in 
sicer: (1) agrema(n), (2) akreditiv, (3) demarša in depeša, (4) ambasador in 
ambasadorka ter (5) odpravnik poslov (oziroma chargé d’affaires). Ti termini 
so se v okviru naše nestrukturirane analize najpogosteje pojavljali v splošno ­ pogovornem in novinarskem jeziku, pa tudi v diplomatskem žargonu (ki smo 
ga sami opazovali z metodo opazovanja z udeležbo). Po določitvi terminov 
smo s programom Noske pregledali število teh pojavnic v korpusu siParl 2.0. 
Število zadetkov v celotnem korpusu prikazujemo na sliki 1.
11
 10
 Znana je krilatica, ki kroži v diplomatskih krogih o tem, kako se izraža kakovosten 
diplomat, in gre nekako tako: »Če kakovosten diplomat reče ‘da’, misli ‘mogoče’; če 
reče ‘mogoče’, misli ‘ne’. Kakovosten diplomat nikoli ne reče ‘ne’.
 11
 Naše predvidevanje, da bo teh pojavnic več, se ni potrdilo. Redko pojavnost teh ter ­ minov lahko pripišemo predvsem temu, da so tiste seje Odbora za zunanjo politiko, ki 
so namenjene ključnim vprašanjem s področja diplomacije, običajno zaprte za javnost, 
njihovi zapisniki pa javnosti niso dostopni oziroma niso vključeni v bazo siParl 2.0. 

—  122  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
0
10
20
30
40
50
60
70
Agrema Agreman Akreditiv Charge
d'affaires
Demarša Ambasador Ambasadorka Odpravnik
poslov
Slika 1: Število pojavnic izbranih terminov v parlamentarnih razpravah  
Vir: izračunano na podlagi siPARL2.0 (2022)
Po tem, ko smo pregledali število pojavnic, smo se lotili kvalitativne analize 
uporabe izbranih terminov med govorniki na sejah državnega zbora. Pri tem 
smo pregledali izjave poslank in poslancev (pa tudi drugih sodelujočih na seji) 
ter izbrali tiste izjave, v katerih (a) so bili izbrani termini uporabljeni v pomen ­ sko napačnem kontekstu ali (b) je bila uporaba tujke oziroma izposojenke pri 
govorniku nepotrebna in bi jo bilo mogoče nadomestiti z uveljavljeno besedo 
v slovenščini.
12
Rezultati analize
Agrema in agreman
Beseda agrema(n) j e ena na j po g oste j š ih besed, ki se po j a v l j a v s l o v ens k em 
jeziku diplomacije. Gre za prevzeto besedo, ki se izvorno glasi agremán (fr.) 
ali agreement (angl.) in predstavlja »dejanje države sprejemnice, s katerim ta 
odobri državi pošiljateljici, da lahko v državi sprejemnici koga imenuje za vele ­ poslanika oziroma pomorskega, letalskega ali vojaškega atašeja« (Udovič 2016: 
373). Različni neuradni prevodi DKDO v slovenščino so agremán/agreement 
slovenili različno: Simoniti (1994: 32) je izraz prevedel kot privolitev, a je v 
oklepaju vseeno pustil tudi prevzeto besedo agreman; Bohte in Sancin (2006: 
253) sta besedo pustila v citatni obliki agrément, a sta v opombi pojasnila, da gre 
za privolitev. Ko analiziramo uradne dokumente slovenske diplomacije, v njih 
najdemo različne pojavnice. Uradni prevod 4. člena DKDO, ki je bil objavljen 
 12
 Izhodišča (izjav iz korpusa siParl 2.0) nismo lektorirali.

—  123  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
v Simoniti idr. (2014: 213–252), uporablja izposojenko agrema,
13
 Zakon o 
zunanjih zadevah (NPB8) pa zadeve še bolj zaplete. Medtem ko v 3. odstavku 
17. a-člena uporablja besedo agreman oziroma [v rodilniku] agremana, v 59. 
členu za enako zadevo uporabi termin soglasje.
14
 
Analiza razprav v državnem zboru je pokazala, da je beseda agrema(n) med 
razpravljalci splošno sprejeta, pri čemer jo govorniki uporabljajo kot izvorno 
slovensko besedo (prim. Toporišič 2000: 131), sicer mnogokrat v strokovno in 
jezikovno neprimernem kontekstu (tabela 1).
Tabela 1: Slogovno in vsebinsko neustrezna uporaba besede agrema(n)
Uporaba [poud. avt.] Komentar Vir
Prišel je tudi agrema s strani 
madžarske države.
Termin agrema bi bil lahko 
nadomeščen s terminom 
poverilnica. Je pa tukaj tudi 
vsebinska napaka, saj privolitev 
»ne pride«, temveč jo država 
izda oziroma jo odpošlje.
Andrej Gerenčer, 
Mandatno-
imunitetna 
komisija, 17. redna 
seja, 9. 5. 2002
[…] Evropska zveza še ni dala 
svojega dokončnega agremaja k 
temu.
Neustrezna uporaba termina 
agrema, mišljeno je soglasje 
o čem in ne privolitev za 
imenovanje diplomata.
Andrej Bajuk, 
Komisija za nadzor 
javnih financ, 
2. izredna seja, 
26. 2. 2002
Mislim […], da je to proces 
o katerem mora na nek 
način agrema dati tudi domači 
predsednik ne samo tuj […].
Neustrezna uporaba termina 
agrema. Privolitev poda samo 
tuji predsednik države.
Samuel Žbogar, 
Odbor za zunanjo 
politiko, 1. nujna 
seja, 19. 11. 2008
[…] ki je človeku, ki je sokriv 
za zločin nad lastnim narodom 
podelil agrema.
Privolitev se ne podeli, temveč 
jo država izda.
Eva Irgl, Odbor 
za kulturo …, 
7. nujna seja, 
13. 11. 2009
In lahko se zgodi, da ta vaša 
kandidatka ne bo dobila 
agremaja pri Svetem sedežu.
Privolitev se ne »dobi« pri 
Svetem sedežu, ampak jo Sveti 
sedež izda.
Miro Petek, 
Odbor za zunanjo 
politiko, 30. redna 
seja, 17. 3. 2010
 13
 1. odstavek 4. člena se glasi: »Država pošiljateljica se mora prepričati, da je oseba, ki 
jo namerava imenovati za vodjo diplomatskega predstavništva v državi sprejemnici, 
dobila agrema te države.«; 2. odstavek istega člena pa: »Država sprejemnica ni dolžna 
državi pošiljateljici pojasniti razlogov za zavrnitev agremaja.« [Poud. avt.]
 14
 Udovič idr. (2011: 278) menijo, da bi zaradi pomena tega akta morali agremán/agreement 
prevajati kot privolitev oziroma odobritev, to pa sledi tudi logiki, ki jo uporablja Slovar 
slovenskega knjižnega jezika, ki agrema razume kot »privolitev vlade, da se kdo pri 
njej imenuje za diplomatskega zastopnika«.

—  124  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Uporaba [poud. avt.] Komentar Vir
Slovenska zakonodaja […] jasno 
opredeljuje, kdo je pristojen 
za dajanje soglasja oziroma, 
kot se to reče v mednarodnih 
odnosih, v diplomatskem 
jeziku, agremaja tujemu 
veleposlaniku.
Nepotrebno podvajanje. Ko 
je govorka uporabila besedo 
soglasje, je že povedala vse 
[bolje bi bilo, če bi govorka 
uporabila besedo privolitev].
Janja Klasinc, 
Odbor za zunanjo 
politiko, 50. redna 
seja, 15. 1. 2010
Glede generalnega konzula 
v Trstu […] še nismo 
prejeli agremaja s strani 
države, kjer se bo izvajala 
konzularna dejavnost oziroma 
kjer ima sedež generalni 
konzulat.
Vsebinsko neustrezna uporaba 
besede agrema, saj konzuli 
ne dobijo privolitve/soglasja, 
ampak eksekvaturo.
Karl Erjavec, 
Odbor za zunanjo 
politiko, 4. redna 
seja, 9. 4. 2012
Vir: lastna analiza
Kot lahko ugotovimo iz izbranih primerov, je bila uporaba besede agrema(n) 
uporabljena neustrezno ali pa se je po nepotrebnem podvajala. Prav tako je 
bilo neustrezno opisano dejanje izdaje privolitve/soglasja, saj so govorci dejali, 
da je privolitev/soglasje »prišlo«, »je bilo podeljeno« oziroma »dobljeno«. Po ­ membno je poudariti, da država sprejemnica privolitev/soglasje izda oziroma 
ga odpošlje, zato noben drug glagol ni ustrezen (glagoloma izdati in odposlati 
bi, če mislimo na prejemnikovo stran, lahko dodali še prejeti).
Akreditiv
V diplomatskem žargonu je akreditiv termin, ki izhaja iz besede credentials 
(angl.) oziroma lettres de créanse (fr.). V slovenščini je daljša verzija teh iz ­ razov termin akreditivno pismo, pri čemer lahko v tej obliki opazimo vpliv 
angleščine in francoščine, prav tako pa tudi srbohrvaščine. Udovič idr. (2011: 
280–281) izpostavljajo, da je v slovenščini bolj smiselno uporabljati poverilna 
pisma oziroma poverilnice, pri čemer trdijo, da je dodana vrednost uporabe 
besede poverilnica
15
 predvsem v njeni enoznačnosti (samostalnik pismo ne 
prispeva k razumevanju, za kaj v resnici gre).
16
 
Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ (2014) termin akreditiv razlaga 
v dveh pomenih iz dveh različnih kontekstov, in sicer kot (1) »pismeno izjavo 
 15
 Postopek predaje poverilnice šefu države SSKJ (2014) imenuje akreditacija. To je po 
našem mnenju zastarelo oziroma v kopici akreditacij, ki smo jim priča v sodobnem 
svetu, premalo enoznačno, zato sami za ta postopek predlagamo v premislek nova 
termina, in sicer poveritev ali poverjenje.
 16
 Uradni prevod DKDO (Simoniti idr., 2014) uporablja termina poverilnica in poverilna 
pisma izmenjaje. 

—  125  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
banke, da bo izplačala znesek pod določenimi pogoji« (kvalifikator fin.) in kot 
(2) »pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju 
tuje države; akreditivna pisma« (kvalifikator polit.). Tudi v izjavah poslancev 
v državnem zboru najdemo ta dva konteksta, ki jima je pridružen še tretji, a z 
akreditivom nič v prvih dveh kaj skupen, in sicer kontekst novinarske akredi ­ tacije (dovoljenja, da novinar opravlja svoje delo v državnem zboru).
17
 Korpus 
siParl 2.0 pokaže, da je v poslanskih razpravah več kot 50 od 80 zadetkov 
povezanih s finančnim razumevanjem termina akreditiv (npr. »Oprostite, 
dame in gospodje, če jaz govorim o kreditu, če govorim o garanciji, če govo ­ rim o akreditivu, to je vse eno in isto.«; France Arhar, Odbor za finance in 
monetarno politiko, 26. nujna seja, 8. 5. 2015), v nekaj primerih pa je termin 
akreditiv uporabljen v kontekstu dostopa novinarjev do sej državnega zbora 
(»Mislim, da bi mnogi naši novinarji izgubili akreditiv, če bi na tak način 
poročali o dogajanjih iz parlamenta, kot poročajo slovenski.«; Zmago Jelinčič, 
34. redna seja državnega zbora, 28. 9. 1995), le v šestih primerih se termin 
akreditiv pojavi kot del izrazja s področja diplomacije (tabela 2).
Tabela 2: Stilno in vsebinsko neustrezna uporaba besede akreditiv
Uporaba Komentar Vir
Mi vsi vemo, da smo bili 
soočeni z javnimi izjavami 
ameriškega ambasadorja, 
še pred tem, ko je 
predal akreditive.
Vsebinsko ustrezna uporaba 
termina ustrezna; ustrezneje 
bi bilo uporabiti termin 
poverilnice. 
Zunanji govornik, 
Odbor za zunanjo 
politiko, 38. redna 
seja, 5. 12. 2001
Ko bosta gospod Vrhunc in 
gospod Juri izgubila pač to 
mesto, če bosta izgubila, 
bo akreditiv ostal odprt in v 
bistvu delamo tukaj za državo, 
ne pa za to, da potrjujemo te 
konkretne osebe.
Napačno razumevanje in 
neustrezna raba besede akreditiv 
oziroma poverilnica (poverilnica 
ne ostaja ‘odprta’).
Zmago Jelinčič, 
Odbor za 
mednarodne 
odnose, 3. redna 
seja, 4. 2. 1997
Gospod Peterle, akreditiv je 
odprt in potem, ko prinese 
kredenciale novi veleposlanik, 
se to samo potrdi, ne pa da 
se ponovno sklepa in odpira 
predstavništvo.
Napačno razumevanje besede 
akreditiv oziroma poverilnica 
in napačna raba (poverilnica ne 
ostaja »odprta«).
Akreditiv = kredencial = 
poverilnica.
Zmago Jelinčič, 
Odbor za 
mednarodne 
odnose, 3. redna 
seja, 4. 2. 1997
 17
 Novinarsko akreditacijo SSKJ (2014) definira kot »pooblastilo komu za zastopanje 
določene organizacije, opravljanje določene naloge: akreditacije za novinarje […].«

—  126  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Uporaba Komentar Vir
In neimenovanje veleposlanikov 
pa se reflektira v zadnjih dveh 
mesecih kot huda posledica, 
kajti slovenska diplomacija 
ni imela na ključnih mestih 
veleposlanika z akreditivi in 
pooblastili.
Neustrezna raba in 
nerazumevanje postopkov.
Veleposlanik, ki je akreditiran, 
tj. je predal poverilnice, 
ima polna pooblastila. Če 
ni akreditiran, potem nima 
nikakršnih pooblastil v državi 
sprejemnici. 
Jožef Jerovšek, 
Odbor za zunanjo 
politiko, 6. redna 
seja, 21. 5. 2009
Dejal je, da so korake za to, da 
se stanje legalizira in da začne 
dogovore o sklenitvi zakonitega 
sporazuma z Izraelom, 
storili šele pred kratkim, v 
času, ko je bil v Sloveniji 
izraelski veleposlanik, ki je 
predajal akreditive.
Primerna uporaba, primerneje 
bi bilo, če bi uporabili izraz 
poverilnice.
Janez Janša, 
9. redna seja, 
20. 5. 1998 
In tu bi dal pripombo kolegu 
Drobniču, kako je veleposlanik 
Young […] dajal intervjuje 
slovenskim občilom, še 
preden je sploh prišel v 
Slovenijo oziroma še preden je 
dobil akreditive, kar seveda 
je diplomatski škandal brez 
primere […]
Delno pravilna uporaba.
Načeloma se akreditivi/
poverilnice predajo, čeprav jih je 
treba, da bi jih predali, najprej 
dobiti; toda ustaljena jezikovna 
raba je predaja poverilnic 
(poverilnih pisem oziroma 
akreditivnih pisem/akreditivov).
Jaša Zlobec Lukič, 
13. izredna seja, 
17. 1. 2002
Vir: lastna analiza
Analiza izbranih izjav je pokazala, da so poslanci besedo akreditiv bodisi 
uporabili v napačnem kontekstu bodisi bi jo lahko nadomestili s slovenskim 
terminom poverilna pisma ali poverilnice. V nekaterih primerih se kaže tudi 
nerazumevanje razmerja med privolitvijo/soglasjem in predajo poverilnic(e), in 
sicer takrat, kadar poslanci govorijo, da je »akreditiv odprt«, kar dejansko po ­ meni, da je država sprejemnica privolila v imenovanje nekoga za veleposlanika. 
Med privolitvijo in predajo poverilnic posameznik ali posameznica namreč še 
ni uradno veleposlanik ali veleposlanica v drugi državi, temveč samo kandidat 
ali kandidatka za veleposlanika ali veleposlanico (ambassador-designated). V 
diplomatskopravni doktrini se namreč uporablja pravna in simbolna fikcija, 
da nekdo postane veleposlanik v trenutku,
18
 ko šefu države izroči poverilnice. 
 18
 16. člen DKDO to diplomatskopravno in simbolično fikcijo definira zelo natančno, ko 
pravi: »Prednostni vrstni red vodij diplomatskih predstavništev se v vsakem razredu 
določi po datumu in uri prevzema n j iho vih funk ci j v skladu s 1 3 . č l enom. « [P oud. 
avt.]

—  127  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
Chargé d’affaires in o(d)pravnik poslov
Chargé d’affaires
19
 oziroma (po slovensko) o(d)pravnik poslov
20
 sta v diplo­ maciji izraza, ki brez dodatnih pojasnil ne pomenita veliko. Če ju želimo 
razumeti, so vedno ključne kratice oziroma oznake, ki jih dodamo tema 
terminoma. Če bi odpravnika poslov želeli razumeti kot rang
21
 (ki ga določa 
14. člen DKDO), potem bi terminu chargé d’affaires morala slediti ali kratica 
e. p. (en pied) ali e. t. (en titre). V slovenščini bi bil ta rang diplomata imeno ­ van odpravnik poslov.
22
 Ter min chargé d’affaires lahko uporabimo v drugem 
primeru dalje tudi tedaj, kadar govorimo o kom, ki posle na veleposlaništvu 
opravlja začasno, ker je veleposlanik odsoten zaradi dopusta, odhoda v domo ­ vino, bolezni ali smrti (prim. 19. člen DKDO). V diplomatskem sporočanju se 
je za tak primer uveljavil izraz chargé d’affaires a. i. (ad interim), ki poudarja 
njegovo začasnost. V slovenskem jeziku diplomacije že dolgo let za tovrstno 
nadomeščanje veleposlanika uporabljamo izraz začasni odpravnik poslov 
(kar označuje njegovo začasno naravo), ki smo ga v diplomatskem žargonu 
okrajšali v kratico, ki prehaja v splošno besedo, zop
23
 (npr. zop Mihelič, zop 
dr. Andrejevič ipd.).
24
Z vidika ustrezne rabe strokovnih izrazov je pomembno, kako so poslanci in 
poslanke ta dva termina uporabljali ter ali so v govorjenju pogosteje uporabljali 
tujko ali izvoren slovenski strokovni termin (tabela 3).
 19
 V diplomaciji se izjemno pogosto, ne glede na jezik sporazumevanja, uporablja kar 
izraz chargé d’affaires, pri čemer se običajno misli na začasnega odpravnika poslov. 
Zanimiva razlika je v ruskem jeziku, v katerem uporabljajo prevod poverennyh v delah, 
to pa pomeni nekoga, ki ima pooblastilo za opravljanje nekega dela.
 20
 Udovič idr. (2011: 282) opozarjajo, da je slovenski termin nastal pod močnim vplivom 
srbohrvaščine, ki za ta rang ali funkcijo uporablja izraz otpravnik poslova. V slovenskem 
jeziku bi bil boljši izraz opravnik poslov (Bohte in Sancin 2006: 107), saj ta posameznik 
posle opravlja, a Udovič idr. (2011: 282) trdijo, da izraza, ki se splošno uporablja, danes 
»ne bi bilo smiselno spreminjati«.
 21
 Gre za položaj, ki ga ima ta oseba v diplomaciji. 14. člen DKDO namreč določa, da je 
odpravnik poslov na položaju tretjega ranga, poverilnice predaja (v nasprotju s prvima 
dvema) ministru za zunanje zadeve oziroma njegovemu pooblaščencu (v Sloveniji je 
to vodja Diplomatskega protokola).
 22
 Lahko bi ga, če bi strogo sledili izvirniku, imenovali tudi naslovni odpravnik poslov.
 23
 Običajno to kratico v depešah in drugih diplomatskožargonskih zapisih pišejo z malimi 
črkami. 
 24
 Natančna analiza Zakona o zunanjih zadevah (NPB8) pokaže, da omenjeni zakon jasno 
razlikuje med ‘časovno’ in ‘položajno’ komponento odpravništva poslov.

—  128  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Tabela 3: Uporaba terminov chargé d’affaires/o(d)pravnik poslov in njihova kontekstu­ alizacija
Uporaba Komentar Vir
V zunanjem ministrstvu so 
to stvar študirali in jo še 
študirajo, sam sem osebno 
stopil v stik z veleposlanikom, 
»chargé d’affaires « pred 
Republiko Slovenijo, ki je, kot 
veste, na Dunaju […].
Neustrezna formulacija in po 
nepotrebnem uporabljena tujka.
Če je bil poslanec v stiku z 
veleposlanikom, potem ni bil z 
odpravnikom poslov. Prav tako 
ne vemo, ali je bil v stiku z 
začasnim odpravnikom poslov 
ali naslovnim odpravnikom 
poslov.
Andrej Bajuk, 
predsednik vlade, 
52. izredna seja, 
14. 7. 2000
[Z]lasti zaradi gospodarskih 
interesov morala Slovenija imeti 
v Sarajevu čimprej veleposlanika 
[…] Menim, da pri tem že 
kasnimo in menim, da bi vsaj za 
začetek bilo dobro čimprej imeti 
tam odpravnika poslov.
Nepravilna uporaba termina.
Poslanec je verjetno mislil na 
začasnega odpravnika poslov, 
a iz besedila to ni jasno, saj 
formulacija povzroča zmedo.
Franc (Feri) 
Horvat, 25. redna 
seja, 26. 10. 1994
[…] Kajti to bi pomenilo, da 
bi tudi odpravniki poslov bili 
podvrženi enaki proceduri 
kot veleposlaniki v matičnem 
delovnem telesu v državnem 
zboru. 
Pravilna uporaba termina, saj 
gre za položaj/rang.
Jelko Kacin, 
Odbor za 
zunanjo politiko, 
23. redna seja, 
9. 5. 2001
Tudi odpravnik poslov na 
ameriškem veleposlaništvu je 
za Slovensko tiskovno agencijo 
prav tako potrdil, da je bila 
hrvaška izjava v vseh pogledih 
enostranska.
Napačna uporaba termina, saj 
gre za začasnega odpravnika 
poslov.
Samo Bevk, 24. 
izredna seja, 
26. 5. 2010 
Najprej bi rekel to, da ni 
neobičajno, da je ob menjavi 
veleposlanikov na DKP tudi 
krajše obdobje, ko veleposlaništvo 
vodi odpravnik poslov. 
Napačna uporaba termina, saj 
gre za začasnega odpravnika 
poslov.
Samuel Žbogar, 
12. redna seja, 
14. 12. 2009
Mislim, da je bolje imeti dobre 
veleposlanike, kot pa da se 
bojimo, če bo en mesec ali pa tri 
mesece opravljal posle odpravnik 
poslov.
Napačna uporaba termina, saj 
gre za začasnega odpravnika 
poslov.
Samuel Žbogar, 
10. redna seja, 
23. 10. 2009
V teh svetovnih političnih 
prestolnicah nismo imeli 
veleposlanikov, ampak 
le odpravnike poslov.
Napačna uporaba termina, saj 
gre za začasnega odpravnika 
poslov.
Jože Tanko, 23. 
izredna seja, 
3. 5. 2010
Vir: lastna analiza

—  129  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
Izjave poslancev in drugih, ki so bili prisotni na sejah državnega zbora, kažejo, 
da posamezniki med naslovnim odpravnikom poslov (kot rangom) in začasnim 
odpravnikom poslov (kot posameznikom, ki začasno nadomešča koga po rangu) 
običajno ne razlikujejo. Za obe funkciji uporabljajo poenostavitev odpravnik 
poslov, kar seveda povzroča zmedo in nerazumevanje. Neustrezna raba izraza 
za drug koncept v določenem kontekstu poslušalca/bralca celo zavede, zato je 
smiselno biti pri tem zelo natančen, predvsem pa jasno nakazati, ali govorimo 
o diplomatskem rangu ali pa o časovnem nadomeščanju posameznika.
Ambasada, ambasador in ambasadorka
Termina ambasador in ambasadorka govorci v slovenskem jeziku pogosto 
uporabljajo; prav tako pogosto uporabljajo izvorni termin, iz katerega sta bili 
izpeljani ti besedi, tj. ambasada.
25
 Gre za termine, ki so izposojenke in nado ­ meščajo termine veleposlaništvo, veleposlanik in veleposlanica. Snoj (2016) v 
etimološkem slovarju razlaga, da je termin ambasada: 
[t]ujka, prevzeta prek frc. ambassade ‘ambasada’ iz it. ambasciata, kar je izposojeno 
iz provan. ambaisada ‘poslaništvo’ . Provan. beseda je izpeljana iz izposojenke iz ne ­ ke germ. predloge, got. andbahti ‘funkcija, služba’ ali stvnem. ambaht ‘služabnik’. Got. 
in stvnem. besedo imajo za izposojenki (eventualno prek lat. ambactus ‘uslužbenec’) 
iz neke kelt. predloge, ki se je morala glasiti *ambactos in ki je sorodna z ir. imm-
-agim ‘pošiljam’ (LaÉ, 27, Ga, 32, WH I, 36).
26
Tudi v neuradnih prevodih DKDO v slovenščino si avtorji niso bili enotni pri 
tem, ali termin ambasador sloveniti ali ne. Simoniti (1994: 34) ga ne (v oklepaju 
dodaja slovenski ekvivalent veleposlanik), drugače se odločita Bohte in Sancin 
(2006: 255), ki termin ambasador nadomeščata s sopomenko veleposlanik.
Usidranje terminov ambasada, ambasador in ambasadorka v slovenskem 
jeziku lahko pojasnimo z vplivom srbohrvaščine na slovenski jezik diplomacije. 
Podobno kot pri odpravniku poslov velja, da je imela srbohrvaščina močan vpliv 
na slovenski jezik diplomacije. Do leta 1965 so se mednarodne konvencije s 
področja diplomacije prevajale le v srbohrvaški jezik, med njimi seveda tudi 
DKDO. Ker je bil tudi jugoslovanski v (notranje)diplomatski praksi uradovalni 
 25
 Ta se v analiziranem korpusu pojavi 709-krat, zato je ne bomo natančno analizirali, 
temveč pokazali le na najbolj očitne napake.
 26
 De Magalhaes (1988: 30–31) meni podobno, kot razlaga Snoj, in pravi, da naj bi se 
termin ambasador prvič pojavil v italijanskih mestnih državicah v 13. stoletju, in sicer 
v obliki ambaxiator ali ambactiator, v Franciji pa stoletje poprej, in sicer v oblikah 
ambassadeur oz. ambaxateur. Sam trdi, da ima termin keltske korenine, a se je prek 
latinske besede ambactus, ki naj bi označevala vazala, strežnika ali zasebno služinčad, 
prelil v občo rabo srednjeveške italijanščine. Tudi druga razlaga, da naj bi bil termin 
ambasador gotskega izvora, je sorodna, saj naj bi termin izhajal iz besede andbahti, ki 
tudi pomeni strežnika oz. strežaja.

—  130  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
in pogovorni jezik srbohrvaški (zanemarimo dejstvo, da so bili uradno v Jugo ­ slaviji vsi jeziki »tudi« v diplomaciji enakopravni), so se termin ambasada in 
njegove izpeljanke uveljavili in kot takšni ostali v uporabi še danes. Tega sta 
se zavedala tudi Simoniti in Jager Agius (2014: op. 29), ko sta pojasnjevala, da 
se »[z]a veleposlanika v praksi uporablja tudi tujka ‘ambasador’«.
27
 Seveda ta 
poudarek ni pomemben le zaradi pravilnosti ugotovitve, ampak tudi zato, ker 
nakazuje usmerjenost avtorjev omenjene razprave, da bi v slovenskem knjižnem 
jeziku diplomacije termin ambasada
28
 (in izpeljanke) nadomestili s terminom 
veleposlaništvo (in izpeljankami). V tabeli 4 navajamo nekaj primerov rabe 
besed ambasada, ambasador in ambasadorka iz govorov v državnem zboru.
29
Tabela 4: Uporaba terminov ambasada, ambasador in ambasadorka ter njihova kontek­
stualizacija
Uporaba Komentar Vir
In seveda kar 
nekaj ambasad zdaj posluša to 
debato, kakršnakoli je.
Napačna uporaba termina.
Mišljeno je, da razpravo 
poslušajo diplomati, ki delujejo 
v Sloveniji.
Franc Trček, 
12. redna seja, 
26. 10. 2015
Imeli smo vplive francoske 
ambasade, direktne in Evropske 
banke za razvoj, ki je plačevala 
svoje študije in jih je nosila na 
ministrstvo h gospodu Žarniću.
Napačna uporaba termina.
Govornik misli na diplomate, 
ki so (bili) zaposleni na 
Veleposlaništvu Republike 
Francije v Sloveniji.
Uroš Macerl, 
zunanji, Odbor 
za infrastrukturo, 
okolje in prostor, 
17. redna seja, 
10. 2. 2016
Slovenija je svoj delež 
pri tem, ko je bila 
kontaktna ambasada za vstop 
Črne gore v zavezništvo, 
izpolnila […].
Deloma napačna uporaba 
termina. 
Gre za pogovorni izraz, ki se 
običajno uporablja v pomenu 
‘vstopna točka’ ( entry point).
30
Žan Mahnič, 
33. izredna seja, 
8. 6. 2016
 27
 Cerar (2021: 28) v svojem Diplomatskem pojmovniku pri pojasnjevanju gesla ambassa-
dor uporablja termina »veleposlanik, diplomat (diplomatski agent) najvišjega ranga«.
 28
 Zanimivo je, da SSKJ (2014) pri tem ne navaja nobenega kvalifikatorja, pa bi ga, vsaj 
po našem mnenju, moral, npr. strok. 
 29
 Nasploh imamo v strokovnem jeziku diplomacije kar nekaj takih besed, ki se uporabljajo 
izmenično in so sopomenke: poleg ambasade/veleposlaništva je treba dodati še par 
ambasador/veleposlanik oz. ambasadorka/veleposlanica, pa par ataše/svetovalec ipd.
 30
 Vstopna točka (angl. entry point) predstavlja običajno tisto državo, ki »zastopa« interese 
druge države oziroma pomaga drugi državi pri včlanjevanju v mednarodno organiza ­ cijo. Včasih se takšna država imenuje tudi sponzor. Sponzor slovenskega članstva v 
Združenih narodih je bila Islandija.

—  131  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
Uporaba Komentar Vir
Na sejo sem povabil tudi tri 
veleposlanike iz treh ambasad, 
to so Združene države Amerike, 
Ukrajina in pa Poljska, da 
predstavijo vsaka svoj vidik
Podvajanje.
Veleposlaniki so na čelu 
veleposlaništev, to pa pomeni, 
da bi bilo mogoče izpustiti del 
»iz treh ambasad« in samo 
navesti države.
Žan Mahnič, 
Odbor za obrambo, 
21. redna seja, 
5. 4. 2018
V obstoječe prostore 
bilateralne ambasade smo 
vključili tudi prostore za OECD.
Napačna uporaba termina.
Ne obstajajo bilateralna (bolje: 
dvostranska) veleposlaništva. 
Vsa veleposlaništva so 
»dvostranska« (med dvema 
državama).
Samuel Žbogar, 
Odbor za zunanjo 
politiko, 44. redna 
seja, 13. 10. 2010
Potem imamo veleposlaništva, 
ki so multilateralna, kjer moraš 
poznati svetovno politiko, 
biti ambasador pri OZN, v 
New Yorku, zahteva povsem 
specifična znanja
Napačne kombinacije in napačna 
uporaba.
Veleposlaništva so dvostranska, 
mnogostranska so stalna 
predstavništva. Pri Združenih 
narodih ima Slovenija tako 
stalnega predstavnika (in ne 
veleposlanika).
Karl Erjavec, 
zunanji, Odbor za 
zunanjo politiko, 
34. redna seja, 
3. 7. 2013
Tudi to je bil razlog, da 
smo sicer zelo uspešnega 
sodelavca, državnega sekretarja 
dr. Genoria […] ga poslali 
za ambasadorja v Bruselj.
Napačna uporaba termina, saj 
gre za Evropsko unijo, ki je 
organizacija sui generis in ni 
država.
Dr. Rado Genorio je bil stalni 
predstavnik. 
Borut Pahor, 
zunanji, 22. redna 
seja, 15. 10. 2010
Mi v Ljubljani nimamo 
diplomatskega predstavništva 
in ambasadorja Evropske unije, 
ampak Evropske komisije, ki je 
institucija Evropskih skupnosti.
Napačna uporaba termina.
Gre za takratno predstavništvo 
Evropske komisije, ki sploh ni 
imelo ranga veleposlaništva 
(tudi po vstopu Slovenije v 
Evropsko unijo ga nima).
Borut Bohte, 
zunanji, Ustavna 
komisija, 11. redna 
seja, 16. 1. 2003
Ambasador v Bruslju bo moral 
poznati tako izhodišče, ko se bo 
pogovarjal s predstavniki NATO 
pakta, ali s kom drugim.
Napačna uporaba termina.
Kot je bilo pojasnjeno, pri 
mednarodnih organizacijah 
državo predstavlja stalni 
predstavnik.
Janez Janša, 
8. redna seja, 
19. 5. 1993
Vir: lastni prikaz
Izraz ambasador se v slovenskem jeziku pogosto uporablja tudi v prenesenem 
pomenu, kadar se hoče nakazati pomemben mednarodni dosežek določenega 

—  132  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
posameznika, npr. športnika, gospodarstvenika, kulturnika ali znanstvenika, 
s katerim ta oseba na tujem spodbuja željo in interes po (s)poznavanju njegove 
matične države. Tudi v razpravah v državnem zboru smo zasledili nekaj takih 
primerov, pri čemer smo izluščili dva najbolj povedna, in sicer: (1) »Ko na 
Facebooku objavim sliko Ilke Štuhec in napišem, bravo, čestitam Ilka, ti si 
slovenska ambasadorka in tako dalje, mi kakšen komentator napiše, kaj si pa 
ti kot politik naredil za ta uspeh«
31
 ter (2) »Naše kulturne ustanove v zamejstvu 
in tudi drugod po svetu so neredko tudi ambasade slovenske kulture v tujini.«
32
* * *
Nekaj izsekov iz poslanskih razprav pokaže, da je uporaba termina ambasada in 
njegovih izpeljank v pogovornem slovenskem jeziku ustaljena, je pa v prevodu 
dokumentov ne najdemo; to pomeni, da je v zbornem jeziku redko uporabljena. 
Kljub temu pa je za razvoj jezika diplomacije smiselno govorce osveščati o 
prednostih uporabe udomačenih terminov, ki se bodo čez čas »prijeli« tudi v 
splošni javnosti.
Demarša in depeša
Četudi v sliki 1 termina depeša nismo prikazali, saj smo menili, da je termin 
dovolj jasen, smo pri analizi ugotovili, da je pogosto zamenjan s terminom de-
marša. Zato smo se odločili pojasniti razliko med tema dvema instrumentoma 
v diplomatskih odnosih.
Depeša (fr. dépêche, angl. dispatch, amer. cable, nem. Depesche) je sred­ stvo komuniciranja med ministrstvom za zunanje zadeve in diplomatskimi 
ali konzularnimi
33
 predstavništvi iste države (npr. slovensko ministrstvo z 
depešo našim veleposlaništvom nekaj naroči – reče se, da jim »da inštrukcijo 
oziroma navodilo«). Ima ustaljeno strukturo ter je namenjena samo notranji 
javnosti.
34
 V nasprotju z depešo je demarša (fr., nem., angl. démarche) oblika 
t. i. zunanjega komuniciranja, ki ga ministrstvo za zunanje zadeve ob kakem, 
za državo običajno neprijetnem dogodku izroči drugi državi.
35
 Z njo protestira 
 31
 Jožef Horvat, 28. redna seja, 22. 3. 2017.
 32
 Karen Ulian, zunanja udeleženka, Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po 
svetu, 1. srečanje, 5. 7. 2012.
 33
 V slovenščini se pogosto uporablja termin diplomatsko-konzularna predstavništva 
(DKP), to pa je preveč posplošeno oziroma napačno, saj so predstavništva redko di ­ plomatsko-konzularna, večinoma so bodisi diplomatska ali pa konzularna. 
 34
 Snoj (2016) ugotavlja, da je termin depeša v slovenščino prišel iz francoščine, in sicer 
iz besede dépêcher, to pa naj bi pomenilo ‘hitro odpraviti, odposlati’.
 35
 Cerar (2021: 90) termin demarša razume širše, kot enakovrednico diplomatski noti, saj 
pravi, da se z demaršo »obvešča ali išče informacija, predlaga, pa tudi nasprotuje ali 
protestira«.

—  133  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
zoper kako dejanje ali stališče druge države. Enakovreden izraz demarši je 
protestna (diplomatska) nota.
36
Razumevajoč razlikovanje med notranjo in zunanjo komunikacijo v diplo ­ maciji ter izhodiščno razlikovanje med demaršo in diplomatsko noto,
37
 smo 
preverili, kako so te diplomatskostrokovne termine rabili govorci v državnem 
zboru. Rezultate analize prikazujemo v tabeli 5.
Tabela 5: Uporaba terminov depeša in demarša ter njihova kontekstualizacija
Uporaba Komentar Vir
[Š]vicarski organi, mejni organi 
pravzaprav zelo brutalno napadli 
tri slovenske državljane in z 
njimi ravnali huje, kot bi bili, ne 
vem, kakšni najhujši kriminalci. 
Kdaj bo ministrstvo reagiralo 
na to zadevo? Kakšno depešo 
oziroma demaršo bo poslalo v 
Švico?
‘Mešanje’ terminov iz jezika 
diplomacije [Napačna uporaba 
je razvidna iz celotnega 
konteksta povedanega].
Avtor bi moral uporabiti samo 
termin demarša oziroma 
protestna nota.
Neznan, Odbor 
za mednarodne 
odnose, 130. redna 
seja, 10. 5. 2000
Žal pa upam, da ne bom šel 
predaleč, če rečem, da pa 
seveda so žal neke informacije v 
ministrstvu za zunanje zadeve, 
ki kažejo na to, da je poleg 
uradne demarše naše vlade, 
prošnje za agrema, da so bile 
še druge demarše v prijateljsko 
Sveto stolico v zvezi s tem 
agremanom.
Napačna uporaba termina, ki 
vodi do oksimorona demarša 
vs. prijateljska Sveta stolica.
Namesto »uradne demarše« 
bi moralo pisati »zaprosila« 
ali »note«. Termin »druge 
demarše« je pa sploh napačen.
Neznan, Odbor 
za mednarodne 
odnose, 50. redna 
seja, 13. 5. 1998
Še posebej v tem trenutku, ko 
s hrvaške strani imamo pač 
tolmačenja, drugačna tolmačenja 
memoranduma […] bo priložnost, 
da ponovimo naša stališča, ki 
smo jih nekje podali in na katera 
smo opozorili hrvaško stran 
z demaršo, ki smo jo podali 
odpravnici poslov Hrvaške 
6. novembra […]
Primerna uporaba termina. Bogdan Benko, 
zunanji, Odbor za 
zunanjo politiko, 
40. redna seja, 
13. 11. 2013
 36
 SSKJ (2014) demaršo de finira k ot ‘ dip l omatski ukrep , nastop pri v ladi tu j e drža v e, 
navadno kot protest […]’.
 37
 Govorci v diplomatskem žargonu za diplomatsko noto včasih uporabljajo poimenovanje 
verbalna nota, to pa je napačno, saj je verbalna nota le ena od oblik diplomatske note. 

—  134  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Uporaba Komentar Vir
Jaz vas lepo prosim, da 
kolega poslanca opozorite, 
da ni v vladni pristojnosti, da 
z depešami in protestnimi pismi 
reagira na govorice […].
Mešanje terminov iz jezika 
diplomacije.
Depeša je notranja oblika 
komunikacije in v tem primeru 
termin ni bil primerno 
uporabljen. Prav tako v 
diplomaciji ne obstaja termin 
protestno pismo, temveč le 
termin protestna nota.
Janja Sluga, 42. 
izredna seja, 
9. 2. 2017
Ministrica Krebs je napisala 
neko depešo vsem ministrstvom, 
da pač ne smejo izplačati plač 5. 
novembra, tako kot bi morali.
Napačna uporaba termina.
Ministri drugim ministrom 
ne pišejo depeš. Morda pišejo 
navodila ali priporočila.
Janez Posedi, 
zunanji, Odbor 
za gospodarstvo, 
15. nujna seja, 
16. 7. 2012
Jaz mislim, da niste pričakovali, 
kolegi iz obeh opozicijskih 
strank, da bo posamezno 
ministrstvo bodisi vlada reagirala 
s protestno noto ali depešo ali 
ne vem, kakšna terminologija 
se uporablja v diplomatskih 
odnosih, že na podlagi zapisa v 
tržaškemu časopisu Il Piccolo.
Mešanje terminov iz jezika 
diplomacije.
Depeša je notranja oblika 
komunikacije in v tem primeru 
termin ni bil primerno 
uporabljen; pač pa je bil 
pravilno uporabljen termin 
protestna nota.
Josip Bajc, 18. 
izredna seja, 
29. 5. 2006
Vir: lastni prikaz
Govorniki državnega zbora so termina demarša in depeša pogosto uporabili 
v napačnem kontekstu, mnogokrat so zamenjevali njuno funkcijo, prav tako 
pa so včasih s pretiravanjem (»uradne demarše« – vsaka demarša je uradna) 
želeli poudariti predvsem moč uporabljene besede. Prav zaradi naštetega je zelo 
pomembno, da ozavestimo pri govorcih in tudi drugih uporabnikih razliko med 
demaršo in depešo, pri čemer imamo za prvo uveljavljen še en termin ( protestna 
nota), drugo pa smo pretvorili v izposojenko in jo tako tudi uporabljamo. To 
je še posebej pomembno takrat, kadar govorimo o odnosih med državami, saj 
termin demarša deluje veliko ostreje kot protestna nota. Medtem ko ima drugi 
termin v sebi le konotacijo neke dejavnosti države, tj. protesta, pa prvi ustvarja 
duh visoke napetosti v diplomaciji, saj se z demaršami običajno napovedujejo 
vojne med državami.
Razprava in sklep
V članku nas je zanimalo dvoje: prvič, kako poslanke in poslanci Državnega 
zbora Republike Slovenije uporabljajo strokovno izrazje s področja diplomacije 

—  135  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
(torej kako znotraj svojih razprav uporabljajo jezik stroke), in drugič, kako se 
je v političnem jeziku diplomacije usidrala slovenska terminologija. Na podlagi 
kvantitativne in kvalitativne analize podatkov iz korpusa besedil siParl 2.0 
smo ugotovili predvsem naslednje: v veliko primerih poslanke in poslanci v 
svojih govornih nastopih uporabljajo strokovne izraze neustrezno ali poljudno. 
To se kaže v več primerih, mdr. tudi v primeru besedne zveze ali širše stavčne 
zgradbe, da je bil (1) »agrema(n) podeljen«, (2) »agrema(n) dobljen«, (3) »akre ­ ditiv odprt«, (4) »akreditiv dobljen« ipd. Če izpustimo, da uporabljajo tujko 
za koncept, ki ima slovensko inačico (poverilnica, poverilna pisma oziroma 
privolitev/soglasje), je v takšnem izražanju tudi veliko dejstvenih netočnosti, 
saj se »akreditiv« ne odpira ali dobiva, »agrema(n)« ne podeljuje ali dobiva ipd. 
Podobno je tudi z drugimi strokovnimi izrazi, ki so bili v poslanskih razpra ­ vah uporabljeni nenatančno oziroma ne nujno v kontekstu, ki bi bil z vidika 
strokovnega jezika diplomacije ustrezen.
Analiza dalje potrjuje, da poslanke in poslanci v svojih nastopih, ko govo ­ rijo o diplomaciji, pogosto ne uporabljajo jezika stroke, temveč publicistični 
in pogovorni jezik, in to predvsem zato, da bi bili bližje svojim volilkam in 
volilcem. A prav z izbiro takšnega jezikovnega koda opuščajo strokovni jezik 
ter njegove temeljne značilnosti, tj. (a) enoumnost in sistemskost v povezavi s 
pojmovnim svetom in poimenovalnim jezikom stroke, (b) knjižnost, (c) čustve ­ no nezaznamovanost in kratkost oziroma zgoščenost, s tem pa lahko povzročijo 
tudi zmedo. Tu bi morali poslanci in poslanke v državnem zboru bolj upoštevati 
uradnost govornega položaja in zato uporabljati knjižni jezik ter v razpravah 
o strokovnih vprašanjih nameniti več pozornosti ne samo vsebini določenega 
zakonodajnega predloga (oziroma nestrinjanju glede te), temveč tudi primerni 
rabi strokovnih izrazov predmetnega področja.
Končno: politični jezik je tako strokovno kot jezikovno jezik številnih 
posebnosti, zato bi mu morali v raziskovanju nameniti več prostora. Ne samo 
zaradi njegovih posebnosti, temveč predvsem zato, ker prek zaslonov in preko 
družbenih omrežij intenzivno vpliva na oblikovanje jezikovne krajine. Zato ga 
velja bolj raziskovati ter politične odločevalce tudi opozarjati na neustrezno 
rabo strokovnih terminov. 
Literatura in viri
Borut BOHTE, Vasilka SANCIN, 2006: Diplomatsko in konzularno pravo. Ljubljana: 
Cankarjeva založba.
Božo CERAR, 2021: Diplomatski pojmovnik. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve 
in Založba Fakultete za družbene vede.
Teun van DIJK, 1980: Textwissenschaft. Eine Intedisciplinäre Einführung. München: 
DT Verlag. https://books.google.si/books?id=MPUdlFJmH64C&pg=PR3&source=g
bs_selected_pages&cad=1#v=onepage&q&f=false (23. 6. 2024).

—  136  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, 1961/64. Diplomatsko in konzularno pravo. 
Diplomatsko pravo – izbrane konvencije. Ur. Iztok Simoniti. Ljubljana: Ministrstvo za 
zunanje zadeve in Založba Fakultete za družbene vede. 213–251.
Richard HAASS, 2013: Foreign Policy Beings at Home. New York: Basic books.
Jasmin HODŽIĆ, 2021: Hrvatski i bosanski jezik v RBiH (1992–1995) u svjetlu teorije 
jezičkog imperijalizma: jezička politika i školstvo. Slavia Centralis 14/1, 64–79.
Janja HOJNIK, 2018: Nacionalni jeziki v EU: med pravno zavarovano vrednoto in oviro 
za delovanje enotnega trga. Slavia Centralis 11/2, 16–32.
Nataša HRIBAR, 2001: Vprašanje skladenjske zapletenosti povedi v govorjenem jeziku 
politikov. Jezik in slovstvo 47/7–8, 315–329.
Nataša HRIBAR, 2006: Sodobni slovenski politični jezik. Doktorska disertacija. Lju ­ bljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Damjan HUBER, 2022: Poudarki v slovenskem medijskem govoru z vidika izbranih 
jezikovnih enot. Jezik in slovstvo 67/4, 17–27.
Marko JESENŠEK, 2018: Slovenščina kot učni jezik in jezik sporazumevanja v sloven ­ skem šolstvu. Slavia Centralis 11/2, 105–118.
Monika KALIN GOLOB, 2001: Jezikovne reže. Ljubljana: GV Revije.
Monika KALIN GOLOB, 2008: Jezikovnokulturni pristop h knjižni slovenščini. Lju­ bljana: Založba Fakultete za družbene vede.
Tomo KOROŠEC, 1998: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas.
Mira KRAJNC, 2005: Poskus oblikovanja meril za tvorbo učinkovitega javnega govor ­ jenega političnega besedila. Slavistična revija 53/1, 27–47.
Mira KRAJNC IVIČ, 2015: Kohezivno-konektorska sredstva v besedilih, nastalih v 
predvolilnih obdobjih. Slavistična revija 63/3, 269–283.
Simona KRANJC, 1997: Govorjeni diskurz. Jezik in slovstvo 42/7, 307–319.
Andreja LEGAN RAVNIKAR, 2009: Razvoj slovenskega strokovnega izrazja. Termi-
nologija in sodobna terminografija. Ur. Nina Ledinek, Mojca Žagar Karer in Marjeta 
Humar. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 49–73.
Tina LENGAR VEROVNIK, 2018: Jezikovna uredniška politika in slovenski radijski 
mediji. Slavia Centralis 11/2, 144–157.
Jose Calvet de MAGALHAES, 1988: The pure concept of diplomacy. New York: Green -
wood Press.
Andrej PANČUR, Tomaž ERJAVEC, Mihael ŠORN, Neja HRIBAR BLAJ, 2020: 
Slovenian parliamentary corpus (1990–2018). siParl 2.0, Slovenian language resource 
repository CLARIN.SI. 6. http://hdl.handle.net/11356/1300 (23. 6. 2024).
Marija PERIĆ ŠORMAZ, 2024: Pejoracija i imenovanje političara u komentarima čita ­ telja. Slavia Centralis 17/1, 77–97. 
Breda POGORELEC, 1965: Vprašanja govorjenega jezika. Jezikovni pogovori. Ljublja ­ na: Cankarjeva založba.

—  137  —
»Kaj si pa ti kot politik naredil za ta uspeh?!« Raba strokovnega jezika …
Pogovor z osebo A (različna leta, 2023, verifikacija 2024). E-pošta, korespondenca, 3. 
7. 2024.
Robert D. PUTNAM, 1988: Diplomacy and domestic politics: the logic of two-level 
games. International Organization 42/3, 427–460.
Deborah, SCHIFFRIN, 1994: Approaches to discourse. Bambridge: Blackwell. 
Iztok SIMONITI, 1994: Diplomatsko pravo. Ljubljana: Založba Fakultete za družbene 
vede.
Iztok SIMONITI (ur.), 2014: Diplomatsko pravo – izbrane konvencije. Ljubljana: Mini ­ strstvo za zunanje zadeve in Založba Fakultete za družbene vede.
Iztok SIMONITI, Irena JAGER AGIUS, 2014: Diplomatsko in konzularno pravo. Di-
plomatsko pravo – izbrane konvencije. Ur. Iztok Simoniti. Ljubljana: Ministrstvo za 
zunanje zadeve in Založba Fakultete za družbene vede, 3–60.
Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ, 2014. https://fran.si/iskanje?FilteredDictio
naryIds=130&View=1&Query=%2A (23. 6. 2024). 
Mojca SMOLEJ, 2006: Vpliv besedilne vrste na uresničitev skladenjskih struktur (primer 
narativnih besedil v vsakdanjem spontanem govoru). Doktorska disertacija. Ljubljana: 
Filozofska fakulteta.
Marko SNOJ, 2016: Geslo ‘ambasador’ v Etimološkem slovarju. https://www.fran.si/193/
marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4284769/ambasda?FilteredDictionaryIds=193
&View=1&Query=ambasador&referencedHeadword=ambas%c8%83dor (23. 6. 2024).
Hotimir TIVADAR, 2015: Razmerje med domačim in tujim v govorjenem knjižnem 
jeziku 3. tisočletja. Leopold Volkmer: Prvi posvetni pesnik na slovenskem Štajerskem. 
Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in 
književnosti, Filozofska fakulteta. 139–149.
Jože TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
Boštjan UDOVIČ, 2023: »Le vstani, vbôrni národ moj, do dánes v prah teptán«: o 
nastajanju diplomatske terminologije na Slovenskem in njenih zagonetkah. Teorija in 
praksa 60/2, 253–268.
Boštjan UDOVIČ, 2016: Vpliv jezika diplomacije na normo knjižnega jezika. Slavistična 
revija 64/3, 365–384.
Boštjan UDOVIČ, Monika KALIN GOLOB, 2019: Med navdušenjem in razočaranjem: 
analiza poročanja treh slovenskih tiskanih dnevnikov o odločbi arbitražnega sodišča. 
Slavistična revija 67/4, 587–603.
Boštjan UDOVIČ, Tanja ŽIGON, Marija ZLATNAR MOE, 2011: Posebnosti prevajanja 
strokovnega jezika diplomacije: primer Dunajske konvencije o diplomatskih odno ­ sih. Slavistična revija 59/3, 269–291.
Darinka VERDONIK, Iztok KOSEM, 2012: Key word analysis of discourses in Slovene 
speech: differences and similarities. Linguistica LII/1, 309–321. 
Darinka VERDONIK, Ana ZWITTER VITEZ, 2020: Slovenski govorni korpus Gos. 1. 
e-izd. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. 

—  138  — Slavia Centralis 1/2025
Boštjan Udovič
Tina LENGAR VEROVNIK, Monika KALIN GOLOB, Monika, 2020: Vpliv družbeno ­ -političnih sprememb na medijske jezikovne prakse: štiri desetletja po akciji Slovenščina 
v javnosti. Teorija in praksa 57/posebna št., 40–54.
Tina LENGAR VEROVNIK, 2023: Vprašalni nagovori in druge besedilotvorne strategije 
v intervjujih na radiu in v podkastu: sredstvo žanra ali znak konverzacionalizacije?. Teo-
rija in praksa 60/2, 237–252.
Zakon o zunanjih zadevah – ZZZ-NPB8. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1611 
(23. 6. 2024).
“HOW DID YOU AS A POLITICIAN CONTRIBUTE TO THIS SUCCESS?”: 
THE USE OF THE LANGUAGE OF DIPLOMACY AMONG MEMBERS OF 
THE NATIONAL ASSEMBLY BETWEEN 1990 AND 2018
The aim of this article is to establish how the members of the National Assembly 
use professional terminology in the field of diplomacy. At the same time, it wishes to 
determine the extent to which diplomatic terminology is established in the Slovenian 
language. The research was conducted using the siParl 2.0 text corpus, applying both 
quantitative and qualitative research methods. The results show that it is frequently the 
case that members of the National Assembly in their speeches use professional terms 
inadequately (or even incorrectly) or in a semi-colloquial manner. There are also many 
cases in which professional terms from the field of diplomacy are not used precisely 
or even sound flat. The analysis also confirms that members of the National Assembly 
often use simpler (political) language to relate more with their constituents, even when 
talking about complex issues. However, precisely by refraining from using “professional 
terminology” when speaking about these issues, they often cause not only a deviation 
from the terminology, but also confusion about what they really want to express and 
what message they wish to convey.
As a result, the article concludes that a clearer distinction should be made in the debates 
in the National Assembly between popular (and simpler) political language when it comes 
to some general political-economic issues, and professional (or more complex) language 
when it comes to specific issues. This holds especially in the case of the professional 
language of diplomacy, which ipso facto by its very fabric carries a certain message that 
does not only have a societal impact, but also an ideological one.