Leto XLII. - Štev. 42 (2119) j_jst je nasta| po združitvi goriškega Četrtek, 1. novembra 1990 tednika »Slovenski Primorec« in trža- škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 Posamezna številka 1000 lir TAXE PERCUE TASSA RiSCOSSA GORIZiA ITALY SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. S DEL 23-01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Poduredništvo: Vicolo deile Rose, 7 Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 Skupnost med Cerkvami in narodi Katoliški tedniki v Ljubljani Na praznik Marijinega rojstva, 8. sept. je bilo skupno romanje mladih iz videmske in koprske škofije na Staro goro. Romanja so se udeležili tudi oba škofa iz Vidma msgr. Alfredo Battisti ter pomožni škof Pietro Brollo in škof Metod Pirih iz Kopra. V svetišču je bilo somaševanje, govoril je pa koprski škof. Najprej je omenil, kako je to že tretje soma-no letošnje srečanje: prvič v Ogleju na zborovanju Cerkva Treh Benečij, nato na Sv. Višarjah 18. avgusta in tretjič tu na Stari gori. Pozdravil je še oba škofa in nadaljeval: Pred nami se odpira nova doba, v kateri mora Cerkev tako kakor v preteklosti dati svoj specifični prispevek k duhovni prenovi krščanske Evrope, ki bo brez meja in zato skupna hiša vseh njenih prebivalcev. Kljub temu, da smo Bogu, papežu Janezu Pavlu II. in raznim modrim ljudem hvaležni za vse spremembe, ki so nastale v krajevnih Cerkvah na Vzhodu, tukaj ni prostora za triumfalizem, ker mora vsak kristjan prispevati svoj delež, kako bodo v skupni evropski hiši med različnimi krajevnimi Cerkvami in med različnimi narodi vladale svoboda, ljubezen, spoštovanje človekovih pravic ter duhovni, moralni in materialni napredek vseh ljudi. Da bomo mogli te velike ideale uresničiti vsaj v skromni meri, so nam potrebne mnoge reči. Ustavimo se kratko pri dveh. VSAK ČLOVEK JE USTVARJEN PO BOŽJI PODOBI Vsak človek, torej vsak Evropejec je ustvarjen po božji podobi in sličnosti (Gen 1, 26). To velja za vse narode, za Italijane, Slovence in vse druge narode v Evropi. Čeprav je to spoznanje bogopodobnosti v taki ali drugačni obliki ohranjeno tudi pri drugih verstvih, je v svetopisemskem izročilu najpopolnejše. Bogopodobnost je bila v zgodovini in danes izpostavljena mnogim pomislekom in pretresom, a prav po zaslugi katoliške Cerkve je do danes ohranila svoje neokrnjeno dostojanstvo. Ob tem spoznanju, da je vsak človek ustvarjen po božji podobi, ne moremo sebe presojati le pod vidikom tostranskega sveta, ampak moramo odkrivati v sebi tudi nesluteno duhovno razsežnost in poslušati v sebi govorico svojega Stvarnika. Ker smo vsi ustvarjeni po božji podobi, smo v duhovnem sorodstvu z Bogom in med seboj. Ta odlika nam potem kaže pot k našim bratom in sestram, ki so drugačni, z drugačno kulturo in zgodovino, z drugim jezikom; vendar, če je Bog naš skupni Oče, potem smo kljub razlikam med seboj bratje in sestre. Bogopodobnost Je prvi važen temelj za večjo skupnost med Cerkvami in med narodi. EVHARISTIJA — VEZ SKUPNOSTI V prvi Cerkvi je bila Evharistija naj- močnejši vir skupnosti, medsebojnega povezovanja in razumevanja. Kristjani so tako radikalno živeli iz evangeljskih zahtev, da so bili naravnost izziv za poganski svet. Ljubezen in edinost nista bili vidni samo pri Evharistiji, ampak sta se raztezali povsod: v delu, mišljenju, življenju, ravnanju in obnašanju. In prav ta podoba prve Cerkve je tudi danes za nas model za razumevanje, spoštovanje in sodelovanje med različnimi krajevnimi Cerkvami in med različnimi narodi. Jezus je v svoji velikoduhovniški prošnji molil: »Toda ne prosim samo za te, temveč tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17, 20-21). Kristus hoče, da smo člani različnih Cerkva in različnih narodov med seboj povezani s spoštovanjem, ljubeznijo, naklonjenostjo, z zanimanjem in študijem kulture in zgodovine drug drugega, z vsakovrstno pomočjo in sodelovanjem. Kristus sam želi, da smo med seboj vse bolj edini kot sta Oče in Sin, da bo naša edinost pričevanje življenja, da bodo ljudje laže spoznali v nas Kristusove učence. Evharistija je torej drugi važen vir za skupnost med Cerkvami in med narodi. Zlasti vi, mladi, ki niste obremenjeni s preteklostjo, si prizadevajte za te ideale. Prosim vas, ustvarjajte tako družbo, ki bo spoštovala dostojanstvo, svobodo in pravice vsakega človeka in vsakega naroda. Bodite plemeniti, čisti, spoštljivi, delovni in odkritosrčni. Gradite nov svet, novo skupnost in novo Evropo. Prosimo Marijo, mater vseh Cerkva in vseh narodov, naj podpira naša prizadevanja za globlje duhovno življenje in za večje medsebojno spoštovanje in razumevanje. METOD PIRIH Zbiranje podatkov o množičnih pokolih po vojni Pri skupščini Republike Slovenije je bila ustanovljena posebna komisija za raziskavo povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Da bi komisija lahko opravila svoje delo, prosi za pomoč Slovence v domovini in po svetu. Komisiji naj posredujejo vse znane podatke o teh pokolih. OPOMBA UREDNIŠTVA. V imenu primorskih slovenskih duhovnikov pozivamo republiško komisijo, naj razišče obtožbe zoper oba cerkljanska kaplana in njune sožrtve in preveri njih nedolžnost, kar bi ne smelo biti težko. Cerkev pa naj vsem tem žrtvam priredi dostojen cerkveni pogreb, kot je že naredila za druge žrtve. Dežele Alpe-Jadran (Alpe-Adria) so že deset let gospodarska realnost, zgrajena na gospodarskih interesih dežel od Lombardije in Bavarske preko Veneta, Furla-nije-Julijske krajine, Slovenije, Hrvaške, Avstrije do Madžarske. Te dežele so postale tudi realnost katoliških tednikov, le s to razliko, da zajemajo tudi Švico. USCI (Unione settimanali cattolici italiani) ali Združenje italijanskih katoliških tednikov je uvidelo, da morajo biti navzoči v tej gospodarski realnosti tudi katoliški tedniki, ki morajo prav tako graditi ne gospodarsko, temveč kulturno skupnost v novi Evropi, ki nastaja. Zato je organiziralo pred dvema letoma prvo srečanje časnikarjev katoliških tednikov v Benetkah. Odgovorni urednik pa-dovanskega katoliškega tednika je v Benetkah dejal: »Katoliški tedniki 18 tukaj zastopanih dežel imajo pravico in dolžnost, da so navzoči pri tem medsebojnem odpiranju dežel in pri njih teženju proti Evropi.« NAVZOČI TEDNIKI V Benetkah takrat ni že nihče sanjal o dogodkih, ki so se že naslednje leto 1989 zgodili v Vzhodni in Srednji Evropi. Toliko bolj je bilo na mestu njih letošnje srečanje v Ljubljani, ko so za njimi vsi zgodovinski prelomi leta 1989 in nastanek novih demokracij v vsej Vzhodni Evropi in s tem tudi večja možnost za katoliške tednike in sploh za katoliški tisk, da bolj na široko in bolj svobodno obvešča svoje bralce in s tem tudi služi resnični demokraciji. Na letošnjem srečanju v Ljubljani od četrtka 25. do sobote 27. oktobra je bilo navzočih še več tednikov kot v Benetkah. Posebno dobro smo bili zastopani slovenski tedniki: Družina, ki je imela glavno odgovornost pri organizaciji, potem Nedelja s Koroškega, Dom iz Benečije in Katoliški glas iz Gorice-Trsta. Potem Vita Cattolica iz Vidma, Voce Isontina iz Gorice ter Vita Nuova iz Trsta. Poleg tega so bili zastopani številni tedniki iz Italije, celo iz Sicilije. Nato iz Švice, Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Slovaške. Prišel je tudi ukrajinski škof Irenej Biljak, ki je potem somaševal v petek v ljubljanski stolnici, v soboto pa pri frančiškanih; v petek z nadškofom Šuštarjem, v soboto s škofom Bellomijem. ZASTOPNIKI OBLASTI Zborovanje se je začelo v četrtek v hotelu Lev ob 18. uri. Uvodne pozdrave je v imenu organizatorjev izrekel dr. Drago Klemenčič, za njim pa nadškof Šuštar, predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in minister za informacije Stane Stanič. Navzoč je bil tudi minister Andrej Capuder. Soorganizator za Italijo je bil videmski tednik Vita Cattolica, zato je v imenu USCI pozdravil urednik tega tednika Duilio Corgnali in seveda tudi urednik Družine dr. Janez Gril. Vsi so z veseljem pozdravili to tako številno udeležbo iz vseh dežel Alpe-Ja-dran. Vsak zastopnik je govoril v svojem jeziku, prevladovali pa sta slovenščina ter italijanščina, govore in vse ostalo so pa sproti prevajali v vse tri uradne jezike: slovenščino, italijanščino, nemščino. ČLOVEK JE SAMO UPRAVITELJ STVARSTVA Po pozdravih je bilo prvo uvodno predavanje, ki ga je imel prof. Anton Stres, profesor na ljubljanski Teološki fakulteti. Glavna misel ljubljanskega srečanja je bila: Mir v pravičnosti in varovanje stvarstva. V tem oziru je bilo srečanje nekako nadaljevanje in dopolnjevanje dveh drugih srečanj in sicer onega v Bazlu, kjer je bilo soočenje evropskih krščanskih Cerkva, ter onega v Seulu, kjer so se sestali zastopniki vseh krščanskih Cerkva po svetu in kamor je katoliška Cerkev poslala samo svojo delegacijo 20 članov, med katerimi je bil tudi dr. A. Stres. Ta je svoj referat naslovil prav na glav- no temo srečanja: »Mir v pravičnosti in spoštovanje stvarstva«. Primerjal je obe zborovanji in ugotovil, kako so tudi kristjani vsega sveta zavzeti ne samo za pravičen mir med narodi, marveč tudi za ekološki problem, tj. za zaščito narave. Saj je človek le upravitelj in ne gospodar narave in njenih sil. »Gospod Bog je človeka postavil v edanski vrt (na zemljo), da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mojz). Na zadnjem koncilu je Cerkev slovesno izdavila: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi je hkrati veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev« (GS 1). Med tesnobami sedanjega človeka je poleg nevarnosti za mir tudi vedno bolj nezdravo okolje, narava, ki jo človek v svojem pohlepu vedno bolj zastruplja, uničuje z nesmiselnim sekanjem gozdov in ogroža z jedrskimi odpadki. Naslednji dan ob 9. uri je bilo somaševanje navzočih urednikov v ljubljanski stolnici. Maši so prisostvovali tudi laični udeleženci. Vsi smo imeli priložnost obhajati »korno mašo«, pri kateri je vsak dan ljudsko petje in prav dobra udeležba vernikov. IZZIVI CERKVI Po somaševanju se je zborovanje nadaljevalo v hotelu. Najprej je dobil besedo predsednik dežele Veneto Gianfran-co Cremonese. Razpravljal je o »Vlogi skupnosti Alpe-Jadran v novi Evropi«. Ta vloga je po zadnjih demokratičnh spremembah v državah Srednje in Vzhodne Evrope še važnejša, pri tem imajo svoje posebno poslanstvo tudi katoliški tedniki, ki niso nosilci visoke politike, temveč glasniki kulturnih, gospodarskih in verskih potreb krajevnih skupnosti, katerim so namenjeni. Sledilo je predavanje dr. Draga Ocvirka. Pred poslušalce je razgrnil svoje poglede na vlogo Cerkve v postindustrijski družbi. To se pravi v sedanji družbi, ki jo označujejo dejavniki: Cerkev je vedno bolj potisnjena na rob družbenega dogajanja; odkritje jedrske energije, razvoj elektronike in računalništva, pa individualizem, ki se drži načela: Človeku je dovoljeno vse, kar mu je všeč in se mu zdi koristno. Tega načela se držijo tudi državni zakoni, ki dovoljujejo splav, raz-poroko, svobodno ljubezen, evgenetiko idr. Gre za nove moralne izzive, ki jim Cerkev ni še dobila ustreznega odgovora. Potreben je zato nadaljnji dialog s civilno družbo. NA MAGISTRATU IN ZAKUUČEK Popoldne je bil sprejem na magistratu. Udeležence je sprejel ljubljanski župan dr. Strgar. Zvečer so časnikarjem razložili sedanji politični in gospodarski položaj v Sloveniji in Hrvaški in sploh v Jugoslaviji. To je bilo tem bolj potrebno, ker mnogi, zlasti italijanski časnikarji tako slabo poznajo naše razmere. Številni so namreč spraševali ali smo Slovenci Slovaki in ali je Mostar v Sloveniji. Zadnji dan, v soboto, je po somaševanju v frančiškanski cerkvi bila okrogla miza s sklepi zborovanja in po kosilu razhod. SKLEPNA LISTINA Uredniki katoliških tednikov, ki izhajajo na področju Alpe-Jadran, so se zbrali v Ljubljani v Sloveniji od 25. do 27. oktobra 1990. Tema srečanja je bila »Mir v pravičnosti in varovanje stvarstva — naloge katoliških tednikov v prizadevanjih za novo Evropo«. Seznanili so se z velikimi socialnimi, političnimi in kulturnimi spremembami, ko so se v zadnjih letih izvršile v Evropi in potrdili razmišljanja o novi Evropi, ki so se začela na prvem tovrstnem srečanju leta 1988 v Benetkah. Posebej so poglobili razloge za spravo, ki jo je Janez Pavel II. podčrtal ob obisku evropskega parlamenta v Strassbourgu leta 1988: spraviti človeka Z Bogom, s stvarstvom, s samim seboj in z drugimi. Katoliški tedniki si bodo prizadevali, da bi v prihodnje še bolj povezali svoje bralce z duhovnimi koreninami Evrope in spravili zgodovino svojih narodov s človeškimi in krščanskimi vrednotami, ki utemeljujejo njihovo identiteto. Za prihodnje tretje srečanje sprejemajo za izhodišče dve vprašanji, ki jih je papež Janez Pavel II. zastavil izredni škofovski sinodi o Evropi 5. junija 1990: 1. Katere posebne darove si lahko izmenjajo ljudstva evropskega Vzhoda in Zahoda v trenutku, ko se položaj stare celine tako zelo spreminja? Kaj pomenijo izkustva posameznih delnih Cerkva in vesoljne Cerkve? Kakšen je položaj ekumenskega gibanja, dialoga z drugimi verstvi in svetom neverujočih? 2. Kako naj uresničimo to vzajemno menjavo darov v funkciji poslanstva Cerkve v Evropi, za evangelizacijo stare celine v začetku tretjega tisočletja? Tretje srečanje se bo moralo ukvarjati z načini in praktičnimi vsebinami sodelovanja katoliških tednikov Alpe-Jadran. Na srečanju v Ljubljani sta izstopali dve nalogi: ena je neposredno povezana z dejavnostjo katoliških tednikov, druga pa s Cerkvami, v katerih delujejo. * * * Med zborovanjem se je oglasil tudi časnikar iz Madžarske; sedanji položaj v svoji državi je takole označil: Partija se je prisiljena odpovedala oblasti, a v demokratične stranke je vrinila svoje »neodvisne« kandidate; še vedno deluje njena tajna policija; zakoni se še vedno izigravajo. K. H. Pet stalnih diakonov posvečenih v Milanu Milanski kardinal Martini je v nedeljo, 20. oktobra posvetil pet stalnih diakonov, ki so vsi poročeni. Njih naloga bo predvsem ta, da vodijo upravne zadeve, pospešujejo karitativno in misijonsko dejavnost, sodelujejo pri liturgiji. Njih starost je od 36 do 67 let. Škof Metod Pirih med domačini v misijonu g. Ivana Bajca Pri odprtju srečanja urednikov katoliških tednikov v Ljubljani. V sredi predsednik vlade L. Peterle, ob njem nadškof Al. Šuštar Pok. dr. Janezu Janežu v spomin Dr. Janez Janež med svojimi tremi kitajskimi bolničarkami DUHOVNA MISEL ZA VERNIH DUŠ DAN »Ko se prikaže, pa vemo, da mu bomo podobni, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je« (1 Jn 3, 2) Na dve stalnici mora računati človek v svojem življenju: na rojstvo in smrt. Vsi, ki smo z rojstvom stopili na ta svet, ga bomo morali s smrtjo tudi zapustiti. Vsi, brez izjeme. Občutek strahu, ki ga imamo ljudje pred smrtjo, smo si prislužili {s svojo nezvestobo Bogu, z grehom. Smrt je velika resnica našega življenja. Ni važno, da se danes izogibamo pogovora o emrti, umreti moramo. Prah si in v prah !se povrneš, nas opominja Cerkev na pepelnično sredo. Na trenutek, ko se bomo morali posloviti od življenja tega sveta, se moramo pripraviti. Ostaja nam namreč skrito kdaj, kje in ikako bomo morali umreti. Kdaj? Stari ljudski izrek pravi: Smrt gotova, čas smrti negotov. Ko je človek Se mlad, nanjo ne misli, ker je še daleč. Tudi ko mu gre dobro ali ni v nevarnosti. In vendar nas že površen pogled okoli sebe, v časnike ali televizijska poročila Opozori, da je veliko ljudi, ki mora nenadoma umreti. Nihče nam ne more zagotoviti, da je za nas smrt daleč, niti mladost. Zato Jezus opozarja: »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13). Kje? Doma, kjer so okoli nas zbrani vsi, ki nas imajo radi, na cesti, v letalski nesreči ali v bolnišnici? Vemo, da nas bo smrt poiskala, (kjerkoli smo. Na svetu ni kraja, kamor bi se lahko skrili ipred smrtjo. Kako? Umremo od starosti, po daljši bolezni, lahko pa tudi na hitro, nepredvi-doma. Znamo poskrbeti, da živimo stalno v božji milosti in v hudi bolezni za zakrament bolniškega maziljenja? Kristjani gledamo na smrt z očmi vere. V hvalospevu pri maši na Vernih duš dan molimo: Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči. Čudovita prihodnost, ki jo vernim daje Bog. V moči Kristusovega vstajenja bomo tudi sami deležni večnega življenja. Zato je pomembno, kako živimo — kakršno življenje, takšna smrt, pravi slovenski pregovor. MILAN NEMAC V Ljubljani so dobili 12. oktobra letos sporočilo, da je na otoku Formozi ali Taiwanu v ribiškem mestu Lotung umrl zdravnik kirurg dr. Janez Janež. Pokojni dr. Janež se je rodil januarja 1913 v Dolskem pri Ljubljani, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Že v mladih letih je sanjal, da bo zdravnik in bo šel v misijone. Po maturi se je vpisal na medicino v Ljubljani. Ker takrat Medicinska fakulteta še ni bila popolna, je študij nadaljeval v Zagrebu in Beogradu. Izpopolnjeval se je še' v Gradcu in na Dunaju. Po končanem .študiju je prišel v ljubljansko Splošno bolnišnico, kjer je kmalu zaslovel kot izvrsten kirurg. Ko so pri slovenskem domobranstvu ustanovili poseben zdravniški odsek, je bil prepričan, da mora v tistem težkem trenutku tudi sam pozabiti na osebno korist in pomagati fantom, ki so se postavili v bran boljševizaciji Slovenije. Postal je domobranski zdravnik. Leta 1945 je šel potem na Koroško in bil vrnjen. Ko je kolona stala na postaji v Pliberku in je videl, da gredo v Jugoslavijo, se se od nje oddaljil in se tako rešil. Iz hvaležnosti se je zoabljubil, da gre v misijone. Prišel je nazaj v Vetrinje in od tam v slovensko begunsko taborišče Št. Vid na Glini, nato v Kellerberg, kamor je bilo taborišče premeščeno. Kakor hitro so se pokazale prve možnosti, se je pobrigal, da izpolni obljubo. Odšel je v Rim in od tam v Argentino, kjer je v Buenos Airesu prejel misijonski križ in odšel na Kitajsko v čaotung (provinca Vunnan), ki jo je vodil kot apostolski administrator msgr. Jožef Kerec. Ta je sprejel dr. Janeža v malo prej ustanovljeno bolnišnico, kjer so delale tudi slovenjebistriške šolske sestre. Tam je uspešno delal štiri leta. Na Kitajskem so takrat potekali hudi boji med generalom Čangkajškom in komunističnimi revolucionarji. Zmagali so rdeči. Nova oblast je z drugimi Evropejci izgnala tudi dr. Janeža, ki se je z drugimi begunci zatekel na kitajski otok Taiwan, kjer se je pridružil usmiljenim bratom (kamilijancem) in so skupaj pristali v ribiškem mestu Lotung. Prva bolnišnica, ki so jo ustanovili je imela 12 postelj. Prvi rentgenski aparat so mu kupili slovenski begunci. Bolnišnica je rasla in po 30 letih, ko je dr. Janež slavil 70-letnico življenja ter 35-letnico misijo-narjenja (leta 1983) je zrasla v veliko bolnišnico. Dr. Janež je bil njen primarij. V njej je delalo šest kamilijancefv, sedem kamilijank, 30 zdravnikov, 200 bolničark, 40 tehnikov in 120 postrežnic. Poleg bolnišnice je triletna srednja medicinska šola, ki jo obiskuje 250 gojenk. Z vsem tem se je dr. Janež mogel Bogu predstaviti, ko ga je zvestega služabnika poklical k sebi, saj je bilo vse njegovo delo. Bil je predvsem zdravnik ubo- gih, sam ubog, kljub veličini preprost in prijeten družabnik. Za zaključek naj navedem besede ravnatelja lotunške bolnišnice, kamilijanca Crottija, izrečene za dr. Janeževo 70-let-nico: dr. Janež je eden največjih dobrotnikov Formoze, neutruden delavec v zdravniški skrbi za bolnike, velikodušen, dobrotljiv in do konca požrtvovalen. Ne mara odlikovanj. Dr. Janež ni maral odlikovanj, živel je Frančiškovo uboštvo; zato mu je vrhovni frančiškanski predstojnik podaril simbolično frančiškansko kuto. Znanci pravijo, da je v ljubezni do bolnikov prekosil znamenitega zdravnika v črni Afriki dr. Schvveitzerja. Zdaj čaka vstajenja na pokopališču v Lotungu med kamilijanskimi brati in do-mačini-ribiči. ZADNJA BOLEZEN O zadnji bolezni dr. Janeža je predstojnik kamilijancev Antoni Didona pisal g. A. Majcnu sledeče pismo: Dr. Janež je zelo resno bolan že dva tedna, ima zelo močno in nevarno okužbo pljuč. Ntruja ga dihanje in med pljunkom je tudi kri. Sedaj je samo v svoji sobi in nekatere bolničarke mu ves dan strežejo. Prav danes sem ga obiskal z don Rizzijem. Da ga ne bi preveč utrujal, sem se zadržal pri njem le 10 minut. Dejal mi je, da je pred tremi dnevi pisal bratu Karlu glede svojega zdravstvenega stanja. Ne mara telefonskih pogovorov niti ne obiskov, ker težko govori in težko diha. Trenutno je kriza prešla, seveda se bojimo, da ne bi nenadoma sledile nadaljnje krvavitve. Če bo kriza mimo, ne bo mogel več delati, kajti njegova pljuča so uničena. Naredili bomo vse, kar bo mogoče, da mu bomo lepo stregli. Ne preostane nam nič drugega kakor moliti za tega velikega človeka ter kirurga, ki se je celo življenje daroval za bolne. Prosim, pozdravite vso družino. Bolje je, da mu ne telefonirajo, ker težko govori. Lotung, 3. oktobra 1990 Sovjetska zveza ima nov verski zakon Novi sovjetski verski zakon — sprejeli so ga pred kratkim — je začel veljati 9. oktobra letos, ko so ga uradno objavili. Ta zakon pomeni konec protiverske gonje, ki je trajala dolga desetletja. Z novim verskim zakonom so cerkve in župnije spet dobile status juridičnih oseb, s tem pa tudi pravico pridobivanja lastnine; od leta 1917 cerkve in župnije niso veljale za juridične osebe. Z novim zakonom so odpravljene vse stalinistične omejitve v dejavnosti verskih skupnosti. Pogrebna maša dr. Janezom V Dolskem pri Ljubljani je 21. oktobra ti ob 11. uri bila maša zadušnica za tega velikega misijonskega zdravnika. Govoril je misijonar Andrej Majcen: Dragi bratje in sestre, zbrali smo se v cerkvi sv. Helene, da se poslovimo od velikega slovenskega laičnega misijonarja dr. Janeza Janeža, Da se zahvalimo Bogu za dar svetega krsta, ki ga je pokojni prejel leta 1913 v tej cerkvi. Da se zahvalimo za izredne darove ljubezni, s katerimi ga 'je Bog obdaroval, da je ozdravljal na tisoče bolnikov. Deloval je predvsem med Kitajci Daljnega vzhoda. Na včerajšnjem veličastnem pogrebu v Lotungu na kamSlijanskem pokopališču se je zagotovo zasolzilo marsikatero oko. Danes prihajam, da se poslovim od dr. Janeža v imenu slovenske misijonske Cerkve. Dr. Janež je ožarjal to Cerkev in je tako zapisan z zlatimi črkami v zgodovino slovenskih misijonarjev. Poslavljam se od njega; prijatelja sva bila 42 let. Svojo misijonsko pot je začel prav pri meni. Živo mi še zvenijo njegove besede, ko je leta 1948 vstopil v mojo delovno sobo zavoda Modrosti v Yunnanu: »Dr. Janež, zdravnik. Iz Argentine me je poslal g. Lenček, da mi pomagate na misijonsko pot h Kerecu in njegovi bolnišnici.« V tisti bolnišnici so delale slovenske sestre frančiškanke Brezmadežne. Po štirih letih dela pod Tibatom v Čao-tungu je napravil svoj misijonski noviciat. Njegova misijonska duhovnost se je glasila: »Ne sprašujem te, ali si pogan ali kristjan, tudi ne, če si nacionalist ali komunist, ampak samo eno: kje te boli, da Nad 500 starih molitvenikov in nabožnih knjig Molitvenike in nabožne knjige zbira Franc Pajtler s Pragerskega, ki pa je zaposlen kot avtoličar v Tovarni Avtomobilov Maribor (TAM). Zbirati jih je začel pred petimi leti in doslej mu je uspelo zbrati že nad 500 molitvenikov in nabožnih knjig. Zbiratelj pravi, da slovenski molitveniki predstavljajo osnolvo pismenosti pri nas, hkrati pa so pomemben del slovenske kulturne zgodovine. V njih se zrcalijo tudi znane abecedne, črkarske in druge pravde. Ima molitvenik Adama Bohoriča v bohoričici, v metelčici Franca Metelka in molitvenik Petra Dajnka v dajnčici. Zanimiva je tudi zbirateljeva ugotovitev, da je v dobi razsvetljenstva pred 200 leti izšlo največ molitvenikov. V prvi polovici 19. stoletja je izšlo nad 120 molitvenikov. Zbirka je razstavljena v avli Univerzitetne knjižnice v Mariboru. Kamenčki Naša pošta Na Japonskem je bilo oddano pismo po zračni pošti 7. maja 1990, v Gorico je dospelo 14. maja. Naslovljenec ga je dobil v roke pretekli teden 12. oktobra. Z Japonske v Gorico je potovalo točno en teden, z goriške Centralne pošte do naslov- za pokojnim Janežem pomagam.« Leta 1952 mu je Kerec zapustil 2.000 dolarjev, bil je izgnan v Hongkong. Dr. Janeža je nato sprejel kamilijanski predstojnik Crottd, ki je tudi sam bil pri Kerecu. Povabil ga je v Lotung na Formozi, kjer je delal 38 let. Kolikokrat je vsak dan stopal iz pritličja, kjer so ga čakali bolniki, da jih je pregledoval, v drugo nadstropje, kjer je bilo vedno zasedenih 180 in več postelj z bolniki, ki jih je operiral. Tudi sam sem bil med njimi leta 1977. Na stopnišču je bila večmetrska slika sv. Kamila, ki v naročju drži gobavca s potezami samega križanega Jezusa in z ranami pokritega. Pri sv. Kamilu, ustanovitelju kamilijan-skega reda, se je tudi dr. Janež navdiho-dal. Kajti trdno je bil prepričan, da Jezus živi v vsakem bolniku, zato se je nadčloveško trudil za vsakega posameznika. »Tu med cipresami,« mi je dejal, »bom počival zraven mojega prijatelja kamilijanca dr. Antonellija in z drugimi, ki so delali v Kerečevem misijonu.« V duhu vidim zelo lep kraj poln cvetja in kitajskih vencev z napisi zahvale in molitve. Bog je Alfa in Omega našega življenja, a je tudi naš sodnik, ki povrne vsakemu po njegovih delih, ki so zapisana v knjigi življenja. Dr. Janež je zapustil veliko dobrih del in ta ga spremljajo. Rad je molil rožni venec, tudi mi ga radi molimo za večni mir in pokoj našega dragega Janeza. Zbogom in počivaj v miru, dragi Janez! Ijenca pa točno pet mesecev. Datumi so razvidni z žigov. Ni kaj! Italijanska pošta je zelo učinkovita! Amnesty International To organizacijo (vsaj po imenu) poznajo vsi ljudje v svobodnem demokratičnem svetu. Gre za mednarodno ustanovo, ki se z demokratičnimi sredstvi, zlasti s tiskano in govorjeno besedo bori za vse, kjerkoli po svetu, ki so preganjani ali obsojeni zaradi svojega političnega prepričanja, vere ali rase. Ta organizacija obstaja tudi v naši deželi ter ima svoje centre v Trstu, Gorici, Vidmu, Pordenonu. 'Nastala je čisto slučajno ipred 29 leti. Bilo je leta 1961, ko se je londonski odvetnik Peter Benenson vozil s podzemno železnico v svoj urad in bral časopis. Pozornost mu je zbudila novica, da sta dva portugalska zakonca bila obsojena na sedem let ječe, ker sta v javnosti nazdravila svobodi. To ga je presunilo, da je začel razmišljati, kako bi takim ljudem pomagal. »Javno je treba slične primere razgaliti in obsoditi. Potrefono je mobilizirati javnost.« S to idejo je žel k uredniku tednika »The Observer«, ki mu je obljubil, da mu odstopi dve strani svojega lista. Istočasno je francoski dnevnik »Le Monde« obljubil, da bo članke prevajal in Objavljal. Prvi tak članek je v omenjenih časopisih izšel 28. maja 1961. Tako se je začelo. Bralci pišejo Odobravamo spravo slovenskega naroda in počastitev vseh žrtev II. svetovne vojne na Slovenskem! Ne odobravamo pa stalnih žalitev narodnoosvobodilnega boja z raznimi polemikami in z odstranitvijo kipov in slik tistih osebnosti, ki neizbežno zgodovinsko pripadajo Republiki Sloveniji! Ta dejanja so samo zgubljanje zlatega časa predstavnikov slovenske nove vlade, ki se potem morajo neizbežno ukvarjati s polemikami, ki samo škodujejo in pospešujejo razkol slovenskega naroda. Dandanes, glavna naloga teh novih predstavnikov sloni predvsem na združitvi vseh političnih sil, da skupno čimprej dosežejo, da Slovenija pride do ekonomske ravni enake tisti, ki jo poznajo zapadne države. Zgodovinsko je znano, da je za državo, ki je ekonomsko močna, vse drugo lažje. Novi slovenski državniki bi se morali zavedati, da če ne bi bilo narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem in predvsem na Primorskem, Goriškem in v Istri, ki se je začel z bazoviškimi žrtvami in končal z osvoboditvijo Gorice, Trsta in Istre s strani Titovih partizanov, bi meja Slovenije ostala kvečjemu na vrhu Triglava in segala tja do Logatca in Kočevja. Slovenski državniki bi lahko samo sanjali o Sloveniji z dostopom do Jadranskega morja z luko Koper vred, ki je velikega ekonomskega pomena; morda bi se lahko samo pogajali za kakšno italijansko državno šolo s slovenskim učnim jezikom nekje ob meji v Postojni ali Ilirski Bistrici! Med II. svetovno vojno in še potem je bilo veliko tudi napačnih dejanj, bodisi s strani poražencev ali zmagovalcev, saj to spada med človeške slabosti! V Vašem slučaju, kar zadeva Slovenijo, če bi pozitivna in negativna dejanja zmagovalcev lahko pretehtali, bi tehtnica gotovo padla na pozitivno stran! Skupina naročnikov Katoliškega glasa ODGOVOR UREDNIŠTVA. Ker se nihče teh »naročnikov« ni osebno podpisal, bi ne bili dolžni pisma objaviti. Objavljamo ga pa, da se s temi »naročniki« nekaj pomenimo. 1. Ker so ti bralci Primorci, bi morali še bolj vedeti, kaj se je z raznimi diktatorji po zadnji vojni zgodilo. Tam, kjer je sedaj na Sabotinu napis Naš Tito, je stal napis W IL DUCE. Nič čudnega, če bo demokratična vlada pustila, da ta napis prerase robida. Takšna je pač usoda vseh diktatorjev. O tem bi jih lahko poučil tudi zgled Stalina, saj so njegove kipe vrgli s podstavka povsod, kjer je zmagala demokracija. 2. >»Ne odobravamo žalitev narodnoosvobodilnega boja,« pišete. Ne gre za žalitve, temveč za odkrivanje zgodovinske resnice. Do sedaj so jo vsi uradni zgodovinarji v Sloveniji skrivali, o narodnoosvobodilnem boju pa ustvarili mit, legendo. Tudi o tem boju prihaja danes resnica na dan. Resnica pa ni žalitev, resnica je osvoboditev človeka pred lažjo in propagando. 3. Gotovo, da je danes gospodarska stiska v Sloveniji zelo akutna, pereča. Toda kdo nosi zanjo glavno krivdo? 45 let je partija gospodarila po mili volji in pripeljala slovensko gospodarstvo do sedanjega bankrota. Ali naj demokratična vlada v Sloveniji v nekaj mesecih popravi, kar je partija v 45 letih zapravila? Najbrž da tudi vi kakor mi ne verujete v takšne čudeže. 4. Kaj bi bilo, če ne bi bilo... To ni zgodovina, to je fantaziranje, ker nihče ne ve, kaj bi bilo, če bi bilo. Odprto pismo g. županu in občinskemu odboru občine Sovodnje Odbor SZ Soča, ki deluje v sovodenjski občini prosi gospoda župana in občinski odbor, da bi objavil kriterije, po katerih je občinska komisija za uporabo telovadnice dodeljevala ure za treninge posameznim društvom. Na zadnji občinski seji je namreč gospod podžupan v zvezi z uporabo telovadnice izjavil, da se bo pb-činska komisija za uporabo telovadnice ravnala po določenih kriterijih, ker je urnik še vedno »začasen«, po našem mnenju. Mi pa se sedaj sprašujemo, kakšni so ti kriteriji, ker je komisija odobrila urnik, kjer so bile upoštevane želje samo nekaterih društev, medtem ko želja in potreb SZ Soča sploh niso jemali v poštev. Tako ravnanje je po našem mnenju pristransko, saj ne upošteva potreb vseh društev v enaki meri. Vsi skrbimo za mladino in tudi naša mladina pripada sovodenjski občinski skupnosti. Edi Pellegrln Dr. Janez Janež (zadnji na desni v belem predpasniku) s kitajskim osebjem operacijskega oddelka. V sredi, v črni duhovniški obleki predstojnik kamilijancev v Lotungu (Taivvan) OKNO 11 DANAŠNJI SVET Občni zbor SSO Svet slovenskih organizacij stopa v novo obdobje. Vanj stopa s potrditvijo predsednice in dela vodstva, katero je bilo dosedafj na čelu te naše krovne ustanove. To je iv bistvu sporočilo občnega zbora SSO, ki je bil v soboto, 27. oktobra v Finžgartjevem domu na Opčinah in kate-sega so se udeležili tudi vidni predstavniki našega zamejskega in slovenskega oz. jugoslovanskega političnega življenja: tako so občni zbor pozdravili senator Stojan Spetič, generalni konzul SFRJ v Trstu Jože Šužmelj, deželni tajnik SSk Ivo Jev-nikar, predsednik SKGZ Klavdij Palčič, Branko Pahor za slovensko komisijo pri PSI ter deželni svetovalec Bojan Brezigar ter pokrajinski odbornik v Gorici dr. Mirko Špacapan, oba SSk. Pozdravne brzojavke pa so med drugim poslali slovenska ministra Dular in Capuder, župana Richetti (Trst) in Scarano (Gorica), sovo-denljski župan Vito Primožič, podtajnik za turizem posl. Luciano Rebulla, Klub prijateljstva z Dunaja in GD »Ivan Trin-ko« iz Čedada. Delovanje SSO je prišlo do izraza predvsem na kulturnem področju; naj omenimo glasbene prireditve, glasbeni center »Emil Komel« itd. Tudi dejavnost na socialnem področju je vse bolj razvejana in živahna: zanj sta zaslužni obe Vincenci-javi konferenci, karitativno društvo Slo-kad, sedaj pa je v Trstu začel delovati tudi Klub prijateljstva. Največjo težo v delovanju SSO pa so imele pobude obeh osrednjih kulturnih zvez, Slovenske prosvete v Trstu in Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici z ivčlanjenimi društvi. Druge dejavnosti (šport, gospodarstvo itd.) so se težje razvijale predvsem zaradi pomanjkanja sredstev. SSO je namreč deloval v nenormalnih okoliščinah, saj so njegovi predstavniki in voditelji morali delati brez solidne finančne opore, »za narodov blagor«, medtem ko je sorodna krovna organizacija bila zaradi ideološke sorodnosti deležna vse podpore s strani bivšega slovenskega oz. jugoslovanskega režima, tako da ima ljudi, ki poklicno Ob škofovski sinodi v Rimu o podobi duhovnika je tudi čas anket o duhovnikih. Med italijanskimi duhovniki jo je izvedla agencija Doxa. Zajela je nad 400 duhovnikov vseh starosti in med njimi nad polovico župnikov. Slika je pozitivna. Predvsem ovrže mnenje, sa duhovniki niso zadovoljni v svojem poklicu. Kar 91 % duhovnikov je odgovorilo, da bi se še enkrat odločili za duhovniški poklic, če bi bili mladi, 8 % duhovnikov je bilo neodločenih in samo 1 % se ne bi več odločil za ta poklic. In katera je prva skrb italijanskih duhovnikov? Iz odgovorov je razvidno, da se najbolj trudijo za evangelizacijo, potem za dialog z nevernimi in še, kako bi približali Cerkvi mlačne kristjane, ki se ogrejejo samo za Božič, Veliko noč, prvo obhajilo in poroko. Kaj se pa zahteva za dobrega duhovnika? Na prvem mestu je duhovnost in doživljanje vere. Šele na tretjem mestu je sposobnost razumeti ljudi, kar pa je po sodbi laikov pri duhovnikih najvažnejše. Duhovniki malo cenijo organizacijske sposobnosti, pač pa zelo ljubezen, karitativnost in biti na razpolago. Kaj dela duhovnike zadovoljne? Da so v božji službi, pozitiven odgovor ljudstva, sodelovanje vernikov. Kateri so /vzroki nezadovoljstva? Težave v občevanlju z ljudmi, osamljenost, premajhno zaupanje v svoje poslanstvo. In ekonomsko vprašanje? Predvsem no- vi način vzdrževanja dobro deluje. Iz Rima prihaja denarno nakazilo redno, doslej še ni bilo nobene zamude. Duhovniki se ne čutijo več državni uradniki. 95 % ivprašanih sodi, da je mesečna plača pravična za vse in zadostna. Raziskava, ki jo je naročil list Avvenire (po katerem smo povzeli gornje podatke), daje povoljno sliko o duhovnikih in o njihovem življenju. In če bi poskusili napraviti raziskavo o slovenskih duhovnikih iv Italiji? ★ Zaključila se je 8. sinoda škofov V nedeljo, 28. oktobra se je zaključila 8. sinoda škofov s slovesnim somaševanjem papeža in škofov v baziliki sv. Petra. Nato so se škofje razšli, da doma obhajajo praznik Vseh svetih. Sinoda je zasedala 30 dni in ni prinesla novosti, ki so jo zlasti laicistični krogi - v nova obzorja skrbijo za n(jeno delovanje. SSO je bil v tem pogledu zapostavljen. Šele lani je prejel skromno priznanje s strani dežele Furlanije-Julijske krajine. Sedaj, ko so se razmere spremenile, je upati, da bo SSO končno dobil tiste možnosti za razvoj, katerih prej ni imel, oz. mu niso bile dane. Te točke so prišle do izraza v predsedniškem poročilu, predvsem pa med razpravo, v kateri je prišlo do živahnega, mestoma tudi napetega kresanja mnenj. Kritizirale so se npr. pomanjkljivosti statuta, pomanjkljivo delovanje na gospodarskem področju, premajhna pozornost mladim silam itd. Odborniki in predsednica pa tudi drugi razpravljalci so odgovorili, da so bile za vse to krive predvsem že prej omerijene nenormalne razmere,